6.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 67/23

1.1

Načrtovana zastarelost se nanaša na način industrijske proizvodnje, ki zahteva minimalno stopnjo zamenjave svojih proizvodov. Čeprav se morda zdi zamenjava proizvodov nujna, je treba odpraviti nekatere zlorabe. Evropski ekonomsko-socialni odbor jasno ločuje med namerno vgrajenimi napakami in pospešitvijo naših vzorcev potrošnje. Čeprav bi bilo treba na splošno preveriti prakse trženja, ki oglašujejo velike novosti, za katere se pogosto izkaže, da so zgolj postranskega pomena, to mnenje obravnava le nadzor nad najbolj očitnimi primeri in izboljšanje jamstev za potrošnike. Namen mnenja je prispevati k večjemu zaupanju v evropska podjetja. Predlogi se nanašajo na tehnologijo, trženje, zakonodajo, izobraževanje in obveščanje. So del strateškega okvira za boljše ravnotežje v verigi proizvodnje, distribucije in potrošnje, ki mora biti pravično in pošteno.

1.2

Odbor se zavzema za popolno prepoved proizvodov z načrtno vgrajenimi napakami, namenjenimi predčasnemu poteku življenjske dobe proizvoda. Ti redki, vendar očitni primeri, kot je odmeven primer nekaterih tiskalnikov, ki so bili zasnovani tako, da so se pokvarili po določenem številu uporab, lahko vodijo le v nezaupanje državljanov do podjetij.

1.3

Odbor podjetjem priporoča, naj omogočijo lažje popravilo svojih proizvodov. To bi bilo treba doseči na treh področjih, in sicer na ravni tehničnih možnosti (primer tabličnih računalnikov, pri katerih je baterija privarjena na ohišje, tako da računalnika ni mogoče popraviti in ga je treba zamenjati), nato z možnostjo, da potrošnik v petih letih po nakupu pridobi nadomestne dele, in nazadnje z zagotovitvijo, da kupljeni proizvod spremljajo informacije o možnostih popravila in ustrezna navodila. Na splošno EESO v tem mnenju poziva k močni podpori socialnega vidika in servisnih podjetij. Prizadevanja za izboljšanje zaupanja med podjetji in njihovimi strankami je treba obravnavati zlasti v povezavi s potencialom takšnih prizadevanj za spodbujanje zaposlovanja.

1.4

Odbor ni naklonjen splošno zavezujočim predpisom, zato spodbuja prostovoljne postopke certificiranja. Tako je bila na primer v sektorju gospodinjskih aparatov 10- ali 20-letna garancija dobave nadomestnih delov vsekakor dejavnik prodaje. Ta garancija bi lahko postala evropski standard, ki bi veljal za vse proizvode, kupljene na ozemlju 28 držav članic EU, tako da ne bi bil v škodo evropskih podjetij. Podobno bi se lahko proizvajalci zavezali k objavi podatkov o najpogostejših okvarah, saj vedo, katere se največkrat pojavljajo. Lahko bi zgolj hranili zadevne sestavne dele, se zavezali k njihovi proizvodnji na zahtevo ali poiskali dobavitelje te blagovne znamke, ki bi jih proizvajali namesto njih. Na ta način bi se nekatera podjetja močno zavezala k zagotavljanju zanesljivosti svojih proizvodov, zunaj okvira tega odnosa do potrošnika pa bi bil ta ukrep tudi v skladu z idejo o prostovoljnem certificiranju, v okviru katerega se podjetja zavežejo k zagotavljanju potrebnih orodij za vzdrževanje proizvodov in povečanje njihove trajnosti.

1.5

EESO spodbuja države članice, naj dejavnike boja proti načrtovani zastarelosti upoštevajo v svoji politiki javnega naročanja. Zaradi pomena javnih naročil v državah Evropske unije (16 % BDP) imajo javni organi na tem področju pomembno vlogo in morajo služiti za zgled.

1.6

EESO je prepričan, da bo izboljšanje kakovosti in trajnosti proizvodov ustvarilo trajna delovna mesta v Evropi, zato je treba takšna prizadevanja spodbujati. Skupaj z ustreznim usposabljanjem bi to pripomoglo k izhodu iz krize, ki je močno prizadela evropske delavce.

1.7

EESO poziva k označevanju ocenjene življenjske dobe ali števila uporab proizvodov, tako da se lahko potrošniki ob poznavanju vseh dejstev premišljeno odločijo za nakup. Odbor priporoča prostovoljno poskusno označevanje cene na posamezno leto ocenjene življenjske dobe, s čimer bi potrošnike spodbudili k nakupu trajnostnih proizvodov. Navedeno življenjsko dobo bi bilo treba preveriti, da se preprečijo zlorabe, ki bi lahko zavedle potrošnika. Tako bi lahko potrošnik kupil proizvod, ki je sicer dražji ob nakupu, vendar v daljšem časovnem obdobju prinaša večjo korist. Naša podjetja pa bi to vsekakor spodbudilo k proizvodnji bolj trajnostnih proizvodov. To označevanje bi moralo biti osredotočeno na pomembne informacije, ki jih potrošnik potrebuje, in se razlikovati glede na kategorijo proizvodov, da bi se izognili preveliki količini informacij na nekaterih vrstah embalaže.

1.8

EESO meni, da bi bilo koristno vzpostaviti sistem, ki bi zagotavljal minimalno življenjsko dobo kupljenih proizvodov. Trenutno ni nikakršne zakonodaje o minimalni življenjski dobi proizvodov niti evropskih standardov za izračun življenjske dobe. Vendar so se začele v zvezi s tem pojavljati pobude v okviru okoljskega označevanja. Podjetja, ki proizvajajo ali tržijo proizvode, katerih pričakovana življenjska doba je manj kot pet let, morajo internalizirati zunanje stroške za recikliranje, zlasti če je proizvod sestavljen iz snovi, ki so škodljive za okolje.

1.9

EESO predlaga, da se v mehanizem garancij ob nakupu vključi tudi garancija za minimalno obdobje delovanja, v katerem stroške popravil krije proizvajalec.

1.10

Potrošnik nosi največje breme skrajšane življenjske dobe proizvodov in težav zaradi omejenih možnosti njihovega popravila. Poleg tega ravno potrošnika najbolj zadeva politika podjetij in tudi nekaterih distributerjev, ki poskušajo včasih prodati podaljšano garancijo po prvem letu, čeprav je obvezna dvoletna garancija. Zdi se, da so potrošniki pogosto premalo obveščeni o svojih pravicah. Z boljšo komunikacijo, zlasti prek spletnih strani in socialnih omrežij, bi lahko povečali ozaveščenost potrošnikov. Evropski center za spremljanje načrtovane zastarelosti bi potrošnikom omogočil boljši pregled nad praksami in boljše usmerjanje njihove izbire.

1.11

Potrošniki imajo pogosto vtis, da so izgubljeni v resničnem zakonodajnem labirintu. Čeprav obstajajo številne direktive o načrtovani zastarelosti (poslovne prakse, odpadki itd.), se zdi, da so vsa besedila na to temo zelo neusklajena in bi jih bilo treba zato uskladiti v okviru zakonodajnega svežnja.

1.12

Ozaveščenost potrošnikov je predpogoj za ustrezno in trajnostno uporabo proizvodov. Poleg tega je treba potrošnike ustrezno obveščati o minimalni življenjski dobi proizvodov, saj je to pomembno pri odločanju o nakupu. V zvezi s tem bi bile dobrodošle prostovoljne komercialne in poslovne pobude in dejavnosti.

1.13

EESO državam članicam priporoča, naj zlasti v okviru izobraževalnega sistema spodbujajo odgovorno potrošnjo, tako da bi se potrošniki zavedali okoljskega vpliva proizvodov z vidika njihovega življenjskega cikla, ekološkega odtisa in tudi kakovosti. Odbor močno priporoča, naj se potrošniške organizacije bolj vključijo v trenutno razpravo o tej pomembni in občutljivi temi, saj se bo z njihovim sodelovanjem zagotovil bolj celosten pristop.

1.14

EESO Evropski komisiji priporoča, naj opravi študije o tej temi, da bi pojasnila številne pogosto nasprotujoče si podatke, ki so v obtoku. To bo omogočilo objektivno oceno učinka načrtovane zastarelosti, zlasti na družbo in gospodarstvo, in sicer ne le z vidika njenih domnevnih koristi zaradi prihodka od prodaje proizvodov temveč tudi z vidika zaposlovanja in trgovinske bilance.

1.15

EESO namerava leta 2014 organizirati obsežno evropsko okroglo mizo na to temo. Na njej bodo sodelovale vse zainteresirane strani: proizvajalci, finančniki, distributerji, sindikati, združenja potrošnikov, nevladne organizacije, agencije za standardizacijo, strokovnjaki itd. Prav tako je treba zagotoviti, da bo okrogla miza večsektorska, tako da se ne bi osredotočila le na nekatere panoge. Poleg tega bo treba v povezavi z okroglo mizo vzpostaviti odprti forum, namenjen državljanom Evropske unije, da bi spodbudili čim širšo udeležbo javnosti; socialna omrežja bodo eden od načinov za spodbujanje takšne udeležbe.

1.16

Na splošno EESO priporoča, da se pospešijo raziskave in razvoj na treh področjih, ki preprečujejo načrtovano zastarelost:

1.17

EESO s tem sporočilom na evropski ravni izraža upanje, da bo Evropa vstopila v novo fazo ekonomske tranzicije, tako da bo prešla iz razsipne v trajnostno družbo in spodbujala rast, ki je v interesu državljanov usmerjena v zadovoljevanje potreb potrošnikov in nikdar ni le cilj sam po sebi.

2.1

Načrtovana zastarelost je zaskrbljujoča iz več razlogov: s skrajšanjem življenjske dobe potrošniških proizvodov se povečujeta poraba virov in količina odpadkov, ki jih je treba obdelati ob koncu življenjske dobe proizvoda. Načrtovana zastarelost se pojavlja v različnih oblikah in je namenjena povečevanju prodaje in spodbujanju gospodarske rasti, saj nenehno ustvarja nove potrebe in potrošniške dobrine, ki so namenoma nepopravljive.

2.2

Razsipna raba virov in nezaslišano onesnaževanje sta posledično privedla do tega, da so civilna družba in nekateri izvoljeni predstavniki, ki tem praksam nasprotujejo, začeli opozarjati na sistemske nedoslednosti in se proti njim boriti (skupinske tožbe v ZDA proti družbi Apple, pritožba v Braziliji, vložitev zakonodajnih predlogov v Belgiji in Franciji v začetku leta 2013).

2.3

Običajno razlikujemo med več vrstami "načrtnega zastaranja", ki ga lahko opredelimo kot "razvrednotenje materiala ali opreme pred njegovo oziroma njeno fizično obrabo" (slovar Le Petit Larousse), pri čemer to razvrednotenje in zastarelost nista posledica fizične obrabe, temveč tehničnega napredka, sprememb vedenjskih vzorcev, modnih trendov itd.

2.4

Obstaja več oblik zastarelosti:

2.5

Glede te problematike še ni dokončnega soglasja. Vsi ti pomenski odtenki pri zgornjih opredelitvah so dokaz, da je treba najti splošno opredelitev tega pojava in sprejeti prilagojene ukrepe glede na objektivne (tehnične) dejavnike in subjektivne dejavnike zastarelosti (modni trendi, trženje novih izdelkov). V nekaterih primerih ima lahko kratkotrajna narava proizvoda prednosti za okolje. Poleg tega je zastarelost odvisna tudi od vedenja potrošnikov.

2.6

EESO podpira diferenciran pristop. Cilj ni splošno podaljšanje življenjske dobe vseh proizvodov, temveč presoja tega vprašanja glede na uporabo proizvoda. Podobno se Odbor zavzema za pristop po načelu spodbujanja optimalne uporabe, pri čemer pa je treba upoštevati, da optimizacija ne pomeni samodejno daljše življenjske dobe. EESO želi prispevati k boljšemu dojemanju zanesljivosti proizvodov evropskih podjetij.

2.7

Evropska unija bi morala vprašanje načrtovane zastarelosti obravnavati zaradi številnih razlogov, ki so povezani z okoljem, družbo, javnim zdravjem, kulturo, pa tudi gospodarstvom. Po mnenju Odbora je treba upoštevati tudi druge, manj otipljive, a prav tako pomembne vidike, ki zadevajo simbolno in etično raven.

2.8

Kar zadeva okolje, danes z letno porabo surovin v višini okrog 60 milijard ton porabimo približno 50 % več naravnih virov kot pred 30 leti. Tako vsak Evropejec porabi 43 kilogramov virov na dan v primerjavi z 10 kilogrami, ki jih porabi Afričan. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je na podlagi ravni iz leta 1999 ocenila, da bodo ob letni stopnji rasti primarne proizvodnje v višini 2 % rezerve bakra, svinca, niklja, srebra, kositra in cinka izčrpane v 30 letih, rezerve aluminija in železa pa v 60 do 80 letih. Za vse večje število surovin se torej napoveduje obdobje pomanjkanja. Poleg tega se vsako leto v Evropi proizvede 10 milijonov ton odpadne električne in elektronske opreme (OEEO) (podatek iz leta 2012); ta količina naj bi po pričakovanjih leta 2020 dosegla 12 milijonov ton. Poleg politike recikliranja in inovacijske politike je treba vzporedno z bojem proti načrtovani zastarelosti podpirati tudi politiko predelave odpadkov, kot je opredeljena v novi direktivi EU, ki je začela veljati 13. avgusta 2012.

2.9

Z družbenega vidika načrtovana zastarelost predstavlja tri vrste težav. V prvi vrsti v času krize miselnost, ki jo povzroča načrtna zastarelost potrošniškega blaga, prispeva k nakupom na kredit in največji javni zadolženosti doslej. Načrtna zastarelost najbolj prizadene pripadnike socialno ogroženih skupin, ki si ne morejo privoščiti dragih trajnostnih proizvodov in se pogosto zadovoljijo z manj trpežnimi proizvodi nižjega razreda. Poleg tega negativne posledice načrtovane zastarelosti nosijo tudi zaposleni v celotnem servisnem sektorju. To potrjujejo podatki poročila ADEME (1) (2007): popravi se namreč le 44 % vseh pokvarjenih naprav. Delež popravil pri napravah, ki jim je potekla garancija, pa po ocenah distributerjev znaša le 20 %. Iz študije ADEME (2010) je prav tako razvidno, da je v Franciji med letoma 2006 in 2009 število popravil znatno upadlo, še posebej pri gospodinjskih aparatih. Servisni sektor ima to prednost, da ga ni mogoče preseliti in večinoma zagotavlja stabilna delovna mesta.

2.10

Podcenjevati ne gre niti posledic za javno zdravje, ki se pojavljajo v dveh oblikah. Na eni strani ima sežiganje neposredne posledice za lokalne prebivalce zaradi strupenosti elektronskih sestavnih delov, na drugi strani pa obstajajo tudi posledice na mednarodni ravni. Pomanjkanje infrastrukture za ravnanje z elektronskimi odpadki je takšno, da se veliko neuporabnih proizvodov nezakonito izvozi na geografska območja, kjer so stroški odlaganja najnižji, pri čemer so posledice za lokalno prebivalstvo številne (primer je Gana, kjer se iz odpadkov pridobiva staro železo, ki se pošlje v Dubaj ali na Kitajsko. Velik delež teh odpadkov pristane v južnih državah, ki se zato soočajo s težavami na področju zdravja okolja).

2.11

Posledice so tudi kulturološke. V skladu z nekaterimi študijami je povprečna življenjska doba gospodinjskih aparatov 6 do 8 let, medtem ko je bila pred 20 leti 10 do 12 let. Potrošniki se lahko upravičeno sprašujejo, zakaj se življenjska doba proizvodov zmanjšuje, če pa se povsod spodbujajo inovacije. Gradnja zaupanja evropskih državljanov v evropska podjetja je dolgotrajen proces, ki pa ga ogroža načrtna zastarelost. V času, ko skoraj vse javnomnenjske raziskave kažejo na ogromno vrzel med Evropejci in evropsko industrijo, je očitno, da prezgodnje okvare ali nezmožnosti popravil ne bodo pripomogle k ponovni pridobitvi zaupanja evropskih potrošnikov v evropska podjetja. Tudi to pojasnjuje, zakaj si 92 % Evropejcev (2) želi prikaz informacij o življenjski dobi proizvodov (ali dolžini njihove uporabe). Večje zaupanje potrošnikov v podjetja prispeva tudi h konkurenčnosti evropskih podjetij.

2.12

Na koncu velja omeniti tudi gospodarske posledice. Velika večina domnevno spornih podjetij je iz visokotehnoloških sektorjev, katerih proizvodi se pogosto uvažajo v Evropo. Če bi Evropska unija obravnavala to vprašanje, bi evropskim podjetjem ponudila priložnost, da izstopajo od ostalih po svojih trajnostnih praksah.

2.13

Evropski ekonomsko-socialni odbor opozarja tudi na bolj neoprijemljive, vendar morda prav tako pomembne vidike. Na simbolni ravni je treba priznati, da čeprav vsa naša prizadevanja v okviru konference Rio+20 odražajo pomen, ki ga pripisujemo trajnostnemu razvoju, je vprašanje načrtovane zastarelosti samo bistvo trajnostnega razvoja, kot ga spodbujamo. Z vidika našega razumevanja vloge, ki jo ima etika v družbi, se nam zdi zaskrbljujoče, da lahko inženirji razvijajo proizvode z načrtovano krajšo življenjsko dobo ali da oglaševalci vodijo kampanje, ki potrošnike spodbujajo k nakupovanju, čeprav vedo, da to ne bo povečalo njihovega zadovoljstva.