(1)

Direktiva Sveta 2006/112/ES (3) določa splošne knjigovodske obveznosti glede davka na dodano vrednost (DDV) za davčne zavezance.

(2)

Rast elektronskega trgovanja (v nadaljnjem besedilu: e-trgovanje) olajšuje čezmejno prodajo blaga in storitev končnim potrošnikom v državah članicah. V tem okviru se čezmejno e-trgovanje nanaša na dobavo, za katero je DDV treba plačati v eni državi članici, dobavitelj pa ima sedež v drugi državi članici, na tretjem ozemlju ali v tretji državi. Vendar goljufiva podjetja priložnosti, ki jih nudi e-trgovanje, izkoriščajo za to, da si z izogibanjem svojim obveznostim v zvezi z DDV pridobijo nepoštene prednosti na trgu. Kadar se uporablja načelo obdavčitve v namembnem kraju, ker potrošniki nimajo knjigovodskih obveznosti, države članice potrošnje potrebujejo ustrezna orodja za odkrivanje in nadzor takih goljufivih podjetij. Pomembno je, da se borimo proti čezmejnim goljufijam na področju DDV, ki so posledica goljufivega ravnanja nekaterih podjetij na področju čezmejnega e-trgovanja.

(3)

Pri veliki večini spletnih nakupov, ki jih opravijo potrošniki v Uniji, se plačila izvršijo prek ponudnikov plačilnih storitev. Za namene opravljanja plačilnih storitev ima ponudnik plačilnih storitev specifične informacije za določitev prejemnika plačila, skupaj s podrobnostmi o datumu, znesku in državi članici, iz katere plačilo izvira, pa tudi informacije o tem, ali je plačilo odrejeno v fizičnih prostorih trgovca. Te specifične informacije so zlasti pomembne v okviru čezmejnega plačila, pri katerem je plačnik v eni državi članici, prejemnik plačila pa v drugi državi članici, na tretjem ozemlju ali v tretji državi. Davčni organi države članice (v nadaljnjem besedilu: davčni organi) take informacije potrebujejo za opravljanje svojih osnovnih nalog odkrivanja goljufivih podjetij in nadzora obveznosti v zvezi z DDV. Zato je potrebno, da dajo ponudniki plačilnih storitev te informacije na voljo davčnim organom, da bi jim bile v pomoč pri odkrivanju čezmejnih goljufij na področju DDV in boju proti njim.

(4)

Za boj proti goljufijam na področju DDV je pomembno, da se od ponudnikov plačilnih storitev zahteva, da vodijo dovolj podrobne evidence in poročajo o določenih čezmejnih plačilih, ki jih kot takšna determinira lokacija plačnika in lokacija prejemnika plačila. Zato je treba opredeliti koncepte lokacije plačnika in lokacije prejemnika plačila kot tudi način za določitev teh lokacij. Lokacija plačnika in prejemnika plačila bi morala sprožiti obveznosti vodenja evidenc in poročanja le za ponudnike plačilnih storitev, ki imajo sedež v Uniji, te obveznosti pa ne bi smele posegati v pravila iz Direktive 2006/112/ES in iz Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 282/2011 (4) v zvezi s krajem obdavčljive transakcije.

(5)

Ponudniki plačilnih storitev lahko na podlagi informacij, ki jih že imajo, določijo lokacijo prejemnika plačila in plačnika v zvezi s plačilnimi storitvami, ki jih opravljajo, pri tem pa uporabijo identifikacijsko oznako plačilnega računa prejemnika plačila ali plačnika ali katero koli drugo identifikacijsko oznako, ki nedvoumno določi plačnika ali prejemnika plačila in določi njuno lokacijo. Kadar takšne idenitikacijske oznake niso na voljo pa bi bilo treba lokacijo plačnika ali prejemnika plačila določiti s poslovno identifikacijsko oznako ponudnika plačilnih storitev, ki deluje v imenu plačnika ali prejemnika plačila, kadar se sredstva prenesejo na prejemnika plačila, ne da bi se v imenu plačnika ustvaril kakršen koli plačilni račun, kadar se sredstva ne vknjižijo na noben plačilni račun prejemnika plačila ali kadar ni druge identifikacijske oznake plačnika ali prejemnika plačila.

(6)

V skladu z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (5) je pomembno, da je obveznost ponudnika plačilnih storitev glede hrambe in zagotavljanja informacij v zvezi s čezmejnim plačilom sorazmerna in omejena na tisto, kar države članice nujno potrebujejo za boj proti goljufijam na področju DDV. Poleg tega bi morala biti edina informacija o plačniku, ki jo je treba hraniti, informacija o njegovi lokaciji. Kar zadeva informacije, ki se nanašajo na prejemnika plačila in na samo plačilo, bi se moralo od ponudnikov plačilnih storitev zahtevati, da hranijo in davčnim organom posredujejo le tiste informacije, ki jih ti organi potrebujejo za odkrivanje morebitnih goljufov in izvajanje davčnega nadzora. Zato bi se moralo od ponudnikov plačilnih storitev zahtevati, da vodijo le evidence o tistih čezmejnih plačilih, za katere je verjetno, da izkazujejo gospodarsko dejavnost. Uvedba praga, ki temelji na številu plačil, ki jih prejemnik plačila prejme v koledarskem četrtletju, bi kazala, ali so bila navedena plačila prejeta v okviru gospodarske dejavnosti, s čimer bi bila izključena plačila iz nekomercialnih razlogov. Ko bi bil takšen prag dosežen, bi se sprožila obveznost vodenja evidenc in poročanja za ponudnika plačilnih storitev.

(7)

Mogoče je, da pri enem samem plačilu plačnika prejemniku plačila sodeluje več ponudnikov plačilnih storitev. To eno samo plačilo lahko sproži več prenosov sredstev med različnimi ponudniki plačilnih storitev. Nujno je, da imajo vsi ponudniki plačilnih storitev, ki sodelujejo pri določenem plačilu, obveznosti vodenja evidenc in poročanja, razen če se ne uporablja posebna izključitev. Te evidence in poročila bi morali vsebovati informacije o plačilu prvotnega plačnika končnemu prejemniku plačila in ne o vmesnih prenosih sredstev med ponudniki plačilnih storitev.

(8)

Obveznosti vodenja evidenc in poročanja bi se morale uporabiti ne samo kadar ponudnik plačilnih storitev prenese sredstva ali izda plačilne instrumente za plačnika, ampak tudi v primerih, ko ponudnik plačilnih storitev prejme sredstva ali pridobi plačilne transakcije v imenu prejemnika plačila.

(9)

Obveznosti iz te direktive se ne bi smele uporabljati za ponudnike plačilnih storitev, ki ne spadajo v področje uporabe Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta (6). Kadar ponudniki plačilnih storitev prejemnika plačila niso v državi članici, bi morali zato ponudniki plačilnih storitev plačnika imeti obveznosti vodenja evidenc in poročanja o čezmejnem plačilu. Da bi bile obveznosti vodenja evidenc in poročanja sorazmerne, pa morajo nasprotno evidence voditi le ponudniki plačilnih storitev prejemnika plačila, kadar so ponudniki plačilnih storitev tako plačnika kot prejemnika plačila v državi članici. Za namene obveznosti vodenja evidenc in poročanja bi bilo treba šteti, da je ponudnik plačilnih storitev v državi članici, če se njegova poslovna identifikacijska koda (v nadaljnjem besedilu: BIC) ali enolična poslovna identifikacijska oznaka nanaša na to državo članico.

(10)

Zaradi velikega obsega informacij in njihove občutljivosti z vidika varstva osebnih podatkov je nujno in sorazmerno, da ponudniki plačilnih storitev tri koledarska leta vodijo evidence z informacijami v zvezi s čezmejnimi plačili ter tako državam članicam pomagajo v boju proti goljufijam na področju DDV in pri odkrivanju goljufov. To obdobje je dovolj dolgo, da državam članicam omogoča učinkovito izvedbo nadzora in preiskavo domnevnih goljufij na področju DDV ali njihovo odkritje.

(11)

Informacije, ki jih morajo ponudniki plačilnih storitev hraniti, države članice zbirajo in si jih izmenjavajo v skladu z Uredbo Sveta (EU) št. 904/2010 (7), ki določa pravila za upravno sodelovanje in izmenjavo informacij za boj proti goljufijam na področju DDV.

(12)

Goljufije na področju DDV so skupni problem vseh držav članic, posamezne države članice pa nimajo informacij, ki so potrebne za zagotovitev pravilne uporabe pravil o DDV pri čezmejnem e-trgovanju ali za boj proti goljufijam na področju DDV pri čezmejnem e-trgovanju. Ker cilja te direktive, to je boja proti goljufijam na področju DDV, države članice – v primeru prisotnosti čezmejnega elementa in zaradi potrebe po pridobivanju informacij iz drugih držav članic – same ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega ali učinkov ukrepa lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(13)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so priznana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti pravico do varstva osebnih podatkov. Informacije o plačilih, ki se hranijo in zagotovijo v skladu s to direktivo, bi morali obdelovati le strokovnjaki davčnih organov za boj proti goljufijam, in sicer v okviru tistega, kar je sorazmerno in potrebno za dosego cilja te direktive, to je boja proti goljufijam na področju DDV. Ta direktiva upošteva tudi pravila iz Uredbe (EU) 2016/679 ter Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(14)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 14. marca 2019 (9).

(15)

Direktivo 2006/112/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –