–

za INEOS Köln GmbH S. Altenschmidt in A. Sitzer, odvetnika,

–

za Umweltbundesamt I. Budde, agentka,

–

za nemško vlado T. Henze, agent,

–

za Evropsko komisijo A. C. Becker in C. Zadra, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 10a Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 7, str. 631), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 (UL 2009, L 140, str. 63, v nadaljevanju: Direktiva 2003/87), ter Sklepa Komisije z dne 27. aprila 2011 o določitvi prehodnih pravil za usklajeno brezplačno dodelitev pravic do emisije na ravni Unije v skladu s členom 10a Direktive 2003/87 (2011/278/EU) (UL 2011, L 130, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo INEOS Köln GmbH (v nadaljevanju: INEOS) in Bundesrepublik Deutschland (Zvezna republika Nemčija), ki jo zastopa Umweltbundesamt (zvezni urad za okolje, Nemčija), zaradi zavrnitve možnosti, da bi ta gospodarska družba lahko popravila svojo vlogo za brezplačno dodelitev pravic do emisije toplogrednih plinov (v nadaljevanju: pravice do emisije) za tretje trgovalno obdobje (2013–2020).

3

Člen 1 Direktive 2003/87, naslovljen „Predmet“, določa:

„Ta direktiva vzpostavlja sistem trgovanja s pravicami do emisij toplogrednih plinov v Skupnosti (v nadaljnjem besedilu ‚sistem Skupnosti‘), da bi pospešila zmanjšanje emisij toplogrednih plinov na stroškovno in ekonomsko učinkovit način.

[…]“

4

Člen 10a te direktive, naslovljen „Prehodna pravila na ravni Skupnosti za usklajeno [harmonizirano] brezplačno dodelitev“ določa:

„1.   Do 31. decembra 2010 Komisija sprejme polno usklajene [harmonizirane] izvedbene ukrepe na ravni Skupnosti za [harmonizirano] dodelitev pravic […]

[…]

2.   Pri opredeljevanju načel za oblikovanje ex-ante referenčnih vrednosti v posameznih sektorjih ali delih sektorjev mora biti začetna točka povprečni učinek 10 % najbolj učinkovitih naprav v sektorju ali delu sektorjev v Skupnosti v letih 2007 in 2008. […]

[…]

5.   Največja letna količina pravic, ki je podlaga za izračun pravic za naprave, ki niso zajete v odstavku 3 in niso nove udeleženke na trgu, ne presega naslednje vsote:

Po potrebi se uporabi enoten medsektorski korekcijski faktor.

[…]“

5

Člen 11 navedene direktive, naslovljen „Nacionalni izvedbeni ukrepi“, določa:

„1.   Vsaka država članica objavi in Komisiji do 30. septembra 2011 predloži seznam naprav, ki jih zajema ta direktiva na njenem ozemlju, in kakršnih koli brezplačnih dodelitev posameznim napravam na njenem ozemlju, izračunanih v skladu s pravili iz členov 10a(1) in 10c.

2.   Pristojni organi do 28. februarja vsako leto izdajo količino pravic, ki naj bi se dodelile v zadevnem letu, izračunanih v skladu s člen[i] 10, 10a in 10c.

[…]“

6

V uvodni izjavi 15 Sklepa 2011/278 je navedeno:

„Države članice morajo zagotoviti, da so podatki, ki so zbrani od upravljavcev in uporabljeni za namene dodelitve, popolni, skladni in kolikor je mogoče natančni. Za zagotovitev, da brezplačna dodelitev pravic do emisije temelji na trdnih in zanesljivih podatkih, mora podatke preveriti neodvisen preveritelj. Ta sklep bi moral določiti posebne minimalne zahteve za zbiranje podatkov in njihovo preverjanje, da se olajša usklajena [harmonizirana] in dosledna uporaba predpisov o dodeljevanju.“

7

Člen 7 tega sklepa, naslovljen „Zbiranje izhodiščnih podatkov“, določa:

„1.   Države članice za vsako obstoječo napravo, ki je upravičena do brezplačne dodelitve pravic do emisije v skladu s členom 10a Direktive [2003/87], vključno z napravami, ki opravljajo dejavnost zgolj občasno, zlasti napravami v rezervi ali v pripravljenosti, ter napravami, ki opravljajo dejavnost sezonsko, za vsa leta v obdobju od 1. januarja 2005 do 31. decembra 2008 ali, kjer je primerno, od 1. januarja 2009 do 31. decembra 2010, v katerih je bila naprava dejavna, od upravljavca zbere vse ustrezne informacije in podatke glede vsakega parametra iz Priloge IV.

[…]

7.   Države članice od upravljavca zahtevajo popolne in dosledne podatke ter zagotovilo, da ne prihaja do prekrivanja med podnapravami in dvojnega štetja. Države članice zagotovijo zlasti, da upravljavci ravnajo s potrebno skrbnostjo in predložijo podatke, ki dosegajo največjo možno raven natančnosti, da se omogoči razumno zagotovilo za celovitost podatkov.

Zato države članice zagotovijo, da vsak upravljavec predloži tudi metodološko poročilo, ki zajema zlasti opis naprave, metodologijo, ki se je uporabljala za zbiranje, različne vire podatkov, stopnje izračunov in, kjer je primerno, predpostavke in metodologijo, ki so bile uporabljene za pripis emisij ustreznim podnapravam v skladu z odstavkom 6. Države članice lahko od upravljavca zahtevajo, da dokaže točnost in popolnost predloženih podatkov.

8.   Če podatki manjkajo, države članice od upravljavca zahtevajo, da za to navede upravičene razloge.

Države članice od upravljava zahtevajo, da pred preverjanjem, oziroma najpozneje med preverjanjem s strani preverjevalca, vse manjkajoče podatke nadomestijo z zadržanimi ocenami, ki temeljijo zlasti na najboljši praksi sektorja in najnovejšem znanstvenem in tehničnem znanju.

[…]“

8

Člen 8 navedenega sklepa pod naslovom „Preverjanje“ določa:

„1.   Države članice v postopku zbiranja podatkov v skladu s členom 7 sprejmejo samo podatke, ki jih je preveritelj preveril in potrdil kot zadovoljive. Postopek preverjanja se nanaša na metodološko poročilo in sporočene parametre iz člena 7 in Priloge IV. Preverjanje obravnava zanesljivost, verodostojnost in točnost podatkov, ki jih je predložil upravljavec, ter vodi k oblikovanju mnenja pri preverjanju, ki z razumnim zagotovilom navaja, ali preverjeni podatki vsebujejo napačno navedbo, ali ne.

[…]

4.   Države članice napravi ne dodelijo brezplačno pravic do emisij, če podatki, ki se nanašajo na to napravo, niso potrjeni kot zadovoljivi.

[…]“

9

Člen 10 Sklepa 2011/278, naslovljen „Dodelitev na ravni naprave“, določa:

„1.   Države članice na podlagi podatkov, zbranih v skladu s členom 7, za vsako leto v skladu z odstavki [od] 2 do 8 izračunajo število brezplačno dodeljenih pravic do emisije od leta 2013 dalje za vsako posamezno obstoječo napravo na njihovem ozemlju.

2.   Za namene tega izračuna države članice najprej […] določijo predhodno letno število brezplačno dodeljenih pravic do emisije za vsako podnapravo posebej:

[…]

9.   Končna skupna letna količina brezplačno dodeljenih pravic do emisij za vsako obstoječo napravo z izjemo naprav, za katere velja člen 10a(3) Direktive [2003/87], je predhodna skupna letna količina brezplačno dodeljenih pravic do emisij za vsako napravo, določena v skladu z odstavkom 7, pomnožena z medsektorskim korekcijskim faktorjem, kot je določen v skladu s členom 15(3).

10

Člen 11 tega sklepa, naslovljen „Dodelitev glede parnega krekinga“, določa posebno metodo, ki odstopa od metode, opisane v členu 10(2) navedenega sklepa, za izračun predhodnega letnega števila brezplačno dodeljenih pravic do emisije za podnapravo z referenčnimi vrednostmi za proizvode, ki se uporablja za proizvodnjo kemikalij visoke vrednosti.

11

Člen 15 navedenega sklepa, naslovljen „Nacionalni izvedbeni ukrepi“, določa:

„1.   Države članice v skladu s členom 11(1) Direktive [2003/87] Komisiji do 30. septembra 2011 predložijo seznam naprav, ki so na njihovem ozemlju zajete v Direktivi [2003/87] […]; pri tem uporabijo elektronski obrazec, ki ga zagotovi Komisija.

2.   Seznam iz odstavka 1 za vsako obstoječo napravo vsebuje zlasti:

[…]

3.   Komisija po prejemu seznama iz odstavka 1 tega člena oceni vključenost posamezne naprave na seznam in zadevne predhodne letne količine brezplačno dodeljenih pravic do emisije.

Komisija po obvestilih s strani vseh držav članic o predhodnih skupnih letnih količinah brezplačno dodeljenih pravic do emisije v obdobju 2013–2020 določi enoten medsektorski korekcijski faktor, kot je naveden v členu 10a(5) Direktive [2003/87]. Določi se s primerjavo vsote predhodnih skupnih letnih količin brezplačno dodeljenih pravic do emisije napravam, ki niso proizvajalci električne energije, za vsako leto v obdobju 2013–2020 […] z letno količino pravic, izračunano v skladu s členom 10a(5) Direktive [2003/87], za naprave, ki niso proizvajalci električne energije ali novi udeleženci […]

4.   Če Komisija ne zavrne vpisa naprave na ta seznam, vključno z ustrezno predhodno skupno letno količino brezplačno dodeljenih pravic do emisije za to napravo, zadevna država članica začne z določanjem končne letne količine brezplačno dodeljenih pravic do emisij za vsako leto v obdobju 2013–2020 v skladu s členom 10(9) tega sklepa.

[…]“

12

Države članice so morale v skladu s Prilogo IV k Sklepu 2011/278, naslovljeno „Parametri za zbiranje izhodiščnih podatkov za obstoječe naprave“, za namene zbiranja izhodiščnih podatkov iz člena 7(1) od upravljavca zahtevati, naj na ravni naprav in podnaprav za vsa koledarska leta izbranega uvodnega obdobja (2005–2008 ali 2009–2010), predložijo med drugim skupne emisije toplogrednih plinov, emisije toplogrednih plinov iz goriva in emisije toplogrednih plinov iz postopkov.

13

Člen 9, od (1) do (4), Treibhausgas-Emissionshandelsgesetz (zakon o trgovanju s pravicami do emisije toplogrednih plinov) z dne 21. julija 2011 (BGBl. 2011 I, str. 1475; v nadaljevanju: TEHG) določa:

„(1)   Upravljavcem naprav se brezplačno dodelijo pravice do emisije v skladu z načeli iz člena 10a Direktive 2003/87 […] v vsakokrat veljavni različici in iz Sklepa […] 2011/278.

(2)   Dodelitev se izvede na podlagi vloge, vložene pri pristojnem organu. Vlogo za brezplačno dodelitev pravic je potrebno vložiti v roku, ki ga pristojni organ objavi v Bundesanzeiger vsaj tri mesece pred njegovim potekom. Rok se objavi ne prej kot po uveljavitvi uredbe o pravilih dodeljevanja v skladu s členom 10. V primeru prepozne vloge ni upravičenja do brezplačne dodelitve. Vlogi je treba priložiti listine, potrebne za preizkus upravičenja. Dejanske navedbe v vlogi za dodelitev mora preveriti organ za preverjanje iz člena 21, razen če je drugače določeno v uredbi v členu 10.

(3)   Pristojni organ izračuna predhodno število pravic, ki se dodelijo, objavi seznam vseh naprav, ki spadajo na področje uporabe tega zakona, in predhodno število pravic, ki se dodelijo, v Bundesanzeiger in seznam predloži Evropski komisiji. Pri izračunu predhodnega števila pravic, ki se dodelijo, se upoštevajo le tiste navedbe upravljavca, katerih pravilnost je dokazana v zadostni meri. […]

(4)   Pristojni organ pred začetkom trgovalnega obdobja odloči o brezplačni dodelitvi pravic za napravo tistim upravljavcem, ki so vlogo podali v roku, objavljenem v skladu z odstavkom 2, drugi stavek. […]“

14

Člen 5 Verordnung über die Zuteilung von Treibhausgas-Emissionsberechtigungen in der Handelsperiode 2013 bis 2020 (uredba o dodelitvi pravic do emisije toplogrednih plinov v trgovalnem obdobju od 2013 do 2020) z dne 26. septembra 2011 (BGBl. 2011 I, str. 1921), naslovljen „Zbiranje izhodiščnih podatkov“, v odstavku 1 določa, da mora upravljavec naprave v vlogi za brezplačno dodelitev za obstoječe naprave navesti informacije o napravi in informacije o vsakem elementu, ki ga zadeva dodelitev.

15

Deutsche Emissionshandelsstelle (nemški urad za trgovanje s pravicami do emisij, v nadaljevanju: DEHSt) je z objavo v nemškem elektronskem uradnem listu za obvezne objave (elektronischer Bundesanzeiger, eBAnz AT118 2011 B1) 20. oktobra 2011 navedel, da se rok iz člena 9(2) TEHG izteče 23. januarja 2012.

16

Družba INEOS upravlja napravo za proizvodnjo kemijskih proizvodov s parnim krekingom nafte pri visokih temperaturah. Za to napravo velja obveznost trgovanja s pravicami do emisije od 1. januarja 2008.

17

Družba INEOS je 23. januarja 2012 za to napravo pri DEHSt pravočasno vložila vlogo za brezplačno dodelitev pravic do emisije na podlagi člena 9(1) TEHG za obdobje 2013–2020 na osnovi izhodiščnega obdobja 2005–2008. V skladu z odstavkom 2 navedenega člena se je namreč rok za vložitev takih vlog iztekel istega dne. Iz spisa, predloženega Sodišču, je razvidno, da je navedeno vlogo preveril neodvisni organ za preverjanje. Zajemala je zlasti predhodno letno število pravic do emisije, ki se dodelijo, ki naj bi v skladu z izračuni, ki jih je INEOS izvedel na podlagi posebne metode za izračun, določene v členu 11 Sklepa 2011/278 za parni kreking, znašalo 574.635.

18

DEHSt je z odločbo z dne 17. februarja 2014 družbi INEOS v tem trgovalnem obdobju dodelil 3.867.032 pravic do emisije, kar zadeva emisije iz zadevne naprave, pri čemer je navedel, da dodelitev temelji na podatkih, ki jih je posredovala družba INEOS z vlogo za dodelitev (v nadaljevanju: sporna odločba).

19

Družba INEOS je 11. marca 2014 vložila pritožbo zoper sporno odločbo, v kateri je zatrjevala, da bi moral DEHSt pri izračunu neposrednih emisij v letih 2006 in 2007 upoštevati nekatere dodatne podatke.

20

DEHSt je 3. septembra 2015 to pritožbo zavrnil, zlasti ker novih podatkov ni bilo mogoče upoštevati za brezplačno dodelitev pravic do emisije, saj jih je družba INEOS predložila šele v okviru pritožbe aprila 2015, kar je več kot tri leta od izteka roka za oddajo vloge za dodelitev, ki je bil 23. januar 2012. DEHSt je navedel, da člen 9(2) TEHG določa zakonski prekluzivni rok, poleg tega pa še, da zaradi tesne vpetosti nacionalnega postopka v postopek dodelitve, ki ga določa pravo Unije, podatkov v tej vlogi nikakor ni mogoče spreminjati.

21

Družba INEOS je 29. septembra 2015 pri Verwaltungsgericht Berlin (upravno sodišče v Berlinu, Nemčija) zoper to zavrnilno odločbo vložila tožbo, v kateri je zlasti trdila, da pomotoma ni posredovala nekaterih podatkov glede svojih neposrednih emisij za leti 2006 in 2007, saj je zmotno predvidevala, da jih DEHSt že ima, čeprav je bila zadevna naprava v sistem za trgovanje s pravicami do emisije vključena šele od 1. januarja 2008. Družba INEOS meni, da bi jo DEHSt moral pozvati k dopolnitvi ali popravku podatkov, ki so bili predloženi v vlogi za dodelitev.

22

Ker v pravu Unije ni izrecnih določb glede pravnih učinkov, ki jih je treba pripisati tistim podatkom, ki jih upravljavec predloži po poteku roka, ki ga za oddajo vloge za dodelitev določa nacionalna zakonodaja, predložitveno sodišče meni, da je treba pojasniti vprašanje, ali je člen 9(2) TEHG, v skladu s katerim v primeru prepozne vloge ni upravičenja do brezplačne dodelitve, združljiv z določbami Direktive 2003/87 in Sklepa 2011/278.

23

Verwaltungsgericht Berlin (upravno sodišče v Berlinu) je v teh okoliščinah prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali zahteve iz člena 10a Direktive [2003/87] in zahteve iz Sklepa [2011/278] nasprotujejo nacionalni ureditvi države članice, ki za obdobje trgovanja 2013–2020 določa materialni prekluzivni rok za prepozne vloge za brezplačno dodelitev pravic do emisije za obstoječe naprave in pri tem izključuje popravo napak ali dopolnitev (nepopolnih) podatkov v vlogi, ki se ugotovijo šele po poteku roka, ki ga je določila država članica?“

24

Predložitveno sodišče z vprašanjem želi izvedeti, ali je treba člen 10a Direktive 2003/87 in Sklep 2011/278 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni določbi, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki za vložitev vloge za brezplačno dodelitev pravic do emisije glede trgovalnega obdobja 2013–2020 določa prekluzivni rok, ob izteku katerega vlagatelj izgubi vsako možnost popravka ali dopolnitve svoje vloge.

25

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da se to vprašanje postavlja v okviru spora, v katerem upravljavec naprave, ki spada v okvir sistema za trgovanje z emisijami od 1. januarja 2008, v obravnavanem primeru družba INEOS, pomotoma v svoji vlogi za brezplačno dodelitev pravic do emisije ni navedel nekaterih izhodiščnih podatkov, in sicer podatkov glede neposrednih emisij te naprave za leti 2006 in 2007. Ni sporno, da bi upravljavec brez te napake prejel večjo količino brezplačnih pravic do emisije.

26

Uvodoma je treba spomniti, da je predmet Direktive 2003/87 uvedba sistema za trgovanje s pravicami do emisije, ki je namenjen zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v ozračju na raven, s katero bo preprečeno nevarno antropogeno poseganje v podnebni sistem, in katerega končni cilj je varstvo okolja (glej zlasti sodbo z dne 8. marca 2017, ArcelorMittal Rodange in Schifflange, C‑321/15, EU:C:2017:179, točka 24).

27

Ta sistem temelji na ekonomski logiki, ki vse njegove udeležence spodbuja, naj izpustijo manj emisij toplogrednih plinov od pravic, ki so jim bile sprva dodeljene, da bi lahko svoj presežek prenesli na drugega udeleženca, ki je proizvedel večjo količino emisij od pravic, ki so mu bile dodeljene (glej zlasti sodbo z dne 8. marca 2017, ArcelorMittal Rodange in Schifflange, C‑321/15, EU:C:2017:179, točka 22).

28

Cilj Direktive 2003/87 je tako do leta 2020 zmanjšati skupne emisije toplogrednih plinov Evropske unije za vsaj 20 % glede na ravni iz leta 1990 na ekonomsko učinkovit način (sodba z dne 8. septembra 2016, E.ON Kraftwerke, C‑461/15, EU:C:2016:648, točka 23).

29

V ta namen člen 10a Direktive 2003/87 za naprave v nekaterih sektorjih dejavnosti določa brezplačno dodelitev pravic do emisije, katerih količina se med obdobjem 2013–2020 postopno zmanjšuje z namenom, da leta 2027 te pravice ne bi bile več dodeljene brezplačno (glej v tem smislu sodbi z dne 8. septembra 2016, E.ON Kraftwerke, C‑461/15, EU:C:2016:648, točka 24, in z dne 26. oktobra 2016, Yara Suomi in drugi, C‑506/14, EU:C:2016:799, točka 46).

30

V skladu s členom 10a(1) Direktive 2003/87 je Komisija s Sklepom 2011/278 uvedla harmonizirana pravila na ravni Unije za to brezplačno dodelitev pravic do emisije. S temi harmoniziranimi pravili se uresničuje bistvena zahteva po čim večjem zmanjšanju izkrivljanja konkurence na notranjem trgu (sodba z dne 22. junija 2016, DK Recycling und Roheisen/Komisija, C‑540/14 P, EU:C:2016:469, točka 53).

31

Po mnenju družbe INEOS so bili tako z zakonodajo Unije izčrpno harmonizirani vsi vidiki, kar vključuje tudi postopkovne vidike, povezane z vlogami za brezplačno dodelitev pravic do emisije, tako da države članice v zvezi s tem nimajo nobenega polja proste presoje. Iz besedila upoštevnih določb Sklepa 2011/278, zlasti iz njegovih členov 7, 8 in 10, ter iz njegove sistematike in cilja, ki mu sledi, naj bi namreč izhajalo, da imajo države članice obveznost prepričati se o izčrpnosti, točnosti in skladnosti izhodiščnih podatkov, zbranih od upravljavcev. Ta sklep pa naj ne bi določal, da je te obveznosti, ki jih imajo države članice, mogoče omejiti z roki ali da države članice lahko določijo svoje prekluzivne roke.

32

Glede tega je treba navesti, da je postopek, ki ga je zakonodajalec Unije uvedel za brezplačno dodelitev pravic do emisije za obdobje 2013–2020, v bistvu zajemal tri ločene faze.

33

Najprej so morale države članice v okviru prve faze v skladu s členom 7 Sklepa 2011/278 za vsako obstoječo napravo, ki je upravičena do take dodelitve, praviloma za vsa leta v obdobju 2005–2008, v katerih je bila naprava dejavna, od upravljavca zbrati vse ustrezne informacije in podatke glede vsakega parametra iz Priloge IV k temu sklepu, s katerimi se lahko določi višina te dodelitve (sodba z dne 8. septembra 2016, E.ON Kraftwerke, C‑461/15, EU:C:2016:648, točka 25).

34

Na podlagi člena 8(1) Sklepa 2011/278 so bile države članice zavezane v ta namen sprejeti samo podatke, ki jih je preveritelj preveril in potrdil kot zadovoljive, pri čemer je moral ugotoviti zanesljivost, verodostojnost in točnost podatkov, da bi se oblikovalo mnenje pri preverjanju, iz katerega z razumnim zagotovilom izhaja, ali obstaja napačna navedba.

35

Države članice so morale na podlagi tako zbranih podatkov v skladu s členom 10 Sklepa 2011/278 za vsako leto izračunati začasno število brezplačno dodeljenih pravic do emisije od leta 2013 dalje za vsako posamezno obstoječo napravo na njihovem ozemlju (sodba z dne 8. septembra 2016, E.ON Kraftwerke, C‑461/15, EU:C:2016:648, točki 26 in 34).

36

Na koncu te faze je imela vsaka država članica na podlagi člena 11(1) Direktive 2003/87 ter člena 15(1) in (2) Sklepa 2011/278 obveznost do 30. septembra 2011 objaviti in Komisiji predložiti seznam naprav in podnaprav, ki jih ta direktiva zajema na njenem ozemlju, ter za vsako od njih navesti predhodno količino dodeljenih pravic za celotno obdobje 2013–2020.

37

Nato je morala Komisija med drugo fazo ob prejemu tega seznama in če je v bistvu skupna letna predhodna količina, ki so jo izračunale države članice, presegala omejitev, ki je predpisana za dano industrijo in ustreza največji letni količini pravic iz člena 10a(5) Direktive 2003/87, sorazmerno zmanjšati to predhodno količino, ki so jo izračunale države članice, z uporabo „medsektorskega korekcijskega faktorja“, ki ga predvideva ta določba in ki ustreza razmerju med navedeno predhodno količino in tem pragom (glej v tem smislu sodbo z dne 28. aprila 2016, Borealis Polyolefine in drugi, C‑191/14, C‑192/14, C‑295/14, C‑389/14 in od C‑391/14 do C‑393/14, EU:C:2016:311, točki 62 in 63).

38

Nazadnje so morale države članice med tretjo fazo na podlagi člena 15(4) in (5) Sklepa 2011/278 določiti končno letno količino brezplačno dodeljenih pravic do emisij za vsako leto v obdobju 2013–2020, pri čemer so predhodno skupno letno količino brezplačnih pravic do emisije v skladu s členom 10(9) tega sklepa pomnožile s tem medsektorskim faktorjem. V skladu s členom 11(2) Direktive 2003/87 morajo države članice dodeljene pravice za zadevno leto izdati najpozneje 28. februarja tega leta.

39

V obravnavanem primeru se, kot je razvidno iz točke 25 te sodbe, prekluzivni rok, določen v členu 9(2) TEHG, ki je sporen v postopku v glavni stvari, nanaša na prvo fazo tega postopka, med katero so bili med drugim upravljavci zavezani na podlagi člena 7 Sklepa 2011/278 pristojnim nacionalnim organom za vsako od zadevnih naprav predložiti izhodiščne podatke, naštete v Prilogi IV k temu sklepu, ki se nanašajo na obdobje 2005–2008.

40

Vendar je treba – drugače kot navaja družba INEOS – ugotoviti, da zakonodajalec Unije nikakor ni izčrpno harmoniziral te faze postopka. Čeprav je bila ta harmonizacija sicer uokvirjena z Direktivo 2003/87 in Sklepom 2011/278, niti ta direktiva niti ta sklep nista določila roka, v katerem mora upravljavec vložiti vlogo za dodelitev, in še manj roka, v katerem bi lahko ta upravljavec po potrebi popravil ali dopolnil podatke, predložene v utemeljitev te vloge.

41

Glede tega je treba navesti, da člen 7(8) Sklepa 2011/278 določa, da morajo države članice, če podatki manjkajo, od upravljavca zahtevati, naj za to navede upravičene razloge in „delno dostopne podatke“ nadomesti z zadržanimi ocenami, vendar ne določa postopka, ki bi omogočil popravek ali dopolnitev predloženih podatkov. Člen 8 tega sklepa sicer državam članicam poleg tega prepoveduje, da bi sprejele podatke, ki jih preveritelj ni preveril in potrdil kot zadovoljive, vendar ta določba ne določa roka ali postopka, katerega predmet bi bil popravek nezadovoljivih podatkov.

42

V teh okoliščinah mora v skladu z ustaljeno sodno prakso zaradi neobstoja postopkovnih pravil v zvezi z vložitvijo in obravnavanjem vloge za brezplačno dodelitev pravic do emisije, ki bi bila določena s pravom Unije, pravni red vsake države članice urediti taka postopkovna pravila na podlagi načela procesne avtonomije, vendar pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobne notranje položaje (načelo enakovrednosti), in v praksi ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih daje pravni red Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu med drugim sodbo z dne 20. oktobra 2016, Danqua, C‑429/15, EU:C:2016:789, točka 29).

43

Glede načela enakovrednosti iz nobenega dokumenta v spisu, predloženega Sodišču, ni razvidno, da bi bil prekluzivni rok iz spora o glavni stvari v nasprotju s tem načelom, niti to nikakor ni bilo navedeno v okviru tega postopka. V vsakem primeru se mora v zvezi s tem izreči predložitveno sodišče, kot je to pravilno ugotovila Komisija.

44

Glede načela učinkovitosti je treba spomniti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali neka nacionalna postopkovna določba onemogoča ali čezmerno otežuje uporabo prava Unije, preizkusiti ob upoštevanju položaja te določbe v celotnem postopku ter poteka postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči. S tega vidika je treba zlasti upoštevati, če je to primerno, varstvo pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in načelo učinkovitega poteka postopka (glej med drugim sodbo z dne 20. oktobra 2016, Danqua, C‑429/15, EU:C:2016:789, točka 42).

45

Podrobneje v zvezi s prekluzivnimi roki je Sodišče presodilo, da so države članice pristojne, da v nacionalnih ureditvah, ki spadajo na področje uporabe prava Unije, določijo roke zlasti glede na pomen odločb, ki jih je treba sprejeti, za zadevne osebe, na zapletenost veljavnih postopkov in zakonodaje, na število oseb, ki bi jih lahko zadevale, in na druge javne ali zasebne interese, ki jih je treba upoštevati (glej zlasti sodbo z dne 20. oktobra 2016, Danqua, C‑429/15, EU:C:2016:789, točka 44).

46

Glede tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je pri določitvi prekluzivnih rokov načeloma izpolnjena zahteva učinkovitosti, če pomeni uresničevanje temeljnega načela pravne varnosti, ki hkrati varuje zainteresirani subjekt in zadevni organ. Taki roki namreč načeloma praktično ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo uveljavljanja pravic, ki izhajajo iz pravnega reda Unije (glej zlasti sodbo z dne 21. decembra 2016, TDC, C‑327/15, EU:C:2016:974, točka 98).

47

Iz tega sledi, da je določitev razumnih prekluzivnih rokov v interesu pravne varnosti združljiva s pravom Unije (sodba z dne 29. oktobra 2015, BBVA, C‑8/14, EU:C:2015:731, točka 28).

48

V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da je bil datum za iztek roka za vložitev vlog za brezplačno dodelitev pravic do emisije, predvidenega v členu 9(2) TEHG, določen na 23. januar 2012. Kot je razvidno iz točke 15 te sodbe, ni sporno, da je bil ta datum javno objavljen 20. oktobra 2011. Poleg tega je iz pisnih stališč, ki jih je nemška vlada predložila Sodišču in ki glede te točke niso bila izpodbijana, razvidno, da je bil datum izteka tega roka istega dne tudi sporočen upravljavcem po elektronski pošti, ki je bila naslovljena nanje in je bila predmet sporočila za javnost.

49

Iz tega sledi, da je bil v postopku v glavni stvari prekluzivni rok, ki je bil upravljavcem določen za vložitev vlog za brezplačno dodelitev pravic do emisije na podlagi člena 10a Direktive 2003/87 in upoštevnih določb Sklepa 2011/278 za obdobje 2013–2020, malo daljši od treh mesecev.

50

Zato je treba ugotoviti, ali je tak rok lahko v praksi onemogočil ali čezmerno otežil uresničevanje pravice, ki jo upravljavcu, kot je v postopku v glavni stvari družba INEOS, podeljuje pravo Unije.

51

Glede tega je treba ugotoviti, da člen 10a Direktive 2003/87 in Sklep 2011/278 sicer nekaterim upravljavcem, kot je družba INEOS, podeljujeta pravico do prejema brezplačnih pravic do emisije za obdobje 2013–2020, vendar ta upravljavec v obravnavanem primeru nikakor ni trdil, da je ta rok, ki je malo daljši od treh mesecev, prekratek za predložitev njegove vloge za dodelitev z namenom podelitve take pravice, saj je navedeni upravljavec poleg tega to vlogo vložil v navedenem roku. Poleg tega – kot je generalni pravobranilec navedel v točki 87 sklepnih predlogov – v spisu, predloženem Sodišču, ni nobenega elementa, na podlagi katerega bi lahko menili, da bi zadevni prekluzivni rok v praksi onemogočal ali čezmerno oteževal uveljavljanje te pravice.

52

Iz predložitvene odločbe pa je razvidno, da – kot je bilo navedeno v točkah 25 in 39 te sodbe – ta upravljavec izpodbija nezmožnost dopolnitve te vloge po izteku tega roka, da bi lahko popravil napačne podatke, ki jih je predložil glede emisij iz svojih naprav.

53

Vendar je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso prekluzivni rok načeloma združljiv z načelom učinkovitosti, čeprav potek takšnega roka zadevnim osebam že po naravi lahko prepreči uveljavljanje njihovih pravic v celoti ali delno (glej zlasti sodbe z dne 16. maja 2000, Preston in drugi, C‑78/98, EU:C:2000:247, točka 34; z dne 18. septembra 2003, Pflücke, C‑125/01, EU:C:2003:477, točka 35, ter z dne 8. septembra 2011, Q-Beef in Bosschaert, C‑89/10 in C‑96/10, EU:C:2011:555, točka 36).

54

Zato zgolj to, da zadevni prekluzivni rok v postopku v glavni stvari sam po sebi vlagatelju vloge za brezplačno dodelitev pravic do emisije preprečuje predložitev dodatnih podatkov po izteku tega roka, ne more zadoščati za dokaz kršitve načela učinkovitosti.

55

Iz tega sledi, da na podlagi nobenega elementa iz spisa, predloženega Sodišču, ni mogoče sklepati, da tak rok lahko dejansko onemogoča oziroma čezmerno otežuje vložitev vloge za brezplačno dodelitev pravic do emisije z namenom uresničevanja pravice do brezplačne pridobitve pravic do emisije na podlagi člena 10a Direktive 2003/87 in Sklepa 2011/278.

56

Družba INEOS pa navaja, da iz obveznosti držav članic, da se pri izračunu teh pravic opirajo na izhodiščne podatke, ki so čim bolj točni in popolni, izhaja, da morajo pristojni nacionalni organi za to, da se zagotovi učinkovita uporaba prava Unije, izključiti kakršno koli postopkovno pravilo, kot je prekluzivni rok v postopku v glavni stvari, ki bi oviralo popravek napačnih podatkov.

57

Glede tega je res – kot je Sodišče že poudarilo – da morajo države članice v skladu s členom 7(7) Sklepa 2011/278 v povezavi z uvodno izjavo 15 navedenega sklepa zagotoviti, da so podatki, ki so zbrani od upravljavcev in uporabljeni za namene brezplačne dodelitve pravic do emisije, popolni, skladni in, kolikor je mogoče, točni (sodba z dne 8. septembra 2016, E.ON Kraftwerke, C‑461/15, EU:C:2016:648, točki 27 in 37).

58

V istem smislu – kot je razvidno že iz točke 34 te sodbe – člen 8(1) Sklepa 2011/278 državam članicam nalaga, naj se prepričajo, da je preveritelj preveril „zanesljivost, verodostojnost in točnost“ teh podatkov, da bi se oblikovalo mnenje pri preverjanju, iz katerega z „razumnim zagotovilom“ izhaja, ali obstaja napačna navedba.

59

Taka zahteva po točnosti je naložena državam članicam, kot je razvidno iz teh določb in iz uvodne izjave 15 Sklepa 2011/278, da bi lahko s harmonizirano in dosledno uporabo predpisov o dodeljevanju uresničile cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, na katerega je opozorjeno v točkah od 26 do 28 te sodbe.

60

Vendar pa, kot je razvidno zlasti iz besedila člena 7(7) in (8) Sklepa 2011/278, zahteva po točnosti, ki je naložena državam članicam, zahteva sodelovanje upravljavcev in jim iz tega naslova nalaga tudi spoštovanje različnih obveznosti, med katerimi sta zlasti obveznost sporočanja popolnih, doslednih in, kolikor je mogoče, točnih podatkov ter obveznost, da dokažejo potrebno skrbnost.

61

Namen teh obveznosti sodelovanja, ki so naložene upravljavcem, je – kot sta pravilno navedla zvezni urad za okolje in nemška vlada – tako očitno upravljavce spodbuditi, da ker so pri viru izhodiščnih podatkov, potrebnih za izračun brezplačnih pravic do emisije, ravnajo s potrebno skrbnostjo, da zagotovijo zbiranje, kolikor je mogoče, točnih podatkov, in to z namenom, da lahko države članice izpolnijo obveznosti na podlagi členov 7 in 8 Sklepa 2011/278 ter s tem uresničijo cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, ki se mu sledi z Direktivo 2003/87.

62

V teh okoliščinah je treba ugotoviti – kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 93 in 94 sklepnih predlogov – da navedena zahteva po točnosti spada v okvir skupne odgovornosti upravljavcev in držav članic ter da zato ni mogoče šteti – drugače, kot navaja družba INEOS – da imajo ti upravljavci na podlagi Sklepa 2011/278 kakršno koli pravico do točnosti podatkov, predloženih za namene izračuna brezplačnih pravic do emisije, ki bi jo lahko uveljavljali pri svoji državi članici. Iz tega sledi, da dejanska uporaba tega sklepa pristojnim nacionalnim organom nikakor ne nalaga obveznosti po neuporabi postopkovnega pravila, kot je prekluzivni rok v postopku v glavni stvari, da bi upravljavcu omogočili popravek napačnih podatkov, ki jih je ta predložil v tem roku.

63

Iz tega sledi, da na podlagi nobenega elementa v spisu, predloženem Sodišču, ni mogoče ugotoviti, da bi prekluzivni rok, kot je ta v postopku v glavni stvari, kršil načelo učinkovitosti.

64

Ta presoja velja še toliko bolj v okoliščinah v postopku v glavni stvari, ker je iz elementov, ki jih je Sodišču predložila nemška vlada in ki jih družba INEOS v tej točki ni izpodbijala, razvidno, da so pristojni nacionalni organi od oktobra 2011 zadevnim upravljavcem večkrat navedli, da je glede naprav, kot je naprava družbe INEOS v postopku v glavni stvari, ki so bile v sistem trgovanja s pravicami do emisije vključene šele s 1. januarjem 2008, ko je izbrano referenčno obdobje 2005–2008, potrebno dodatno posredovanje upoštevnih podatkov, naštetih v členu 5 uredbe o dodeljevanju pravic do emisije toplogrednih plinov v trgovalnem obdobju od 2013 do 2020 z dne 26. septembra 2011.

65

Poleg tega je treba navesti, da bi v obravnavanem primeru popravek napačnih podatkov – če bi bil mogoč – z namenom brezplačne odobritve dodatnih pravic do emisije nastopil ne samo po koncu prve faze, ampak tudi po tretji in zadnji fazi postopka, ki se konča z vročitvijo sporne odločbe.

66

S takim poznim popravkom pa bi bilo lahko kršeno načelo pravne varnosti, saj bi obstajala nevarnost, da vsaka brezplačna dodelitev pravic do emisije ostane začasna za nedoločen čas, ker se prva faza postopka lahko vedno ponovno odpre. Iz tega bi sledila resna motnja za učinkovit potek postopka brezplačne dodelitve pravic do emisije.

67

Nazadnje – drugače, kot navaja družba INEOS – iz sodbe z dne 28. aprila 2016, Borealis Polyolefine in drugi (C‑191/14, C‑192/14, C‑295/14, C‑389/14 in od C‑391/14 do C‑393/14, EU:C:2016:311), ni mogoče izpeljati drugačne razlage. V točki 97 te sodbe je Sodišče sicer presodilo, da mora Komisija od držav članic zahtevati, naj izvedejo „ustrezne popravke“ predloženih podatkov o emisijah. Vendar je v teh zadevah napaka temeljila – kot je razvidno iz točk 94 in 95 iste sodbe – na tem, da je Komisija upoštevala podatke, ki so jih posredovale države članice, o emisijah iz obdobja, na katerega se člen 10a(5), prvi pododstavek, točka (b), Direktive 2003/87 ne nanaša. Samo zaradi resnosti te napake, ki je bistveno vplivala na enotni medsektorski korekcijski faktor in in fine na količino pravic, ki jih je treba dodeliti brezplačno, načelo pravne varnosti ni nasprotovalo izpodbijanju tega faktorja z učinkom ex nunc od datuma, navedenega v točki 111 navedene sodbe.

68

Ob upoštevanju vsega navedenega je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 10a Direktive 2003/87 in Sklep 2011/278 razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni določbi, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki za vložitev vloge za brezplačno dodelitev pravic do emisije glede trgovalnega obdobja 2013–2020 določa prekluzivni rok, ob izteku katerega vlagatelj izgubi vsako možnost popravka ali dopolnitve svoje vloge, ker ta rok ni tak, da bi lahko dejansko onemogočal oziroma čezmerno oteževal vložitev take vloge.

69

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 10a Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009, ter Sklep Komisije 2011/278/EU z dne 27. aprila 2011 o določitvi prehodnih pravil za usklajeno brezplačno dodelitev pravic do emisije na ravni Unije v skladu s členom 10a Direktive 2003/87 je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni določbi, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki za vložitev vloge za brezplačno dodelitev pravic do emisije glede trgovalnega obdobja 2013–2020 določa prekluzivni rok, ob izteku katerega vlagatelj izgubi vsako možnost popravka ali dopolnitve svoje vloge, ker ta rok ni tak, da bi lahko dejansko onemogočal oziroma čezmerno oteževal vložitev take vloge.