3.7.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 151/1

(1)

Člen 152 Pogodbe določa, da mora biti dejavnost Skupnosti, ki dopolnjuje nacionalne politike, usmerjena k izboljševanju javnega zdravja, preprečevanju človekovih obolenj in odpravljanju vzrokov za ogrožanje človekovega zdravja.

(2)

Ocenjuje se, da v državah članicah od 8 % do 12 % hospitaliziranih pacientov med zdravljenjem utrpi varnostne zaplete (4).

(3)

Po ocenah Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) se pri enem hospitaliziranem pacientu od dvajsetih, tj. pri 4,1 milijona pacientov letno v EU, pojavijo okužbe, povezane z zdravstveno oskrbo, pri čemer zaradi njih vsako leto umre 37 000 pacientov.

(4)

Slaba varnost pacientov je hud problem za javno zdravstvo in velika ekonomska obremenitev za omejene zdravstvene vire. Velik del varnostnih zapletov bi bilo mogoče preprečiti, in sicer v bolnišnicah pa tudi v primarnem zdravstvu, saj se zdi, da je večino mogoče razložiti s sistemskimi vzroki.

(5)

To priporočilo temelji na dejavnostih v zvezi z varnostjo pacientov Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) v okviru Svetovne zveze za varnost pacientov, Sveta Evrope in Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) ter jih dopolnjuje.

(6)

Skupnost s svojim Sedmim okvirnim programom za raziskave in razvoj (5) v okviru teme „Zdravje“ podpira raziskave o zdravstvenih sistemih, zlasti o kakovosti zagotavljanja zdravstvenega varstva s poudarkom na varnosti pacientov. Temu problemu je posvečena posebna pozornost tudi v okviru teme „Informacijske in komunikacijske tehnologije“.

(7)

Komisija v svoji beli knjigi „Skupaj za zdravje: strateški pristop EU za obdobje 2008–2013“ z dne 23. oktobra 2007 opredeljuje varnost pacientov kot področje, na katerem je treba ukrepati.

(8)

Podatki kažejo, da so države članice na različnih stopnjah razvoja in izvajanja učinkovitih in celovitih strategij za varnost pacientov (6). Zato je to priporočilo namenjeno oblikovanju okvira za spodbujanje razvoja politike in nadaljnjega ukrepanja v državah članicah in med njimi za obravnavo ključnih vprašanj v zvezi z varnostjo pacientov, s katerimi se spopada EU.

(9)

Paciente bi bilo treba informirati in okrepiti njihovo vlogo tako, da se jih vključi v proces zagotavljanja varnosti pacientov; treba bi jih bilo seznaniti z varnostnimi standardi za paciente, najboljšimi praksami in/ali vzpostavljenimi varnostnimi ukrepi ter s tem, kako najti dosegljive in razumljive informacije o sistemih pritožb in odškodnin.

(10)

Države članice bi morale uvesti, vzdrževati ali izboljšati sisteme celovitega poročanja in učenja, tako da bo mogoče ugotoviti obseg in vzroke varnostnih zapletov ter razviti učinkovite rešitve in posege. Varnost pacientov bi bilo treba vključiti v izobraževanje in usposabljanje delavcev v zdravstvu, ki zagotavljajo oskrbo.

(11)

Na ravni Skupnosti bi bilo treba zbirati primerljive in agregatne podatke zaradi uvedbe učinkovitih in preglednih programov, struktur in politik za varnost pacientov, države članice pa bi bilo treba seznanjati z najboljšimi praksami. Da bi se olajšalo medsebojno učenje, bi bilo treba v sodelovanju med državami članicami in Evropsko komisijo razviti skupno terminologijo glede varnosti pacientov in skupne kazalnike ter pri tem upoštevati delo ustreznih mednarodnih organizacij.

(12)

Orodja, ki uporabljajo informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, kot so elektronske zdravstvene evidence ali elektronski recepti, lahko prispevajo k izboljšanju varnosti pacientov, na primer s sistematičnim preverjanjem morebitnega medsebojnega učinkovanja zdravil ali alergij na zdravila. S temi orodji naj bi pripomogli tudi k boljšemu razumevanju zdravil s strani njihovih uporabnikov.

(13)

Treba bi bilo razviti nacionalno strategijo, ki bo dopolnjevala strategije za preudarno rabo protimikrobnih sredstev (7), vgradila preventivo in obvladovanje okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, v nacionalne zdravstvene cilje ter si prizadevala za zmanjšanje nevarnosti okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, v zdravstvenih zavodih. Bistveno je, da se potrebna sredstva za izvajanje delov nacionalne strategije dodelijo kot del osnovnega financiranja izvajanja zdravstvenega varstva.

(14)

Preprečevanje in obvladovanje okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, bi morala biti dolgoročna strateška prednostna naloga zdravstvenih zavodov. Za doseganje v rezultate usmerjenega ravnanja in organizacijskih sprememb bi morali sodelovati delavci na vseh hierarhičnih ravneh in položajih ter opredeliti odgovornosti na vseh ravneh, organizirati podporne mehanizme in lokalna tehnična sredstva ter uvesti postopke vrednotenja.

(15)

Podatkov o okužbah, povezanih z zdravstveno oskrbo, ni vedno na voljo v zadostni meri, da bi v mrežah za spremljanje lahko smiselno primerjali zavode, spremljali epidemiologijo patogenov, povezanih z zdravstveno oskrbo, ter ovrednotili in usmerjali politike za preprečevanje in obvladovanje okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo. Zato bi bilo treba uvesti ali izboljšati sisteme spremljanja na ravni zdravstvenih zavodov ter na regionalni in nacionalni ravni.

(16)

Cilj držav članic bi moral biti zmanjšati število ljudi, prizadetih zaradi okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo. Da bi zmanjšali okužbe, povezane z zdravstveno oskrbo, bi bilo treba spodbujati zaposlovanje zdravstvenih delavcev, specializiranih za obvladovanje okužb. Poleg tega bi morale države članice in njihovi zdravstveni zavodi razmisliti o uporabi osebja za zvezo, ki bi v klinikah nudilo podporo specializiranemu osebju za obvladovanje okužb.

(17)

Države članice bi morale tesno sodelovati s sektorjem zdravstvene tehnologije, da bi spodbujale boljšo zasnovo v korist varnosti pacientov in s tem zmanjšale pojavljanje zapletov v zdravstveni oskrbi.

(18)

Za doseganje zgoraj navedenih ciljev varnosti pacientov, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, bi morale države članice zagotoviti vsestransko celovit pristop ob upoštevanju najustreznejših elementov, ki bodo dejansko vplivali na razširjenost varnostnih zapletov in obremenitev zaradi njih.

(19)

Pri dejavnosti Skupnosti na področju javnega zdravja se v celoti upošteva odgovornost držav članic za organizacijo in zagotavljanje zdravstvenih storitev in zdravstvenega varstva –

„varnostni zaplet“ pomeni dogodek, ki ima škodljive posledice za pacienta;

„škodljiva posledica“ pomeni poškodbo telesne strukture ali funkcije in/ali kakršen koli škodljiv učinek, ki izhaja iz tega;

„okužbe, povezane z zdravstveno oskrbo“ pomeni obolenja ali patologije, povezane s prisotnostjo povzročitelja okužbe ali njegovih produktov, zaradi stika z zdravstvenimi objekti in opremo ali postopki ali zaradi zdravljenja;

„varnost pacientov“ pomeni zaščito pacienta pred nepotrebnimi ali morebitnimi škodljivimi posledicami zdravstvene oskrbe;

„kazalnik procesa“ pomeni kazalnik, ki se nanaša na skladnost z dogovorjenimi dejavnostmi, kot so higiena rok, nadzor, standardni delovni postopki;

„strukturni kazalnik“ pomeni kazalnik, ki se nanaša na katere koli vire, npr. delavce, infrastrukturo, odbor.

1.

Podprejo uvedbo in razvoj nacionalnih politik in programov o varnosti pacientov z:

2.

Krepijo vpliv in vlogo pacientov ter jih obveščajo z:

3.

Podprejo vzpostavitev ali okrepijo sisteme poročanja in učenja o varnostnih zapletih, ki ne temeljijo na obtoževanju in ki:

4.

Na ustrezni ravni spodbujajo izobraževanje in usposabljanje delavcev v zdravstvu o varnosti pacientov, in sicer:

5.

Z medsebojnim sodelovanjem in v sodelovanju s Komisijo klasificirajo in ocenijo varnost pacientov na ravni Skupnosti, da bi:

6.

Z medsebojnim sodelovanjem in v sodelovanju s Komisijo ter ustreznimi evropskimi in mednarodnimi organizacijami izmenjavajo znanje, izkušnje in najboljše prakse o:

7.

Razvijajo in spodbujajo raziskave o varnosti pacientov.

8.

Na ustrezni ravni sprejmejo in izvajajo strategijo za preprečevanje in obvladovanje okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, ki ima naslednje cilje:

9.

Za usklajeno izvajanje strategije iz (8), pa tudi za namene izmenjave informacij in usklajevanja s Komisijo, ECDC, Evropsko agencijo za zdravila in drugimi državami članicami, preučijoi možnost uvedbe, po možnosti do 9. junija 2011, medsektorskega mehanizma ali enakovrednih sistemov, prilagojenih infrastrukturi posamezne države članice, ki bi delovali skupaj z obstoječimi medsektorskimi mehanizmi, vzpostavljenimi v skladu s Priporočilom Sveta št. 2002/77/ES z dne 15. novembra 2001 o preudarni rabi protimikrobnih sredstev v humani medicini (9), ali bi bili vanje vključeni.

10.

Obveščajo zdravstvene organizacije, strokovne organe in izobraževalne zavode o vsebini tega priporočila in jih spodbujajoi k upoštevanju predlaganih pristopov, tako da se omogoči prenos ključnih elementov v vsakdanjo prakso.

11.

Poročajo Komisiji o napredku pri izvajanju tega priporočila do 9. junija 2011, potem pa na zahtevo Komisije zaradi nadaljnjega spremljanja tega priporočila na ravni Skupnosti.