23.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/173

1.1

EESO pozdravlja politično pripravljenost Komisije, da enakost med spoloma še naprej obravnava kot eno izmed prednostnih nalog za obdobje 2006–2010. Odbor pozdravlja osebno zavezanost predsednika Barrosa za sprejetje načrta in se strinja, da je treba v izvajanje prednostnih nalog s tega področja vključiti vse zainteresirane strani.

—

priznava, da so za povečanje stopnje zaposlenosti žensk pri usklajevanju politik zaposlovanja potrebne skupne prednostne naloge;

—

meni, da so nacionalne vlade, nacionalni organi za enakost in socialni partnerji vseh držav članic dolžni zagotoviti, da sprejeti sistemi plač ne vodijo k diskriminaciji pri plačilu za ženske in moške;

—

v zvezi s podjetnicami priporoča, da se s strategijami izboljša dostop žensk do bančnih posojil in bančnih storitev;

—

priporoča, da se v nacionalne učne načrte na srednje-, višje- in visokošolski ravni vključi področje podjetništva, zlasti za ženske, ter da se sprejmejo ukrepi za povečanje števila žensk, ki diplomirajo na znanstvenih in tehničnih področjih. Tako je mogoče zmanjšati razlike med spoloma na tehničnih področjih, kot so inženiring in storitve s področja IKT;

—

predlaga spodbujanje strategij za enakost med spoloma na področju socialnega varstva in boja proti revščini, ki bi zagotovile, da sistemi obdavčevanja in socialne varnosti upoštevajo potrebe žensk, ki jim grozi revščina, zlasti mater samohranilk; potrebni so tudi konkretni predlogi za ukrepe, katerih cilj bi bil spodbujanje staršev samohranilcev, da pridobijo konkurenčno znanje in spretnosti in tako lažje najdejo zaposlitev;

—

meni, da bi morale nacionalne strategije za zdravje in dolgoročno oskrbo vključevati integrirane politike za standarde zdravstvenega varstva pri delu za ženske;

—

poziva k večjemu upoštevanju, natančnejši preučitvi in analizi posledic bremena, ki ga za fizično in psihično zdravje žensk predstavlja skrb za druge;

—

priznava, da bi bilo treba odprto metodo usklajevanja uporabiti na področju zdravstvenega varstva in vanjo vključiti cilje s področja enakosti med spoloma;

—

opozarja na pojav feminizacije migracij in priporoča popolno vključitev načel enakosti med spoloma v politiko in ukrepe EU na vseh ravneh migracijskega procesa;

—

priznava, da je treba oblikovati ukrepe, vključno z določitvijo natančnih ciljev in kazalcev, ki bodo zagotovili varstvo otrok, pa tudi starejših in invalidov, ki so odvisni od pomoči drugih;

—

priporoča uvedbo ciljev in rokov za povečanje sodelovanja žensk pri vseh oblikah sprejemanja odločitev;

—

priporoča pripravo evropskega akcijskega načrta za boj proti nasilju nad ženskami;

—

poziva države članice, da zagotovijo izvajanje ukrepov, s katerimi se žrtvam trgovine z ljudmi zaradi spolnega izkoriščanja prizna več pravic in podpore;

—

priporoča razvoj vseevropskih dejavnosti za ozaveščanje o nični strpnosti do seksističnih sporočil in poniževalnega prikazovanja žensk v medijih;

—

meni, da bi morale države članice — kot to priporoča direktiva o usklajevanju nekaterih zakonov o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov, ki jo je predlagala Komisija (1) — zagotoviti, da avdiovizualna reklamna sporočila nikogar ne diskriminirajo na podlagi rase, spola ali nacionalnosti;

—

priporoča uvedbo modulov izobraževanja o enakosti med spoloma v ustanovah za medijsko izobraževanje in stroge mehanizme za dosego ravnovesja med spoloma na vseh ravneh odločanja v medijski industriji;

—

priporoča, da se ženskam v okviru razvojne politike EU omogoči ustrezen dostop do finančne pomoči EU, zlasti v okviru nacionalnih projektov, ki jih izvajajo ženske organizacije;

—

poziva, naj bo pomoč in finančna podpora ženskam, žrtvam spolnega nasilja, do katerega prihaja pri konfliktih, v ospredju politike Evropske komisije za humanitarno pomoč (ECHO);

—

meni, da je izboljšanje upravljanja na področju enakosti med spoloma odločilnega pomena za uspeh načrta; priporoča okrepitev mehanizmov za dialog in posvetovanje z organizirano civilno družbo, zlasti ženskimi organizacijami na nacionalni ravni;

—

poziva k ustanovitvi delovne skupine za proračun za področje enakosti med spoloma v okviru GD Komisije za proračun in vsakoletno pripravo ločene ocene vplivov proračuna EU na področje enakosti med spoloma.

2.1.1

EU je znatno napredovala pri doseganju enakosti med spoloma zahvaljujoč zakonodaji o enakem obravnavanju, integraciji načela enakosti med spoloma, posebnim ukrepom za spodbujanje žensk, akcijskim programom, socialnemu dialogu in dialogu s civilno družbo. Vendar pa neenakost obstaja in se lahko poveča, saj večja globalna gospodarska konkurenca zahteva prožnejšo in bolj mobilno delovno silo. To lahko bolj prizadene ženske, ki se morajo zaradi pomanjkanja prožne ureditve dela, storitev oskrbe, obstoječih stereotipov o spolih in neenake delitve družinskih odgovornosti z moškimi pogosto odločati med otroki in kariero.

2.1.2

Načrt Komisije določa šest prednostnih področij za ukrepe EU na področju enakosti spolov za obdobje 2006–2010:

Za vsako področje so določeni prednostni cilji in ukrepi. Komisija teh ciljev sama ne more doseči, ker je ukrepanje na mnogih področjih v pristojnosti držav članic. Zato ta načrt predstavlja zavezo Komisije za nadaljevanje načrta o enakosti med spoloma ter krepitev partnerstva z državami članicami in drugimi akterji.

2.1.3

Za izboljšanje upravljanja na področju enakosti med spoloma Komisija določa vrsto najpomembnejših ukrepov in se zavezuje k natančnemu spremljanju napredka.

2.2.1

EESO pozdravlja politično pripravljenost Komisije, da enakost med spoloma še naprej obravnava kot eno izmed prednostnih nalog za obdobje 2006–2010. Odbor pozdravlja osebno zavezanost predsednika Barrosa za sprejetje načrta in se strinja, da je treba v izvajanje prednostnih nalog s tega področja vključiti vse zainteresirane strani.

2.2.2

Enakost med spoloma je temeljna pravica in vrednota, ki je skupna EU in državam članicam, nujno potrebna za doseganje ciljev EU glede rasti, zaposlovanja in socialne kohezije, ki so tudi temelji lizbonske strategije. EESO podpira strategijo načrta, ki temelji na dvojnem pristopu — integraciji načel enakosti med spoloma in posebnih ukrepih.

2.2.3

Položaj žensk na trgu dela ne odraža v celoti napredka, ki so ga ženske dosegle tudi na temeljnih področjih lizbonske strategije, kot sta področji izobraževanja in raziskav. EU si enostavno ne more privoščiti, da ne bi polno izkoristila lastnega človeškega kapitala. Hkrati pa demografske spremembe ter posledično zmanjševanje števila rojstev in delovne sile ogrožajo politično in gospodarsko vlogo EU.

2.2.4

EESO pozdravlja cilj Komisije, da obravnava in odpravi nasilje na podlagi spola in trgovino z ljudmi, ki pomenita oviro za doseganje enakosti med spoloma in kršitev človekovih pravic žensk.

2.2.5

Poleg tega EESO podpira zavezanost Komisije, da obravnava globalne spremembe in varuje človekove pravice žensk ter jih vključuje v ustrezne zunanje politike EU, ukrepe in programe.

2.3.1

Za uspešno izvajanje prednostnih nalog, ki jih določa načrt, so potrebne integrirane strategije. Poleg tega je treba zagotoviti, da so načela enakosti med spoloma izrecno obravnavana in vključena v vse politike na ustrezni ravni EU in tudi na nacionalni ravni. Za zagotovitev učinkovite integracije načel enakosti spolov na nacionalni ravni je treba okrepiti mehanizme in vire EU, kot je to določeno v evropskem paktu za enakost med spoloma, sprejetem na spomladanskem zasedanju Evropskega sveta 2006.

2.3.2

Konkretno spremljanje načrta je treba izvajati v sodelovanju z državami članicami. Kazalci za spremljanje napredka sicer že obstajajo, vendar je treba pripraviti primerljive podatke na ravni EU.

2.3.3.1.1

V skladu z lizbonskimi cilji na področju zaposlovanja naj bi stopnja zaposlenosti žensk do leta 2010 znašala 60 %. Kljub obveznostim, ki so jih sprejele države članice v okviru lizbonske strategije, agende za rast in delovna mesta ter obvezujočih pravil EU v zvezi z enakostjo med spoloma in zaposlovanjem, so razlike med ženskami in moškimi še vedno precejšnje. Stopnja zaposlenosti žensk je nižja in znaša 55,7 % (v primerjavi s 70 % pri moških). Pri starejših ženskah med 55. in 64. letom starosti je stopnja zaposlenosti še veliko nižja (31,7 %). Tudi stopnja brezposelnosti je pri ženskah višja kot pri moških, saj znaša 9,7 %, pri moških pa 7,8 %. V lizbonski strategiji za rast in delovna mesta je zato treba okrepiti vidik enakosti med spoloma.

2.3.3.1.2

Komisija se osredotoča na skladnost z zakonodajo o enakem obravnavanju, učinkovito uporabo novih strukturnih skladov in individualizacijo pravic glede davkov in nadomestil, ki je potrebna za to, da se zaposlitev izplača. EESO pozdravlja ustanovitev Evropskega inštituta za enakost med spoloma, vendar so za njegovo učinkovito delovanje potrebni ustrezni človeški in finančni viri (2).

2.3.3.1.3

Odbor priznava, da so za povečanje stopnje zaposlenosti žensk pri usklajevanju politik zaposlovanja potrebne skupne prednostne naloge; Komisija mora pri oceni nacionalnih programov reform zagotoviti, da so razlike med spoloma prednostna naloga in da se sprejmejo ustrezni ukrepi.

2.3.3.1.4

EESO meni, da je naloga nacionalnih vlad, nacionalnih organov za enakost in socialnih partnerjev vseh držav članic zagotoviti, da sprejeti sistemi plač ne vodijo k diskriminaciji pri plačilu za ženske in moške.

2.3.3.1.5

Odbor izraža zaskrbljenost, ker nekatere nove oblike organizacije dela lahko vodijo k izkoriščanju delavcev in nevarnemu delu, ki ga pogosto opravljajo ženske; Odbor meni, da je treba najti ravnovesje med prožnostjo in varnostjo.

EESO meni, da so zanesljivi in primerljivi podatki — specifični glede na spol — o ovirah za zaposlovanje invalidnih žensk nujni za zagotovitev njihovega vključevanja na trg dela.

2.3.3.2.1

Kljub zakonodaji EU o enakem plačilu zaslužijo ženske v povprečju 15 % manj kot moški (3), ta razlika pa se zmanjšuje počasneje kot razlika v zaposlenosti med spoloma. To je posledica neposredne in posredne diskriminacije žensk ter strukturnih neenakosti, kot so ločevanje na posamezne sektorje, poklice in različne vzorce dela, prekinitev poklicne poti zaradi skrbi za otroka in družino, neenak dostop do izobraževanja in usposabljanja, pristransko ocenjevanje, sistemi plač in stereotipi. Tehnični, človeški in finančni viri niso nujno na voljo v vseh državah članicah.

2.3.3.2.2

V prihodnjem sporočilu o razlikah v plačilu med spoloma in vključevanju socialnih partnerjev bi morala Komisija zagotoviti večjo doslednost nacionalnih predpisov o pravicah na področju enakosti, skupaj z enostavnim dostopom do možnosti za odškodnino.

2.3.3.3.1

Povprečno 30 % podjetnikov v EU je žensk. Te se pri ustanavljanju podjetja ter dostopu do finančnih sredstev in usposabljanja pogosto soočajo z večjimi težavami kot moški. Zato je treba še naprej izvajati akcijski načrt EU za podjetništvo, pri čemer je treba bolj upoštevati vprašanja enakosti med spoloma. Podjetništvo je treba spodbujati na različne načine, tudi z lažjim dostopom do finančnih sredstev za zagon dejavnosti. Potrebne so informacije in začetna podpora za lažjo ustanovitev in razvoj novih podjetij. Strategije bi morale izboljšati dostop žensk do bančnih posojil in drugih bančnih storitev. Poleg tega je treba podjetnicam omogočiti, da se povežejo s finančnimi ustanovami, ki bi lahko pripravile pakete finančne podpore po meri, zlasti za mikrofinanciranje.

2.3.3.3.2

Nacionalni učni načrti na srednje-, višje- in visokošolski ravni bi morali vključevati tudi izobraževanje s področja podjetništva, zlasti za ženske, da bi jih tako spodbujali k oblikovanju inovativnih idej na tem področju. Vendar pa si vse ženske ne želijo biti samozaposlene. Nacionalni učni načrti bi torej morali tudi seznanjati študente z njihovimi pravicami glede zaposlovanja in jih spodbujati, da sprejmejo delo v „netradicionalnih“ sektorjih.

2.3.3.3.3

Specifična, vendar integrirana politika za spodbujanje ženskega podjetništva, bi zlasti prispevala k zmanjšanju razlik pri zaposlovanju žensk in moških na tehničnih področjih, kot so inženiring in storitve ter kvalificirana delovna mesta na področju informacijske in komunikacijske tehnologije.

2.3.3.4.1

Sistemi socialnega varstva morajo odpraviti „negativne spodbude“, ki ženske in moške odvračajo od tega, da bi vstopili na trg dela in na njem tudi ostali, pri tem pa jim je treba omogočiti, da zbirajo individualne pokojninske pravice. Ženskam bi bilo treba omogočiti uveljavljanje pokojninskih pravic in pripraviti bi bilo treba alternativne modele za zagotavljanje teh pravic. Še vedno je zelo verjetno, da bo poklicna pot ženske krajša ali jo bo ženska prekinila, zato ženske tudi pridobijo manj pravic kot moški. To povečuje nevarnost pojava revščine, zlasti za matere samohranilke, starejše ženske ali ženske, ki opravljajo poklicne dejavnosti v družinskih podjetjih v kmetijskem in ribiškem sektorju, pa tudi v sektorju maloprodaje in proizvodnih sektorjih. Države članice bi morale priseljenke zaščititi pred izkoriščanjem v teh sektorjih.

2.3.3.4.2

Spodbujati bi bilo treba strategije, ki bi zagotovile, da ženske, ki jim grozi revščina, ne glede na to, ali so zaposlene ali ne, pridobijo konkurenčno znanje in spretnosti, ki jim bodo zagotavljale finančno neodvisnost (4).

2.3.3.4.3

EESO predlaga spodbujanje strategij za enakost med spoloma na področju socialnega varstva in boja proti revščini, ki bi zagotovile, da sistemi obdavčevanja in socialne varnosti upoštevajo potrebe žensk, ki jim grozi revščina, zlasti mater samohranilk. Poleg tega so potrebni konkretni predlogi za ukrepe, katerih cilj bi bil spodbujanje staršev samohranilcev, da pridobijo konkurenčno znanje in spretnosti ter si tako olajšajo dostop do zaposlitve. V nekaterih državah članicah je zlasti treba ponovno preučiti sedanje majhne razlike med podporami za brezposelne, kamor je treba prišteti še dodatno pomoč za vzdrževane osebe, in zajamčenimi osebnimi dohodki.

2.3.3.4.4

Večjo privlačnost zaposlitve je treba doseči ne le z denarnimi, temveč tudi z drugimi spodbudami, ki niso povezane z denarjem, kot so prožnost delovnih mest in možnosti usposabljanja za nizkokvalificirane delavce. Zagotoviti bi bilo treba ustrezno subvencionirane možnosti otroškega varstva za ogrožene družine z dvema in več otroki, ne glede na to, ali so to družine z enim ali dvema staršema.

2.3.3.4.5

Revščina najbolj ogroža starše samohranilce (35 % v povprečju EU), v 85 % primerov so to matere samohranilke. Revščina močno ogroža tudi ženske, starejše od 65 let. Nizkokvalificiranim ženskam grozi nevarnost, da bodo izrinjene s trga dela, še preden dosežejo upokojitveno starost.

2.3.3.5.1

Ženske in moški se soočajo z različnimi zdravstvenimi tveganji, boleznimi, težavami in praksami, ki vplivajo na njihovo zdravje. Sem sodijo težave, povezane z okoljem, kot so težave zaradi kemikalij, ki jih obravnava predlog REACH, in pesticidov, ki se pogosto prenašajo z dojenjem. Sedanje medicinske raziskave ter mnogi varnostni in zdravstveni standardi se bolj nanašajo na moška delovna področja. Zato bi bilo treba še naprej razvijati znanje in raziskave na tem področju, pa tudi statistike in kazalnike, pri tem pa upoštevati vidik žensk.

2.3.3.5.2

V okviru ukrepov za izboljšanje zdravja in varnosti žensk na delovnem mestu na področjih, kjer je zaposlenih največ žensk, bi bilo treba v nacionalne strategije za zdravje in dolgoročno oskrbo vključiti integrirane politike, ki obravnavajo standarde zdravstvenega varstva pri delu za kmetice in na splošno ženske v kmečkih družinah, pa tudi ponavljajoče se obremenitve v industriji. V to bi morale biti vključene tudi informacije in izobraževanje za samostojno sprejemanje odločitev.

2.3.3.5.3

Poleg tega EESO poziva k večjemu upoštevanju, natančnejši preučitvi in analizi posledic bremena, ki ga za fizično in psihično zdravje žensk predstavlja skrb za druge.

2.3.3.5.4

EESO se strinja s cilji EU na področju enakosti med spoloma in predlaga, da se odprta metoda usklajevanja uporabi na področju zdravstvenega varstva, vanjo pa se vključijo cilji s področja enakosti med spoloma. Pri tem je treba okrepiti tudi preventivne programe in — z vidika spolov — specifične pobude za obravnavanje spolno prenosljivih bolezni (tudi HIV/AIDS) ter težav, povezanih s spolnim in reprodukcijskim zdravjem.

2.3.3.6.1

Položaj žensk v ogroženih skupinah je velikokrat še slabši kot položaj moških. Pogosto so izpostavljene večkratni diskriminaciji. Spodbujanje enakosti med spoloma v politikah priseljevanja in vključevanja je nujno za zagotovitev pravic žensk in sodelovanje žensk v družbi, za polni izkoristek njihovega zaposlitvenega potenciala ter izboljšanje njihovega dostopa do izobraževanja in vseživljenjskega učenja.

2.3.3.6.2

EESO obžaluje, da haaški cilji Evropskega sveta za krepitev svobode, varnosti in pravice za obdobje 2005–2010 ne obravnavajo specifičnega položaja priseljenk. Odbor opozarja na pojav feminizacije migracij in priporoča polno vključitev načel enakosti med spoloma v politiko EU in ukrepe na vseh ravneh migracijskega procesa, zlasti ob sprejemu in vključevanju v družbe gostiteljice.

2.3.3.6.3

Prenos in izvajanje sedanjih instrumentov na področju azila, zlasti začasne zaščite in minimalnih standardov za sprejem prosilcev, sta v skladu z obveznostmi, določenimi v mednarodnih konvencijah o človekovih pravicah in ženevski konvenciji iz leta 1951. Poleg tega bi azilne politike morale upoštevati tudi preganjanje žensk na podlagi spola, zaradi česar te ženske pobegnejo iz domovine.

2.3.3.7.1

EESO podpira najpomembnejše dejavnosti, ki jih je določila Komisija, zlasti dejavnosti, kjer je v ospredju spremljanje in krepitev integracije načel enakosti med spoloma. Odbor se strinja s pobudami za racionalizacijo odprte metode usklajevanja za — med drugim — področje pokojnin, socialne vključenosti, zdravstvenega varstva in dolgoročne oskrbe. Pri tem se je treba osredotočiti na spodbujanje enakosti med ženskami in moškimi (5).

2.3.4.1

EESO se strinja, da je treba oblikovati ukrepe — in pri tem tudi določiti natančne cilje in kazalnike — za zagotavljanje otroškega varstva od rojstva otroka do starosti, ko postane šoloobvezen, ter za zagotavljanje cenovno in tudi drugače dostopnih storitev za druge vzdrževane osebe, saj to neposredno vpliva na udeležbo žensk v poklicnem življenju. Uvesti bi bilo treba tudi obšolske storitve za otroke za ves čas obiskovanja šole in jih uskladiti z delovnim časom njihovih staršev.

2.3.4.2

EESO se strinja, da je treba doseči ravnovesje med zasebnim in poklicnim življenjem ter priznava, da prednosti prožnih oblik dela še vedno niso tako izkoriščene, kot bi lahko bile. Odbor izraža zaskrbljenost, ker nekatere nove oblike organizacije dela lahko vodijo k izkoriščanju delavcev in nevarnemu delu, ki ga pogosto opravljajo ženske, ter meni, da je potrebno uravnoteženo razmerje med prožnostjo in varnostjo.

2.3.4.3

EU je priznala pomen doseganja ravnovesja med zasebnim in poklicnim življenjem žensk in moških (6). Za enako porazdelitev bremena med ženske in moške je treba spremeniti delitev domačih opravil in skrbi za družino na moške in ženske dolžnosti. Okrepiti je treba vlogo moškega v gospodinjstvu. Poleg tega je treba v okviru sedanje razprave o reviziji direktive o organizaciji delovnega časa določiti delovni čas, ki je s socialnega vidika skladen z družinskimi obveznostmi.

EESO priznava, da je treba oblikovati ukrepe — in pri tem tudi določiti natančne cilje in kazalnike — za zagotavljanje varstva otrok, pa tudi starejših in invalidov, ki so odvisni od pomoči drugih.

2.3.5.1

Vprašanje majhne zastopanosti žensk v politiki, pri sprejemanju gospodarskih odločitev ter v znanosti in tehnologiji še ni rešeno. Najpomembnejši ukrepi, ki jih predlaga Komisija, so usmerjeni v reševanje tega nedemokratičnega položaja. Vendar pa je zavezanost držav članic za izvajanje potrebnih ukrepov še vedno zelo majhna. Ločevanje po spolu je opaziti tako v javnem kot tudi zasebnem sektorju. Ženske so v javnem in zasebnem sektorju premalo zastopane na najvišjih položajih in položajih, kjer se sprejemajo odločitve.

2.3.5.2

Zato Odbor priporoča, da se uvedejo cilji in roki za dosego enakosti. S tem bi povečali udeležbo žensk pri vseh oblikah odločanja. Odbor meni, da bi tako lahko učinkovito okrepili zastopanost žensk v političnem vodenju, pri sprejemanju gospodarskih odločitev, v znanosti in tehnologiji.

2.3.5.3

Vse evropske institucije bi poleg tega morale v skladu s členom 1d (77) 96 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti z dne 1.5.2004 (7) izvajati učinkovite pozitivne ukrepe na vseh ravneh, kjer so ženske premalo zastopane pri sprejemanju odločitev. Rezultate pozitivnih ukrepov bi bilo treba redno spremljati in objavljati.

2.3.6.1

Komisija je zavezana k boju proti vsem oblikam nasilja. Ženske so glavne žrtve nasilja na podlagi spola. EESO je pred kratkim to vprašanje obravnaval v mnenju na lastno pobudo o nasilju nad ženskami v družini (8). Nasilje v družini ovira socialno vključevanje žensk in zlasti njihovo vključevanje na trg dela. Posledice tega so marginalizacija, revščina ter finančna in materialna odvisnost. Potreben bi bil evropski akcijski načrt za boj proti nasilju nad ženskami.

2.3.6.2

Tihotapljenja z ljudmi ni mogoče obravnavati ločeno, saj je to sestavni del organiziranega kriminala in zahteva sodelovanje vseh držav članic. Le tako je mogoče zagotoviti doslednejšo in bolj povezano varnostno politiko ter skupni zakonodajni okvir, kar je potrebno za učinkovito delovanje na tem področju. Haaški program (9) in konvencija Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu (10) določata cilje EU na tem področju. EESO je sprejel mnenje, v katerem poudarja pomen učinkovite varnostne politike, ki ščiti državljane v svobodni in odprti družbi v okviru pravne države in ob upoštevanju zakonov (11).

2.3.6.3

Ženske, žrtve trgovine z ljudmi, ne bi smeli prisilno izgnati, saj jim v domovini morda grozi nevarnost zaradi trgovcev z belim blagom. Namesto tega jim je treba priznati pravico do bivanja v državi, v katero so bile pripeljane, pri tem pa zagotoviti ustrezno varstvo pred zlorabami takšne pravice.

2.3.6.4

Odbor poziva države članice, da zagotovijo izvajanje ukrepov, s katerimi se ženskam, žrtvam trgovine z ljudmi zaradi spolnega izkoriščanja, prizna več pravic in podpore. Vedno večje povpraševanje po spolnih uslugah bi bilo treba zmanjšati z okrepljenimi kampanjami za ozaveščanje zlasti strank. To bi moral biti del širše izobraževalne pobude za večji dostop do alternativnih delovnih mest in finančnih sredstev.

2.3.6.5

Države članice bi morale razmisliti o tem, da bi kupovanje spolnih uslug postalo kaznivo dejanje ali vsaj o večji zaščiti oseb, ki v trgovini s spolnimi uslugami sodelujejo neprostovoljno, ker so žrtve tihotapljenja ali iz kakšnega drugega razloga.

2.3.7.1

EESO se strinja s Komisijo, da imajo mediji odločilno vlogo pri oblikovanju stališč in vzorcev obnašanja. Ta vprašanja obravnavajo predlagani ukrepi, ki vključujejo odpravo stereotipov o spolih v izobraževanju, na trgu dela in v medijih, ter usmerjajo ravnanje držav članic.

2.3.7.2

Treba je opozoriti, da so ženske v medijih še vedno premalo zastopane, zlasti na tistih položajih v medijskih industriji, kjer se sprejemajo odločitve. EESO se strinja, da je potrebno oblikovanje politik v zvezi z enakostjo med spoloma in mediji. EESO zato priporoča naslednje:

2.3.7.3

EESO se strinja s predlaganim ukrepom za krepitev ozaveščenosti s pomočjo načrta Komisije za demokracijo, dialog in debato (13) (načrt D) ter z njim povezanih dejavnosti, ki jih organizirajo predstavništva Komisije v državah članicah.

2.3.8.1

EESO podpira vlogo Komisije pri spodbujanju pravic žensk v mednarodnem okviru.

2.3.8.2

Zunanja in razvojna politika EU morata odražati dejstvo, da imajo ženske osrednjo vlogo pri odpravi revščine, in da njihove možnosti sprejemanja odločitev na gospodarskem, izobraževalnem, političnem in spolnem področju ne vplivajo le nanje, temveč tudi na njihove družine in skupnost.

2.3.8.3

Poleg tega mora EU zagotoviti integracijo in spremljanje potreb žensk in njihovih vidikov na nacionalni ravni in ravni EU ter enak dostop žensk do finančne pomoči EU v okviru politike razvojne pomoči.

2.3.8.4

Pri kriznih intervencijah je treba vidik enakosti med spoloma v skladu z Resolucijo ZN 1325 (14) in evropsko resolucijo o udeležbi žensk pri mirnem reševanju sporov iz novembra 2000 vključiti v evropsko varnostno in obrambno politiko (EVOP).

2.3.8.5

Politika humanitarne pomoči Evropske komisije (ECHO) bi morala v ospredje postaviti finančno pomoč ženskam, žrtvam spolnega nasilja, do katerega prihaja med konflikti, po oboroženih sporih pa si je v okviru mehanizmov mednarodnega prava treba prizadevati za popravo krivic.

2.4.1

Enakost med spoloma je mogoče doseči le z jasno zavezo na najvišji politični ravni. Komisija spodbuja enakost med spoloma v svojih vrstah (15) in podpira številne strukture za obravnavanje vprašanj enakosti med spoloma, ki so omogočile velik napredek. Največ pa je še vedno treba doseči na najpomembnejših področjih, opredeljenih v tem načrtu, to pa zahteva boljše upravljanje na vseh ravneh: v institucijah EU, državah članicah, parlamentih, na ravni socialnih partnerjev in civilne družbe. Na nacionalni ravni je bistvena podpora ministrov, pristojnih za vprašanja s področja enakosti med spoloma.

2.4.2

EESO priporoča, da se z izboljšano doslednostjo in povezovanjem sistemov, pa tudi s krepitvijo mehanizmov za dialog in posvetovanji z organizirano civilno družbo, okrepijo sedanje strukture v Komisiji in s tem spodbudi enakost med spoloma. Ženske organizacije na nacionalni ravni bi morale dobiti več podpore in priznanja, potrebnih je tudi več sinergij, temelječih na načelu participativne demokracije.

2.4.3

Nadalje se EESO zavzema za obvezno integracijo načel enakosti med spoloma ter za izobraževanje za ozaveščenost o teh vprašanjih v institucijah EU.

2.4.4

EESO priporoča ustanovitev delovne skupine za proračun za področje enakosti med spoloma v okviru GD Komisije za proračun in vsakoletno pripravo ločene ocene vplivov proračuna EU na področje enakosti med spoloma.

2.4.5

EESO meni, da je spremljanje napredka pri izvajanju nujno za dosego ciljev, določenih v načrtu. Vmesni pregled, ki je načrtovan za leto 2008, naj bi bil tudi osnova za oblikovanje nadaljnjih ustreznih ukrepov do leta 2010 in — če bo to potrebno — novih ukrepov, tudi na drugih političnih področjih.