EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 30.8.2017

COM(2017) 458 final

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

Vmesni pregled okvira EU za nacionalne strategije vključevanja Romov

{SWD(2017) 286 final}

V tem vmesnem pregledu je ocenjen napredek od uvedbe okvira EU za nacionalne strategije vključevanja Romov leta 2011. Pregled temelji na podatkih o tem, kako se je položaj Romov spremenil, ter na informacijah organov oblasti, civilne družbe in drugih partnerjev. Potrjuje dodano vrednost okvira, pomembnost ciljev EU glede vključevanja Romov ter stalno potrebo po kombinaciji ciljno usmerjenih in splošnih pristopov.

Najpomembnejše izboljšave, ki jih spodbuja okvir EU, vključujejo:

üzavezo, da se vključevanje Romov obravnava kot prednostna naloga na evropski in nacionalni ravni,

üstrukture za sodelovanje in usklajevanje med deležniki pri vključevanju Romov,

ürazvoj, izvajanje in spremljanje nacionalnih strategij in ukrepov za vključevanje ter

ümobilizacijo in usklajevanje pravnih, političnih in finančnih instrumentov za boj proti diskriminaciji ter spodbujanje vključevanja Romov.

Z razvojem potrebnih struktur so vzpostavljeni pogoji za omogočanje sprememb v življenju Romov.

Kar pa zadeva resnične spremembe v položaju Romov med letoma 2011 in 2016, je jasno, da je pet let prekratko obdobje, da bi izničili stoletja diskriminacije in prikrajšanosti. Napredek je viden predvsem na področju izobraževanja; zlasti naraščajoča vključenost romskih otrok v izobraževanje in vzgojo v zgodnjem otroštvu kaže velike možnosti za njihov poznejši razvoj. Po drugi strani pa sta zgodnje opuščanje šolanja in tveganje revščine med Romi še vedno veliko previsoka, čeprav se zmanjšujeta. Naraščajoč delež mladih Romov, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo (NEET), opozarja, da je za prenos rezultatov izobraževanja v zaposlovanje in na druga področja potreben učinkovitejši boj proti diskriminaciji.

V pregledu so navedeni tudi ključne prednostne naloge, ki jih morajo države članice obravnavati, in načini krepitve okvira EU za nacionalne strategije vključevanja Romov.

1.    Razvijanje okvira EU

Leta 2011 je bil položaj Romov 1 , največje manjšine v Evropi (približno 10–12 milijonov ljudi), v ospredju politične pozornosti. V okviru gospodarske krize je postalo jasno, da obravnavanje gospodarske in socialne marginalizacije in diskriminacije Romov ni samo moralna dolžnost v skladu s temeljnimi vrednotami EU, ampak tudi gospodarska nujnost, ki obeta dolgoročne koristi za starajoče se evropske družbe. Jasno je bilo, da je potrebno ukrepanje na nacionalni ravni in ravni EU. Čeprav so države članice tiste, ki so v prvi vrsti odgovorne in opremljene za spreminjanje položaja romskih skupnosti, je Komisija (na poziv Evropskega parlamenta) 2 predlagala nov ciljno usmerjen politični instrument na evropski ravni: okvir EU za nacionalne strategije vključevanja Romov 3 .  

Cilj okvira je odpraviti razlike med Romi in preostalim prebivalstvom na štirih ključnih področjih: izobraževanje, zaposlovanje, zdravstveno varstvo in stanovanja. Predlogu Komisije so sledili sklepi Sveta in Evropskega sveta 4 , ki pomenijo zavezo celostnemu pristopu k vključevanju Romov, kot je doslej na ravni EU še ni bilo. Ključne zahteve so vključevale:

·zavezanost vseh držav članic razvoju nacionalnih strategij,

·kombinacijo socialnega vključevanja in pristopa na podlagi pravic, pri čemer je boj proti diskriminaciji postal horizontalna zahteva na vseh področjih politike,

·vključenost regionalnih in lokalnih organov, civilne družbe in Romov v oblikovanje, izvajanje in spremljanje nacionalne strategije vključevanja Romov,

·primerno in trajnostno financiranje (nacionalni proračun se dopolni s sredstvi EU),

·spremljanje rezultatov in

·vključevanje ciljev vključevanja Romov v javne politike.

Leta 2013 je bil okvir EU za Rome okrepljen s Priporočilom Sveta o učinkovitih ukrepih za vključevanje Romov v državah članicah 5 . S tem priporočilom se je povečala osredotočenost na boj proti diskriminaciji, obravnavanje položaja Romov pa se je razširilo na nova horizontalna in strukturna področja. Od leta 2016 je bila uvedena tudi obveznost letnega poročanja držav članic, ki prispeva k razvoju evropskega sistema spremljanja. Sklepi Sveta o pospešitvi procesa vključevanja Romov 6 iz decembra 2016 so potrdili zavezanost držav članic in pozvali k vmesnemu pregledu okvira EU.

2.    Mobilizacija evropskih pravnih, političnih in finančnih instrumentov

Od uvedbe okvira EU so bili mobilizirani in usklajeni pravni, politični in finančni instrumenti za spodbujanje vključevanja Romov. Splošna zakonodaja EU (direktiva o rasni enakosti, okvirni sklep Sveta o boju proti rasizmu in ksenofobiji) 7 prepoveduje diskriminacijo Romov, sovražni govor in kazniva dejanja iz sovraštva. Evropski semester spodbuja reforme splošnih politik, ki vodijo k vključevanju Romov. Evropski strukturni in investicijski skladi (skladi ESI) za obdobje 2014–2020 vključujejo več inovacij za povezovanje prednostnih nalog politik z evropskim financiranjem.

2.1.    Boj proti diskriminaciji

Po sprejetju okvira EU je Komisija sprejela vrsto ukrepov za boj proti diskriminaciji Romov. Okrepila je spremljanje izvajanja zakonodaje za preprečevanje diskriminacije, rasizma ter ksenofobije s strani držav članic.

Komisija stalno spremlja skladnost držav članic z zakonodajo za preprečevanje diskriminacije. Posebna pozornost je namenjena izobraževalnemu in stanovanjskemu področju. Primeri sistemske diskriminacije Romov na podlagi njihove etnične pripadnosti se hitro preiščejo. Potekajo postopki za ugotavljanje kršitev v zvezi z diskriminacijo romskih otrok v izobraževanju 8 . Komisija je poudarila, da sta nameščanje romskih otrok v ločene šole ali razrede, v katerih so samo Romi, ki imajo podstandardne učne načrte, in njihovo nesorazmerno diagnosticiranje kot oseb z lažjo motnjo v duševnem razvoju na podlagi njihove socialne prikrajšanosti v nasprotju z direktivo o rasni enakosti.

Komisija spremlja tudi prenos okvirnega sklepa Sveta o boju proti rasizmu in ksenofobiji v nacionalno zakonodajo ter se bori proti rasističnim in ksenofobičnim stereotipom ter sovražnemu govoru in kaznivim dejanjem iz sovraštva, tudi kadar zadevajo Rome. V tem okviru je Komisija vzpostavila dialog z državami članicami, ki vodi do sprememb zakonodaje, ustanovila skupino EU na visoki ravni za boj proti rasizmu in ksenofobiji, namenjeno spodbujanju sodelovanja med zadevnimi akterji ter dosegla dogovor z glavnimi ponudniki družbenih medijev o kodeksu ravnanja za preprečevanje nezakonitega sovražnega govora na spletu.

Sprejetih je bilo več pomembnih ukrepov za prepoznavanje anticiganizma in boj proti njemu, pri čemer gre pri anticiganizmu za posebno obliko rasizma proti Romom ter enega od temeljnih vzrokov za socialno izključenost in diskriminacijo Romov:

·v priporočilu Sveta iz leta 2013 je bila poudarjena potreba po boju proti anticiganizmu, države članice pa so bile povabljene, naj sprejmejo ukrepe za preprečevanje prikrajšanosti, ki jo trpijo Romi, ali nadomestilo zanjo (pozitivno ukrepanje),

·z resolucijo Evropskega parlamenta iz leta 2015 9 so bile države članice pozvane, naj uradno priznajo holokavst Romov in določijo evropski dan spomina,

·anticiganizem je bil nadalje obravnavan na evropski platformi za vključevanje Romov leta 2015,

·evropski Romi in proromska civilna družba so oblikovali referenčni dokument o anticiganizmu 10 ,

·sklepi Sveta iz leta 2016 so se nanašali na anticiganizem ter priznanje genocida nad Romi in obeležitev spomina nanj,

·cilj zgoraj navedene skupine na visoki ravni za boj proti rasizmu in ksenofobiji pa je, med drugim, preprečevati anticiganizem in se boriti proti njemu.

Komisija si prizadeva tudi za odpravo večstranske diskriminacije romskih otrok in žensk kot skupin, ki sta izpostavljeni velikemu tveganju nasilja, trgovine z ljudmi 11 , izkoriščanja ter mladoletne in prisilne poroke, ter za zagotavljanje njihove boljše zaščite. Spodbujanje opolnomočenja obeh skupin in romske mladine je bilo v središču zgoraj navedenih sklepov Sveta.

2.2.    Spodbujanje vključujoče reforme prek evropskega semestra

Komisija prek evropskega semestra usmerja in spremlja ukrepanje držav članic za zagotovitev, da bi splošne politike bolje vključevale Rome. Od leta 2012 je pet držav članic, ki jih to področje najbolj zadeva (tj. v katerih so največje romske skupnosti in ki se spopadajo z najbolj problematičnimi izzivi) 12 , prejelo priporočila za posamezne države glede vključevanja Romov. Ta so se vse bolj osredotočala na izobraževanje in pozivala k sistemskim ukrepom za spodbujanje vključevanja romskih otrok v kakovostno, vključujoče splošno izobraževanje. Priporočila za posamezne države so usmerjala prednostne naloge pri financiranju v programskem obdobju 2014–2020.

2.3.    Mobilizacija financiranja EU

V skladu z okvirom EU so bile države članice pozvane, naj v celoti izkoristijo finančna sredstva EU za vključevanje Romov. V obdobju 2007–2013 je bil pri skladih uporabljen pristop vključevanja prikrajšanih skupin/regij, brez izrecne ciljne usmerjenosti k Romom, zato ni mogoče natančno količinsko opredeliti zneskov finančnih sredstev za vključevanje Romov. Prikrajšane skupine so lahko prejele finančna sredstva Evropskega socialnega sklada (ESS) predvsem na področju socialnega vključevanja, pa tudi na področju zaposlovanja in izobraževanja. Znesek, dodeljen vključevanju prikrajšanih ljudi (vključno z Romi) v zaposlovanje, je znašal približno 10 milijard EUR. Znesek, dodeljen v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) za socialno infrastrukturo (med drugim v korist Romov), je znašal približno 17 milijard EUR. Uredba o ESRR je bila leta 2010 spremenjena in Komisija je leta 2011 izdala smernice v podporo celostnim posegom na stanovanjskem področju za romske skupnosti. Politika razvoja podeželja je podprla vključevanje marginaliziranih manjšin, vključno z Romi. 

Za programsko obdobje 2014–2020 sta okvir EU in evropski semester zagotovila močno povezavo med prednostnimi nalogami politike in financiranja. Povezava med izvajanjem priporočil za posamezne države in skladi ESI zagotavlja, da reforme splošnih politik upoštevajo cilje vključevanja. Komisija je na primer države članice, ki so prejele priporočila za posamezne države, v katerih se poziva k večji vključenosti Romov v izobraževanje, prosila, naj izberejo prednostno naložbo v „socialno-ekonomsko vključevanje marginaliziranih skupnosti, kot je romska skupnost,“ in integrirajo vključevanje Romov v druge zadevne prednostne naloge (zlasti „boj proti zgodnjemu opuščanju šolanja ter spodbujanje enakega dostopa do kakovostnega predšolskega, osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja“). Vključujočega izobraževanja ni mogoče doseči samo s ciljno usmerjenimi ukrepi, temveč zahteva reforme splošnega izobraževanja. Programi razvoja podeželja za obdobje 2014–2020, ki so jih pripravile države članice, ki jih to področje najbolj zadeva, zagotavljajo podporo v okviru prednostne naloge 6 „Spodbujanje socialne vključenosti, zmanjševanja revščine in gospodarskega razvoja na podeželskih območjih“, ki vključuje ukrepe za obravnavo posebnih potreb marginaliziranih skupin, med drugim tudi Romov 13 . Komisija je spodbujala tudi sodelovanje nacionalnih kontaktnih točk za Rome pri načrtovanju skladov EU, tudi kot članov odborov za spremljanje.

Za obdobje 2014–2020 je bilo uvedenih več novih orodij (poleg prednostne naložbe v „socialno-ekonomsko vključevanje marginaliziranih skupnosti“) za izboljšanje učinkovitosti skladov ESI, kar zadeva socialno vključenost, vključno z vključenostjo Romov:

·nov sklop zahtev za zagotovitev, da imajo države članice, ki dodeljujejo finančna sredstva EU za vključevanje Romov, nacionalne strateške politične okvire za vključevanje Romov in izpolnjujejo temeljne pogoje za njihovo učinkovito izvajanje;

·trdnejše načelo partnerstva (kot del evropskega kodeksa ravnanja) za usmerjanje sodelovanja s civilno družbo, lokalnimi organi in socialnimi partnerji pri načrtovanju, izvajanju in spremljanju posegov, ki jih financira EU;

·povečana dodeljena finančna sredstva za krepitev zmogljivosti organizacij civilne družbe;

·obvezni minimalni deleži dodeljenih sredstev za naložbe v socialno vključenost;

·podpora fizični, gospodarski in socialni prenovi prikrajšanih skupnosti, ki lahko vključuje korenitejše celostne ukrepe na stanovanjskem področju;

·ozemeljski in celostni pristop za obravnavanje posebnih potreb geografskih območij, na katerih je največ revščine, in ciljnih skupin, v katerih je tveganje socialne izključenosti največje, ki se omogoči na podlagi pristopa financiranja iz več skladov;

·izboljšane ureditve v rezultate usmerjenega spremljanja (skupni kazalniki, osredotočeni na učinke in rezultate) in poročanje o prednostni naložbi, namenjeni izključno Romom, ter

·smernice za države članice o uporabi finančnih sredstev EU za odpravljanje segregacije.

Junija 2016 je Računsko sodišče objavilo rezultate revizije političnih pobud EU in finančne podpore za vključevanje Romov, pri čemer je ugotovilo, da je znaten napredek pri vzpostavljanju političnih pobud EU za spodbujanje vključevanja Romov prinesel očitno izboljšanje za obdobje 2014–2020. Sodišče je pozvalo k dodatnim prizadevanjem za zagotovitev, da bodo nova orodja izboljšala rezultate na terenu. Izdalo je tudi posebna priporočila glede uporabe skladov ESI, zbiranja podatkov in spremljanja 14 .

Komisija je mobilizirala neposredno upravljana finančna sredstva EU za financiranje projektov, ki spodbujajo vključevanje Romov in boj proti diskriminaciji po vsej Evropi:

·program za pravice, enakost in državljanstvo financira lokalne, nacionalne in nadnacionalne projekte v zvezi z vključevanjem Romov in preprečevanjem diskriminacije;

·program Evropa za državljane podpira projekte za obeležitev spomina na holokavst nad Romi;

·program za zaposlovanje in socialne inovacije (EASI) spodbuja inovacije v socialni politiki, namenjene vključevanju Romov;

·program Erasmus+ prispeva k razvoju ukrepov vseživljenjskega učenja za vključevanje Romov;

·program javnega zdravja podpira pobude za spodbujanje enake dostopnosti zdravstvenega varstva;

·program za raziskave in inovacije Obzorje 2020 in sedmi okvirni program za raziskave pa financirata raziskave o socialni vključenosti in izobraževanju, vključno z raziskovalnimi projekti glede mobilnosti Romov v Zahodni Evropi in vplivom izobraževalne politike na Rome.

2.4.    Pobude glede splošnih evropskih politik

Pobude glede splošnih evropskih politik na področju izobraževanja, zaposlovanja, sociale in zdravja lahko pripomorejo k spodbujanju vključevanja Romov.

Priporočilo Sveta o politikah za zmanjševanje zgodnjega opuščanja šolanja 15 iz leta 2011 priporoča vključevanje ciljno usmerjenih ukrepov za najranljivejše skupine, vključno z Romi. Komisija je kot nadaljnje ukrepanje po pariški deklaraciji 16 okrepila podporo vključujočemu izobraževanju. Ena od prednostnih nalog je spodbujati izobraževanje prikrajšanih otrok in mladih, vključno z Romi, in zagotoviti, da sistemi izobraževanja in usposabljanja upoštevajo njihove potrebe.

Jamstvo za mlade in pobude za zaposlovanje mladih iz leta 2013 sta zlasti pomembna za Rome. Imela sta ključno vlogo pri omogočanju, da se mladi ponovno zaposlijo ali vključijo v nadaljnje izobraževanje, vendar je Komisija priznala, da je potrebnih še več prizadevanj za podporo mladim, ki jih je težko doseči, kot so Romi. Ključne kategorije evropskega stebra socialnih pravic so enake možnosti in dostop do trga dela, pošteni delovni pogoji ter socialna zaščita in vključevanje.

Pobude Komisije v zvezi z zdravjem Romov se nadalje obravnavajo v okviru vrste splošnih in posebnih politik. Poročilo o zdravju Romov iz leta 2014 pomembno prispeva k izboljšanju baze znanja in mehanizmov za spremljanje zdravstvenega stanja Romov in poročanje o njem, s poudarkom na državah z velikimi populacijami Romov.  17

2.5.    Vključevanje vseh deležnikov na evropski ravni

Če želimo odpraviti izključevanje Romov, morajo vsi zadevni deležniki združiti sile ter izpolniti svoje odgovornosti glede na svoja pooblastila, pristojnosti in zmogljivosti. Komisija je za spodbujanje vzajemnega učenja, dialoga in sodelovanja omogočila in finančno podprla dialog deležnikov prek evropske platforme za vključevanje Romov, mreže nacionalnih kontaktnih točk za Rome ter rednih posvetovalnih sestankov s krovnimi romskimi in proromskimi nevladnimi organizacijami v EU ter mednarodnimi organizacijami. Z leti sta se okrepila participativni pristop in sodelovanje z mednarodnimi organizacijami.

2.6.    Spodbujanje ozaveščanja, udeležbe Romov in krepitve zmogljivosti za civilno družbo in lokalne organe

Komisija je okrepila prizadevanja za spodbujanje ozaveščanja, udeležbe in opolnomočenja Romov ter krepitve zmogljivosti za civilno družbo in lokalne organe. S kampanjo „Za Rome, z Romi“ je podprla ciljno usmerjene komunikacijske dejavnosti za boj proti predsodkom in diskriminaciji proti lokalnim romskim prebivalcem.

Komisija je uvedla skupne programe s Svetom Evrope:

·JUSTROM omogoča Rominjam in pripadnicam potujočih skupin boljši dostop do pravosodja,

·ROMED spodbuja vključevanje z usposabljanjem medkulturnih mediatorjev,

·ROMACT krepi zmogljivosti lokalnih organov za razvoj in izvajanje ukrepov vključevanja,

·ROMACTED spodbuja dobro upravljanje in opolnomočenje Romov na lokalni ravni na Zahodnem Balkanu in v Turčiji.

Komisija je uvedla pilotni program za krepitev zmogljivosti med lokalnimi akterji civilne družbe, da bi okrepila njihovo sodelovanje pri spremljanju nacionalnih strategij vključevanja Romov.

Leta 2016 sta Komisija in slovaško predsedstvo organizirala dogodek na visoki ravni v zvezi z opolnomočenjem romske mladine, ki je potrdil nujnost opolnomočenja mladih Romov in njihovega dejavnega sodelovanja v politiki vključevanja Romov.

3.    Ocenjevanje prizadevanj in rezultatov v državah članicah 

Politična zavezanost držav članic, prenesena v nacionalne strategije, je bila pomemben prvi korak k izboljšanju življenja Romov. Nacionalni pristopi k vključevanju Romov se po državah članicah razlikujejo glede na velikost in socialno-ekonomski položaj lokalnih populacij. Komisija je v letnih poročilih opredelila prednostne naloge, ki jih morajo države članice obravnavati za zagotovitev učinkovitega izvajanja. Te naloge vključujejo določitev količinsko opredeljivih ciljev, kazalnikov in dodeljenih proračunskih sredstev, spremljanje vpliva splošnih ukrepov na Rome, sodelovanje z lokalnimi organi in civilno družbo ter sodelovanje Romov v vseh fazah političnega procesa. Države članice so se soočile z nekaterimi od teh izzivov, zlasti glede institucionalnih ureditev, sodelovanja deležnikov, spremljanja in financiranja. Kljub temu vpliv njihovih ukrepov na položaj Romov na področju izobraževanja, zaposlovanja, zdravstvenega varstva in na stanovanjskem področju ostaja omejen.

3.1.    Vsebinska področja politike

Okvir EU opredeljuje cilje za izboljšanje dostopa Romov do izobraževanja, zaposlovanja, zdravstvenega varstva in stanovanj ter za boj proti diskriminaciji na teh področjih. V nadaljevanju je pregled sprememb položaja Romov (od leta 2011 do leta 2016) 18 na podlagi poročil držav članic o ukrepih vključevanja, glavnih uspehih in izzivih pri izvajanju.

Ukrepi, o katerih so države članice poročale, na ključnih področjih politike in v zvezi s preprečevanjem diskriminacije

3.1.1    Izobraževanje

Izobraževanje je glavno področje, na katerem se je položaj Romov izboljšal. To je tudi najbolj izstopajoče področje v kombinacij politik držav članic za vključevanje Romov. Viden je napredek v boju proti zgodnjemu opuščanju šolanja, pri čemer stopnje med Romi v vseh državah članicah, vključenih v raziskavo, upadajo (najpomembnejše izboljšanje je bilo zabeleženo v ES, SK, BG, CZ in RO). To je v skladu z osredotočenostjo politike držav članic: večina držav članic je izvajala strategije glede zgodnjega opuščanja šolanja in več jih je tako doseglo svoje cilje v okviru Evrope 2020. Vendar je delež Romov med osipniki kljub izboljšanju še vedno prevelik, stopnje pa so do 24-krat višje od tistih za celotno populacijo.

Druga vidna izboljšava je pri predšolski vzgoji in varstvu, kjer se je udeležba romskih otrok v večini držav članic povečala (znaten napredek v BG, EL, ES, SK in HU, poslabšanje pa v PT in RO). Večje prepoznavanje pomena predšolske vzgoje se kaže v velikem številu ukrepov in povečanem vlaganju na tem področju, podprtimi z zakonodajnimi spremembami, kot je uvedba obveznih let v vrtcu (BG, CZ, FI, HU in LT). Vendar je potrebna namenska finančna podpora za pomoč najbolj prikrajšanim družinam pri posrednih stroških predšolske vzgoje (oskrbnina, hrana, oblačila, prevoz itd.). Pri obveznem izobraževanju je bilo ugotovljeno manjše izboljšanje, pri čemer v večini držav članic (razen v EL in RO) pouk obiskuje več kot 9 od 10 romskih otrok, za katere veljajo določbe obveznega izobraževanja.

Čeprav je bil na področju izobraževanja dosežen največji napredek, so pomembni sistemski izzivi še vedno prisotni. Odpravljanje segregacije v izobraževanju in ukinjanje neustreznega nameščanja Romov v šole za otroke s posebnimi potrebami sta bila poudarjena kot prednostni nalogi v okviru EU, priporočilu Sveta iz leta 2013, direktivi o rasni enakosti in evropskem semestru. Še vedno obstajajo trendi vztrajne, včasih celo naraščajoče segregacije, pri čemer ena do dve tretjini Romov obiskuje šole, v katerih je večina otrok Romov ali so vsi otroci Romi (SK, HU, BG: 60 % ali več; EL, HR, ES, CZ, RO: 29–48 %) 19 . To je mogoče samo delno pojasniti s stanovanjsko segregacijo. Kljub temu da vse več držav članic vlaga v ukrepe za spodbujanje vključujočih metod poučevanja in učenja, pa v več državah, ki jih to področje najbolj zadeva, primanjkuje dejavnih ukrepov za odpravo segregacije, v nekaterih primerih pa se skladi EU celo uporabljajo za segregirane ustanove. Dokazi o tem, da so integrirano šolsko okolje in mešani razredi vzajemno koristni za Rome in preostalo prebivalstvo, še vedno niso širše priznani. Premalo pozornosti je namenjene drugim ključnim področjem, ki so nujna za izboljšanje zaposljivosti, kot sta izobraževanje druge priložnosti in razvoj znanja in spretnosti glede na potrebe trga dela.

Nacionalne kontaktne točke za Rome med uspehi na področju izobraževanja navajajo:

üzakonodajno reformo,

üvključujoče strukture,

ünaraščajočo vključenost Romov (zlasti v predšolski vzgoji, pa tudi v obveznem in poklicnem izobraževanju),

üizboljšane večkulturne sposobnosti,

üpodporo romskim študentom in učiteljem ter

ünagovarjanje staršev.

Med preostalimi izzivi navajajo:

ûše vedno visoke, vendar padajoče stopnje zgodnjega opuščanja šolanja

ûtežave pri spodbujanju učinkovitega prehoda Romov v višje sekundarno in terciarno izobraževanje,

ûpomanjkljivo znanje jezika in

ûdiskriminacijo.

3.1.2    Zaposlovanje

Izboljšave v izobraževanju se še niso učinkovito prenesle na zaposlovanje. Čeprav so se stopnje zaposlenosti Romov v nekaterih državah članicah povečale (PT in HU), so spremembe drugje manjše ali celo negativne. Stopnja NEET med mladimi Romi ostaja alarmantno visoka in se je v več državah članicah dejansko povišala (51–77 % v ES, HR, BG, SK, RO, CZ in HU, o vidnem zmanjšanju pa je poročala samo PT). Eden od razlogov za pomanjkanje napredka bi lahko bil ta, da so ukrepi osredotočeni na stran ponudbe, tj. zaposljivosti (prek poklicnega usposabljanja, vseživljenjskega učenja itd.), in ne obravnavajo sorazmerno preprek na strani povpraševanja, na primer s spremljanjem in bojem proti diskriminaciji. Tudi splošni ukrepi bi lahko bili bolj usmerjeni v Rome. Velika zaposlitvena vrzel med Rominjami in Romi (največja v EL, RO, PT in HU) 20 ni dovolj obravnavana. Bolje je treba raziskati načine za mobilizacijo zasebnega sektorja in delodajalce spodbuditi k zaposlovanju Romov, ki v več državah članicah predstavljajo znaten in naraščajoč delež delovno sposobnega prebivalstva, na primer z izrecno ciljno usmerjenostjo k Romom v okviru jamstva za mlade in socialnim vidikom pri javnem naročanju.

V zadnjem času so začele v več državah članicah, ki jih to področje najbolj zadeva, naraščati nacionalne stopnje zaposlenosti. Oživljena gospodarska rast daje Romom dolgo pričakovano možnost, da (ponovno) vstopijo na odprt trg dela, če bodo države članice uporabile premišljene politike z učinkovitimi spodbudami. Tam, kjer so začetne plače izredno nizke, lahko socialni prejemki, ki niso povezani z aktivacijskimi ukrepi, pomenijo past brezposelnosti.

Po mnenju nacionalnih kontaktnih točk za Rome je edini najpomembnejši dejavnik uspeha:

üobravnavanje Romov v splošnih zavodih za zaposlovanje, na primer z individualno podporo ali nagovarjanjem prek romskih delavcev na terenu/referentov za zaposlovanje.

Nacionalne kontaktne točke za Rome med izzivi navajajo:

ûpomanjkanje znanja, spretnosti in sposobnosti,

ûdiskriminacijo,

û potrebo po tem, da so delodajalci ozaveščeni o pomenu upravljanja raznolikosti in preprečevanju diskriminacije, ter

ûboljšo ciljno obravnavo Rominj.

3.1.3    Zdravje

Na področju zdravja ostaja izziv osnovno socialno zavarovanje, pri čemer ni bilo znatnega napredka v državah, ki jih to področje najbolj zadeva in kjer je približno polovica romskega prebivalstva še vedno brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja (BG in RO, medtem ko je bilo v EL zabeleženo izboljšanje za več kot 30 odstotnih točk). Vendar ta izziv ostaja kljub ukrepom, osredotočenim na odpravljanje ovir, ki Romom preprečujejo dostop do sistema zdravstvenega varstva, ki pogosto vključujejo pomanjkanje osebne dokumentacije. Samoocena zdravstvenega stanja Romov se je na splošno izboljšala (najbolj v RO, BG, HU, PT in EL), kar kaže določeno uspešnost drugih zdravstvenih ukrepov, kot so tisti za spodbujanje zdravstvene ozaveščenosti, dostopnosti cepljenja, zdravstvenih pregledov, predporodne in poporodne zdravstvene oskrbe in načrtovanja družine. Boljše dojemanje zdravja bi bilo lahko povezano tudi s padajočo stopnjo Romov, ki redno trpijo lahkoto, v večini držav. Zagotavljanje javnih storitev in ciljna obravnava Rominj sta najmočnejša na področju zdravja, vendar zdravstvene reforme na splošno ne upoštevajo izrecno potreb Romov.

Te ugotovitve potrjujejo nacionalne kontaktne točke za Rome, ki med uspehi navajajo:

üozaveščenost glede zdravja,

üspodbujanje zdravega življenjskega sloga,

üpoudarek na preprečevanju,

üzdravstveno pismenost,

üzdravstvene mediatorje za Rome,

üvključenost civilne družbe in

ümedsektorsko sodelovanje med več deležniki.

Navedeni izzivi vključujejo:

ûpomanjkanje zdravstvenega zavarovanja in splošnih zdravnikov na območjih, kjer živijo Romi,

ûpremajhno uporabo zdravstvenih storitev,

ûtežave z duševnim in fizičnim zdravjem,

ûnajstniško nosečnost in

ûpotrebo po večjem številu strokovnjakov za zdravje Romov.

3.1.4    Stanovanja

Na stanovanjskem področju je mogoče ugotoviti majhna izboljšanja glede dostopa Romov do osnovnih dobrin, saj se stopnja Romov, ki živijo v gospodinjstvih brez vode iz pipe, stranišča, prhe ali kopalnice v več državah članicah zmanjšuje (zlasti v BG, RO, SK in CZ). Nekoliko se izboljšuje tudi dostop do oskrbe z električno energijo, pri čemer stopnje v večini držav članic presegajo 90 % (razen v PT in EL). Vendar v več državah članicah (CZ, ES, IT in PT) Romi vse pogosteje doživljajo diskriminacijo pri dostopu do stanovanj. V nacionalnih strategijah vključevanja Romov so se države članice osredotočile na spodbujanje nediskriminatornega dostopa do socialnih stanovanj, pri čemer so nekatere sprejele tudi ukrepe za odpravo segregacije. Vendar nekatere države, ki jih to področje najbolj zadeva, ne poročajo o ukrepih za boj proti segregaciji, druge pa se sploh ne ukvarjajo z nediskriminatornim dostopom do socialnih stanovanj. Obe področji sta izredno pomembni za nadaljnje odločno ukrepanje z možnostjo financiranja iz skladov EU v skladu s smernicami Komisije glede odpravljanja segregacije. To je zlasti pomembno glede na pogoste deložacije v več državah članicah.

Uspehi, ki jih navajajo nacionalne kontaktne točke za Rome (ki so večkrat temeljni pogoji za prihodnje spremembe), vključujejo:

üdodelitve stanovanj za marginalizirane skupnosti v okviru operativnih programov skladov ESI za obdobje 2014–2020,

üraziskave o stanovanjskih razmerah in

ünove akcijske programe ali strateške dokumente na stanovanjskem področju.

Med izzivi navajajo:

ûomejeno razpoložljivost in nizko kakovost socialnih stanovanj,

ûdiskriminacijo na stanovanjskem trgu ter

ûsegregacijo in getoizacijo.

3.2.    Uporaba finančnih sredstev EU

Države članice so za obdobje 2014–2020 skupaj namenile 42,3 milijarde EUR finančnih sredstev skladov ESI za spodbujanje socialnega vključevanja ter odpravljanje revščine in diskriminacije, da bi omogočile ukrepe za socialno prikrajšane (med drugim tudi za Rome):

·21,2 milijarde EUR iz Evropskega socialnega sklada, tj. 25,6 % celotnega proračuna Evropskega socialnega sklada – precej nad minimalnim 20-odstotnim deležem, ki ga zahteva uredba,

·11,9 milijarde EUR iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in

·9,2 milijarde EUR iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP).

Dvanajst držav članic je dodelilo 1,5 milijarde EUR (tj. 3,5 % skupno dodeljenih sredstev za socialno vključevanje) prednostni nalogi, ki je izrecno usmerjena v ciljno obravnavo Romov. Poleg tega je enajst držav članic dodelilo skupaj 447 milijonov EUR za boj proti diskriminaciji.

Druge pomembne prednostne naloge na področju socialnega vključevanja so dejavno vključevanje, dostop do cenovno dostopnih, trajnostnih in kakovostnih storitev ter zdravstvena in socialna infrastruktura. Rome je mogoče podpreti tudi v okviru cilja „izobraževanje“ (npr. predšolska vzgoja in osnovne šole) in cilja „zaposlovanje“ (v zvezi s katerim zadevne prednostne naloge vključujejo dostop do zaposlitve in socialno podjetništvo). Več držav članic večinoma uporablja finančna sredstva EU za izvajanje ukrepov vključevanja, brez nacionalnih naložb ali primernega spremljanja in poročanja o vplivu posegov, ki se financirajo s skladi ESI.

3.3.    Boj proti diskriminaciji

Države članice so vzpostavile pravne okvire, ki prepovedujejo diskriminacijo, sovražni govor in kazniva dejanja iz sovraštva, vendar izvajanje zakonodaje EU v zvezi z Romi ostaja resen izziv. Gledano v celoti se položaj z leti ni izboljšal. Diskriminacija in rasizem proti Romom sta še vedno prisotna in široko razširjena na vseh ključnih področjih. Sovražni govor in kazniva dejanja iz sovraštva še vedno znatno vplivajo na romsko skupnosti.

Pomanjkanje napredka je mogoče pojasniti z več izzivi, ki so še vedno prisotni in vključujejo:

ûpomanjkanje politične volje na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, da bi se zagotovili nediskriminacija in enaka obravnava,

ûupravne prakse, ki lahko vodijo do diskriminatornih praks ali segregacije,

ûpomanjkanje podatkov,

ûpremajhno poročanje,

ûpomanjkanje sodne prakse in

ûnezadostno zaščito romskih žrtev diskriminacije in kaznivih dejanj iz sovraštva.

Kljub pomanjkanju napredka je treba priznati pozitiven razvoj nekaterih dogodkov:

üsprejetje nove zakonodaje in/ali bistvenih zakonodajnih sprememb, ki neposredno vplivajo na Rome, zlasti na področju izobraževanja (HR, CZ, EL, HU, RO in SK),

üpovečano sodelovanje in mreženje med ključnimi akterji, kot so nacionalne kontaktne točke za Rome, organi za enakost, pravni strokovnjaki, javni uslužbenci, policija, ponudniki storitev (vključno z učitelji), občine in člani romskih skupnosti,

üprizadevanja nacionalnih organov za enakost v podporo romskim žrtvam,

üpreprečevanje, ozaveščanje in spodbujanje standardov za preprečevanje diskriminacije ter dejavnosti, ki ozaveščajo ljudi o položaju Romov, vključno z morebitno ranljivostjo, da postanejo žrtve trgovine z ljudmi, s čimer se spodbujajo dobre prakse v boju proti kaznivim dejanjem iz sovraštva, sovražnemu govoru in negativnim stereotipom, ter

üizvrševanje nacionalne sodne prakse glede diskriminacije (čeprav v številnih državah članicah ni ustreznega nadaljnjega ukrepanja glede sodnih odločb in sklepov, ki ugotavljajo diskriminacijo Romov).

Komisija podpira prizadevanja držav članic na številne načine, vključno s prizadevanji za povečanje vloge nacionalnih organov za enakost in spodbujanjem zbiranja podatkov o enakosti.

3.4.    Vključevanje vseh deležnikov na nacionalni ravni

Države članice so v skladu s smernicami Komisije začele vzpostavljati strukturne temeljne pogoje za uspešno izvajanje svojih strategij, vključno s sodelovanjem in usklajevanjem z zadevnimi deležniki. Začele so vlagati v usklajevanje notranjih politik, strateško načrtovanje in dialog med deležniki. V okviru svojih upravnih struktur so določile nacionalne kontaktne točke za Rome za usklajevanje politik v zvezi z Romi. Nacionalne kontaktne točke za Rome so vse bolj vključene v usklajevanje ter prispevajo k oblikovanju politike in uporabi nacionalnih sredstev in finančnih sredstev EU. S krepitvijo človeških in finančnih virov bi lahko učinkoviteje opravljale svoje naloge.

Večina držav članic je vzpostavila mehanizme za usklajevanje prizadevanj za vključevanje Romov. Strukture dialoga so se znatno izboljšale s finančno podporo EU za razvoj nacionalnih platform za vključevanje Romov. To je doslej izkoristilo vsega skupaj 15 držav članic, ki so razvile nacionalne postopke posvetovanja, ki jih sklicujejo in upravljajo nacionalne kontaktne točke za Rome. Vendar so še vedno prisotne pomembne ovire, kot so pomanjkanje zmogljivosti in trajnostnega financiranja, nezadostno pregledna in vključujoča udeležba civilne družbe ter omejena upravna zmogljivost lokalnih organov za izvajanje trajnostnih celostnih ukrepov.

Romsko mladino bi lahko še bolj spodbudili k prevzemanju dejavne vloge pri oblikovanju politik, ki neposredno vplivajo nanje. Čeprav v večini držav članic splošne politike obravnavajo položaj romskih otrok in Rominj, so potrebni tudi ciljno usmerjeni ukrepi.

4.    Ocena dosežkov in izzivov, ki so jo izvedli deležniki

Komisija je evropske in nacionalne nevladne organizacije, mednarodne organizacije, strokovnjake in nacionalne kontaktne točke za Rome pozvala, naj ocenijo ključne prednosti in slabosti okvira EU, načine za njegovo izboljšanje in prednostne naloge pri ukrepanju. Analiza njihovih prispevkov razkriva močno soglasje o dosežkih, izzivih in prednostnih nalogah na evropski in nacionalni ravni, kar kaže na to, da deležniki cenijo dosedanje ukrepe, vendar si želijo nadaljnjih reform/izboljšanja pri reševanju izzivov.

4.1.    Dosežki

Splošno soglasje je, da je največji dosežek okvira EU umestitev vključevanja Romov visoko na evropske in nacionalne politične dnevne rede, s čimer je bila vzpostavljena politična zavezanost konkretnemu, obsežnemu in dolgoročnemu celostnemu ukrepanju. Deležniki na splošno menijo, da so letno spremljanje in poročanje Komisije, ciljno usmerjene smernice glede politike za države članice, zbiranje podatkov in v zadnjem času obveznost poročanja držav članic ključni za to, da to vprašanje ostane na političnem dnevnem redu, ter za izboljšanje znanja in oblikovanja politike na podlagi dokazov.

Mobilizacija splošnih evropskih pravnih, političnih in finančnih instrumentov je prav tako eden izmed priznanih rezultatov. Deležniki dajejo velik pomen zavezanosti Komisije k izvajanju prepovedi diskriminacije in njenemu spodbujanju vključujoče reforme splošnih politik (prek priporočil za posamezne države v okviru evropskega semestra). Uskladitev financiranja EU s prednostnimi nalogami politike v obdobju 2014–2020 se šteje za še pomembnejšo. Največje priznanje uživajo nova prednostna naložba, ki se nanaša posebej na Rome, s tem povezana predhodna pogojenost in načelo partnerstva v okviru evropskega kodeksa ravnanja.

Priznava se razvoj evropskih in nacionalnih usklajevalnih struktur, ki ustvarjajo možnosti za udeležbo Romov in sodelovanje med deležniki. Cenijo se določitev nacionalnih kontaktnih točk za Rome za usklajevanje razvoja, medsektorsko izvajanje in spremljanje nacionalnih strategij vključevanja Romov ter njihovo naraščajoče sodelovanje pri načrtovanju uporabe skladov ESI in splošnih politik. Še drugi navedeni dosežki so oblikovanje evropske platforme za vključevanje Romov leta 2009 in nacionalnih platform leta 2015 ter vloga organov za enakost v boju proti diskriminaciji.

Nazadnje, priznava se tudi, da se je okvir EU sčasoma prilagodil, da bi se lahko obravnavale nove prednostne naloge in vrzeli. Izstopata zlasti naraščajoče priznavanje anticiganizma na ravni EU in priporočilo Sveta o širitvi okvira na nova področja.

Kar zadeva posebne dosežke nacionalnih strategij vključevanja Romov, nacionalne kontaktne točke za Rome poudarjajo napredek pri horizontalnih in strukturnih temeljnih pogojih za izvajanje, kot so:

ürevizija strategije vključevanja Romov,

üupoštevanje vključevanja Romov na drugih področjih,

üoblikovanje lokalnih akcijskih načrtov,

üdejavnejši lokalni organi,

ürazvoj znanja (raziskave, smernice, usposabljanje),

üpriznavanje romske manjšine, jezika, kulture in zgodovine,

ürazvoj organizacijskih struktur,

üudeležba Romov in

üzakonodajna reforma.

Konkreten napredek pri položaju Romov se navaja precej redkeje.

4.2.    Izzivi in prednostne naloge

Najpomembnejši glavni izziv in prednostna naloga je še vedno omejen vpliv okvira EU pri izboljševanju položaja Romov. To je pogosto povezano z zunanjimi dejavniki, kot so gospodarska kriza ali skrb vzbujajoče naraščanje ksenofobije ter nacionalističnih in populističnih političnih gibanj. Drugi poudarjeni dejavniki vključujejo pomanjkanje lokalne zavezanosti in zmogljivosti za izvajanje ukrepov vključevanja in dostop do finančnih sredstev.

Pri zaznanih izzivih je poudarjen trajni pomen ključnih področij politike. Večina deležnikov poudarja izobraževanje (zlasti predšolsko vzgojo in odpravljanje segregacije) in stanovanja (zlasti prisilne deložacije in prostorsko segregacijo). Vendar sta navedena tudi prehod izboljšane zaposljivosti v resnično zaposlitev in zagotavljanje dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev. Številni civilni deležniki menijo, da bi bilo v okviru EU dobro nameniti večjo pozornost preprečevanju diskriminacije, zlasti boju proti anticiganizmu kot temeljnemu vzroku za izključenost Romov.

Drugi izzivi in prednostne naloge se v glavnem prekrivajo z dosežki. Deležniki omenjajo zmanjševanje politične zavezanosti, saj nove prednostne naloge, kot je begunska kriza, odvračajo pozornost držav članic od vključevanja Romov. Kar zadeva poročanje držav članic, le-te pozivajo k večji preglednosti, nadaljnjemu razvoju in tesnejšemu sodelovanju civilne družbe pri spremljanju, ki bi moralo spodbuditi tudi vzajemno učenje. Pozivajo k posvečanju večje pozornosti boju proti diskriminaciji, na primer s sprožanjem več postopkov za ugotavljanje kršitev in uvajanjem sankcij za neskladne države članice. Obžalujejo dejstvo, da ciljno usmerjene in splošne smernice Komisije glede politike v zvezi z Romi na podlagi okvira EU in Evrope 2020 niso izvršljive. Pozivajo k izrecnejšemu ciljnemu obravnavanju Romov v okviru evropskih in nacionalnih programov, kot sta jamstvo za mlade in Erasmus+. Številni opozarjajo na mogoče nadaljnje izboljšave pri uporabi skladov ESI ter pozivajo k temu, naj nevladne organizacije in lokalni organi dobijo neposreden dostop do finančnih sredstev za boljše izvrševanje predhodnih pogojenosti, sankcij za neupoštevanje načela partnerstva, boljše spremljanje (s povečano vlogo Komisije in samih Romov) in ukrepanje za preprečevanje neučinkovite uporabe finančnih sredstev (npr. programi usposabljanja, ki ne vodijo do zaposlovanja) ali njihove zlorabe (npr. posegi v okviru skladov ESI, s katerimi se financirajo segregirane ustanove), vključno prek preglednega pritožbenega mehanizma.

Kar zadeva usklajevalne strukture, izzivi vključujejo razvijajoča se, vendar še vedno nezadostna pooblastila, zmogljivosti in vire nacionalnih kontaktnih točk za Rome, nezadostno sodelovanje Romov ter potrebo po zagotavljanju preglednejšega in bolj vključujočega sodelovanja, krepitve zmogljivosti in dostopa do finančnih sredstev za civilno družbo. Različni deležniki pozivajo k stalni in prožnejši podpori nacionalnim platformam za Rome, ki bi bila razširjena na več držav članic in bi omogočala mednarodno sodelovanje. Usklajevanje med nacionalnimi in evropskimi platformami za Rome bi lahko bilo boljše. Kar zadeva ciljno usmerjenost okvira EU in nacionalnih strategij vključevanja Romov, nekateri kritizirajo osredotočenost na marginalizirane Rome ter priporočajo, da je treba več vlagati v romsko mladino, ženske in otroke in jih opolnomočiti ter da je treba več pozornosti nameniti mobilnosti Romov znotraj EU.

5.    Vključenost Romov v proces širitve

V okviru EU je navedeno, da cilji vključevanja Romov veljajo tudi za države, ki se pripravljajo na pristop. Komisija je vključevanje Romov uvrstila med ključne prednostne naloge svoje širitvene strategije. 

Čeprav je bila od leta 2011 v regiji širitve vključevanju Romov dana prednost na političnem dnevnem redu, je napredek na terenu omejen. Večina Romov je še vedno večstransko socialno izključenih, zlasti na področju izobraževanja, zaposlovanja, zdravstvenega varstva in na stanovanjskem področju. Težave z vključevanjem, ki jih imajo notranje razseljeni Romi po vojnah na Balkanu, se ne rešujejo v celoti, zdaj pa so v nekaterih državah še večje, ker je treba poskrbeti za osebe v postopku vračanja. V večini držav imajo nekateri Rome še vedno resnične težave zaradi pomanjkanja osebne dokumentacije.

Politika Komisije za spodbujanje vključevanja Romov v regiji širitve vključuje:

·podporo vsem državam pri razvoju strategije in akcijskega načrta za vključevanje Romov ter spremljanje njunega izvajanja;

·sodelovanje z vsemi vladami na Zahodnem Balkanu z namenom, da bi bil organiziran bienalni seminar o vključevanju Romov z javnimi organi, civilno družbo in mednarodnimi organizacijami. Izvajanje sklepov seminarja se spremlja letno v zadevnih pododborih pridružitvenega sporazuma;

·umeščanje vključevanja Romov v središče procesa širitve z opredelitvijo konkretnih ciljev v zvezi z Romi v ključnih politikah, kot so časovni načrt za liberalizacijo vizumskega režima in pogajanja o poglavju 23 (pravosodje in temeljne pravice), ter

·mobilizacijo finančnih sredstev EU za vključevanje Romov (Komisija je v okviru instrumenta za predpristopno pomoč (IPA I) 2007–2013 dodelila znatna finančna sredstva za vključevanje Romov in naročila neodvisno vrednotenje za opredelitev mogočih izboljšav za prihodnje financiranje. V okviru IPA II (2014–2020) namerava povečati in bolje ciljno usmeriti financiranje vključevanja Romov ob izboljšanem sodelovanju z mednarodnimi organizacijami).

Od leta 2016 imajo vse države, ki se pripravljajo na pristop, nacionalne načrte vključevanja Romov in akcijske načrte ter vzpostavljajo nacionalne kontaktne točke za Rome in strukture za nacionalne platforme za Rome. Komisija je v celoti zavezana ohranjanju podpore deležnikom pri vključevanju Romov, pri čemer poseben poudarek daje udeležbi civilne družbe, sodelovanju z drugimi donatorji in izboljšanemu orodju za spremljanje.

6.    Sklepne ugotovitve

Ta pregled potrjuje dodano vrednost okvira EU, pomembnost ciljev EU glede vključevanja Romov ter stalno potrebo po kombinaciji ciljno usmerjenih in splošnih pristopov, pri čemer lahko ciljno usmerjeni ukrepi pripomorejo k odpravljanju preprek za učinkovit enak dostop Romov do pravic in storitev v splošnih javnih politikah. Posvetovanja z deležniki so potrdila, da priznavajo in še naprej zahtevajo evropsko zavezanost na podlagi okrepljenega okvira EU. Enako velja za države, ki se pripravljajo na pristop.

Komisija bo v odziv na poziv Sveta k predlogu evropskega strateškega pristopa k vključevanju Romov po letu 2020 storila še več od tega pregleda in začela celovito poglobljeno vrednotenje učinkovitosti, uspešnosti, skladnosti, ustreznosti in dodane vrednosti okvira EU za nacionalne strategije vključevanja Romov, pri čemer bo zajela vse ključne elemente evropskih in nacionalnih pristopov k vključevanju Romov, vključno s političnimi, pravnimi in finančnimi instrumenti, ki so bili usklajeni in mobilizirani od uvedbe okvira EU leta 2011. Vrednotenje bo obsegalo nadaljnje preučevanje načinov za razvoj okvira EU in bo vključeno v načrtovanje za ciljno usmerjene in splošne politične, pravne in finančne instrumente EU po letu 2020.

Rezultati tega ocenjevanja poudarjajo naslednje ugotovitve kot prednostne naloge za krepitev izvajanja okvira EU:

Anticiganizem presega pravni pojem diskriminacije. Obravnava se lahko kot ločeno tematsko področje s posebnimi ukrepi, kot so ozaveščanje, obveščanje o vzajemnih koristih vključevanja Romov in medetnično oblikovanje skupnosti. Boj proti anticiganizmu bi moral vključevati ukrepe za preprečevanje in odpravljanje kaznivih dejanj iz sovraštva, povzročenih zaradi pristranskosti, in sovražnega govora, usmerjenega v Rome. Hkrati se lahko šteje tudi za horizontalno prednostno nalogo, ki se obravnava s kazalniki ali spodbujanjem udeležbe Romov na vseh ključnih političnih področjih. Projekt spremljanja s strani civilne družbe ter vzajemno učenje med državami članicami in ključnimi deležniki, ki ga omogoča Komisija, lahko nadalje spodbudita uresničevanje ukrepanja na tem področju. Boj proti anticiganizmu in stereotipom, usmerjen v večinsko družbo, je temeljni pogoj za ustvarjanje politične volje in uspešnost katerega koli posega za vključevanje Romov.

Za zagotavljanje tesne povezanosti pristopov v smislu preprečevanja diskriminacije in socialnega vključevanja bi lahko poročanje v okviru mednarodnih mehanizmov za človekove pravice bolj sistematično dopolnilo spremljanje diskriminacije in anticiganizma znotraj okvira EU s tesnejšim sodelovanjem z organizacijami, kot so Svet Evrope, Združeni narodi in Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi. Dobrodošla sta nadaljnje delo Agencije EU za temeljne pravice (FRA) glede vključevanja kazalnikov na podlagi pravic v okvir za poročanje ter bolj poglobljena analiza boja proti diskriminaciji in anticiganizmu na posameznem področju okvira.

Za spodbujanje udeležbe Romov bi bilo treba nadalje opolnomočiti posebne skupine, ki imajo dejavno vlogo pri spodbujanju vključevanja Romov. To vključuje uporabo pristopa celostnega življenjskega cikla pri posredovanjih politike, usmerjenih v romsko mladino, ženske in otroke, ter izboljšanje njihove udeležbe v vseh fazah političnega procesa in pri odločitvah, ki vplivajo nanje.

Forumi za sodelovanje na evropski in nacionalni ravni bi se morali ohraniti in postati preglednejši in bolj vključujoči. Več držav članic bi moralo vzpostaviti nacionalne platforme za Rome s prožnejšo podporo in tesnejšimi povezavami z evropsko platformo. Konkretni nadaljnji ukrepi, ki bi nasledili prizadevanja skupine EU na visoki ravni za boj proti rasizmu, ksenofobiji in drugim oblikam nestrpnosti, bi lahko prispevali k boljšim odzivom na nacionalni ravni na sovražni govor in kazniva dejanja iz sovraštva proti Romom.

Preglednejše nacionalno poročanje, večja udeležba civilne družbe pri poročanju in spremljanju ter razvoj orodja za seznanjanje s politiko vključevanja Romov, ki bi zagotavljali smernice glede politike na podlagi dokazov in podporo vzajemnemu učenju, bi lahko okrepili politično zavezanost in odgovornost za vključevanje Romov.

Pogosteje bi se lahko uporabljalo neposredno financiranje EU, vključno v okviru programa za pravice, enakost in državljanstvo, za podporo opolnomočenju in krepitvi zmogljivosti lokalne civilne družbe, s čimer bi se izboljšala dostop do finančnih sredstev ter kakovost izvajanja in neodvisnega spremljanja.

Medtem ko cilji EU glede vključevanja Romov na ključnih področjih politike, in sicer v izobraževanju, zaposlovanju, zdravstvu in na stanovanjskem področju, ostajajo pomembni za pospešitev izboljšanja položaja romskih skupnosti, je treba prizadevanja osredotočiti na omejeno število ključnih področij in ciljev, da se omogočita kombinirana uporaba ter usklajeno spremljanje ciljno usmerjenih in splošnih političnih, pravnih in finančnih instrumentov. Določanje omejenega števila posebnih nacionalnih kvantitativnih ciljev s kazalniki za izbrane vključujoče reforme in najpomembnejše ciljno usmerjene posege na vsakem področju bi lahko pripomoglo k osredotočenosti ukrepanja in doseganju večjega učinka.

Tesnejše usklajevanje vključujočih reform splošnih politik z nacionalnimi strategijami vključevanja Romov in dostop do skladov ESI na posebnih področjih, skupaj z okrepljeno pogojenostjo in načelom sodelovanja, bi lahko osredotočila pozornost in prinesla vidne rezultate.

(1)

     V skladu s terminologijo evropskih institucij in mednarodnih organizacij se izraz „Romi“ tukaj uporablja za več različnih skupin (npr. Romi, Sinti, Kaléji, Cigani, Romaničali, Bojaši, Aškali, Egipčani, Jeniši, Domi, Lomi, Abdali) in vključuje potujoče skupine, ne da bi zanikali posebnosti teh skupin.

(2)

      2010/2276(INI) .

(3)

     COM(2011) 133.

(4)

     EUCO 23/11, EPSCO 106665/11. V skladu s sklepi Sveta so bile vse države članice pozvane, „naj pripravijo, posodobijo ali oblikujejo svoje nacionalne strategije vključevanja Romov ali celostne ukrepe politike v okviru svojih splošnih politik socialnega vključevanja“. Do leta 2012 so vse države članice, razen Malte, predložile strategije ali celostne sklope političnih ukrepov. Izraza „nacionalna strategija vključevanja Romov“ in „strategija“ se nanašata tudi na celostne sklope političnih ukrepov.

(5)

     UL C 378.

(6)

     14294/16.

(7)

     2000/43/ES, 2008/913/PNZ.

(8)

     CZ, HU, SK.

(9)

      2015/2615(RSP) .

(10)

       www.antigypsyism.eu

(11)

     Na podlagi Strategije EU za odpravo trgovine z ljudmi za obdobje 2012–2016 (COM(2012) 286 final) so bili pripravljeni ustrezni dokumenti, kot sta študija o skupinah z visokim tveganjem v trgovini z ljudmi iz leta 2015 in Poročilo o napredku v boju proti trgovini z ljudmi (COM(2016) 267 final in SWD(2016) 159 final). 

(12)

      BG, CZ, HU, RO, SK.

(13)

Prav tam, ciljna usmeritev se določi v postopku izbire, v katerem je prednost dana projektom za reševanje težav marginaliziranih skupin na podeželju, predvsem v okviru ukrepa 7 „Osnovne storitve in obnova vasi na podeželskih območjih“ in ukrepa 19 „Lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost“.

(14)

     EN 2016, št. 14.

(15)

     2011/C 191/01.

(16)

   Dne 17. marca 2015, neformalno srečanje ministrov EU za izobraževanje.

(17)

     Poročilo o zdravju Romov iz leta 2014.

(18)

     Na podlagi pilotne raziskave FRA o Romih iz leta 2011 in raziskave EU-MIDIS II iz leta 2016, glej delovni dokument služb Komisije v prilogi.

(19)

     EU–MIDIS II (izbrane ugotovitve).

(20)

     Prav tam.