14.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 230/91

Poročevalka:

An LE NOUAIL MARLIÈRE

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja obe sporočili in sveženj sprememb direktiv o odpadkih ter podpira prizadevanja, da bi vsa podjetja in potrošnike ozavestili o tem, da je treba postopoma odpraviti sedanji linearni gospodarski model „pridobivanja, proizvodnje, porabe in odstranjevanja“ ter pospešiti prehod na krožni model, ki je že po zasnovi usmerjen v obnovo in naj bi se oprl na energijo iz obnovljivih virov, s tem pa čim bolj zmanjšal uporabo naravnih virov.

1.2

Odbor se strinja s ciljem vzpostavitve okvira, ki omogoča izvajanje krožnega gospodarstva za celotni življenjski cikel proizvodov, tj. od oskrbe s surovinami do okoljsko primerne zasnove proizvodov, prodaje na drobno, poslovnih modelov in vzorcev potrošnje, ponovne uporabe in proizvodnje ter uporabe odpadkov kot virov.

1.3

Vendar pa Odbor obžaluje, da so specifični predlogi Komisije preveč osredotočeni na politiko in zakonodajo na področju ravnanja z odpadki, ni pa podobnih specifičnih predlogov višje v verigi, povezanih s celotnim življenjskim ciklom proizvodov. EESO od Komisije pričakuje, da bo pripravila časovni načrt za takšne ukrepe z jasno določenim rokom, postopkom in proračunom, pa tudi predloge v zvezi z inovativnimi finančnimi instrumenti, kot so zelene obveznice.

1.4

Odbor poziva Komisijo, naj okvir, ki omogoča izvajanje krožnega gospodarstva, poveže z drugimi evropskimi politikami, kot so energetska, podnebna in industrijska politika, vključno s ciljem EU o ponovni industrializaciji. EESO podpira dopolnitev krovnih ciljev strategije Evropa 2020 s ciljem za učinkovito rabo virov, kot je bilo predlagano na evropski platformi za učinkovito rabo virov in kar je bilo obravnavano v sporočilu Na poti h krožnemu gospodarstvu.

1.5

Čeprav je Komisija preučila splošne koristi na področju zaposlovanja ter v okviru svežnja ukrepov o krožnem gospodarstvu sprožila tudi pobudo za zeleno zaposlovanje, Odbor izraža obžalovanje, da pri tem ni izkoristila priložnosti, da bi bolj natančno raziskala posledice, tveganja in prednosti za zaposlovanje. Še zlasti ni preučila možnosti za zaposlovanje na področju preprečevanja nastajanja odpadkov ter njihove ponovne uporabe in proizvodnje. Obenem bi bilo treba več pozornosti nameniti vzpostavljanju dostojnih delovnih pogojev in izboljšanju standardov za zdravje in varnost zadevnih delavcev.

1.6

S predlaganim okvirom Evropske komisije bi morali ta prizadevanja za ozaveščanje in spremembo ravnanja enakovredno porazdeliti med vse deležnike: razmišljanje o prihodnosti, doseganje znanstvenega napredka, uvajanje inovativnih načinov uporabe, zagotavljanje konkurenčnosti Evrope in varovanje skupnega interesa bi bilo treba ohranjati v ravnovesju.

1.7

Od potrošnikov in proizvajalcev bi bilo treba zahtevati, da se zavedajo svoje odgovornosti. Potrošnike je treba seznaniti s tem, kako nakupovati odgovorno, poskrbeti bi bilo treba za kar najboljšo sledljivost in od proizvajalcev zahtevati, da prevzamejo odgovornost.

1.8

Postopna odprava odlaganja odpadkov, ki jih je mogoče reciklirati, ter ambicioznejši cilji glede recikliranja odpadkov, kot predlaga Komisija, so predpogoji za prehod na krožno gospodarstvo, zato si je treba prizadevati za njihovo dosego. Komisija bi si morala poleg tega prizadevati za pridobitev zaupanja javnosti, pri tem pa poskrbeti za verodostojnost svojih ciljev: biti morajo sprejemljivi, kakovostni in sorazmerni.

1.9

Odbor pozdravlja tudi ukrepe Komisije za boljše izvajanje predpisov EU glede odpadkov, zlasti z uvedbo učinkovitejših instrumentov za nadzor in upravljanje. Če naj bi stopnjo recikliranja komunalnih odpadkov v EU z današnjih 42 % do leta 2020 povečali na 50 %, do leta 2030 pa na 70 %, bo treba poskrbeti za večja prizadevanja v nekaterih državah članicah ter pri ravnanju z odpadki uporabiti napredne rešitve. Sprejeti bi bilo treba tudi ukrepe za izboljšanje kakovosti prvotnih proizvodov in njihovih sestavnih delov ter celotnega procesa recikliranja.

1.10

Odbor poudarja, da v predlogih Komisije ni uporabljena hierarhija ravnanja z odpadki, določena v okvirni direktivi o odpadkih, v kateri so opredeljeni vrstni red preprečevanja nastajanja odpadkov, priprava za ponovno uporabo, recikliranje, drugi načini predelave (energija) in odstranjevanje. Komisija ni podrobno raziskala možnosti ciljev glede preprečevanja nastajanja odpadkov in drugih s tem povezanih ukrepov, z izjemo nezavezujočega cilja o preprečevanju nastajanja živilskih odpadkov. Skupno količino potrošenih surovin in končnih odpadkov bi bilo treba na dolgi rok obvladati in jo zmanjšati v dobro okolja.

1.11

Z večkratnim recikliranjem (na ravni materialov) se tako kot pri ponovni uporabi (na ravni proizvodnje) prihrani pri primarnih surovinah in porabi energije ter se zmanjšajo emisije toplogrednih plinov. Revizija svežnja o odpadkih sedaj pomeni edinstveno priložnost za prevzem načela večkratnega recikliranja za trajne materiale.

1.12

Krožno gospodarstvo ne sme biti usmerjeno zgolj v zmanjšanje količine odpadkov, temveč mora tudi spodbuditi varovanje materialnih in človeških virov v celotni vrednostni verigi ter si prizadevati za odpravo vseh postopkov, ki so nevarni za okolje ali ljudi.

1.13

Odbor priporoča, da se sveženj politik dopolni z ukrepi, s katerimi naj bi posebej podprli pripravo rabljenih proizvodov za ponovno uporabo. Uvrstitev priprave za ponovno uporabo na isto raven kot recikliranje, kar je naredila Komisija pri svojih ciljih za recikliranje, ni v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki. Prednost je treba dati kratkim ciklom. S ponovno uporabo proizvodov, pripravo za ponovno uporabo in ponovno proizvodnjo je mogoče najbolje izkoristiti vgrajeno vrednost proizvodov, hkrati pa to pomeni večje možnosti za ohranitev vrednostnih verig v EU, podporo teritorialnemu razvoju in ustvarjanje delovnih mest.

1.14

Zato bi morala EU poleg tega spodbuditi vse države članice, naj svoje načrte v zvezi z odpadki preoblikujejo v teritorialne načrte krožnega gospodarstva, usmerjene v ukrepe za spodbujanje varčevanja z materialnimi viri in ohranjanje blaginje ljudi.

1.15

Odbor priporoča tudi, da se sektorski pristop za spodbuditev krožnega gospodarstva še razširi.

2.1

Evropska komisija je 2. julija 2014 objavila sklop petih predlogov (1):

3.1

Kako proizvajati blago in izvajati storitve, obenem pa omejiti porabo ter tratenje surovin in neobnovljivih virov energije? Nekaj je jasno: skozi zgodovino industrije 20. stoletja so se strukturni stroški pridobivanja in izkoriščanja naravnih rudnih bogastev in energetskih virov nenehno zniževali, razlog za to pa je predvsem postopno povečevanje produktivnosti.

3.2

Toda sedaj, v začetku 21. stoletja, ta linearni model ni le negotov, temveč mu grozi tudi, da sčasoma ne bo več vzdržen, saj je naravnih virov na planetu vedno manj. Grožnje se že uresničujejo, zdaj ni več časa, da bi si skušali zamisliti spremembo gospodarskega modela, temveč je treba novega uvesti takoj.

3.3

Pridobivanje, proizvodnja, potrošnja, odstranjevanje in recikliranje: za dolgoročno samooskrbo prebivalstva ter njegov socialni in trajnostni razvoj so potrebne korenite spremembe.

3.4

Trenutno skoraj vso človeško družbo poganja model plenilskega razvoja, ki je, če se tako izrazimo, do neke mere brez nadzora, se ne ozira na prebivalstvo, ki je najbolj izpostavljeno izkoriščanju in prekomerni izrabi virov ter nepričakovanim posledicam podnebnih sprememb in onesnaževanja, ne ozira pa se niti na tveganja za bodoče generacije.

3.5

Vsakdo bi moral imeti možnost, da zastavlja vprašanja o tem modelu, ki ga je pretresla svetovna finančna, gospodarska, socialna, politična, energetska, ekološka in okoljska kriza.

3.6

Evropska komisija, katere namen je preobrat načina proizvodnje in potrošnje, prek svojega pristopa krožnega gospodarstva odpira možnosti za sodelovanje celotne družbe, še vedno pa ni jasno, kako jih izvajati.

4.1

V sporočilu „Na poti h krožnemu gospodarstvu“ je pojasnjen splošni koncept krožnega gospodarstva in so opisane njegove koristi za gospodarski razvoj in zaposlovanje.

4.2

Njegovi splošni cilji so jasni in napredek pri njihovem izpolnjevanju je nujno potreben. Korenito moramo spremeniti naš model proizvodnje in potrošnje, zmanjšati porabo virov in surovin ter na ta način poskrbeti za bolj racionalno porabo.

4.3

Ključno vprašanje je, kako doseči te cilje in kako se ti prilegajo v celovit in izčrpen politični okvir. Teh pomanjkljivosti in nepravilnosti na trgu se lahko lotimo in bi se jih morali lotiti na različne načine: s tržnimi spodbudami (cenovni in fiskalni signali), predpisi (določitev zavezujočih ciljev, sredstva za dosego teh ciljev pa so prepuščena akterjem) ter standardi za akterje.

4.4

Celovit politični okvir poleg tega pomeni, da so izpolnjeni vsi zahtevani pogoji na gospodarskem in socialnem področju, na področju zaposlovanja, zdravja in varnosti.

4.5

V dokumentu Komisije je pojasnjeno, da je njegov cilj opredelitev okvira politike, ki omogoča spodbujanje zasnove in inovacij za krožno gospodarstvo, sprostitev naložb ter vključevanje podjetij in potrošnikov.

4.6.1

EESO se načeloma strinja, da se v sodelovanju z vsemi deležniki razvije okvir v podporo krožnemu gospodarstvu. Ta okvir mora omogočiti razvoj novega gospodarskega modela, ki bo postopoma nadomestil prevladujoči model linearne gospodarske rasti. Prehod na krožno gospodarstvo zahteva celovit pristop, ki bo zajemal celotni življenjski cikel proizvodov, tj. od oskrbe s surovinami do okoljsko primerne zasnove proizvodov, prodaje na drobno, poslovnih modelov in vzorcev potrošnje, ponovne uporabe in proizvodnje ter predelave in odstranjevanja odpadkov. Komisija v svojem sporočilu načeloma uporablja takšen celovit pristop. V praksi pa ta pristop ni uravnotežen, saj se konkretni politični predlogi večinoma nanašajo le na sektor odpadkov. Komisija je v sporočilu zgolj najavila, da bo v prihodnosti oblikovala okvir, ki omogoča izvajanje krožnega gospodarstva (3), ni pa jasno navedla, kdaj se bo to zgodilo in po kakšnem postopku. Od Komisije pričakujemo, da bo v zvezi s tem nemudoma predložila jasen in pregleden predlog.

4.6.2

Koncept krožnega gospodarstva temelji na analizi uporabe virov v celotnem življenjskem ciklu. Spodbuja recikliranje, pa tudi nadomestitev nekaterih virov, zagotavljanje trajnosti in ponovne uporabe proizvodov, zmanjšanje količine odpadkov po vsej verigi, vključno pri izvoru, okoljsko primerno zasnovo blaga in storitev, oblikovanje novih poslovnih modelov itd., ter uvaja nove oblike upravljanja, pri čemer sodelujejo vsi akterji civilne družbe. Odbor poziva Komisijo, naj za prehod na krožno gospodarstvo pripravi podrobno politično strategijo. Pričakuje tudi, da bodo predlogi Komisije za politiko o spodbujanju okoljsko primerne zasnove proizvodov, inovacij in naložb bolj konkretni ter da bo pripravila jasne predloge, vključno z informacijami o proračunu, ki bo dodeljen v podporo dejavnostim krožnega gospodarstva, ter o uporabi inovativnih finančnih instrumentov, kot so zelene obveznice. Komisija bi tako morala storiti še naslednje:

4.6.3

EESO zato opozarja na svoje mnenje iz aprila 2012 o spodbujanju trajnostne proizvodnje in potrošnje v EU, v katerem priporoča oblikovanje skupne prenovljene vizije ekonomskega modela, pri tem pa naj se vključijo vse strani civilne družbe (4).

4.7.1

Iz pristopa Evropske komisije ni razvidno, kako naj bi krožno gospodarstvo razvijali na lokalni in regionalni ravni. EESO meni, da bi morala kakršna koli strategija krožnega gospodarstva temeljiti na teritorialni hierarhiji, od lokalnih oblasti do mednarodne ravni, vključno z regionalno, nacionalno in evropsko, pri čemer imajo vedno in povsod prednost kratki cikli in kratke dobavne verige, kjer je to mogoče.

4.7.2

Morebitne socialno-ekonomske prednosti krožnega gospodarstva so najprej vidne na strogo lokalni ravni (trajnostne četrti, zelena mesta) ter na regionalni ravni (Evropske unije), šele nato pa tudi na nacionalni in mednarodni ravni.

4.7.3

Del tega lokalnega pristopa sta tudi boj proti socialnemu in okoljskemu dampingu na mednarodni ravni kot tudi možnost manjše preselitve precejšnjega dela gospodarstva. Optimiziranje ravnanja z odpadki namreč vključuje številne pobude odgovornih z lokalne in regionalne ravni: organiziranje ločenega zbiranja, vzpostavitev odlagališč in sortirnic, omrežij za popravilo, nadaljnjo prodajo in ponovno uporabo itd. Kar zadeva ustrezno ravnanje z biološkimi odpadki, je jasno, da je treba dati prednost kratkim dobavnim verigam, tudi z vidika ustvarjanja novih delovnih mest.

4.7.4

Evropska unija bi morala v skladu s tem pristopom spodbuditi države članice, naj svoje načrte v zvezi s odpadki postopoma preoblikujejo v teritorialne načrte krožnega gospodarstva.

4.8.1

V svežnju Komisije so sicer okoljski (ravnanje z odpadki) in gospodarski (zelena delovna mesta, akcijski načrt za MSP) ukrepi dobro povezani, vendar pa v njem niso sistematično določene:

4.9.1

Nova strategija krožnega gospodarstva bi morala imeti večji vpliv na oblikovanje sektorskega pristopa glede odpadkov, Odbor pa si poleg tega želi, da bi bil sektorski razvoj viden tudi drugod, ne zgolj na področju trajnostne gradnje.

4.9.2

EESO meni, da bi bilo treba sektorski pristop še dopolniti s predlogi glede trajnostne prehrane in gradnje, pa tudi v zvezi z drugimi sektorji, kot je predelovalna industrija.

5.1.1

EESO se strinja s splošno usmeritvijo sprememb, katerih namen je:

5.1.2

Videti pa je, da so bile nekatere dodatne možnosti, kot sta določitev specifičnih ciljev za preprečevanje nastajanja odpadkov in njihovo nadaljnjo uporabo ali obvezna konsignacija za nekatere proizvode, v oceni učinka brez pomisleka zavrnjene. Komisija v predlogih ni upoštevala hierarhije ravnanja z odpadki, kot je določena v okvirni direktivi o odpadkih (5), v kateri so opredeljeni vrstni red preprečevanja nastajanja odpadkov, priprava za ponovno uporabo, recikliranje, drugi načini predelave (energija) in odstranjevanje.

5.1.3

V členu 9(c) okvirne direktive o odpadkih je določeno, da mora Komisija predložiti Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo, ki je po potrebi dopolnjeno s predlogi ukrepov za opredelitev ciljev v zvezi s preprečevanjem nastajanja odpadkov in prekinitvijo njihove povezave z gospodarsko rastjo za leto 2020, vključno s kazalniki za preprečevanje nastajanja odpadkov. Glede na to, da je preprečevanje nastajanja odpadkov sestavni del krožnega gospodarstva, bi moralo biti to poročilo predloženo skupaj s svežnjem ukrepov za krožno gospodarstvo. Ocena učinka, ki je priložena sedanjemu sklopu ukrepov za krožno gospodarstvo, nakazuje, da zamisel o določitvi splošnega cilja glede preprečevanja nastajanja odpadkov ni bila sprejeta, vendar pa v zvezi s tem ni podrobne analize.

5.1.4

Podobno se zdi, da tudi okoljsko primerna zasnova proizvodov in storitev ni ustrezno zagotovljena, kar bi bilo na primer mogoče z:

5.1.5

Odbor je mnenja, da bi bilo treba vprašanje načrtovane zastarelosti obravnavati v strategiji, ki bi vključevala različne tehnološke, poslovne, zakonodajne, izobraževalne in informacijske ukrepe (6).

5.2.1

Cilji glede preprečevanja nastajanja odpadkov so praktično nepogrešljivi za ustrezno hierarhijo pri ravnanju z odpadki, na kar sta opozorila že Evropski parlament in Odbor regij, izpostavljeno pa je bilo tudi v reviziji, ki jo je izvedlo Računsko sodišče. Komisija bi zato morala takšne cilje oblikovati na podlagi nacionalnih programov za preprečevanje nastajanja odpadkov, ki so jih predložile države članice.

5.2.2

Cilj 10-odstotnega zmanjšanja komunalnih odpadkov, ki ga je predlagal Odbor regij, bi bilo treba natančno preučiti (7). Na podlagi nacionalnih in regionalnih izkušenj pri določanju zgornje meje odpadkov iz gospodinjstev bi bilo treba razmisliti tudi o določitvi omejitve na evropski ravni (na približno 200–300 kg na prebivalca letno).

5.2.3

Komunalni odpadki (člen 3 okvirne direktive o odpadkih) bi morali biti opredeljeni zgolj kot odpadki iz gospodinjstva ter ne bi smeli zajemati tudi komercialnih in industrijskih odpadkov ali odpadkov, ki nastanejo v okviru razširjene odgovornosti proizvajalca, da bi tako poskrbeli za jasno opredelitev vlog in pristojnosti.

5.2.4

Komercialni in industrijski odpadki bi morali biti opredeljeni kot odpadki, ki ne veljajo za odpadke iz gospodinjstva, glede njihovega recikliranja pa bi bilo treba določiti ločene cilje.

5.2.5

Zasipanje ne bi smelo biti vedno opredeljeno kot ena od vrst predelave, to metodo pa bi bilo treba prepovedati za nevarne odpadke in jo omejiti zgolj na gradbene odpadke in odpadke, ki nastanejo pri rušenju (člen 3 okvirne direktive o odpadkih).

5.2.6

Predlog Komisije za cilj preprečevanja nastajanja odpadkov, ki je omejen zgolj na živilske odpadke, bi moral vključevati, ali se navezovati na, cilj v zvezi z zmanjšanjem obsega embalaže.

5.2.7

Odbor priporoča, da se sveženj politik dopolni z ukrepi, s katerimi naj bi posebej podprli pripravo rabljenih proizvodov za ponovno uporabo. Uvrstitev priprave za ponovno uporabo na isto raven kot recikliranje, kar je naredila Komisija pri svojih ciljih za recikliranje, ni v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki. Obnova proizvodov in delov proizvodov ne omogoča zgolj veliko učinkovitejše uporabe proizvodov in surovin, temveč tudi znatne možnosti za ustvarjanje delovnih mest na lokalni in regionalni ravni. Priprava (npr. priprava za ponovno uporabo embalaže, električne/elektronske opreme ali celo drugega blaga, kot so igrače in plenične predloge) za nadaljnjo uporabo se ne bi smela obravnavati enako kot recikliranje: potreben je ločen, na primer okrog 5-odstotni cilj.

5.2.8

V zakonodajnem predlogu je predvideno, da naj bi delež recikliranja in ponovne uporabe komunalnih odpadkov do leta 2030 povečali na 70 %, delež recikliranja in ponovne uporabe odpadne embalaže do leta 2030 zvišali na 80 %, do leta 2025 ukinili odlaganje odpadkov, ki jih je mogoče reciklirati, na odlagališča ter do leta 2025 zmanjšali nastajanje živilskih odpadkov za 30 %. Ti cilji so nujno potrebni in jih je treba podpreti.

5.2.9

Cilji morajo biti sestavni del poslovnih modelov gospodarskih akterjev, zlasti v sektorju embalaže in trgovine, ki morajo najti najučinkovitejši način za njihovo izpolnjevanje. Vendar pa je treba poskrbeti, da bo ta nujen prehod izveden ob upoštevanju drugih, ravno tako pomembnih načel in meril. Skrbi povzročajo predvsem delovni pogoji ter standardi za zdravje in varnost zadevnih delavcev. Zaradi težkih pogojev dela, negotove zaposlitve in tveganj, povezanih z zdravjem in varnostjo, sta še posebej izpostavljena sektorja embalaže in ravnanja z odpadki. Treba bi bilo poskrbeti, da se ti ambiciozni cilji ne bodo izpolnjevali na škodo delovnih pogojev; ravno nasprotno, te bi bilo treba izboljšati (8).

5.2.10

Za lokalne oblasti je treba oblikovati okvir financiranja: gospodarski pogoji in dostop do potrebnega financiranja bi morali lokalnim oblastem omogočiti uresničevanje zastavljenih ciljev. Če javne organe omejujejo toga pravila glede zadolževanja, bodo vse dodatne potrebe po naložbah, na primer na področju ravnanja z odpadki, zagotovo povzročile zmanjšanje porabe za druge ključne dejavnosti. Okvir politike mora zagotavljati primeren finančni okvir, po potrebi s specifičnimi sredstvi iz strukturnih skladov EU oziroma iz proračuna za strategijo Evropa 2020.

5.2.11

Pri zmanjševanju količine živilskih odpadkov se ne sme žrtvovati prehranske varnosti, hkrati pa je treba upoštevati standarde varstva potrošnikov. Zato je treba vključevati organizacije za varstvo potrošnikov in organe za prehransko varnost ter se z njimi posvetovati.

5.2.12

Pri živilskih odpadkih gre za organske surovine, ki jih je treba bodisi v čim večjem obsegu predelati bodisi v nespremenjenem stanju znova vključiti v kmetijsko proizvodnjo. Določene vrste živilskih odpadkov so zaradi svojih lastnosti še posebej primerne za ponovno uporabo bodisi kot krma bodisi za izboljšanje rodovitnosti tal. To je zaradi vrste omejujočih predpisov trenutno nemogoče. EESO zato Komisiji priporoča, naj preveri, ali so te omejitve smiselne.

6.1

Cilj sporočila o priložnostih za učinkovito rabo virov v stavbnem sektorju je spodbujati zmanjšanje splošnega vpliva sektorja na okolje v celotnem življenjskem ciklu. V sporočilu je predlagan sklop dejavnikov za ocenjevanje okoljske učinkovitosti stavb, da bodo lahko načrtovalci, proizvajalci, gradbeni izvajalci, organi in uporabniki sprejemali trajnostne odločitve. Izjemno pomembno je imeti pregleden sistem kazalnikov, zlasti standardizirano statistiko ter serijo primerljivih in uporabnikom prijaznih kazalnikov.

6.2

Sveženj za krožno gospodarstvo bi moral vključevati ustrezne ukrepe, usmerjene v povpraševanje (angl. pull measures), kar bi omogočilo vzpostavitev samozadostnega trga sekundarnih surovin (na primer za proizvode, ki vsebujejo minimalno količino recikliranih materialov). Ustvariti je treba razmere, v katerih se bodo odpadki obravnavali kot surovine z dobro tržno likvidnostjo, na podlagi tega pa se mora oblikovati tudi ustrezna cena odpadkov za gospodarstvo, ljudi in okolje. To je najboljša spodbuda za zbiranje odpadkov.

6.3.1

Preprečevanje serijskih škodnih zahtevkov je eden glavnih izzivov za zavarovalnice: napaka na proizvodu, ki se proizvede v več deset tisoč primerkih, lahko neposredno in posredno povzroči stroške popravila v višini več deset ali celo več sto milijonov eurov. Nekateri najbolj znani serijski zahtevki v zadnjih dvajsetih letih so bili vloženi zaradi kemijske nekompatibilnosti med različnimi sestavinami gradbenega proizvoda.

6.3.2

Do te vrste serijskih škodnih zahtevkov običajno pride zaradi postopne reakcije ob medsebojnem učinkovanju zunanjih parametrov, kot sta vlaga ali temperatura. Nekatere od teh zahtevkov je mogoče povezati tudi z uvoženimi proizvodi, katerih določene značilnosti že na začetku niso bile pravilno navedene.

6.3.3

Uporaba recikliranih materialov pri proizvodnji gradbenih materialov sama po sebi še ne pomeni ovire. Toda pri recikliranju je treba natančno poznati vse fizične in kemijske lastnosti materiala, ker je le tako mogoče preprečiti morebitno nekompatibilnost pri nadaljnji uporabi. Težava je v ustrezni opredelitvi in razvrstitvi materiala, ki se reciklira, ravno tako pa je treba poskrbeti za homogenost celotnega sklopa proizvodov, ki bodo ponovno uporabljeni.

6.3.4

Revizija svežnja o odpadkih pomeni edinstveno priložnost za vključitev načela večkratnega recikliranja, da se spodbudi učinkovita raba virov. Večkratno recikliranje pomeni, da se materiali v postopku recikliranja strukturno ne razgradijo, tj. kar zadeva trajne materiale, temveč jih je mogoče vedno znova uporabiti, da se okrepi krožno gospodarstvo, s čimer se zagotovi, da se funkcionalni materiali ne zavržejo ali izgubijo pri sežiganju ali odlaganju. Trajni materiali so tako dobrina, ki je družbi vedno na voljo.

6.3.5

Z vzpostavitvijo sistema sledljivosti za gradbene materiale med njihovim prvim življenjskim ciklom bi bila nadaljnja uporaba enostavnejša. Sprejeti bi bilo treba pravila za razvrščanje materialov glede na njihovo prihodnjo uporabo, s posebnim poudarkom na visoki biološki razgradljivosti, ter uvesti standarde kakovosti.

6.4

Komisija bi morala razmisliti o uvedbi zavezujočih določb in sankcij, da bi se izognili morebitnemu dampingu, pri čemer se neželeni materiali izvozijo iz EU.