Pogajanja Združenih narodov (ZN) o podnebnih spremembah – pregled

 

POVZETEK:

Člen 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije, kot se uporablja za udeležbo EU na pogajanjih ZN o podnebnih spremembah

POGODBA O DELOVANJU EVROPSKE UNIJE IN POGAJANJA ZN O PODNEBNIH SPREMEMBAH

• Člen 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) opredeljuje cilje in načela okoljske politike Evropske unije (EU) ter podpira udeležbo EU na pogajanjih ZN o podnebnih spremembah. Natančneje:
  • četrta alineja člena 191(1) PDEU izrecno omenja, da je eden od ključnih ciljev okoljske politike EU spodbujanje ukrepov na mednarodni ravni za reševanje regionalnih ali globalnih okoljskih problemov, zlasti v boju proti podnebnim spremembam;
  • četrti odstavek člena 191 pa se nanaša na sodelovanje z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami, kot so ZN, na tem področju.
• Namen pogajanj ZN o podnebnih spremembah je doseči mednarodni sporazum o učinkovitih ukrepih za spopadanje z globalnim segrevanjem. Leta 1992 je bila najprej sprejeta zaveza, da se globalno segrevanje zadrži pod 2 ^oC v primerjavi s predindustrijskimi temperaturami.
• Sprejetje novega globalnega podnebnega sporazuma leta 2015, da bi pospešili prehod na globalno nizkoogljično gospodarstvo, pomeni vrhunec dolgoletnih prizadevanj mednarodne skupnosti za dosego univerzalnega, večstranskega sporazuma o podnebnih spremembah.

KLJUČNE STOPNJE SPOPADANJA S PODNEBNIMI SPREMEMBAMI

• 1992: Okvirna konvencija ZN o spremembi podnebja (UNFCCC) je vzpostavila osnovo za mednarodno sodelovanje v boju proti podnebnim spremembam z omejevanjem dviganja povprečne globalne temperature in posledičnih podnebnih sprememb.
• 1997: Sprejet je bil Kjotski protokol, prvi pravno zavezujoči sporazum na svetu za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Sodelujoče razvite države so se zavezale, da bodo v prvem ciljnem obdobju (med letoma 2008 in 2012) zmanjšale skupne emisije za vsaj 5 % glede na ravni iz leta 1990. Takratnih 15 držav EU se je zavezalo k 8-odstotnemu zmanjšanju.
• 2009: Konferenca v Københavnu je prinesla politični dogovor, ki je pozval k specifičnim ukrepom za omejevanje emisij toplogrednih plinov. To je bilo prvič, da so vsa večja gospodarstva dala izrecne mednarodne zaveze v zvezi s podnebjem. Podprlo ga je več kot 140 držav.
• 2010: Na konferenci v Cancunu so ZN prvič formalno priznali potrebo po zadržanju globalnega segrevanja pod 2 ^oC v primerjavi s predindustrijskimi temperaturami. Ugotovljeno je bilo, da je treba okrepiti skupna prizadevanja, če želimo doseči ta cilj.
• 2011: Konferenca v Durbanu je potrdila potrebo po novem pravnem sporazumu o spopadanju s podnebnimi spremembami po letu 2020 – sporazumu, v skladu s katerim bi lahko vsaka država po najboljših močeh prispevala svoj delež. Ta sporazum naj bi bil sprejet leta 2015.
• 2012: Na konferenci v Dohi so podprli sporazum 38 razvitih držav, vključno z EU, o sodelovanju v drugem ciljnem obdobju Kjotskega protokola (2013–2020). Ta obsega14 % globalnih emisij.
• 2013: Na konferenci v Varšavi je nastal razpored, v katerega države vnašajo svoje prispevke k zmanjševanju ali omejevanju emisij toplogrednih plinov skladno z novim globalnim podnebnim sporazumom, ki naj bi bil dokončno sprejet leta 2015.
• 2014: Konferenca v Limi je podprla zaveze iz Varšave in od vseh držav zahtevala, da jasno, pregledno in razumljivo predstavijo svoje predvidene prispevke k sporazumu iz leta 2015. Poleg tega je bil sprejet dogovor o osnutku sporazuma in o pospeševanju ukrepov pred letom 2020.
• 2015: Na konferenci v Parizu je bil sprejet prvi univerzalni, pravno zavezujoči globalni podnebni sporazum, ki naj bi se začel izvajati po letu 2020. Sporazum določa globalni akcijski načrt, v skladu s katerim bo svet preprečil nevarne podnebne spremembe, tako da bo omejil globalno segrevanje na precej manj kot 2 ^oC. Prispevek EU k novemu sporazumu je zavezujoči cilj zmanjšanja emisij za vsaj 40 % do leta 2030.

OZADJE

Več informacij je na voljo na strani:

• „ Pogajanja o podnebju “ na spletnem mestu Evropske komisije.

GLAVNI DOKUMENT

Prečiščena različica Pogodbe o delovanju Evropske unije – Tretji del – Notranje politike in ukrepi Unije – Naslov XX – Okolje – člen 191 (prejšnji člen 174 PES) (UL C 202, 7.6.2016, str. 132–133).

Zadnja posodobitev 17.11.2016