Pravosodno sodelovanje in sporazumi z državami zunaj EU v civilnih zadevah

POVZETEK:

Uredba (ES) št. 662/2009 – pogajanja in sklenitev sporazumov med državami EU in državami zunaj EU v zvezi s pravom, ki se uporablja za pogodbena in nepogodbena obligacijska razmerja

KAJ JE NAMEN TE UREDBE?

Namen uredbe je zagotoviti skladnost zunanjega delovanja EU na področju, ki je zdaj v izključni pristojnosti EU.
Določa postopek, v skladu s katerim se državi EU dovoli, da spremeni obstoječi sporazum ali se pogaja in sklene nov sporazum z državo zunaj EU o določenih zadevah v zvezi s pravom, ki se uporablja za pogodbene in nepogodbene obveznosti*. Za postopek veljajo stroga pravila in ga je treba obravnavati kot izjemen.

KLJUČNE TOČKE

Področje uporabe: uredba se uporablja za sporazume o določenih zadevah, ki v celoti ali delno spadajo v področje uporabe Uredbe (ES) št. 593/2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I), in Uredbe (ES) št. 864/2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II).

Uradno obveščanje: kadar namerava država EU začeti pogajanja za spremembo obstoječega sporazuma ali sklenitev novega sporazuma, ki spada v področje uporabe uredbe, mora Evropsko komisijo o svoji nameri pisno uradno obvestiti čim prej pred načrtovanim začetkom formalnih pogajanj.

Zaupnost: Komisija mora informacije, ki jih sporoči država EU, obravnavati kot zaupne, če država EU to zahteva.

Ocena: Komisija mora:

najprej preveriti, da ni v naslednjih 24 mesecih predviden ustrezen pogajalski mandat za sklenitev sporazuma na ravni EU z državo zunaj EU;
če ni, mora potrditi, da ima država EU poseben interes za sklenitev sporazuma in da načrtovani sporazum ne bi ogrozil učinkovitosti prava EU ter dogovorjenih ciljev in namena zunanje politike EU; in
po potrebi zahtevati dodatne informacije.

Dovoljenje za pogajanja: če so pogoji izpolnjeni, Komisija državi EU dovoli, da začne formalna pogajanja o sporazumu. Komisija lahko predlaga pogajalske smernice in zahteva vključitev določenih klavzul v načrtovani sporazum.

Sodelovanje: Komisija se lahko udeleži pogajanj kot opazovalka, v nasprotnem primeru pa jo je treba obveščati o napredku in rezultatih.

Klavzule v sporazumu: kadar se dovoli sklenitev sporazuma, mora ta v vsakem primeru določati,

da se sporazum popolno ali delno odpove v primeru, da bi bil med EU in isto državo zunaj EU kasneje sklenjen sporazum o isti zadevi; in
da se ustrezne določbe sporazuma neposredno nadomestijo z določbami kasnejšega sporazuma, sklenjenega med EU in državo zunaj EU o isti zadevi.

Dovoljenje za sklenitev sporazuma: pred podpisom sporazuma država EU uradno obvesti Komisijo o izidu pogajanj in ji predloži besedilo sporazuma, da po preverjanju izpolnjevanja pogojev dobi dovoljenje za sklenitev sporazuma.

Zavrnitev: uredba določa postopek za zavrnitev dovoljenja za pogajanja ali sklenitev sporazuma s strani Komisije ter njegove posledice.

Pregled in prenehanje veljavnosti

Uredba preneha veljati tri leta po tem, ko Komisija predloži poročilo o njeni uporabi, vendar ne prej kot 7. julija 2017. Komisija mora v tem poročilu navesti, ali priporoči, da se ta uredba po prenehanju veljavnosti nadomesti z novo uredbo.

Pogajanja, ki na datum prenehanja veljavnosti še vedno potekajo, se lahko nadaljujejo.

OD KDAJ SE TA UREDBA UPORABLJA?

Uporablja se od 20. avgusta 2009.

OZADJE

To uredbo je treba obravnavati v okviru izključne zunanje pristojnosti EU za ta področja civilnega prava. Pred sprejetjem ustreznih notranjih uredb EU (Rim I in Rim II) so države EU na tem področju same sklepale sporazume z državami zunaj EU.

Ta uredba se kot del pristopa EU k pravosodnemu sodelovanju in sporazumom z državami zunaj EU v civilnih zadevah uporablja skupaj z Uredbo (ES) št. 664/2009 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb in sklepov v zakonskih sporih, zadevah v zvezi s starševsko odgovornostjo in zadevah v zvezi s preživninskimi obveznostmi, ki je začela veljati istega dne in temelji na podobnem postopku.

Več informacij je na voljo na strani:

Civilne in gospodarske zadeve (Evropska komisija).

KLJUČNI POJMI

Nepogodbena obveznost: kadar se od osebe, ki je odgovorna za izgubo, ki jo utrpi druga oseba zunaj izvajanja pogodbe, npr. zaradi škodnega dejanja ali neupravičene obogatitve, zahteva nadomestilo za izgubo.

GLAVNI DOKUMENT

Uredba (ES) št. 662/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o uvedbi postopka za pogajanja in sklenitev sporazumov med državami članicami in tretjimi državami o določenih zadevah v zvezi s pravom, ki se uporablja za pogodbena in nepogodbena obligacijska razmerja (UL L 200, 31.7.2009, str. 25–30).

Nadaljnje spremembe Uredbe (ES) št. 662/2009 so vključene v izvirni dokument. Ta prečiščena različica ima samo dokumentarno vrednost.

POVEZANI DOKUMENTI

Uredba Sveta (ES) št. 664/2009 z dne 7. julija 2009 o uvedbi postopka za pogajanja in sklenitev sporazumov med državami članicami in tretjimi državami o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb in sklepov v zakonskih sporih, zadevah v zvezi s starševsko odgovornostjo in zadevah v zvezi s preživninskimi obveznostmi ter pravu, ki se uporablja v zadevah v zvezi s preživninskimi obveznostmi (UL L 200, 31.7.2009, str. 46–51).

Glejte prečiščeno različico

Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) (UL L 177, 4.7.2008, str. 6–16).

Glejte prečiščeno različico

Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti („Rim II“) (UL L 199, 31.7.2007, str. 40–49).

Zadnja posodobitev 06.12.2017