1.

Zadevni postopek se v bistvu nanaša na vprašanje, pod katerimi pogokji lahko država članica zaradi preprečevanja davčnega izogibanja zavrne oprostitev davčnega odtegljaja na izplačila dividend hčerinske družbe rezidentke svoji matični družbi nerezidentki, ki bi jo bilo praviloma sicer treba priznati.

2.

Vprašanje se postavlja v kontekstu francoske določbe, katere namen je preprečevanje zlorab pri sklicevanju na to oprostitev davčnega odtegljaja, ki se v skladu s členom 5 Direktive 90/435/EGS ( 2 ) (v nadaljevanju: Direktiva o matičnih in hčerinskih družbah), ki se ratione temporis uporabi za obravnavani primer, načeloma mora priznati. Na podlagi te določbe so davčni organi v zvezi z dividendami, ki jih je družba s sedežem v Franciji izplačala svoji matični družbi s sedežem v Luksemburgu, zavrnili priznanje oprostitve davčnega odtegljaja. Podjetje s sedežem v Luksemburgu je namreč posredno nadzirala družba s sedežem v Švici, z na podlagi te okoliščine zahtevanim dokazom, da razlogi za tako strukturo verige deležev niso bili predvsem davčni, pa ni uspel.

3.

Sporna je skladnost francoskega ukrepa, ki je načeloma namenjen preprečevanju ene od oblik tako imenovanega „Directive Shopping“ ( 3 ), z Direktivo o matičnih in hčerinskih družbah ter s temeljnimi svoboščinami. Poseben pomen te problematike se kaže prav v nedavno močno okrepljenih prizadevanjih v boju proti goljufivim davčnim praksam na evropski ( 4 ) in mednarodni ( 5 ) ravni. Medtem ko je treba proti davčnemu izogibanju dosledno ukrepati že iz razlogov pravične obdavčitve, pa mora biti pri tem vendarle vselej spoštovana sorazmernost.

4.

Določbe primarnega prava, ki so upoštevne za ta primer, so te v zvezi s svobodo ustanavljanja in prostim pretokom kapitala. Ker je v sporu v glavni stvari treba presoditi o zakonitosti obdavčitve razdelitve dobička, izvedene v letih 2005 in 2006, se je treba pri odgovoru na vprašanja za predhodno odločanje sklicevati še na določbe Pogodb v različici iz Amsterdamske pogodbe ( 6 ).

5.

Na ravni sekundarnega prava je upoštevna Direktiva o matičnih in hčerinskih družbah. Države članice to direktivo v skladu z njenim členom 1(1) uporabljajo:

„[…]

[…]“

6.

V zvezi s tako distribucijo dobička člen 5 Direktive o matičnih in hčerinskih družbah določa:

„Dobiček, ki ga odvisna družba izplača svoji matični družbi, se oprosti plačila odbitnega davka.“

7.

Člen 1(2) Direktive o matičnih in hčerinskih družbah določa:

„Ta direktiva ne izključuje uporabe notranjih ali na sporazumih temelječih določb, ki so potrebne za preprečevanje goljufij ali zlorab.“

8.

V skladu s členom 119a(2) – v za ta primer upoštevni različici – francoskega Code général des impôts (splošni davčni zakonik; v nadaljevanju: CGI) je za dobičke, ki jih francoske pravne osebe razdelijo osebam, ki se za davčne namene ne štejejo za francoske rezidentke ali nimajo sedeža v Franciji, določen davčni odtegljaj.

9.

V skladu s členom 119b(1) CGI v povezavi z odstavkom (2) tega člena se plačilo davčnega odtegljaja na razdelitev dobičkov pravni osebi pod določenimi pogoji oprosti. Eden od njih je tudi ta, da pravna oseba dolžniku ali osebi, ki zagotavlja plačilo njenih razdelitev, dokaže, da je dejanska prejemnica dividend. Poleg tega mora biti sedež njene dejanske uprave v državi članici Unije, imeti mora eno od pravnih oblik, navedenih v prilogi k Direktivi o matičnih in hčerinskih družbah, in najmanj 20‑odstotni delež v kapitalu pravne osebe, ki razdeli dividende.

10.

Vendar se oprostitev v skladu s členom 119b(3) CGI ne prizna, če so dividende razdeljene v korist pravne osebe, ki jo neposredno ali posredno nadzira ena ali več oseb, ki so rezidentke držav, ki niso članice Unije, razen če ta pravna oseba dokaže, da glavni namen ali eden od glavnih namenov verige deležev ni izkoristiti oprostitev.

11.

Podlaga za obravnavani postopek je spor med družbama Eqiom SAS in Enka SA (v nadaljevanju tudi: tožeči stranki v postopku v glavni stvari) na eni strani in francoskimi davčnimi organi na drugi.

12.

Pravna predhodnica družbe Eqiom s sedežem v Franciji je v letih 2005 in 2006 razdelila dividende družbi Enka – svoji matični družbi in edini lastnici – s sedežem v Luksemburgu. Lastnica skoraj vseh deležev v tej družbi je bila ob upoštevnem času družba s sedežem na Cipru, ki jo je nadzirala družba s sedežem v Švici.

13.

Pristojni organ v zvezi z razdeljenimi dividendami ni priznal oprostitve davčnega odtegljaja v skladu s členom 119b(1) CGI v povezavi z odstavkom 2 tega člena. Menil je, da se za ta izplačila uporabi izjema iz odstavka 3 omenjene določbe, saj prejemnica ni mogla dokazati, da izkoristiti oprostitev ni bil glavni cilj ali eden od glavnih ciljev verige deležev. Zadevne družbe so zoper to odločbo vložile pravna sredstva.

14.

Conseil d’État (državni svet), ki zdaj odloča o zadevi, meni, da je za odločitev v sporu odločilno pravo Unije; zato je 30. decembra 2015 v skladu s členom 267 PDEU Sodišču predložilo ta vprašanja:

15.

V postopku pred Sodiščem so pisna stališča predložile tožeči stranki iz postopka v glavni stvari, Francoska republika, Kraljevina Danska, Italijanska republika, Kraljevina Španija in Evropska komisija. Obravnave, opravljene 30. novembra 2016, so se udeležile zgoraj navedene udeleženke – z izjemo Italijanske republike in Kraljevine Španije – in Zvezna republika Nemčija.

16.

Predložitveno sodišče želi s svojimi vprašanji v bistvu izvedeti, ali Direktiva o matičnih in hčerinskih družbah ter temeljne svoboščine nasprotujejo ureditvi države članice, kakršna je ta iz člena 119b(3) CGI, v skladu s katero se za dividende, ki jih družba te države članice razdeli družbi s sedežem v drugi državi članici, oprostitev davčnega odtegljaja ne prizna, če družbo prejemnico neposredno ali posredno nadzira imetnica deležev iz tretje države, razen če družba prejemnica dokaže, da glavni cilj ali eden od glavnih ciljev verige deležev ni izkoristiti oprostitev.

17.

Pri presoji bom najprej obravnavala drugo vprašanje za predhodno odločanje, ki se nanaša na Direktivo o matičnih in hčerinskih družbah (razdelek A). Nato bom preučila prvo, tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje, katerih predmet je skladnost ukrepa s primarnim pravom, konkretno s temeljnimi svoboščinami (razdelek B).

18.

Namen drugega vprašanja predložitvenega sodišča je pojasnitev, ali je sporna ureditev skladna z Direktivo o matičnih in hčerinskih družbah.

19.

Med udeleženkami postopka ni sporno, da zadevna izplačila dividend načeloma spadajo na področje uporabe Direktive o matičnih in hčerinskih družbah. Zato bi morala Francija dividende kot država rezidentstva družbe, ki jih razdeli, v skladu s členom 5 Direktive oprostiti davčnega odtegljaja. Vendar Francija meni, da so dodatne zahteve, ki jih določa za priznanje davčne oprostitve, utemeljene s členom 1(2) Direktive o matičnih in hčerinskih družbah. V skladu s to določbo Direktiva ne izključuje uporabe notranjih določb, ki so potrebne za preprečevanje goljufij ali zlorab.

20.

Preizkusiti je torej treba, ali je ureditev države članice, kot je ta iz člena 119b(3) CGI, lahko utemeljena na podlagi člena 1(2) Direktive o matičnih in hčerinskih družbah.

21.

Komisija meni, da člen 1(2) Direktive o matičnih in hčerinskih družbah ni upošteven. Ker naj v okviru sprejetja sporne ureditve ne bi bil razviden noben ukrep za prenos direktive, naj bi bilo primarno pravo edino merilo za presojo skladnosti ureditve s pravom Unije.

22.

Tem navedbam ni mogoče pritrditi. Člen 1(2) Direktive o matičnih in hčerinskih družbah pomeni okvir, ki ga morajo države članice upoštevati, ko zaradi preprečevanja goljufij ali zlorab zavrnejo priznanje koristi iz Direktive. Iz besedila določbe je namreč že po obratnem sklepanju razvidno, da Direktiva nasprotuje takim določbam, ki niso namenjene preprečevanju goljufij in zlorab in ki presegajo to, kar je za doseganje tega potrebno ( 7 ).

23.

Drugačna razlaga bi poleg tega lahko okrnila polni učinek Direktive o matičnih in hčerinskih družbah. V nasprotju z implicitno domnevo Komisije namreč ni nujno, da se preizkusa sporne francoske ureditve glede na Direktivo na eni strani in glede na temeljne svoboščine na drugi obravnavata kot enakovredna. Če bi Francija z uporabo člena 119b(3) CGI prekoračila okvir, znotraj katerega lahko v skladu s členom 1(2) Direktive o matičnih in hčerinskih družbah ravnajo države članice, bi bilo treba oprostitev davčnega odtegljaja brezpogojno priznati. Uspešno sklicevanje na temeljne svoboščine pa bi načeloma lahko zagotovilo le enako obravnavanje kot v primerljivem dejanskem položaju z nacionalnimi elementi.

24.

V členu 1(2) Direktive o matičnih in hčerinskih družbah je izraženo splošno načelo prava Unije, v skladu s katerem je zloraba prava prepovedana. ( 8 ) Na pravo Unije se ni dovoljeno sklicevati z namenom zlorabe. ( 9 ) Čeprav pojmovanje zlorabe, iz katerega predpis izhaja, v njegovem besedilu ni podrobneje opredeljeno ( 10 ), pa se nikakor ne more šteti, da se z določbo zgolj napotuje na pravne rede držav članic. Sicer bi namreč obstajala nevarnost, da se področje uporabe Direktive poljubno zoži glede na vsakokratno prakso držav članic.

25.

Vendar je treba člen 1(2) Direktive o matičnih in hčerinskih družbah kot določbo o izjemi razlagati ozko. ( 11 ) Glede ukrepov za preprečevanje zlorab se to zlasti postulira z načelom pravne varnosti. Če namreč posameznik formalno izpolni vse pogoje za uveljavljanje neke pravice, mu je to na podlagi ugovora zlorabe mogoče zavrniti le v posebnih primerih.

26.

Sodišče je v zvezi z Direktivo o matičnih in hčerinskih družbah že odločilo, da pomenijo konstrukcije deležev, katerih edini namen je izkoriščanje davčnih ugodnosti, določenih v Direktivi, obliko zlorabe. ( 12 ) V tem smislu tudi za to direktivo velja, da mora ustroj temeljiti na gospodarskih razlogih. Samo prizadevanje za neko izključno davčno ugodnost brez navezave na gospodarsko resničnost pa ni predmet varstva ( 13 ). Zato to, da se na podlagi člena 119b(3) CGI oprostitev davčnega odtegljaja ne prizna, če je družba prejemnica del verige deležev, ki je bila v bistvu vzpostavljena le iz davčnih razlogov, ni v nasprotju s členom 1(2) Direktive o matičnih in hčerinskih družbah ( 14 ).

27.

Vendar v skladu s členom 119b(3) CGI že sama okoliščina, da družbo, ki je prejemnica dividend, neposredno ali posredno nadzira oseba s sedežem zunaj Unije, utemeljuje domnevo, da se oprostitev davčnega odtegljaja uveljavlja z namenom zlorabe. Prejemnica mora tedaj dokazati, da bistveni razlogi za verigo deležev niso davčni.

28.

Tak pristop pa presega to, kar je potrebno za preprečevanje davčnega izogibanja, in ni več zajet v okviru tega, kar je dopustno na podlagi člena 1(2) Direktive o matičnih in hčerinskih družbah.

29.

Na podlagi sporne ureditve se od davčnih zavezancev sistematično zahteva dokaz o neobstoju davčnih razlogov, ne da bi morala uprava predložiti ( 15 ) zadostne indice za davčno izogibanje. Samo napotilo na neposreden ali posreden nadzor s strani imetnic deležev v tretjih državah se za takšen indic ne more šteti že zato, ker nikakor ni mogoče na splošno izhajati iz tega, da je davčna obravnava razdelitve dobička družbam s sedežem zunaj Unije v državi članici matične družbe oziroma družbe babice ugodnejša kot v Franciji.

30.

Zavrnitev oprostitve davčnega odtegljaja v tem smislu temelji na splošni domnevni, da bo prišlo do davčnih izogibanj. Takšna domneva pa ni dopustna. ( 16 ) Vselej je treba izvesti preizkus objektivnih in preverljivih okoliščin posameznega primera. ( 17 ) Če je ob upoštevanju takih okoliščin podan utemeljen začetni sum, da ni mogoče izključiti, da je namen za konstrukcijo deležev v bistvu davčen, pa bo ugovor zlorabe vendarle ovržen, če davčni zavezanec dokaže, da razlogi za zadevni ustroj niso izključno davčni. ( 18 ) Prepoved zlorabe namreč ni upoštevna, če pridobitev davčne ugodnosti ni edina možna razlaga za sporni ustroj. ( 19 )

31.

Zato je treba na vprašanje predložitvenega sodišča odgovoriti tako, da člen 1(2) Direktive o matičnih in hčerinskih družbah nasprotuje ureditvi države članice, kot je ta iz člena 119b(3) CGI, če mora v skladu z njo družba nerezidentka, ki jo neposredno ali posredno nadzoruje oseba s sedežem v tretji državi, za priznanje oprostitve davčnega odtegljaja v skladu s členom 5 Direktive dokazati obstoj nedavčnih razlogov za strukturo verige deležev, ne da bi morala uprava predložiti zadostne indice za davčno izogibanje.

32.

Prvo, tretje in četrto vprašanje se v bistvu nanašajo na skladnost sporne ureditve iz člena 119b(3) CGI s temeljnimi svoboščinami. Kljub zgornjim preudarkom obravnava teh vprašanj ni odveč, saj bi iz temeljnih svoboščin utegnile izhajati nadaljnje zahteve. Vendar je v zvezi s tem najprej treba preučiti dvom predložitvenega sodišča, ali je mogoč nadzor glede na primarno pravo (podrazdelek 1). Nato je treba ugotoviti, katera temeljna svoboščina se uporabi (podrazdelek 2), ter presoditi, ali je podana omejitev te temeljne svoboščine (podrazdelek 3).

33.

Najprej se postavlja vprašanje, ali se francoska ureditev sploh lahko presoja glede na primarno pravo.

34.

To bi bilo mogoče zanikati kvečjemu v primeru, če bi ureditev spadala na področje, ki bi bilo na ravni Unije predmet izčrpne uskladitve. V skladu z ustaljeno sodno prakso bi ga bilo v takem primeru namreč treba presojati le glede na usklajevalni ukrep, ne pa glede na določbe primarnega prava. ( 20 )

35.

Vendar člen 119b(3) CGI glede na svoj predmet urejanja ne spada na nobeno izčrpno usklajeno področje. Člena 1(2) Direktive o matičnih in hčerinskih družbah zlasti ni mogoče šteti za usklajevalni ukrep, ker ta določba niti ne zavezuje držav članic k uporabi ukrepov za boj proti zlorabam niti ne opredeljuje izčrpnih določil.

36.

Nasprotno, v skladu s členom 1(2) Direktive o matičnih in hčerinskih družbah lahko države članice po prostem preudarku odločajo, ali in – znotraj zgoraj obravnavanega okvira – kako bodo ukrepale zoper zlorabe v zvezi z uveljavljanjem ugodnosti iz Direktive. A kot je Sodišče že ugotovilo, lahko države članice možnosti, ki jih imajo v skladu z Direktivo, uporabijo le ob spoštovanju temeljnih določb Pogodbe, pri čemer so vezane zlasti na temeljne svoboščine. ( 21 )

37.

Zato je sporna ureditev iz člena 119b(3) CGI predmet nadzora tudi glede na primarno pravo Unije.

38.

Nato je treba ugotoviti, katera temeljna svoboščina je upoštevna za preizkus francoskega ukrepa. V zvezi s tem predložitveno sodišče sprašuje o možnosti uporabe svobode ustanavljanja (člen 43 ES, postal člen 49 PDEU) oziroma prostega pretoka kapitala (člen 56 ES, postal člen 63 PDEU).

39.

Spor v glavni stvari se nanaša na davčno obravnavo dividend. V skladu s sodno prakso Sodišča se zanje lahko uporabi tako člen 43 ES kot člen 56 ES. Odločilen je predmet zadevne nacionalne ureditve. Če se uporabi le za deleže, ki omogočajo odločilno vplivanje na odločitve družbe in odločanje o njenih dejavnostih, so upoštevne določbe o svobodi ustanavljanja. Nasprotno pa je treba predpise držav članic, ki se uporabljajo za deleže, pridobljene izključno kot finančna naložba, ne da bi bil njihov namen vplivati na upravljanje in nadzor podjetja, preučiti izključno glede na prosti pretok kapitala. ( 22 )

40.

Komisija meni, da je v obravnavanem primeru upoštevna svoboda ustanavljanja, ker se člen 119b(3) CGI nanaša na izplačila dividend osebam, ki jih neposredno ali posredno nadzira ena ali več oseb s sedežem zunaj Unije.

41.

Vendar razmerje med prejemnico dividend in družbami, ki so v verigi deležev nad njo, ne more biti odločilno. Spor v glavni stvari se namreč nanaša na obdavčitev izplačil dividend, ki jih francoska družba opravi svoji delničarki s sedežem v Luksemburgu.

42.

Da se člen 119b(3) CGI uporabi za taka izplačila dividend, mora biti med prejemnico in razdeljevalko dividend najmanj 20‑odstotno kapitalsko razmerje. Na podlagi takega deleža pa ni nujno treba sklepati, da ima njegov imetnik odločilen vpliv na odločitve družbe. ( 23 ) Za določitev upoštevne temeljne svoboščine so zato odločilna dejstva obravnavane zadeve. ( 24 )

43.

Po navedbah predložitvenega sodišča je bila ob zadevnem času imetnica vseh deležev v francoski družbi, ki je dividende razdelila, luksemburška družba, ki jih je prejela. Ker ima na podlagi takega deleža njegov imetnik nedvomno odločilen vpliv na odločitve družbe, so upoštevne določbe o svobodi ustanavljanja.

44.

Zato je treba preizkusiti, ali obstaja omejitev svobode ustanavljanja. Taka omejitev bi bila lahko podana, ker se zaradi uporabe člena 119b(3) CGI luksemburški družbi prejemnici zavrne priznanje oprostitve davčnega odtegljaja.

45.

Svoboda ustanavljanja v skladu s členom 43 ES v povezavi s členom 48 ES za družbo, ki je ustanovljena v skladu z zakonodajo države članice in ki ima statutarni sedež, glavno upravo ali glavni kraj poslovanja v Uniji, med drugim vključuje pravico do opravljanja dejavnosti v drugih državah članicah prek hčerinske družbe. ( 25 ) Pri tem se z njo zlasti zagotavlja, da so družbe v državi članici gostiteljici obravnavane enako kot družbe te države, saj prepoveduje vsakršno diskriminacijo na podlagi kraja sedeža družbe. ( 26 )

46.

Kot je na obravnavi potrdila francoska vlada, posebna zahteva po dokazu v skladu s členom 119b(3) CGI velja le za distribucije dobička družbam nerezidentkam. Izplačila dividend družbam rezidentkam to ne zadeva. Zaradi te okoliščine je izvrševanje svobode ustanavljanja za družbe drugih držav članic manj privlačno. Zaradi tega bi utegnile opustiti pridobitev, ustanovitev ali ohranitev hčerinske družbe v Franciji. ( 27 )

47.

V zvezi s tem ni upoštevno, da družbo, ki se sklicuje na svobodo ustanavljanja, posredno nadzirajo osebe s sedežem v tretji državi. Kot je namreč pojasnilo Sodišče, iz nobene določbe prava Unije ne izhaja, da bi izvor delničarjev neke družbe vplival na njeno pravico do sklicevanja na pravico ustanavljanja. ( 28 )

48.

Zato opisana razlika v davčni obravnavi dividend med matičnimi družbami glede na kraj njihovega sedeža pomeni omejitev svobode ustanavljanja, ki je načeloma prepovedana s členoma 43 ES in 48 ES. ( 29 )

49.

V skladu s sodno prakso je taka omejitev dopustna samo, če se nanaša na položaje, ki niso objektivno primerljivi med seboj (točka a), ali če je upravičena z nujnimi razlogi v splošnem interesu (točka b). ( 30 )

50.

Sodišče objektivno primerljivost položajev vselej presoja glede na cilj zadevne ureditve. ( 31 ) Glede na to bi se lahko zdelo vprašljivo, ali so izplačila dividend družbam rezidentkam in družbam nerezidentkam v primerljivem položaju. Namen spornega ukrepa je namreč preprečiti, da se državljani tretjih držav s tem, da v Uniji ustanovijo vmesno družbo in izkoristijo razlike v pravnih redih držav članic, izognejo davčnemu odtegljaju. Za dividende, razdeljene družbam rezidentkam, pa se ves čas uporablja enak pravni red.

51.

Vendar je za Sodišče pri izplačilih dividend odločilno merilo izvajanje davčne pristojnosti ( 32 ). Glede na to je treba brez pomisleka ugotoviti, da je objektivna primerljivost podana, saj Francija svojo davčno pristojnost uveljavlja za izplačila dividend prejemnicam rezidentkam in nerezidentkam.

52.

Zato je treba preizkusiti, ali je omejitev svobode ustanavljanja iz člena 119b(3) CGI upravičena iz nujnih razlogov v splošnem interesu.

53.

Francija trdi, da tak razlog pomeni boj proti davčnim goljufijam in davčnemu izogibanju.

54.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je omejevalen ukrep iz navedenega razloga lahko upravičen, če se posebej nanaša na povsem umetne konstrukte brez gospodarske resničnosti, katerih namen je pridobitev davčne ugodnosti ( 33 ).

55.

V obravnavanem primeru pa ni razvidno, da se francoski ukrep posebej nanaša na take konstrukte. S tem, da se v členu 119b(3) CGI zahteva dokaz, da uveljavljanje oprostitve davčnega odtegljaja ni glavni cilj ali eden od glavnih ciljev verige deležev, se z določbo namreč pretežno meri na prizadevanje za pridobitev davčne ugodnosti. To subjektivno merilo pa samo po sebi ne zadostuje za sklepanje o obstoju umetnega konstrukta v smislu sodne prakse Sodišča. ( 34 ) Nasprotno, tudi iz objektivnih dejavnikov mora izhajati, da kljub formalni izpolnitvi pogojev za priznanje davčne oprostitve namen, ki se uresničuje s svobodo ustanavljanja, ni dosežen. ( 35 )

56.

Tako izkrivljanje namena je treba predpostaviti, če iz celovite presoje okoliščin izhaja, da oprostitev davčnega odtegljaja v resnici ne koristi družbi prejemnici dividend iz druge države članice, temveč neposredno državljanu tretje države. S svobodo ustanavljanja so namreč že od samega začetka varovani le državljani držav članic. ( 36 )

57.

O tem je mogoče sklepati na podlagi substance vmesne družbe. Iz tega, da gre za umeten konstrukt, je treba izhajati, če je bila družba ustanovljena zgolj fiktivno kot družba „poštni nabiralnik“. ( 37 ) Pa tudi v primeru fizične prisotnosti bi bilo glede na finančne in kadrovske okvirne pogoje vendarle mogoče ugotoviti, da gre za umetni konstrukt. V zvezi s tem so na primer odločilna dejanska pooblastila za odločanje organov družbe, lastna finančna sredstva, s katerimi lahko ta razpolaga, ali obstoj poslovnega tveganja.

58.

Če ti dejavniki pri uporabi člena 119b(3) CGI niso upoštevani, ukrep ne more pomeniti primernega sredstva, ki je posebej namenjeno preprečevanju povsem umetnih konstruktov brez gospodarske resničnosti, katerih namen je pridobitev davčne ugodnosti.

59.

V vsakem primeru pa sporna ureditev presega to, kar je potrebno za boj proti davčnemu izogibanju, ker morajo v skladu z njo družbe, ki uveljavljajo oprostitev davčnega odtegljaja, zgolj zato, ker jih neposredno ali posredno nadzoruje oseba s sedežem zunaj Unije, dokazati neobstoj zlorabe. ( 38 ) V skladu s sodno prakso s takšno splošno domnevo, da bi lahko prišlo do davčnega izogibanja, namreč ni mogoče upravičiti omejevalnega davčnega ukrepa. ( 39 ) Posledica člena 119b(3) CGI pa je obrnjeno dokazno breme, ne da bi morali davčni organi predložiti zadostne indice za davčno izogibanje. ( 40 )

60.

Na prvo, tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje je treba torej odgovoriti tako, da člen 43 ES v povezavi s členom 48 ES nasprotuje ureditvi države članice, kakršna je ta iz člena 119b(3) CGI, če mora v skladu z njo družba nerezidentka, ki jo neposredno ali posredno nadzirajo osebe s sedežem v tretjih državah, za priznanje oprostitve davčnega odtegljaja v skladu s členom 5 Direktive o matičnih in hčerinskih družbah dokazati obstoj nedavčnih razlogov za strukturo verige deležev, ne da bi morala uprava predložiti zadostne indice za umetni konstrukt brez gospodarske resničnosti, katerega namen je pridobitev davčne ugodnosti.

61.

Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavilo Conseil d'État (državni svet, Francija), odgovori tako:

Člen 1(2) Direktive 90/435/EGS in člen 43 ES v povezavi s členom 48 ES nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero mora družba nerezidentka, ki jo neposredno ali posredno nadzirajo osebe s sedežem v tretjih državah, za priznanje oprostitve davčnega odtegljaja v skladu s členom 5 Direktive dokazati obstoj nedavčnih razlogov za strukturo verige deležev, ne da bi morala uprava predložiti zadostne indice za umetni konstrukt brez gospodarske resničnosti, katerega namen je pridobitev davčne ugodnosti.