Skupni sistem davka na dodano vrednost (DDV) Evropske unije

KLJUČNE TOČKE

DDV se uporablja za vse transakcije, ki jih za plačilo v EU opravi davčni zavezanec (torej posameznik ali podjetje, ki v okviru svoje gospodarske dejavnosti samostojno dobavlja blago in storitve).

Uvoz v EU je predmet DDV. V skladu z Direktivo Sveta (EU) 2025/1539 bo od 1. julija 2028 za plačilo uvoznega DDV pri prodaji blaga na daljavo, uvoženega iz tretjih držav, vedno odgovoren dobavitelj oziroma domnevni dobavitelj (platforme) namesto upoštevanja splošnega pravila, po katerem je za to zavezan vsak, ki blago uvaža.

Direktiva (EU) 2025/516 o spremembi uvaja obsežne spremembe za posodobitev sistema DDV in njegovo prilagoditev digitalnemu gospodarstvu. Navedeno vključuje nova pravila o elektronskem izstavljanju računov in digitalnem poročanju za platforme, ki omogočajo kratkoročni najem nastanitev in prevoz potnikov, ter razširjene poenostavitvene sheme „vse na enem mestu“, da bi se dodatno zmanjšala potreba po registraciji za DDV v več državah članicah, s postopnimi roki za začetek uporabe od leta 2027 do 2035.

Obdavčljive transakcije vključujejo dobavo blaga ali storitev v EU, pridobitve blaga med državami članicami EU (blago, ki ga podjetje v eni državi članici EU dobavi ali odpošlje ali odpelje podjetju iz druge države) in uvoz blaga v EU iz držav zunaj nje.

• Kraj obdavčitve je odvisen od vrste transakcije, vrste dobavljenega izdelka in od tega, ali je vključen prevoz.
  • Dobava blaga. Kraj, kamor se dobavlja blago.
  • Pridobitev blaga med državami članicami. Kraj, kamor se blago pošlje (tj. država članica, v katero prispe blago po prevozu iz druge države članice).
  • Uvoz blaga. Običajno država članica, v katero prispe blago.
  • Opravljanje storitev. Kraj, kamor naj bi bila storitev dobavljena. To ni odvisno le od vrste dobavljene storitve, temveč tudi od vrste stranke, ki prejme storitev. Splošno pravilo je, da je storitev obdavčena po kraju pridobitelja, če je to podjetje, ali po kraju dobavitelja, če je pridobitelj zasebni posameznik. Da bi zagotovili obdavčitev storitve na kraju, kjer je dejansko uporabljena, obstaja nekaj izjem pri teh splošnih pravilih, na primer:
    • storitve, povezane z nepremičnim premoženjem (nepremičnine),
    • prevoz potnikov,
    • storitve, povezane s kulturo, športom, izobraževanjem in zabavo,
    • storitve restavracij.
• DDV se obračuna v skladu z vrsto transakcije, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene. DDV se lahko obračuna za pridobitev blaga med državami članicami, ko je dobava blaga v zadevno državo članico končana. Pri uvozu blaga v EU se DDV obračuna, ko blago vstopi v državo članico. Od 1. julija 2028 bo dobavitelj ali domnevni dobavitelj (platforme) pri prodaji blaga na daljavo, uvoženega iz tretjih držav, vedno odgovoren za plačilo uvoznega DDV. Vendar lahko države članice pod določenimi pogoji dovolijo kupcu, da plača uvozni DDV, če dobavitelj ali domnevni dobavitelj svojih obveznosti ne izpolni, ne da bi to posegalo v odgovornost dobavitelja.
• Davčna osnova za dobavo blaga ali opravljanje storitev ter pridobitev blaga med državami članicami vključuje vsa plačila dobavitelju. Kadar se blago uvozi, je ta osnova vrednost za carinske namene. Dajatve, davki in druge takse so vključene v davčno osnovo, izključeni pa so DDV, popusti na ceno in rabati, odobreni stranki.
• Splošna stopnja DDV za blago in storitve, ki jo določijo vse države članice, je najmanj 15 %. Države članice lahko uporabijo eno ali dve znižani stopnji, ki ne smeta biti nižji od 5 %, za posebno blago ali storitve, navedene v Prilogi III k direktivi. Tudi številna izvzetja iz teh pravil (npr. nižje stopnje za drugo blago ali storitve itd.) se uporabljajo pod nekaterimi pogoji.
• Direktiva dovoljuje oprostitve DDV. Večinoma gre za oprostitve brez pravice do odbitka (npr. zdravstvena oskrba, socialne storitve ali finančne in zavarovalne storitve). Vendar obstajajo tudi oprostitve s pravico do odbitka (npr. dobave blaga med državami članicami ali izvoz blaga v državo zunaj EU). Večina oprostitev je za države članice obvezna, nekatere pa so izbirne.
• Od 1. julija 2032 bo uporaba elektronskega potrdila o oprostitvi plačila DDV obvezna za nekatere oproščene transakcije v skladu s členom 151 direktive. Do takrat lahko države članice po želji še naprej uporabljajo papirna potrdila ali obstoječe elektronske sisteme. Do 30. junija 2031 bodo morale sprejeti potrebne zakone, predpise in upravne določbe za uskladitev z novimi pravili. Potrdilo izda upravičeni organ ali posameznik, katerega nakupi so oproščeni, elektronsko pa ga morata podpisati tako ta organ oziroma posameznik kot tudi država članica gostiteljica in nadomešča doslej uporabljani papirni obrazec.
• Evropska komisija bo razvila in upravljala osrednji informacijski sistem za shranjevanje in obdelavo elektronskih potrdil o oprostitvi. Ta sistem bo beležil potrdila, ki jih izdajo upravičeni organi ali posamezniki, zagotavljal njihovo razpoložljivost dobaviteljem in nacionalnim organom ter deloval na podlagi skupnih tehničnih specifikacij.
• Davčni zavezanec lahko odbije znesek DDV, plačan za pridobljeno blago ali storitve v državi članici, v kateri so blago in storitve pridobljeni. Ta vstopni DDV se lahko odbije od DDV, ki se plača za obdavčene transakcije (npr. za domačo dobavo blaga ali opravljanje storitev). Splošna pravica do odbitka ne obstaja v primeru, če je ekonomska dejavnost oproščena plačila DDV ali če davčni zavezanec uporabi nekatere posebne ureditve. V nekaterih primerih se odbitek lahko omeji ali prilagodi.
• Direktiva določa obveznosti davčnih zavezancev in oseb, ki niso davčni zavezanci. Na splošno DDV plača vsak davčni zavezanec, ki opravi obdavčljivo dobavo blaga ali storitev. Izjeme vključujejo posebne transakcije, pri katerih plača DDV stranka (npr. storitve, ki jih za podjetje opravi dobavitelj v drugi državi, in transakcije, pri katerih se lahko država članica odloči, da je plačnik DDV stranka, kot pri nekaterih dobavah, ki so dovzetne za goljufije).
• Od 1. julija 2028 morajo dobavitelji ali domnevni dobavitelji pri prodaji uvoženega blaga na daljavo, ki nimajo sedeža v EU in niso registrirani v uvoznem sistemu vse na enem mestu (Import One Stop Shop), imenovati davčnega zastopnika v državi članici uvoza, da izpolnijo obveznosti v zvezi z DDV za upravičene pošiljke. Ta obveznost ne velja, če ima dobavitelj sedež v državi, ki jo zajema sporazum EU o medsebojni pomoči.
• Države članice lahko določijo tudi, da so druge osebe, kot so posredni carinski zastopniki ali osebe, ki so dolžne plačati carinski dolg, solidarno odgovorne za uvozni DDV pri prodaji uvoženega blaga na daljavo.
• Direktiva državam članicam dovoljuje izjeme od standardnih pravil o DDV (npr. za preprečitev nekaterih oblik davčne utaje). Obstajajo tudi posebne ureditve DDV, namenjene zmanjšanju papirne dokumentacije (npr. za mala podjetja in za kmete).
• Poleg tega direktiva državam članicam, ki so najhuje prizadete zaradi goljufij na področju DDV, dovoljuje začasno uporabo splošne obrnjene obveznosti za DDV. Ta vključuje prenos obveznosti plačila DDV z dobavitelja na stranko. Države članice so lahko ta ukrep uporabljale samo za dobavo blaga ali opravljanje storitev v svoji državi nad pragom 17 500 EUR na transakcijo, samo do 30. junija 2022 in pod zelo strogimi pogoji.

Direktiva 2006/112/ES je bila že večkrat spremenjena, vključno z nekaterimi spremembami zaradi pandemije COVID-19.

• Direktiva (EU) 2020/284 o spremembi uvaja nekatere zahteve za ponudnike plačilnih storitev, da vodijo evidence o čezmejnih plačilih za e-trgovanje. Podatki se nato dajo na voljo nacionalnim davčnim organom pod strogimi pogoji, vključno s pogoji v zvezi z varstvom podatkov. Te zahteve se uporabljajo od 1. januarja 2024.
• Direktiva (EU) 2020/285 o spremembi uvaja poenostavljena pravila za zmanjšanje upravnega bremena in stroškov upoštevanja predpisov za mala podjetja in za ustvarjanje ugodnejšega davčnega okolja, ki bi jim pomagalo pri rasti in učinkovitejši čezmejni trgovini. Mala podjetja bodo lahko upravičena do poenostavljenih pravil za izpolnjevanje obveznosti v zvezi z DDV, kadar bo njihov letni promet pod pragom, ki ga določi zadevna država članica in ne more biti višji od 85 000 EUR. Pod nekaterimi pogoji so tudi mala podjetja iz drugih držav članic, ki ne presegajo tega praga, upravičena do ugodnosti iz poenostavljene ureditve, če njihov skupni letni promet v celotni EU ne presega 100 000 EUR. Ta nova pravila se uporabljajo od 1. januarja 2025. Direktiva (EU) 2025/516 o spremembi pojasnjuje, kako se izračunavajo pragovi prometa, ter zagotavlja, da se upoštevajo le prodaje na daljavo iz države članice, v kateri ima dobavitelj sedež.
• S svežnjem o DDV pri e-trgovanju (Direktivi (EU) 2017/2455 in 2019/1995) so uvedene nove poenostavitve za podjetja, ki izvajajo čezmejno prodajo blaga ali storitev. Sveženj zagotavlja, da se DDV za take dobave pravilno plača v državi članici stranke v skladu z načelom obdavčitve v namembni državi članici. Prvi ukrepi so začeli veljati leta 2015 in so zajemali samo telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronske storitve. Podjetja, ki dobavljajo blago ali opravljajo storitve med podjetji in potrošniki v EU, lahko zdaj prijavijo in plačajo DDV v poenostavljenem sistemu (sistem „vse na enem mestu“). Direktiva (EU) 2025/516 o spremembi dodatno razširja področje uporabe transakcij, za katere velja ta poenostavitev.
• Zaradi izbruha pandemije COVID-19 je bil s Sklepom (EU) 2020/1109 odložen datum začetka veljavnosti drugega svežnja s 1. januarja 2021 na 1. julij 2021, da bi državam članicam in podjetjem dal več časa za pripravo na nova pravila.
• Direktiva (EU) 2020/1756 o spremembi po izstopu Združenega kraljestva iz EU in uvaja identifikacijske številke za DDV za Severno Irsko s posebno predpono za razlikovanje med:
  • davčnimi zavezanci in pravnimi osebami, ki niso davčni zavezanci, katerih transakcije vključujejo blago na Severnem Irskem, ki je predmet zakonodaje DDV EU;
  • osebami, ki opravljajo druge transakcije, za katere so identificirane za namene DDV v Združenem kraljestvu.
• Direktiva (EU) 2020/2020 o spremembi je zagotovila cenovno ugodnejši dostop do zalog cepiv proti COVID-19 in in vitro diagnostičnih medicinskih pripomočkov (kompletov za testiranje) v odziv na pandemijo COVID-19 v Evropi. Od 12. decembra 2020 do 31. decembra 2022 je državam članicam omogočala, da:
  • oprostijo DDV s pravico do odbitka za dobavo cepiv proti COVID-19 ter in vitro diagnostičnih medicinskih pripomočkov in storitev, ki so tesno povezani s takšnimi cepivi in pripomočki;
  • uporabijo nižjo stopnjo DDV za in vitro diagnostične medicinske pripomočke za COVID-19 in povezane storitve, kot že velja za cepiva.
• Direktiva (EU) 2021/1159 o spremembi se nanaša na začasne oprostitve pri uvozu in nekatere dobave kot odziv na pandemijo COVID-19. To je Evropski komisiji in agencijam EU olajšalo nabavo blaga in storitev, da so jih lahko brezplačno razdeljevale (tj. kot donacije) državam članicam.

Reforma sistema DDV

Kot del reforme, predlagane v akcijskem načrtu Komisije o DDV iz leta 2016, Direktiva (EU) 2022/542 o spremembi spreminja Direktivo 2006/112/ES s:

• posodobitvijo seznama blaga in storitev, za katere so dovoljene nižje stopnje DDV (Priloga III); vendar je število postavk, za katere se lahko uporabljajo nižje stopnje, omejeno, da se prepreči njihovo širjenje;
• odpiranjem obstoječih izjem, ki nekaterim državam članicam omogočajo uporabo preferencialnih stopenj za nekatere izdelke za vse države članice, če so v skladu z dogovorjenimi načeli;
• postopno odpravo obdobij za nižje stopnje ali izjeme, ki se uporabljajo za izdelke z negativnim vplivom na okolje (npr. za fosilna goriva in drugo blago s podobnim vplivom na emisije toplogrednih plinov, ki ne bodo več veljala najkasneje od 1. januarja 2030, ter za kemične pesticide in gnojila, ki ne bodo več veljala najkasneje od 1. januarja 2032);
• omogočanjem državam članicam, da uporabijo nižje stopnje, zlasti za:
  • storitve dostopa do interneta za obravnavo nizke pokritosti teh storitev in spodbujanje njihovega razvoja;
  • sončne plošče, električna kolesa in storitve recikliranja odpadkov, ki veljajo za okolju prijazno blago in storitve;
  • blago in storitve za posebne namene socialne in kulturne politike.

Direktiva Sveta (EU) 2025/425 z dne 18. februarja 2025 spreminja Direktivo 2006/112/ES glede uvedbe obveznega elektronskega potrdila o oprostitvi plačila DDV. Države članice morajo ta nova pravila začeti uporabljati do 1. julija 2031, s prehodnim obdobjem do 30. junija 2032, ko postane uporaba elektronskega potrdila obvezna.

Direktiva Sveta (EU) 2025/516 z dne 11. marca 2025 spreminja Direktivo 2006/112/ES v zvezi s pravili o DDV v digitalni dobi. Uvaja elektronsko izdajanje računov kot privzeto možnost, nove obveznosti digitalnega poročanja, pravila o domnevnem dobavitelju za platforme pri storitvah kratkoročnega najema nastanitev in prevoza potnikov, razširjeno področje uporabe sistema „vse na enem mestu“ ter postopne roke za uporabo od leta 2027 do 2035.

Direktiva Sveta (EU) 2025/1539 z dne 18. julija 2025 spreminja Direktivo 2006/112/ES v zvezi s pravili o DDV za prodajo uvoženega blaga na daljavo, imenovanjem davčnih zastopnikov in razveljavitvijo posebnih ureditev. Uporablja se od 1. julija 2028.