52015DC0700

EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 26.11.2015

COM(2015) 700 final

OSNUTEK SKUPNEGA POROČILA KOMISIJE IN SVETA
O ZAPOSLOVANJU

k Sporočilu Komisije
o letnem pregledu rasti za leto 2016

OSNUTEK SKUPNEGA POROČILA KOMISIJE IN SVETA

O ZAPOSLOVANJU

k Sporočilu Komisije

o letnem pregledu rasti za leto 2016

Osnutek skupnega poročila o zaposlovanju, pripravljenega v skladu s členom 148 PDEU, je del svežnja letnega pregleda rasti ob začetku evropskega semestra. Predstavlja pomemben prispevek k ekonomskemu upravljanju EU in vsebuje letni pregled razvoja na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi ter reformnih ukrepov držav članic v skladu s smernicami za politike zaposlovanja držav članic in prednostnimi nalogami iz letnega pregleda rasti.

V zvezi s tem je v osnutku skupnega poročila o zaposlovanju za leto 2016 navedeno:

Razmere na področju zaposlovanja in socialnih zadev se počasi izboljšujejo, še vedno pa so opazna razhajanja znotraj držav članic in med njimi. V skladu s postopnim okrevanjem gospodarstva se stopnje zaposlenosti spet zvišujejo, stopnje brezposelnosti pa skoraj v vseh državah članicah znižujejo. Leta 2014 je bila letna stopnja brezposelnosti v EU-28 še vedno nad 10 % (v euroobmočju pa še višja), vendar se je leta še bolj 2015 znižala. Prav tako se od leta 2013 znižujeta stopnji brezposelnosti mladih in dolgotrajne brezposelnosti, čeprav na splošno ostajata visoki. Še vedno obstajajo velike razlike med državami članicami, čeprav je bila leta 2014 zaznana šibka konvergenca razmer na trgih dela. Prihodki gospodinjstev v EU so se leta 2014 in v začetku leta 2015 nekoliko povišali zaradi okrepljene gospodarske dejavnosti in boljših pogojev na trgih dela. Število in delež ljudi, ki jim grozi revščina ali socialna izključenost, sta se leta 2013 in 2014 na splošno ustalila. Vendar pregled ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov glede tveganja revščine in neenakosti kaže, da so v EU še vedno razlike na področju socialnih zadev. Za podpiranje konvergence bi lahko na podlagi dobre prakse opredelili več skupnih referenčnih meril, pri čemer bi se upoštevala različna izhodišča in prakse držav članic.

Reforme za dobro delujoče, dinamične in vključujoče trge dela se morajo nadaljevati. Več držav članic je izvedlo reforme, katerih pozitivni učinki se na primer kažejo v povečanju stopnje zaposlenosti. Vendar je za spodbujanje rasti in ustvarjanje pozitivnega okolja za kakovostna nova delovna mesta potrebnih več ukrepov. Glede na to, da je razlog za nedavno povečanje zaposlenosti predvsem povečanje števila pogodb o zaposlitvi za določen čas, bi morale države članice nadaljevati in v nekaterih primerih okrepiti ukrepe za odpravljanje segmentiranega trga dela ter tako zagotoviti primerno ravnotežje med prožnostjo in varnostjo.

Davčni sistemi morajo bolje podpirati ustvarjanje delovnih mest. Uvedene so bile reforme davčnih sistemov, da bi se zmanjšalo število odvračilnih dejavnikov za sprejemanje zaposlitve ter bi se hkrati zmanjšala obdavčitev dela ter tako povečala podpora podjetjem pri zaposlovanju; ta ukrep je pogosto usmerjen v skupini mladih in dolgotrajno brezposelnih. Kljub temu se je v zadnjih letih skupni davčni primež v številnih državah članicah povečal, zlasti za zaposlene z nizkimi in povprečnimi dohodki. Ta trend je glede na še vedno visoke stopnje brezposelnosti v številnih državah članicah zaskrbljujoč, saj visoka davčna obremenitev lahko omejuje tako povpraševanje po delovni sili kot njeno ponudbo.

Razvoj plač je bil na splošno umirjen. Reforme so okrepile mehanizme določanja plač, ki spodbujajo uskladitev gibanja plač s produktivnostjo in prispevanje k razpoložljivemu dohodku gospodinjstev, pri čemer je bila posebna pozornost namenjena minimalnim plačam. Na splošno se zdi, da so gibanja plač v večini državi članic precej uravnotežena, kar je prispevalo k ponovni vzpostavitvi ravnotežja v euroobmočju. Realno gibanje plač je z nekaj izjemami v večini držav članic skladno s produktivnostjo. To je pozitivno za notranje in zunanje ravnotežje držav, čeprav so potrebne še nekatere prilagoditve.

Naložbe v človeški kapital prek izobraževanja in usposabljanja so bile pretežno usmerjene na mlade, nekatere države članice pa so si močno prizadevale reformirati sisteme izobraževanja ali povečati priložnosti za izobraževanje odraslih in poklicno usposabljanje. Vendar se je javna poraba za izobraževanje kljub temu v skoraj polovici držav članic zmanjšala, v EU kot celoti za 3,2 % v primerjavi z letom 2010. Za zaposlovanje, gospodarsko rast in konkurenčnost EU v prihodnosti so ključnega pomena modernizacija spretnosti in njihova uskladitev s potrebami trga dela ter trajne naložbe v izobraževanje in usposabljanje, vključno z digitalnimi spretnostmi.

Države članice so še naprej podpirale zaposlovanje mladih in si prizadevale odpravljati visoke stopnje NEET (mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo). Jamstvo za mlade je postalo gonilo za izboljšanje prehajanja iz šolanja v zaposlitev in za zmanjševanje brezposelnosti mladih. Prvi rezultati so že vidni, saj se delež mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, zmanjšuje. Vendar bo za trajnostne dosežke potrebno neprekinjeno izvajanje ukrepov, tudi s pomočjo nacionalnih virov financiranja in z usmerjenostjo na strukturne reforme. Stopnja brezposelnost mladih v EU je začela upadati, vendar ne v vseh državah članicah, razlike med državami pa so še vedno velike.

Ponovno vključevanje dolgotrajno brezposelnih na trg dela mora ostati prednostna naloga. 50 % brezposelnih je danes dolgotrajno brezposelnih, kar predstavlja velik izziv za zaposlitvene in socialne politike. Verjetnost prehoda iz brezposelnosti v neaktivnost se s trajanjem brezposelnosti povečuje. To ima lahko pomembne negativne posledice za gospodarsko rast, tudi v zvezi s potrebnim povečanjem produktivnosti in demografskimi spremembami. V številnih državah članicah bi bilo treba bolje podpreti prehajanje iz dolgoročne brezposelnosti v zaposlenost, in sicer z aktivnimi ukrepi na trgu dela. Ukrepanje na strani povpraševanja in ponudbe mora biti takojšnje, še preden dolgotrajno brezposelni obupajo in postanejo neaktivni.

Reforma socialnega dialoga, ki poteka prav zdaj, je večinoma povezana z reformo kolektivnih pogajanj ter zastopanjem delavcev. Kolektivna pogajanja postajajo vse bolj decentralizirana in se s panožne oziroma medpanožne ravni selijo na raven podjetij. V državah članicah, kjer obstajajo panožne oziroma medpanožne kolektivne pogodbe, so se povečale možnosti pogodb na ravni podjetij za določanje delovnih pogojev. V okviru decentraliziranih kolektivnih pogajanj so ključnega pomena strukture zastopanja delavcev ter usklajevanje pogajanj vertikalno in horizontalno, da se zagotovita večja produktivnost in zaposlovanje ter pravičen delež za plače delavcev. Vključenost socialnih partnerjev v oblikovanje in izvajanje politik je treba izboljšati.

Kljub dejstvu, da je vse več žensk primerno kvalificiranih in imajo pogosto celo višjo doseženo izobrazbo kot moški, so še vedno nezadostno zastopane na trgu dela. Razlike pri zaposlovanju moških in žensk so še posebej velike pri starših in osebah, ki so dolžne skrbeti za druge, kar kaže na potrebo po nadaljnjem ukrepanju, npr. na področju otroškega varstva. Tudi razlika v pokojninah moških in žensk je precejšnja in znaša 40 %, kar je posledica nižjih plač in krajših poklicnih poti žensk. Potrebno je nadaljnje ukrepanje, da bo pristop, ki se zavzema za usklajevanje med poklicnim in zasebnim življenjem, postal nepogrešljiv del oblikovanja politik, vključno z ustanovami za varstvo in oskrbo, dopustom in prožno ureditvijo delovnega časa ter takimi davčnimi in socialnimi sistemi, ki prejemnike drugega dohodka v gospodinjstvu ne bodo odvračali od tega, da bi delali ali delali več.

Države članice še naprej posodabljajo sisteme socialne zaščite, da bi olajšale udeležbo na trgu dela ter preprečile in odvrnile tveganja v vseh življenjskih obdobjih. Sistemi socialne zaščite morajo ljudi bolje zaščititi pred socialno izključenostjo in revščino ter postati obsežni instrumenti, ki bodo spodbujali razvoj posameznikov, pomagali pri prehodih na trgu dela in v različnih življenjskih obdobjih ter podpirali socialno kohezijo. Pogoj za primerno visoke pokojnine je, da ženske in moški dlje in v večjem obsegu ostajajo zaposleni, pri čemer morajo biti politike aktivnega staranja v zadostni meri usmerjene na zdravje in usposabljanje. Naložbe v delovno sposobno prebivalstvo, vključno prek zagotavljanja varstva otrok, so bistvene za vključujoč trg dela ter vzdržne javne finance. Zdravstveni sistemi prispevajo k blaginji posameznikov ter skupni in gospodarski blaginji. Premišljene reforme ustvarjajo vzdržno finančno osnovo ter spodbujajo zagotavljanje in dostop do učinkovitih osnovnih zdravstvenih storitev.

Leta 2015 so se morale države članice odzvati na povečan pritok beguncev, ki je bil v nekaterih državah članicah večji kot v drugih. Države članice so sprejele svežnje ukrepov za integracijo ter odvračilne ukrepe. Kratkoročni učinek zaradi višjih javnih izdatkov je sicer majhen, čeprav je v nekaterih državah članicah občuten, vendar je na srednji in dolgi rok najpomembnejše vključevanje na trga dela. Države članice morajo zagotoviti, da imajo prosilci za azil dostop do trga dela najpozneje v devetih mesecih od takrat, ko zaprosijo za mednarodno zaščito.

1. TRENDI IN IZZIVI NA TRGU DELA IN SOCIALNEM PODROČJU V

EVROPSKI UNIJI

Ta oddelek vsebuje pregled trendov in izzivov na trgu dela in socialnem področju v Evropski uniji. Najprej so predstavljene splošne ugotovitve, ki izhajajo iz pregleda ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov. Sledi podroben in analitičen opis ključnih zaposlitvenih in socialnih področij.

1.1 Splošne ugotovitve na podlagi pregleda ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov

Sedanja tretja izdaja pregleda ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov je del svežnja skupnega poročila o zaposlovanju. Kot potrjujejo najnovejše smernice za zaposlovanje 1 , je pregled izredno uporabno orodje, ki prispeva k hitremu odkrivanju ključnih zaposlitvenih in socialnih problemov in razlik ter opredeljuje področja, na katerih je politično ukrepanje najbolj potrebno. To se opravi z natančnim spremljanjem in razlaganjem ravni in sprememb vsakega kazalnika. Da bi Komisija bolj podkrepila ugotovljene izzive in priporočila glede politik, se je pri pripravi osnutkov poročil o državah članicah in priporočil za posamezne države za leto 2015 oprla na rezultate pregleda.

Analiza ugotovitev iz pregleda prispeva k boljšemu razumevanju razvoja na področju zaposlovanja in socialnih zadev, to pa omogoča, da se v skladu s pobudo iz poročila petih predsednikov o dokončanju evropske ekonomske in monetarne unije 2 ter nedavnega sporočila o korakih za dokončanje ekonomske in monetarne unije 3 v okviru evropskega semestra večji poudarek nameni uspešnosti na področju zaposlovanja in socialnih zadev. Izboljšano razlaganje rezultatov pregleda pomaga bolj objektivno opredeliti trende na področju zaposlitvenih in socialnih razlik. Pregled bi bilo treba brati v povezavi z ugotovitvami drugih instrumentov, kot so prikaz uspešnosti zaposlovanja (EPM), prikaz uspešnosti socialne zaščite (SPPM) in preglednica za postopek v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem (MIP) z nedavno dodanimi kazalniki 4 .

Potencialno zaskrbljujoče ključne spremembe in ravni na področju zaposlovanja in socialnih zadev, ki vodijo do razlik v EU ter zahtevajo dodatno analizo in po potrebi odločnejše politično ukrepanje, se ugotavljajo na podlagi treh razsežnosti (glej podrobne preglednice v Prilogi):

•sprememba kazalnika v določenem letu v primerjavi s prejšnjimi obdobji (historični trend) za vsako državo članico;

•odstopanje od povprečnih stopenj za EU in za euroobmočje v istem letu (kar pomeni trenutni posnetek obstoječih razlik na področju zaposlovanja in sociale);

•sprememba kazalnika med dvema zaporednima letoma v posamezni državi članici glede na spremembe na ravni EU in na ravni euroobmočja (kar nakazuje dinamiko socialno-ekonomske konvergence/divergence).

Primerjava historičnega trenda in odstopanj od povprečja EU na podlagi pregleda 5 kaže, da je kriza države članice prizadela na različne načine in da okrevanje ni enakomerno. V približno polovici držav članic EU je vsaj pri dveh kazalnikih razvoj nekoliko zaskrbljujoč.

Šest držav članic (Grčija, Hrvaška, Ciper, Portugalska, Španija in Italija) se spopada z velikimi zaposlitvenimi in socialnimi izzivi. Razmere v dveh državah članicah (Franciji in Finski) kažejo na problematičen razvoj stopnje brezposelnosti in brezposelnosti mladih, ki ga na Finskem spremlja tudi zmanjšanje razpoložljivega dohodka. V petih državah (Romuniji, Bolgariji, Litvi, Latviji in Estoniji) kazalniki opozarjajo na pojave socialne izključenosti. V dveh državah članicah (Malti in Luksemburgu) so razmere mešane, saj en kazalnik kaže na problematično stanje, drugi pa na sicer dober uspeh, ki pa se slabša.

Natančneje, Grčija se spopada s težkimi razmerami pri vseh kazalnikih. Na Hrvaškem je problematičen razvoj kazalnikov ravni brezposelnosti, mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo (NEET), in revščine. Na Cipru je zaznaven zaskrbljujoč trend glede splošne stopnje brezposelnosti in brezposelnosti mladih, pa tudi glede tveganja revščine. Stopnja NEET je sicer visoka, vendar se izboljšuje. V Italiji kazalniki, povezani s položajem mladih na trgu dela, kažejo zelo zaskrbljujoč trend, razvoj pa je problematičen tudi na področju splošne brezposelnosti in socialnih zadev. Na Portugalskem sta stopnji splošne brezposelnosti in brezposelnosti mladih še vedno zaskrbljujoči, vendar se v zadnjem obdobju izboljšujeta. Te pozitivne spremembe se še niso prenesle na socialno področje, saj sta stopnji tveganja revščine in neenakosti še vedno visoki. V Španiji se razvoj na področju stopenj brezposelnosti in NEET izboljšuje (s problematičnih ravni), razmere glede brezposelnosti mladih, revščine in neenakosti pa ostajajo problematične.

Na Finskem so imeli negativen razvoj za vse tri zaposlitvene kazalnike, ki so se v zadnjem obdobju močno povečali, bruto razpoložljivi dohodek gospodinjstev pa se je zmanjšal. V Franciji so stopnje splošne brezposelnosti in brezposelnosti mladih nad povprečjem EU in se še povečujejo.

Stanje na trgu dela je v več državah stabilno ali se izboljšuje, bolj zaskrbljujoče pa so razmere glede socialnih kazalnikov. Romunija se sooča s kritičnimi razmerami glede stopnje NEET, tveganja revščine in neenakosti. V Bolgariji je bilo zajeto drugo največje povečanje neenakosti (z že tako visokih ravni), stopnja NEET pa je prav tako visoka, čeprav se izboljšuje. Oba socialna kazalnika še vedno veljata za problematična v Latviji, Litvi in Estoniji.

V dveh državah članicah razvoj kaže mešano sliko, saj so se nekateri kazalniki poslabšali z dobrih ali že tako problematičnih ravni. V Luksemburgu se je povečala stopnja NEET (s še vedno dobre ravni), kazalnik neenakosti pa opozarja na mogoče težave. Na Malti sta se močno povečali stopnji tveganja revščine (z razmeroma dobre ravni) in NEET.

V Avstriji so razmere na splošno dobre ali zelo dobre za vse kazalnike, vendar je mogoče zaznati rahlo poslabšanje glede skupne stopnje brezposelnosti in stopnje NEET.

1.2 Trendi in izzivi na trgu dela

Gospodarsko okrevanje v EU se je začelo leta 2013, večina kazalnikov trga dela pa se je izboljšala kmalu zatem. Vendar zaradi hude krize in počasnega okrevanja, zlasti v euroobmočju, še ni bilo mogoče doseči ravni realnega BDP izpred krize. Stopnje zaposlenosti se zdaj spet povečujejo (slika 1). Leta 2014 se je stopnja zaposlenosti (starostna skupina 20–64 let) v primerjavi s prejšnjim letom povečala za 0,8 odstotne točke na 69,2 % v EU-28 in za 0,4 odstotne točke na 68,1 % v EO-19 6 . Hkrati se je stopnja aktivnosti (15–64) povečala za 0,3 in 0,1 odstotne točke ter dosegla 72,3% tako v EU-28 kot v EO-19. Trend enakomernega povečevanja brezposelnosti, ki se je začel leta 2008, se je leta 2013 obrnil, saj se je stopnja brezposelnosti (15–74) med letoma 2013 in 2014 zmanjšala z 10,8 % na 10,2 % v EU-28 ter z 12,0 % na 11,6 % v EO-19. Padajoči trend je bil potrjen v prvi polovici leta 2015, ko je bila stopnja brezposelnosti v primerjavi z istim obdobjem leta 2014 v EU-28 manjša za 0,7 odstotne točke, v euroobmočju pa za 0,5 odstotne točke.

Slika 1: Stopnje zaposlenosti, brezposelnosti in aktivnosti v EU-28, skupne in za ženske

Vir: Eurostat, anketa o delovni sili.

Trendi zaposlenosti in brezposelnosti so odvisni od gibanj stopenj novih zaposlitev in izstopanja iz trga dela. Število novih zaposlitev se je z nizke stopnje na začetku leta 2013 izboljšalo, hkrati pa se je od začetka leta 2012 začela zniževati stopnja izstopanja iz trga dela. Zmanjšanje brezposelnosti leta 2013 in 2014 je večinoma povezano z zmanjšanjem stopnje izstopanja iz trga dela, stopnja novih zaposlitev pa je kljub izboljšanju še vedno nižja kot pred krizo in ostaja zlasti nizka pri iskalcih zaposlitve, ki so že dolgo brezposelni.

Dinamika rasti zaposlovanja se je razlikovala glede na državo članico, gospodarski sektor in tip zaposlitvenih pogodb. Leta 2014 so se stopnje zaposlenosti (20–64) v primerjavi z letom 2013 povečale v vseh državah članicah, razen na Finskem (–0,2 odstotne točke), v Avstriji (–0,4) in na Nizozemskem (–0,5). Vendar pa se ravni še vedno razlikujejo, saj so leta 2014 znašale od 53,3 % v Grčiji in nekoliko pod 60 % na Hrvaškem, v Italiji in Španiji, pa do več kot 75 % na Nizozemskem (75,4 %), Danskem (75,9 %), v Združenem kraljestvu (76,2 %), Nemčiji (77,7 %) in na Švedskem (80,0 %). Kar zadeva sektorski razvoj, je izboljšanje stopnje zaposlenosti zdaj vidno v večini sektorjev, tudi tistih, ki jih je kriza najbolj prizadela, npr. v kmetijstvu, gradbeništvu in industriji. V skladu s pričakovanji je bila v zadnjih letih zaposlitev najbolj nestabilna med delavci s pogodbami za določen čas, manj pa med delavci s pogodbami za nedoločen čas ali samozaposlenimi, pri katerih je zaposlitev od leta 2011 bolj ali manj stabilna. Od leta 2013 je bilo povečanje splošne zaposlenosti zlasti posledica povečanja zaposlitev za določen čas. Kot prikazuje slika 2, se obseg sklepanja pogodb za določen čas med državami članicami zelo razlikuje, takih pogodb je bilo leta 2014 manj kot 5 % v Romuniji in baltskih državah ter več kot 20 % na Nizozemskem, Portugalskem, v Španiji in na Poljskem. Prav tako se med državami razlikujejo stopnje prehajanja iz začasne v stalno zaposlitev. Zdi se, da so stopnje prehajanja najvišje (oz. najnižje) v državah, kjer je delež pogodb za določen čas najnižji (oz. najvišji). Tako delež pogodb za določen čas kot stopnja prehajanja iz začasne v stalno zaposlitev kažeta, kako prožni so trgi dela. Prav tako lahko kažeta na razlike med državami glede zakonodaje o varstvu zaposlitve in na to, v kolikšni meri so za nacionalne trge dela značilni učinki odnosa „insider-outsider“. To zlasti zadeva države z velikim številom delavcev s pogodbami za določen čas, saj takšne pogodbe večinoma ne izboljšujejo možnosti za stalno zaposlitev s polnim delovnim časom (slika 2).

Nestandardne pogodbe o zaposlitvi so bolj pogoste med ženskami in mladimi ter za nerutinsko ročno delo. Zdi se, da so takšne pogodbe povezane z manjšim plačilom in da jih je največ med zaposlenimi z nizkimi dohodki 7 . Drug vidik negotovosti zaposlitve je obseg neprostovoljnega dela s krajšim delovnim časom, ki se je s 16,7 % povečal na 19,6 % vseh zaposlitev, ter širitev in diverzifikacija oblik občasnega dela 8 .

Slika 2: Delež pogodb za določen čas in prehajanje iz začasne v stalno zaposlitev

Vir: Eurostat, anketa o delovni sili in SILC. Opomba: podatki o prehajanju za BG, EL, PT in HR se nanašajo na leto 2012, za AT pa na leto 2014. Podatki o prehajanju za IE in SE niso na voljo.

Razvoj zaposlovanja odraža trende v ustvarjanju (novih) delovnih mest, pri čemer so mala in srednja podjetja (MSP) tradicionalno obravnavana kot gonilna sila rasti zaposlovanja. Med letoma 2002 in 2010 so 85 % novih delovnih mest v EU ustvarila MSP. Vendar pa se je med letoma 2010 in 2013 zaposlovanje v MSP v EU zmanjšalo za 0,5 %. V številnih državah članicah je razpoložljivost posojil za nefinančni sektor še vedno omejena, in sicer zaradi dejavnikov ponudbe in povpraševanja, vključno s prestrukturiranjem sektorja in razdolževanjem, ki sta sledila finančni krizi. Omejen dostop do financiranja bi lahko zavrl ustanavljanje novih podjetij. Leta 2014 se je število samozaposlenih povečevalo približno enako hitro kot zaposlovanje, tako da je stopnja samozaposlenosti na ravni EU ostala nespremenjena pri 14,6 %, kar je manj kot v obdobju 2004–2006 (15 %). Stopnja samozaposlenosti žensk je še vedno približno 10 %, medtem ko je pri moških ostala približno 20%. Ravni in spremembe stopenj samozaposlovanja v državah članicah se zelo razlikujejo in odražajo več dejavnikov, kot so okvirni pogoji, podjetniški duh in priložnosti za plačano zaposlitev. Na Nizozemskem, Slovaškem, v Sloveniji, Grčiji, Združenem kraljestvu in na Češkem so stopnje samozaposlenosti precej nad stopnjami izpred 10 let.

Stopnje aktivnosti se razlikujejo glede na skupine prebivalstva in države članice. Gibajo se bolj stabilno kot stopnje zaposlenosti in imajo le skromen morebiten nespodbuden učinek. Skladno z dolgoročnimi trendi so se v nekaterih skupinah stalno povečevale, zlasti pri ženskah in starejših delavcih, zmanjšale pa so se pri nizkokvalificiranih delavcih in mladih moških (15–24). Čeprav so se razlike v stopnjah aktivnosti skozi čas zmanjševale, tako med moškimi in ženskami kot med starejšimi delavci in delavci v najproduktivnejših letih, ostajajo precejšnje. Leta 2014 je stopnja aktivnosti žensk v EU-28 znašala 66,5 %. To je še vedno 11,5 odstotne točke manj kot za moške, vendar se je razlika zmanjšala s 13,2 odstotne točke leta 2010. K razlikam v stopnjah aktivnosti prispevajo tudi razlike med spoloma glede zaposlitve za poln oz. skrajšan delovni čas. Te so prav tako razlog za vrzel v plačah, ki se skozi celotno delovno dobo poglablja in na koncu odraža v vrzeli v pokojninah. Med letoma 2010 in 2014 se je razlika v stopnjah aktivnosti med starejšimi delavci (55–64) in delavci v najproduktivnejših letih (25–54) zmanjšala s 35,4 na 29,6 odstotne točke. Nasprotno pa se razlike med državljani in nedržavljani ter med invalidnimi in neinvalidnimi osebami niso zmanjšale. Med državami so še naprej velike razlike, tako glede skupnih stopenj aktivnosti (od 63,9 % v Italiji do 81,5 % na Švedskem leta 2014) kot glede posebnih skupin, kar odraža razlike v gospodarskih razmerah, institucionalnih ureditvah in osebnih izbirah delavcev.

Brezposelnost in brezposelnost mladih sta začeli upadati, vendar ne v vseh državah članicah, razlike med državami pa so še vedno velike. Na podlagi ugotovitev iz pregleda ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov je mogoče opaziti rahlo zmanjševanje razlik v stopnjah brezposelnosti v Evropi, saj se je v več državah članicah, ki so imele zelo visoke stopnje brezposelnosti (predvsem Španija in Portugalska, pa tudi Grčija), brezposelnost nadpovprečno zmanjšala. Kljub temu slika 3 kaže, da so v prvi polovici leta 2015 stopnje brezposelnosti segale od 5 % v Nemčiji do več kot 20 % v Španiji in Grčiji. Stopnja brezposelnosti je zelo visoka tudi na Hrvaškem in na Cipru, pri čemer se na slednjem še povečuje.

Negativen trend s precej nadpovprečnim povečanjem brezposelnosti je zaznaven v več državah, ki imajo sicer nižje stopnje brezposelnosti. Te države so Belgija, Francija, Finska in Avstrija (slednja ima sicer še vedno zelo nizko stopnjo brezposelnosti v višini 5,1 %). Na Finskem se je stopnja brezposelnosti povečala najbolj v EU-28, in sicer za 0,8 odstotne točke. V Italiji se brezposelnost sicer zmanjšuje, vendar je to zmanjševanje v primerjavi s povprečjem počasno. Ta razvoj bi bilo treba skrbno analizirati, saj lahko postane dolgoročen trend.

Z vidika razlik med spoloma je zmanjšanje stopnje brezposelnosti med moškimi in ženskami primerljivo (0,8 oziroma 0,7 odstotne točke v EU-28). Stopnja brezposelnosti žensk ostaja problematična v južni Evropi (predvsem v Grčiji in Španiji) in v nekaterih vzhodnoevropskih državah (Hrvaška, Slovaška).

Slika 3: Stopnja brezposelnosti in letna sprememba, kot sta razvidni iz pregleda ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov

Vir: Eurostat, anketa o delovni sili (izračuni GD EMPL). Obdobje: stopnje iz prvega polletja 2015 in letne spremembe glede na prvo polletje 2014. Opomba: presečišče osi je neuteženo povprečje EU-28. EU-28 in EO-19 prikazujeta zadevne utežene povprečne vrednosti. Legenda je opisana v Prilogi.

Kot je prikazano na sliki 4, so razlike med državami glede stopnje brezposelnosti mladih še večje. V dveh državah (Grčiji in Španiji) je stopnja brezposelnosti mladih še vedno približno 50 %, v dveh (Italiji in Hrvaški) nad 40 %, še v dveh (Cipru in Portugalski) pa nad 30 %. Te države imajo tudi največje stopnje brezposelnosti žensk. Čeprav negativni nagib regresijske premice kaže, da so se razlike med državami članicami začele zmanjševati, bi bilo v teh državah potrebno hitrejše zmanjševanje, da bi se stopnje brezposelnosti mladih vrnile na razumno raven. Zdi se, da se v tej skupini Portugalska najhitreje približuje uspešnejšim državam. Majhna skupina držav (vključno s Francijo in Finsko) kaže znake poslabšanja na področju brezposelnosti mladih z razmeroma dobrega izhodišča. Finska si zasluži posebno pozornost, saj povečanje za 2,5 odstotne točke v navedenem obdobju odraža šibke gospodarske razmere (največje povečanje skupne stopnje brezposelnosti v EU-28).

Slika 4: Stopnja brezposelnosti mladih in letna sprememba, kot sta razvidni iz pregleda ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov

Delež mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo (stopnja NEET), se prav tako zmanjšuje (slika 5). Vendar so stopnje NEET še vedno visoke v več državah (Irski, Cipru, Španiji, Romuniji, Grčiji, Hrvaški, Bolgariji in Italiji, v zadnjih dveh je ta stopnja nad 20 %). Med ženskami je stopnja NEET prav tako najvišja v Grčiji, Italiji, Romuniji in Bolgariji. Medtem ko se Španija, Bolgarija, Grčija in Ciper razmeroma hitro približujejo uspešnejšim državam, se zdi hitrost prilagajanja (če obstaja) nezadostna v Italiji, na Hrvaškem in v Romuniji. V nekaj državah članicah z razmeroma nizko stopnjo NEET (ali blizu povprečja) letne spremembe precej večje od povprečja EU. To velja za Luksemburg, Avstrijo, Finsko in Malto.

Slika 5: Stopnja NEET in letna sprememba, kot sta razvidni iz pregleda ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov

Vir: Eurostat, anketa o delovni sili (izračuni GD EMPL). Prekinitev serije v FR in ES. Obdobje: stopnje leta 2014 in letne spremembe glede na leto 2013. Opomba: presečišče osi je neuteženo povprečje EU-28. EU-28 in EO-19 prikazujeta zadevne utežene povprečne vrednosti. Legenda je opisana v Prilogi.

Stopnje osipa so se v večini držav izboljšale. Leta 2014 se je osip v primerjavi z letom 2013 zmanjšal v 20 državah članicah, precej močno pa se je povečal v Estoniji. Kljub pozitivnemu razvoju v veliki večini držav članic stopnja osipa v več državah ostaja še posebej visoka (Malta, Italija, Portugalska in Španija). Poleg tega je ta stopnja med mladimi, rojenimi v tujini, v povprečju za 10 odstotnih točk višja kot med domačini. Ta razlika je navečja v Grčiji in Italiji (približno 20 odstotnih točk) 9 .

Kljub splošnemu izboljšanju na trgu dela dolgotrajna brezposelnost ostaja na zelo visoki ravni v več državah članicah. Po krizi so se med letoma 2008 in 2014 stopnje dolgotrajne brezposelnosti povečale v vseh državah članicah z izjemo Nemčije (slika 6). Na splošno so stopnje še vedno razmeroma visoke, zlasti v Grčiji, v manjšem obsegu pa tudi v Španiji, pri čemer so bile v obeh državah leta 2014 še vedno zelo blizu najvišje ravni. Dolgotrajna brezposelnost moške, mlade in nizkokvalificirane delavce prizadene razmeroma bolj kot druge skupine na trgu dela, še posebej pa prizadene tiste, ki delajo v nazadujočih poklicih in sektorjih. Splošno stanje gospodarstva ostaja pomemben dejavnik pri določanju sprememb stopenj in tokov v in iz dolgotrajne brezposelnosti, vendar pa obstajajo tudi drugi pomembni dejavniki, ki so značilni za posamezne države in so večinoma povezani z institucionalnimi razlikami.

Slika 6: Stopnje dolgotrajne brezposelnosti (2008, 2014 in najvišje ravni)

Vir: Employment and Social Developments in Europe (ESDE) 2015 (Razvoj na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi v letu 2015), Evropska komisija.

Med državami članicami obstajajo razlike glede dinamike dolgotrajne brezposelnosti. Slika 7 prikazuje stopnje prehajanja dolgotrajno brezposelnih med letoma 2013 in 2014. V več državah članicah so stopnje trajanja brezposelnosti (dolgotrajno brezposelni, ki so brezposelni tudi leto pozneje) visoke ter v Litvi, Bolgariji, Grčiji in na Slovaškem presegajo 50 % . Po drugi strani pa je prehajanje v zaposlitev razmeroma pogosto na Danskem, Švedskem, v Estoniji in Sloveniji. Prehajanje v neaktivnost je verjetno povezano s tem, da so delavci destimulirani. Zlasti je visoko v Italiji, malo manj pa na Finskem, v Estoniji in Latviji.

Slika 7: Status tistih, ki so bili leta 2013 dolgotrajno brezposelni, na trgu dela leta 2014

Vir: Employment and Social Developments in Europe (ESDE) 2015 (Razvoj na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi v letu 2015), Evropska komisija.

Kljub večinoma neugodnim razmeram za dolgotrajno brezposelne so se skupni izdatki za aktivne politike trga dela zmanjšali v kar nekaj državah članicah, kar odraža omejenost javnih proračunov. Med letoma 2007 in 2012 so se skupni izdatki (kot delež BDP leta 2007) zmanjšali v osmih državah članicah, izdatki na osebo, ki želi delati, pa v 13 državah (slika 8). Povečali so se zlasti v državah članicah, kjer so bile ravni leta 2007 razmeroma nizke. Čeprav novejši podatki glede izdatkov v državah še niso na voljo, ni verjetno, da bi se izdatki na splošno znatno povečali, saj so državni proračuni v številnih državah članicah ostali omejeni tudi po letu 2012. Poleg tega v velikem številu držav izdatki za aktivne politike trga dela niso posebej usmerjeni na dolgotrajno brezposelne, v približno polovici držav članic je zanje namenjenih manj kot 20 % izdatkov. Zdi se, da sta se v več državah članicah podpora dolgotrajno brezposelnim prek javnih služb za zaposlovanje in nadomestil ter njihova udeležba v izobraževanju in usposabljanju zmanjšali, kar je verjetno povezano s težavami pri doseganju zelo dolgotrajno brezposelnih (dve leti in več). 10

Slika 8: Realna letna rast izdatkov za aktivne politike trga dela, 2007–2012

Vir: Eurostat, podatkovna zbirka politike trga dela. Izračuni DG EMPL o povprečni vrednosti EU-28. Opomba: države članice so razvrščene v skupine glede na obseg izdatkov za aktivne politike trga dela leta 2007 (nizki/srednji/visoki izdatki) (kat. 1–7, % BDP). Zaradi manjkajočih podatkov je skupni seštevek za EU-28 izračunan tako: za Združeno kraljestvo in Grčijo je vrednost za leto 2010 uporabljena tudi za obdobje 2011–2013, za Španijo, Francijo, Ciper, Malto in Romunijo pa vrednosti za leto 2012 tudi za leto 2013; Hrvaška je izvzeta. Hrvaška in Portugalska nista vključeni zaradi premalo podatkov in prekinitve serij. *Zaradi prekinitve serij so za Grčijo, Francijo in Združeno kraljestvo namesto povprečij za obdobje 2007–2012 uporabljena povprečja za obdobje 2007–2010, za Slovaško je uporabljeno obdobje 2008–2012, za Ciper pa obdobje 2007–2011.

Slabše aktiviranje (dolgotrajno) brezposelnih bi lahko še poslabšalo že obstoječa ozka grla glede spretnosti. Nižji izdatki za aktiviranje (dolgotrajno) brezposelnih bi lahko, zlasti če gre za usposabljanje, preprečili, da bi te osebe pridobile potrebne spretnosti za ponovno zaposlitev. To ne bi pomenilo le višje stopnje oseb, ki ostajajo brezposelni, temveč bi tudi poslabšalo že obstoječa ozka grla glede spretnosti. Kot prikazuje slika 9, v več državah članicah precejšen delež delodajalcev poroča o težavah z iskanjem delavcev s potrebnimi spretnostmi. Razmeroma velike težave imajo baltske države (kar je morda povezano z razmeroma velikimi odlivi ljudi iz teh držav v druge države članice EU), pa tudi države z nizko stopnjo brezposelnosti, kot so Avstrija, Belgija in Nemčija. Manj težav imajo države članice, kot so Španija, Grčija, Hrvaška in Ciper, kjer pomanjkanje ponudbe delovne sile ne ovira zaposlovanja. Boljša kakovost in dodatne naložbe v vseživljenjsko učenje bi prispevale k odpravljanju ozkih grl. Po podatkih Eurostata se je med letoma 2009 in 2014 udeležba v vseživljenjskem učenju povečala v veliki večini držav članic (razen na Hrvaškem, Cipru, v Grčiji, na Poljskem, v Španiji in Sloveniji), vendar še vedno obstajajo velike razlike, saj številke za leto 2014 znašajo od 1,5 % v Romuniji in 1,8 % v Bolgariji do 25 % na Finskem, Švedskem in Danskem.

Slika 9: Težave z iskanjem delavcev s potrebnimi spretnostmi v evropskih podjetjih, 2013

Vir: 3rd European Company Survey (2013) (3. evropska raziskava podjetij (2013)), Eurofund (opomba: delež podjetij, ki so pritrdilno odgovorila na vprašanje „Ali je vaše podjetje imelo težave pri iskanju delavcev s potrebnimi spretnostmi?“)

Težave pri iskanju delavcev imajo lahko različne vzroke, eden od njih je, da delavci nimajo ustreznih spretnosti. Vendar nedavne analize o neusklajenosti med ponudbo spretnosti in povpraševanjem po njih kažejo, da manj kot polovica težav pri zaposlovanju izvira iz pomanjkanja spretnosti, skoraj tretjina pa iz neprivlačnih plač. Netipičen delovni čas in slabe priložnosti za usposabljanje na delovnem mestu skupaj z neprivlačnimi plačami zmanjšujejo zmožnost delodajalcev, da bi pritegnili delavce. Poleg tega raziskave kažejo, da so podjetja, ki ne najdejo delavcev s potrebnimi spretnostmi, pogosto tista, ki jim nočejo ponuditi dolgoročnih pogodb o zaposlitvi 11 .

Potencial rasti Evrope ogrožajo strukturne pomanjkljivosti v evropskem naboru spretnosti. Nedavni podatki iz raziskave OECD-EK o spretnostih odraslih (PIAAC) kažejo, da ima približno 20 % delovno sposobnega prebivalstva le nizko stopnjo osnovnih spretnosti (pismenost in računanje), v nekaterih državah (Francija, Španija, Italija) pa je ta delež še večji. Le nekatere države (Estonija, Danska, Finska, Nizozemska in Švedska) imajo visok delež ljudi z zelo dobrimi osnovnimi spretnostmi, večina evropskih držav pa zaostaja za najuspešnejšimi državami zunaj Evrope (kot sta Japonska in Avstralija). Leta 2014 v povprečju 22 % prebivalcev EU ni imelo nobenih digitalnih spretnosti, ta odstotek je znašal od 5 % v Luksemburgu do 45 % v Bolgariji in 46 % v Romuniji 12 . Glede na to, da za učinkovito delovanje v digitalni družbi nizka raven digitalnih spretnosti ne zadostuje (npr. samo sposobnost pošiljanja elektronske pošte), se lahko šteje, da 40 % prebivalcev EU nima zadostnih digitalnih spretnosti. Podatki o javnih izdatkih potrjujejo povečano tveganje vrzeli pri naložbah v človeški kapital, saj so se javni izdatki za izobraževanje od leta 2010 zmanjšali za 3,2 %, v enajstih državah članicah so se zmanjšali tudi leta 2013. Evropa ne vlaga učinkovito v izobraževanje in spretnosti, to pa ogroža njeno srednjeročno konkurenčnost in zaposljivost njene delovne sile.

Mobilnost delavcev je lahko pomemben prilagoditveni mehanizem za zmanjšanje razlik med državami na področju brezposelnosti in za odpravljanje ozkih grl. Stopnje mobilnosti v EU, prikazane na sliki 10, kažejo razmeroma jasen vzorec: ljudje se selijo iz držav, ki jih je kriza najbolj prizadela, v države, ki so krizo prestale razmeroma dobro. To je prispevalo k dolgoročnejšim prilivom iz Srednje in Vzhodne Evrope v bogatejše države severozahodne Evrope. V absolutnem smislu je bil neto odliv največji v Španiji in na Poljskem, priliv pa v Nemčiji in v Združenem kraljestvu. Na splošno mobilnost znotraj EU ostaja skromna. Mobilni državljani so v povprečju mladi in visoko izobraženi ljudje, ki prispevajo k odpravljanju pomanjkanja spretnosti v državah gostiteljicah, v državah, ki so jih zapustili, pa njihov odhod povzroči nekatere težave, tudi če tja nakazujejo denar 13 . Popolna preglednost in primerljivost kvalifikacij po vsej EU bi lahko olajšala mobilnost delavcev ter delodajalcem pomagala razumeti kvalifikacije, pridobljene v drugi državi članici, in jim zaupati. V ta namen se države članice v svojih nacionalnih kvalifikacijah sklicujejo na evropski okvir kvalifikacij.

Slika 10: Neto stopnje in tokovi mobilnosti znotraj EU, 2013

Vir: Labour Market and Wage Developments in Europe 2015 (Razvoj trga dela in plač v Evropi leta 2015), Evropska komisija. Opomba: Luksemburg je osamelec izven merila in je zato izpuščen. Neto stopnja mobilnosti znotraj EU se izračuna kot razlika med priseljevanjem in izseljevanjem v druge države EU in iz njih na začetku leta na 1 000 prebivalcev, glede na celotno prebivalstvo.

Zdi se, da so gibanja plač v večini držav članic v skladu s produktivnostjo in so prispevala k uravnoteženju v euroobmočju. Do leta 2008 so stroški dela na enoto znotraj euroobmočja hitreje naraščali v državah s primanjkljajem kot v državah s presežkom. Ta trend se je nato obrnil, kar je prispevalo k ponovni vzpostavitvi zunanjih ravnotežij prizadetih držav članic. Poleg tega se glede na sliko 11 zdi, da se realne plače gibajo bolj ali manj v skladu s produktivnostjo (v nasprotju z gibanjem v več državah v prejšnjih letih), v številnih državah prihaja le do majhnih odstopanj (z izjemo Cipra, Grčije, Španije, Estonije, Romunije in Bolgarije). Na splošno je to pozitiven razvoj za notranje in zunanje ravnotežje držav.

Slika 11: Realni prejemki in produktivnost, povprečne stopnje rasti v obdobju 2012–2014

Vir: Labour Market and Wage Developments in Europe 2015 (Razvoj trga dela in plač v Evropi leta 2015), Evropska komisija.

V zadnjih letih se je davčni primež v številnih državah članicah povečal, zlasti za delavce z nizkimi in povprečnimi plačami, kar je še povečalo že tako visoke ravni v več državah 14 . Stopnje davčne obremenitve se med državami članicami močno razlikujejo, leta 2014 so segale od 30 % na Malti in Irskem do več kot 45 % v Belgiji, Nemčiji, Franciji in na Madžarskem (za Avstrijo in Italijo samo za zaposlene s povprečnimi dohodki). Slika 12 prikazuje spremembe davčne obremenitve med letoma 2010 in 2014 (en prejemnik dohodka brez otrok) pri 67 % in 100 % povprečne plače. Davčna obremenitev se je samo v osmih državah zmanjšala za obe stopnji prihodka, najbolj v Združenem kraljestvu in Franciji. Nasprotno pa se je relativno močno povečala na Malti (pri 100 % stopnji, vendar z nizke ravni) ter v Luksemburgu, na Poljskem, Slovaškem, Madžarskem in Irskem (pri stopnji 67 % in 100°%, vendar na Irskem z nizke ravni). Ti trendi so zaskrbljujoči zaradi še vedno visoke stopnje brezposelnosti v številnih državah članicah. Ustrezno financirano zmanjšanje davčne obremenitve bi povečalo povpraševanje in rast, podprlo ustvarjanje delovnih mest in prispevalo k nemotenemu delovanju EMU 15 .

Slika 12: Sprememba davčne obremenitve med letoma 2010 in 2014

Vir: Podatkovna zbirka o davkih in socialnih prejemkih, OECD/EK. Opomba: podatki so za gospodinjstva z enim prihodkom (brez otrok), za BG, LT, LV, MT in RO podatki za leto 2013 namesto 2014.

1.3 Trendi in izzivi na socialnem področju

Prihodki gospodinjstev v EU se spet povečujejo zaradi okrepljene gospodarske dejavnosti in boljših pogojev na trgih dela. V EU se je realni bruto razpoložljivi dohodek gospodinjstev v letu do prvega četrtletja 2015 po ocenah zvišal za 2,2 % (slika 13). Porast realnega dohodka gospodinjstev je posledica povečanja prihodkov na trgu, predvsem plač, v manjšem obsegu pa tudi samozaposlitev in neto dohodka od lastnine. Davki na dohodek in premoženje so leta 2014 in prvem četrtletju leta 2015 nekoliko zmanjšali rast bruto razpoložljivega dohodka gospodinjstev.

Slika 13: Sprememba bruto razpoložljivega dohodka gospodinjstev in njegovih sestavin v EU

Vir: Eurostat, nacionalni računi (izračuni GD EMPL)

Podrobnejši pregled uspešnosti držav potrjuje, da se je v večini držav članic bruto razpoložljivi dohodek gospodinjstev leta 2014 povečal. Podatki iz pregleda ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov (slika 14) 16 kažejo, da se je v večini držav članic realni razpoložljivi dohodek gospodinjstev leta 2014 povečal. Na Švedskem, v Litvi, na Madžarskem, Slovaškem in v Latviji se je dogodek gospodinjstev najbolj povečal, na letni ravni več kot 2 %. Nasprotno pa so padec zajeli v Združenem kraljestvu, Italiji in na Finskem, kjer je ta posledica splošnega poslabšanja zaposlitvenih kazalnikov. Zaenkrat še ni podatkov za oceno najnovejšega razvoja bruto razpoložljivega dohodka gospodinjstev v nekaterih državah, ki jih je kriza zelo prizadela (npr. v Grčiji in na Cipru).

Slika 14: Sprememba bruto razpoložljivega dohodka gospodinjstev leta 2014, kot je razvidna iz pregleda ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov

Vir: Eurostat, nacionalni računi (izračuni GD EMPL).

Delež prebivalstva, ki ga ogroža revščina ali socialna izključenosti, se je v letih 2013 in 2014 po neprekinjenem povečanju med letoma 2009 in 2012 stabiliziral.

Cilj zmanjšanja revščine iz strategije Evropa 2020 se meri na podlagi stopnje tveganja revščine ali socialne izključenosti, ki jo določi Eurostat. Ta stopnja pomeni delež ljudi:

• ki jim grozi revščina, tj. imajo ekvivalentni 17 razpoložljivi dohodek gospodinjstva pod 60 odstotki nacionalne mediane razpoložljivega dohodka gospodinjstva (po socialnih transferjih in pokojninah);

• ki živijo v hudem materialnem pomanjkanju 18 ;

• ki živijo v gospodinjstvih z zelo nizko intenzivnostjo dela 19 .

Stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti v EU-28 se je leta 2014 rahlo znižala na 24,4 % 20 ali 122 milijonov ljudi, in sicer s 24,5 % leta 2013 in 24,7 % leta 2012. Kljub temu je bila še vedno za eno odstotno točko višja kot leta 2009 (23,3 %).

Gospodinjstva brez delovno aktivnih članov in hudo materialno pomanjkanje so najpomembnejši razlog za razvoj stopnje tveganja revščine in socialne izključenosti. Hudo materialno pomanjkanje se je leta 2013 rahlo zmanjšalo, in sicer na 9,6 % celotnega prebivalstva. Na podlagi začasnih podatkov Eurostata za leto 2014 21 naj bi se ta delež od takrat še zmanjšal, vendar ostaja precej večji kot leta 2009, ko je znašal 8,2 % (glej sliko 15). Poleg tega se je delež gospodinjstev brez delovno aktivnih članov leta 2013 povišal na 10,8 %, kar je precej nad ravnjo izpred krize (9,1 %). Stopnja tveganja revščine, ki se nanaša na skupino ljudi, ki prejemajo manj kot 60 % mediane dohodka gospodinjstev po socialnih transferjih 22 , je ostala stabilna pri približno 16,6 %, vendar se prag, pod katerim se šteje, da ljudem grozi revščina, še naprej znižuje, kar odraža stalno poslabšanje življenjskih standardov. To, v kolikšni meri je bilo tveganje revščine in socialne izključenosti mogoče omejiti, je bilo odvisno od nacionalnih samodejnih stabilizatorjev.

Slika 15: Trendi glede revščine in socialne izključenosti v EU

Vir: Eurostat, EU-SILC.

Opomba: začasni podatki za leto 2014. EU27 do leta 2009; gospodinjstva brez delovno aktivnih članov: % prebivalstva, 0–59 let; tveganje revščine in socialne izključenosti, tveganje revščine: dohodek v prejšnjem letu; hudo materialno pomanjkanje: tekoče leto; gospodinjstva brez delovno aktivnih članov: prejšnje leto.

V devetih državah članicah je bila leta 2013 in 2014 stopnja tveganja revščine in socialne izključenosti pod 20 % (Češka, Nizozemska, Finska, Švedska, Francija, Avstrija, Danska, Luksemburg in Slovaška) in je na splošno ostala enaka kot leta 2009. Nasprotno pa je bila ta stopnja v šestih državah članicah nad 30 %; med njimi jo je štirim uspelo zmanjšati v primerjavi s prejšnjim letom (slika 16).

Slika 16: Stopnji tveganja revščine ali socialne izključenosti kot odstotek celotnega prebivalstva

Vir: Eurostat, EU-SILC.

Revščina in socialna izključnost sta najbolj ogrožali delovno sposobne prebivalce in njihove otroke, starejši pa so bili bolje zaščiteni s pokojninami, ki so bile v primerjavi s prihodki iz zaposlitve razmeroma stabilne (slika 17). Tveganje revščine in izključenosti delovno aktivnega prebivalstva se je povečalo s 23 % leta 2008 na 25,3 % leta 2013, in sicer zaradi zmanjšanja števila delovnih mest in povečanja revščine zaposlenih. Stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti je bila leta 2013 v EU-28 še vedno nekoliko manjša za moške kot za ženske: za moške je znašala 23,6 %, za ženske pa 25,4 %.

Slika 17: Tveganje revščine in socialne izključenosti glede na starostno skupino, status na trgu dela in raven usposobljenosti, 2008 in spremembe v obdobju 2008–2013

Vir: Eurostat, EU-SILC.

Podatki iz pregleda ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov kažejo, da se je v treh držav z nadpovprečno ali skoraj povprečno stopnjo tveganja revščine (Ciper, Portugalska in Romunija) ta stopnja med delovno sposobnim prebivalstvom (18–64) leta 2013 še povečala. Na Cipru in na Portugalskem je bilo povečanje znatno (2,2 oziroma 1,5 odstotne točke). Druge države s stopnjo revščine precej nad povprečjem (Grčija, Španija in Litva) niso imele statistično pomembnega zmanjšanja. Njihove razmere zato ostajajo zaskrbljujoče. Med državami s sorazmerno nižjimi stopnjami tveganja revščine je treba stanje zlasti spremljati na Malti in Švedskem, in sicer zaradi precej nadpovprečnega povečanja. Kot je prikazano na sliki 18 23 , pozitiven nagib regresijske črte kaže na različne trende med državami članicami.

Slika 18: Stopnje tveganja revščine delovno sposobnega prebivalstva (18–64 let), kot so razvidne iz pregleda ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov

Vir: Eurostat, EU-SILC (izračuni GD EMPL). Obdobje: stopnja leta 2013 ter spremembe v obdobju 2012–2013.

Opomba: presečišče osi je neuteženo povprečje EU-28. EU-28 in EO-19 prikazujeta zadevne utežene povprečne vrednosti. Legenda je opisana v Prilogi. Statistično zanemarljive spremembe in razlike do (neuteženega) povprečja EU se določijo na vrednost nič. Metodološke informacije so na voljo v Prilogi.

Tveganje revščine in izključenosti je največje med brezposelnimi, vendar se je med krizo povečala tudi revščina zaposlenih, čeprav se je stopnja tveganja revščine zaposlenih v EU-28 leta 2013 v povprečju stabilizirala pri 8,9 % (v primerjavi z 9,0 % leta 2012). Stopnja revščine zaposlenih je znašala od 3,7 % na Finskem do 18 % v Romuniji. Zmanjšanje brezposelnosti bo pripomoglo k zmanjšanju ravni revščine, vendar samo polovica revnih ljudi, ki najde zaposlitev, dejansko ubeži revščini 24 . Učinek ustvarjanja delovnih mest in rasti zaposlovanja na revščino je odvisen od tega, ali nova delovna mesta zagotavljajo zajamčeno plačo (tako v smislu delovnih ur kot urne postavke) in ali jih zasedejo delavci iz gospodinjstev z več ali manj zaposlenimi.

Čeprav se je tveganje revščine ali izključenosti otrok leta 2013 v večini držav stabiliziralo, še vedno ostaja zelo visoko, saj znaša 27,7 %, delež otrok, ki živijo v gospodinjstvih brez delovno aktivnih članov, pa je še naprej naraščal (9,7 % v EU leta 2013). Življenjski standard otrok je močno odvisen od statusa staršev na trgu dela. Pri otrocih, ki živijo v gospodinjstvih brez delovno aktivnih članov, s starši samohranilci, ali v gospodinjstvih, v katerih je zaposlen samo eden od staršev, je tveganje revščine precej večje. V mnogih državah denarni transferji prispevajo k zmanjšanju tveganja revščine otrok, saj v različnem obsegu nadomeščajo pomanjkanje prihodkov iz zaposlitve (od manj kot 20 % v Grčiji in Romuniji do več kot 50 % na Švedskem, v Nemčiji, Avstriji, Združenem kraljestvu in na Irskem).

Stopnja tveganja revščine je med invalidi pogosto višja (30% leta 2013) in se še povečuje glede na stopnjo invalidnosti (huda–zmerna). Vrzel v stopnji tveganja revščine in socialne izključenosti invalidnih in neinvalidnih oseb (8,5 odstotne točke v EU) se ne zmanjšuje. Dosežena stopnja izobrazbe je še naprej glavni vir razlik v stopnji dohodkovne revščine. Stopnje tveganja revščine za osebe s terciarno izobrazbo (ravni 5 in 6) so znašale manj kot tretjino stopnje tveganja revščine za osebe s primarno ali nižjo sekundarno izobrazbo – leta 2013 7,5 % v primerjavi s 23,7 %. Za osebe z višjo sekundarno izobrazbo je bila ta stopnja 14,5 %.

Dohodkovna neenakost je leta 2013 ostala večinoma nespremenjena. Razmerje kvintilnih razredov 25 , ki je vključeno v pregled ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov, se je v euroobmočju rahlo povečalo (za 0,1 odstotne točke), v EU-28 pa je ostalo skoraj nespremenjeno (slika 19). Vendar so se razlike v neenakosti v Evropi povečevale, med drugim zaradi različnih vplivov krize na zaposlovanje in razpoložljivi dohodek gospodinjstev, različno prerazporeditveno vlogo davčnih sistemov in sistemov socialnih prejemkov ter različne naravnanosti sistemov socialne zaščite. Neenakost je bila največja na Portugalskem, v Litvi, Španiji, Latviji, Grčiji, Bolgariji in Romuniji, v katerih je bilo razmerje kvintilnih razredov višje od šest. Med temi državami se je neenakost pomembno povečala v Litvi in Bolgariji. Tudi v Luksemburgu je bilo povečanje dohodkovne neenakosti precej večje od povprečja, čeprav je bila neenakost sorazmerno manjša.

Slika 19: Neenakost (razmerje kvintilnih razredov), kot je razvidna iz pregleda ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov

Vir: Eurostat, EU-SILC (izračuni GD EMPL). Obdobje: stopnja leta 2013 ter spremembe v obdobju 2012–2013.

Opomba: presečišče osi je neuteženo povprečje EU-28. EU-28 in EO-19 prikazujeta zadevne utežene povprečne vrednosti. Legenda je opisana v Prilogi. Statistično zanemarljive spremembe se nastavijo na vrednost nič. Metodološke informacije so na voljo v Prilogi.

Izdatki za socialno zaščito kot delež BDP so se v EU-28 v povprečju nekoliko povečali, in sicer na 29,4 % BDP EU-28 leta 2012 v primerjavi z 29,0 % BDP leta 2011. Deset držav članic je leta 2012 za izdatke za socialno zaščito namenilo več kot 30 % svojega BDP (Danska, Francija, Nizozemska, Irska, Grčija, Finska, Belgija, Švedska, Italija in Avstrija), osem držav pa manj kot 20 % (Latvija, Litva, Estonija, Romunija, Bolgarija, Poljska, Slovaška, Malta). Leta 2013 je bila več kot polovica izdatkov povezana s starostjo (pokojnine, slika 20).

Slika 20: Sestavni deli socialnih izdatkov leta 2013, EU-28, kot% skupnih izdatkov za socialno zaščito

Vir: Eurostat, ESSPROS.

Leta 2014 se je gospodarsko okolje izboljšalo, izdatki v denarju in v naravi so se v EU in eurobomočju realno povečevali hitreje kot leta 2013 (slika 21). Vendar je povečanje prejemkov v naravi leta 2014 le delno nadomestilo zmanjšanje med letoma 2010 in 2012. Večina držav članic je zajela podobno povečanje, razen Irske, Grčije, Španije, Cipra, Hrvaške in Slovenije, kjer so se prejemki v naravi še naprej zmanjševali.

Slika 21: Razčlenitev letne spremembe realnih javnih socialnih izdatkov med prispevke iz prejemkov v denarju in v naravi (2001–2014) v EU-28 in EO-19

Vir: Eurostat, nacionalni računi (izračuni GD EMPL). Opomba: vrednosti za leto 2014 so ocene na podlagi nacionalnih računov. Opomba: če v nacionalnih (letnih) računih ni bilo podatkov, so podatki temeljili na nacionalnih (četrtletnih) računih ali podatkovni zbirki AMECO (v tem primeru običajno z uporabo izračunanih stopenj rasti za razpoložljive podatke iz nacionalnih (letnih) računov).

Spremembe sistema davčnih olajšav v obdobju 2008–2014 so močno vplivale na prihodke gospodinjstev v državah članicah 26 . V nekaterih državah so ukrepi, sprejeti od leta 2008, povzročili močno zmanjšanje prihodka gospodinjstev (–17% v Grčiji, –4,5% v Latviji ter približno –4% v Italiji in Estoniji), vendar je bil učinek na splošno večji pri visokih kot pri nizkih dohodkih. Nedavni podatki pa kažejo, da so imeli ukrepi, sprejeti v obdobju 2013–2014, v večini ocenjenih držav članic na splošno pozitiven učinek na prihodke in so večinoma bolj koristili skupinam z nižjimi dohodki. Opaziti je mogoče, da so se v državah s podobnimi povprečnimi učinki na dohodke gospodinjstev prerazporeditveni učinki ukrepov v obdobju 2008–2014 razlikovali za skupini z nižjimi in višjimi dohodki, kar kaže na pomen oblikovanja ukrepov v smislu rezultatov politik.

V nekaterih državah je za gospodinjstva z nizkimi dohodki zdravstveno varstvo postalo težje dostopno. V EU je v povprečju 6,4 % ljudi, ki živijo v gospodinjstvih z nizkimi dohodki (najnižji kvintil), poročalo, da niso mogli izpolniti potreb po zdravstvenem varstvu 27 , v primerjavi z 1,5 % tistih, ki živijo v premožnejših gospodinjstvih (najvišji kvintil). Vrzel pri dostopu do zdravstvenega varstva med revnimi in bogatimi se je med krizo v državah članicah povečala (slika 22).

Slika 22: Neizpolnjena potreba po zdravniškem pregledu (po lastnem poročanju) (najnižji kvintil–najvišji kvintil)

Vir: Eurostat, EU-SILC. Opombe: Razlog: predrago, predaleč, predolga čakalna doba. (Podatki Eurostata za SI niso na voljo.)

2. REFORME ZAPOSLOVANJA IN SOCIALNE REFORME – UKREPI DRŽAV ČLANIC

Ta oddelek vsebuje pregled nedavnih ključnih reform zaposlovanja in socialnih reform ter ukrepov držav članic na prednostnih področjih, opredeljenih v novih smernicah EU za zaposlovanje. 28 Smernice za politike zaposlovanja držav članic združujejo vidika povpraševanja in ponudbe, in čeprav so naslovljene na države članice, bi jih bilo treba uporabljati ob popolnem sodelovanju socialnih partnerjev in deležnikov. Ta oddelek se nanaša na podatke LABREF 2014 ter nacionalne reformne programe držav članic za leto 2015 in vire Evropske komisije. 29

2.1 Spodbujanje povpraševanja po delovni sili

Subvencije za zaposlovanje se še vedno široko uporabljajo kot instrument za podporo zaposlovanju in ustvarjanju delovnih mest, pri čemer so nekatere države nadgradile ali izboljšale obstoječe programe (Litva, Švedska, Irska), druge pa uvedle popolnoma nove (Ciper, Francija, Romunija in Italija). Španija, Ciper, Portugalska in Slovaška so uvedli spodbude za ustanavljanje podjetij, vključno z ukrepi za spodbujanje podjetništva.

Ukrepi držav članic na področju obdavčitve dela so od začetka krize naprej odražali povezavo med javnofinančnim proračunskim saldom in usmeritvijo reform obdavčitve dela. V povprečju so države z dolgotrajnim negativnim proračunskim saldom uvedle več reformnih ukrepov, ki so povečali obdavčitev dela. Usmerjenost v zmanjšanje visoke davčne obremenitve dela je še vedno izziv, vendar je pred kratkim več držav sprejelo ukrepe za zmanjšanje davčnega primeža.

V Franciji, Grčiji, Latviji, Belgiji, Italiji, Romuniji in na Švedskem je bilo za podporo povpraševanju po delovni sili uvedeno ali povečano strukturno zmanjšanje socialnih prispevkov. Na Hrvaškem, v Sloveniji, na Portugalskem, Slovaškem, v Belgiji in Združenem kraljestvu pa so bila uvedena ciljno usmerjena zmanjšanja za ogrožene skupine. Španija je leta 2015 uvedla znižano stopnjo socialnih prispevkov za zaposlitev za nedoločen čas. Finska je znižala socialne prispevke zaposlenih, da bi izravnala posledice nizke rasti plač. V Italiji je bilo z zakonom o stabilnosti iz leta 2015 uvedenih več ukrepov za zmanjšanje davčnega primeža, med njimi znižanje stroškov dela za delodajalce, davčne olajšave za zaposlene z nizkimi dohodki in triletno zmanjšanje socialnih prispevkov za zaposlene za nedoločen čas v letu 2015. V Franciji so bila s paktom za odgovornost in solidarnost obstoječim neciljno usmerjenim davčnim olajšavam za konkurenčnost in zaposlovanje leta 2014 dodana nadaljnja zmanjšanja socialnih prispevkov za zaposlene z nizkimi in srednje visokimi dohodki. Grčija je uvedla novo davčno lestvico, ukinila pragove neobdavčljivosti in jih nadomestila s ciljno usmerjenimi davčnimi olajšavami.

Po daljnosežnih ukrepih iz prejšnjih let se pri določanju plač na splošno kaže, da se realne plače gibajo v skladu s spremembami produktivnosti, pri čemer so nekatere države nedavno sprejele ukrepe v zvezi z minimalno plačo. Na Finskem je bil sklenjen sporazum o medsektorski umirjeni rasti plač za obdobje 2014–2015, v Španiji pa za obdobje 2015–2016. V Sloveniji je bil leta 2015 sklenjen socialni sporazum, v katerem so kot podlaga za določanje plač v zasebnem sektorju določeni kolektivne pogodbe, inflacija in delež sektorske produktivnosti. Za zagotovitev usklajenosti gibanja plač in sprememb produktivnosti je belgijska vlada do leta 2016 začasno opustila samodejno indeksacijo plač, medtem ko so na Cipru začasno opustitev indeksacije plač podaljšali do leta 2016 tudi za zasebni sektor. Grčija (od leta 2017 naprej), Irska in Hrvaška so sprejele nove mehanizme za določanje minimalnih plač, Nemčija pa je z letom 2015 uvedla zakonsko določeno minimalno plačo. Na Portugalskem sta bili po razsodbi ustavnega sodišča ponovno uvedeni 13. in 14. mesečna plača v javnem sektorju. V Združenem kraljestvu vlada uvaja nacionalno zajamčeno plačo, ki se določa z drugačnim sklopom meril, kot je veljal za obstoječo nacionalno minimalno plačo.

2.2 Povečanje ponudbe delovne sile, spretnosti in kompetenc

V več državah članicah so znižanja dohodnine podprla udeležbo na trgu dela. V Španiji in Latviji so bila sprejeta znižanja dohodnine, zlasti za odpravo slabega finančnega položaja in negativnih spodbud za delo v primeru skupin z nizkimi dohodki. Nekatere druge države (Švedska, Latvija, Litva, Nizozemska in Nemčija) pa so povišale spodnji prag dohodkov ali davčne olajšave. Avstrija je leta 2015 uvedla bistvene spremembe v zvezi z dohodnino, vključno z znižanjem začetne stopnje dohodnine.

Pokojninske reforme so še naprej usmerjene v uravnoteženje trajanja delovne dobe in pokoja, zlasti s poviševanjem upokojitvenih starosti, strožjimi pogoji za upravičenost in zmanjševanjem možnosti predčasne upokojitve. V preteklem letu je več držav članic (Belgija, Bolgarija, Nizozemska, Portugalska in Združeno kraljestvo) sprejelo nova ali predložilo že načrtovana povišanja upokojitvene starosti. Do zdaj je 25 od 28 držav članic uzakonilo sedanja ali prihodnja povišanja. Med temi jih je sedem (Ciper, Danska, Grčija, Italija, Nizozemska, Portugalska in Slovaška) upokojitveno starost izrecno povezalo s podaljšanjem pričakovane življenjske dobe v prihodnosti, o čemer prav tako razmišlja še več drugih držav (Belgija, Finska in Slovenija).

Več držav članic izvaja ukrepe za zmanjšanje umika s trga dela zaradi predčasnega upokojevanja, na primer z dvigom upokojitvene starosti in/ali podaljšanjem zahtevane delovne dobe (Belgija, Latvija) ali s postopnim odpravljanjem posebnih predčasnih pokojnin ali shem za predčasno upokojitev (Luksemburg in Poljska). Več držav članic (Bolgarija, Danska in Hrvaška) je uvedlo strožja merila in postopke, ki urejajo dostop do nadomestil za invalidnost, da bi zagotovile, da jih dobijo tisti, ki jih resnično potrebujejo, in da se ne uporabljajo kot nadomestilo za shemo za predčasno upokojitev.

Nekatere države članice so v obdobju 2014–2015 sprejele reforme za okrepitev politik usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, da bi povečale udeležbo na trgu dela. Avstrija je napovedala naložbe v višini 800 milijonov evrov do leta 2018/2019, ki bodo namenjene povečanju števila in razpoložljivosti mest v celodnevnih šolah ter povečanju kakovosti njihovih storitev. Združeno kraljestvo je uvedlo deljen starševski dopust, ki staršem omogoča, da si delijo 52 tednov plačanega dopusta in plačilo po rojstvu ali posvojitvi otroka.

Povečanje udeležbe žensk na trgu dela lahko pripomore k odpravljanju njihovega povečanega tveganja revščine in socialne izključenosti, zlasti v primeru enostarševskih družin, ter tudi k preprečevanju njihove revščine v starosti zaradi nižjih pokojninskih pravic.

Spodbujanje žensk, da vstopijo na trg dela in ostanejo na njem, lahko prav tako pomaga blažiti učinke zmanjševanja delovno sposobnega prebivalstva, ki se pričakuje v večini držav članic EU, s povečanjem ponudbe delovne sile. S tem bi pripomogli k zmanjšanju obremenitve javnih financ in sistemov socialne zaščite, boljšemu izkoristku spretnosti in kompetenc žensk ter povečanju potenciala rasti in konkurenčnosti.

Strukturne pomanjkljivosti v sistemih izobraževanja in usposabljanja še naprej vplivajo na raven usposobljenosti. Nedavne reforme, ki jih je izvedla Italija, so bile usmerjene v stabilizacijo javnega izobraževalnega sistema prek pogodb za nedoločen čas za zaposlene v tem sektorju. Španija je leta 2015 reformirala organizacijo in upravljanje svojega tako imenovanega podsistema usposabljanja za zaposlovanje, da bi vsebine usposabljanja poskusila povezati s potrebami trga dela, na Švedskem pa se bo z novo pobudo glede izobraževanja odraslih povečalo število mest v občinskem sistemu izobraževanja odraslih. Izboljšanje informacij o spretnostih (ocenjevanje, predvidevanje in napovedovanje potreb po spretnostih) in njihova uporaba za usmerjanje ponudbe izobraževanja in usposabljanja bi lahko pomagala doseči večje ravnotežje med povpraševanjem po spretnostih in njihovo ponudbo. Nekatere države članice imajo dolgo tradicijo kvantitativnega in kvalitativnega predvidevanja ter jasne mehanizme sodelovanja med ustanovami za izobraževanje in usposabljanje in akterji na trgu dela (npr. Danska in Švedska), druge pa imajo manj povezane sisteme. Nekatere države članice razvijajo obveščanje o spretnostih (npr. Estonija in Romunija), pogosto s podporo Evropskega socialnega sklada (ESS) 30 . Kljub temu pa se je javna poraba za izobraževanje v skoraj polovici držav članic zmanjšala in v EU kot celoti padla za 3,2 % v primerjavi z letom 2010 31 .

Države članice so še naprej podpirale zaposlovanje mladih in si prizadevale odpravljati visoke stopnje mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo. Pomemben del ukrepov držav članic je bili usmerjen v povečanje kakovosti izobraževanja in usposabljanja za izboljšanje prehoda iz šolanja v zaposlitev. Nemčija je spremenila svojo zakonodajo, da bi uvedla „pomoč pri poklicnem usposabljanju“, ki omogoča boljše priprave in spremljanje prikrajšanih mladih ter zagotavlja storitve za podjetja, ki se ukvarjajo z usposabljanjem prikrajšanih mladih. V Franciji se od konca leta 2014 izvaja celovit načrt za zmanjšanje zgodnjega osipa. Za ogrožene dijake, stare 15 let ali več, se preizkuša posebna „prilagojena pot začetnega usposabljanja“, ki združuje redno izobraževanje in zunajšolske dejavnosti. Za mlade osipnike, stare med 16 in 25 let, je bila uvedena zakonska pravica do ponovne vključitve v izobraževanje ali usposabljanje.

Poljska je sprejela ukrepe za zagotavljanje pripravništva za študente, tako v velikih podjetjih kot v javni upravi. Danska od leta 2015 izvaja obsežno reformo poklicnega izobraževanja, med drugim z namenom zmanjšanja osipa, povečanja priljubljenosti poklicnega izobraževanja in povečanja možnosti za vajeništvo. Bolgarija je spremenila zakonodajo o zagotavljanju pripravništev, prizadeva pa si tudi za prilagoditev učnih načrtov potrebam trga dela. Avstrija je na področju mladih prav tako veliko pozornosti namenila izobraževanju, vključno z reformami poklicnega usposabljanja in visokošolskega izobraževanja, da bi omogočila lažji prehod iz izobraževanja v delovno življenje. Namen reforme zakona o poklicnem usposabljanju je nadaljnje izboljšanje sistema vajeniškega usposabljanja in povečanje njegove kakovosti. Italija je odobrila šolsko reformo, ki spodbuja uporabo pripravništev in se osredotoča na sodelovanje s podjetji.

Mnoge države članice so okrepile prizadevanja za podporo zgodnjemu aktiviranju mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, in doseganje mladih, ki so najbolj oddaljeni od trga dela. Latvija, Finska, Portugalska in Romunija so skupaj z Evropsko komisijo na začetku leta 2015 razvile dejavnosti za povečanje ozaveščenosti o priložnostih, ki jih ponuja jamstvo za mlade, ter spodbujanje mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, da se registrirajo pri ponudnikih in izkoristijo podporo. Portugalska je ustanovila široko mrežo partnerjev, da bi dosegla več mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo. Poleg tega je bila vzpostavljena spletna platforma jamstva za mlade, prek katere se mladi, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, lahko registrirajo in so samodejno preusmerjeni v javne službe za zaposlovanje, mrežo EURES ali centre za kvalifikacije in strokovno usposabljanje. Na Švedskem se je od januarja 2015 precej povečala odgovornost občin za posredovanje v zvezi z mladimi, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo. Bolgarija je začela nacionalni program „aktiviranje neaktivnih oseb“, katerega namen je, da se nemotivirani mladi, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, registrirajo pri uradih za delo, da se vključijo v usposabljanje ali da se jim pomaga pri ponovni vključitvi v sistem izobraževanja. Program vključuje tudi imenovanje romskih posrednikov. Hrvaška v letu 2015 razvija sistem za spremljanje mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, da bi obravnavala povečanje njihovega števila v celovitem registru človeških virov.

Še ena pomembna prednostna naloga je bilo premagovanje ovir med ključnimi akterji prehoda iz šolanja v zaposlitev (izobraževanje, javne službe za zaposlovanje, delodajalci). V Belgiji je podpiranje zaposlovanja mladih in pospeševanje izvajanja jamstva za mlade ključna prednostna naloga v okviru strategije 2025 za Bruselj, ki je bila sprejeta junija 2015. Ta strategija s podporo ESS vključuje vse zadevne ministre in se izvaja v partnerstvu ključnih ravni upravljanja, da bi se lahko zgradili mostovi med sektorji zaposlovanja, izobraževanja in mladih. Nemčija je deloma po vzoru jamstva za mlade še naprej ustanavljala agencije za zaposlovanje mladih/lokalne zveze za podporo mladim pri prehodu iz šolanja v zaposlitev, katerih število se je do septembra 2014 povzpelo na vsaj 186. Te spodbujajo tesno sodelovanje med različnimi lokalnimi akterji, vključno z javnimi službami za zaposlovanje, šolami in službami socialnega varstva. V okviru financiranja iz Evropskega socialnega sklada se od leta 2015 naprej načrtuje več vzorčnih projektov, ki vključujejo tudi okrepitev socialno-pedagoške pomoči in zaposlitvenih možnosti za prikrajšane mlade.

Nekatere države članice so si prizadevale za spodbujanje ustvarjanja delovnih mest in povečevanje priložnosti na trgu dela za mlade. Hrvaška je v letu 2014 uvedla 11 novih ukrepov aktivne politike trga dela v okviru svežnja „mladi in ustvarjalni“, ki zdaj vključuje subvencije za zaposlovanje in samozaposlovanje, usposabljanje in specializacijo, pripravništva za delo, družbeno koristno delo in ohranjanje delovnih mest. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje je leta 2015 uvedel program delovnega preizkusa za brezposelne mlade, stare do 29 let, da lahko preverijo svoje znanje, sposobnosti in navade na konkretnem delovnem mestu.

Poklicna rehabilitacija je ključnega pomena za udeležbo invalidov na trgu dela. Finska je uvedla spremembe, da bi omogočila zgodnji dostop do poklicne rehabilitacije za preprečevanje upokojevanja z invalidsko pokojnino. Od oktobra 2015 morajo imeti rehabilitiranci možnost, da od zavoda za socialno zavarovanje prejmejo delni dodatek za rehabilitacijo za dneve rehabilitacije, ko delajo s krajšim delovnim časom. Hrvaška je decembra 2014 uvedla spremembe zakona o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, da bi izboljšala njihovo poklicno rehabilitacijo in zaposlovanje, zakon pa prav tako določa ustanovitev regionalnih centrov za poklicno rehabilitacijo.

V številnih državah članicah in za posebne skupine obstaja veliko tveganje, da dolgotrajna brezposelnost postane trajna in privede do višje strukturne brezposelnosti. Več držav članic je sprejelo nove aktivne ukrepe, usmerjene v dolgotrajno brezposelne. Portugalska je leta 2015 uvedla shemo, ki podpira 6-mesečna pripravništva za dolgotrajno brezposelne osebe, starejše od 30 let. V Španiji nacionalni program aktiviranja, ki se je začel konec leta 2014, zagotavlja finančno podporo za dolgotrajno brezposelne, ki niso upravičeni do nobenih nadomestil, in hkrati uvaja strožje zahteve glede iskanja in sprejemanja zaposlitve ter določa individualno pristojno osebo za 400 000 predvidenih upravičencev.

Finska je leta 2015 začela izvajati reformo podpore za dolgotrajno brezposelne, ki omogoča enotno kontaktno točko za boljše usklajevanje storitev zaposlovanja, nadomestil in socialnih storitev za dolgotrajno brezposelne na občinski ravni. V Franciji nacionalni akcijski načrt za preprečevanje dolgotrajne brezposelnosti, ki je bil sprejet leta 2015, združuje okrepljeno prilagojeno in intenzivno svetovanje, da bi leta 2017 dosegli 460 000 upravičencev, povečano ponudbo subvencioniranih pogodb in poklicnega usposabljanja, novo shemo usposabljanja na delovnem mestu za starejše delavce ali nižje kvalificirane delavce ter boljši dostop do otroškega varstva in stanovanjske podpore.

Oživitev gospodarstva, manjša rast dolgoročne brezposelnosti in izboljšanje proračunskega stanja odpirajo možnosti za dodatno ukrepanje. Vendar trenutne reforme obravnavajo dolgotrajno brezposelnost v manj kot polovici držav članic. Države članice razpravljajo o predlogu Komisije za priporočilo Sveta o vključevanju dolgotrajno brezposelnih na trg dela.

2.3 Izboljšanje delovanja trgov dela

Ukrepi držav članic za posodobitev delovnopravne zakonodaje so se nadaljevali zlasti v državah z velikimi neravnotežji in segmentiranimi trgi dela. Vendar so le v nekaterih primerih reforme usmerjene v zmanjševanje razlik med udeleženci in neudeleženci trga dela. V Italiji je bil konec leta 2014 (končni izvedbeni odloki so bili sprejeti septembra 2015) sprejet obsežen pooblastilni zakon (t. i. Jobs Act), ki med drugim vključuje poenostavitev pogodb in postopkov delovnega prava ter zmanjšanje možnosti za ponovno zaposlitev po neupravičeni odpustitvi. Zakon o delu in varnosti, ki ga je sprejela Nizozemska leta 2014, uvaja omejitev odpravnine ali odškodnine za neupravičeno odpustitev in hkrati povečuje zaščito začasnih delavcev. Hrvaška je sprejela obsežno reformo delovnega zakonika, ki naj bi privedla do nižjih stroškov, poenostavljenih postopkov za individualno in kolektivno odpuščanje, lažjega dostopa do dela prek agencij za začasno zaposlovanje in prožnejše organizacije delovnega časa. Postopki kolektivnega odpuščanja so bili poenostavljeni tudi v Latviji. Bolgarija je spremenila delovni zakonik, da bi povečala prožnost delovnega časa in določila možnost sklepanja dnevnih pogodb o zaposlitvi za kratkoročno sezonsko delo v kmetijstvu.

Kljub visoki stopnji segmentacije je več držav olajšalo dostop do pogodb o zaposlitvi za določen čas (Češka), podaljšalo njihovo trajanje ali povečalo možnosti njihovega podaljšanja (Hrvaška, Italija, Latvija in začasno tudi Portugalska). Manjšina držav je okrepila predpise o pogodbah o zaposlitvi za določen čas (Poljska) in natančneje o uporabi dela prek agencij za začasno zaposlovanje (Slovenija, Francija, Danska in Slovaška). Združeno kraljestvo je uvedlo pristojbino za delovna sodišča, da bi omejilo število zadev, ki se predložijo sodiščem.

V skladu z ukrepanjem iz prejšnjih let je veliko število držav članic še naprej povečevalo učinkovitost javnih služb za zaposlovanje. Danska in Latvija sta izboljšali profiliranje iskalcev zaposlitve ter usmerjenost pomoči in storitev pri iskanju zaposlitve, Poljska in Slovaška pa sta namenili več pozornosti storitvam za ogrožene skupine. Švedska in Litva sta izboljšali obravnavanje primerov mladih in osipa v šoli. Belgija, Nizozemska, Španija in Slovaška so se odločile za okrepljeno sodelovanje med različnimi akterji, ki je v nekaterih primerih povezano s pogojnim dodeljevanjem sredstev med službami. Na Irskem je bila reorganizirana javna služba za zaposlovanje, poleg tega pa so ponudniki storitev iz zasebnega sektorja v okviru programa JobPath opravljali dodatne storitve služb za zaposlovanje, ki so usmerjene predvsem v dolgotrajno brezposelne.

V mnogih državah članicah potekajo reforme socialnega dialoga. Nanašajo se na delovanje in učinkovitost socialnega dialoga. Večinoma so povezane s kolektivnimi pogajanji, vplivajo pa tudi na zastopanje delavcev. Nemčija, Slovaška in Portugalska so omilile merila za podaljšanje sektorskih kolektivnih pogodb o plačah, s čimer je Portugalska deloma obrnila prakso v okviru programa finančne pomoči. Hrvaška je ukinila neomejeno veljavnost poteklih kolektivnih pogodb. Portugalska je leta 2014 skrajšala veljavnost poteklih in nepodaljšanih kolektivnih pogodb ter uvedla možnost sporazumne prekinitve kolektivnih pogodb v podjetjih v težavah. Italijanski socialni partnerji so podpisali medsektorski sporazum, ki pojasnjuje merila za določanje reprezentativnosti sindikatov in določa hitrost širjenja področja uporabe decentraliziranih kolektivnih pogajanj. Hrvaška je leta 2014 sprejela novo zakonodajo o sindikalni dejavnosti. V Franciji je vlada leta 2015 sprejela reformo socialnega dialoga za posodobitev zastopanja delojemalcev in racionalizacijo obveznosti delodajalcev glede obveščanja predstavnikov delojemalcev in posvetovanja z njimi. Letna kolektivna pogajanja bodo reorganizirana v okviru opredeljenih glavnih osi. Nemčija je leta 2015 sprejela t. i. zakon Tarifeinheitsgesetz, ki zagotavlja, da se v primeru prekrivanja in medsebojnega nasprotovanja kolektivnih pogodb v podjetju uporablja le pogodba, ki je bila podpisana s sindikatom z največ člani (iz navedenega podjetja). V Združenem kraljestvu pa Trade Union Bill, novi zakonski osnutek iz leta 2015, zajema reforme v zvezi s sindikati in kolektivnimi ukrepi.

Vključenost socialnih partnerjev v oblikovanje in izvajanje politik in reform zahteva nadaljnje spremljanje. V večini držav članic obstaja določena oblika vključevanja socialnih partnerjev v pripravo nacionalnih reformnih programov. Kakovost in obseg tega vključevanja ter vpliv, ki ga lahko imajo socialni partnerji na vsebino nacionalnih reformnih programov, se zelo razlikujejo. Učinkovito vključevanje socialnih partnerjev v izvajanje priporočil za posamezne države ali s tem povezane reforme in politike pa je značilno za manjše število držav članic.

2.4 Zagotavljanje pravičnosti, boj proti revščini in spodbujanje enakih možnosti

Prizadevanja za omejitev ali zmanjšanje revščine in povečanje udeležbe na trgu dela vključujejo večje obnove sistemov socialne varnosti, podporo aktivnim politikam trga dela in ciljno usmerjene ukrepe za osebe z višjim tveganjem revščine. Nekatere države članice so povečale znesek dohodkovne podpore (Belgija, Estonija, Hrvaška, Švedska in Romunija), druge pa so izboljšale oblikovanje ukrepov z uvedbo upadanja prejemkov (Malta, Latvija) ali prejemkov za zaposlene (Estonija). Več držav članic uvaja ali krepi aktivacijske ukrepe kot del svoje politike za boljšo obravnavo revščine delovno sposobnega prebivalstva (Avstrija, Bolgarija, Nemčija, Danska in Nizozemska). Uvajajo se tudi različne finančne in nefinančne spodbude za lažje ponovno vključevanje na trg dela (v Belgiji, na Finskem, v Franciji, Latviji, Malti in na Poljskem). V več državah se načrtujejo ali potekajo reforme sistema socialne pomoči in sistema brezposelnosti (v Belgiji, na Hrvaškem, v Grčiji, na Irskem, v Romuniji in na Švedskem).

Belgija nadaljuje reformo sistema nadomestil za brezposelnost, da bi zagotovila ustrezno ravnotežje med nadomestili, učinkovito pomočjo pri iskanju zaposlitve in možnostmi usposabljanja. Kot del reforme sistema socialnega varstva naj bi Romunija uvedla minimalni dohodek za socialno vključenost, v okviru katerega bodo združeni trije obstoječi programi na podlagi ugotovljenega premoženjskega stanja in ki bo zajemal boljše določanje upravičencev in zmanjšanje upravnih stroškov. Grčija je začela izvajati pilotni program za uvedbo sheme minimalnega dohodka. Irska je nadaljevala prizadevanja za zmanjšanje razširjenosti gospodinjstev z nizko intenzivnostjo dela z zagotavljanje integriranih storitev (vse na enem mestu) ter tesnejšim povezovanjem upravičenosti do nadomestil in storitev aktiviranja.

Zaradi vse večje zaskrbljenosti zaradi učinkov naraščajočega števila otrok, ki živijo v revščini, je mnogo držav članic povečalo naložbe v zvezi z otroki. Bolgarija, Češka, Poljska in Romunija so okrepile ali razširile ukrepe dohodkovne podpore za družine z otroki, Belgija in Malta pa sta uvedli dodatni znesek za otroške dodatke za otroke, ki odraščajo v družinah z nizkimi dohodki. Madžarska, Malta in Združeno kraljestvo so okrepili podporo za dostop staršev do trga dela in spodbude za delo. V več državah so potekale naložbe v izobraževanje, zlasti v vzgojo in izobraževanje v zgodnjem otroštvu, kar odraža vse večjo ozaveščenost o temeljni vlogi predšolskih let pri oblikovanju kognitivnih in socialnih sposobnosti otrok. Finska je uvedla obvezno predšolsko izobraževanje, Hrvaška pa eno leto obveznega predšolskega izobraževanja pred začetkom osnovnošolskega izobraževanja. Avstrija je zagotovila dodatno javno financiranje za izboljšanje rezultatov vzgoje in izobraževanja v zgodnjem otroštvu, Združeno kraljestvo pa je uvedlo 15 ur brezplačnega varstva na teden za otroke, stare 3 in 4 leta, ter ukrepe za prikrajšane majhne otroke. V nekaterih državah članicah se je povečalo tudi financiranje širjenja ustanov za varstvo otrok (v Belgiji, Bolgariji, na Češkem, v Nemčiji, Estoniji, na Poljskem in v Združenem kraljestvu), možnosti v zvezi z varstvom po šoli (na Irskem) ali celodnevnih šol (v Avstriji). Bolgarija je še naprej povečevala kakovost alternativne oskrbe in podpore za otroke, ki odraščajo zunaj svojih družin. Tudi Finska je sprejela več ukrepov za povečanje zaščite otrok v takem položaju.

Nedavne pokojninske reforme so pomagale omejiti dolgotrajno povečevanje odhodkov za pokojnine v večini držav članic 32 . Njihov vpliv na ustreznost pokojnin ostaja odvisen od zmožnosti žensk in moških za daljše in bolj neprekinjene poklicne poti 33 , ki se med poklicnimi skupinami in spoloma razlikuje. Velika večina reform držav članic je bila usmerjena v dvig upokojitvene starosti in omejitev predčasnega upokojevanja, če reform vedno ne spremljajo reforme politike aktivnega staranja. Države članice so obdržale ali ponovno uvedle posebne pogoje za predčasno upokojitev za osebe z dolgo poklicno potjo ali težaškim delom. Omejitev dostopa do predčasne upokojitve vladam in/ali socialnim partnerjem postavlja izziv iskanja alternativnih rešitev za težave ob koncu poklicne poti v zvezi z upravljanjem staranja in zdravja na delovnem mestu in trgu dela.

Razlika v pokojninah med spoloma v EU trenutno ostaja pri 40 %, kar odraža razliko v plačah med spoloma ter krajše in bolj prekinjene povprečne poklicne poti žensk. Splošni premik k pokojninam, ki so bolj vezane na dohodek, pomeni, da pokojninski sistemi ne bodo opremljeni za izravnavanje teh neravnotežij. V okviru prizadevanj, da se ženskam omogoči doseganje daljše delovne dobe, so skoraj vse države članice (razen Romunije) izenačile upokojitvene starosti za ženske in moške ali sprejele prihodnje reforme v zvezi s tem, ki pa bodo v nekaterih primerih v celoti izvedene šele do 40-ih let tega stoletja.

Številne reforme so spremenile tudi indeksacijo pokojninskih prejemkov in uvedle manj ugodne mehanizme zvišanj. Vpliv na ustreznost pokojnin bo odvisen od sprememb na področju plač in cen.

Zdravstveni sistemi prispevajo k ohranjanju in ponovnem vzpostavljanju dobrega zdravja prebivalstva EU. To poleg skupne blaginje in blaginje posameznikov podpira tudi gospodarsko blaginjo, in sicer z večjo udeležbo na trgu dela, produktivnostjo dela in zmanjšanjem odsotnosti z dela. Zdravstveni sistemi seveda pomenijo tudi stroške: velik del odhodkov za zdravstvene sisteme v EU se financira z javnimi sredstvi, zato morajo ostati fiskalno vzdržni.

Treba je oceniti uspešnost sistemov zdravstvenega varstva in dolgotrajne oskrbe ter izvesti premišljene in ambiciozne reforme. Te vključujejo zagotavljanje vzdržne finančne podlage, spodbujanje zagotavljanja in dostopa do učinkovitih osnovnih zdravstvenih storitev, s čimer bi se zmanjšala nepotrebna uporaba specialistične in bolnišnične oskrbe, zagotavljanje stroškovno učinkovite uporabe zdravil, boljše javno naročanje, večjo povezanost oskrbe prek sodobnih informacijskih kanalov (kot je e-zdravje), uporabo metodologij za ocenjevanje relativne učinkovitosti zdravstvenih tehnologij in stroškov oskrbe za namene sprejemanja odločitev in izboljšanje promocije zdravja in preprečevanja bolezni.

V večini držav članic so bile izvedene pomembne reforme zdravstvenega varstva. Številne izvedene strukturne reforme vključujejo prestrukturiranje primarne in sekundarne oskrbe, boljše usklajevanje oskrbe, intenzivnejšo in bolj interoperabilno uporabo IKT in e-zdravstvenih rešitev (v Bolgariji, na Češkem, Hrvaškem, Madžarskem, Malti, Poljskem, Portugalskem, v Romuniji, Sloveniji, Slovaški in Združenem kraljestvu), usmeritev farmacevtske politike v regulacijo cen in nadomeščanje zdravil z generičnimi zdravili ter uvedbo finančnih in nefinančnih spodbud za ponudnike in uporabnike storitev zdravstvenega varstva. Več držav članic (Bolgarija, Češka, Nemčija, Hrvaška, Irska, Poljska, Portugalska, Švedska in Združeno kraljestvo) je za boljše zagotavljanje storitev zdravstvenega varstva uvedlo politike za optimalno uporabo zdravljenja in predpisovanja zdravniških receptov.

Staranje zdravstvenih delavcev skupaj z izzivi njihovega zaposlovanja ali ohranjanja zaradi zahtevnih delovnih pogojev in relativno nizkih plač v primeru nekaterih zdravstvenih poklicev v mnogih državah vodi v pomanjkanje delovne sile v zdravstvu. Da bi to preprečile, so nekatere države članice (Belgija, Češka, Nemčija, Španija, Hrvaška, Irska, Latvija, Poljska in Švedska) sprejele ukrepe za spodbujanje usposabljanja in izpopolnjevanja zdravstvenih delavcev ter zagotavljanje višanja plač in podpore za večjo privlačnost sektorja zdravstvenega varstva.

Številne države članice so v postopku sprejemanja ali izvajanja obsežnih reform na področju dolgotrajne oskrbe, da bi se zagotovila učinkovitejša uporaba obstoječih virov. Reformni ukrepi so usmerjeni v nadaljnji razvoj storitev oskrbe na domu in povečanje povezanosti oskrbe.

V več državah članicah (v Avstriji, Belgiji, Bolgariji, na Madžarskem, v Nemčiji in Luksemburgu) je bilo spremenjeno financiranje dolgotrajne oskrbe. Nekatere države so se odločile povečati javno financiranje in zmanjšati zasebno delitev stroškov, druge pa so znižale obstoječe pragove upravičenosti do javne podpore ali uvedle druge ukrepe za omejevanje stroškov.

Omejeno število držav članic je poročalo o ukrepih za preprečevanje odvisnosti, ki so se večinoma nanašali na boljše preprečevanje in zgodnje odkrivanje demence (Avstrija, Bolgarija in Irska). Nacionalne vlade so namenile večji poudarek izboljšanju zagotavljanja storitev, in sicer z oskrbo, ki je bolj osredotočena na bolnike, s spodbujanjem prehoda od institucionalne oskrbe k skupnostni oskrbi, z razvijanjem in zagotavljanjem novih standardov kakovosti ter s povečanjem števila zaposlenih.

Nekatere države članice (Belgija, Češka, Nemčija in Finska) so izboljšale podporo za nepoklicne negovalce z novimi strategijami, boljšimi možnostmi za usklajevanje dela in obveznosti oskrbe ter s pravnim priznanjem nepoklicnih negovalcev.

Sprejete so bile pomembne zaveze za izboljšanje dostopa do cenovno dostopnih stanovanj. Nekatere države članice so sprejele načrte za izgradnjo stanovanj ali socialnih stanovanj (Češka, Francija, Irska, Portugalska, Slovenija in Združeno kraljestvo). Bolgarija je za izboljšanje dostopa do stanovanj za ogrožene osebe uporabila Evropski sklad za regionalni razvoj. Na Madžarskem so razširili programe za pomoč tistim, ki kupujejo svoje prvo bivališče, v Združenem kraljestvu pa so uvedli program mobilnosti za najemnike socialnih stanovanj. Spremenjeni so bili pogoji stanovanjskega dodatka, vključno z merili za upravičenost in pragovi (na Češkem in Finskem), in vzpostavljen je bil nadzor nad najemninami ali jamstva za najem za socialne namene (v Belgiji, na Češkem, v Franciji in na Nizozemskem).

Mnogi programi so bili namenjeni odpravljanju prezadolženosti in deložacij, na primer odkrivanje zadolženosti podjetij na Nizozemskem in pilotni projekti za pomoč deložiranim družinam v Sloveniji. Latvija je znižala prag upravičenosti do varstva v primeru insolventnosti, Ciper pa je ponudil subvencionirana plačila hipotekarnih obresti za ogrožena gospodinjstva. Potekala so tudi ciljno usmerjena prizadevanja za boj proti energijski revščini (v Belgiji) in za integrirano zagotavljanje socialnih stanovanj (na Irskem).

Na nacionalni ravni so bili izvedeni nekateri ukrepi za spodbujanje socialnega vključevanja ogroženih oseb, kot so invalidi, Romi ali osebe priseljenskega porekla. Estonija je začela izvajati reformo na področju delovne sposobnosti, ki je uvedla kvalitativen premik od ocenjevanja nezmožnosti za delo k ocenjevanju sposobnosti posameznika za delo ter spodbujanju vključevanja na trg dela in v družbeno življenje. Podobno je Nizozemska sprejela pakt o udeležbi za spodbujanje udeležbe invalidov in nekvalificiranih oseb na trgu dela, tako v zasebnem kot javnem sektorju.

Enak dostop do visokokakovostnega in vključujočega izobraževanja je prvi in najpomembnejši korak k socialni vključenosti. Trendi v smeri vključujočega izobraževanja ogroženih otrok so očitni. Belgija (Flandrija) je pripravila nov dekret, t. i. M-Decreet, ki zagotavlja razumno prilagoditev rednega izobraževanja. Češka je odobrila zakon o izobraževanju, ki vsebuje 5 stopenj podprtih ukrepov za izboljšanje pogojev v šolah za vključujoče izobraževanje. Danska je določila cilj 96 % študentov v javnih šolah rednega izobraževanja v letu 2015 ter ustanovila center za vključujoče izobraževanje in izobraževanje oseb s posebnimi potrebami.

Številni invalidi se soočajo s hudimi oblikami izključenosti, tj. živijo v ustanovah. Vendar so v nekaterih državah opazni trendi prehoda od institucionalne oskrbe k skupnostni oskrbi in neodvisnemu življenju, ki se financira iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov. Finska je na primer znatno zmanjšala število oseb z motnjami v duševnem razvoju, ki živijo v dolgotrajni institucionalni oskrbi, in to oskrbo nadomestila predvsem s 24-urnimi storitvami. Cilj je, da se do leta 2020 institucionalna oskrba nadomesti z individualno namestitvijo in storitvami.

Nekatere države članice so sprejele ukrepe za spodbujanje vključevanja Romov. Romunija je januarja 2015 sprejela revidirano nacionalno strategijo za vključevanje romunskih državljanov, ki so pripadniki romske manjšine, za obdobje 2014–2020, Litva pa je sprejela akcijski načrt za vključevanje Romov v litovsko družbo za obdobje 2015–2020. Češka je leta 2015 sprejela strategijo za vključevanje Romov do leta 2020. Nekatere druge države, kot so Madžarska, Slovaška in Poljska, so spremenile svoje nacionalne strategije in akcijske načrte, zlasti za izpolnitev predhodne pogojenosti v zvezi z naložbenim prednostnim področjem ESS 9.2.

Na Slovaškem se je v šolskem letu 2014–2015 znatno povečalo število pomočnikov učiteljev za delo z otroki s posebnimi potrebami, vključno z otroki iz socialno šibkejšega okolja, in v proračunu za leto 2015 je predvideno nadaljnje povečanje. Za romske skupnosti je bil predlagan obvezen vpis v sistem vzgoje in izobraževanja v zgodnjem otroštvu za otroke iz socialno šibkejšega okolja, vendar za zdaj še ni konkretnih načrtov za izvedbo tega predloga.

Zaradi vse večjega pritoka beguncev se vlade in družba na splošno soočajo s sprejemanjem in vključevanjem vedno večjega števila ljudi, kar je za nekatere države članice še posebno velik izziv. Države članice so sprejele svežnje ukrepov za vključevanje ter odvračilne ukrepe. V Avstriji se sveženj za vključevanje osredotoča na jezikovno podporo in vključevanje na trg dela, pri čemer je večina sredstev namenjena vključevanju na trg dela. Javne službe za zaposlovanje so sredi leta 2015 začele pilotne projekte za izboljšanje možnosti na trgu dela za osebe, ki imajo pravico do azila. Na Švedskem so okrepili program za vključevanje za obdobje 2015–2018, katerega cilj je spodbujanje hitrejšega vključevanja novoprispelih beguncev in v tujini rojenih oseb na trg dela. Za ugotavljanje spretnosti novoprispelih oseb v zgodnji fazi je vlada v obstoječih okvirih rezervirala sredstva za pilotni projekt evidentiranja spretnosti nedavno prispelih migrantov, ki živijo v sprejemnih centrih švedskega odbora za migracije. V Nemčiji sta zvezni zavod za zaposlovanje ter zvezni urad za migracije in begunce začela pilotni projekt za spodbujanje hitrega vključevanja beguncev na trg dela, ki ga financira ESS, pri čemer so bile v šestih nemških regijah ustanovljene vzorčne agencije za zaposlovanje beguncev. Po drugi strani se izvajajo ukrepi, ki naj bi imeli odvračilen učinek, kot je nadomeščanje gotovinskih plačil s storitvami, za begunce iz regij, ki so opredeljene kot varne, pa se uporablja pospešeni azilni postopek. Na Danskem se je z odvračilnimi ukrepi znesek posebnih nadomestil za vključevanje zmanjšal pod znesek obstoječih denarnih prejemkov za udeležence programov vključevanja, ponovno je bilo vzpostavljeno načelo računovodstva na podlagi nastanka poslovnega dogodka za družinske in otroške prejemke za begunce in z uskladitvijo pravil o upravičenosti do starostne pokojnine begunci niso več izključeni iz načela računovodstva na podlagi nastanka poslovnega dogodka. Združeno kraljestvo je uvedlo nove omejitve dostopa do prejemkov na podlagi premoženjskega stanja, kar ima odvračilen učinek za migrante, namenjene v Združeno kraljestvo brez obetov za zaposlitev. Te omejitve novoprispelim osebam učinkovito preprečujejo, da bi zaprosile za prejemke na podlagi premoženjskega stanja v okviru „univerzalnega kredita“, če niso pred tem delale v Združenem kraljestvu. Nove omejitve izhajajo iz prejšnjih omejitev zahtevkov za nadomestilo za iskalce zaposlitve, otroški dodatek in otroške davčne olajšave.

Države članice morajo zagotoviti, da imajo prosilci za azil dejanski dostop do trga dela najpozneje v 9 mesecih od dneva, ko zaprosijo za mednarodno zaščito 34 . Nekatere države članice prosilcem za azil omogočajo, da se na trg dela vključijo prej, druge pa so to predlagale. Komisija je kot del agende EU o migracijah za pomoč državam članicam pri odzivu na najnujnejše potrebe prosilcev za azil, kot so bivališče, oskrba in storitve, sprejela Sporočilo o pravilih javnega naročanja za ukrepe za pomoč beguncem. 35 Evropski socialni sklad (ESS) lahko konkretno in neposredno podpre poklicno usposabljanje, svetovanje, dostop do zdravstvenih in socialnih storitev ter kampanje proti diskriminaciji.

Prva ocena makroekonomskega učinka pritoka beguncev kaže, da je v primeru razmeroma majhnega kratkoročnega učinka prek večje javne porabe, ki pa je v nekaterih državah članicah bolj izrazit, srednje- do dolgoročen učinek na rast pozitiven, če je vključevanje na trg dela uspešno 36 .

Priloga 1 Pregled ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov s povprečnimi vrednostmi EU kot referenčnimi točkami*

Vir: Eurostat, EU-anketa o delovni sili, nacionalni računi in EU-SILC (izračuni GD EMPL).

Trije stolpci za vsak kazalnik (razen za realno rast bruto razpoložljivega dohodka gospodinjstev (GHDI), ki je prikazana v denarni vrednosti) prikazujejo: i) medletno spremembo v absolutnem smislu; ii) odstopanje od povprečnih stopenj EU (ali euroobmočja) v istem letu; iii) medletno spremembo za zadevno državo v primerjavi z medletno spremembo na ravni EU ali euroobmočja (ta prikazuje, ali se položaj države slabša/izboljšuje hitreje kot drugod v EU/euroobmočju, kar odraža dinamiko socialno-ekonomske divergence/konvergence). S1 pomeni 1. semester in temelji na četrtletnih sezonsko prilagojenih podatkih.

* Označuje spremembe in razliko glede na EU, ki niso statistično pomembne; v dodatni analizi v poglavju 2 bodo znašale 0.

Priloga 2 Pregled ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov s povprečnimi vrednostmi euroobmočja kot referenčnimi točkami

Priloga 3 Pregled ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov z absolutnimi vrednostmi treh zaporednih let

Vir: Eurostat, EU-anketa o delovni sili, nacionalni računi in EU-SILC (izračuni GD EMPL).

Priloga 4: Povzetek razumevanja pregleda ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov

Priloga 5 Metodološka opomba o ugotavljanju trendov in vrednosti v pregledu

Sredi leta 2015 so Evropska komisija in države članice razpravljale o tem, kako izboljšati analizo, razumevanje in razlago pregleda ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov za naslednjo različico skupnega poročila o zaposlovanju, in zlasti o vprašanju razvoja metodologije za ocenjevanje uspešnosti držav članic na podlagi pregleda. Dogovorjeno je bilo, da bi morala uporabljena metodologija za vsak kazalnik zagotoviti merilo za relativni položaj vsake države članice glede na njeno vrednost kazalnika (rezultat) v okviru porazdelitve vrednosti kazalnika (rezultatov) EU-28. Metodologija se bo uporabljala tako za letne ravni (ravni) kot tudi za medletne spremembe (spremembe), kar bo omogočilo celovito oceno uspešnosti držav članic.

Za dosego tega cilja se lahko uporabi splošen in neposreden pristop. To za vsak kazalnik vključuje analizo porazdelitve ravni in sprememb ter odkrivanje vrednosti (rezultati držav članic), ki bistveno odstopajo od skupnega trenda – tj. statistično odkrivanje „osamelcev“ v porazdelitvi rezultatov EU-28 za navedeni kazalnik.

Da bi se ta pristop uporabil pred analizo, je primerno, da se za vsak kazalnik rezultati držav članic pretvorijo v standardne rezultate (t. i. z-rezultate), ki imajo to prednost, da omogočajo primerjavo različnih meril, s čimer se za vse kazalnike lahko uporablja isto merilo.

To se doseže s standardizacijo prvotnih vrednosti ravni in sprememb za vsak kazalnik po naslednji enačbi:

Ta pristop omogoča, da se za vsako državo članico izrazi prvotna vrednost kazalnika v smislu števila standardnih odklonov od povprečja. Nato se lahko uspešnost vsake države članice oceni in razvrsti na podlagi pridobljenih z-rezultatov v primerjavi z vnaprej določenimi pragovi, ki jih je mogoče določiti kot večkratnike standardnega odklona. Opozoriti je treba, da je bila v preteklosti že dogovorjena in uporabljena primerljiva metodologija, in sicer pri ocenjevalnem okviru LIME 37 .

Najpomembnejše vprašanje tega pristopa je določitev razmejitvenih točk. Glede na to, da domnevanje o parametrih glede porazdelitve ugotovljenih prvotnih vrednosti zaposlitvenih kazalnikov ni mogoče 38 , se pri izbiri pragov običajno uporablja praktični pristop. Glede na analizo ključnih kazalnikov, ki se uporabljajo v pregledu, in ob upoštevanju dejstva, da nižji kazalniki za brezposelnost in NEET pomenijo večjo uspešnost, se predlaga naslednje 39 :

1.vsi rezultati pod –1 veljajo za zelo dobre rezultate;

2.vsi rezultati med –1 in –0,5 veljajo za dobre rezultate;

3.vsi rezultati med –0,5 in 0,5 veljajo za nevtralne;

4.vsi rezultati med 0,5 in 1 veljajo za slabe rezultate;

5.vsi rezultati nad 1 veljajo za zelo slabe rezultate. 40

Sedanja predlagana metodologija je namenjena oceni uspešnosti za vse kazalnike za vsako državo članico, in sicer za ravni in spremembe. Rezultat te faze bo tako ocena rezultatov držav članic za vse kazalnike za ravni in spremembe glede na pet meril, kot je prikazano v preglednici 1:

Preglednica 1: Predlog za mejne vrednosti z-rezultatov

	Mejne vrednosti z-rezultatov
	–1,0	–0,5	0	0,5	1,0
	(pod)	(pod)	(med)	(nad)	(nad)
	Ocena
Ravni	zelo nizke	nizke	povprečne	visoke	zelo visoke

Spremembe	veliko manjše od povprečja	manjše od povprečja	povprečne	večje od povprečja	veliko večje od povprečja

S kombiniranjem ravni in sprememb je splošno uspešnost države glede na posamezen kazalnik mogoče uvrstiti v eno od naslednjih sedmih kategorij. Barvno kodiranje je uporabljeno za slike 3, 4, 5, 17 in 18.

Najuspešnejše države	rezultat pod –1,0 za ravni in pod 1,0 za spremembe	Države članice, katerih ravni so občutno nad povprečjem EU in katerih položaj se izboljšuje ali ne slabša veliko hitreje od povprečja EU.
Nadpovprečne države	rezultat med –1,0 in –0,5 za ravni ter pod 1 za spremembe ali med –0,5 in 0,5 za ravni ter pod –1,0 za spremembe	Države članice, katerih ravni so nad povprečjem EU in katerih položaj se izboljšuje ali ne slabša veliko hitreje od povprečja EU.
Povprečne/nevtralne države	rezultat med –0,5 in 0,5 za ravni ter med –1,0 in 1,0 za spremembe	Države članice, katerih ravni so povprečne in katerih položaj se ne izboljšuje ali ne slabša veliko hitreje od povprečja EU.
Države z dobrim položajem, ki pa se slabša	rezultat pod –0,5 za ravni in nad 1 za spremembe ter sprememba, večja od nič 41	Države članice, katerih ravni so nad povprečjem ali občutno nad povprečjem EU, vendar katerih položaj se slabša veliko hitreje od povprečja EU.
Države s šibkim položajem, ki pa se izboljšuje	rezultat nad 0,5 za ravni in pod –1,0 za spremembe	Države članice, katerih ravni so pod povprečjem ali občutno pod povprečjem EU, vendar katerih položaj se izboljšuje veliko hitreje od povprečja EU.
Države, ki jih je treba spremljati	rezultat med 0,5 in 1,0 za ravni ter nad –1,0 za spremembe ali med –0,5 in 0,5 za ravni ter nad 1,0 za spremembe	Ta kategorija zajema dve različni vrsti primerov: i) države članice, katerih ravni so pod povprečjem EU in katerih položaj se slabša ali ne izboljšuje dovolj hitro; ii) države članice, katerih ravni ustrezajo povprečju EU, vendar katerih položaj se slabša veliko hitreje od povprečja EU.
Kritične razmere	rezultat nad 1,0 za ravni in nad –1,0 za spremembe	Države članice, katerih ravni so občutno pod povprečjem EU in katerih položaj se slabša ali ne izboljšuje dovolj hitro.

Kar zadeva GHDI, ki je prikazan le s spremembami, je bila uporabljena naslednja razvrstitev (glej sliko 14).

Najuspešnejše države	rezultat nad 1,0 za spremembe	Države članice, katerih spremembe so občutno nad povprečjem EU.
Nadpovprečne države	rezultat med 1,0 in 0,5 za spremembe	Države članice, katerih spremembe so nad povprečjem EU.
Povprečne/nevtralne države	rezultat med –0,5 in 0,5 za spremembe	Države članice, katerih spremembe so povprečne.
Države, ki jih je treba spremljati	rezultat med –0,5 in –1,0 za spremembe	Države članice, katerih spremembe so pod povprečjem EU.
Kritične razmere	rezultat pod –1,0 za spremembe	Države članice, katerih spremembe so občutno pod povprečjem EU.

Izračun intervalov zaupanja za socialne kazalnike in njihova uporaba v metodologiji

EU-SILC je vzorčno raziskovanje, kar pomeni, da v njem sodeluje le majhen del prebivalstva (vzorec). Iz rezultatov, pridobljenih na vzorcu, se s pomočjo statistične teorije nato ocenijo nekatere značilnosti celotnega prebivalstva s toleranco napake, ki jo je mogoče količinsko opredeliti. To pomeni, da je treba pri preučevanju kazalnikov preučiti tudi s tem povezano točnost merjenja; prav tako je pri preučevanju medletne nominalne spremembe vrednosti kazalnika treba upoštevati tudi točnost merjenja, saj se lahko zgodi, da zaradi inherentne tolerance statistične napake v resnici ni nobene spremembe vrednosti kazalnika.

EU-SILC je kompleksno raziskovanje, ki zajema različne vzorčne načrte v različnih državah. Zato „predpisane“ standardne metode za izračun točnosti merjenja niso neposredno uporabne. Eurostat se je z znatno metodološko podporo mreže strokovnjakov Net-SILC2 odločil, da bo uporabil pristop „linearizacije“ skupaj z metodo „ultimate cluster“ za oceno varianc. Pripravljene ocene se nato uporabijo za oceno, ali so medletne spremembe ali razlike v ravneh v primerjavi s povprečjem v EU statistično pomembne ali ne.

Zbirna preglednica razmejitvenih točk

		Zelo nizke	Nizke	Povprečne	Visoke	Zelo visoke
Stopnja brezposelnosti	Ravni	manj kot 4,9 %	manj kot 7,4 %	med 7,4 % in 12,4 %	več kot 12,4 %	več kot 14,9 %
	Spremembe	manj kot –1,6 odstotne točke	manj kot –1,2 odstotne točke	med –1,2 in –0,4 odstotne točke	več kot –0,4 odstotne točke	več kot 0,0 odstotne točke
Stopnja brezposelnosti mladih	Ravni	manj kot 11,0 %	manj kot 16,8 %	med 16,8 % in 28,5 %	več kot 28,5 %	več kot 34,3 %
	Spremembe	manj kot –4,2 odstotne točke	manj kot –3,3 odstotne točke	med –3,3 in –1,5 odstotne točke	več kot –1,5 odstotne točke	več kot –0,6 odstotne točke
NEET	Ravni	manj kot 7,7 %	manj kot 10,0 %	med 10,0 % in 14,5 %	več kot 14,5 %	več kot 16,8 %
	Spremembe	manj kot –1,3 odstotne točke	manj kot –0,9 odstotne točke	med –0,9 in – 0,1 odstotne točke	več kot –0,1 odstotne točke	več kot 0,4 odstotne točke
GHDI	Spremembe	manj kot –0,1 %	manj kot 0,6 %	med 0,6 % in 2,0 %	več kot 2,0 %	več kot 2,7 %
Stopnja tveganja revščine (18–64)	Ravni	manj kot 12,2 %	manj kot 13,9 %	med 13,9 % in 17,3 %	več kot 17,3 %	več kot 19,0 %
	Spremembe	manj kot –0,6 odstotne točke	manj kot –0,2 odstotne točke	med –0,2 in 0,6 odstotne točke	več kot 0,6 odstotne točke	več kot 1,0 odstotne točke
S80/S20	Ravni	manj kot 3,8	manj kot 4,3	med 4,3 % in 5,4 %	več kot 5,4	več kot 5,9
	Spremembe	manj kot –0,2	manj kot –0,1	med –0,1 in 0,2	več kot 0,2	več kot 0,3

Priloga 6 Pregled ključnih zaposlitvenih izzivov in posebno dobrih rezultatov na trgu dela po podatkih iz prikaza uspešnosti zaposlovanja (C = izziv (challenge); G = dober rezultat na trgu dela (good labour market outcome) – sprejetega junija 2015 42

Priloga 7: Pregled „socialnih trendov, ki jih je treba spremljati“ in držav članic s statistično pomembnim poslabšanjem in izboljšanjem, kot jih je opredelil Odbor za socialno zaščito

Opomba: Socialni trendi, ki jih je treba spremljati v obdobju 2012–2013, kot jih je sprejel Odbor za socialno zaščito 23. februarja 2015 na podlagi podatkov, ki so bili na voljo v tistem trenutku, kažejo poslabšanje v več kot tretjini držav članic in so v preglednici zgoraj označeni z rdečo (vir: Social Europe: Aiming for inclusive growth. Annual Report of the Social Protection Committee on the social situation in the European Union 2014 (Socialna Evropa: Prizadevanja za vključujočo rast. Letno poročilo Odbora za socialno zaščito o socialnih razmerah v Evropski uniji leta 2014)).

(1)

Sklep Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic za leto 2015, Bruselj, 21. septembra 2015, 11360/15.

(2)

Dostopno na: http://ec.europa.eu/priorities/economic-monetary-union/docs/5-presidents-report_sl.pdf.

(3)

COM(2015) 600 final, 21.10.2015.

(4)

Glej poročilo o mehanizmu opozarjanja 2016.

(5)

Za podroben pregled za posamezne kazalnike glej prejšnji oddelek.

(6)

[2015 update when available]

(7)

OECD (2015) – In It Together: Why Less Inequality Benefits All (Skupaj v istem čolnu: Zakaj manj neenakosti koristi vsem).

(8)

Eurofound (2015) - Developments in working life in Europe: EurWORK annual review 2014 (Razvoj delovnega življenja v Evropi: letni pregled EurWORK 2014).

(9)

Glej „ Pregled izobraževanja in usposabljanja 2015“ (http://ec.europa.eu/education/tools/et-monitor_sl.htm).

(10)

„Preventing and Fighting Long-Term Unemployment“ (Preprečevanje in boj proti dolgotrajni brezposelnosti), v: Employment and Social Developments in Europe 2015 (Razvoj na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi v letu 2015), Evropska komisija.

(11)

„Supporting Skills Development and Matching in the EU“ (Podpora za razvijanje in usklajevanje spretnosti v EU), v: Employment and Social Developments in Europe 2015 (Razvoj na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi v letu 2015), Evropska komisija.

(12)

Glede na sestavljen indeks digitalnih spretnosti na podlagi okvira digitalnih spretnosti, https://ec.europa.eu/jrc/sites/default/files/lb-na-26035-enn.pdf .

(13)

Employment and Social Developments in Europe 2015 (Razvoj na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi v letu 2015), Evropska komisija.

(14)

Davčni primež je sestavljen iz dohodnine ter prispevkov delodajalcev in delavcev za socialno varnost.

(15)

Glej več izjav Euroskupine, npr. Eurogroup Statement, Structural reform agenda - thematic discussions on growth and jobs - Common principles for reforms reducing the tax burden on labour (Izjava Euroskupine o program strukturnih reform – tematske razprave o rasti in delovnih mestih – Skupna načela za reforme za zmanjšanje davčne obremenitve dela), Milano, 12. septembra 2014.

(16)

Podatki o bruto razpoložljivem dohodku gospodinjstev 28. oktobra 2015. Za devet držav članic (Bolgarijo, Irsko, Grčijo, Hrvaško, Ciper, Luksemburg, Malto, Poljsko in Romunijo) podatki za leto 2014 na ta datum niso bili na voljo.

(17)

Eurostat uporablja faktor ekvivalentnosti, izračunan glede na prilagojeno lestvico OECD. Prva oseba, stara14 ali več, dobi utež 1,0, druge osebe, stare 14 ali več, utež 0,5, osebe, stare od 0 do 13 let, pa utež 0,3. Podrobna razlaga je opisana na strani http://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php/Glossary:Material_deprivation.

(18)

Šteje se, da ljudje živijo v hudem materialnem pomanjkanju, če si ne morejo privoščiti vsaj treh postavk (blaga in storitev) s seznama 10 postavk, ki se štejejo za pomembne.

(19)

Ljudje, ki živijo v gospodinjstvih z zelo nizko intenzivnostjo dela, so ljudje v starosti 18–59, ki živijo v gospodinjstvih, v katerih so bili odrasli v preteklem letu zaposleni za manj kot 20 % skupnega delovnega potenciala.

(20)

Podatki o stopnji tveganja revščine ali socialne izključenosti za leto 2014 so ocene Eurostata na podlagi podatkov, ki jih je zagotovila večina držav članic.

(21)

Več podatkov o začasni statistiki glede materialnega pomanjkanja je na voljo v ustrezni publikaciji Eurostata na: http://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php/Material_deprivation_statistics_-_early_results.

(22)

Manj kot 60 % nacionalne mediane razpoložljivega dohodka gospodinjstva po socialnih transferjih.

(23)

Na podlagi podatkov iz raziskovanja EU-SILC so bili izračunani intervali zaupanja za ocene vrednosti kazalnikov tveganja revščine in dohodkovne neenakosti (S80-S20). Rezultati tega izračuna so bili uporabljeni v metodologiji za klasifikacijo držav članic. Zato so v slikah 16 in 18 letne spremembe, ki se statistično ne razlikujejo od nič, nadomeščene s to vrednostjo. Ravni, ki statistično niso drugačne od (neuteženega) povprečja EU, so prav tako nadomeščene s to vrednostjo. Podrobnosti o metodologiji so na voljo v Prilogi.

(24)

Glej Pregled razvoja na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi 2013.

(25)

Z razmerjem kvintilnih razredov se meri razmerje med dohodki 20 % prebivalstva z najvišjimi dohodki in dohodki 20 % prebivalstva z najnižjimi dohodki na podlagi podatkov SILC.

(26)

De Agostini et al (2015): The effect of tax-benefit changes on the income. distribution in 2008-2014 (Vpliv sprememb sistema davčnih olajšav na porazdelitev dohodka v obdobju 2008–2014).

(27)

Ljudje, ki niso šli k zdravniku, čeprav bi morali iti, ker je bilo to predrago, ker so bile čakalne dobe predolge ali ker je zdravnik preveč oddaljen od kraja, kjer živijo.

(28)

Predlog Komisije za sklep Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic z dne 2. marca 2015; Sklep Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic z dne 5. oktobra 2015.

(29)

Izčrpna analiza gibanja na trgu dela in plač od leta 2008 je na voljo v poročilu GD Evropske komisije za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje iz leta 2015 z naslovom „Labour market developments and wages in 2015“ („Gibanje na trgu dela in plače v letu 2015“).

(30)

Skills Governance in the EU Member States (Upravljanje spretnosti v državah članicah EU), zbirno poročilo, oktober 2015 (forthcoming, link to be added later by C4).

(31)

Podatki za leto 2013, Pregled izobraževanja in usposabljanja za leto 2015.

(32)

Poročilo o staranju prebivalstva za leto 2015, http://ec.europa.eu/economy_finance/publications/european_economy/2015/pdf/ee3_sl.pdf .

(33)

Poročilo o ustreznosti pokojnin za leto 2015, http://ec.europa.eu/social/BlobServlet?docId=14529&langId=en .

(34)

Glej Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.

(35)

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o predpisih o javnem naročanju v okviru sedanje krize na področju azila, COM(2015) 454.

(36)

Evropska napoved gospodarskih gibanj – jesen 2015.

(37)

Evropska komisija (2008), „The LIME Assessment Framework (LAF): A methodological tool to compare, in the context of the Lisbon Strategy, the performance of EU Member States in terms of GDP and in terms of twenty policy areas affecting growth“, European Economy Occasional Papers n. 41/2008 („Ocenjevalni okvir LIME: Metodološko orodje za primerjavo, v okviru lizbonske strategije, uspešnosti držav članic EU z vidika BDP in dvajsetih političnih področij, ki vplivajo na rast“, European Economy Occasional Papers št. 41/2008).

(38)

Opravljeni so bili testi normalne porazdelitve in T-porazdelitve in glede na njihove rezultate je bila ovržena kakršna koli porazdelitvena hipoteza.

(39)

V okviru delovne skupine se je razpravljalo o različnih določitvah razmejitvenih točk. Ta predlog odraža izid tega postopka.

(40)

V primeru normalnosti izbrane razmejitvene točke približno ustrezajo 15 %, 30 %, 50 %, 70 % in 85 % kumulativne porazdelitve.

(41)

Ta položaj preprečuje, da se država članica z „nizko“ ali „zelo nizko“ ravnjo opredeli kot država, katere položaj se „slabša“, saj je sprememba „občutno nad povprečjem“, vendar se zmanjšuje.

(42)

http://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-9307-2015-INIT/sl/pdf.