Zadeva C‑589/15 P

Alexios Anagnostakis

proti

Evropski komisiji

„Pritožba – Pravo institucij – Državljanska pobuda, s katero je bila Evropska komisija pozvana, naj vloži zakonodajni predlog za odpis javnega dolga za države članice v stanju nuje – Prijava – Komisijina zavrnitev – Očitna nepristojnost Komisije – Uredba (EU) št. 211/2011 – Člen 4(2)(b) – Obveznost obrazložitve – Člen 122 PDEU – Člen 136 PDEU – Kršitev“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 12. septembra 2017

1. Akti institucij–Obrazložitev–Obveznost–Obseg–Odločba Komisije o zavrnitvi registracije predlagane državljanske pobude–Sklicevanje Komisije na očitno zakonodajno nepristojnost za predlagane ukrepe–Obveznost utemeljitve glede na vsako določbo Pogodbe, navedeno v predlogu–Meje

   (člen 296 PDEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 211/2011, člen 4(2)(b) in (3), drugi pododstavek, ter Priloga II)

2. Ničnostna tožba–Razlogi–Neobstoj ali nezadostnost obrazložitve–Tožbeni razlog, ki se razlikuje od tistega, ki se nanaša na materialno zakonitost

   (člena 263 PDEU in 296 PDEU)

3. Državljanstvo Unije–Pravice državljana–Vložitev državljanske pobude–Uredba št. 211/2011–Pogoji za registracijo–Pobuda, ki mora spadati v okvir pristojnosti Komisije–Pregled Komisije

   (Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 211/2011, uvodne izjave 1, 2 in 10, člen 4(2)(b) in Priloga II)

4. Pritožba–Razlogi–Razlog, prvič naveden v okviru pritožbe–Nedopustnost

   (člen 256(1), drugi pododstavek, PDEU; Statut Sodišča, člen 58, prvi odstavek)

5. Ekonomska in monetarna politika–Gospodarska politika–Pristojnost Unije za dodelitev finančne pomoči državam članicam v težavah–Obseg–Sprejetje zakonodaje o določitvi načela stanja nuje, ki bi državi članici, ki ima resne težave s financiranjem, omogočalo, da ne vrne celote ali dela svojega dolga–Izključitev

   (člen 122(1) in (2) PDEU)

6. Ekonomska in monetarna politika–Gospodarska politika–Usklajevanje gospodarskih politik–Pristojnost Unije–Obseg–Sprejetje zakonodaje o določitvi načela stanja nuje, ki bi državi članici, ki ima resne težave s financiranjem, omogočalo, da ne vrne celote ali dela svojega dolga–Izključitev

   (člen 136(1) PDEU)

7. Komisija–Pristojnosti–Pristojnost zakonodajne pobude–Možnost utemeljitve zakonodajne pobude z načelom mednarodnega prava, če pristojnost ni določena v Pogodbah–Izključitev

   (člen 13(2) PEU)

1.  Obveznost obvestitve organizatorjev evropske državljanske pobude o razlogih za zavrnitev registracije njihovega predloga, kot je določena v členu 4(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 211/2011 o državljanski pobudi, pomeni poseben izraz – kar zadeva evropsko državljansko pobudo – obveznosti obrazložitve pravnih aktov, določene v členu 296 PDEU. To zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine obravnavane zadeve.

   Če glede tega navedena zavrnitev temelji na členu 4(2)(b) navedene uredbe, morajo biti v tej obrazložitvi navedeni razlogi, iz katerih Komisija meni, da je predlog očitno zunaj okvira pristojnosti, na podlagi katerih lahko vloži predlog pravnega akta Unije za izvajanje Pogodb. Glede predloga evropske državljanske pobude, ki za sprejetje pravnega akta Unije, na katerega se nanaša ta predlog, vsebuje sklicevanje na sklop določb Pogodbe DEU, se lahko Komisija upravičeno izreče samo glede tiste od navajanih določb, ki je bila po njenem mnenju najmanj neupoštevna, ne da bi morala posebej utemeljiti vsako od navedenih določb ali a fortiori obrazložiti neupoštevnost vseh drugih določb Pogodbe DEU. Glede tega, čeprav je na spletni strani Komisije mogoče izbrati samo celoten sklop določb posameznega področja, bi organizatorji vendarle lahko priložili podrobnejše informacije o upoštevnosti členov ob upoštevanju vsebine zadevnega predloga v skladu s Prilogo II k Uredbi št. 211/2011.

   (Glej točke 28, 29, 34, 37 in 38.)

2.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 42.)

3.  Kot je navedeno v uvodni izjavi 10 Uredbe št. 211/2011 o državljanski pobudi, je treba sklep v zvezi z registracijo predloga evropske državljanske pobude v smislu člena 4 navedene uredbe sprejeti v skladu z načelom dobrega upravljanja, s katerim je povezana zlasti obveznost pristojne institucije do skrbne in nepristranske preučitve, pri kateri se poleg tega upoštevajo vsi upoštevni elementi v obravnavanem primeru. Te zahteve, ki so neločljivo povezane z načelom dobrega upravljanja, veljajo na splošno za delovanje uprave Unije v njenih odnosih z javnostjo in zato tudi v okviru pravice do vložitve evropske državljanske pobude kot instrumenta sodelovanja državljanov v demokratičnem življenju Unije. Poleg tega mora Komisija, ki obravnava predlog evropske državljanske pobude, v skladu s cilji, ki se jim sledi s tem instrumentom in ki so navedeni v uvodnih izjavah 1 in 2 Uredbe št. 211/2011 ter zajemajo zlasti spodbujanje sodelovanja državljanov in večjo dostopnost Unije, pogoj za registracijo, določen v členu 4(2)(b) te uredbe, razlagati in uporabljati tako, da zagotavlja lažjo dostopnost do evropske državljanske pobude.

   Zato je Komisija, samo če je predlog evropske državljanske pobude – ob upoštevanju njegove vsebine in njegovih ciljev, kot izhajajo iz obveznih informacij in po potrebi dodatnih informacij, ki so jih organizatorji predložili v skladu s Prilogo II k Uredbi št. 211/2011 – očitno zunaj okvira pristojnosti, na podlagi katerih lahko Komisija vloži predlog pravnega akta Unije za namen izvajanja Pogodb, pooblaščena za zavrnitev registracije tega predloga evropske državljanske pobude v skladu s členom 4(2)(b) navedene uredbe.

   (Glej točke od 47 do 50.)

4.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke 55, 79 in 93.)

5.  Ob upoštevanju zlasti duha solidarnosti med državami članicami, ki mora v skladu z besedilom člena 122(1) PDEU biti vodilo pri sprejemanju ukrepov, ki ustrezajo gospodarskim razmeram v smislu te določbe, ta določba ne more biti podlaga za sprejetje ukrepa ali načela, ki v bistvu državo članico pooblašča, da se enostransko odloči, da ne bo plačala celote ali dela dolga. Sprejetje takega načela ne spada pod pojem pomoči, ki jo odobri Unija, v smislu člena 122(2) PDEU, saj se to načelo ne bi nanašalo le na dolg države članice v razmerju do Unije, ampak tudi na dolg drugih oseb javnega ali zasebnega prava ter s tem med drugim držav članic. Člen 122(2) PDEU pa ureja zgolj finančno pomoč, ki jo odobri Unija, in ne države članice.

   (Glej točke 71, 76 in 77.)

6.  Sprejetje načela stanja nuje, v skladu s katerim se lahko država članica v resnih težavah s financiranjem enostransko odloči, da ne bo plačala celote ali dela dolga, očitno ne spada med ukrepe, opisane v členu 136(1) PDEU. Na nobeni podlagi ni mogoče sklepati, da je namen sprejetja takega načela okrepitev usklajevanja proračunske discipline ali da spada v okvir smernic ekonomske politike, ki jih lahko pripravi Svet zaradi pravilnega delovanja ekonomske in monetarne unije. V zvezi s tem je vloga Unije na področju ekonomske politike omejena na sprejetje ukrepov usklajevanja, sprejetje navedenega ukrepa, ki še zdaleč ne spada pod pojem smernic ekonomske politike v smislu člena 136(1) PDEU, pa bi v resnici vodilo v to, da bi bila svobodna volja pogodbenih strank nadomeščena z zakonodajnim mehanizmom enostranskega odpisa javnega dolga, česar pa ta določba očitno ne omogoča.

   (Glej točke od 89 do 91.)

7.  V skladu z načelom prenosa pristojnosti iz člena 5(1) in (2) PEU Unija deluje le v mejah pristojnosti, ki so jih s Pogodbama nanjo prenesle države članice za uresničevanje ciljev, določenih v Pogodbah. Kar natančneje zadeva institucije Unije, je v členu 13(2) PEU določeno, da vsaka od njih deluje v mejah pristojnosti, ki so ji dodeljene s Pogodbama, ter v skladu s postopki, pogoji in cilji, ki jih določata Pogodbi.

   Zato lahko Komisija vloži predlog za sprejetje pravnega akta Unije, samo če je bila pristojnost za to prenesena s Pogodbama. Zgolj obstoj načela mednarodnega prava pa, tudi če je dokazan, ne zadošča za utemeljitev zakonodajne pobude s strani Komisije.

   (Glej točke od 97 do 100.)