31996R0384

Uredba sveta (ES) št. 384/96

z dne 22. decembra 1995

o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti

SVET EVROPSKE UNIJE JE

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 113 Pogodbe,

ob upoštevanju uredb o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov, in uredb, sprejetih v skladu s členom 235 Pogodbe, ki se nanašajo na blago, izdelano iz kmetijskih proizvodov, predvsem tistih določb navedenih uredb, ki dovoljujejo odstopanje od splošnega načela v smislu, da se lahko zaščitni ukrepi na mejah nadomestijo samo z ukrepi, ki jih predvidevajo te uredbe,

ob upoštevanju predloga Komisije [1],

ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta [2],

(1) ker je z Uredbo (ES) št. 2423/88 [3] Svet sprejel skupna pravila za zaščito proti dumpinškemu ali subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti;

(2) ker so bila ta pravila sprejeta v skladu z obstoječimi mednarodnimi obveznostmi, predvsem tistimi, ki izhajajo iz člena VI Splošnega sporazuma o tarifah in trgovini (v nadaljnjem besedilu "GATT"), iz Sporazuma o izvajanju člena VI GATT (Protidumpinški zakonik iz leta 1979) in iz Sporazuma o interpretaciji in izvajanju členov VI, XVI in XXIII GATT (Zakonik o subvencijah in izravnalnih dajatvah);

(3) ker so multilateralna trgovinska pogajanja, zaključena leta 1994, pripeljala do novih sporazumov o izvajanju člena VI GATT in je zato primerno spremeniti pravila Skupnosti glede teh novih sporazumov; ker je prav tako zaželeno imeti zaradi drugačne narave novih pravil za dumping oz. subvencije ločen sklop pravil Skupnosti na vsakem od teh dveh področij; ker bodo zaradi tega nova pravila o zaščiti proti subvencijam in izravnalnim dajatvam vsebovana v ločeni uredbi;

(4) ker je pri izvajanju teh pravil bistvenega pomena, da Skupnost z namenom ohranitve ravnotežja pravic in obveznosti, ki ga vzpostavlja sporazum GATT, upošteva, kako jih interpretirajo glavni trgovinski partnerji Skupnosti;

(5) ker novi sporazum o dumpingu, namreč Sporazum o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o tarifah in trgovini 1994 (v nadaljnjem besedilu "Protidumpinški sporazum iz leta 1994"), vsebuje nova in podrobnejša pravila, ki se nanašajo predvsem na izračun dumpinga, postopke za začetek in izvajanje preiskav, vključno z ugotavljanjem in obravnavanjem dejstev, uvajanjem začasnih ukrepov, uvajanjem in pobiranjem protidumpinških dajatev, trajanjem in pregledom protidumpinških ukrepov in javnim razkritjem informacij, ki se nanašajo na protidumpinške preiskave; ker bi bilo glede na obseg sprememb in, da se zagotovi primerno in transparentno izvajanje novih pravil, treba vnesti besednjak novih sporazumov v zakonodajo Skupnosti v največji možni meri;

(6) ker je zaželeno določiti jasna in podrobna pravila za izračun normalne vrednosti; ker bi morala taka vrednost v vseh primerih temeljiti še posebej na reprezentativni prodaji v običajnem poteku trgovanja v državi izvoznici; ker je koristno določiti okoliščine, v katerih se šteje, domača prodaja kot prodaja z izgubo in se jo lahko zanemari, pri čemer se je mogoče zatekati k ostalim segmentom prodaje ali k računsko določeni normalni vrednosti ali pa k prodaji v tretjo državo; ker je prav tako zaželeno poskrbeti za primerno razporeditev stroškov celo ob zagonu; ker je prav tako primerno določiti smernice za opredelitev zagona in obsega ter metode razporeditve; ker je prav tako treba pri računski določitvi normalne vrednosti navesti metodologijo, ki naj bi se uporabljala pri določanju zneskov za prodajne, splošne in upravne stroške in stopnje dobička, ki bi se morali vključiti v to vrednost;

(7) ker se pri določanju normalne vrednosti za države brez tržnega gospodarstva zdi smiselno določiti pravila za izbiro primerne tretje države s tržnim gospodarstvom, ki naj se uporabi za ta namen in kjer ni mogoče, najti primerno tretjo državo in normalno vrednost določiti na kateri koli drugi razumni osnovi;

(8) ker je primerno določiti izvozno ceno in našteti prilagoditve, ki jih je treba izvesti v tistih primerih, kjer se zdi potrebna rekonstrukcija te cene na osnovi prve cene na odprtem trgu;

(9) ker je priporočljivo za namen zagotavljanja poštene primerjave med izvozno ceno in normalno vrednostjo našteti dejavnike, ki lahko vplivajo na cene in primerljivost cen in določiti posebna pravila o tem, kdaj in kako bi bilo treba izvesti te prilagoditve, vključno z dejstvom, da se je treba izogibati vsakršnemu podvajanju prilagoditev; ker je prav tako treba poskrbeti, da je mogoče delati primerjavo z uporabo povprečnih cen, čeprav je mogoče primerjati posamezne izvozne cene s povprečno normalno vrednostjo, kjer se slednja spreminja v odvisnosti od stranke, regije ali časovnega obdobja;

(10) ker je zaželeno določiti jasne in podrobne smernice glede dejavnikov, ki so lahko relevantni pri odločanju o tem, ali je dumpinški uvoz povzročil znatno škodo oz. ali grozi, da jo bo povzročil; ker je pri dokazovanju, da so obseg in ravni cen zadevnega uvoza odgovorni za škodo, ki jo je utrpela industrija Skupnosti, treba posvečati pozornost vplivu drugih dejavnikov in še posebej prevladujočih tržnih pogojev v Skupnosti;

(11) ker je priporočljivo opredeliti pojem "industrija Skupnosti" in poskrbeti, da so lahko stranke, ki so povezane z izvozniki, izvzete iz take industrije in določiti pojem "povezani"; ker je prav tako treba poskrbeti, da se v imenu proizvajalcev v določeni regiji Skupnosti poskrbi za dejanja v zvezi s proti dumpingom in določijo smernice za opredelitev take regije;

(12) ker je treba določiti, kdo lahko vloži protidumpinško pritožbo, vključno z obsegom, do katerega jo mora podpirati industrija Skupnosti, in določiti informacije o dumpingu, škodi in vzročni zvezi, ki bi jih morala vsebovati taka pritožba; ker je prav tako primerno opisati postopke za zavračanje pritožb ali začetek postopkov;

(13) ker je treba določiti način, na katerega je treba zainteresirane stranke obvestiti o informacijah, ki jih zahtevajo pristojni organi in jim zagotoviti dovolj priložnosti, da predstavijo vse relevantne dokaze in da branijo svoje interese; ker je prav tako zaželeno jasno opisati pravila in postopke, ki se jih je treba držati med preiskavo, predvsem pravila, po katerih se morajo zainteresirane stranke javiti, predstaviti svoje poglede in predložiti informacije znotraj določenega časovnega roka, če naj se ti pogledi in informacije upoštevajo; ker je prav tako primerno določiti pogoje, pod katerimi ima lahko zainteresirana stranka dostop do informacij in možnost komentarja informacij, ki jih predstavijo druge zainteresirane stranke; ker bi prav tako moralo obstajati sodelovanje med državami članicami in Komisijo pri zbiranju informacij;

(14) ker je treba določiti pogoje, pod katerimi se lahko uvedejo začasne dajatve, vključno s pogojem, da se ne smejo uvesti prej kot 60 dni po začetku postopka in ne kasneje kot devet mesecev po njem; ker je iz upravnih razlogov prav tako treba poskrbeti, da lahko Komisija v vseh primerih uvede te dajatve bodisi neposredno za devetmesečno obdobje ali v dveh stopnjah za šest in tri mesece;

(15) ker je treba določiti postopke za sprejemanje zavez, ki bodo odpravile dumping in škodo namesto uvajanja začasnih in dokončnih dajatev; ker je prav tako primerno določiti posledice kršitve ali umika zavez in poskrbeti, da se lahko začasne dajatve uvedejo v primerih domnevnega kršenja ali pa kjer je potrebna nadaljnja preiskava, ki dopolni ugotovitve; ker je treba pri sprejemanju zavez paziti, da predlagane zaveze in njihovo izvrševanje ne vodijo do nekonkurenčnega obnašanja;

(16) ker je treba poskrbeti, da pride do zaključka primerov, ne glede na to, ali se sprejmejo dokončni ukrepi ali ne, običajno v 12. mesecih, v nobenem primeru pa ne kasneje kot v 15. mesecih od začetka preiskave; ker je treba preiskave ali postopke zaključiti, kjer je dumping de minimis ali je škoda zanemarljiva, in je primerno opredeliti te pojme; ker je treba, kjer se morajo uvesti ukrepi, poskrbeti za zaključek preiskav in določiti, da morajo biti ukrepi manjši kot stopnja dumpinga, če bi tak manjši znesek odpravil škodo, kakor tudi določiti metodo izračuna ravni ukrepov v primerih vzorčenja;

(17) ker je treba poskrbeti za retroaktivno pobiranje začasnih dajatev, če se to šteje za primerno, in opredeliti okoliščine, ki lahko sprožijo retroaktivno uporabo dajatev, s čimer se prepreči slabitev dokončnih ukrepov, ki se bodo uporabili; ker je prav tako treba poskrbeti, da se lahko dajatve uporabijo retroaktivno v primerih kršitev ali umika zavez;

(18) ker je treba poskrbeti, da ukrepi prenehajo veljati po petih letih, razen če pregled ne pokaže, da jih je treba obdržati; ker je prav tako treba v primerih, kjer je predloženih dovolj dokazov o spremenjenih okoliščinah, poskrbeti za vmesne preglede ali za preiskave, ki naj ugotovijo, ali je utemeljeno vračilo protidumpinških dajatev; ker je prav tako primerno določiti, da pri vsakem ponovnem izračunu dumpinga, ki zahteva rekonstrukcijo izvoznih cen, dajatve ne smejo biti obravnavane kot strošek, do katerega je prišlo med uvozom in ponovno prodajo, pri čemer se navedena dajatev odraža v cenah izdelkov, ki so predmet ukrepov v Skupnosti;

(19) ker je treba izrecno določiti ponovno ocenjevanje izvoznih cen in stopenj dumpinga, če je izvoznik absorbiral dajatev preko oblike kompenzacijskega dogovora, in se ukrepi ne odražajo v cenah izdelkov, ki so predmet ukrepov v Skupnosti;

(20) ker Protidumpinški sporazum iz leta 1994 ne vsebuje določb glede izogibanja proti dumpinškim ukrepom, čeprav ločeni ministrski sklep GATT prepoznava izogibanje kot problem in ga je posredoval protidumpinškemu odboru GATT v reševanje; ker je treba zaradi neuspeha dosedanjih multilateralnih pogajanj in dokler ne bo znan izid navedenega posredovanja problema protidumpinškemu odboru GATT, uvesti nove določbe v zakonodajo Skupnosti, ki se bodo ukvarjale s prakso, vključno s sestavljanjem blaga v Skupnosti ali tretji državi, katere glavni cilj je izogibanje protidumpinškim ukrepom;

(21) ker je primerno dovoliti opustitev protidumpinških ukrepov, kjer gre za začasno spremembo v tržnih pogojih, zaradi katere je nadaljnje uvajanje takih ukrepov začasno neprimerno;

(22) ker je treba poskrbeti, da se preiskovani uvoz podredi registraciji ob uvozu, s čimer se omogoči kasnejšo uporabo ukrepov proti takšnemu uvozu;

(23) ker je z namenom zagotoviti primerno izvajanje ukrepov treba, da države članice spremljajo in poročajo Komisiji o uvozu izdelkov, ki so predmet preiskave ali ukrepov, kakor tudi znesek dajatev, pobranih v skladu s to uredbo;

(24) ker je treba poskrbeti za posvetovanja s Svetovalnim odborom v rednih in natančno določenih stopnjah preiskave; ker mora navedeni odbor biti sestavljen iz predstavnikov držav članic, s predstavnikom Komisije kot predsednikom;

(25) ker je primerno poskrbeti za obiske zaradi preveritve, ki naj preverjajo informacije, ki so bili posredovane o dumpingu in škodi, pri čemer pa so takšni obiski odvisni od ustreznih odgovorov na prejete vprašalnike;

(26) ker je bistvenega pomena poskrbeti za vzorčenje v primerih, kjer je število strank ali transakcij veliko, s čimer se omogoči zaključek preiskav v okviru zastavljenih časovnih rokov;

(27) ker je treba poskrbeti, da v primeru, ko stranke ne sodelujejo zadovoljivo, mogoče uporabiti druge informacije in tako priti do ugotovitev, pri čemer so take informacije lahko za stranke manj ugodne, kakor če bi sodelovale;

(28) ker je treba urediti ravnanje z zaupnimi informacijami, tako da ne prihaja do razkritja poslovnih skrivnosti;

(29) ker je bistvenega pomena, da se določi primeren način razkritja bistvenih dejstev in premislekov strankam, ki izpolnjujejo pogoje za tako obravnavo, in da se izvede tako razkritje ob ustreznem upoštevanju postopka sprejemanja odločitev v Skupnosti, v roku, ki omogoča strankam braniti svoje interese;

(30) ker je primerno poskrbeti za upravni sistem, v okviru katerega se lahko predstavijo argumenti o tem, ali so ukrepi v interesu Skupnosti, vključno z interesom potrošnikov, in določiti časovna obdobja v okviru katerih morajo biti take informacije predstavljene, kakor tudi pravice zadevnih strank glede razkritja informacij;

(31) ker je z Uredbo (ES) št. 3283/94 z dne 22. decembra 1994 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti [4], Svet razveljavil Uredbo (EGS) št. 2423/88 in vpeljal nov skupni sistem zaščite proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti;

(32) ker so pomembne napake v besedilu Uredbe (ES) št. 3283/94 postale očitne ob objavi;

(33) ker je bila navedena uredba že dvakrat spremenjena;

(34) ker je treba v interesu jasnosti, transparentnosti in pravne zanesljivosti zato navedeno uredbo razveljaviti in nadomestiti, vendar brez vpliva na protidumpinške postopke, ki so se na njeni osnovi ali pa na osnovi Uredbe (EGS) št. 2423/88 že pričeli,

SPREJEL NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Načela

1. Protidumpinška dajatev se lahko uporabi za vsak dumpinški izdelek, čigar sprostitev v prosti promet v Skupnosti povzroča škodo.

2. Izdelek šteje kot dumpinški, če je njegova izvozna cena pri izvozu v Skupnost manjša kot primerljiva cena podobnega izdelka, ki se pojavlja v običajnem poteku trgovanja, uveljavljenim za državo izvoznico.

3. Država izvoznica je običajno država porekla. Vendar je lahko tudi kaka posredniška država, razen v primeru, če se izdelki na primer samo pretovarjajo skozi to državo, ali se zadevni izdelki ne izdelujejo v tej državi, ali pa v tej državi zanje ni primerljive cene.

4. V tej uredbi pomeni izraz "podoben izdelek" izdelek, ki je identičen, se pravi v vseh pogledih enak obravnavanemu izdelku, ali, če takega izdelka ni, kak drug izdelek, ki, čeprav ni enak v vseh pogledih, ima značilnosti, ki zelo spominjajo na tiste, ki jih ima obravnavani izdelek.

Člen 2

Določitev dumpinga

A. NORMALNA VREDNOST

1. Normalna vrednost običajno temelji na cenah, ki so jih neodvisne stranke plačale ali jih plačujejo v običajnem poteku trgovanja v državi izvoznici.

Vendar če izvoznik v državi izvoznici ne izdeluje ali ne prodaja podobnega izdelka, se lahko normalna vrednost ugotovi na osnovi cen drugih prodajalcev ali proizvajalcev.

Cene, ki veljajo med strankami, ki se zdijo povezane ali ki imajo medsebojni kompenzacijski dogovor, ne štejejo kot cene v običajnem poteku trgovanja, in jih ni mogoče uporabljati za določanje normalne vrednosti, razen če je določeno, da navedena medsebojna povezava nanje ne vpliva.

2. Prodaja podobnega izdelka, namenjenega domači potrošnji, se običajno uporablja za določanje normalne vrednosti, če obseg takšne prodaje predstavlja 5 % ali več obsega prodaje obravnavanega izdelka v Skupnosti. Kljub temu se nižji obseg prodaje lahko uporablja, kadar na primer zaračunane cene veljajo kot reprezentativne za obravnavani trg.

3. Če ni, ali pa ni dovolj, prodaje podobnega izdelka v običajnem poteku trgovanja ali če zaradi posebne situacije na trgu taka prodaja ne dovoljuje ustrezne primerjave, se normalna vrednost podobnega izdelka izračuna na osnovi proizvodnih stroškov v državi porekla, h katerim se doda razumen znesek za prodajne, splošne in upravne stroške in za dobiček, ali pa na osnovi izvoznih cen pri običajnem poteku trgovanja v primerno tretjo državo, pod pogojem, da so te cene reprezentativne.

4. Prodaja podobnega izdelka na notranjem trgu države izvoznice ali izvozna prodaja v tretjo državo po cenah, ki so pod proizvodnimi stroški na enoto (stalnimi in spremenljivimi), h katerim se dodajo še zneski za prodajne, splošne in upravne stroške, se lahko obravnava, kot da ne nastopa v običajnem poteku trgovanja zaradi cene in jo je mogoče zanemariti pri določanju normalne vrednosti samo, če se ugotovi, da se taka prodaja izvaja znotraj daljšega časovnega obdobja v znatnih količinah in pri cenah, ki ne zagotavljajo kritja vseh stroškov v razumnem časovnem obdobju.

Če so cene, ki so v času prodaje nižje od stroškov, v obdobju preiskave nad tehtanim povprečjem stroškov, šteje, da take cene zagotavljajo kritje stroškov v okviru razumnega časovnega obdobja.

Daljše časovno obdobje, je običajno eno leto, vendar ni v nobenem primeru krajše od šestih mesecev; in šteje se, da se prodaja pod stroški na enoto izvaja v znatnih količinah v teku takega obdobja, če se ugotovi, da je tehtano povprečje prodajne cene nižje od tehtanega povprečja stroškov na enoto, ali da obseg prodaje pri cenah pod stroški na enoto ni manjši kot 20 % prodaje, ki se uporablja pri določanju normalne vrednosti.

5. Stroški se običajno izračunavajo na osnovi evidenc, ki jih hrani stranka v preiskavi, pod pogojem da so te evidence v skladu s splošno sprejetimi računovodskimi načeli v zadevni državi in da se dokaže, da te evidence razumno odražajo stroške, povezane s proizvodnjo in prodajo obravnavanega izdelka.

Upoštevajo se predloženi dokazi o ustrezni razporeditvi stroškov, pod pogojem, da se pokaže, da so se take razporeditve uporabljale tradicionalno. Če ni na voljo primernejše metode, se da prednost razporeditvi stroškov na osnovi prihodka od prodaje. Če že ni upoštevano pri razporeditvi stroškov v okviru tega pododstavka, se bo stroški primerno prilagodijo za tiste neperiodične stroškovne postavke, ki koristijo bodoči in/ali sedanji proizvodnji.

Če na stroške v delu obdobja, predvidenega za kritje stroškov, vpliva uporaba novih proizvodnih zmogljivosti, ki zahtevajo znatno dodatno investiranje, in nizke stopnje izkoriščanja zmogljivosti, ki so posledica zagonskih dejavnosti v teku ali le delu obdobja preiskave, štejejo kot povprečni stroški za začetno fazo tisti stroški, ki veljajo v skladu z zgoraj navedenimi razporeditvenimi pravili ob koncu take faze in se vključijo na tej ravni za ustrezno obdobje v tehtanem povprečju stroškov, o katerem govori drugi pododstavek odstavka 4. Dolžina zagonske faze se določi glede na okoliščine zadevnega proizvajalca ali izvoznika, vendar ne presega ustreznega začetnega dela obdobja, predvidenega za pokritje stroškov. Za to prilagoditev za stroške, ki veljajo v teku obdobja preiskave, se upoštevajo le informacije, ki se nanašajo na zagonsko fazo, ki se razteza preko tega obdobja, če so predložene pred obiski zaradi preveritve in najkasneje tri mesece po začetku preiskave.

6. Zneski za prodajne, splošne in upravne stroške in za dobičke temeljijo na dejanskih podatkih, ki se nanašajo na proizvodnjo in prodajo pri običajnem poteku trgovanja podobnega izdelka s strani obravnavanega izvoznika ali proizvajalca. Če teh zneskov ni mogoče določiti na tej osnovi, se lahko zneski določijo na osnovi:

(a) tehtanega povprečja dejanskih zneskov, ugotovljenih za druge izvoznike ali proizvajalce, ki so predmet preiskave glede proizvodnje in prodaje podobnega izdelka na notranjem trgu države porekla;

(b) dejanskih zneskov, ki veljajo za proizvodnjo in prodajo pri običajnem poteku trgovanja za enako splošno kategorijo izdelkov za obravnavanega izvoznika ali proizvajalca na notranjem trgu države porekla;

(c) katere koli druge razumne metode, pod pogojem, da znesek za tako ugotovljeni dobiček ne presega dobička, ki ga običajno dosežejo drugi izvozniki ali proizvajalci izdelkov enake splošne kategorije na notranjem trgu države porekla.

7. V primeru uvoza iz držav brez tržnega gospodarstva, predvsem tistih, na katere se nanaša Uredba Sveta (ES) št. 519/94 [5], se določi normalna vrednost na osnovi cene ali računsko določene vrednosti v tretji državi s tržnim gospodarstvom ali cene, ki velja pri izvozu iz te tretje države v ostale države, vključno s Skupnostjo, ali, kjer to ni mogoče, na kateri koli drugi razumni osnovi, vključno s ceno, ki se je dejansko plačevala ali se plačuje v Skupnosti za podoben izdelek, po potrebi primerno prilagojeno, tako da vsebuje razumno stopnjo dobička.

Primerna tretja država s tržnim gospodarstvom se izbere na smiseln način, pri čemer se ustrezno upoštevajo vse zanesljive informacije, ki so dostopne ob času izbiranja. Upoštevajo se tudi roki; če je primerno, se uporabi tretja država s tržnim gospodarstvom, ki je predmet iste preiskave.

Stranke, udeležene v preiskavi, morajo biti obveščene v kratkem času po njenem začetku o predvideni tretji državi s tržnim gospodarstvom, pri čemer imajo deset dni časa za pripombe.

B. IZVOZNA CENA

8. Izvozna cena je cena, ki se je dejansko plačala ali se plačuje za izdelek, ko se ta izvozi iz države izvoznice v Skupnost.

9. V primerih, ko izvozne cene ni ali se zdi, da je izvozna cena nezanesljiva zaradi kake povezave ali kompenzacijskega dogovora med izvoznikom in uvoznikom iz tretje države, se izvozna cena lahko računsko določi na osnovi cene, po kateri so uvoženi izdelki prvič preprodani neodvisnemu kupcu ali, če se izdelki ne preprodajajo neodvisnemu kupcu ali se ne preprodajajo v enakem stanju, kot so bili uvoženi, na kateri koli razumni osnovi.

V teh primerih se naredi prilagoditev za vse stroške, vključno s dajatvami in davki, plačanimi med uvozom in preprodajo, kakor tudi za nastale dobičke, na ta način, da se ugotovi zanesljiva izvozna cena na ravni meja Skupnosti.

Postavke, za katere se delajo prilagoditve, vsebujejo tiste, ki jih običajno nosi uvoznik, vendar plačuje katera koli stran, bodisi znotraj ali zunaj Skupnosti, ki se zdi, da je povezana z uvoznikom ali izvoznikom ali ima z njim kompenzacijski dogovor; sem sodijo: običajni prevoz, zavarovanje, manipuliranje, natovarjanje in drugi tozadevni stroški, carine, proti dumpinške dajatve in drugi davki, ki se plačujejo v državah uvoznicah zaradi uvoza ali prodaje blaga, in razumna stopnja za prodajne, splošne in upravne stroške in dobiček.

C. PRIMERJAVA

10. Izvede se poštena primerjava med izvozno ceno in normalno vrednostjo. Ta primerjava se izvede na isti trgovinski ravni in glede na prodajo, opravljeno v kolikor je mogoče istem času, pri čemer se upoštevajo druge razlike, ki vplivajo na primerljivost cen. Kadar normalna vrednost in izvozna cena, ne temeljita na taki primerljivi osnovi, se v obliki prilagoditev, ustrezno upoštevajo, v vsakem primeru, odvisno od pomena, razlike v dejavnikih, za katere se ugotovi in dokaže, da vplivajo na cene in s tem na primerljivost cen. Pri izvajanju prilagoditev se bo izogibalo vsem podvajanjem, predvsem glede na popuste, rabate, količine in ravni trgovanja. Če so predpisani pogoji izpolnjeni, so dejavniki, za katere se lahko delajo prilagoditve, naslednji:

(a) fizikalne značilnosti

Izvede se prilagoditev normalne vrednosti zaradi razlik v fizikalnih značilnostih zadevnega izdelka. Znesek prilagoditve ustreza razumni oceni tržne vrednosti razlike.

(b) uvozne dajatve in posredni davki

Izvede se prilagoditev normalne vrednosti za znesek, ki ustreza kakršnim koli uvoznim dajatvam ali posrednim davkom, ki bremenijo podoben izdelek in materiale, ki so vanj fizično vgrajeni, če so namenjeni za potrošnjo v državi izvoznici in ki se ne pobirajo ali se vrnejo za izdelek, ki se izvozi v Skupnost.

(c) popusti, rabati in količine

Izvede se prilagoditev za razlike v popustih in rabatih, tudi tistih, ki se odobrijo zaradi razlik v količinah, če so ustrezno količinsko opredeljeni in so direktno povezani z obravnavano prodajo. Prilagoditev se lahko izvede tudi za preložene popuste in rabate, če temelji zahteva na ustaljeni praksi v prejšnjih obdobjih, vključno s podrejanjem pogojem, potrebnim za popuste in rabate.

(d) raven trgovanja

Prilagoditev zaradi razlik v ravneh trgovanja, vključno z vsemi razlikami, ki lahko nastajajo pri prodaji proizvajalca originalne opreme (OEM; Original Equipment Manufacturer), se izvede, če se v zvezi z distribucijsko verigo na obeh trgih dokaže, da je izvozna cena, vključno z računsko določeno izvozno ceno, na drugi ravni trgovanja kot normalna vrednost, in da je razlika vplivala na primerljivost cen, kar se kaže s stalnimi in jasnimi razlikami v funkcijah in cenah prodajalca za različne ravni trgovanja na notranjem trgu države izvoznice. Znesek prilagoditve temelji na tržni vrednosti razlike.

(e) prevoz, zavarovanje, manipuliranje, natovarjanje in drugi tozadevni stroški

Prilagoditev se izvede zaradi razlik v neposredno povezanih stroških, ki nastajajo zaradi prenašanja zadevnega izdelka iz poslovnih prostorov izvoznika k neodvisnemu kupcu, pri čemer so taki stroški vsebovani v zaračunanih cenah. Ti stroški vsebujejo: prevoz, zavarovanje, manipuliranje, natovarjanje in druge tozadevne stroške.

(f) pakiranje

Prilagoditev se izvede zaradi razlik v neposredno povezanih stroških pakiranja za obravnavani izdelek.

(g) kredit

Prilagoditev se izvede zaradi razlik v stroških katerega koli kredita, ki se daje za obravnavano prodajo, pod pogojem, da je ta dejavnik upoštevan pri določanju zaračunanih cen.

(h) poprodajni stroški

Izvede se prilagoditev zaradi razlik v neposrednih stroških za zagotavljanje jamstev, garancij, tehnične podpore in servisa, kot je to določeno s pravnimi in/ali prodajnimi pogodbami.

(i) provizije

Prilagoditev se izvede zaradi razlik v provizijah, ki se plačujejo v zvezi z obravnavano prodajo.

(j) pretvorba valut

Če primerjava cen zahteva pretvorbo valut, se ta pretvorba izvede z uporabo menjalnega tečaja na dan prodaje, vendar pa se v primeru, če je z zadevnim izvozom direktno povezana prodaja tuje valute na terminskih trgih, uporabi menjalni tečaj iz terminske prodaje. Običajno je datum prodaje kar datum računa, vendar se lahko uporabi datum pogodbe, nabavnega naloga ali potrditve naročila, če so s temi datumi bistveni pogoji prodaje bolj ustrezno opredeljeni. Nihanja v menjalnih tečajih se zanemarijo in izvoznikom je dano 60 dni, da se prilagodijo pomembnejšim premikom menjalnih tečajev med obdobjem preiskave.

D. STOPNJA DUMPINGA

11. Ob upoštevanju zadevnih določb, ki urejajo pošteno primerjavo, se obstoj stopenj dumpinga v teku obdobja preiskave običajno ugotavlja na osnovi primerjave tehtanega povprečja normalne vrednosti s tehtanim povprečjem cen vseh izvoznih transakcij pri izvozu v Skupnost ali pa s primerjavo posameznih normalnih vrednosti in posameznih izvoznih cen pri izvozu v Skupnost od transakcije do transakcije. Vendar pa se normalna vrednost, ugotovljena na osnovi tehtanega povprečja, lahko primerja s cenami vseh posameznih izvoznih transakcij v Skupnost, če obstaja vzorec izvoznih cen, ki se znatno razlikuje od kupca do kupca, po regijah ali časovnih obdobjih, in če metode, navedene v prvem stavku tega odstavka, ne bi pokazale celotnega obsega dumpinga, ki se izvaja. Ta odstavek ne izključuje uporabe vzorčenja v skladu s členom 17.

12. Stopnja dumpinga je znesek, za katerega normalna vrednost presega izvozno ceno. Kjer se stopnje dumpinga spreminjajo, se lahko določi tehtano povprečje stopnje dumpinga.

Člen 3

Določanje škode

1. V zvezi s to uredbo pomeni izraz "škoda", če ni drugače določeno, znatno škodo, povzročeno industriji Skupnosti, grožnjo znatne škode industriji Skupnosti ali znatno zaviranje izgradnje te industrije in se razlaga v skladu z določbami tega člena.

2. Določanje škode temelji na pozitivnih dokazih in vključuje objektivno preverjanje tako (a) obsega dumpinškega uvoza in učinka dumpinškega uvoza na cene na trgu Skupnosti za podobne izdelke kot tudi (b) posledičnega vpliva tega uvoza na industrijo Skupnosti.

3. V zvezi z obsegom dumpinškega uvoza se ugotavlja, ali je prišlo do pomembnega povečanja dumpinškega uvoza, bodisi v absolutnem smislu ali pa relativno glede na proizvodnjo in potrošnjo v Skupnosti. V zvezi z učinkom dumpinškega uvoza na cene se ugotavlja, ali je prišlo do znatnega nelojalnega nižanja cen zaradi dumpinškega uvoza, če to ceno primerjamo s ceno podobnega izdelka industrije Skupnosti, oziroma, ali tak uvoz kako drugače v pomembni meri pritiska na cene ali v pomembni meri preprečuje zvišanja cen, do katerih bi sicer prišlo. Ne eden ali več teh dejavnikov skupaj, ni oz. niso odločujoči.

4. Če je uvoz izdelka iz več držav istočasno predmet proti dumpinških preiskav, se učinki takšnega uvoza ocenjujejo kumulativno samo, če se ugotovi, da: (a) je stopnja dumpinga, ugotovljena za uvoz iz vsake od teh držav, večja kot de minimis, kot ga opredeljuje člen 9(3), in da obseg uvoza iz vsake od teh držav ni zanemarljiv; in (b) kumulativna ocena učinkov uvoza ustreza konkurenčnim pogojem med uvoženimi izdelki in konkurenčnimi pogoji med uvoženimi izdelki na eni strani in podobnimi izdelki Skupnosti na drugi strani.

5. Preiskava učinka dumpinškega uvoza na zadevno industrijo Skupnosti vsebuje oceno vseh gospodarskih dejavnikov in pokazateljev, ki vplivajo na stanje industrije, vključno z dejstvom, da je kaka industrija morda še vedno v procesu okrevanja zaradi učinkov dumpinga ali subvencioniranja v preteklosti, nadalje velikost dejanske stopnje dumpinga, dejanski in potencialni padec prodaje, dobičke, obseg proizvodnje, tržni delež, produktivnost, donosnost investicij, stopnjo izkoriščenosti zmogljivosti, dejavnike, ki vplivajo na cene v Skupnosti, dejanske in potencialne negativne učinke na denarni tok, zalogo, zaposlovanje, plače, rast, sposobnost zbiranja kapitala ali investicij. Ne eden ali več teh dejavnikov skupaj ni, oz. niso odločujoči.

6. Na osnovi vseh zadevnih dokazov, predstavljenih v zvezi z odstavkom 2, je treba dokazati, da dumpinški uvoz povzroča škodo v smislu te uredbe. Konkretno to pomeni, da je treba dokazati, da so obseg in/ali ravni cen, ugotovljeni v skladu s odstavkom 3, odgovorni za učinek na industrijo Skupnosti, kot ga predvideva odstavek 5, in da je ta učinek tako velik, da ga je mogoče označiti kot znatnega.

7. Razen dumpinškega uvoza se preiščejo še drugi znani dejavniki, ki istočasno povzročajo škodo industriji Skupnosti, s čimer se zagotovi, da se škoda, ki jo ti drugi dejavniki povzročajo, ne pripisuje dumpinškemu uvozu v skladu s odstavkom 6. Dejavniki, ki jih je mogoče upoštevati v tem okviru, vključujejo obseg in uvozne cene, ki se ne prodaja po dumpinških cenah, zmanjševanje povpraševanja ali spremembe v potrošniških navadah, konkurenco med proizvajalci tretjih držav in Skupnosti in njihove trgovinske omejitvene prakse, razvoj tehnologije in izvozno sposobnost ter produktivnost industrije Skupnosti.

8. Učinek dumpinškega uvoza se ocenjuje glede na proizvodnjo industrije Skupnosti podobnega izdelka, kadar podatki, ki so na voljo, omogočajo ločeno ugotavljanje te proizvodnje na osnovi takih kriterijev, kot je proizvodni proces, prodaja proizvajalcev in njihovi dobički. Če tako ločeno ugotavljanje te proizvodnje ni mogoče, se učinki dumpinškega uvoza ugotavljajo s preiskavo proizvodnje najbližje skupine ali palete izdelkov, ki vsebuje podoben izdelek, za katerega je mogoče dobiti potrebne informacije.

9. Določitev grožnje znatne škode temelji na dejstvih in ne le na obtožbah, domnevah ali oddaljeni možnosti. Sprememba okoliščin, ki bi ustvarila razmere, v katerih bi dumping povzročil škodo, mora biti jasno predvidena in neposredno grozeča.

Pri odločanju glede obstoja grožnje znatne škode se upoštevajo takšni dejavniki, kot so:

(a) znatno povečana stopnja dumpinškega uvoza na trgu Skupnosti, ki nakazuje verjetnost znatno povečanega uvoza;

(b) dovolj prosto dostopnih zmogljivosti izvoznika ali neizbežno in znatno povečanje takih zmogljivosti, ki nakazuje verjetnost znatno povečanega dumpinškega izvoza v Skupnost, pri čemer pa se upošteva tudi dostopnost drugih izvoznih trgov, ki lahko absorbirajo dodaten izvoz;

(c) ali uvoz vstopa po cenah, ki bi v znatni meri pritiskale na cene ali preprečile povečanja cen, do katerih bi sicer prišlo, verjetno pa tudi povečale povpraševanje po nadaljnjem uvozu; in

(d) zaloge izdelkov v preiskavi.

Nobeden od zgoraj naštetih dejavnikov sam po sebi ni odločujoč, toda vsi obravnavani dejavniki skupaj morajo voditi do sklepa, da je nadaljnji dumpinški izvoz neizbežen in da bo nastopila znatna škoda, če se ne izvedejo zaščitni ukrepi.

Člen 4

Opredelitev industrije Skupnosti

1. Za namene te uredbe se izraz "industrija Skupnosti" nanaša na vse proizvajalce podobnih izdelkov v Skupnosti ali na tiste od njih, katerih skupna proizvodnja izdelkov predstavlja večji delež, kot ga določa člen 5(4), celotne proizvodnje teh izdelkov v Skupnosti, razen:

(a) če so proizvajalci povezani z izvozniki ali uvozniki ali pa so sami uvozniki domnevno dumpinških izdelkov, se lahko izraz "industrija Skupnosti" razlaga, kot da se nanaša na preostale proizvajalce;

(b) v izjemnih okoliščinah se lahko ozemlje Skupnosti za zadevno proizvodnjo razdeli na dva ali več konkurenčnih trgov in proizvajalci znotraj vsakega takega trga se štejejo za ločeno industrijo, če (i) proizvajalci znotraj takega trga prodajo vso ali skoraj vso svojo proizvodnjo zadevnega izdelka na ta trg; in (ii) povpraševanja na tem trgu ne oskrbujejo, v upoštevanja vredni meri, proizvajalci zadevnega izdelka, ki se nahajajo kje drugje v Skupnosti. V takih okoliščinah je mogoče ugotoviti škodo celo, če večji del skupne industrije Skupnosti ni oškodovan, pod pogojem, da obstaja koncentracija dumpinškega uvoza na tak izoliran trg, in pod dodatnim pogojem, da povzroča dumpinški uvoz škodo vsem ali skoraj vsem proizvajalcem na takem trgu.

2. Za namene odstavka 1 se šteje, da so proizvajalci povezani z izvozniki ali uvozniki samo v primeru, če (a) eden od njih neposredno ali posredno nadzira drugega ali (b) oba neposredno ali posredno nadzira tretja oseba ali (c) vsi skupaj posredno ali neposredno nadzirajo tretjo osebo, pod pogojem, da obstajajo razlogi za domnevo ali sum, da je učinek te povezave tak, da se zaradi nje zadevni proizvajalec obnaša drugače kot se obnašajo nepovezani proizvajalci. Za namene tega odstavka bo štelo, da eden nadzira drugega, kadar je prvi pravno ali operativno v položaju, da izvaja omejitve nad drugim ali ga usmerja.

3. Kjer se industrija Skupnosti razlaga v smislu proizvajalcev v določeni regiji, se izvoznikom da priložnost, da za zadevno regijo ponudijo zaveze v smislu člena 8. V takih primerih se bo pri ocenjevanju interesa Skupnosti glede ukrepov še posebej upošteva interes regije. Če se ustrezna zaveza ne ponudi takoj ali pa se uporabijo situacije, določene v členu 8(9) in (10), se lahko uvede začasna ali dokončna dajatev za Skupnost kot celoto. V takih primerih se lahko dajatve, če je to izvedljivo, omejijo na določene proizvajalce ali izvoznike.

4. Za navedeni člen se uporabljajo določbe člena 3(8).

Člen 5

Začetek postopkov

1. Razen če gre za primer, ki ga predvideva odstavek 6, se začne preiskava za določitev obstoja, stopnje in učinka kakršnega koli domnevnega dumpinga na pisno pritožbo katere koli v imenu industrije Skupnosti delujoče fizične ali pravne osebe ali katerega koli združenja, ki ni pravna oseba, ki deluje v imenu industrije Skupnosti.

Pritožba se lahko predloži Komisiji ali državi članici, ki jo posreduje Komisiji. Komisija pošlje državam članicam izvod vsake pritožbe, ki jo prejme. Štelo bo, da je pritožba vložena prvi delovni dan po tem, ko jo Komisija prejme s priporočeno pošto, ali po tem, ko Komisija izda potrdilo o prejemu.

Če ni nobene pritožbe, država članica pa poseduje dovolj dokazov o dumpingu in o posledični škodi za industrijo Skupnosti, nemudoma posreduje te dokaze Komisiji.

2. Pritožba iz odstavka 1 mora vsebovati dokaze o dumpingu, škodi in vzročni zvezi med domnevno dumpinškim uvozom in domnevno škodo. Pritožba mora vsebovati vse, pritožniku pod razumnimi pogoji dostopne informacije, o naslednjem:

(a) identiteta pritožnika in opis obsega in vrednosti proizvodnje pritožnikovega podobnega izdelka v Skupnosti. Kjer se pisna prošnja vlaga v imenu industrije Skupnosti, pritožba konkretno navede industrijo, v imenu katere je vložena pritožba, tako da navede seznam vseh znanih proizvajalcev podobnega izdelka v Skupnosti (ali združenj proizvajalcev podobnega izdelka v Skupnosti), in, kolikor je to mogoče, opis obsega in vrednosti proizvodnje podobnega izdelka v Skupnosti, ki jo je pripisati tem proizvajalcem.

(b) popoln opis domnevno dumpinškega izdelka, imena zadevne države ali držav porekla ali izvoza, identiteto vsakega znanega izvoznika ali tujega proizvajalca in seznam znanih oseb, ki uvažajo zadevni izdelek;

(c) informacije o cenah, po katerih se zadevni izdelek prodaja, kadar je namenjen potrošnji na notranjih trgih države ali držav porekla ali izvoza (ali, kjer je to primerno, podatek o cenah, po katerih se izdelek prodaja iz države ali držav porekla ali izvoza tretji državi ali državam, ali pa informacije o računsko določeni vrednosti izdelka) in podatek o izvoznih cenah ali, kjer je to primerno, o cenah, po katerih se izdelek prvič preproda neodvisnemu kupcu v Skupnosti;

(d) informacije o spremembah v obsegu domnevno dumpinškega uvoza, učinku tega uvoza na cene podobnega izdelka na trgu Skupnosti in posledičnem učinku tega uvoza na industrijo Skupnosti, kot se ta odraža v ustreznih dejavnikih in indeksih, ki kažejo stanje industrije Skupnosti, kakršni so našteti v členu 3(3) in (5).

3. Komisija, kolikor je to le mogoče, razišče točnost in primernost v pritožbi dostavljenih dokazov, da ugotovi, ali obstaja dovolj dokazov, da lahko opraviči začetek preiskave.

4. Preiskava po odstavku 1 se ne začne, če se na osnovi ustrezne preiskave o stopnji podpore oz. nasprotovanja pritožbi, izražene s strani proizvajalcev podobnega izdelka v Skupnosti, ne ugotovi, da je pritožbo dejansko vložila industrija Skupnosti oz. je bila pritožba vložena v njenem imenu. Šteje se, da je pritožbo vložila industrija Skupnosti oz. da je bila prošnja vložena v njenem imenu, če jo podpirajo tisti proizvajalci v Skupnosti, katerih skupna proizvodnja predstavlja več kot 50 % celotne proizvodnje podobnega izdelka v tistem delu industrije Skupnosti, ki izraža bodisi podporo ali pa nasprotovanje pritožbi. Vendar pa se preiskava ne začne, če je delež proizvodnje tistih proizvajalcev Skupnosti, ki izrecno podpirajo pritožbo, manjši kot 25 % celotne proizvodnje podobnega izdelka s strani industrije Skupnosti.

5. Razen če je bila sprejeta odločitev, da se začne preiskava, se pristojni organi izognejo vsakršnemu objavljanju pritožbe, ki zahteva začetek preiskave. Vendar pa se, po prejemu ustrezno dokumentirane pritožbe in še pred postopkom v zvezi z začetkom preiskave, uradno obvesti vlado zadevne države izvoznice.

6. Če se v posebnih okoliščinah odloči začeti preiskavo, ne da bi bila prejeta pisna pritožba s prošnjo za začetek take preiskave s strani industrije Skupnosti ali v njenem imenu, je to storjeno na osnovi zadostnih dokazov o dumpingu, škodi in vzročni zvezi ki opravičujejo tako preiskavo, kot je to opisano v odstavku 2.

7. Dokazi tako o dumpingu kakor tudi o škodi se pri odločanju o tem, ali naj se začne preiskava ali ne, proučujejo sočasno. Pritožba se zavrne, kjer ni dovolj dokazov bodisi o dumpingu ali o škodi, ki bi opravičevali začetek postopka. Postopki se ne začnejo proti državam, katerih uvoz predstavlja tržni delež, ki je manjši od 1 %, razen če take države skupaj predstavljajo 3 % ali več potrošnje Skupnosti.

8. Pritožba se lahko pred začetkom umakne; v tem primeru se bo štelo, da ni bila vložena.

9. Kjer po posvetovanju postane jasno, da obstaja dovolj dokazov, ki opravičujejo začetek postopka, Komisija postopek začne v roku 45 dni po vložitvi pritožbe in objavi obvestilo o tem v Uradnem listu Evropskih skupnosti. Kjer so predloženi dokazi nezadostni, bo pritožnik obveščen o tem po posvetovanju v roku 45 dni od datuma, ko je bila pritožba vložena pri Komisiji.

10. Obvestilo o začetku postopka naznani začetek preiskave, navede izdelek in vpletene države, poda povzetek prejetih informacij in zahteva, da se vse pomembne informacije sporočijo Komisiji; navede roke, v katerih se lahko zainteresirane stranke javijo, predstavijo svoja stališča v pisni obliki in posredujejo informacije, če naj se taka stališča in informacije tekom preiskave upoštevajo; prav tako navede rok, znotraj katerega lahko zainteresirane stranke zaprosijo pri Komisiji za zaslišanje v skladu s členom 6(5).

11. Komisija obvesti izvoznike, uvoznike in predstavniška združenja uvoznikov ali izvoznikov, za katere je znano, da jih to zadeva, kakor tudi predstavnike države izvoznice in pritožnike, o začetku postopka in ob primernem upoštevanju zaščite zaupnih informacij, dostavi popolno besedilo pisne pritožbe, ki jo je prejela v skladu z odstavkom 1, znanim izvoznikom in pristojnim organom države izvoznice, na zahtevo pa jih da na razpolago tudi drugim vpletenim zainteresiranim strankam. Če je število vpletenih izvoznikov zelo veliko, se lahko namesto tega popolno besedilo pisne pritožbe posreduje samo pristojnim organom države izvoznice ali ustreznemu trgovinskemu združenju.

12. Proti dumpinška preiskava ne sme ovirati postopkov carinjenja.

Člen 6

Preiskava

1. Po začetku postopka Komisija v sodelovanju z državami članicami prične preiskavo na ravni Skupnosti. Ta preiskava pokriva tako dumping kakor tudi škodo; oba pojava se preiskujeta sočasno. Da bi prišli do reprezentativnih ugotovitev, se določi obdobje preiskave, ki v primeru dumpinga običajno pokriva obdobje najmanj šest mesecev neposredno pred začetkom postopka. Informacije, ki se nanašajo na obdobje, ki sledi obdobju preiskave, se običajno ne upoštevajo.

2. Stranke, ki prejmejo vprašalnike, ki se uporabljajo v protidumpinški preiskavi, dobijo za odgovor na razpolago vsaj 30 dni časa. Časovni rok za izvoznike se prične šteti z dnem prejema vprašalnika, za tega pa se šteje, da je bil prejet en teden po dnevu, ko je bil poslan izvozniku ali posredovan ustreznemu diplomatskemu predstavniku države izvoznice. Dovoliti je mogoče podaljšanje navedenega 30-dnevnega obdobja, pri čemer se ustrezno upošteva časovne roke preiskave, pod pogojem, da stranka za tako podaljšanje prikaže ustrezne razloge v smislu svojih konkretnih okoliščin.

3. Komisija lahko zahteva od držav članic, da priskrbijo informacije, države članice pa storijo vse potrebno, da takim zahtevam ugodijo. Komisiji pošljejo informacije, ki jih ta zahteva, skupaj z rezultati vseh pregledov, preverjanj ali preiskav, ki so bile izvedene. Če so te informacije splošnega pomena ali če je njihovo posredovanje zahtevala kaka država članica, jih Komisija posreduje naprej državam članicam pod pogojem, da te informacije niso zaupne; če pa so informacije zaupne, posreduje njihov povzetek, ki ni zaupne narave.

4. Komisija lahko zahteva od držav članic, da izvedejo vse potrebne preglede in preverjanja, predvsem med uvozniki, trgovci in proizvajalci Skupnosti, in da izvedejo preiskave v tretjih državah, pod pogojem, da zadevna podjetja dajo svoje soglasje in da je bila vlada zadevne države uradno obveščena in ni vložila nobenega ugovora. Države članice ukrenejo vse potrebno, da ugodijo takim zahtevam Komisije. Uradniki Komisije bodo pooblaščeni, če Komisija ali kaka država članica tako zahteva, da pomagajo uradnikom držav članic pri izvajanju njihovih nalog.

5. Zainteresirane stranke, ki so se javile v skladu s členom 5(10), bodo zaslišane, če so v roku, ki ga predpisuje obvestilo, objavljeno v Uradnem listu Evropskih skupnosti, vložile pisni zahtevek za zaslišanje, v katerem dokažejo, da so zainteresirane stranke, na katere bodo rezultati postopka verjetno vplivali, in da obstojajo posebni razlogi, zaradi katerih bi morale biti zaslišane.

6. Na zahtevo bodo dane uvoznikom, izvoznikom, predstavnikom vlade države izvoznice in pritožnikom, ki so se javili v skladu s členom 5(10), priložnosti, da se sestanejo s tistimi strankami, ki imajo nasprotne interese, tako da se lahko predstavijo nasprotna stališča in argumenti, ki jih spodbijajo. Ponujanje takih priložnosti mora upoštevati potrebo po ohranjanju zaupnosti in koristi strank. Nobena stranka ni prisiljena prisostvovati takemu srečanju in neudeležba ne škoduje primeru te stranke. Ustne informacije, ki se dajejo v zvezi z določbami tega odstavka, se upoštevajo, če so kasneje potrjene še v pisni obliki.

7. Pritožniki, uvozniki in izvozniki in njihova predstavniška združenja, uporabniki in organizacije potrošnikov, ki so se javili v skladu s členom 5(10), kakor tudi predstavniki države izvoznice, lahko na pisno zahtevo pregledajo vse v preiskavi uporabljene informacije, ki jih je katera koli stranka dala na razpolago za preiskavo, za razliko od internih dokumentov, ki jih pripravijo pristojni organi Skupnosti ali njenih držav članic in ki so pomembni za predstavitev njihovih primerov in niso zaupni v smislu člena 19 in da so uporabljeni v preiskavi. Takšne stranke se lahko odzovejo na te informacije in njihove pripombe se upoštevajo, če so dovolj utemeljene.

8. Razen v okoliščinah, o katerih govori člen 18, se v kar največji možni meri preverja natančnost informacij, ki jih dostavijo zainteresirane stranke in na katerih temeljijo ugotovitve.

9. Pri postopkih, ki se začnejo v skladu s členom 5(9), se preiskava, če je le mogoče, zaključi v roku enega leta. Vsekakor pa se ta preiskava v vseh primerih zaključi v 15. mesecih po njenem začetku z ugotovitvami, ki jih v primeru vloženih zavez v skladu z členom 8, v primeru dokončnih ukrepov pa člen 9.

Člen 7

Začasni ukrepi

1. Če se začne postopek v skladu s členom 5, se lahko uvedejo začasne dajatve, če je bilo o tem objavljeno obvestilo, in so zainteresirane stranke dobile ustrezne priložnosti, da predložijo svoje informacije in dajo pripombe v skladu s členom 5(10), če je prišlo do začasne pozitivne ugotovitve, da gre za dumping in posledično škodo za industrijo Skupnosti, in če interes Skupnosti kliče po intervenciji, da se prepreči taka škoda. Začasne dajatve se uvedejo ne prej kot 60 dni po začetku postopkov, vendar ne kasneje kot devet mesecev po začetku postopkov.

2. Znesek začasne protidumpinške dajatve ne sme presegati začasno določene stopnje dumpinga, vendar bi moral biti manjši od navedene stopnje, če bi že taka manjša dajatev bila zadostna, da odstrani škodo, ki jo ima industrija Skupnosti.

3. Začasne dajatve se zavarujejo z jamstvom in sprostitev zadevnih izdelkov v prosti promet Skupnosti je pogojena z zagotovitvijo takega jamstva.

4. Komisija izvede začasne ukrepe po posvetovanju ali pa, v izjemno nujnih primerih, po tem, ko uradno obvesti države članice. V tem zadnjem primeru se začnejo posvetovanja največ 10 dni po izdaji uradnega obvestila državam članicam o ukrepih, ki jih bo izvedla Komisija.

5. Če kaka država članica zahteva takojšnje posredovanje Komisije in če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1, Komisija najkasneje v petih delovnih dneh po prejemu zahtevka, odloči ali naj se uvede začasna proti dumpinška dajatev.

6. Komisija nemudoma obvesti Svet in države članice o vsaki odločitvi, ki jo sprejme v zvezi z odstavki 1 do 5. Svet, ki odloča s kvalificirano večino, lahko odloči drugače.

7. Začasne dajatve se lahko uvedejo za šest mesecev, pri čemer se lahko to obdobje podaljša še za nadaljnje tri mesece, lahko pa se uvedejo za devet mesecev. Vendar pa se lahko začasne dajatve podaljšajo ali uvedejo za devetmesečno obdobje samo v primeru, če tako zahtevajo izvozniki, ki predstavljajo pomemben delež vpletene trgovine, ali če ne ugovarjajo po tem, ko jih Komisija o tem uradno obvesti.

Člen 8

Zaveze

1. Preiskave se lahko zaključijo brez uvedbe začasnih ali dokončnih dajatev po prejemu zadovoljive prostovoljne zaveze od katerega koli izvoznika, da bo popravil svoje cene ali pa prenehal izvažati na zadevno področje po dumpinških cenah, tako da Komisija po posvetovanjih ocenjuje, da je škodljivi učinek dumpinga odstranjen. Zvišanja cen v okviru takih zavez ne bodo večja, kot je potrebno za odstranitev stopnje dumpinga, morala pa bi biti manjša od stopnje dumpinga, če bi taka zvišanja bila zadostna, da odstranijo škodo industriji Skupnosti.

2. Zaveze lahko predlaga Komisija, vendar noben izvoznik ni prisiljen dati take zaveze. Dejstvo, da izvozniki ne ponudijo takih zavez ali ne sprejmejo vabil, da bi tako naredili, ne sme na noben način vplivati na obravnavo primera. Vendar pa se lahko ugotovi, da se bo grožnja škode bolj verjetno uresničila, če se dumpinški uvoz nadaljuje. Zaveze se ne zahtevajo ali sprejemajo od izvoznikov, razen če ni prišlo do začasne pozitivne ugotovitve, da gre dejansko za dumping in škodo. Razen v izjemnih okoliščinah se morajo zaveze ponuditi najkasneje ob koncu obdobja, v teku katerega se v skladu s členom 20(5) lahko vlagajo stališča.

3. Zaveze se ne sprejmejo, če se šteje, da bi bilo njihovo sprejemanje nepraktično, kot na primer, kjer je število dejanskih ali potencialnih izvoznikov preveliko, ali zaradi drugih razlogov, vključno zaradi razlogov splošne politike. Zadevnemu izvozniku se lahko sporočijo razlogi, zaradi katerih je bilo predlagano, da se zavrne njegova ponudba, da ponudi zavezo, in se mu lahko da priložnost, da poda na to pripombe. Razlogi za zavrnitev se razložijo v dokončnem sklepu.

4. Od strank, ki ponujajo zavezo, se zahteva, da dostavijo verzijo take zaveze, ki ni zaupne narave, tako da jo bo mogoče dati na razpolago v preiskavi zainteresiranim strankam.

5. Če se zaveze po posvetovanju sprejmejo in če se v Svetovalnem odboru ne vložijo nobeni ugovori, se preiskava zaključi. V vseh ostalih primerih Komisija nemudoma predloži Svetu poročilo o rezultatih posvetovanja, skupaj s predlogom, da se preiskava zaključi. Preiskava se šteje za zaključeno, če v enem mesecu Svet s kvalificirano večino ne odloči drugače.

6. Če se zaveze sprejmejo, se preiskava o dumpingu in škodi običajno zaključi. V takem primeru, če se izda negativna ugotovitev glede dumpinga ali škode, zaveza avtomatično zapade, razen v primerih, kjer je taka ugotovitev v veliki meri posledica obstoja zaveze. V takih primerih se lahko zahteva, da se zaveza za določeno smiselno obdobje zadrži. V primeru, če pride do pozitivne ugotovitve, da dumping in škoda dejansko obstajata, zaveza ostane v veljavi v skladu s svojimi pogoji in določbami te uredbe.

7. Komisija zahteva od vsakega izvoznika, od katerega je prejela zavezo, da dostavi občasno informacije, ki se nanašajo na izpolnjevanje take zaveze, in da dovoli preverjanje zadevnih informacij. Neizpolnjevanje takih zahtev se tolmači kot kršenje zaveze.

8. Če so bile zaveze prejete od določenih izvoznikov v teku preiskave, se za namene člena 11 šteje, da te zaveze veljajo od datuma, ko se preiskava za ustrezno državo izvoznico zaključi.

9. V primeru, da katera koli stranka krši ali umakne zaveze, se uvede dokončna dajatev v skladu z členom 9 na osnovi dejstev, ugotovljenih v okviru preiskave, v zvezi s katero je bila zaveza dana, če je bila taka preiskava zaključena s končno ugotovitvijo dumpinga in škode, in če je zadevni izvoznik, razen v primeru, da je sam umaknil zavezo, dobil priložnost, da poda svoje pripombe.

10. Začasna dajatev se lahko po posvetovanju uvede v skladu s členom 7 na osnovi najboljših dostopnih informacij, kjer obstoja razlog za prepričanje, da je zaveza bila kršena, ali pa v primeru kršitve ali umika zaveze, kjer preiskava, v okviru katere je prišlo do izdaje zaveze, ni bila zaključena.

Člen 9

Zaključek brez ukrepov; uvedba dokončnih dajatev

1. Kjer se pritožba umakne, se lahko postopek zaključi, razen če tak zaključek ne bi bil v interesu Skupnosti.

2. Če se po posvetovanju zaščitni ukrepi izkažejo za nepotrebne in znotraj Svetovalnega odbora ni ugovorov, se preiskava ali postopek zaključi. V vseh ostalih primerih Komisija Svetu nemudoma predloži poročilo o rezultatih posvetovanja, skupaj s predlogom, da se postopek zaključi. Postopek bo veljal za zaključenega, če v enem mesecu Svet, ki odloča s kvalificirano večino, ne odloči drugače.

3. Za postopek, ki se začne v skladu s členom 5(9), običajno velja, da je škoda zanemarljiva, če je zadevni uvoz manjši kot obseg, opisan v členu 5(7). Isti postopek se takoj zaključi, kjer se ugotovi, da je stopnja dumpinga, izražena kot odstotek izvozne cene, manjša kot 2 %, pod pogojem, da se zaključi samo preiskava, kjer je stopnja manjša kot 2 % za individualne izvoznike, da pa ti sami ostanejo predmet postopka in morebitne ponovne preiskave pri kakršnem koli kasnejšem pregledu, ki se za zadevno državo izvaja v skladu s členom 11.

4. Če končno ugotovljena dejstva kažejo na to, da gre za dumping in škodo, ki jo ta povzroča, in je treba v interesu Skupnosti posredovati v skladu s členom 21, Svet uvede dokončno proti dumpinško dajatev, z navadno večino in na predlog Komisije, po posvetovanju s Svetovalnim odborom. Kjer veljajo začasne dajatve, je predlog za dokončne ukrepe predložen Svetu ne kasneje kot en mesec pred prenehanjem veljavnosti teh dajatev. Znesek proti dumpinške dajatve ne bo presegal stopnje dumpinga, ki je bila ugotovljena, vendar bi moral biti manjši od te stopnje, če bi taka manjša dajatev bila zadostna za odstranitev škode za industrijo Skupnosti.

5. V vsakem primeru se proti dumpinška dajatev uvede v obliki ustreznih zneskov na nepristranski osnovi za uvoz izdelka iz vseh virov, za katere se izkaže, da so dumpinški in da povzročajo škodo, razen za uvoz iz tistih virov, od katerih so bile sprejete zaveze v skladu z določbami te uredbe. Uredba, ki uvaja dajatev, bo določila dajatev za vsakega dobavitelja ali, če to ni izvedljivo, za zadevno državo dobaviteljico, pri čemer bo to slednje tudi splošno pravilo v primerih iz člena 2(7).

6. Ko Komisija omeji svojo preiskavo v skladu s členom 17, nobena proti dumpinška dajatev, ki se nanaša na uvoz od izvoznikov ali proizvajalcev, ki so se javili v skladu s členom 17, vendar niso bili vključeni v preiskavo, ne presega tehtanega povprečja stopnje dumpinga, ki je bilo ugotovljeno za stranke v vzorcu. Za namene tega odstavka Komisija zanemari vse ničelne in de minimis stopnje in stopnje, ki se ugotovijo v okoliščinah, navedenih v členu 18. Individualne dajatve se uporabijo pri uvozu od katerega koli izvoznika ali proizvajalca, za katerega velja individualna obravnava, kot jo določa člen 17.

Člen 10

Retroaktivnost

1. Začasni ukrepi in dokončne protidumpinške dajatve se uporabijo samo za izdelke, ki vstopajo v prosti promet od trenutka, ko prične veljati odločitev, sprejeta v skladu s členi 7(1) ali 9(4), kar je odvisno od konkretnega primera, pri čemer veljajo izjeme, določene v tej uredbi.

2. Kjer je bila uporabljena začasna dajatev in končno ugotovljena dejstva kažejo, da dumping in škoda obstajata, Svet odloči, ne glede na to, ali se bo uvedla dokončna proti dumpinška dajatev, kakšen delež začasne dajatve se mora dokončno pobrati. V ta namen beseda "škoda" ne vsebuje znatnega zaviranja izgradnje industrije Skupnosti, niti grožnje materialne škode, razen, kjer se ugotovi, da bi se navedeno v odsotnosti začasnih ukrepov razvilo v znatno škodo. V vseh ostalih primerih, tudi, ko gre za omenjeno grožnjo ali zaviranje, se vsi začasni zneski sprostijo, dokončne dajatve pa se lahko uvedejo samo od datuma, ko se dokončno ugotovi omenjena grožnja ali znatno zaviranje.

3. Če je dokončna proti dumpinška dajatev višja kot začasna dajatev, se razlika ne pobere. Če je dokončna dajatev nižja kot začasna dajatev, se dajatev ponovno izračuna. Kjer je končna ugotovitev negativna, se začasna dajatev ne potrdi.

4. Dokončne proti dumpinške dajatve se lahko zaračuna za izdelke, ki so vstopili za potrošnjo ne več kot 90 dni pred dnevom začetka uporabe začasnih ukrepov, vendar ne pred začetkom preiskave, pod pogojem, da je bil ta uvoz registriran v skladu s členom 14(5), da je Komisija dala prizadetim uvoznikom priložnost, da dajo svoja pojasnila, in pogojem, da velja sledeče:

(a) v zvezi z zadevnim izdelkom je bilo opaziti dumping preko daljšega obdobja ali pa se je uvoznik zavedal ali pa bi se bil moral zavedati dumpinga, kar zadeva obseg dumpinga in domnevno ali ugotovljeno škodo; in

(b) poleg ravni uvoza, ki je povzročal škodo v teku obdobja preiskave, obstaja nadaljnja znatna rast uvoza, ki bo zaradi svoje časovne opredeljenosti in obsega in drugih okoliščin verjetno resno ogrozil popravljalni učinek dokončne proti dumpinške dajatve, ki se bo uporabila.

5. V primerih kršitve ali umika zaveze se lahko obračunajo dokončne dajatve za blago, ki vstopa v prosti promet ne več kot 90 dni pred uporabo začasnih ukrepov, pod pogojem, da je bil ta uvoz registriran v skladu s členom 14(5), in da se nobeno tako retroaktivno ocenjevanje ne bo nanašalo na uvoz, ki je vstopil pred kršitvijo ali umikom zaveze.

Člen 11

Trajanje, pregledi in vračila

1. Protidumpinški ukrep ostane v veljavi samo tako dolgo in samo v takem obsegu, kot je treba, da se prepreči dumping, ki povzroča škodo.

2. Dokončni protidumpinški ukrep preneha veljati pet let po svoji uvedbi ali pet let od datuma zaključka zadnjega pregleda, ki je obravnaval tako dumping kot tudi škodo, razen če je v tem pregledu določeno, da bo po izteku ukrepov verjetno prišlo do nadaljevanja ali do ponovnega pojava dumpinga in škode. Tak pregled zaradi izteka ukrepa se začne na pobudo Komisije ali pa na zahtevo, ki jo vložijo proizvajalci Skupnosti ali pa se vloži v njihovem imenu, in ukrep ostane v veljavi, dokler ni znan rezultat takega pregleda.

Pregled ob izteku ukrepa se začne, če zahtevek zanj vsebuje dovolj dokazov, da bi konec ukrepov verjetno imel za posledico nadaljevanje ali ponovno pojavljanje dumpinga ali škode. Na tako verjetnost lahko na primer kažejo dokazi o nadaljevanju dumpinga in škode ali dokazi, da je odstranitev škode deloma ali v celoti posledica obstoja ukrepov ali dokazi, da so okoliščine, v katerih se nahajajo izvozniki, ali pa okoliščine na trgu take, da kažejo na verjetnost nadaljevanja škodljivega dumpinga.

Pri izvajanju preiskav, po tem odstavku, se izvoznikom, uvoznikom, predstavnikom države izvoznice in proizvajalcem Skupnosti da možnost, da podrobneje razložijo, spodbijajo ali komentirajo zadeve, opisane v zahtevku po pregledu, in sklepi se sprejmejo ob primernem upoštevanju vseh relevantnih in ustrezno dokumentiranih dokazov, predloženih v zvezi z vprašanjem, ali je verjetno oziroma ni verjetno, da bi konec ukrepov povzročil nadaljevanje ali ponovno pojavljanje dumpinga in škode.

Obvestilo o bližajočem se koncu ukrepov se objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti ob primernem času v zadnjem letu obdobja uporabe ukrepov, kot je opredeljeno v tem odstavku. Po tem imajo proizvajalci Skupnosti najkasneje tri mesece pred koncem petletnega obdobja pravico vložiti zahtevek za pregled v skladu z drugim pododstavkom. Prav tako se objavi obvestilo, ki naznani dejansko prenehanje ukrepov v skladu s tem odstavkom.

3. Potrebo po nadaljevanju izvajanja ukrepov je mogoče pregledati, kjer je to upravičeno, na pobudo Komisije ali na zahtevo države članice ali pa, pod pogojem, da je minilo smiselno dolgo časovno obdobje vsaj enega leta od uvedbe dokončnega ukrepa, na zahtevo katerega koli izvoznika ali uvoznika ali proizvajalcev Skupnosti, če ta zahteva vsebuje dovolj dokazov, ki utemeljujejo potrebo po takšnem vmesnem pregledu.

Vmesni pregled se začne, če zahteva vsebuje dovolj dokazov, da nadaljnje izvajanje ukrepa ni več potrebno za preprečevanje dumpinga in/ali da bi se škoda verjetno ne nadaljevala oz. se ne bi spet pojavljala, če se ukrep odstrani ali spremeni, ali pa, da obstoječi ukrep ni ali pa ni več zadosten, da prepreči dumping, ki povzroča škodo.

Pri izvajanju preiskave, o kateri govori ta odstavek, Komisija med drugim oceni, ali so se okoliščine glede dumpinga in škode bistveno spremenile, ali če obstoječi ukrepi dosegajo želene rezultate pri odstranjevanju škode, ki je bila prej ugotovljena v zvezi s členom 3. V tem pogledu se pri končnem odločanju upoštevajo vsi relevantni in ustrezno dokumentirani dokazi.

4. Pregled se izvede tudi v namene določanja individualnih stopenj dumpinga za nove izvoznike v obravnavani državi izvoznici, ki niso izvažali izdelka v času obdobja preiskave, na osnovi katerega so bili ukrepi določeni.

Pregled se začne, če lahko novi izvoznik ali proizvajalec pokaže, da ni povezan z nobenim od izvoznikov ali proizvajalcev v državi izvoznici, ki so predmet proti dumpinških ukrepov za ta izdelek, in da je dejansko izvažal v Skupnost po zgoraj navedenem obdobju preiskave, ali pa, če lahko dokaže, da je prevzel nepreklicno pogodbeno obveznost, da izvozi znatno količino v Skupnost.

Pregled za novega izvoznika se začne in se pospešeno izvaja po posvetovanju s Svetovalnim odborom in po tem, ko je bila dana proizvajalcem v Skupnosti priložnost, da dajo svoje pripombe. Z uredbo Komisije, ki začenja pregled, se prekliče obstoječa veljavna dajatev za novega zadevnega izvoznika, tako da se spremeni uredba, ki je to obstoječo dajatev uvedla, hkrati pa podredi uvoz registraciji v skladu s členom 14(5) z namenom, da zagotovi, da se lahko v primeru, če bi pregled ugotovil v zvezi s tem izvoznikom pojav dumpinga, proti dumpinške dajatve obračunajo tudi za nazaj do dne začetka pregleda.

Določbe tega odstavka se ne uporabljajo, kjer so bile dajatve uvedene v skladu s členom 9(6).

5. Ustrezne določbe te uredbe v zvezi s postopki in vodenjem preiskav, razen tistih, ki se nanašajo na roke, se uporabijo za vsak pregled, ki se izvaja v skladu z odstavki 2, 3 in 4. Vsak tak pregled se izvede hitro in se običajno zaključi v 12. mesecih po dnevu začetka pregleda.

6. Preglede v skladu s tem členom Komisija začne po posvetovanju s Svetovalnim odborom. Kjer pregledi to opravičujejo, institucija Skupnosti, ki je odgovorna za uvajanje ukrepov, ukrepe prekliče ali obdrži v skladu z odstavkom 2 oziroma prekliče, obdrži ali spremeni v skladu s odstavkoma 3 in 4. Če se ukrepi prekličejo za posamezne izvoznike, ne pa za državo kot celoto, ostanejo taki izvozniki še naprej predmet postopka in se jih lahko avtomatično ponovno pregleda pri vsakem kasnejšem pregledu, ki se izvaja za to državo v skladu s tem členom.

7. Kjer pregled ukrepov v skladu z odstavkom 3 poteka ob koncu obdobja uporabe ukrepov, kot je to opredeljeno v odstavku 2, tak pregled obravnava tudi okoliščine, določene v odstavku 2.

8. Ne glede na odstavek 2 lahko uvoznik zaprosi za vračilo pobranih dajatev, kjer se pokaže, da je bila stopnja dumpinga, na osnovi katere so bile dajatve plačane, odstranjena ali pa zmanjšana na raven, ki je nižja kot raven veljavne dajatve.

Ko zahteva vračilo proti dumpinških dajatev, mora uvoznik Komisiji predložiti prošnjo. Prošnja se posreduje preko države članice z ozemlja, na katerem so bili izdelki sproščeni v prosti promet, v šestih mesecih od datuma, ko so pristojni organi na ustrezen način določile znesek dokončnih dajatev, ki naj se zaračunajo, ali od datuma, ko je bila dokončno sprejeta odločitev, da se poberejo zneski zavarovanja dani v obliki začasne dajatve. Države članice nemudoma posredujejo prošnjo Komisiji.

Prošnja za vračilo denarja velja kot ustrezno podprta z dokazi, če vsebuje natančne informacije o znesku proti dumpinških dajatev, katerega vračilo se zahteva, in vso carinsko dokumentacijo, ki se nanaša na izračun in plačilo tega zneska. Vsebovati mora tudi dokaz za reprezentativno obdobje, ki bo kazal normalne vrednosti in izvozne cene pri izvozu v Skupnost za izvoznika ali proizvajalca, za katerega dajatev velja. V primerih, kjer uvoznik ni povezan z zadevnim izvoznikom ali proizvajalcem in take informacije niso takoj dostopne, ali pa, kjer izvoznik ali proizvajalec noče dati uvozniku teh informacij, mora prošnja vsebovati izjavo izvoznika ali proizvajalca, da je bila stopnja dumpinga zmanjšana ali odstranjena, kot je to določeno v tem členu, in da bodo ustrezni podporni dokazi o tem dostavljeni Komisiji. Če izvoznik ali proizvajalec takih dokazov ne pošlje v razumnem roku, bo prošnja zavrnjena.

Komisija se po posvetovanju s Svetovalnim odborom odloči, ali in v kolikšni meri naj prošnji ugodi, lahko pa se ob vsakem času tudi odloči, da začne vmesni pregled, nakar se informacije in ugotovitve takega pregleda, ki se izvaja v skladu z določbami, ki veljajo za take preglede, uporabijo za odločitev, ali in v kolikšni meri je vračilo denarja upravičeno. Vračilo dajatev se običajno izvede v 12. mesecih, v nobenem primeru pa ne kasneje kot v 18. mesecih po datumu, ko je uvoznik izdelka, ki je predmet proti dumpinških dajatev, vložil prošnjo za vračilo, podprto z ustreznimi dokazi. Odobrena denarna vračila običajno izplačajo države članice v 90. dneh po zgoraj navedeni odločitvi.

9. Pri vseh preiskavah, povezanih z ustreznim pregledom ali vračilom denarja, ki se izvajajo v skladu s tem členom, Komisija, pod pogojem, da se okoliščine ne spremenijo, uporabi isto metodologijo kakor pri preiskavi, na osnovi katere je bila dajatev določena, ob ustreznem upoštevanju člena 2, še posebej odstavka 11 in 12, ter člena 17.

10. Pri vsaki preiskavi, ki se izvaja v skladu s tem členom, Komisija pregleda zanesljivost izvoznih cen v skladu z členom 2. Vendar pa, kjer se odloči računsko določiti izvozno ceno v skladu s členom 2(9), jo izračuna brez odštevanja zneskov plačanih proti dumpinških dajatev, če se dostavijo prepričljivi dokazi, da se dajatev ustrezno odraža v cenah pri nadaljnji prodaji in v vseh nadaljnjih prodajnih cenah v Skupnosti.

Člen 12

1. Če industrija Skupnosti predloži dovolj informacij, ki kažejo, da ukrepi niso vplivali ali pa da so premalo vplivali na gibanje cen pri nadaljnji prodaji ali vseh nadaljnjih prodajnih cen v Skupnosti, se lahko po posvetovanju preiskava ponovno odpre z namenom, da se razišče, ali je ustrezen ukrep kaj učinkoval na zgoraj navedene cene.

2. V teku ponovne preiskave, o kateri govori ta člen, morajo dobiti izvozniki, uvozniki in proizvajalci Skupnosti možnost, da pojasnijo situacijo glede cen pri nadaljnji prodaji in vseh nadaljnjih prodajnih cen: če se ugotovi, da bi bil ukrep moral voditi do gibanj teh cen, potem se z namenom odstraniti škodo, ki je bila predhodno ugotovljena v skladu s členom 3, izvozne cene ponovno ocenijo v skladu s členom 2 in se stopnje dumpinga ponovno izračuna, tako da se upoštevajo na novo ocenjene izvozne cene. Če se oceni, da je pomanjkanje gibanja cen v Skupnosti posledica padca izvoznih cen, do katerega je prišlo pred ali po uvedbi ukrepov, se lahko stopnje dumpinga ponovno izračunajo, da se upoštevajo takšne nižje izvozne cene.

3. Kjer ponovna preiskava, o kateri govori ta člen, kaže povečan dumping, Svet spremeni veljavne ukrepe, pri čemer odloča z navadno večino na predlog Komisije v skladu z novimi ugotovitvami glede izvoznih cen.

4. Ustrezne določbe členov 5 in 6 se uporabijo za vsak pregled, ki se izvaja v skladu s tem členom, razen da se bo tak pregled izvajal hitro in bo običajno zaključen v šestih mesecih od datuma začetka ponovne preiskave.

5. Domnevne spremembe normalne vrednosti se v okviru tega člena upoštevajo samo v primeru, če so dane Komisiji na razpolago vse informacije o popravljenih normalnih vrednostih, ustrezno utemeljene z dokazi, in sicer v časovnih rokih, določenih v obvestilu o začetku preiskave. Če preiskava vključuje ponovno preiskavo normalnih vrednosti, se lahko uvoz podredi registraciji v skladu s členom 14(5), dokler ni znan rezultat ponovne preiskave.

Člen 13

Izogibanje

1. Proti dumpinške dajatve, uvedene v skladu s to uredbo, se lahko razširijo tudi na uvoz podobnih izdelkov iz tretjih držav ali njihovih delov, če prihaja do izogibanja veljavnim ukrepom. Izogibanje je opredeljeno kot sprememba v vzorcu trgovanja med tretjimi državami in Skupnostjo, ki izhaja iz prakse, procesov ali dela, za katere ni dovolj potrebnih razlogov ali ekonomske razlage, razen same uvedbe dajatev, in kjer obstojajo dokazi, da so popravljalni učinki dajatev oslabljeni v smislu cen in/ali količin podobnih izdelkov in obstajajo dokazi o dumpingu v zvezi z normalnimi vrednostmi, ki so bile predhodno ugotovljene za podobne ali sorodne izdelke.

2. Za določeno aktivnost sestavljanja v Skupnosti ali tretji državi se šteje, da se izogiba veljavnim ukrepom, če:

(a) se je aktivnost pričela ali znatno okrepila po tem, ali pa neposredno pred tem, ko se je začela proti dumpinška preiskava, zadevni deli pa prihajajo iz države, ki je predmet teh ukrepov; in

(b) vrednost delov predstavlja 60 % ali več celotne vrednosti delov sestavljenega izdelka, vendar pa se v nobenem primeru ne šteje, da gre za izogibanje, če je dodana vrednost, za katero se poveča vrednost delov, vnesenih tekom aktivnosti sestavljanja ali končne izdelave, večja od 25 % proizvodnih stroškov, in

(c) so popravljalni učinki dajatev oslabljeni v smislu cen in/ali količin sestavljenega podobnega izdelka in obstajajo dokazi o dumpingu v zvezi z normalnimi vrednostmi, ki so bile prehodno ugotovljene za podobne ali sorodne izdelke.

3. Preiskave se pričnejo v skladu s tem členom, če vsebuje zahteva dovolj dokazov glede dejavnikov, določenih v odstavku 1. Preiskave se začnejo po posvetovanju s Svetovalnim odborom na osnovi uredbe Komisije, ki tudi da navodilo carinskim organom, da podredijo uvoz registraciji v skladu s členom 14(5) ali da zahtevajo jamstva. Preiskave vodi Komisija, ki ji lahko pomagajo carinski organi, in se zaključi v devetih mesecih. Če končno ugotovljena dejstva upravičujejo podaljšanje ukrepov, ukrepe podaljša Svet, ki odloča z navadno večino in na predlog Komisije, z začetkom veljavnosti na dan, ko je bila odrejena registracija v skladu s členom 14(5), ali, ko so bile zahtevana jamstva. Ustrezne postopkovne določbe te uredbe v zvezi z začetkom in vodenjem preiskav se uporabljajo v skladu s tem členom.

4. Izdelki niso predmet registracije v skladu s členom 14(5) ali ukrepom, če jih spremlja carinsko potrdilo, ki izjavlja, da uvoz tega blaga ne predstavlja izogibanja. Ta potrdila se lahko izdajajo uvoznikom na osnovi pisne prošnje, po tem, ko Komisija sprejme odločitev o njihovi odobritvi, kar stori po posvetovanju s Svetovalnim odborom ali po sklepu Sveta, s katerim se uvedejo ukrepi, v veljavi pa ostanejo v obdobju in pod pogoji, ki so v njih navedeni.

5. Nič v tem členu ne ovira običajne uporabe veljavnih določb, ki se nanašajo na carinske dajatve.

Člen 14

Splošne določbe

1. Začasne ali dokončne proti dumpinške dajatve uvede uredba, pobirajo pa jih države članice v obliki, po določeni stopnji in v skladu z drugimi kriteriji, določenimi v uredbi, ki uvaja takšne dajatve. Take dajatve se tudi pobirajo neodvisno od carin, davkov in drugih dajatev, ki se običajno plačujejo pri uvozu. Noben izdelek ne sme biti hkrati predmet proti dumpinških in izravnalnih dajatev, če sta obe vrsti dajatev namenjeni reševanju ene in iste situacije, ki izhaja iz dumpinga ali iz izvoznega subvencioniranja.

2. Uredbe, ki uvajajo začasne ali dokončne protidumpinške dajatve, in uredbe ali sklepi, s katerimi se sprejemajo zaveze ali zaključujejo preiskave ali postopki, se objavijo v Uradnem listu Evropskih skupnosti. Take uredbe ali sklepi vsebujejo ob ustreznem upoštevanju zaupnosti informacij imena izvoznikov, če je to mogoče, ali vpletenih držav, opis izdelka in povzetek bistvenih dejstev in premislekov, povezanih z odločitvami o dumpingu in škodi. V vsakem primeru se izvod uredbe ali sklepa pošlje znanim zainteresiranim strankam. Določbe tega odstavka se uporabljajo smiselno za preglede.

3. Posebne določbe, še posebej v zvezi s skupno opredelitvijo pojma porekla, kot so vsebovane v Uredbi Sveta (EGS) št. 2913/92 [6], se lahko sprejmejo v skladu s to uredbo.

4. V interesu Skupnosti se lahko ukrepi, ki se izvajajo v skladu s to uredbo, po posvetovanju s Svetovalnim odborom, opustijo s sklepom Komisije za obdobje devetih mesecev. Ta opustitev se lahko podaljša še za nadaljnje obdobje, vendar ne sme presegati enega leta, če tako odloči Svet, ki odloča z navadno večino na predlog Komisije. Ukrepi se lahko opustijo samo v primeru, če se pogoji na trgu začasno spremenijo v tolikšnem obsegu, da ni verjetno, da bi se kot posledica opustitve spet pojavila škoda, in pod pogojem, da je bila dana industriji Skupnosti priložnost, da poda svoje pripombe in so bile te pripombe upoštevane. Ukrepi se lahko ob vsakem času in po posvetovanju obnovijo, če razloga za opustitev ni več.

5. Komisija lahko po posvetovanju s Svetovalnim odborom da navodilo carinskim organom, da izvedejo ustrezne ukrepe za registriranje uvoza, tako da bi bilo kasneje mogoče uporabiti ustrezne ukrepe proti temu uvozu od dneva takšne registracije naprej. Uvoz se lahko podredi registraciji na osnovi zahteve industrije Skupnosti, ki vsebuje zadostne dokaze, ki upravičujejo takšno ukrepanje. Registriranje uvede uredba, ki navede namen te aktivnosti in, če je to primerno, ocenjen znesek možnih bodočih obveznosti. Uvoz ne sme biti predmet registracije več kot devet mesecev.

6. Države članice Komisiji poročajo vsak mesec o uvozu izdelkov, ki so predmet preiskave in ukrepov in o znesku dajatev, ki so bile pobrane v skladu s to uredbo.

Člen 15

Posvetovanja

1. Vsa posvetovanja, predvidena po tej uredbi, se odvijajo v okviru Svetovalnega odbora, ki je sestavljen iz predstavnikov vseh držav članic s predstavnikom Komisije kot predsednikom. Posvetovanja se izvedejo takoj, ko to zahteva kaka država članica, ali pa na pobudo Komisije in v vsakem primeru v časovnem roku, ki omogoča, da se bo mogoče držati v tej uredbi določenih rokov.

2. Odbor se sestane, ko ga skliče predsednik. Predsednik tudi priskrbi državam članicam v najkrajšem možnem času vse relevantne informacije.

3. Če je treba, lahko potekajo posvetovanja samo pisno; v tem primeru Komisija uradno obvesti države članice in določi obdobje, znotraj katerega imajo pravico izraziti svoja mnenja ali zahtevati ustno posvetovanje, ki ga organizira predsednik, pod pogojem, da je mogoče imeti tako ustno posvetovanje znotraj časovnega obdobja, ki omogoča spoštovanje rokov, ki jih določa ta uredba.

4. Posvetovanja obravnavajo še posebej:

(a) obstoj dumpinga in metode določanja stopenj dumpinga;

(b) obstoj in obseg škode;

(c) vzročno zvezo med dumpinškim uvozom in škodo;

(d) ukrepe, ki so v danih okoliščinah primerni za preprečevanje ali odpravo škode, ki jo povzroča dumping, in načine in sredstva za izvajanje takih ukrepov.

Člen 16

Obiski zaradi preveritve

1. Komisija, če se ji zdi primerno, izvede obiske, da preveri evidence uvoznikov, izvoznikov, trgovcev, zastopnikov, proizvajalcev, trgovinskih združenj in organizacij in preveri informacije, ki so ji bile dostavljene glede dumpinga in škode. Če ni ustreznega in pravočasnega odgovora, lahko obisk zaradi preveritve odpade.

2. Komisija lahko po potrebi izvede preiskave v tretjih državah, pod pogojem, da od ustreznih podjetij dobi soglasje, da nadalje uradno obvesti predstavnike vlade v zadevni državi in da slednja preiskavi ne ugovarja. Takoj ko dobi soglasje zadevnih podjetij, Komisija uradno obvesti pristojne organe države izvoznice o imenih in naslovih podjetij, ki jih bo obiskala, in o dogovorjenih datumih obiskov.

3. Zadevna podjetja se obvesti o naravi informacij, ki se bodo preverjale med obiski zaradi preveritve, in o vseh nadaljnjih informacijah, ki jih je treba zagotoviti v teku takih obiskov, čeprav to ne izključuje možnosti, da se tekom preverjanja pojavijo zahteve po zagotovitvi nadaljnjih podrobnosti glede dobljenih informacij.

4. Pri preiskavah, ki se izvajajo na podlagi odstavkov 1, 2, in 3, Komisiji pomagajo uradniki tistih držav članic, ki to zahtevajo.

Člen 17

Vzorčenje

1. V primerih, ko gre za veliko število pritožnikov, izvoznikov ali uvoznikov, vrst izdelkov ali transakcij, se lahko preiskava omeji na smiselno število strank, izdelkov ali transakcij, tako da uporabi vzorce, ki so statistično utemeljeni na osnovi informacij, ki so dostopne ob času izbora, ali pa se preiskava lahko omeji na največji reprezentativni obseg proizvodnje, prodaje ali izvoza, ki ga je mogoče dovolj dobro preiskati v času, ki je na razpolago.

2. Končni izbor strank, vrst izdelkov ali transakcij v zvezi s temi določili vzorčenja izvede Komisija, vendar je dana prednost izbiranju vzorca ob hkratnem posvetovanju z zadevnimi strankami oz. njihovem soglašanju, pod pogojem, da se te stranke javijo in dostavijo dovolj informacij v treh tednih po začetku preiskave, tako da se lahko izbere reprezentativen vzorec.

3. V primerih, kjer je bila preiskava v skladu s tem členom omejena, se vseeno izračuna individualna stopnja dumpinga za vsakega izvoznika ali proizvajalca, ki v začetku ni bil izbran, ki predloži potrebne informacije v okviru časovnih rokov, ki jih določa ta uredba, razen v primerih, ko je število izvoznikov ali proizvajalcev tako veliko, da bi posamezne preiskave predstavljale preveliko obremenitev in bi onemogočile, da se preiskava v primernem času zaključi.

4. Kjer je odločeno, da se bodo jemali vzorci, obstaja pa določeno pomanjkanje sodelovanja med nekaterimi ali vsemi izbranimi strankami, ki bo verjetno znatno vplivalo na izid preiskave, se lahko izbere nov vzorec. Vendar pa, če še naprej obstaja znatna stopnja pomanjkanja sodelovanja in ni dovolj časa za izbiro novega vzorca, veljajo relevantne določbe člena 18.

Člen 18

Ne sodelovanje

1. V primerih, ko katera koli stranka ne dovoli dostopa do informacij ali na kak drug način ne dobavi potrebnih informacij v rokih, ki jih navaja ta uredba, ali pa močno ovira preiskavo, se lahko začasne ali dokončne ugotovitve, bodisi pozitivne ali negativne, naredijo na osnovi dostopnih dejstev. Če se ugotovi, da je katera koli zainteresirana stranka dostavila napačne ali zavajajoče informacije, se te informacije ne upoštevajo in se lahko uporabijo dostopna dejstva. Zainteresirane stranke je treba opozoriti na posledice nesodelovanja.

2. Če se odgovor ne posreduje v računalniški obliki, se to ne šteje kot nesodelovanje, pod pogojem, da zainteresirana stranka dokaže, da bi ji posredovanje odgovora v zahtevani obliki povzročilo nerazumno dodatno obremenitev ali nerazumne dodatne stroške.

3. Če informacije, ki jih predloži kaka zainteresirana stranka, niso idealne v vseh pogledih, jih vseeno ne bi bilo treba zanemariti, pod pogojem, da pomanjkljivosti niso takšne, da bi povzročile pretirane težave pri doseganju razumno točnih ugotovitev, in pod pogojem, da so informacije na ustrezen način in pravočasno predložene, da so preverljive in da je zainteresirana stranka delovala po svojih najboljših zmožnostih.

4. Če se dokazi ali informacije ne sprejmejo, mora biti stranka, ki jih pošilja takoj obveščena o razlogih za to in ji mora biti dana priložnost, da dostavi nadaljnje razlage v določenem časovnem roku. Če se razlage ocenijo kot nezadovoljive, se razlogi za zavrnitev takih dokazov ali informacij razkrijejo in navedejo v objavljenih ugotovitvah.

5. Če ugotovitve, vključno s tistimi o normalni vrednosti, temeljijo na določbah odstavka 1, vključno z informacijami, dostavljenimi v pritožbi, se, kjer je to izvedljivo, in ob ustreznem upoštevanju rokov preiskave, preverijo na osnovi drugih neodvisnih virov, ki so morda na razpolago, kakršni so npr. objavljeni ceniki, uradne uvozne statistike in carinski podatki ali informacije, dostavljene od drugih zainteresiranih strank tekom preiskave.

6. Če zainteresirana stranka ne sodeluje ali pa sodeluje le delno, tako da se pomembne informacije zaradi tega zadržujejo, je lahko izid za to stranko manj ugoden, kot bi bil, če bi sodelovala.

Člen 19

Zaupnost

1. Vse informacije, ki so po svoji naravi zaupne (npr., ker bi njihovo razkritje dalo znatno konkurenčno prednost konkurentu ali bi močno škodovalo osebi, ki je te informacije dostavila, ali pa osebi, od katere je te informacije prejela) ali ki jih stranke, udeležene v preiskavi, dostavijo na zaupni osnovi, jih pristojni organi obravnavajo kot take, če se predloži ustrezen razlog za to.

2. Od zainteresiranih strank, ki dostavljajo zaupne informacije, se zahteva, da dostavijo za te informacije povzetke, ki niso zaupni. Ti povzetki morajo biti dovolj podrobni, da dovoljujejo smiselno razumevanje vsebine informacij, predloženih v zaupni obliki. V izjemnih okoliščinah lahko te stranke navedejo, da te informacije ne predstavljajo dovolj dobrega povzetka. V takih izjemnih okoliščinah je treba dostaviti izjavo o razlogih, zakaj ustreznega povzetka ni mogoče pripraviti.

3. Če se oceni, da zahteva po zaupnosti ni utemeljena, in če dobavitelj informacij bodisi noče dati informacij na razpolago ali pa odobriti njihovega razkritja v splošni obliki ali v obliki povzetka, se lahko take informacije zanemarijo, razen če je mogoče na osnovi primernega vira dokazati, da so informacije pravilne. Zahteve po zaupnosti se ne zavračajo samovoljno.

4. Ta člen ne onemogoča, da pristojni organi Skupnosti razkrijejo splošne informacije, še posebej razloge, na katerih temeljijo odločitve, sprejete v skladu s to uredbo, ali razkritje dokazov, ki so jih pristojni organi Skupnosti uporabljali, v takšni meri, kot je potrebno za obrazložitev teh razlogov v sodnih postopkih. Tako razkritje mora upoštevati upravičene interese vpletenih strank, da se njihove poslovne skrivnosti ne razkrijejo.

5. Svet, Komisija in države članice ali uradniki vseh naštetih ne smejo razkrivati nobenih informacij, ki jih prejmejo v zvezi s to uredbo, za katere je njihov dobavitelj zahteval zaupno obravnavanje, razen če dobavitelj to izrecno dovoli. Izmenjave informacij med Komisijo in državami članicami ali kakršne koli informacije, ki se nanašajo na posvetovanja, ki se izvajajo v skladu s členom 15, ali kakršni koli interni dokumenti, ki jih pripravijo pristojni organi Skupnosti ali držav članic, se ne razkrijejo, razen če ta uredba to izrecno določa.

6. Informacije, ki se v zvezi s to uredbo prejmejo, se uporabljajo samo za namene, za katere so bile zahtevane.

Člen 20

Razkritje

1. Pritožniki, uvozniki in izvozniki in njihova predstavniška združenja in predstavniki države izvoznice lahko zahtevajo razkritje podrobnosti, na katerih temeljijo bistvena dejstva in premisleki, na osnovi katerih so bili uvedeni začasni ukrepi. Zahteve po takem razkritju se vložijo v pisni obliki takoj po uvedbi začasnih ukrepov, razkritje pa sledi v pisni obliki v najkrajšem možnem času.

2. Stranke iz odstavka 1 lahko zahtevajo dokončno razkritje bistvenih dejstev in premislekov, na osnovi katerih se namerava priporočiti uvedbo dokončnih ukrepov, ali pa zaključek preiskave ali postopka brez uvedbe ukrepov, pri čemer se še posebna pozornost posveča razkritju katerih koli dejstev ali premislekov, ki so drugačni od tistih, ki so bili uporabljeni pri začasnih ukrepih.

3. Zahteve za končno razkritje, opisane v odstavku 2, se naslovijo v pisni obliki na Komisijo, ki jih mora prejeti v primerih, kjer je bila uvedena začasna dajatev, najkasneje en mesec po objavi uvedbe te dajatve. Kjer začasna dajatev ni bila uporabljena, se strankam da priložnost, da zahtevajo končno razkritje v časovnih rokih, ki jih določi Komisija.

4. Končno razkritje je podano v pisni obliki. Izda se v najkrajšem možnem času ob ustreznem upoštevanju zaščite zaupnih informacij in običajno ne kasneje kot en mesec pred dokončno odločitvijo ali pred trenutkom, ko Komisija predloži kakršen koli predlog za dokončne ukrepe v skladu z členom 9. Če Komisija ob tem času še ne more razkriti določenih dejstev ali premislekov, se ta razkrijejo kasneje v najkrajšem možnem času. To razkritje ne vpliva na katerokoli kasnejšo odločitev, ki jo lahko sprejme Komisija ali Svet, toda če ta odločitev temelji na kakih drugačnih dejstvih ali premislekih, se ta razkrijejo v najkrajšem možnem času.

5. Pripombe, ki so dane po dokončnem razkritju, se upoštevajo samo v primeru, če se prejmejo v roku, ki ga v vsakem posameznem primeru določi Komisija in ki znaša vsaj 10 dni, pri čemer se na ustrezen način upošteva nujnost primera.

Člen 21

Interes Skupnosti

1. Odločitev o tem, ali interes Skupnosti zahteva posredovanje, temelji na ocenitvi vseh različnih interesov, vzetih kot celota, vključno z interesi domače industrije in uporabnikov ali potrošnikov; odločitev v smislu tega člena se sprejme samo, če so pred tem vse stranke dobile priložnost, da povedo svoja stališča v skladu z odstavkom 2. Pri taki preiskavi je posvečena posebna pozornost potrebi po odpravi učinkov škodljivega dumpinga, ki izkrivlja trgovino in vzpostavitvi učinkovite konkurence. Ukrepi, ki so določeni na osnovi ugotovljenega dumpinga in škode, se morda ne uporabijo, če pristojni organi na osnovi predloženih informacij lahko jasno ugotovijo, da uporaba takih ukrepov ni v interesu Skupnosti.

2. Da bi zagotovili trdno osnovo, na temelju katere lahko pristojni organi upoštevajo vsa mnenja in informacije pri odločanju o tem, ali je uvedba ukrepov v interesu Skupnosti, se lahko pritožniki, uvozniki in njihova predstavniška združenja ter predstavniške organizacije uporabnikov in potrošnikov v okviru rokov, določenih v obvestilu o začetku proti dumpinške preiskave, javijo in dostavijo ustrezne informacije Komisiji. Te informacije ali njihovi ustrezni povzetki se lahko dajo na razpolago drugim vpletenim strankam, navedenim v tem členu, ki imajo pravico odzvati se na te informacije.

3. Stranke, ki so delovale v skladu z odstavkom 2, lahko zahtevajo zaslišanje. Tem zahtevam se ugodi, če so vložene v rokih, določenih v odstavku 2, in če navedejo razloge, zaradi katerih bi interesu Skupnosti koristilo, če bi te stranke bile zaslišane.

4. Stranke, ki so delovale v skladu z odstavkom 2, lahko dostavijo svoje pripombe v zvezi z uporabo vseh uvedenih začasnih dajatev. Te pripombe morajo prispeti v enem mesecu po začetku uporabe teh ukrepov, če naj se upoštevajo, in te pripombe ali njihovi povzetki so lahko dani na razpolago drugim strankam, ki imajo pravico odgovoriti nanje.

5. Komisija pregleda informacije, ki so na primeren način predložene, in pregleda, v kakšni meri so te informacije reprezentativne; rezultate te analize in mnenje o njeni koristnosti Komisija pošlje Svetovalnemu odboru. Ravnotežje mnenj, izraženih v tem odboru, Komisija upošteva pri vsakem predlogu, ki ga da v skladu s členom 9.

6. Stranke, ki so ravnale v skladu z odstavkom 2, lahko zahtevajo, da se jim dajo na razpolago dejstva in premisleki, na osnovi katerih se verjetno sprejmejo dokončne odločitve. Te informacije se jim dajo v možnem obsegu, vendar to ne sme imeti nobenega vpliva na kakršno koli kasnejšo odločitev Komisije ali Sveta.

7. Informacije se upoštevajo samo v primeru, če so podprte z dejanskimi dokazi, ki utemeljujejo njihovo veljavnost.

Člen 22

Končne določbe

Ta uredba ne ovira izvajanja:

(a) katerih koli posebnih pravil, določenih v sporazumih, sklenjenih med Skupnostjo in tretjimi državami;

(b) Uredb Skupnosti na kmetijskem področju in Uredbe Sveta (ES) št. 3448/93 [7], (EGS) št. 2730/75 [8] in (EGS) št. 2783/75 [9]; ta uredba učinkuje kot dopolnilo navedenim uredbam in v smislu odstopanja od tistih njihovih določb, ki preprečujejo izvajanje proti dumpinških ukrepov;

(c) posebnih ukrepov, pod pogojem, da ti ukrepi niso v nasprotju z obveznostmi, ki izhajajo iz GATT.

Člen 23

Preklic obstoječe zakonodaje in prehodnih ukrepov

Uredba (ES) št. 3283/94 je s tem preklicana, z izjemo prvega odstavka njenega člena 23.

Vendar preklic Uredbe (ES) št. 3283/94 ne sme vplivati na veljavnost postopkov, ki so se začeli na njeni osnovi.

Sklicevanja na Uredbo (EGS) št. 2423/88 in na Uredbo (ES) št. 3283/94 se štejejo za sklicevanja na pričujočo uredbo, kjer je to primerno.

Člen 24

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropskih skupnosti.

Vendar pa se uporabljajo roki, določeni v členih 5(9), 6(9) in 7(1) za pritožbe, ki so bile vložene po členu 5(9) od 1. septembra 1995 naprej, in za preiskave, ki so se začele na osnovi takih pritožb.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju, 22. decembra 1995

Za Svet

Predsednik

L. Atienza Serna

[1] UL C 319, 30.11.1995.

[2] UL C 17, 22.1.1996.

[3] UL L 209, 2.8.1988, str. 1, nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 522/94 (UL L 66, 10.3.1994, str. 10).

[4] UL L 349, 31.12.1994, str. 1, Uredba, nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 1251/95 (UL L 122, 2.6.1995, str. 1).

[5] UL L 67, 10.3.1994, str. 89.

[6] UL L 302, 19.10.1992, str. 1.

[7] UL L 318, 20.12.1993, str. 18.

[8] UL L 281, 1.11.1975, str. 20. Uredba, spremenjena z Uredbo Komisije (EGS) št. 222/88 (UL L 28, 1.2.1988, str. 1).

[9] UL L 282, 1.11.1975, str. 104. Uredba, nazadnje spremenjena z Uredbo (EGS) št. 3290/94 (UL L 349, 31.12.1994, str. 105).

--------------------------------------------------