(1)

Vzpostavitev notranjega trga vključuje odpravo omejitev prostega gibanja in izkrivljanja konkurence ob hkratnem ustvarjanju okolja, ki je spodbudno za inovacije in vlaganje. V tem smislu je varstvo intelektualne lastnine bistvena sestavina uspeha notranjega trga. Varstvo intelektualne lastnine je pomembno ne le za pospeševanje inovativnosti in ustvarjalnosti, temveč tudi za razvoj zaposlovanja in izboljšanje konkurenčnosti.

(2)

Varstvo intelektualne lastnine naj izumitelju ali ustvarjalcu omogoči zakonit dobiček, ki izvira iz njegovega izuma ali stvaritve. Omogočati mora tudi kar največje možno razširjanje del, zamisli in novega znanja in izkušenj. Hkrati ne sme ovirati svobode izražanja, prostega pretoka informacij ali varstva osebnih podatkov, vključno z internetom.

(3)

Brez učinkovitih sredstev za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine sta inovativnost in ustvarjalnost omejeni in vlaganje zmanjšano. Zato je nujno zagotoviti, da se materialno pravo intelektualne lastnine, ki je danes v glavnem del pravnega reda Evropskih skupnosti, v Skupnosti učinkovito uporablja. V tem smislu so sredstva za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine izredno pomembna za uspeh notranjega trga.

(4)

Na mednarodni ravni vse države članice, pa tudi Skupnost samo glede zadev v njeni pristojnosti, zavezuje Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine („Sporazum TRIPS“), ki je bil odobren kot del večstranskih pogajanj v urugvajskem krogu s Sklepom Sveta 94/800/ES (3) in sklenjen v okviru Svetovne trgovinske organizacije.

(5)

Sporazum TRIPS vsebuje zlasti določbe o sredstvih za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine, ki so skupni standardi, ki se uporabljajo na mednarodni ravni in se izvajajo v vseh državah članicah. Ta direktiva ne sme vplivati na mednarodne obveznosti držav članic, vključno z obveznostmi na podlagi Sporazuma TRIPS.

(6)

Obstajajo tudi mednarodne konvencije, katerih pogodbenice so vse države članice in prav tako vsebujejo določbe o sredstvih za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine. Te vključujejo zlasti Pariško konvencijo o varstvu industrijske lastnine, Bernsko konvencijo za varstvo književnih in umetniških del in Rimsko konvencijo za varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in radiodifuznih organizacij.

(7)

Iz posvetovanj, ki jih je imela Komisija o tem vprašanju, izhaja, da so v državah članicah kljub Sporazumu TRIPS še vedno velika neskladja glede sredstev uveljavljanja pravic intelektualne lastnine. Na primer, ureditve za uporabo začasnih ukrepov, ki se uporabljajo zlasti za ohranjanje dokazov, izračun odškodnin ali ureditve za vlaganje sodnih odredb, se zelo razlikujejo od ene države članice do druge. V nekaterih državah članicah ni nobenih ukrepov, postopkov in pravnih sredstev, kot so pravica do obveščenosti in odpoklic blaga, danega v promet, ki je predmet kršitve, na stroške kršitelja.

(8)

Neskladja med sistemi držav članic glede sredstev uveljavljanja pravic intelektualne lastnine so škodljiva za pravilno delovanje notranjega trga in onemogočajo zagotovitev, da bi pravice intelektualne lastnine uživale enako raven varstva v vsej Skupnosti. To stanje ne pospešuje prostega gibanja na notranjem trgu in ne ustvarja spodbudnega okolja za zdravo konkurenco.

(9)

Sedanja neskladja vodijo tudi v slabitev materialnega prava intelektualne lastnine in razdrobitev notranjega trga na tem področju. To povzroča izgubo zaupanja v notranji trg v poslovnih krogih s posledičnim zmanjšanjem vlaganja v inovativnost in ustvarjalnost. Zdi se, da so kršitve pravic intelektualne lastnine vedno bolj povezane z organiziranim kriminalom. Naraščajoča uporaba interneta omogoča, da se piratski izdelki v trenutku razpošljejo po vsem svetu. Učinkovito uveljavljanje materialnega prava intelektualne lastnine je treba zagotoviti s posebnim ukrepom na ravni Skupnosti. Približevanje zakonodaje držav članic na tem področju je zato bistveni predpogoj za ustrezno delovanje notranjega trga.

(10)

Cilj te direktive je približevanje zakonodajnih sistemov, da bi zagotovili visoko, enakovredno in homogeno raven varstva na notranjem trgu.

(11)

Ta direktiva nima namena vzpostavljati usklajenih pravil za pravosodno sodelovanje, pristojnost, priznavanje in uveljavljanje odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ali se ukvarjati z veljavnim pravom. Obstajajo instrumenti Skupnosti, ki urejajo te zadeve na splošno in so načeloma enako veljavni za intelektualno lastnino.

(12)

Ta direktiva ne sme vplivati na uporabo pravil o konkurenci in zlasti členov 81 in 82 Pogodbe. Ukrepi, predvideni v tej direktivi, se ne smejo uporabljati za neupravičeno omejevanje konkurence na način, ki je v nasprotju s Pogodbo.

(13)

Področje uporabe te direktive je treba opredeliti čim širše, da bi zajeli vse pravice intelektualne lastnine, pokrite z določbami Skupnosti na tem področju in/ali nacionalno zakonodajo zadevne države članice. Vendar ta zahteva ne vpliva na možnost tistih držav članic, ki to želijo, da za interne namene razširijo določbe te direktive tako, da vključujejo dejanja, ki zajemajo nelojalno konkurenco, vključno s parazitskimi kopijami ali podobnimi dejavnostmi.

(14)

Ukrepe, predvidene v členih 6(2), 8(1) in 9(2), je treba uporabiti samo v zvezi z dejanji, ki se izvajajo v komercialnem obsegu. To ne posega v možnost držav članic, da uporabijo navedene ukrepe tudi v zvezi z drugimi dejanji. Dejanja, ki se izvajajo v komercialnem obsegu, so tista, ki se izvajajo za neposredno ali posredno gospodarsko ali trgovsko korist; to navadno izključuje dejanja, ki jih v dobri veri izvajajo končni uporabniki.

(15)

Ta direktiva ne sme vplivati na materialno pravo intelektualne lastnine, Direktivo 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 Evropskega parlamenta in Sveta o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (4), Direktivo 1999/93/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 1999 o okvirnih pogojih Skupnosti za elektronsko podpisovanje (5) in Direktivo 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti o elektronskem poslovanju na notranjem trgu (6).

(16)

Določbe te direktive ne smejo posegati v posebne določbe o uveljavljanju pravic in o izjemah na področju avtorske in sorodnih pravic, ki so določene z instrumenti Skupnosti in predvsem tiste v Direktivi Sveta 91/250/EGS z dne 14. maja 1991 o pravnem varstvu računalniških programov (7) ali v Direktivi 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju nekaterih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (8).

(17)

Ukrepe, postopke in pravna sredstva, predvidene v tej direktivi, je treba v vsakem primeru določiti na tak način, da se upoštevajo posebne značilnosti navedenega primera, vključno s posebnimi značilnostmi vsake pravice intelektualne lastnine in, če je primerno, namerni ali nenamerni značaj kršitve.

(18)

Osebe, upravičene zahtevati uporabo navedenih ukrepov, postopkov in pravnih sredstev, naj ne bodo le imetniki pravic, temveč tudi osebe, ki imajo neposreden interes in pravno podlago, če je to dovoljeno in v skladu z veljavnim pravom, in lahko vključujejo strokovne organizacije, pristojne za upravljanje navedenih pravic ali za obrambo kolektivnih in posameznikovih interesov, za katere so odgovorne.

(19)

Ker avtorska pravica obstaja na ustvarjenem delu in ne potrebuje formalne registracije, je primerno sprejeti pravilo, določeno v členu 15 Bernske konvencije, ki uvaja domnevo, po kateri za avtorja književnega ali umetniškega dela velja tisti, katerega ime je na tem delu navedeno. Podobno domnevo je treba uporabljati za imetnike sorodnih pravic, ker je pogosto imetnik sorodne pravice, na primer proizvajalec fonograma, tisti, ki išče obrambo pravic in sodeluje v boju proti piratskim dejanjem.

(20)

Glede na to, da je dokaz izredno pomemben element pri ugotavljanju kršitve pravic intelektualne lastnine, je primerno zagotoviti, da so na voljo učinkovita sredstva za predstavljanje, pridobivanje in ohranjanje dokazov. Postopki morajo upoštevati pravice obrambe in zagotoviti potrebna jamstva, vključno z varstvom zaupnih podatkov. Za kršitve, storjene v komercialnem obsegu, je pomembno tudi, da lahko sodišča, kadar je to primerno, odredijo dostop do bančnih, finančnih ali komercialnih dokumentov, ki jih ima domnevni kršitelj.

(21)

Drugi ukrepi, ki so zasnovani tako, da zagotavljajo visoko stopnjo varstva, obstajajo v nekaterih državah članicah in bi jih bilo treba dati na voljo v vse države članice. Tak primer je pravica do informacije, ki dovoljuje, da se pridobijo natančne informacije o izvoru blaga ali storitev, ki so predmet kršitve, o distribucijskih kanalih in istovetnosti katere koli tretje stranke, vpletene v kršitev.

(22)

Bistveno je tudi, da se zagotovijo začasni ukrepi za takojšnjo prekinitev kršitev, brez čakanja na meritorno odločitev o primeru, ob hkratnem upoštevanju pravic obrambe, zagotovitvi sorazmernosti začasnih ukrepov, tako da ustrezajo značilnostim zadevnega primera, in da se zagotovijo jamstva, potrebna za pokritje stroškov in škode, povzročene tožencu z neutemeljenim zahtevkom. Taki ukrepi so utemeljeni zlasti, kadar bi kakršno koli odlašanje povzročilo nepopravljivo škodo imetniku pravice intelektualne lastnine.

(23)

Brez poseganja v katere koli druge ukrepe, postopke in pravna sredstva morajo imeti imetniki pravice možnost vložitve zahtevka na opustitev dejanja proti posredniku, katerega storitve tretja stranka uporablja za kršitev pravice industrijske lastnine imetnika pravice. Pogoje in postopke v zvezi s takimi sodnimi odredbami je treba prepustiti nacionalni zakonodaji držav članic. Glede kršitev avtorske in sorodnih pravic je celovita raven uskladitve že dosežena v Direktivi 2001/29/ES. Zato ta direktiva ne bi smela vplivati na člen 8(3) Direktive 2001/29/ES.

(24)

Odvisno od posameznega primera in če to opravičujejo okoliščine, bi morali ukrepi, postopki in pravna sredstva, ki jih je treba zagotoviti, vključevati ukrepe prepovedi, namenjene preprečevanju nadaljnjih kršitev pravic intelektualne lastnine. Še več, potrebni so korektivni ukrepi, kadar je primerno na stroške kršitelja, kot so odpoklic in nepreklicna odstranitev iz komercialnih tokov ali uničenje blaga, ki je predmet kršitve, in v ustreznih primerih materiala in opreme, ki se uporablja predvsem za ustvarjanje ali izdelavo tega blaga. Pri teh korektivnih ukrepih je treba upoštevati interese tretjih strank, vključno predvsem s potrošniki in zasebnimi strankami, ki ravnajo v dobri veri.

(25)

Kadar kršitev ni storjena namerno in iz malomarnosti in kadar bi bili korektivni ukrepi, predvideni v tej direktivi, nesorazmerni, morajo imeti države članice možnost predvideti, da se lahko v ustreznih primerih oškodovani stranki dodeli denarno nadomestilo kot nadomestni ukrep. Vendar pa mora, kadar bi komercialna uporaba ponarejenega blaga ali opravljanje storitev pomenilo kršitev prava, ki ni pravo intelektualne lastnine, ali bi lahko škodovalo potrošnikom, taka uporaba ostati prepovedana.

(26)

Z namenom, da bi nadomestili povzročeno škodo, ki je posledica kršitve, ki jo je zagrešil kršitelj, ki je vedel ali bi moral razumno vedeti, da bo to povzročilo tako kršitev, je treba pri znesku odškodnine, ki se dodeli imetniku pravice, upoštevati vse ustrezne vidike, kot sta izguba zaslužka, ki ga ustvarja imetnik pravice, ali neupravičeni dobiček, ki ga je imel kršitelj in, kadar je primerno, kakršna koli moralna škoda, povzročena imetniku pravice. Namesto tega se lahko, na primer, kadar bi bilo težko določiti znesek dejansko povzročene škode, znesek odškodnine izračuna iz elementov, kot so licenčnine ali tisti zneski, ki bi jih bilo treba plačati, če bi kršitelj zaprosil za dovoljenje za uporabo zadevne pravice intelektualne lastnine. Namen ni uvedba obveznosti, da se predvidijo kaznovalne odškodnine, temveč da se omogoči nadomestilo, ki temelji na objektivnih kriterijih, ob upoštevanju stroškov, ki jih ima imetnik pravice, na primer stroškov za prepoznavanje in raziskavo.

(27)

Za dopolnilno odvračanje prihodnjih kršiteljev in prispevanje k ozaveščenosti širše javnosti je koristno, da se objavljajo odločbe o primerih kršitev intelektualne lastnine.

(28)

Poleg civilnih in upravnih ukrepov, postopkov in pravnih sredstev, predvidenih v tej direktivi, v ustreznih primerih tudi kazenske sankcije predstavljajo sredstvo za zagotavljanje uveljavitve pravic intelektualne lastnine.

(29)

Industrija bi morala imeti aktivno vlogo v boju proti piratstvu in ponarejanju. Razvoj kodeksov ravnanja v krogih, ki so neposredno prizadeti, je dopolnilno sredstvo za okrepitev zakonskega okvira. Države članice naj v sodelovanju s Komisijo spodbujajo razvoj kodeksov ravnanja na splošno. Spremljanje izdelave optičnih diskov, zlasti s pomočjo identifikacijske kode, vtisnjene v diske, ki so izdelani v Skupnosti, pomaga pri omejevanju kršitev pravic intelektualne lastnine v tem sektorju, kjer je piratstva zelo veliko. Seveda pa se ti ukrepi tehničnega varstva ne smejo zlorabljati za varstvo trgov in preprečevati vzporednega uvoza.

(30)

Da bi omogočili enotno uporabo te direktive, je primerno predvideti sisteme za sodelovanje in izmenjavo informacij med državami članicami na eni strani in državami članicami in Komisijo na drugi strani, zlasti z ustvarjanjem mreže dopisnikov, ki jih imenujejo države članice, in zagotovitvijo rednih poročil z oceno uporabe te direktive in učinkovitosti ukrepov, ki jih sprejemajo različni nacionalni organi.

(31)

Ker se lahko zaradi že opisanih razlogov cilji te direktive najbolje dosežejo na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za dosego tega cilja.

(32)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so upoštevana zlasti v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. Ta direktiva skuša zlasti zagotoviti polno spoštovanje intelektualne lastnine v skladu s členom 17(2) navedene listine –