1.

Bistvo obravnavanega postopka predhodnega odločanja je vprašanje, ali je nacionalni postopek za poenostavljeno izterjavo odvetniških stroškov („postopek izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov“) v skladu z Direktivo 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah. ( 2 )

2.

To vprašanje, ki je tudi predmet več drugih zadev, ki jih obravnava Sodišče, je za Španijo izjemno pomembno, ker so tam trenutno, čakajoč na odgovor Sodišča, prekinjeni številni postopki izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov. ( 3 )

3.

Preden se lahko Sodišče posveti temu vprašanju, pa bo moralo preizkusiti, ali je predložitveni sodni tajnik („Secretario Judicial“), ki je pristojen za izvajanje zadevnega postopka, sodišče v smislu člena 267 PDEU.

4.

Če bo Sodišče temu pritrdilo, bi bil obravnavani postopek zanj priložnost, da nadgradi svojo sodno prakso o konkretnih zahtevah glede učinkovitega zagotavljanja pravic na podlagi prava o varstvu potrošnikov, ki so zajamčene s pravom Unije, v nacionalnih hitrih postopkih in postopkih prisilne izvršbe. Pri tem je Sodišče naprošeno, naj poda stališče ne samo glede Direktive 93/13, ampak tudi Direktive 2005/29 o nepoštenih poslovnih praksah ( 4 ) ter člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

5.

Člen 4 Direktive 93/13 določa:

„1.   […] [da] je treba nedovoljenost [nepoštenost] pogodbenega pogoja oceniti ob upoštevanju […] in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe […].

2.   Ocena nedovoljenosti [nepoštenosti] pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve […], če so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku.“

6.

Člen 6(1) Direktive 93/13 določa:

„1.   Države članice določijo, da nedovoljeni [nepošteni] pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih [nepoštenih] pogojev.“

7.

Člen 7(1) in (2) Direktive 93/13 določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih [nepoštenih] pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.

2.   Sredstva, navedena v odstavku 1, vključujejo predpise, na podlagi katerih lahko osebe ali organizacije, ki imajo po nacionalnem pravu pravni interes pri zaščiti potrošnikov, ukrepajo v skladu z zadevnim nacionalnim pravom na sodiščih ali pri pristojnih upravnih organih, da odločijo, ali so pogodbeni pogoji, sestavljeni za splošno rabo, nedovoljeni [nepošteni], tako da lahko uporabijo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe takih pogojev.“

8.

Direktiva 93/13 v skladu s svojim členom 3(3) v prilogi vsebuje okvirni in neizčrpni seznam pogojev, ki lahko štejejo za nepoštene. V točki 1(q) te priloge je navedena

„izključitev ali omejitev potrošnikove pravice do sprožitve pravnega postopka ali drugega pravnega sredstva, zlasti z zahtevo, da potrošnik naslovi spore izključno na arbitražo, za katero ne veljajo pravne določbe, omejitvijo dokazov, ki so mu na voljo, ali s prenosom dokaznega bremena, ki ga po veljavnem pravu nosi prodajalec ali ponudnik.“

9.

Člen 3(2) Direktive 2005/29 določa:

„2.   Ta direktiva ne posega v pogodbeno pravo in zlasti ne posega v predpise o veljavnosti, sklenitvi ali učinkih pogodb.“

10.

Člen 6(1)(d) Direktive 2005/29 opredeljuje „zavajajoča dejanja“ tako:

„1.   Poslovna praksa se šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična, ali če na kakršen koli način, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, četudi je informacija točna glede enega ali več sledečih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel:

11.

Člen 7(1) opredeljuje „zavajajoče opustitve“:

„1.   Poslovna praksa se šteje za zavajajočo, če v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin ter omejitev sredstva komunikacije izpusti bistvene informacije, ki jih glede na kontekst povprečni potrošnik potrebuje za sprejetje odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev, in s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel.“

12.

V skladu s členom 7(4)(c) se štejejo

„4.   [v] primeru vabila k nakupu […] za bistvene naslednje informacije, v kolikor niso razvidne že iz konteksta:

13.

Člen 11 Direktive 2005/29 določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da so v interesu potrošnikov z namenom uveljavitve skladnosti z določbami te direktive na voljo ustrezna in učinkovita sredstva za boj proti nepoštenim poslovnim praksam.

Taka sredstva vključujejo predpise, po katerih osebe ali organizacije, ki imajo po nacionalnem pravu upravičen interes za boj proti nepoštenim poslovnim praksam, vključno s konkurenti, lahko:

[…]“

14.

Člen 12 Direktive 2005/29 določa:

„Države članice podelijo sodiščem ali upravnim organom pooblastila, ki jim omogočajo, da v civilnih ali upravnih postopkih iz člena 11:

15.

V nadaljevanju je treba navesti upoštevne določbe španskega prava, ker je njihova obravnava potrebna zaradi preizkusa, ali ima Secretario Judicial status sodišča, in zaradi obravnave vprašanj za predhodno odločanje, ki se nanašajo na skladnost španskega prava s pravom EU.

16.

Ley Orgánica 6/1985 del Poder Judicial (zakon o sodiščih, v nadaljevanju: LOPJ) ( 5 ) v zvezku V pod naslovom II, naslovljenim „Poklicna skupina secretarios judiciales“ (členi od 440 do 469a), ureja pravni status in naloge sodnih tajnikov.

17.

Po vložitvi predloga, ki je podlaga za obravnavani postopek, je bil LOPJ spremenjen s sistemskim zakonom o sodiščih 7/2015, ( 6 )„Secretarios Judiciales“ pa so bili preimenovani v „Letrados de la Administración de Justicia“. V skladu s prehodnimi določbami sistemskega zakona o sodiščih 7/2015 in z navedbami strank v obravnavanem postopku, v skladu s katerimi začnejo spremembe na podlagi tega zakona veljati takoj, v nadaljevanju uporabljam določbe LOPJ, kakor so bile spremenjene s sistemskim zakonom o sodiščih 7/2015. Vendar zaradi boljše razumljivosti predložitveni organ še naprej imenujem „Secretario Judicial“. ( 7 )

18.

V skladu s členom 440 LOPJ so Secretarios Judiciales javni uslužbenci pravosodne uprave, ki spadajo pod ministrstvo za pravosodje. Člena 442 in 450 LOPJ določata, da se kandidati za funkcijo Secretarios Judiciales izbirajo in imenujejo v izbirnih postopkih. V členu 443(2) LOPJ so izčrpno našteti primeri, v katerih Secretario Judicial izgubi funkcijo. Ti primeri se nanašajo zlasti na kazenske obsodbe ali pa disciplinsko kazen razrešitve. Poleg tega člen 468c(2), drugi pododstavek, v povezavi s členom 468a(1) LOPJ določa, da so lahko Secretarios Judiciales samo v naštetih primerih zelo hudega neprimernega vedenja razrešeni. Nazadnje člen 446 LOPJ določa ureditev vzdržanja in zavrnitve Secretarios Judiciales, ki je v glavnem enaka kot pri sodnikih.

19.

Poleg tega člen 452(1), prvi stavek, LOPJ določa, da Secretarios Judiciales opravljajo svojo funkcijo na podlagi načel zakonitosti in nepristranskosti, da avtonomno in neodvisno izvajajo svojo pristojnost za overjanje in da so dolžni pri opravljanju vseh nalog, ki so jim zaupane, spoštovati hierarhijo. Člen 452(1), drugi stavek, LOPJ določa, da se naloge Secretarios Judiciales, razen pristojnosti za overjanje iz člena 451(3) LOPJ, ne morejo prenesti.

20.

Nazadnje člen 465, točka 8, LOPJ določa, da nadrejeni sodnim tajnikom (Secretarios Judiciales) ne morejo dajati navodil v zvezi s tekočimi postopki, za katere so pristojni:

„Secretarios de Gobierno imajo te pristojnosti:

21.

Real Decreto 1608/2005 por el que se aprueba el Reglamento Orgánico del Cuerpo de Secretarios Judiciales (kraljevi odlok 1608/2005 o odobritvi uredbe o organih glede Secretarios Judiciales, v nadaljevanju: Real Decreto 1608/2005) ( 8 ) prav tako ureja pravni status Secretarios Judiciales.

22.

Besedilo členov 16(h) in 21, točka 2, Real Decreto 1608/2005 je ponovna potrditev za to, da nadrejeni Secretarios Judiciales ne morejo dajati navodil v zvezi s tekočimi postopki, za katere so pristojni. Člen 16(h) Real Decreto 1608/2005 določa:

„Secretarios de Gobierno imajo te pristojnosti, ki se v vsakem posameznem primeru nanašajo na konkretno področje delovanja:

23.

Člen 21, točka 2, Real Decreto 1608/2005 določa:

„Secretario General de la Administración de Justicia ima te pristojnosti:

24.

V skladu s členom 81(1)(a) Real Decreto 1608/2005 imajo Secretarios Judiciales individualno pravico, da ohranijo svoj status javnega uslužbenca, dejansko izpolnjujejo naloge, ki so bile naložene njegovi poklicni skupini, in da so razrešeni samo v zakonsko določenih primerih in pod zakonsko določenimi pogoji.

25.

Postopek izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, ki je predmet postopka v glavni stvari, je določen v Ley 1/2000 de Enjuiciamento Civil (zakon o pravdnem postopku, v nadaljevanju: LEC). ( 9 ) S spremembami LEC na podlagi zakona 13/2009 ( 10 ) se je izključna pristojnost za ta postopek, za katerega so bila prvotno pristojna sodišča, da bi se jih razbremenilo, ( 11 ) prenesla na Secretarios Judiciales. Določbe o poteku postopka se niso spremenile.

26.

Po vložitvi predloga, ki je podlaga za obravnavani postopek, je bil LEC spremenjen z zakonom 42/2015. ( 12 ) Spremembe na podlagi tega zakona pa se v skladu s prehodnimi določbami zakona 42/2015 ne uporabljajo za postopke, ki potekajo. Zato so v nadaljevanju navedene določbe LEC, ki se uporabljajo v obravnavanem postopku, preden so bile spremenjene za zakonom 42/2015. ( 13 )

27.

Člen 34 LEC določa postopek izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov pooblaščencev, pri čemer drugi in tretji pododstavek odstavka 2 določata:

„2.   […]

Če pooblastitelj v navedenem roku vloži ugovor, Secretario Judicial preveri račun, spis in predložene dokumente ter v desetih dneh izda odredbo, v kateri določi znesek, ki ga je treba plačati pooblaščencu, pri tem pa opozori na to, da se izvršba izvede, če plačilo ne bo izvedeno v petih dneh po vročitvi.

Zoper odredbo iz prejšnjega odstavka ni pritožbe, vendar nikakor ne vpliva na sodbo, ki bi lahko bila izdana v poznejšem rednem postopku.“

28.

Člen 35 LEC določa postopek izvršbe na podlagi predloga za plačilo odvetniških stroškov in določa:

„1.   Odvetniki lahko od strank, ki jih zastopajo, zahtevajo plačilo stroškov, ki so nastali v zvezi z zadevo, pri čemer morajo predložiti podroben račun in formalno izjaviti, da so ti stroški nastali in še niso bili plačani.

2.   Ko Secretario Judicial prejme to zahtevo, pozove dolžnika, naj plača navedeni znesek skupaj s stroški ali pa v desetih dni vloži ugovor zoper račun, pri čemer je opozorjen, da se izvršba izvede, če dolžnik ne bo niti plačal niti vložil ugovora.

Če dolžnik v navedenem roku ugovarja stroškom z obrazložitvijo, da jih ne dolguje, se uporabijo določbe drugega in tretjega pododstavka odstavka 2 prejšnjega člena.

Če dolžnik ugovarja stroškom z obrazložitvijo, da so previsoki, se, če odvetnik ne dokaže obstoja pisnega predračuna, ki ga je oseba, ki ugovarja, potrdila, najprej v skladu z določbami člena 241 in naslednjih določi dolgovani znesek, nato pa se izda odredba, v kateri se določi dolgovani znesek in opozori dolžnika, da se izvršba izvede, če ne bo plačal določenega zneska v petih dneh po vročitvi.

Zoper to odredbo ni pritožbe, vendar nikakor ne vpliva na sodbo, ki bi lahko bila izdana v poznejšem rednem postopku.

3.   Če dolžnik ne ugovarja odmerjenim stroškom v določenem roku, se izvede izvršba za znesek, naveden na računu, ter stroške.“

29.

Člen 206 LEC, naslovljen „Vrste odločb“, v odstavku 2 določa:

„2.   Odločbe Secretarios Judiciales se imenujejo ukrepi in odredbe.“

30.

Člen 207 LEC, naslovljen „Dokončne odločbe. Pravnomočne odločbe. Formalna pravnomočnost“, določa:

„1.   Dokončne so tiste odločbe, s katerimi se konča postopek na prvi stopnji, in odločbe, s katerimi je odločeno o pravnih sredstvih zoper te odločbe.

2.   Neizpodbojne odločbe so tiste, zoper katere ni dovoljena pritožba, ker ni določena v zakonu ali ker je sicer določena, vendar se je zakonsko določen rok že iztekel, ne da bi katera od strank vložila pritožbo.

3.   Pravnomočne odločbe postanejo res iudicata, sodišče, na katerem poteka postopek, pa je v vseh primerih nanje vezano.

4.   Po izteku rokov, določenih za izpodbijanje odločbe, ne da bi se jo izpodbijalo, postane odločba pravnomočna in res iudicata, tako da je sodišče, na katerem poteka postopek, v vseh primerih nanjo vezano.“

31.

Člen 222 LEC, naslovljen „Materialna pravnomočnost“, v odstavku 1 določa:

„1.   Pravnomočnost dokončnih ugodilnih ali zavrnilnih sodb v skladu z zakonom izključuje poznejši postopek, katerega predmet je enak predmetu iz postopka, v katerem je bila izdana ta sodba.“

32.

Člen 246(1) LEC, na katerega napotuje člen 35(2), tretji pododstavek, LEC, določa:

„1.   Če se izpodbija določitev, ker se odvetniški stroški štejejo za previsoke, se zadevni odvetnik v roku petih dni zasliši in, če z zahtevanim zmanjšanjem stroškov ne soglaša, se overjena kopija listin ali tisti njihov del, ki se izkaže za potreben, predloži odvetniški zbornici za izdajo mnenja.“

33.

Člen 517 LEC je naveden pod naslovom „Izvedbeni akt. Izvršilni naslov.“ in v odstavkih 1 in 2, točka 9.o, določa:

„(1)   Izvedbeni akt mora temeljiti na pravnem naslovu, ki je primeren za izvršitev.

(2)   Za izvršbo so primerni samo ti pravni naslovi:

34.

Člen 552 LEC je naveden pod naslovom „Zavrnitev predloga za izvršbo. Pravna sredstva“, njegov odstavek 1 pa določa:

„1.   Če sodišče presodi, da predpostavke in zahteve, ki se po zakonu zahtevajo za opravo izvršbe, niso izpolnjene, izda sklep o zavrnitvi izvršbe.

Če sodišče presodi, da je mogoče katerega od pogojev v izvršilnem naslovu, ki je eden od navedenih v členu 557(1), opredeliti za nepošten, v roku petnajstih dni zasliši stranke. V roku petih dni po zaslišanju ustrezno odloči v skladu z določbami člena 561(1), točka 3.a.“

35.

Člen 556 LEC, naslovljen „Ugovor zoper izvršbo procesnih ali arbitražnih odločb ali sporazumov, sklenjenih v okviru mediacije“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Če je izvršilni naslov kondemnatorna procesna ali arbitražna odločba ali sporazum, sklenjen v okviru mediacije, lahko dolžnik v desetih dneh od vročitve sklepa o dovolitvi izvršbe vloži pisni ugovor zoper izvršbo, ker je plačal ali izpolnil, kar je bilo odrejeno s sodbo, arbitražno odločbo ali sporazumom, kar mora dokazati z listinami.

Prav tako je mogoče ugovarjati zaradi prekluzije predloga za izvršbo ter sporazumov in poravnav, ki so bili sklenjeni, da bi se preprečila izvršba, če so ti sporazumi in poravnave zabeleženi v javni listini.

2.   Ugovor, vložen v primerih iz prejšnjega odstavka, ne zadrži izvršbe.“

36.

Člen 557 LEC, ki je naveden pod naslovom „Ugovor zoper izvršbo na podlagi izvršilnih naslovov, ki niso niti sodni niti arbitražni“, v odstavkih 1, točka 7.a, in 2 določa:

„(1)   Če se izvršba dovoli na podlagi izvršilnih naslovov iz člena 517(2), točke od 4.o do 7.o, ali na podlagi drugih izvršljivih dokumentov iz člena 517(2), točka 9.o, lahko dolžnik vloži ugovor v roku in obliki, ki sta določena v prejšnjem členu, samo če ugovor temelji na enem od teh razlogov:

(2)   Če je vložen ugovor iz prejšnjega odstavka, secretario judicial z ukrepom procesnega vodstva izvršbo prekine.“

37.

Sodišče v Terrassi, pristojno za obravnavo zadev v zvezi z nasiljem nad ženskami (Juzgado de Violencia sobre la Mujer Único de Terrassa), je za rešitev spora zaradi skrbništva na predlog P. Hernández Martínez izvedlo postopek št. 206/2013. P. Hernández Martínez je za zastopanje v tem postopku pooblastila odvetnika R. Margarita Panicella. R. Margarit Panicello je, da bi izterjal svoje stroške, pri Secretario Judicial des Juzgado de Violencia sobre la Mujer Único de Terrassa 27. julija 2015 v skladu s členom 35 LEC vložil predlog za izvedbo postopka izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov.

38.

Secretario Judicial, ki je pristojen za izvedbo postopka izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, ni prepričan, da je ta postopek v skladu s pravom Unije, saj mu upoštevna nacionalna zakonodaja ne omogoča, da bi po uradni dolžnosti preveril, ali sklenjena pogodba vsebuje nepoštene pogoje in ali je odvetnik uporabil nepoštene poslovne prakse. Ta zakonodaja naj tudi ne bi dopuščala izvajanja dokazov, razen listinskih dokazov ali izvedenskega mnenja.

39.

V teh okoliščinah je Secretario Judicial sklenil prekiniti odločanje in Sodišču Evropske unije v predhodno odločanje predložiti ta vprašanja:

40.

Preizkusiti je treba, ali je Secretario Judicial v funkciji, ki jo opravlja v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, sodišče v smislu člena 267 PDEU. Če je odgovor pritrdilen, mora Sodišče odločiti, ali je dolžan Secretario Judicial v tem postopku po uradni dolžnosti preveriti obstoj nepoštenih pogojev ali nepoštenih poslovnih praks. To pomeni, da je oblika postopka izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov odločilna za vsa vprašanja, ki se postavljajo v obravnavanem postopku predhodnega odločanja. Zato je treba najprej orisati zadevni postopek.

41.

V postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov iz členov 34 in 35 LEC lahko odvetnik pridobi izvršilni naslov za svoje terjatve na plačilo stroškov brez kontradiktorne razprave o teh terjatvah, razen če dolžnik vloži ugovor. Postopek, ki je predmet obravnavanega postopka, je zato podoben postopku za izdajo plačilnega naloga, ki je bil predmet zadev Banco Español de Crédito in Finanmadrid. Tudi v tem postopku je namreč določen prenos postopkovne pobude na dolžnika – imenovan obrnitev spora („inversion du contentieux“) – ki pomeni, da mora naslovnik plačilnega naloga začeti kontradiktorni postopek, da prepreči izvršljivost tega naloga. ( 14 )

42.

Postopek izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, ki je bil uveden posebej za izterjavo odvetniških stroškov, ki nastanejo v okviru določenega sodnega postopka, ni edina možnost, ki jo imajo odvetniki za izterjavo svojih stroškov. Stroške lahko izterjajo tudi v rednem sodnem postopku ali postopku za izdajo plačilnega naloga.

43.

Postopek izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov mora izvesti Secretario Judicial pri sodišču, ki je vodilo postopek, v katerem je odvetnik deloval za svojo stranko, pri čemer se lahko v njem izterjajo samo stroški, ki so nastali v okviru tega postopka.

44.

Če odvetnik Secretario Judicial predloži svojo terjatev na plačilo stroškov, Secretario Judicial preveri, ali se terjatve ujemajo z odvetniškimi storitvami, ki so bile opravljene v sodnem postopku, in zavrne terjatve, ki ne temeljijo na povračljivih stroških. ( 15 ) Nato pozove dolžnika k plačilu. Če dolžnik ne vloži ugovora, odredi izvršbo.

45.

Če pa dolžnik prereka obstoj terjatve, Secretario Judicial preveri račun, spis in predložene dokumente, nato pa izda odredbo, v kateri določi znesek, ki ga je dolžnik dolžan plačati odvetniku. ( 16 )

46.

Če oseba, ki ugovarja, prereka višino terjatve in Secretario Judicial ni bil predložen predračun, ki bi ga oseba, ki ugovarja, potrdila, Secretario Judicial določi višino terjatve v postopku o odmeri stroškov na podlagi člena 241 in naslednjih LEC; v tem postopku je na podlagi člena 246 LEC mogoče zaslišati upnike in predložiti vprašanje odvetniški zbornici. ( 17 )

47.

Člena 34 in 35 LEC samo v primeru ugovora izrecno določata, da Secretario Judicial za določitev terjatve na plačilo stroškov izda odredbo („decreto“). Vendar Secretario Judicial sprejme tudi odločbo, kadar preveri račun odvetnika, kadar po potrebi izključi terjatve, ki ne temeljijo na povračljivih stroških, kadar dolžnika v skladu s členom 35(2), prvi pododstavek, LEC pozove, naj plača račun, in kadar je ta terjatev ob neobstoju ugovora v skladu s členom 35(3) LEC izvršljiva. Zato izraz „odločba Secretario Judicial“ v nadaljevanju pomeni odredbo, ki je izrecno določena v členih 34 in 35 LEC, ki jo Secretario Judicial izda v primeru ugovora, in odločbo, ki jo sprejme s tem, da dolžnika pozove k plačilu računa, ki ga je preveril Secretario Judicial, in je ta terjatev zaradi nevložitve ugovora izvršljiva. Šteje se, da se tudi ta odločba izda v obliki odredbe („decreto“).

48.

V skladu s členoma 34 in 35 LEC zoper odločbo, ki jo izda Secretario Judicial v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, ni pritožbe, vendar ne vpliva na sodbo, ki bi lahko bila izdana v poznejšem postopku. To pomeni, da je lahko terjatev na plačilo stroškov, ki jo določi Secretario Judicial, v poznejšem rednem postopku spremenjena. Zato odločba, ki jo izda Secretario Judicial, postane samo formalno, ne pa tudi materialno pravnomočna.

49.

Formalna pravnomočnost namreč v skladu s členom 207 LEC pomeni samo, da zoper odločbo ni več pritožbe, ker ni določena v zakonu ali ker se je pritožbeni rok iztekel. Materialna pravnomočnost pa v skladu s členom 222(1) LEC pomeni, da je vsebina izdane odločbe zavezujoča tudi za poznejše postopke.

50.

To, da odločba, ki jo izda Secretario Judicial v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, ne postane materialno pravnomočna, pa nikakor ne pomeni, da ni izvršljiva. Dolžnik je na podlagi take odredbe v skladu s členoma 34 in 35 LEC dolžan plačati znesek, ki ga določi Secretario Judicial, saj se v nasprotnem primeru izvede izvršba.

51.

Špansko pravo, odvisno od vrste izvršilnega naslova, določa dva različna izvršilna postopka. V primeru „procesnih“ ali arbitražnih odločb ( 18 ) ter mediacijskih sporazumov se lahko dolžnik v izvršilnem postopku na podlagi člena 556(1) in (2) LEC v neodložnem ugovoru sklicuje samo na izpolnitev obveznosti, prekluzijo izvedbenega akta ali na poravnavo. Če izvršilni naslov niso niti sodne niti arbitražne odločbe, ( 19 ) pa člen 557 LEC določa odložni ugovor, ki odpira bistveno več možnosti, zlasti sklicevanje na obstoj nepoštenih pogojev. Poleg tega sodišče, ki je pristojno za izvršitev takih izvršilnih naslovov, v skladu s členom 552(1) LEC po uradni dolžnosti preveri obstoj nepoštenih pogojev. ( 20 )

52.

Zdi se, da vprašanje, v katero od teh dveh kategorij spada odločba, ki jo izda Secretario Judicial v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, ni dokončno pojasnjeno. Španska vlada na primer meni, da ta odredba spada med izvršilne naslove iz člena 557 LEC, ki niso niti sodne niti arbitražne odločbe. To naj bi pomenilo, da je dolžno sodišče v okviru izvršitve te odločbe po uradni dolžnosti preveriti obstoj nepoštenih pogojev. Ta domneva je glavni temelj, na podlagi katerega španska vlada utemeljuje svoje stališče glede tega, ali ima Secretario Judicial status sodišča, in svoje odgovore na postavljena vprašanja za predhodno odločanje.

53.

Vendar je utemeljevanje španske vlade težko razumljivo. Če se namreč natančno sledi verigi napotil iz določb LEC o izvršbi (členi 517, 556 in 557 LEC), se ugotovi, da je treba odločbe, ki jih izda Secretario Judicial, izvršiti tako kot sodne odločbe.

54.

Španska vlada utemeljuje svoje stališče s tem, da člen 557 LEC v zvezi z opredelitvijo izvršilnih naslovov, ki niso niti sodne niti arbitražne odločbe, napotuje na člen 517(2) LEC, ki opredeljuje vse izvršilne naslove in v točki 9.o navaja „druge ‚procesne‘ odločbe in dokumente, ki so izvršljivi v skladu s tem […] zakonom“, ( 21 ) h katerim spadajo odločbe, ki so izdane v skladu s členoma 34 in 35 LEC.

55.

Vendar člen 557(1), točka 9.o, LEC napotuje samo na druge „izvršljive dokumente“, ( 22 ) ki so navedeni v členu 517(2)(9.o) LEC, ne pa na druge „‚procesne‘ odločbe“ („resoluciones procesales“), ki so prav tako omenjene v tem členu. Za te se namreč uporablja člen 556 LEC, ki se v skladu s svojim besedilom izrecno nanaša prav na izvrševanje „‚procesnih‘ odločb“.

56.

Poleg tega odredbe („decretos“), ki jih Secretario Judicial v skladu s členoma 34 in 35 LEC izdaja v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, ne spadajo k „izvršljivim dokumentom“ iz člena 517(2), točka 9.o, ampak k „‚procesnim‘ odločbam“ („resoluciones procesales“), navedenim v tem členu. V skladu s členom 206(2) LEC namreč odredbe („decretos“), ki jih izdaja Secretario Judicial, spadajo med odločbe („resoluciones“), ki jih sprejema ta organ. Zato ni nobenega dvoma, da so odredbe („decretos“), ki jih izdaja Secretario Judicial v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, „‚procesne‘ odločbe“ („resoluciones procesales“) v smislu člena 556 LEC in jih je treba zato pri izvrševanju obravnavati enako kot sodne odločbe.

57.

Španska vlada tej razlagi, ki temelji na izrecnem besedilu določb LEC, na obravnavi, čeprav se jo je izrecno povprašalo po njih, ni mogla ugovarjati s utemeljenimi argumenti: zadovoljila se je z nejasnim napotilom na „sistematično razlago“ teh določb, ne da bi zavzela natančno stališče o njihovem besedilu.

58.

Vendar v nasprotju s temi navedbami tudi sistematična razlaga LEC potrjuje, da za izvrševanje odločb, ki jih izdaja Secretario Judicial v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, prav tako kot za izvrševanje sodnih odločb velja ureditev iz člena 556 LEC. Z zakonom 13/2009, s katerim se je pristojnost za postopek izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov prenesla na Secretarios Judiciales, ( 23 ) se je namreč tudi naslov člena 556 LEC z „Ugovor zoper izvršbo sodnih ali arbitražnih odločb […]“ („Oposición a la ejecución de resoluciones judiciales o arbitrales […]“ spremenil v „Ugovor zoper izvršbo procesnih ali arbitražnih odločb“ („Oposición a la ejecución de resoluciones procesales o arbitrales“); s tem se je, kot je izrecno navedeno v preambuli zakona 13/2009, upoštevalo pristojnosti Secretario Judicialum, ki so bile na novo določene s tem zakonom. Zato izraz „‚procesne‘ odločbe“ („resoluciones procesales“), kot je navedeno v preambuli zakona 13/2009, odslej pomeni sodne odločbe in odločbe Secretarios Judiciales. ( 24 )

59.

Te navedbe v nasprotju s stališčem španske vlade dokazujejo voljo španskega zakonodajalca, da ne samo prenese pristojnosti za postopek izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, za katerega so bila prej pristojna sodišča, na Secretarios Judiciales, ampak tudi poskrbi za to, da je treba odločbe, ki jih v okviru tega postopka izdajajo Secretarios Judiciales, tako kot sodne odločbe izvrševati na podlagi člena 556 LEC.

60.

Glede na navedeno je treba v obravnavanem postopku predhodnega odločanja zavzeti stališče, da je treba odločbe, ki jih izdaja Secretario Judicial v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, pri izvrševanju obravnavati enako kot sodne odločbe. To pomeni, da pri izvrševanju ni določena niti dolžnost preverjanja nepoštenih pogojev po uradni dolžnosti niti možnost vložitve odložnega ugovora zaradi obstoja takih pogojev.

61.

Preden se bom posvetila vprašanju, ali je orisani postopek izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov v skladu s pravom Unije, bom najprej obravnavala vprašanje upravičenosti Secretario Judicial za predložitev vprašanj za predhodno odločanje Sodišču in druga vprašanja glede dopustnosti.

62.

Secretario Judicial v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni prepričan, da je sodišče v smislu člena 267 PDEU, ker v Španiji formalno gledano ni del sodne oblasti, ampak javni uslužbenec, ki spada pod ministrstvo za pravosodje. Vendar nazadnje pritrdi svoji upravičenosti za predložitev vprašanj za predhodno odločanje. Komisija se strinja s to oceno, španska vlada pa ji vehementno nasprotuje.

63.

Vprašanje, ali je predložitveni organ sodišče v smislu člena 267 PDEU, je treba presojati izključno na podlagi prava Unije. Zato opredelitev organa na podlagi nacionalnega prava ni odločilna. To velja tudi za presojo organa v nacionalni sodni praksi in tako v obravnavanem postopku za sodno prakso španskega ustavnega sodišča, ki jo je omenil Secretario Judicial in o kateri se je razpravljalo na obravnavi, na podlagi katere odločba, ki jo je sprejel Secretario Judicial v drugem in ne v obravnavanem postopku, ni bila opredeljena kot sodni akt v smislu španskega ustavno procesnega prava.

64.

Za presojo na podlagi prava Unije, ali ima organ status sodišča, pa so merodajni številni vidiki, kot so na primer zakonska podlaga tega organa, njegova stalnost, obveznost njegove sodne pristojnosti, kontradiktornost postopka, to, ali ta organ uporablja pravna pravila, in njegova neodvisnost. ( 25 )

65.

Poleg tega lahko nacionalni organi sprožijo postopek pred Sodiščem, le če pred njimi poteka spor in če odločajo v postopku, ki bo pripeljal do izdaje sodne odločbe. ( 26 )

66.

Upravičenost organa za predložitev vprašanj za predhodno odločanje je tako odvisna od njegove sestave in njegovih funkcij. Nacionalni organ je lahko „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU, kadar opravlja sodne funkcije, medtem ko mu tega, ko opravlja druge, zlasti upravne funkcije, ni mogoče priznati. ( 27 )

67.

Iz tega izhaja, da je treba za ugotovitev, ali je treba nacionalni organ, ki v skladu z zakonom izvaja različne naloge, opredeliti kot „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU, preučiti tudi specifično naravo različnih nalog, ki jih opravlja v posebnem normativnem okviru, v katerem Sodišču predloži vprašanje. ( 28 )

68.

To pomeni, da je treba v obravnavanem primeru preizkusiti, ali je Secretario Judicial mogoče uvrstiti pod pojem sodišče v smislu člena 267 PDEU, kadar opravlja funkcijo v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov v skladu s členom 35 LEC.

69.

Zakonska podlaga delovanja Secretario Judicial in njegova stalnost nista problematični. ( 29 ) Poleg tega ni dvoma, da Secretario Judicial v okviru postopka izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov iz členov 34 in 35 LEC uporablja pravna pravila.

70.

Sporna pa sta v obravnavanem primeru neodvisnost tega organa in vprašanje, ali je obravnavani postopek izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov obvezen, kontradiktorni postopek, v okviru katerega se odloča v postopku, ki bo pripeljal do izdaje sodne odločbe.

71.

Pojem neodvisnosti sodišč v skladu z ustaljeno sodno prakso zajema dva vidika: zunanjega in notranjega.

72.

Notranji vidik neodvisnosti je povezan s pojmom nepristranskosti in se nanaša na to, da je zagotovljena enaka distanca do strank spora in njihovih posamičnih interesov glede predmeta spora. ( 30 )

73.

Notranja neodvisnost Secretario Judicial je v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov zagotovljena s tem, da je v razmerju do odvetnika in njegove stranke neodvisna tretja oseba. Poleg tega člen 452(1), prvi stavek, LOPJ določa, da Secretario Judicial opravlja svoje naloge nepristransko. Nazadnje je njegov pravni status glede vzdržanja in zavrnitve pretežno enak kot pri sodnikih. ( 31 )

74.

Zunanji vidik neodvisnosti pomeni, da je instanca, ki odloča, zaščitena pred zunanjim posredovanjem ali pritiski, ki lahko ogrozijo neodvisnost sojenja njenih članov glede sporov, ki so jim predloženi. ( 32 )

75.

Poleg tega ti varovalki neodvisnosti in nepristranskosti predpostavljata, da obstajajo pravila, zlasti v zvezi s sestavo instance ter z imenovanjem, s trajanjem funkcij in z razlogi za vzdržanje, zavrnitev in odstavitev njenih članov, na podlagi katerih je mogoče zavrniti vsak upravičen dvom pri posameznikih o zavarovanosti navedene instance pred zunanjimi vplivi in o njeni nevtralnosti glede interesov, s katerimi se srečuje. Da bi se štelo, da je pogoj v zvezi z neodvisnostjo predložitvenega organa izpolnjen, se v sodni praksi v zvezi s tem zahteva zlasti, da so primeri odstavitve članov tega organa določeni z izrecnimi zakonodajnimi določbami. ( 33 )

76.

Glede Secretarios Judiciales je treba najprej ugotoviti, da so imenovani v izbirnem postopku. Poleg tega imajo individualno pravico, da ohranijo svoj status javnega uslužbenca, dejansko izpolnjujejo naloge, ki so bile naložene njihovi poklicni skupini, in da so odstavljeni samo v zakonsko določenih primerih in pod zakonsko določenimi pogoji. ( 34 ) Nazadnje so lahko razrešeni samo na podlagi kazenskih obsodb ali v primerih zelo hudega neprimernega vedenja, ki so v zakonu izčrpno našteti in dovolj natančno opredeljeni. ( 35 )

77.

Poleg tega pristojnosti Secretarios Judiciales za postopek izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov ni mogoče prenesti na druge javne uslužbence. ( 36 ) Predvsem pa upoštevne določbe določajo, da Secretarios Judiciales v postopkih v konkretnem primeru ravnajo izključno v skladu s pristojnostmi, ki so bile prenesene nanje, ne pa po navodilih. Tako delodajalec, kot Secretario Judicial izrecno poudarja v svojem predložitvenem sklepu, nikakor ne sme vplivati na tekoče postopke ali jim dajati navodil v zvezi s konkretnimi zadevami. ( 37 ) Zato ni dvoma, da so Secretarios Judiciales, čeprav so javni uslužbenci in ne nacionalna sodišča in čeprav so na splošno dolžni upoštevati navodila nadrejenih služb, ( 38 ) pri opravljanju nalog, ki so jim naložene v konkretnem postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, neodvisni.

78.

V nasprotju s stališčem španske vlade na obravnavi je treba v zvezi s tem zavzeti stališče, da se določbe, ki nadrejenim službam prepovedujejo, da bi Secretarios Judiciales dajale navodila v zvezi s konkretnimi zadevami, ( 39 ) nanašajo tudi na postopek izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov. Sicer je v teh določbah navedena samo pristojnost Secretario Judicial za overjanje in njegova pristojnost za izdajo odločb procesnega vodstva. Vendar besedilo teh določb izvira še iz časov pred prenosom pristojnosti za postopek izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov na Secretarios Judiciales. Zato ni dvoma, da je treba načelo nevezanosti na navodila v posameznem primeru podobno uporabiti tudi za odločbe, ki jih Secretario Judicial sprejema v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov.

79.

V zvezi s statusom in z opravljanjem nalog Secretarios Judiciales v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov torej glede na zgoraj navedena merila obstaja dovolj varovalk, da se lahko izpolnijo zahteve merila neodvisnosti.

80.

Zato se z nasprotnim stališčem španske vlade, ki temelji izključno na besedilu člena 452 LOPJ, v skladu s katerim so Secretarios Judiciales avtonomni in neodvisni, samo kar zadeva njihovo pristojnost za overjanje, pri opravljanju svojih drugih nalog pa morajo upoštevati hierarhijo, ni mogoče strinjati. Sicer je treba v zvezi s tem pripomniti, da tudi besedilo te določbe izvira še iz časov pred prenosom pristojnosti za postopek izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov na Secretarios Judiciales in zato v njem še niso upoštevane novejše naloge tega organa, ki so podobne nalogam sodišča.

81.

Glede na navedeno je Secretario Judicial, čeprav je javni uslužbenec pravosodne uprave, pri opravljanju svojih nalog v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov dovolj neodvisen, da ga je mogoče obravnavati kot sodišče v smislu člena 267 PDEU.

82.

Vprašanje, ali ima Secretario Judicial v obravnavanem postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov status sodišča, je med strankama, kar zadeva kontradiktornost in obveznost tega postopka oziroma vprašanje, ali pripelje do izdaje sodne odločbe, sporno.

83.

Kar zadeva prvi vidik, je treba najprej ugotoviti, da postopek izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov vsekakor ima elemente kontradiktornega postopka. ( 40 ) Sicer je v tem postopku teoretično mogoče, da odvetnik brez kontradiktorne razprave o njegovih terjatvah pridobi izvršilni naslov, razen če dolžnik vloži ugovor. ( 41 ) Najpozneje ko nasprotna stranka vloži tak ugovor, pa postopek postane kontradiktoren, ker mora Secretario Judicial v tem primeru ne samo preveriti odvetnikove terjatve, ampak ga tudi zaslišati. ( 42 )

84.

Vendar španska vlada navaja, da postopek izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov ne temelji na sporu, v katerem odloča Secretario Judicial. Naloga tega organa naj bi bila namreč samo, da preveri opravljene odvetniške storitve in določi znesek, ki ga je stranka dolžna nakazati odvetniku.

85.

Ker pa v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov vsekakor poteka spor, in sicer spor glede dejansko ali domnevno neporavnane terjatve odvetnika na plačilo stroškov, je treba ta ugovor zavrniti. ( 43 ) To pomeni, da Secretario Judicial z razglasitvijo izvršljivosti terjatve oziroma njeno določitvijo reši ta spor. S tem ko preveri terjatev na podlagi predloženih dokumentov, neizogibno tudi presoja dokaze in do neke mere preizkusi utemeljenost terjatve. To je mogoče ugotoviti, čeprav se v vprašanjih za predhodno odločanje, ki jih moram obravnavati v nadaljevanju, postavlja vprašanje, ali preizkus in izvedba dokazov, ki se opravita v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, izpolnjujeta zahteve prava Unije na področju varstva potrošnikov.

86.

Tudi dejstvo, da je bila pristojnost za postopek izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov prenesena na Secretarios Judiciales, da bi se sodišča razbremenilo nalog, ki ne spadajo med bistvene naloge sodstva, ne pomeni, da ta postopek ni kontradiktoren. To velja še toliko bolj, ker se potek postopka in izvršljivost dokončne odločbe s prenosom postopka izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov na Secretarios Judiciales nista spremenila. ( 44 ) Prav zato je, kot navaja predložitveni organ, prenos pristojnosti za postopek izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov na Secretario Judicial v Španiji sprožil razpravo o tem, ali je prenos kvazisodniških pristojnosti na strokovne sodelavce in referente v skladu z načeli pravne države. Nazadnje tudi naključnost postopka izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov in njegova odvisnost od pred tem izvedenega sodnega postopka ( 45 ) nista indica za to, da postopek izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, ki je glede tega podoben postopku o odmeri stroškov, ki ga pozna tudi Sodišče, ne bi bil kontradiktoren postopek za razrešitev spora, ki poteka.

87.

Kar zadeva obveznost postopka izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, je treba poleg tega ugotoviti, da pristojnost Secretario Judicial v tem postopku ni odvisna od dogovora strank in da so njegove odločbe za slednje zavezujoče. ( 46 )

88.

Prvič, sodna pristojnost Secretarios Judiciales je v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov obvezna zato, ker je ta postopek določen z zakonom in zato ni odvisen od kakršnih koli dogovorov strank. To pomeni, da je treba postopek izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov opredeliti kot obvezen, čeprav lahko odvetnik, da bi izterjal svoje stroške, sproži tudi druge postopke: takoj ko odvetnik sproži tak postopek, zadevna stranka namreč avtomatsko postane stranka v tem postopku, ne da bi se lahko temu upirala. V zvezi s tem je treba tudi poudariti, da je Sodišče že v sodbi Consorci Sanitari del Maresme priznalo fakultativno pristojnost kot obvezno sodno pristojnost. ( 47 ) Obravnavani primer je glede tega podoben.

89.

Čeprav bi bila lahko sporna terjatev na plačilo stroškov, kot je bilo rečeno na obravnavi, hkrati predmet postopka izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov in rednega postopka, in to ne bi bila podlaga za litispendenco, s tem ne bi bilo mogoče utemeljiti, da Secretario Judicial v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov ni sodišče. V nasprotnem primeru bi bilo treba podvomiti tudi v to, da je redno sodišče, ki vzporedno s Secretario Judicial obravnava sporno terjatev, sodišče, česar se v obravnavanem primeru ne prereka.

90.

Drugič, tudi na podlagi argumentov, ki jih španska vlada navaja v zvezi z učinkom odločbe, sprejete v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, ni mogoče podvomiti v to, da je ta odločba zavezujoča oziroma da ima značaj sodne odločbe.

91.

Najprej je treba poudariti, da ima odločba, sprejeta v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, v obravnavanem primeru, čeprav ne postane materialno pravnomočna, ( 48 ) značaj sodne odločbe. Čeprav se lahko pozneje izpodbija v ločenem postopku, namreč ni dvoma, da ima odločba, ki jo izda Secretario Judicial, v razmerju do strank postopka izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov enak učinek, kot bi ga imela sodna odločba. Ker zoper njo ni dovoljena pritožba, namreč postane formalno pravnomočna in je tako samostojno izvršljiv plačilni nalog za dolžnika oziroma, v danih okoliščinah, podlaga za upnikovo dolžnost, da sprejme nižjo terjatev, ki ima samostojni učinek. ( 49 ) Zaradi tega je do določene mere podobna odločbam v postopkih za izdajo začasne odredbe. Tudi te so takoj izvršljive in vendarle ne vplivajo na odločitev v poznejšem postopku v glavni stvari.

92.

Argument španske vlade v zvezi z dejansko izvršbo, da izvršilni naslov ni odredba, ki jo izda Secretario Judicial, ampak stroškovnik odvetnika, ni prepričljiv. Tudi če Secretario Judicial v odredbi odredi plačilo zneska, ki ga je upnik prvotno zahteval, je treba namreč za spremembo računa odvetnika v izvršilni naslov kljub temu začeti postopek izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov.

93.

V zvezi s tem zgornja razprava o določbah o izvršitvi odločbe, sprejete v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, ( 50 ) kaže na to, da za izvrševanje teh odredb velja enaka ureditev kot za izvrševanje sodnih odločb. To pomeni, da dolžnik zlasti ne more zadržati prisilne izvršbe z odložnim ugovorom. Ta vidik je trden indic za to, da ima obravnavana odločba značaj sodne odločbe.

94.

Nazadnje vprašanje, ali je za obvezno preverjanje obstoja nepoštenih pogojev pristojen Secretario Judicial ali pa – kot trdi španska vlada – izvršilno sodišče, za presojo, ali ima Secretario Judicial status sodišča, ni pomembno. Na vprašanje, ali je Secretario Judicial med postopkom izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov in izvršbe, ki mu sledi, v skladu s pravom Unije dolžan preveriti obstoj nepoštenih pogojev, bo moralo namreč Sodišče odgovoriti pri vsebinski presoji vprašanj za predhodno odločanje.

95.

Če povzamem, torej menim, da je Secretario Judicial v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov sodišče v smislu člena 267 PDEU, saj v kontradiktornem postopku neodvisno in samostojno odloči o sporu in izda odločbo, ki ima značaj sodne odločbe.

96.

Medtem ko Komisija odpira vprašanje, ali ima Sodišče na razpolago zadostne informacije za odgovor na predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložil Secretario Judicial, španska vlada meni, da vprašanja o razlagi, ki jih je predložil Sodišču, niso pomembna za odločitev v postopku v glavni stvari.

97.

Na vprašanje, ali so informacije, ki jih je navedel Secretario Judicial, zadostne, je treba s Komisijo nazadnje odgovoriti pritrdilno. Čeprav je kratek, namreč predlog za sprejetje predhodne odločbe ne opisuje samo narave spora, o katerem je treba odločiti, in zadevnega postopka ter težavo, da stranka morda ni navedla cene, ampak tudi pravne podlage postopka izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov in dvome Secretario Judicial v zvezi s tem, ali je ta postopek v skladu z akti prava Unije, za razlago katerih naproša Sodišče.

98.

Zato je treba ugovore, ki jih je španska vlada še poudarila na obravnavi, v skladu s katerimi Secretario Judicial ni predložil zadostnih informacij o natančni obliki pogojev, ki sta jih dogovorila odvetnik in njegova stranka, zavrniti. Sicer pa španska vlada pri teh ugovorih ne upošteva, da Sodišču v obravnavanem postopku predhodnega odločanja ni treba zavzeti stališča glede skladnosti vsebine katerih koli pogojev z Direktivo 93/13, ampak glede skladnosti postopka izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov s to direktivo.

99.

Zato pojasnila Secretario Judicial o pravnem in dejanskem okviru spora o glavni stvari zadostujejo za ustrezen odgovor na postavljena vprašanja. Poleg tega je Secretario Judicial z njimi udeležencem dejansko omogočil, da predložijo stališča. To dokazuje tudi vsebina stališč, predloženih Sodišču.

100.

Zgornje trditve sicer temeljijo na intenzivni preiskavi, ki pa je zgolj potrdilo skope navedbe Secretario Judicial. Če španska vlada v navedbe iz predloga za sprejetje predhodne odločbe ne bi zasejala dvoma, ki se je nazadnje izkazal za neutemeljen, ta preiskava ne bi bila potrebna.

101.

Španska vlada navaja, da za odločitev v postopku v glavni stvari ni pomembna niti razlaga direktiv 93/13 in 2005/29 niti razlaga člena 47 Listine.

102.

Španska vlada meni, prvič, da vprašanja, postavljena v zvezi z Direktivo 93/13, niso pomembna za odločitev, ki jo mora sprejeti Secretario Judicial. Preverjanje obstoja nepoštenih pogojev namreč ni naloga tega organa, ampak je v naslednji fazi naloga izvršilnega sodišča.

103.

Ta ugovor je treba zavrniti.

104.

Po eni strani, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, ( 51 ) nikakor ni dokazano, da je sodišče, ki izvrši odločbo Secretario Judicial, dolžno po uradni dolžnosti preveriti obstoj nepoštenih pogojev.

105.

Po drugi strani se Direktiva 93/13 v skladu z ustaljeno sodno prakso uporablja za zakonske določbe, ki se nanašajo na pooblastila nacionalnega sodišča za presojo nepoštenosti pogodbenih pogojev. ( 52 ) To pomeni, da postopek izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, ki poteka pred Secretario Judicial, spada na področje uporabe te direktive. Vprašanje, ali je preverjanje obstoja nepoštenih pogojev, ki se opravi po uradni dolžnosti, naloga tega organa ali v naslednji fazi naloga izvršilnega sodišča, je zato sicer lahko pomembno pri vprašanju skladnosti postopka izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov z Direktivo 93/13. To vprašanje pa je treba obravnavati v okviru materialnega preizkusa postavljenih vprašanj za predhodno odločanje in ne v okviru preizkusa pomembnosti za odločitev in s tem dopustnosti teh vprašanj za predhodno odločanje.

106.

Španska vlada meni, da Direktiva 2005/29 ne določa, da so nacionalna sodišča dolžna po uradni dolžnosti preveriti obstoj nepoštenih poslovnih praks, ampak da državam članicam zgolj nalaga, naj sprejmejo posebne ukrepe za boj proti takim praksam.

107.

Vendar španska vlada s tem utemeljevanjem prav tako ne upošteva meje med dopustnostjo in vsebinsko presojo predloga za sprejetje predhodne odločbe. Vprašanje, ali Direktiva 2005/29 nacionalnim sodiščem nalaga, naj po uradni dolžnosti preverijo obstoj nepoštenih poslovnih praks, se namreč nanaša na razlago te direktive in ne na njeno pomembnost za postopek v glavni stvari. Pri vprašanju, ali je treba v okviru obravnave vprašanja za predhodno odločanje razložiti pravni akt, pa ne gre za razlago tega pravnega akta, ampak za predhodno vprašanje, ali je taka razlaga potrebna za presojo obravnavanega položaja na podlagi prava Unije.

108.

V obravnavanem primeru Secretario Judicial v zvezi s tem v predložitvenem sklepu izrecno opozarja, da iz spisa ni razvidno, ali je R. Margarit Panicello vnaprej obvestil P. Hernández Martínez o stroških svoje storitve. Zato je, kot nadaljuje, v dvomu, ali naj P. Hernández Martínez pozove k plačilu sorazmerno visokega zneska, ne da bi lahko preveril, ali to, da P. Hernández Martínez ni bila obveščena o ceni, pomeni nepošteno poslovno prakso.

109.

Poleg tega se Direktiva 2005/29 uporablja za nepoštene poslovne prakse trgovcev v razmerju do potrošnikov pred, med in po poslovni transakciji v zvezi z vsako storitvijo. ( 53 ) V skladu s sodno prakso Sodišča o Direktivi 93/13 je treba pogodbo o opravljanju odvetniških storitev, ki jo skleneta odvetnik in njegova stranka, obravnavati kot poslovno transakcijo v zvezi z neko storitvijo v smislu Direktive 2005/29. ( 54 )

110.

Če bi torej Secretario Judicial ugotovil, da R. Margarit Panicello dejansko ni obvestil svoje stranke o ceni svoje storitve in je s tem povzročil, da je sprejela odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejela, bi bilo treba opustitev seznanitve s ceno opredeliti kot nepošteno poslovno prakso v smislu Direktive 2005/29. ( 55 )

111.

Glede na navedeno ne kaže, da vprašanje razlage Direktive 2005/29 ne bi bilo povezano z realnostjo ali s predmetom spora o glavni stvari ali da ne bi bilo pomembno za njegovo odločitev. ( 56 )

112.

Španska vlada meni, da postopek izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov v skladu s členom 51 Listine ne spada na njeno področje uporabe, saj pravo Unije ne ureja izterjave odvetniških stroškov. Zato razlaga člena 47 Listine ne more biti pomembna za odločitev postopka v glavni stvari.

113.

S to utemeljitvijo se ni mogoče strinjati.

114.

Iz sodbe v zadevi Åkerberg Fransson namreč izhaja, da mora Sodišče, ki mu je predložen predlog za sprejetje predhodne odločbe, podati vse elemente razlage, ki jih nacionalno sodišče potrebuje za presojo skladnosti te ureditve s temeljnimi pravicami, če nacionalna ureditev spada na področje uporabe prava Unije. ( 57 )

115.

V obravnavanem primeru ni sporno, da določbe o postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov spadajo na področje uporabe prava Unije, saj sta pogodbo, ki je predmet postopka v glavni stvari, sklenila odvetnik in potrošnica in tako spada na področje uporabe Direktive 93/13. ( 58 ) Poleg tega se ta direktiva uporablja za zakonske določbe, ki se nanašajo na pooblastila nacionalnega sodišča za presojo nepoštenosti pogodbenih pogojev. ( 59 )

116.

Poleg tega je Sodišče že odločilo, da obveznost držav članic zagotoviti učinkovitost pravic, ki jih imajo stranke v skladu z Direktivo 93/13, da se ne uporabljajo nepošteni pogoji, obsega tudi zahtevo po zagotovitvi sodnega varstva, določeno tudi v členu 47 Listine, ki jo mora spoštovati nacionalno sodišče. ( 60 )

117.

Zato je treba skladnost nacionalne ureditve z zahtevami Direktive 93/13 glede pooblastil nacionalnega sodišča za preverjanje presoditi tudi ob upoštevanju zahteve po zagotovitvi sodnega varstva, določene v členu 47 Listine.

118.

Glede na navedeno so vprašanja za predhodno odločanje pomembna za odločitev postopka v glavni stvari.

119.

Obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe je torej dopusten in Sodišče mora nanj odgovoriti.

120.

V nadaljevanju bom najprej obravnavala prvi del prvega vprašanja za predhodno odločanje in drugo vprašanje za predhodno odločanje, ki se nanašata na skladnost postopka izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov z direktivama 93/13 in 2005/29 v povezavi s členom 47 Listine. Nato bom obravnavala tretje vprašanje za predhodno odločanje, s katerim predložitveni organ posebej za pooblastila, ki jih ima Secretario Judicial glede izvedbe dokazov v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, sprašuje, ali izpolnjujejo zahteve Direktive 93/13.

121.

Ker je neenak položaj med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom mogoče izravnati samo s pozitivnim posredovanjem tretje strani, je naloga nacionalnih sodišč zagotoviti učinkovitost pravic, ki jih potrošnikom priznava Direktiva 93/13. Zato morajo nacionalna sodišča po uradni dolžnosti preizkusiti nepoštenost pogodbenega pogoja, ki spada na področje uporabe Direktive 93/13. ( 61 )

122.

Kolikor je razvidno, pa Sodišče do zdaj še ni odločilo, ali taka dolžnost velja tudi na področju Direktive 2005/29 in mora torej nacionalno sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti tudi obstoj nepoštenih poslovnih praks.

123.

Komisija meni, da se zadevna sodna praksa o Direktivi 93/13 lahko prenese na Direktivo 2005/29. Španska vlada pa nasprotuje taki prenosljivosti, saj člena 11 in 12 Direktive 2005/29 ne nalagata državam članicam, naj zagotovijo, da bodo sodišča na splošno po uradni dolžnosti preverjala obstoj nepoštenih poslovnih praks, ampak, naj sprejmejo posebne ukrepe za boj proti takim poslovnim praksam.

124.

Vendar lahko v obravnavani zadevi vprašanje, ali je mogoče načela, ki so bila oblikovana za Direktivo 93/13, za preverjanje obstoja nepoštenih pogojev, ki ga po uradni dolžnosti opravljajo nacionalna sodišča, na splošno prenesti na Direktivo 2005/29, ostane odprto.

125.

Kot namreč izhaja iz navedb Secretario Judicial, morebitni obstoj nepoštene poslovne prakse, ki bi bila v tem, da stranka ni bila obveščena o ceni, v položaju iz postopka v glavni stvari ne bi bil pomemben sam po sebi, ampak samo v okviru presoje nepoštenosti pogojev iz pogodbe, ki sta jo sklenila odvetnik in njegova stranka.

126.

V tem kontekstu je ugotovitev, da gre za nepošteno poslovno prakso, zgolj eden od elementov, na katere se lahko opre presojo nepoštenosti pogoja, saj se nepoštenost pogoja v skladu s členom 4(1) Direktive 93/13 ocenjuje s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe. To drži, čeprav zgolj ugotovitev, da gre za nepošteno poslovno prakso, ne more samodejno povzročiti, da pogodbeni pogoj velja za nepošten, saj člen 3(2) Direktive 2005/29 določa, da ta direktiva „ne posega v pogodbeno pravo in zlasti ne posega v predpise o veljavnosti, sklenitvi ali učinkih pogodb“. ( 62 )

127.

To pomeni, da je nacionalno sodišče v položaju, kot je obravnavani, pri preizkusu obstoja nepoštenih pogojev dolžno upoštevati tudi morebitni obstoj nepoštenih poslovnih praks in s tem Direktivo 2005/29.

128.

Iz tega sledi, da je treba načela o nujnem preverjanju obstoja nepoštenih pogojev po uradni dolžnosti, ki so bila oblikovana za Direktivo 93/13, v položaju iz postopka v glavni stvari na Direktivo 2005/29 prenesti v obsegu, v katerem mora preizkus nepoštenosti v smislu Direktive 93/13 nujno potekati ob upoštevanju preizkusa poštenosti v smislu Direktive 2005/29.

129.

To velja kljub členu 4(2) Direktive 93/13. Ta člen sicer določa, da ocena nepoštenosti pogodbenih pogojev ne sme biti povezana z ustreznostjo cene za izmenjane storitve. Vendar to velja, samo če so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku.

130.

To pomeni, da je v položaju, kot je obravnavani, sicer povsem možno, da je pogodbeni pogoj, za presojo katerega bi bila lahko pomembna manjkajoča informacija o ceni, povezan z ustreznostjo cene za opravljeno storitev. Vendar zadevni pogoj v takem primeru verjetno ne bi bil v jasnem, razumljivem jeziku, tako da bi bila presoja njegove vsebine, ki bi jo opravilo nacionalno sodišče, v skladu s členom 4(2) Direktive 93/13 dovoljena. ( 63 )

131.

Glede na zgoraj navedeno je treba prvi del prvega vprašanja za predhodno odločanje in drugo vprašanje za predhodno odločanje razumeti tako, da Secretario Judicial z njima sprašuje, ali Direktiva 93/13 v povezavi z Direktivo 2005/29 oziroma s členom 47 Listine nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je postopek izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, ki organu, ki je pristojen za odločanje, ne omogoča, da bi po uradni dolžnosti preveril obstoj nepoštenih pogojev ali nepoštenih poslovnih praks.

132.

Direktiva 93/13 v povezavi z Direktivo 2005/29 ter s členom 47 Listine nasprotuje postopku, ki prodajalcu ali ponudniku omogoča doseči izvršbo terjatve do potrošnika, ne da bi se v eni od faz postopka, ki vodi do izvršbe, po uradni dolžnosti preveril obstoj nepoštenih pogojev ali nepoštenih poslovnih praks. Če je postopek sestavljen iz prve faze, v kateri se pridobi izvršilni naslov, in druge faze, v kateri se zgodi dejanska izvršba, je treba zato vsaj v eni od obeh faz opraviti preizkus nepoštenosti in poštenosti. ( 64 )

133.

Glede na to načelo bi se lahko sprva dobilo vtis, da bi zadostovalo, če bi se na vprašanje Secretario Judicial odgovorilo: Direktiva 93/13 v povezavi z Direktivo 2005/29 in s členom 47 Listine nasprotuje temu, da Secretario Judicial, ki je pristojen za izvedbo postopka izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, ne more opraviti preizkusa nepoštenosti in poštenosti, samo če tudi sodišče, ki v naslednji fazi izvrši to odredbo, nima pooblastil za tak preizkus. Tak odgovor v obravnavanem postopku zagovarja španska vlada.

134.

Vendar ta odgovor ni pravilen.

135.

Če se namreč postopek za izdajo in izvršitev odločbe, sprejete v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, obravnava kot celota, se ugotovi, da ni smiselno prenesti preizkusa nepoštenosti in poštenosti na fazo izvršbe. ( 65 ) Kajti to bi pomenilo, da se potrošnik v predhodnem postopku, katerega namen je izdaja izvršilnega naslova, pod pretnjo izvršbe v naslednji fazi poziva k plačilu terjatve, ki morda temelji na nepoštenih pogojih ali nepoštenih poslovnih praksah.

136.

Zato je preložitev preizkusa nepoštenosti in poštenosti na fazo izvršbe nesprejemljiva zaradi ekonomičnosti postopka in tudi zaradi učinkovitega izvrševanja zadevnih določb prava Unije. Taka preložitev bi namreč pomenila nezanemarljivo nevarnost, da bi dolžnik zaradi naravne avtoritete odločbe, sprejete v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, ob njenem prejemu takoj opravil plačilo, ne da bi bila izvršba v naslednji fazi sploh potrebna. Izvršljiva odločba namreč že sama po sebi pomeni pritisk na potrošnika, ki ga ne gre podcenjevati, naj izpolni svojo (domnevno) obveznost plačila, zlasti ker je postopek za izdajo izvršilnega naslova – kot v obravnavanem primeru – kontradiktoren postopek, ki pripelje do izdaje sodne odločbe. Poleg tega ugovora v izvršilnem postopku, kot je na obravnavi pravilno poudarila Komisija, nikakor ne gre enačiti z možnostjo vložitve pritožbe zoper odločbo, ki jo sprejme Secretario Judicial. To velja še toliko bolj, ker tak ugovor v izvršilnem postopku – kot sem pojasnila zgoraj – ( 66 ) v obravnavanem primeru ne bi imel odložnega učinka.

137.

Če se torej preizkus nepoštenosti in poštenosti ne bi določil v okviru postopka, ki teče pred Secretario Judicial, ampak v okviru izvršilnega postopka v naslednji fazi, bi se s tem spodbujalo poplačilo terjatev, na katere bi se sicer nanašale odredbe, izdane v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, za katere pa bi vendarle obstajala možnost, da pomenijo zlorabo ali da niso poštene. Taka rešitev bi bila v očitnem nasprotju z varstvom potrošnikov, kot ga določa Direktiva 93/13 v povezavi z Direktivo 2005/29 in s členom 47 Listine.

138.

Zato predlagam Sodišču, naj na prvi del prvega vprašanja za predhodno odločanje in drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovori: Direktivo 93/13 v povezavi z Direktivo 2005/29 ter s členom 47 Listine je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je obravnavana v postopku v glavni stvari, ki organu, ki je pristojen za izvedbo postopka izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov, preprečuje, da bi po uradni dolžnosti preveril nepoštenost pogoja iz pogodbe, ki sta jo sklenila odvetnik in potrošnik, ali obstoj nepoštenih poslovnih praks.

139.

Secretario Judicial s tretjim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje, ali so določbe o postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov v nasprotju z Direktivo 93/13, ker omejujejo pooblastila tega organa za izvedbo dokazov in s tem pravico potrošnika do izvajanja dokazov.

140.

Sprva se pojavljajo dvomi v zvezi z dopustnostjo tega vprašanja, saj Secretario Judicial razmišlja, da bi mu lahko njegova omejena pooblastila za opravljanje poizvedb v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov preprečila, da bi preveril elemente, kot so morebitna sprememba pogodbenih pogojev, opravljena delna plačila stroškov ali običajna praksa pri plačevanju stroškov, ki niso povezani z obstojem nepoštenih pogojev. Vendar bi se lahko vprašanje, ki ga je postavil Secretario Judicial, razumelo tudi tako, da se sprašuje, ali omejitve pri izvajanju dokazov v postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov preprečujejo, da bi se Direktiva 93/13 učinkovito izvrševala.

141.

Naloga nacionalnih sodišč, da izvršujejo Direktivo 93/13, ni omejena zgolj na možnost, da se izrečejo o morebitni nepoštenosti pogodbenega pogoja, ampak vključuje tudi obveznost, da po uradni dolžnosti preučijo to vprašanje. ( 67 ) To pomeni, da imajo nacionalna sodišča v okviru Direktive 93/13 o varstvu potrošnikov aktivno vlogo. Poleg tega iz zahtev, ki jih določa pravo Unije glede učinkovitosti preverjanja izvrševanja Direktive 93/13, ki ga opravljajo sodišča, na splošno izhaja, da nacionalna procesna zakonodaja v praksi ne sme onemogočati ali čezmerno oteževati izvajanja pravic, ki jih potrošniku podeljuje ta direktiva. ( 68 )

142.

To pomeni, da bi bil položaj, v katerem bi sodišče razpolagalo z indici o nepoštenosti pogojev, ki pa jih zaradi omejenih pooblastil za preverjanje ne bi moglo preiskati, očitno problematičen. ( 69 )

143.

V obravnavanem primeru iz določb LEC o postopku izvršbe na podlagi predloga za plačilo stroškov izhaja, da Secretario Judicial terjatve ne preveri samo na podlagi spisa sodnega postopka, za izvedbo katerega se terja plačilo stroškov, ampak tudi na podlagi računa odvetnika ter drugih dokumentov, kot sta predračun ali pogodba. Poleg tega je Secretario Judicial, če se prereka višina terjatve, dolžan zaslišati odvetnika in, če ta zavrne znižanje terjatve, posredovati spis v preverjanje odvetniški zbornici. ( 70 ) Ta pooblastila za opravljanje poizvedb bi morala praviloma zadostovati za preizkus in presojo obstoja nepoštenih pogojev.

144.

Kot poudarja Komisija, bi bila lahko širša pooblastila za opravljanje poizvedb, na primer zlasti možnost zaslišanja prič, za presojo obstoja nepoštenih pogojev potrebna kvečjemu, če bi se pogodba sklenila samo ustno. Vendar meni, da bi se lahko določbe LEC ob upoštevanju zadevne sodne prakse španskega ustavnega sodišča v skladu s pravom Unije razlagale zato, ker pooblastila, ki jih ima Secretario Judicial za preverjanje, v utemeljenih primerih tudi presegajo preverjanje listinskih dokazov in bi torej lahko vključevala zaslišanje prič.

145.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na tretje vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da Direktiva 93/13 ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je obravnavana v postopku v glavni stvari, če ta ureditev dopušča izvedbo dokazov, ki zadostuje za učinkovit preizkus obstoja nepoštenih pogojev. Nacionalno sodišče mora opraviti potrebna preverjanja.

146.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavil Secretario Judicial del Juzgado de Violencia sobre la Mujer Único de Terrassa, odgovori: