2002D0657 — SL — 10.01.2004 — 002.001

---

Ta dokument je mišljen zgolj kot dokumentacijsko orodje in institucije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti

►B	ODLOČBA KOMISIJE z dne 14. avgusta 2002 o izvajanju Direktive Sveta 96/23/ES glede opravljanja analitskih metod in razlage rezultatov (notificirano pod dokumentarno številko K(2002)3044) (Besedilo velja za EGP) (2002/657/ES) (UL L 221, 17.8.2002, p.8)

spremenjena z:

		Uradni list
		No	page	date
►M1	ODLOČBA KOMISIJE z dne 13. marca 2003	L 71	17	15.3.2003
►M2	ODLOČBA KOMISIJE z dne 22. decembra 2003	L 6	38	10.1.2004

---

▼B

ODLOČBA KOMISIJE

z dne 14. avgusta 2002

o izvajanju Direktive Sveta 96/23/ES glede opravljanja analitskih metod in razlage rezultatov

(notificirano pod dokumentarno številko K(2002)3044)

(Besedilo velja za EGP)

(2002/657/ES)

Člen 1

Vsebina in področje uporabe

Ta odločba določa pravila za analitske metode, ki jih je treba uporabljati pri preskušanju uradnih vzorcev, odvzetih v skladu z drugim stavkom člena 15(1) Direktive 96/23/ES, in podrobno določa skupna merila za razlago analitskih rezultatov uradnih nadzornih laboratorijev za takšne vzorce.

Ta odločba se ne uporablja za snovi, za katere so določena podrobnejša pravila v drugi zakonodaji Skupnosti.

Člen 2

Opredelitev pojmov

Za namene te odločbe se uporabljajo opredelitve pojmov iz Direktive 96/23/ES in iz ►M1  Priloga I ◄ k tej odločbi.

Člen 3

Analitske metode

Države članice zagotovijo, da se uradni vzorci, odvzeti v skladu z Direktivo D 96/23/ES analizirajo z uporabo metod, ki:

▼M2

Člen 4

Države članice zagotovijo, da analitske metode, uporabljene za odkrivanje naštetih snovi, ustrezajo mejam najmanjše zahtevane učinkovitosti (MRPL), določenim v Prilogi I, glede na matrikse iz navedene Priloge:

▼B

Člen 5

Kontrola kakovosti

Države članice zagotovijo kakovost rezultatov analize vzorcev, odvzetih v skladu z Direktivo 96/23/ES, zlasti z nadzorom nad preskusi in/ali rezultati umeritev v skladu s poglavjem 5.9 ISO 17025 (1).

Člen 6

Razlaga rezultatov

1.  Rezultat analize se šteje kot neskladen, če se za analit preseže odločitvena meja potrditvene metode.

2.  Če se je za snov ugotovila dovoljena meja, je odločitvena meja tista koncentracija, nad katero se da s statistično gotovostjo 1 – a sklepati, da je dovoljena meja resnično presežena.

3.  Če se za snov ni ugotovila dovoljena meja, je odločitvena meja najnižji nivo koncentracije, pri kateri se da z neko metodo razločiti prisotnost posameznega analita.s statistično gotovostjo 1 –a.

4.  Za snovi na seznamu v Skupini A Priloge k Direktivi 96/23/ES, je a-napaka 1 % ali manj. Za vse druge snovi je a-napaka 5 % ali manj.

Člen 7

Razveljavitev

Odločbe 90/515/GS, 93/256/EGS in 93/257/ES se razveljavijo.

Člen 8

Prehodne določbe

Metode za analizo uradnih vzorcev snovi na seznamu v skupini A Priloge I k Direktivi 96/23/ES, ki izpolnjujejo merila, določena v odločbah 90/515/EGS, 93/256/EGS in 93/257/EGS, se lahko uporabljajo do dve leti po uveljavitvi te odločbe. Metode, ki se sedaj uporabljajo za snovi na seznamu v skupini B Priloge I k Direktivi 96/23/ES morajo biti skladne s to odločbo najmanj pet let po dnevu začetka uporabe te odločbe.

Člen 9

Datum začetka uporabe

Ta odločba se uporablja od 1. septembra 2002.

Člen 10

Naslovniki

Ta odločba je naslovljena na države članice.

---

PRILOGA I

MERILA UČINKOVITOSTI, DRUGE ZAHTEVE IN POSTOPKI ZA ANALITSKE METODE

1.   OPREDELITEV POJMOV

2.   MERILA UČINKOVITOSTI IN DRUGE ZAHTEVE ZA ANALITSKE METODE

Analitske metode ali kombinacije metod razen tistih, ki so opisane spodaj, se lahko uporabljajo le za pregledovalne ali potrditvene namene, če se lahko dokaže, da izpolnjujejo ustrezne zahteve, določene v tej odločbi.

2.1   SPLOŠNE ZAHTEVE

2.1.1   Ravnanje z vzorci

Vzorci se pridobijo, obravnavajo in obdelajo na tak način, da obstaja največja možnost za odkrivanje snovi. Postopki za ravnanje z vzorci preprečijo možnost naključne okužbe ali izgube analitov.

2.1.2   Izvajanje preskusov

2.1.2.1   Izplen

Med analizo vzorcev se da izplen določiti v vsaki seriji vzorcev, če se uporabi stalni korekcijski faktor izplena. Če je izplen v mejah, se potem lahko uporablja stalni korekcijski faktor. V nasprotnem primeru se za tisto posebno serijo uporabi dobljeni faktor izplena, razen če ni treba uporabiti posebnega faktorja izplena analita v vzorcu. V tem primeru se uporabi metoda standardnega dodatka (glej 3.5) ali metoda internega standarda za kvantitativno določanje analita v vzorcu.

2.1.2.2   Specifičnost

Metoda mora biti sposobna razlikovati med analitom in drugimi snovmi v eksperimentalnih pogojih. Oceno, do katere mere je to možno, je treba predvideti. Uporabiti se morajo strategije odpravljanja motenj s snovmi med uporabo opisane merilne tehnike, npr. treba je uporabiti homologne, analogne, presnovne produkte v iskanem ostanku. Prvenstveno je pomembno preiskati motnje, ki bi lahko izvirale iz sestavin matriksa.

2.2   PRESEJALNE METODE

Samo tiste analitske tehnike, za katere se lahko na dokumentirano sledljiv način prikaže, da so validirane in imajo stopnjo lažno skladnih rezultatov na iskanem nivoju nižjo kot 5 % (b-napaka), se lahko uporabljajo za presejalne namene v skladu z Direktivo 96/23/ES. V primeru sumljivega neskladnega rezultata se ta rezultat potrdi s potrditveno metodo.

2.3   POTRDITVENE METODE ZA ORGANSKE SNOVI IN KONTAMINANTE

Potrditvene metode za ostanke organskih snovi ali kontaminantov morajo praviloma podati informacije o kemijski zgradbi analita. Zato metode, ki temeljijo samo na kromatografski analizi brez uporabe spektrometrične detekcije, same po sebi niso primerne za uporabo kot potrditvene metode. Vendar če posamezna tehnika nima zadostne specifičnosti, se želena specifičnost doseže z analitskimi postopki, ki so sestavljeni iz primernih kombinacij čiščenja, kromatografskega ločevanja in spektrometrične detekcije.

Naslednje metode ali kombinacije metod se štejejo kot primerne za identifikacijo organskih ostankov ali kontaminantov za navedene skupine snovi:

2.3.1   Skupna merila učinkovitosti in zahteve

Potrditvena metoda praviloma zagotavlja podatke o kemijski zgradbi analita. Kadar se več kot ena sestavina enako odziva, tedaj metoda ne more razlikovati med temi sestavinami. Metode, ki temeljijo samo na kromatografski analizi brez uporabe spektrometrične detekcije, niso primerne, za uporabo kot potrditvene metode same po sebi.

Kjer se uporablja metoda internega standarda, je le tega potrebno dodati preskušanemu deležu na začetku ekstrakcijskega postopka. Glede na razpoložljivost se uporabljajo ali analiti stabilne izotopsko označene oblike, ki so zlasti primerni za masno spektrometrično detekcijo ali sestavine, ki so strukturno sorodne z analitom.

Kjer se ne more uporabiti noben interni standard, se identifikacija analita potrdi s vzporedno kromatografijo. V tem primeru se zazna le en kromatografski vrh, povečana višina vrha (ali ploščine pod vrhom) pa je enaka količini dodanega analita. Pri uporabi plinske kromatografije (GC) ali tekočinske kromatografije (LC) je širina vrha pri polovici največje višine v obsegu 90 – 110 % prvotne širine in retencijski časi so enaki v okviru vrednosti 5 %. V primeru tankoplastne kromatografske (TLC) metode se intenzivira samo madež, za katerega se domneva, da je nastal zaradi analita; ne sme se pojaviti nov madež, vizualni izgled madeža pa se ne sme spreminjati.

Tako referenčni ali ojačani material, ki vsebuje znane količine analita na ali blizu dovoljene ali odločitvene meje (neskladen kontrolni vzorec - pozitivna kontrola), kot tudi skladni kontrolni materiali (negativna kontrola) in slepi reagenti naj po možnosti gredo skozi vse faze preskusnega postopka istočasno z vsako serijo analiziranih preskušanih vzorcev. Vrstni red za injiciranje ekstraktov v analitski instrument je naslednji: slepi reagent, skladen kontrolni vzorec, vzorec/vzorci, ki ga/jih je treba potrditi, zopet skladen kontrolni vzorec in končno neskladen kontrolni vzorec. Vsako spremembo tega zaporedja je potrebno utemelji.

2.3.2   Dodatna merila učinkovitosti in druge zahteve za kvantitativne analitske metode

2.3.2.1   Pravilnost kvantitativnih metod

V primeru ponovljenih analiz potrjenega referenčnega materiala so priporočeni razponi odmika eksperimenalno določene srednje masne frakcije, korigirane z izplenom, od potrjene vrednosti naslednje:

Če ni na voljo nobenih takšnih CRM, je sprejemljivo, da se pravilnost meritev oceni z izplenom dodatkov znanih količin analita/analitov slepemu matriksu. Podatki, ki se korigirajo s povprečnim izplenom, so sprejemljivi samo, kadar so v razponu, prikazanem v tabeli 2.

2.3.2.2   Natančnost kvantitativnih metod

Medlaboratorijski koeficient variacije (CV) za ponovljene analize referenčnega ali ojačanega materiala v pogojih obnovljivosti naj ne presega nivoja, izračunanega po Horwitzovi enačbi.Enačba je:

kjer je C masni delež, izražen kot potenca (eksponent) 10 (npr. 1 mg/g = 10 -3). Primeri so prikazani v tabeli 3.

Za analize, izvedene v pogojih ponovljivosti, bi znotrajlaboratorijski CV bil tipično med polovico in dvema tretjinama zgornjih vrednosti. Za analize, izvedene v pogojih znotrajlaboratorijske obnovljivosti, je znotrajlaboratorijski CV višji kot CV obnovljivosti.

V primeru snovi z določeno dovoljeno mejo, doseže metoda v internem laboratoriju obnovljivost, ki ni večja od ustrezne obnovljivosti CV pri koncentraciji 0,5 x dovoljena meja.

2.3.3   Merila učinkovitosti in druge zahteve za masno spektrometrično detekcijo

Masne spektrometrične metode je primerno upoštevati kot potrditvene metode le kot nadaljevanje on-line ali off-line kromatografskega ločevanja.

2.3.3.1   Kromatografsko ločevanje

Za postopke GC-MS se izvede plinsko kromatografsko ločevanje z uporabo kapilarnih kolon. Za postopke LC-MS postopke se kromatografsko ločevanje izvede z uporabo primernih kolon LC. V vsakem primeru je najmanjši sprejemljivi retencijski čas za preiskovani analit dvakratni retencijski čas, ki ustreza prostemu volumnu kolone. Retencijski čas (ali relativni retencijski čas) analita v preskušanem deležu ustreza času umeritvenega standarda v specificiranem okencu retencijskega časa. Okence retencijskega časa je sorazmerno z močjo ločevanja kromatografskega sistema. Razmerje kromatografkega retencijskega časa analita proti času internega standarda, t.j. relativni retencijski čas analita, ustreza tistemu od umeritvene raztopine pri toleranci ± 0,5 % za GC in ± 2,5 % za LC.

2.3.3.2   Masna spektrometrična detekcija

Masna spektrometrična detekcija se izvaja z uporabo MS tehnik, kot so snemanje celotnih masnih spektrov (full scan) ali izbrano spremljanje ionov (SIM), kakor tudi tehnike MS-MSn kot je izbrano spremljanje reakcije (SMR) ali druge primerne MS ali MS-MSn tehnike v kombinaciji z ustreznimi načini ionizacije. Pri masni spektrometriji visoke ločljivosti (HRMS), je ločljivost tipično večja od 10 000 za celotni masni razpon pri 10 % višini doline.

Snemanje celotnega spektra (Full scan): Ko se masno spektrometrično določanje izvaja s snemanjem celotnega spektra, je obvezna prisotnost vseh merjenih diagnostičnih ionov (molekularni ion, značilni adukti molekularnega iona, karakteristični fragmentni ioni in vsi njihovi izotopni ioni) z relativno intenziteto več kot 10 % v referenčnem spektru umeritvenega standarda.

SIM: Ko se masno spektrometrično določanje izvaja s fragmentografijo, je molekularni ion po možnosti eden od izbranih diagnostičnih ionov (molekularni ion, značilni adukti molekularnega iona,, značilni fragmentni ioni in vsi njihovi izotopni ioni). Izbrani diagnostični ioni naj ne bi izvirali izključno iz istega dela molekule. Razmerje signal proti šumu za vsak diagnostični ion je 3:1.

Snemanje celotnega spektra in SIM: relativne intenzitete zaznanih ionov, izraženih kot odstotek intenzitete najbolj intenzivnega iona ali prehajanja, ustrezajo intenzitetam umeritvenega standarda, bodisi iz umeritvenih standardnih raztopin bodisi iz vzorcev s standardnim dodatkom, ob primerljivih koncentracijah, izmerjenih pod istimi pogoji v naslednjih tolerancah:

Razlaga masnih spektralnih podatkov: Relativne intenzitete diagnostičnih ionov in/ali prekurzorjev/produktnih ionskih parov morajo biti identificirane s primerjanjem spektrov ali z integriranjem signalov posameznih masnih sledi. Kadarkoli se uporabi korekcija ozadja, se to opravi enakomerno skozi vso serijo (glej 2.3.1, odstavek 4) in se jasno označi.

Snemanje celotnega spektra: Ko se celotni spektri posnemajo z masno spektrometrijo (GC-MS), morajo biti prisotni najmanj štiri ioni z relativno intenziteto 10 % osnovnega vrha. Molekularni ion se vključi, če je prisoten v referenčnem spektru z relativno intenziteto 10 %. Najmanj štirje ioni naj ležijo v največjih dovoljenih tolerancah za relativne ionske intenzitete (tabela 5). Uporablja se lahko računalniško podprta knjižnično iskanje. V tem primeru mora primerjava masnih spektralnih podatkov v preskušanem vzorcu z tistimi v umeritveni raztopini presegati kritični faktor ujemanja. Ta faktor se določi med validacijskim postopkom za vsak analit na osnovi spektrov, za katere so izpolnjena spodaj opisana merila. Preveri se variabilnost v spektrih, ki jo povzroči matriks vzorca in učinkovitost detektorja.

SIM: Kadar se masni fragmenti merijo po drugih metodah razen s snemanjem celotnega spektra, se za razlago podatkov uporabi sistem identifikacijskih točk. Za potrditev snovi na seznamu v Skupini A Priloge I Direktive 96/23/ES se zahtevajo najmanj 4 identifikacijske točke. Za potrditev snovi na seznamu v Skupini B Priloge I Direktive 96/23/ES se zahtevajo najmanj 3 identifikacijske točke. Spodnja tabela prikazuje število identifikacijskih točk, ki jih lahko pridobi vsaka od osnovnih masnih spektrometričnih tehnik. Vendar, da bi izpolnili pogoje, ki se zahtevajo za potrditev in izračun vsote identifikacijskih točk:

2.3.4   Merila učinkovitosti in druge zahteve za kromatografijo povezano z infrardečo detekcijo

Adekvatni vrhi: adekvatni vrhi so največje absorpcijske vrednosti v infrardečem spektru umeritvenega standarda, ki izpolnjuje naslednje zahteve.

2.3.4.1   Infrardeča detekcija

Absorpcijski maksimum: je v razponu valovnega števila 4 000-500 cm-1.

Intenziteta absorpcije: ni manjša od bodisi:

kadar sta oba merjena glede na absorbanco nič, in 5 % absorbance najintenzivnejšega vrha v predelu 4 000-500 cm-1, kadar sta oba merjena glede na njuno bazno linijo vrha.

Opomba:

Čeprav imajo adekvatni vrhi po (a) morda prednost s teoretičnega stališča, pa se tisti po (b) lažje določijo v praksi.

Določi se število vrhov v infrardečem spektru analita, čigar frekvenca ustreza adekvatnemu vrhom v spektru umeritvenega standarda v mejah ± 1 cm-1.

2.3.4.2   Razlaga infrardečih spektralnih podatkov

Absorpcija je prisotna v vseh predelih analita, ki ustrezajo adekvatnemu vrhu v referenčnem spektru umeritvenega standarda. V infrardečem spektru umeritvenega standarda se zahteva najmanj 6 adekvatnih vrhov. Če je manj kot šest adekvatnih vrhov (7), se sporni spekter ne more uporabiti kot referenčni spekter. „Rezultat“, t.j. odstotek adekvatnih vrhov, ugotovljenih v infrardečem spektru analita je najmanj 50. Kjer ni točnega ujemanja za adekvatni vrh, je sovisen predel spektra analita skladen s prisotnostjo ujemajočega se vrha. Postopek velja le za absorpcijske vrhe v vzorčnem spektru z najmanj trikratno intenzivnostjo razmerja šum/vrh.

2.3.5   Merila učinkovitosti in druge zahteve za določanje analita z uporabo LC z drugimi detekcijskimi tehnikami

2.3.5.1   Kromatografsko ločevanje

Interni standard se uporablja, če je na voljo material, ki je primeren za ta namen. Če je možno, je to standard, ki ima retencijski čas blizu retencijskega časa analita. Analit se eluira v retencijskem času, ki je tipičen za ustrezni umeritveni standard pod istimi eksperimentalnimi pogoji. Najmanjši sprejemljivi retencjiski čas za analit je dvakratni retencijski čas, ki ustreza prostemu volumnu kolone. Razmerje retencijskega časa analita in internega standarda, t.j. relativnega retencijskega časa analita, je enako tistemu od umeritvenega standarda v primernem matriksu v mejah ± 2,5 %.

2.3.5.2   Detekcija s snemanjem celotnega spektra (full-scan)UV/VIS

Merila učinkovitosti za metode LC morajo biti izpolnjena.

Maksimumi absorpcije v spektru analita so pri enaki valovni dolžini, kot jih ima umeritveni standard, v mejah, določenih s ločljivostjo detekcijskega sistema. Za detekcijo z diodnim nizom (diode array detection) je to tipično v mejah ± 2 mm. Pri valovno dolžini nad 220 nm se spekter analita, v delih, kjer je relativna absorbanca obeh spektrov 3 10 %, od spektra umeritvenega standarda vidno ne razlikuje.To merilo je izpolnjeno, ko so prisotne, prvič največje vrednosti in drugič, ko razlika med obema spektroma na nobeni opazovani točki ni večja od 10 % absorbance umeritvenega standarda. V primeru uporabe računalniško podprtega knjižničnega iskanja in potrjevanja, mora primerjava spektralnih podatkov preskušanih vzorcev in umeritvene raztopine presegati kritični faktor ujemanja. Ta faktor se določi med postopkom validacije za vsak analit na osnovi spektrov, za katere so izpolnjena zgoraj opisana merila. Pregleda se variabilnost v spektrih, ki jo povzroči vzorčni matriks in učinkovitost detekcije.

2.3.5.3   Merila učinkovitosti fluorimetrične detekcije

Merila učinkovitosti za metode LC morajo biti izpolnjena.

To velja za molekule, ki so same po sebi fluorescenčne in molekule, ki kažejo fluorescenco ali po preoblikovanju ali po derivaciji. Izbira vzbujalnih in emisijskih valovnih dolžin v kombinaciji s kromatografskimi pogoji se opravi na ta način, da se pojavnost motečih komponent v ekstraktih slepega vzorca spravi na najnižjo možno raven.

Najbližja najvišja točka vrha v kromatogramu se loči od označenega vrha analita za najmanj eno celotno širino vrha pri 10 % največje višine vrha analita.

2.3.5.4   Merila učinkovitosti za določitev analita po imunogramu LC

Imunogram LC ni sam primeren za uporabo kot potrditvena metoda.

Izpolnjena morajo biti ustrezna merila za metode LC.

Predhodno določeni parametri za nadzor kakovosti, npr. nespecifična vezava, relativna vezava kontrolnih vzorcev, vrednost absorbance slepega vzorca morajo biti v mejah, dobljenih med validacijo preskusa.

Imunogram mora biti sestavljen iz najmanj petih frakcij.

Vsaka frakcija je manjša od polovice širine vrha.

Frakcija z največjo vsebnostjo analita mora biti enaka za sumljiv vzorec, neustrezen kontrolni vzorec in standard.

2.3.5.5   Določitev analita z uporabo LC z detekcijo UV/VIS (enovalovno)

LC z (enovalovno) detekcijo UV/VIS ni sama primerna za uporabo kot potrditvena metoda.

Najbližja najvišja točka vrha v kromatogramu se loči od določenega vrha analita za najmanj eno celotno širino vrha pri 10 % največje višine vrha analita.

2.3.6   Merila učinkovitosti in druge zahteve za določitev analita z 2-D TLC združeno s spektrometrično detekcijo UV/VIS s snemanjem celotnega spektra

Obvezna sta dvodimenzionalna HTPLC in vzporedna kromatografija.

Vrednosti RF analita se ujemajo z vrednostmi standardov RF v ± 5 %.

Vizualni izgled analita je enak izgledu standarda.

Za madeže iste barve naj bo središče najbližjega madeža ločeno od centra madeža analita za najmanj polovico vsote premerov madeža.

Spekter analita se vizualno ne razlikuje od spektra standarda, kakor je opisan za UV/VIS detekcijo s snemanjem celotnega spektra.

V primeru uporabe računalniško podprtega knjižničnega iskanja in primerjanja, mora primerjava spektralnih podatkov v preskušanih vzorcih in podatkov umeritvene raztopine, presegati kritični faktor ujemanja. Ta faktor se določi med postopkom validacije za vsak analit na osnovi spektrov, za katere so izpolnjena zgoraj opisana merila. Pregleda se variabilnost v spektrih, ki jo povzroči vzorčni matriks in učinkovitost detekcije.

2.3.7   Merila učinkovitosti in zahteve za določitev analita po GC v kombinaciji z detekcijo z zajemanjem elektronov (ECD)

Interni standard se uporabi, če je na voljo material, ki je primeren za ta namen. Po možnosti je to sorodna snov z retencijskim časom, ki je blizu istemu, ki ga ima analit. Analit se izloči ob retencijskem času, ki je tipičen za ustrezni umeritveni standard pod istimi eksperimentalnimi pogoji. Najmanjši sprejemljivi retencijski čas za analit je dvakratni retencijski čas, ki ustreza prostemu volumnu kolone. Razmerje med retencijskim časom analita in tistim od internega standarda, t. j. relativnim retencijskim časom analita je isti kot čas umeritvenega standarda v ustreznem matriksu v mejah ± 0,5 %. Najbližja najvišja točka vrha v kromatogramu se loči od označenega vrha analita za najmanj eno celo širino vrha pri 10 % največje višine vrha analita. Za dodatne informacije se lahko uporabi vzporedna kromatografija.

2.4   POTRDITVENE METODE ZA ELEMENTE

Potrditvene analize za kemične elemente temeljijo na konceptu nedvoumne identifikacije ter točne in natančne kvantifikacije s pomočjo fizikalno-kemičnih lastnosti, ki so edinstvene za obravnavani kemični element (npr. karakteristična valovna dolžina elementa oddanega ali prejetega sevanja, atomska masa) na iskanem nivoju..

Za identifikacijo kemičnih elementov se štejejo primerne naslednje metode ali kombinacije metod:

2.4.1   Splošna merila učinkovitosti in druge zahteve za potrditvene metode

Tako referenčni ali ojačani material, ki vsebuje znane količine analita na ali blizu dovoljene ali odločitvene meje (neskladen kontrolni vzorec - pozitivna kontrola), kot tudi skladni kontrolni materiali (negativna kontrola) in slepi reagenti naj po možnosti gredo skozi vse faze preskusnega postopka istočasno z vsako serijo analiziranih preskušanih vzorcev.

Na splošno zahteva večina analitskih tehnik popoln razkroj organskega matriksa, da se dobijo raztopine za določevanje analita. To se lahko doseže z uporabo mikrovalovnih mineralizacijskih postopkov, ki kar najbolj zmanjšajo tveganje izgube in/ali kontaminacije iskanih analitov. Uporabljajo se dekontaminirane posode iz teflona dobre kakovosti. Če se uporabijo druge mokre ali suhe metode razkroja, se mora dokumentirano izključiti morebiten pojav izgube ali kontaminacije. Kot alternativo za razkroj, se lahko pod določenimi pogoji izberejo postopki ločevanja (npr. ekstrakcija), za ločevanje analitov od sestavin matriksa in/ali njihovega koncentriranja z namenom, da se uvedejo v analitsko opremo.

Kar se tiče umeritve, ali zunanje ali na osnovi metode standardnega dodatka, je treba paziti, da se ne preseže delovni obseg, ki je določen za analizo. V primeru zunanje umeritve, je obvezno, da so umeritveni standardi pripravljeni v raztopini, ki se kar najbolj ujema z zgradbo vzorčne raztopine. Uporabi se tudi korekcija ozadja, če to zahtevajo posebne analitske okoliščine.

2.4.2   Dodatna merila učinkovitosti in druge zahteve za kvantitativne analitske metode

2.4.2.1   Pravilnost kvantitativnih metod

V primeru ponovljenih analiz certificiranih referenčnih materialov za elemente, odmik eksperimentalno določene srednje vsebnosti od potrjene vrednosti ni večji od ± 10 %. Če ustreznih CRM ni na voljo, je sprejemljivo, da se pravilnost meritev oceni preko izplena dodatkov znanih količin elementa neznanim vzorcem. Pozornost se posveti dejstvu, da se za razliko od analita, dodani element ne veže kemično v pravi matriks in da imajo rezultati, dobljeni po tem pristopu, manjšo veljavo kakor tisti, ki se dosežejo z uporabo CRM. Podatki o izplenu so sprejemljivi samo, če so v okviru ± 10 % ciljne vrednosti.

2.4.2.2   Natančnost kvantitativnih metod

V primeru ponovljene analize vzorca, opravljene v znotraj laboratorijskih pogojih obnovljivosti, znotrajlaboratorijski koeficient variacije (CV) povprečja ne presega naslednjih vrednosti:

2.4.3   Posebne zahteve za diferenčno impulzno anodno stripping voltametrijo (DPASV)

Popoln razkroj organske snovi v vzorcih pred določitvami z DPASV je najpomembnejši. Na voltamogramih ni vidnih nobenih širokih signalov kot posledica prisotnosti organskih substanc. Sestavine anorganskega matriksa lahko vplivajo na višine vrhov v DPASV. Zato je treba izvesti kvantifikacijo z metodo standardnih dodatkov. Primerki tipičnih voltamogramov vzorčne raztopine morajo biti priloženi metodi.

2.4.4   Posebne zahteve za atomsko absorpcijsko spektrometrijo (AAS)

V osnovi je ta tehnika enoelementna in zato zahteva optimizacijo eksperimentalnih nastavitev, ki so odvisne od posameznega elementa, ki ga je treba kvantificirati. Kjerkoli je možno, se rezultati pregledajo kvalitativno in kvantitativno s prerazporeditvijo na alternativne absorpcijske črte (idealno se izbereta dve različni črti). Umeritveni standardi se pripravijo v raztopini matriksa, ki se čim bliže ujema z raztopino vzorčnega merjenja. (npr. koncentracija kisline ali zgradbe modifikatorjev). Da bi čimbolj zmanjšali slepe vrednosti, se uporabljajo reagenti z najvišjo dostopno čistočo. Odvisno od izbranega načina za vaporizacijo in/ali atomizacijo vzorca se lahko ločijo različni tipi AAS.

2.4.4.1   Specifične zahteve za plamensko AAS

Nastavitve instrumenta so optimizirane za vsak element. Še posebej morajo biti kontrolirana sestava plinov in njihov pretok. Uporablja se kontinuiran korektor izvora, da se izognemo intereferencam, ki jih povzroča absorpcija ozadja.V primeru neznanih matriksov se preveri, ali je potrebna korekcija ozadja ali ne.

2.4.4.2   Posebne zahteve za AAS z grafitno pečjo

Kontaminacija v laboratoriju pogosto vpliva na točnost ob delu v grafitnih pečeh na nivoju ultra sledi. Za ravnanje z vzorci in standardi se morajo zato uporabljati reagenti visoke čistoče, deionizirana voda in posoda iz inertne plastike. Nastavitve instrumenta se za vsak element optimizirajo. Posebno se morajo preveriti pogoji predobdelave in atomizacije (temperatura, čas) in sprememba matriksa.

Delo pod pogoji izotermalne atomizacije (npr. prečna ogrevana grafitna cev z integrirano platformo Lvov (8) bo zmanjšalo vpliv matriksa, kar se tiče atomizacije analita. V kombinaciji s spremembo matriksa in Zeemanovo korekcijo ozadja (9) se dovoli tudi kvantifikacija s pomočjo umeritvene krivulje na osnovi meritev vodnih standardnih raztopin.

2.4.5   Posebne zahteve za atomsko absorpcijsko spektrometrijo tvorbe hidridov

Organske spojine, ki vsebujejo elemente kot so arzen, bizmut, germanij, svinec, antimon, selen, kositer in telur, so lahko zelo stabilne, zato je potreben razkroj z oksidacijo, da se dobijo pravilni rezultati za celotno vsebnost elementa. Zato se priporoča mikrovalovni razpad ali visokotlačni sežig v močnih pogojih oksidacije. Največjo pozornost se posveti popolni in ponovljivi pretvorbi elementov v njihove ustrezne hidride.

Tvorba arzenovega hidrida v solni kislini z NaBH4 je odvisna od oksidacijskega stanja arzena (As III: hitra tvorba, As V: daljši čas tvorbe). Da bi se izognili izgubi občutljivosti za določanje As V z novo pretočno injekcijsko tehniko, ki jo povzroči krajši reakcijski čas v tem sistemu, se mora As V reducirati na As III po oksidacijski razgradnji. Za ta namen so primerni kalijev jodid/askorbinska kislina ali cistein. Slepi reagenti, umeritvene raztopine in vzorčne raztopine se obravnavane na isti način. Delo s serijskim načinom omogoča določanje obeh arzenovih vrst, ne da bi to vplivalo na točnost. Zaradi zakasnele tvorbe As V hidrida, se umerjanje izvede z integracijo površine vrha.Optimizirajo se nastavitve instrumenta. Pretok plina, ki prenese hidrid v atomizer je zlasti pomemben in se preverja.

2.4.6   Posebne zahteve za atomsko absorpcijsko spektrometrijo s tehniko hladnih par

Tehnika hladne pare se uporablja samo v primeru živega srebra.Zaradi hlapljivosti in absorpcijskih izgub elementarnega živega srebra, je med celotno analizo potrebna posebna previdnost. Pazljivo se je treba izogibati kontaminacije z reagenti ali okoljem.

Za organske spojine, ki vsebujejo živo srebro, je potrebna oksidacijska razgradnja, da dobimo pravilne rezultate za celotno vsebnost živega srebra. Za razgradnjo se uporablja hermetični sistem z mikrovalovnim razkrojem ali visokotlačni sežigalnik. Posebna pozornost se namenja preprečevanju kontaminacije opreme s čistili ali polutanti okolja.

Delo s pretočno injekcijsko tehniko je koristno. Za nižje odločitvene meje se priporoča adsorbiranje živega srebra na zlatem/platinastem adsorberju, ki mu sledi toplotna desorpcija. Stik adsorberja ali celice z vlago bo motila meritev in se ga je treba izogniti.

2.4.7   Posebne zahteve za induktivno sklopljeno plazmo atomsko emisijsko spektrometrijo (ICP-AES)

Atomska emisijska spektrometrija s tehniko induktivno sklopljene plazme (10) je večelementna metoda, ki omogoča istočasno merjenje različnih elementov. Za uporabo ICP-AES je treba vzorce najprej raztopiti, da se organski matriksi razgradijo. Uporabljajo se hermetični sistemi z mikrovalovno razgradnjo ali visokotlačnim sežigom. Bistveno vlogo za ustreznost analize ICP-AES igrajo umeritev instrumenta in izbira elementa ali valovne dolžine. Za umeritev instrumenta v primeru linearnih umeritvenih krivulj je običajno potrebno izmeriti umeritvene raztopine samo štirih koncentracij, ker so umeritvene krivulje ICP-AES ponavadi linearne v obsegu nad štiri do šest velikostnih redov koncentracije.Umeritev sistema ICP-AES se naj bi normalno izvedla z večelementnim standardom, ki se pripravi v raztopini, ki ima enako koncentracijo kisline kot merilna raztopina. Za linearno umeritveno krivuljo se morajo preveriti koncentracije elementa.

Izbira valovnih dolžin za merjenje emisije iz analitov je primerna za koncentracije elementov, ki jih je treba določiti. Ko koncentracija analita izpade iz delovnega področja emisijske črte, se uporabi druga emisijska črta. Najprej se izbere najbolj občutljiva emisijska črta (nemotena), nato pa najmanj občutljiva črta. Kadar delamo blizu detekcijske meje ali na njej, je najbolj občutljiva črta za ustrezni analit običajno najboljša izbira. Interfernce spektra ali ozadja povzročajo večje težave pri ICP-AES. Možne interference so npr. preprost premik ozadja, poševen premik ozadja, spektralno prekrivanje in zapleten premik ozadja. Vsaka od te motenj ima svoje vzroke in načine odpravljanja. Odvisno od matriksov se uporabijo korekcije motenj (interferenc) in optimizacija delovnih parametrov.Nekaterim intereferencam se da izogniti z razredčitvijo ali prilagoditvijo matriksov. Z vsako serijo analiziranih preskušanih vzorcev se tako referenčni in dodani material, ki vsebuje znane količine analita(tov) kakor tudi slepi vzorec, obdelujejo na isti način kakor preskušani vzorci. Za preskušanje odklona (drift), se standard preveri npr. po 10 vzorcih. Vsi reagenti in plazma plin so najvišje dostopne čistoče.

2.4.8   Posebne zahteve za induktivno sklopljeno plazmo - masno spektrometrijo (ICP-MS)(11)

Določanje elementov v sledeh s povprečno atomsko maso, kot so krom, baker in nikelj, je lahko pogojeno z močnimi interferencami drugih izobaričnih in poliatomskih ionov. To se lahko prepreči samo, kadar je na voljo ločljivost najmanj 7 000-8 000. Težave, povezane s tehnikami MS vključujejo odklon instrumenta, vplive matriksa in molekularno ionsko interferenco (m/z < 80). Potrebna je večkratna interna standardizacija, ki obsega isti masni razpon kot elementi, ki jih je treba določiti, da se korigirajo odklon instrumenta in vplivi matriksa.

Pred meritvami ICP-MS se zahteva popolna razgradnja organske snovi v vzorcih. Kot pri AAS je po razkroju v hermetičnih posodah potrebno prevesti hlapljive elemente, npr. jod, v stabilno oksidacijsko stanje. Večina resnih interferenc je posledica molekularnih ionskih kombinacij argona (plazma plin), vodika, ogljika, dušika in kisika (razgrajevalna kislina, nečistoče plazma plina in uvedeni atmosferski plini) ter vzorčnega matriksa. Da bi se izognili intereferencam se zahteva popoln razkroj, meritve ozadja, primerna izbira analitskih mas, ki so včasih povezane z manjšim prebitkom (slabša mejna vrednost detekcije) in razgrajevalne kisline npr. dušikova kislina.

Za elemente, ki jih je treba določiti, se morajo motnje izključiti s primerno izbiro specifičnih analitskih mas, vključujoč potrditev izotopnih razmerij. Odziv instrumenta po Fano-faktorjih se preveri za vsako meritev z uporabo internih standardov.

3.   VALIDACIJA

Validacija pokaže, ali se analitska metoda sklada z merili, ki veljajo za ustrezne značilnosti učinkovitosti.

Za različne nadzorne namene so potrebna različne kategorije metod. Naslednja tabela določa, katere značilnosti učinkovitosti se preverijo za vsako vrsto modela.

3.1   VALIDACIJSKI POSTOPKI

To poglavje podaja primere in/ali reference za validacijske postopke analitskih metod. Lahko se uporabijo drugi pristopi, ki dokažejo, da se analitska metoda sklada z merili učinkovitosti, ki veljajo za značilnosti učinkovitosti, pod pogojem da se doseže ista raven in kakovost informacij.

Validacija se lahko izvede tudi z vodenjem medlaboratorijske študije, kakor je določena s Codex Alimentarius, ISO ali IUPAC (12), ali v skladu z alternativnimi metodami, kakor so posamezne laboratorijske študije ali notranje validacije (13)(14). Ta del se osredotoči na posamezne laboratorijske študije (pri notranji validaciji), ki uporabljajo modularen pristop. Ta pristop obsega:

3.1.1   Značilnosti učinkovitosti, neodvisne od modela

Ne glede na izbrani validacijski pristop je treba določiti naslednje značilnosti učinkovitosti. Da se čimbolj zmanjša delovna obremenitev, se lahko uporabi skrbno oblikovan in statistično zanesljiv pristop za kombiniranih eksperimentov, izvedenih za določitev različnih parametrov.

3.1.1.1   Specifičnost

Za analitske metode je pomembna sposobnost razlikovanja med analitom in snovmi, ki so tesno povezane (izomeri, metaboliti, degradacijski produkti, endogene snovi, sestavine matriksa, itd.). Za preverjanje interferenc sta potrebna dva pristopa.

Zato se izberejo potencialno moteče snovi in analizirajo ustrezni slepi vzorci, da se odkrije prisotnost možnih interferenc in oceni njihov vpliv:

3.1.1.2   Pravilnost

V tem odstavku je podano določevanje pravilnosti (ena sestavina točnosti). Pravilnost se lahko ugotovi le s certificiranim referenčnim materialom (CRM). CMR se uporabi, kadar koli je na voljo. Postopek je podrobno opisan v ISO 5725-4 (5). Spodaj je podan primer:

Pravilnost ( %) = povprečna odkrita koncentracija korigirana z izplenom x 100/certificirana vrednost.

Če CRM ni na voljo, se lahko namesto pravilnosti določi izplen, kakor je opisano pod 4.1.2.1 spodaj.

3.1.1.3   Uporabljivost/robustnost (manjše spremembe)

Takšne študije uporabljajo premišljeno uvajanje manjših utemeljenih sprememb v laboratoriju in opazovanje njihovih posledic.

Predhodne preiskovalne študije se morajo opraviti z izbiranjem faktorjev v postopkih pred-obdelave, čiščenja in analize vzorca, ki lahko vplivajo na rezultate merjenja.Takšni faktorji lahko vključujejo analitika, izvor in starost reagentov, topil, standardov in ekstraktov vzorca, stopnjo segrevanja, temperaturo, pH kot tudi čim več drugih faktorjev, ki lahko nastopijo v laboratoriju. Ti faktorji se naj bi spreminjali po velikostnem redu, ki se ujema z odmiki, na katere običajno naletimo med laboratoriji.

Osnovna ideja je, da se naenkrat ne preuči le ena sprememba, temveč da se takoj uvede več sprememb. Kot primer naj A, B, C, D, E, F, G označujejo nominalne vrednosti za sedem različnih faktorjev, ki lahko vplivajo na rezultate, če se njihove nominalne vrednosti nekoliko spremenijo, Naj se njihove alternativne vrednosti označijo z ustreznimi malimi črkami a, b, c, d, e f in g. Rezultat tega je 27 ali 128 različnih možnih kombinacij.

Od teh kombinacij je možno izbrati je podsestav z osmimi kombinacijami, ki imajo ravnotežje med velikimi in malimi črkami (tabela 11). Napraviti je treba osem določitev, ki bodo uporabljale kombinacijo izbranih faktorjev (A-G). Rezultati določitev so prikazani v tabeli 11 spodaj kot S-Z.

3.1.1.4   Stabilnost

Opaženo je, da lahko nezadostna stabilnost analita ali sestavin matriksa v vzorcu med skladiščenjem ali analizo povzroči precejšnje odmike v izidu rezultata analize. Nadalje se naj pregleda stabilnost umeritvenega standarda v raztopini. Običajno je stabilnost analita značilna pod različnimi skladiščnimi pogoji. Spremljanje skladiščnega stanja bo sestavljalo del normalnega laboratorijskega akreditacijskega sistema. Kadar to ni znano, so spodaj podani primeri, kako se lahko določi stabilnost.

3.1.1.5   Umeritvene krivulje

Kadar se za kvantifikacijo uporabljajo umeritvene krivulje:

Kadar je potrebna serijska umeritev na osnovi standardne raztopine, se označijo sprejemljivi parametri umeritvene krivulje, ki se lahko razlikuje od ene serije do druge.

3.1.2   Konvencionalni validacijski postopki

Izračun parametrov v skladu s konvencionalnimi metodami zahteva izvedbo več posameznih eksperimentov. Vsaka značilnost učinkovitosti se mora določiti za vsako večjo spremembo (glej pod uporabljivost/robustnost). Za večanalitske metode se lahko preskuša hkrati več analitov, če so prej po možnosti odpravljene ustrezne medsebojne motnje. Na isti način se lahko določi več značilnosti učinkovitosti. Da bi tako čimbolj zmanjšali delovno obremenitev, se priporoča čimveč kombinirati poskuse (npr. ponovljivost in obnovljivost znotraj laboratorija s specifičnostjo, analizo slepih vzorcev za določitev odločitvene mejne vrednosti in preskušanje glede specifičnosti).

3.1.2.1   Izplen

Če CRM ni na razpolago, se mora izplen določiti s poskusi z ojačanim slepim matriksom z uporabo npr. naslednje sheme:

Ta konvencionalna metoda za določitev izplena je varianta metode standardnega dodajanja, ki je opisana pod 3.5 kadar:

Kadar kateri koli od zgornjih pogojev ne (ali se domneva, da ne) bo dosežen, tedaj je treba izvesti celoten postopek za določitev izplena po metodi standardnega dodajanja, kakor je opisano pod 3.5.

3.1.2.2   Ponovljivost

3.1.2.3   Obnovljivost v laboratoriju

3.1.2.4   Obnovljivost

Kadar je treba preveriti obnovljivost, naj bi se laboratoriji udeležili sodelovalnih študij v skladu z ISO 5725-2(5).

3.1.2.5   Odločitvena meja (CCα)

Odločitveno mejo je treba ugotoviti v skladu z zahtevami za identifikacijo ali identifikacijo plus kvantifikacijo, kakor je opredeljeno v „Merilih učinkovitosti in drugih zahtevah za analitske metode“ (del 2).

V primeru snovi, za katere se ni določila nobena dovoljena meja, se lahko CCa določi:

V primeru snovi z določeno dovoljeno mejo se CCα ugotovi:

Glej tudi člen 5 in točko 3.2.

3.1.2.6   Sposobnost detekcije (CCβ)

Sposobnost detekcije se naj določa v skladu s zahtevami za pregledovanje, identifikacijo ali identifikacijo plus kvantifikacijo, kakor je določeno (glej del 2).

V primerih snovi, za katere ni določena nobena dovoljena meja, se sposobnost detekcije določi:

V primeru snovi, za katere je določena dovoljena meja, se CCb lahko določi:

Glej tudi oddelek 3.2.

3.1.2.7   Robustnost (večje spremembe)

Analitska metoda se naj preskusi pod različnimi poskusnimi pogoji, ki vključujejo npr. različne vrste, različne matrikse ali različne pogoje vzorčenja. Uvedene spremembe naj bodo večje. Pomen teh sprememb se npr. lahko ovrednoti npr. po Youdenovem pristopu (15)(16). Vsaka značilnost učinkovitosti se naj določi za vse večje spremembe, ki so pokazale, da imajo pomemben vpliv na izvedljivost preskusa.

3.1.3   Validacija po alternativnih modelih

Kadar se uporabijo postopki alternativne validacije, se v validacijskem protokolu določita osnovni model in strategija z vsakokratnimi predpogoji, predpostavkami in formulami ali pa se vsaj podajo reference o njihovi razpoložljivosti. V nadaljevanju je podan primer alternativne metode. Pri uporabi npr. internega laboratorijskega modela validacije, se določijo značilnosti učinkovitosti na način, ki dovoljuje validacijo za večje spremembe v okviru istega validacijskega postopka. Za to je potrebna priprava poskusnega načrta za validacijo.

3.1.3.1   Poskusni načrt

Poskusni načrt mora biti izdelan glede na število različnih vrst in različnih faktorjev v preiskavi. Zato prvi korak v celotnem postopku validacije upošteva vzorčne populacije, ki bodo v bodoče analizirane v laboratoriju z namenom, da se izbere najpomembnejša vrsta in tisti faktorji, ki lahko vplivajo na rezultate meritev. Nato se izbere območje koncentracije, ki je prilagojeno namenu v skladu z iskanim nivojem.

Ker je treba vsakemu vzorcu (vsaki kombinaciji faktorskih nivojev) primešati štiri različne koncentracije okrog iskanega nivoja, in se za vsak nivo analizira slepi vzorec, mora biti izvedenih 5 x 16 = 80 analiz za celotni validacijski poskus.

Od teh 80 merilnih rezultatov, je možno izračunati (13) (14).

Izplen

Te značilnosti učinkovitosti omogočajo vsestransko ovrednotenje nivoja učinkovitosti metode, ker se ne preiskuje samo vpliv posameznih faktorjev, temveč tudi povezane kombinacije teh faktorjev. S pomočjo tega poskusnega modela se je možno odločiti, če se en ali drugi od izbranih faktorjev izključi iz celotne umeritvene krivulje, ker pomembno odstopa od standardnih odmikov drugih faktorjev.

3.1.3.2   Potenčna krivulja

Krivulja zmogljivosti podaja informacije o detekcijski sposobnosti te metode v okviru izbranega koncentracijskega območja. Nanaša se na tveganja b-napake, pri uporabi preiskovane metode. Krivulja zmogljivosti omogoča izračun detekcijskih sposobnosti za vsako od posameznih kategorij (presejanje, potrditev) ali vrst (kvalitativnih ali kvantitativnih) metod za določeno b-napako (npr. 5 %).

Slika 1 prikazuje primer grafičnega ugotavljanja sposobnosti detekcije (CCβ) analitske metode. Pri tej posebni metodi ostane tveganje napačnega odločanja 5 % pri koncentraciji 0,50 mg/kg. Pri koncentraciji 0,55 mg/kg se tveganje lažnega skladnega odločanja zniža na 1 %.

3.1.3.3   Obnovljivost

Določanje obnovljivosti metode po konceptu laboratorijskih študij v enem laboratoriju (interne validacije) zahteva ponovljeno udeležbo v strokovnih študijah v skladu z ISO vodili 43-1 (3) in 43-2 (4). Laboratorijem je dovoljeno, da izberejo svoje lastne metode pod pogojem, da se te metode uporabljajo pod rutinskimi pogoji. Standardni odmik laboratorija se lahko uporabi za oceno obnovljivosti te metode.

3.2   GRAFIČNA PREDSTAVITEV RAZLIČNIH ANALITSKIH MEJ

Slika 2

Snovi, za katere ni določena nobena dovoljena meja

Slika 3

Snovi z določeno dovoljeno mejo

3.3   PRIMER IZRAČUNA ZA PRESKUŠANJE ROBUSTNOSTI MANJŠIH SPREMEMB V SKLADU Z YOUDENOVIM PRISTOPOM (16)

Primerjava povprečij (A)

Kadar je SDi znatno večji od standardnega odmika metode, izvedene pod pogoji obnovljivosti znotraj laboratorija v skladu z (glej zgoraj), je očitno, da imajo vsi faktorji skupaj učinek na rezultat, četudi vsak posamezni faktor ne kaže znatnega vpliva in da metoda ni dovolj robustna za izbrane spremembe.

3.4   PRIMERI IZRAČUNA ZA INTERNI VALIDACIJSKI POSTOPEK

Primeri izračunov za protokol interne validacije, kakor je opisan z validacijo v skladu z alternativnimi modeli (3.1.3) (13) (14)

3.5   PRIMERI ZA METODO STANDARDNEGA DODATKA

Preskušani vzorec z vsebnostjo T analita se razdeli na dva preskušana deleža 1 in 2, vsak s svojo maso m1 in m2. Preskušanemu deležu 2 je primešan volumen VA raztopine s koncentracijo rA analita. Dva ekstrakta preskušanih deležev se dobita z odnosnima volumnoma V1 in V2 po ekstrakcijskih in očiščevalnih korakih metode. Predvideva se izplen analita rc. Oba ekstrakta se preskusita z merilno metodo z občutljivostjo b in podata analitski odziv x1 ali x2.

Če se domneva, da sta rc in b ista za analit v prvotnem vzorcu in v primešanem vzorcu, tedaj se vsebnost T lahko izračuna kot:

Metoda bo omogočila določitev izplena rc. Nato se dodatno k zgoraj opisanim preskusom del ekstrakta preskušanega deleža 1 (volumen V3) zmeša z znano količino ρB.VB analita in preskusi. Analitski odziv je x3 in izplen je:

Nadalje je možno izračunati občutljivost b kot:

Vsi pogoji aplikacije in podrobnosti so predhodno opisane (18).

4.   UPORABLJENE KRATICE

AAS	atomska absorpcijska spektrometrija

AES	atomska emisijska spektrometrija

AOAC-1

Zdruenje uradnih analitskih kemikov INTERNATIONAL

B	vezana frakcija

CI	kemična ionizacija

CRM	certificiran referenčni material

CV	koeficient variacije

2 D	dvodimenzionalni

DAD	detekcija z diodnim nizom

DPASV

diferenčna impulzna anodna stripping voltametrija

ECD	detekcija z zajetjem elektronov

EI	elektronska (vplivana) ionizacija

GC	plinska kromatografija

HPLC	tekočinska kromatografija visoke ločljivosti

HPTLC

tankoplastna kromatografija visoke ločljivosti

HRMS	masna spektrometrija visoke ločljivosti

ICP-AES

induktivno sklopljena plazma – atomska emisijska spektrometrija

ICP-MS

induktivno sklopljena plazma – masna spektrometrija

IR	infrardeči

ISO	Mednarodna organizacija za standardizacijo

LC	tekočinska kromatografija

LR(MS)

masna spektrometrija nizke ločljivosti

MRPL	meja najmanjše zahtevane učinkovitosti

MS	masna spektrometrija

m/z	razmerje masa/naboj

RF	relativna migracija na fronto topila

RSDL	relativni standardni odmiki v laboratoriju

SIM	monitoring/spremljanje izbranega iona

TLC	tankoplastna kromatografija

UV	ultravijolična svetloba

VIS	vidna svetloba

5.   NAPOTILA

▼M1

---

PRILOGA II

---

( 1 ) UL L 125, 23.5.1996, str. 10.

( 2 ) UL L 65, 5.3.1998, str. 31.

( 3 ) UL L 290, 24.11.1993, str. 14.

( 4 ) UL L 286, 18.10.1990, str. 33.

( 5 ) UL L 118, 14.5.1993, str. 64.

( 6 ) UL L 118, 14.5.1993, str. 75.

( 7 ) UL L 251, 11.9.1998, str. 39.

( 8 ) Izkoristek: tisti delež mase analita, vsebovanega v vzorcu, ki je prisoten v končnem ekstraktu.

( 9 ) Izplen (tukaj): tisti delež mase analita, dodanega v vzorec, ki je prisoten v končnem ekstraktu.. V nadaljnjem tekstu dokumenta se dopušča, da sta izkoristek in izplen enaka in se zato uporablja le izraz „izplen“.