EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 26.8.2016
COM(2016) 534 final
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU
o izvajanju Direktive 2011/7/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih
{SWD(2016) 278 final}
1.Namen poročila
V skladu s členom 11 Direktive 2011/7/EU o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih 1 (v nadaljnjem besedilu: Direktiva), Komisija predloži poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu o izvajanju Direktive, skupaj z ustreznimi predlogi, najpozneje do 16. marca 2016. Ker je Direktiva o zamudah pri plačilih pobuda, sprejeta v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT) Komisije 2 , se ta ocena prav tako uvršča v okvir programa REFIT za spremljanje napredka pri izvajanju Direktive in zagotovitev, da je na dobri poti za dosego pričakovanih koristi.
To poročilo je na voljo kot odgovor na zahteve, določene v Direktivi.
2.Ocena uspešnosti, učinkovitosti, usklajenosti, relevantnosti in dodane vrednosti EU
Direktiva je bila sprejeta 16. februarja 2011, rok za prenos v nacionalne zakonodaje vseh držav članic pa je 16. marec 2013.
Posebna cilja Direktive sta:
zagotovitev pravočasnih plačil in ukrepov upnikom, ki jim bodo omogočili polno in učinkovito uveljavljanje njihovih pravic, kadar plačilo prejmejo z zamudo;
soočenje dolžnikov s strogimi ukrepi, ki jih odvračajo od zamud pri plačilu ali od določanja pretirano dolgih pogodbenih plačilnih pogojev.
Direktiva poleg tega poskuša doseči naslednja splošna cilja:
olajšanje delovanja notranjega trga s poenostavitvijo plačilnih praks po vsej EU;
razvoj pravnega in poslovnega okolja, ki bo podpiralo pravočasno plačevanje v trgovinskih poslih, da bi olajšali dostop do finančnih sredstev za MSP.
To poročilo ocenjuje, ali je Direktiva na pravi poti k doseganju zastavljenih ciljev, in vključuje priporočila, kako izboljšati njeno izvajanje. Oblikovanje dokončne naknadne ocene predstavlja izziv zaradi treh ključnih dejavnikov: nedavni začetek veljavnosti Direktive; težavnost prilagajanja vloge Direktive spremembam na terenu; zunanja konjunktura, kot sta finančna kriza in gospodarski položaj nekaterih držav članic.
V okviru te ocene je Komisija uporabila:
(1)zunanjo študijo 3 , ki je bila opravljena leta 2015 in vključuje:
teoretično raziskavo o nacionalnih zakonih, ki prenašajo Direktivo, in s tem povezanimi mehkimi ukrepi, podatke o povprečnih dolžinah plačilnih rokov za več držav članic, ki so jih zbrale zasebne organizacije, ter druge javno dostopne informacije (npr. znanstvena literatura, nacionalni viri),
spletno reprezentativno anketo kot tudi javno posvetovanje s skupno 2 950 popolnimi odgovori,
135 razgovorov z zainteresiranimi stranmi iz javnih organov in podjetij po vsej EU in 31 nadaljnjih razgovorov;
(2)posvetovanje z nacionalnimi strokovnjaki in poslovnimi organizacijami na ravni EU v okviru strokovne skupine o zamudah pri plačilih 4 na sestanku 24. novembra 2015;
(3)pritožbe, povratne informacije in vprašanja, ki so jih vložile zainteresirane strani;
(4)javno dostopne informacije – poročila, raziskave, študije itd.
Ocena Direktive je bila izvedena na podlagi petih meril: uspešnost, učinkovitost, usklajenost, relevantnost in dodana vrednost EU. Rezultati ocene so naslednji:
(1)Direktiva je opozorila na problem zamud pri plačilih in vprašanje umestila visoko na politični dnevni red. Zaradi poostrenih ukrepov in novih zahtev predvsem za javne organe je izvajanje Direktive že sprožilo velik interes na ravni držav članic. Kot odgovor na to upravni organi v številnih državah članicah sprejemajo strukturne in prostovoljne ukrepe za podporo določbam Direktive, s čimer bi okrepili zakon o prenosu in obravnavali posebna nacionalna vprašanja na tem področju. Podjetja so posledično vse bolj seznanjena s pravili v zvezi z zamudami pri plačilih in svojimi pravicami.
(2)Povprečni plačilni rok v EU se počasi zmanjšuje tako v javnem kot v zasebnem sektorju. Vendar pa je zunanja naknadna ocena pokazala, da javni subjekti v več kot polovici vseh držav članic še ne spoštujejo 30-dnevnega roka, predpisanega z zakonom. V nekaterih od teh primerov se izvajajo dodatna prizadevanja in splošni trend že kaže znake izboljšanja. V zasebnem sektorju, z izjemo nekaj držav članic, ki v tem območju beležijo nizke številke, se zdi, da se roki, določeni v Direktivi, na splošno spoštujejo.
(3)Približno polovica vseh upnikov ne uveljavlja svojih pravic zahtevati zamudne obresti, nadomestila in stroške izterjave, kot je določeno v Direktivi, zaradi strahu, da bi to škodovalo njihovim poslovnim odnosom. Zunanja ocena je pokazala tudi, da mnoga mala in srednja podjetja iz istega razloga še naprej sprejemajo dolge plačilne roke, ki jih odrejajo večja podjetja. To je sestavni del poslovne kulture, ki ga je prinesel različen položaj podjetij v dobavni verigi, njihova velikost in stopnja medsebojne odvisnosti, ter drugih dejavnikov, kot so na primer tržne posebnosti sektorjev.
(4)Do danes obstaja malo dokazov, da ima Direktiva merljiv učinek na likvidnost podjetij in da olajšuje čezmejno trgovanje. Ob priznavanju, da Direktiva doslej ni imela bistvenega učinka na plačilno disciplino, bo verjetno potrebno več časa, preden bodo navedeni splošni cilji doseženi. Poleg tega bo zaradi večstranske narave zamud pri plačilih še vedno izziv določiti, ali ugotovljene spremembe na terenu temeljijo izključno na Direktivi ali so odvisne tudi od drugih dejavnikov, kot je na primer splošno izboljšanje gospodarskih razmer.
(5)Na eni strani je k učinkovitemu izvajanju Direktive pripomoglo več dejavnikov. Ti vključujejo ukrepe, sprejete na nacionalni ravni (tj. kodekse takojšnjega plačevanja), ki so uspešno podprli cilje Direktive. Poleg tega so se forumi, ki omogočajo izmenjavo najboljših praks med državami članicami o tem, kako se boriti proti zamudam pri plačilih, kot je strokovna skupina o zamudah pri plačilih, izkazali za koristne. Tudi nadaljnje spodbujanje ozaveščenosti in izmenjava strokovnega znanja med Komisijo in nacionalnimi strokovnjaki se je izkazalo za uporabno.
(6)Na drugi strani pa so bile ugotovljene nekatere ovire, ki lahko preprečijo učinkovito uporabo Direktive:
Kar zadeva javne organe, je videti, da imajo države članice, ki so vključene v programe prilagajanja, v okviru katerih je treba takojšnja plačila tekočih računov uravnotežiti z odplačilom nakopičenega dolga, težave pri upoštevanju Direktive.
Kar pa zadeva podjetja, Direktiva ohranja določeno mero prožnosti pri medpodjetniškem poslovanju, kar v številnih primerih izrabljajo večja podjetja, ki izkoristijo svoj močnejši tržni položaj tako, da manjšim dobaviteljem pogosto določijo nepoštene pogodbene pogoje. Poleg tega, kot je razloženo zgoraj, v primeru zamude pri plačilu manjša podjetja ne uveljavljajo svojih pravic zaradi strahu pred škodovanjem poslovnemu odnosu. Teh notranjih neravnovesij na trgu ni mogoče v celoti odpraviti le z zakonodajnimi ukrepi, zaradi česar bi lahko bilo koristno bolj sistematično uporabljati mehke ukrepe in postopke za izvensodno reševanje sporov, kot je na primer mediacija in mehanizmi alternativnega reševanja sporov.
Ocena je pokazala, da zainteresirane strani potrebujejo jasnost pri razlaganju nekaterih osrednjih pojmov Direktive, kot so „skrajno nepošten“, „izrecno“ in „objektivno utemeljeno glede na posebno naravo ali značilnosti pogodbe“. Začetna točka izračuna plačilnih rokov je bila prav tako obravnavana kot nejasna.
Zaradi pomanjkanja obveznega in skupnega sistema spremljanja je velik izziv preveriti napredek, ki je bil dosežen zahvaljujoč uporabi Direktive.
(7)Direktiva se je izkazala za učinkovito orodje do te mere, da obstajajo omejeni upravni stroški, ki izhajajo neposredno iz njene uporabe, tako za podjetja kot za javne organe. Regulativni stroški na primer vključujejo breme poročanja in administrativno breme, prenos v nacionalno pravo in izvajanje zakonodaje ter prostovoljne ukrepe, ki podpirajo Direktivo. Vendar so stroški, povezani z uporabo Direktive, lahko višji zlasti za podjetja, če je zaradi upoštevanja omejitev Direktive treba skrajšati plačilne roke. To bi pomenilo velike začetne finančne transferje, ki bodo po pričakovanjih vplivali na likvidnost podjetja. Na splošno pa velja, da se stroški nazadnje izravnajo s pričakovanimi koristmi. Z zunanjo oceno je bilo ugotovljeno, da evropska podjetja za vsak dan zmanjšanja zamud pri plačilih na finančnih stroških prihranijo 158 milijonov EUR 5 .
(8)Direktiva je skladna z drugimi politikami EU, ki si prizadevajo za vzpostavitev enakovrednih pogojev in spodbujajo konkurenčnost za podjetja. Zakonodajo dopolnjujejo številni predpisi EU v zvezi z izterjavo dolgov. Pobude, kot so postopek v sporu majhne vrednosti 6 , evropski plačilni nalog 7 in evropski nalog za izvršbo 8 , upnikom zagotavljajo poenostavljene postopke za izterjavo dolgov, ki so v celoti skladni z določbami Direktive.
(9)Zamude pri plačilih še vedno predstavljajo zelo aktualno in pomembno vprašanje za podjetja v celotni EU. Zunanja ocena je razkrila, da se štiri od petih podjetij še vedno soočajo z zamudami pri plačilih, odkar je bila Direktiva prvič prenesena v pravne sisteme držav članic. Četudi je Direktiva pomembna v boju proti zamudam pri plačilih, so potrebni tudi „mehkejši“ ukrepi, ki bi lahko obravnavali zadeve v zvezi s poslovno kulturo, kot so tržna neravnovesja, vključno s tistimi, ki izhajajo iz različnih velikosti podjetij.
(10)Obstaja splošno soglasje, da Direktiva ustvarja precejšnjo dodano vrednost EU. Plačilne prakse so bile poenotene po vsej Evropi, kar odpravlja negotovost in mora postopoma voditi v povečano čezmejno trgovanje. Teh ciljev ne bi bilo mogoče doseči, če bi države članice delovale različno.
3.Sklepne ugotovitve in priporočila
Direktiva je v zgodnji fazi življenjskega cikla. Izboljšanje povprečne dolžine plačilnega roka je do danes še vedno skromno. Čeprav se podjetja zelo zavedajo svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive, njihova uporaba še ni razširjena. Videti je, da učinkovito uporabo Direktive preprečuje več dejavnikov, kot na primer pomanjkanje skupnega sistema spremljanja, nejasnost glede nekaterih ključnih pojmov Direktive ter tržno neravnovesje med večjimi in manjšimi podjetji. Direktiva je skladna z drugo zakonodajo in politikami EU, poleg tega je še vedno aktualna in dosega dodano vrednost EU.
Na podlagi tega je priporočljivo, da se Direktiva ohrani v sedanji obliki, potrebno je le več časa, da vsi njeni učinki prinesejo rezultate. Da bi okrepili doslej pozitivni učinek Direktive, se državam članicam predlagajo naslednji ukrepi, ki jih bo sprejela Komisija:
Za države članice:
Vzpostavitev sistema/postopka za spremljanje napredka, poročanje in objavljanje podatkov o povprečni dolžini plačilnega roka v javnem in zasebnem sektorju. Komisija bo zagotovila smernice za vzpostavitev skupne metodologije za izračun plačilnih rokov in olajšala izmenjavo najboljših praks o načinih poročanja v okviru dvoletnih srečanj strokovne skupine.
Ohranitev vprašanja zamud pri plačilih visoko na političnem dnevnem redu z nadaljnjim osveščanjem v zvezi s to temo na nacionalni ravni.
Spodbujanje razvoja in izvajanja podpornih pobud, kot so kodeksi takojšnjega plačevanja, mediacija, spodbude za pravočasno plačilo (izpostavitev dobrih in slabih praks) itd.
Za Komisijo:
Vodenje ciljno usmerjenih študij v državah članicah, da bi ugotovili najboljše prakse v različnih sektorjih, ki prispevajo k učinkovitejšemu izvajanju Direktive, proučitev rezultatov in širjenje informacij preko različnih kanalov.
Nadaljnje zagotavljanje smernic deležnikom in izmenjava dobrih praks v različnih oblikah (srečanja skupin strokovnjakov, pojasnjevalne opombe).
Proučitev možnosti za zbiranje primerljivih informacij o tem, kako delujejo nacionalni pravosodni sistemi pri izvajanju hitrih postopkov izterjatve nespornih terjatev, in predstavitev rezultatov v pregledu stanja na področju pravosodja v EU.
Redno ocenjevanje učinka Direktive in njenega uspeha pri doseganju njenih ciljev, ob upoštevanju, da bo za nekatere učinke verjetno potrebno več časa, da se v celoti udejanjijo.