52006DC0697

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 14.11.2006

COM(2006) 697 konč.

SPOROČILO KOMISIJE

Gospodarske reforme in konkurenčnost: ključna sporočila Evropskega poročila o konkurenčnosti za leto 2006

{SEC(2006) 1467}

SPOROČILO KOMISIJE

Gospodarske reforme in konkurenčnost: ključna sporočila Evropskega poročila o konkurenčnosti za leto 2006

1. UVOD: NOVO POROčILO V PODPORO EVROPSKI STRATEGIJI ZA RAST IN DELOVNA MESTA

To sporočilo predstavlja ugotovitve in sporočila Evropskega poročila Komisije o konkurenčnosti za leto 2006[1].

Poročilo o konkurenčnosti se zlasti osredotoča na analizo vprašanj v zvezi z razvojem produktivnosti, kot ključnega kazalca dolgoročne konkurenčnosti. Konkurenčnost tukaj pomeni trajno zviševanje življenjske ravni države ali regije in zagotavljanje čim nižje stopnje neprostovoljne brezposelnosti. Na ravni industrijskega sektorja se konkurenčnost razume kot ohranjanje in izboljšanje njegovega položaja na svetovnem trgu.

S ponovno uvedbo lizbonske strategije za rast in delovna mesta, ki razlikuje med makroekonomskimi, mikroekonomskimi in zaposlitvenimi izzivi, se je ponovno pripravilo poročilo o konkurenčnosti, da bi prispevalo k čvrsti analitični podpori mikroekonomskega stebra lizbonske strategije. To tudi pomeni, da se je analiza vprašanj v tem poročilu približala političnim načrtom.

Namen tega poročila ni oblikovanje konkretnih predlogov ali akcijskega načrta. Njegova želja je podpreti sprejemanje odločitev s predložitvijo številnih politično pomembnih ugotovitev in priporočil, ki izhajajo iz ekonomskih analiz.

Poročilo na podlagi pregleda nedavnega razvoja v zvezi z rastjo, produktivnostjo in zaposlenostjo v Evropi, obravnava različne vidike v zvezi s tremi od štirih prednostnih ukrepov načrta reforme, ki ga je predstavil spomladanski Evropski Svet iz leta 2006: znanje in inovacije, sprostitev poslovnega potenciala in na poti k učinkoviti in integrirani energetski politiki . Štiri poglavja v tem zaporedju obravnavajo liberalizacijo evropskih energetskih trgov, ureditveno okolje v okviru strategije za rast in delovna mesta, financiranje inovacij ter pojem „vodilnih trgov“ v politiki inovacij. Poleg tega poročilo proučuje konkurenčni položaj dveh evropskih industrijskih sektorjev za visoko tehnologijo, proizvodnje blaga in storitev na področju informacijske in komunikacijske tehnologije ter farmacevtske industrije. Nazadnje statistična priloga navaja kazalce konkurenčnosti na sektorski ravni.

2. SPLOšNA USPEšNOST NA PODROčJU KONKURENčNOSTI: SPODBUDNI ZNAKI, DA SE OBRAVNAVA NEZADOSTNA USPEšNOST PRI IZBOLJšNAJU KONKURENčNOSTI V ZADNJIH LETIH

V zadnjem desetletju je bila rast BDP na prebivalca v EU-25 nižja kot v ZDA, stopnja realne rasti BDP, produktivnosti dela in skupne faktorske produktivnosti v Evropski uniji pa se je v obdobju 1990–2004 upočasnila ali ostala nespremenjena. Ti trendi imajo strukturne lastnosti, zavest o tem pa med evropskimi oblikovalci politik zahteva ustrezne politične odzive. Evropski svet je leta 2000 v Lizboni sklenil ponovni zagon evropske konkurenčnosti. Lizbonska strategija je bila leta 2005 preoblikovana, pri čemer se je bolj osredotočila na politike, katerih cilj je zagotavljanje rasti in tudi več in boljšega zaposlovanja. Dejansko se obravnavajo ključna področja strategije za „rast in delovna mesta“, med drugim spodbujanje rasti produktivnosti prek vlaganj v R&R, izboljšanja evropske infrastrukture, krepitve človeškega kapitala in spodbujanja konkurence. To bo prispevalo k boljšemu izkoriščanju prednosti globalizacije. To strategijo je poleg tega treba obravnavati v širšem okviru zahteve po trajnostnem razvoju, tj. da se morajo sedanje potrebe zadovoljiti ne da bi bile pri tem ogrožene možnosti prihodnjih generacij za zadovoljevanje njihovih potreb.

Prvi spodbudni znak je težnja k višjim stopnjam zaposlenosti v mnogih državah članicah EU. To je do neke mere rezultat reform trga dela, vzpostavljenih v preteklih letih. Vseeno ostajajo stopnje zaposlenosti v večini držav pod lizbonskimi cilji.

Vendar je zadnji napredek pri zvišanju stopenj zaposlenosti v EU privedel do le majhnih povečanj produktivnosti. Ta nezadovoljiva uspešnost rasti produktivnosti v EU se lahko razloži tako s šibkimi naložbami kakor tudi s splošno počasno stopnjo rasti skupne faktorske produktivnosti. Rast skupne faktorske produktivnosti od začetka upočasnitve sredi devetdesetih ostaja nizka. To kaže na potrebo po takojšni uvedbi reform v skladu s prednostnimi nalogami, dogovorjenimi v strategiji za rast in delovna mesta. Povečanje produktivnosti, ki izhaja iz reorganizacije in prerazporeditve proizvodnje, boljše usposobljenosti delovne sile ter uvajanja novih proizvodov in postopkov, zlasti prek IKT, bo prispevalo k večjim potrebam po naložbah in nadaljnji rasti produktivnosti dela v smislu poglabljanja kapitala.

Zadnji razvoj je večkrat pokazal pospešitev gospodarske rasti za EU z 1,7 % v letu 2005 na 2,8 % v letu 2006. To bi bila najvišja rast EU-25 od leta 2000, ki jo spremlja višja zaposlenost in rast produktivnosti ter zmanjšanje brezposelnosti. Dvig cen nafte je očitno imel negativen, četudi omejen vpliv na evropsko rast. Modelski izračuni pomagajo opredeliti učinke nihanj cen energije na dolgi rok in ponazoriti njihovo široko raznolikost po različnih državah in sektorjih. Kljub letošnjemu dvigu cen energije je jasno, da si je gospodarstvo EU močno opomoglo. Skupaj z novim upravljanjem partnerstva za rast in delovna mesta to zagotavlja enkratno priložnost za vztrajno izvajanje potrebnih strukturnih reform.

3. GONILNE SILE KONKURENčNOSTI

Liberalizacija energetskega trga : močan odziv na spodbude še povečuje pomembnost previdnosti pri oblikovanju politik

Evropski energetski trgi so od zgodnjih devetdesetih v postopku liberalizacije. Poročilo predstavlja oceno nekaterih učinkov liberalizacije evropskega trga elektrike in plina ter razpravlja o vprašanjih, ki izhajajo iz liberalizacije na splošno, vključno z izkušnjami izven EU.

Ugotovitve kažejo, da je uvedba konkurence na splošno povzročila stroškovno učinkovitejše delovanje, kar se je delno odrazilo v ugodnostih za potrošnike. Vendar so se trgi na debelo z elektriko in plinom pokazali kot izrazito ranljivi za tržno moč, ki je posledica tako obstoječe industrijske strukture kot tudi posebnih značilnosti teh trgov Proizvajalci imajo še naprej močan vpliv na proizvodnjo, uvoz in ključno infrastrukturo. Zlasti za obravnavo te zaskrbljenosti so potrebni učinkoviti regulativni organi. Konkurenca na maloprodajnih trgih v večini primerov že deluje pravilno. Kot povedano, direktive na področju energije določajo obveznosti glede univerzalnih in javnih storitev kakor tudi posebne predpise o varstvu potrošnikov.

Glede R&R primeri vplivov na inovacije kažejo, da se je po liberalizaciji zgodil premik pri sestavi prizadevanj na področju R&R: podjetja se pri inovacijah ne osredotočajo več na tehnološke inovacije (v javnem interesu), temveč na tehnologije zmanjševanja stroškov in storitve za potrošnika. Medtem ko se zdi, da so se skupni stroški za R&R zmanjšali, pa se zdi, da je večji poudarek na izboljšanju učinkovitosti inovacij. Zato so morda potrebni dodatni ukrepi politike, da se spodbudi temeljne energetske raziskave in se ponovno vzpostavi njihovo stanje pred liberalizacijo.

Tako teorija kot tudi dejstva kažejo, da lahko na liberaliziranih trgih kratkoročne cene bolj nihajo in da je morda treba povpraševanja razpoložljivim zmogljivostim prilagajati pogosteje kot pred liberalizacijo. Medtem ko so nihanja cen včasih nezaželena, pa je večja vloga potrebe po uravnoteženju trga v skladu s povečanjem dolgoročne učinkovitosti. Drug problem je, da lahko neustrezno oblikovanje trga privede do neučinkovito nizkih naložb[2]. To se zgodi zlasti v primeru, če tržne cene ne odražajo dejanske vrednosti energije, kar povzroča nižje stopnje dobička ali, če zaradi neustreznega razveza upravljavci omrežja dajejo prednost svojim pridruženim dobaviteljem. Na reguliranih trgih (tj. infrastruktura) so potrebni mehanizmi oblikovanja za pospeševanje učinkovitih naložb, zlasti pri zmogljivosti (čezmejnega) prometa. Dejavniki, kot so zapleteni postopki, ki jih predpišejo javni organi, lahko prav tako prispevajo k nižjim naložbam. Premajhne naložbe v proizvodnjo električne energije povzročajo tveganje pomanjkanja in izpadov električne energije.

Ugotovitve ekonomskih analiz iz poročila kažejo, da bi se morali odzivi politike najprej osredotočiti na jasno dodelitev pravic in obveznosti udeležencev na trgu, zlasti v obdobjih pomanjkanja. Poleg tega bi spodbujanje likvidnejših trgov na debelo, zlasti za terminske pogodbe, potrošnike pomagalo varovati pred nihanji cen. Učinkoviti trgi zahtevajo višjo stopnjo preglednosti; mehanizem na ravni EU za boljše spremljanje vzorcev povpraševanja in ponudbe na energetskih trgih EU, ki bi ugotovil verjetne izpade infrastrukture, dobave in skladiščenja, bi prispeval k večji preglednosti vprašanj varne energetske oskrbe v EU.

Končno so v skladu s teoretičnimi in empiričnimi rezultati vplivi liberalizacije trgov električne energije na okolje dvostranski. Medtem ko bi znižanje cen povečalo porabo energije, bi lahko večja učinkovitost goriv ter spremembe tehnoloških kombinacij, ki bi jih povzročila večja konkurenca, zmanjšali emisije[3]. Na splošno je liberalizacija združljiva z okoljskimi cilji. Liberalizacija lahko tudi poveča učinek tržno zasnovanih okoljskih instrumentov, kot je evropski sistem trgovanja z emisijami.

Zakonodajno okolje : zelo široka zavezanost načelom boljše ureditve kljub neenakim obveznostim

Izboljšanje poslovnega okolja z uporabo ukrepov, ki spodbujajo podjetniške dejavnosti, ter z uporabo pravil boljše ureditve je danes skupen cilj držav članic Evropske unije. Razširjanje instrumentov boljše ureditve je zato jasna prednostna naloga strategije za rast in delovna mesta. Zato je zelo pozitiven razvoj, da nacionalni programi reform (NPR), ki so jih države članice sprejele leta 2005, odražajo voljo za reformo zakonodajnih praks. Te reforme v veliki meri dopolnjujejo pobudo za boljšo ureditev, uvedeno na ravni Skupnosti, ki združuje program poenostavitve za obstoječo zakonodajo, sistematično oceno učinkov za novo zakonodajo, boljše posvetovanje z zainteresiranimi stranmi kakor tudi merjenje in zmanjšanje upravnih bremen. Prav tako poteka delo določanja količinskih ciljev za zmanjšanje upravnih bremen.

Osamitev vplivov ureditve na gospodarstvo je težavna. Kljub temu pa še zmeraj omejena ekonomska literatura na tem področju dokazuje, da lahko ureditev znatno pozitivno ali negativno (če je slabo oblikovana) vpliva na gospodarsko uspešnost in inovacije. Poročilo o konkurenčnosti analizira številne ukrepe, ki so jih vse države članicah EU-25 predlagale na NPR in drugih področjih. Medtem ko se ti programi znatno razlikujejo v smislu trajanja, globine, stopnje institucionalizacije in verjetne učinkovitosti, pa večina držav članic na tem področju napoveduje eno ali več odmevnih dejavnosti. Poleg tega države članice predlagajo ukrepe z vidnimi kratkoročnimi pozitivnimi učinki, kot so posvetovalnice „one-stop shops“ („vse na enem mestu“) za registracijo podjetij. NPR in razvoj dogodkov od njihove objave v preteklem letu so zato jasen korak v pravo smer za zakonodajno okolje EU. Velike razlike med ukrepi, ki so jih predlagale posamezne države članice pogosto odražajo dejstvo, da so države članice na različnih točkah razvoja glede sistema boljše ureditve.

V tem smislu je treba omeniti, da uporaba sistema boljše ureditve ne pomeni nujno bistveno manj predpisov. Med navedenimi sedmimi državami članicami, ki so bile na podlagi obstoječih kazalcev opredeljene kot države z relativno strogim zakonodajnim okoljem, kot določa OECD, predstavljata dve v svojih NPR niz ukrepov, ki zajemajo vse ali skoraj vse elemente načrta boljše ureditve, večina drugih pa sprejema ukrepe vsaj na dveh področjih. Kot povedano, so med navedenimi državami z ukrepi na vseh ali skoraj vseh področjih načrta boljše ureditve tudi nekatere od osmih držav članic, ki spadajo med države z manj strogim zakonodajnim okoljem.

Naraščajoče število držav (18) izvaja ali načrtuje izvedbo lastnih sistemov ocene učinka (OU), ki zrcalijo to, kar v Komisiji in majhnem številu držav članic že poteka. To bi moralo pomagati zagotoviti višjo kakovost prihodnjega urejanja pomembnih vprašanj za nacionalno in evropsko konkurenčnost. Vendar je bil do zdaj napredek nekoliko počasen, prav tako pa je treba upoštevati, da je za udejanjenje koristi izvajanja sistema OU potrebnih nekaj let. Poleg tega obstaja zaskrbljenost, da bi lahko bila v številnih primerih omejenost sredstev resna ovira. Brez premostitve vprašanja prerazporeditve teh sredstev bi nova zakonodaja lahko ostala brez izboljšav kakovosti kot rezultat OU, ki sistematično ocenjujejo gospodarske, družbene vplive in okoljske vplive, kot del integriranega procesa.

Vzpostavitev popolnega in integriranega sistema boljše ureditve mora biti srednje- do dolgoročen cilj vseh držav članic. Jasno je, da so za postavitev temeljev sistema potrebni nujni ukrepi. Izvajanje teh ukrepov na trajnostni način bo pomagalo zagotoviti boljše pogoje za podjetništvo, zmanjšanje upravnih bremen, ki so posebej velika v nekaterih sektorjih, in ovir za dostop na trg ter bo prispevalo k večji konkurenci, več inovacijam in končno večji gospodarski rasti. Splošen proces boljše ureditve je še zmeraj v začetnih fazah, njegov končni uspeh pa bo odvisen od mnogih dejavnikov, ki ji ni lahko predvideti. Pomembno vlogo bo igrala resnost, s katero se bodo izvajali obstoječi predlogi.

Ta analiza kaže, da je bil po vsej EU že narejen napredek ter da so vse države članice sprejele ukrepe glede boljše ureditve in, bolj na splošno, glede poslovnega okolja, pa tudi, da pravi izzivi ostajajo. Seveda so za države, ki so do zdaj dajale manjši poudarek politikam boljše ureditve tako nujnost pospeševanja načrta boljše ureditve kot tudi njene potencialne koristi večje, kot za države, ki so dosegle večji napredek. Navedene države članice, ki so v slabšem začetnem položaju, si morajo bolj prizadevati za vzpostavitev popolnih sistemov boljše ureditve.

Financiranju inovacij je namenjena pozornost, ki si jo zasluži, nekaj vrzeli politike pa ostaja

Poročilo se najprej osredotoča na posebne finančne težave inovacij in ustrezna orodja politike za odpravljanje teh težav. Javna podpora se lahko zagotovi v različnih oblikah: neposredni ukrepi kot so nepovratna sredstva in posojila, posredni ukrepi, kot so jamstva in davčne spodbude za R&R, ter ukrepi na področju tveganega kapitala. Poročilo razpravlja o dobrih praksah državne podpore, kot jo podpira ekonomska teorija ter o sedanjih politično pomembnih sklepih. Ti sklepi so dopolnjeni s pregledom ukrepov financiranja inovacij, ki so jih države članice predlagale v nacionalnih programih reform, objavljenih oktobra 2005.

V zadnjih letih je vedno več držav uporabilo davčne spodbude za spodbujanje R&R, v številnih državah pa so se povečale ugodnosti, ki jih zagotavljajo davčni predpisi na področju R&R. NPR, ki so jih države članice objavile oktobra 2005, potrjujejo ta trend. Odražajo tudi vedno večjo pomembnost čvrste industrije tveganega kapitala za javne organe, tako da poročajo o tekočih, pospešenih ali novih ukrepih v skoraj vseh državah članicah, s posebno pozornostjo na naložbah v zgodnji fazi. Pomembna skupina držav je napovedala ukrepe tudi za poslovne mecene. Kot povedano se na splošno posveča malo pozornosti olajšanju čezmejne mobilnosti tveganega kapitala. Isto velja glede posojil za inovativne projekte, saj je le malo število držav članic napovedalo ukrepe v ta namen.

Široka raznolikost shem in instrumentov kot tudi pogosto navedena namera, da se jih spremeni in prestrukturira, kažeta na to, da poteka na tem področju veliko eksperimentiranja. Tukaj očitno obstajajo možnosti za medsebojno učenje in izmenjavo najboljših praks, kar bi bilo veliko lažje, če bi bile ocene obstoječih ukrepov pogostejše, bolj sistematične in primerljive. Včasih obstaja znotraj ene države široka raznolikost instrumentov, kar zahteva bolj sistematična prizadevanja za informiranje potencialnih uporabnikov, pa tudi poenostavitev obstoječih instrumentov in povečanje njihove dostopnosti.

Zdi se, da si je treba bolj prizadevati za olajšanje zagotovitve čezmejnega tveganega kapitala ter posojil za inovativne projekte. Zagotovitev tveganega kapitala v zgodnji fazi se obravnava v mnogo državah; vendar je to očitno področje, na katerem je treba storiti več. Poleg tega je treba oceno in poenostavitev obstoječih shem izvesti bolj sistematično ter nadaljevati politiko vzajemnega učenja.

Vendar je treba poudariti, da ta prizadevanja kljub svoji pomembnosti ne zadostujejo za dosego bolj splošnega cilja preoblikovanja evropskega gospodarstva v bolj dinamično in na znanju temelječe gospodarstvo. Poleg vzpostavitve celovitejših raziskav, razvoja in politik inovacij bo to zahtevalo tudi izvajanje navedenih reform, ki bodo spodbudile splošno gospodarsko dejavnost, zlasti na področjih poslovnega okolja, konkurence, zunanje trgovine, izobraževanja in trgov dela.

Pristop vodilnega trga lahko prispeva k politikam inovacij, ki omogočajo predvidevanje globalnih potreb

Poročilo je izvedlo pregled literature o pristopu vodilnega trga, ki je uporaben pojem za boljše razumevanje dejavnikov v ozadju globalnega uspeha inovacij in novih tehnologij, zlasti v primeru konkurenčnih oblik inovacij.

Medtem ko je pristop vodilnega trga v prvi vrsti pomemben za podjetja, pa lahko pomaga tudi vladam pri oblikovanju učinkovitejše politike tehnologij, da bi se olajšal potencialni globalni uspeh inovacijskih dejavnosti podjetij. V ta namen se lahko uporabijo nekatera splošna merila za oblikovanje različnih delov politike inovacij (od programov financiranja in javnih naročil do določanja ureditve in standardov): vključevanje potreb globalnih trgov in izbire tujih strank, prenos domačih tržnih prednosti v tujino, poudarjanje znižanja stroškov proizvodnje, omogočanje konkurence med različnimi oblikami inovacij in obravnava globalnih trendov (čeprav je zadnje zelo zahtevno, saj je težko ugotoviti, ali je določena sprememba globalni trend).

Kritična točka za vsako politiko, ki poskuša podpirati pojav vodilnega trga, je predvideti razvoj globalnih trgov, razviti obliko inovacij, ki ustreza tem prihajajočim globalnim potrebam, in uvesti dovolj visoke stroškovne prednosti, s katerimi prepriča druge države, da ji sledijo brez poseganja v konkurenčne zakonitosti.

Da bi pojem vodilnega trga lahko začel delovati na evropski ravni je Komisija v svojem zadnjem Sporočilu o inovacijah[4] predlagala, da se najprej izvedejo posvetovanja z zainteresiranimi stranmi, zlasti s tehnološkimi platformami in inovacijskimi odbori Evrope INNOVA, da se določijo možna področja, na katerih bi kombinacija politik na strani ponudbe in povpraševanja lahko pomagala pri ustvarjanju inovacijam prijaznih trgov in nato, da se leta 2007 uvedejo pilotske pobude vodilnih trgov na najobetavnejših področjih. Komisija bo na podlagi teh izkušenj pripravila celovito strategijo vodilnih trgov.

4. KONKURENčNOST V SEKTORJIH

Poročilo je poleg pregleda gospodarske reforme (liberalizacije energetskih trgov, zakonodajno okolje) in politik za izboljšanje uspešnosti inovacij proučilo konkurenčni položaj dveh pomembnih, hitro rastočih sektorjev visoke tehnologije, industrije, ki proizvaja blago in storitve informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT), ter farmacevtske industrije.

Industrije IKT potrebujejo več R&R ter politike, ki olajšajo uvajanje sprememb

Poročilo glede IKT ugotavlja, da ima EU primerjalne prednosti pri različnem blagu višje kakovosti, kar zahteva višje cene. Povečana trgovina s polizdelki, ki poteka v glavnem med podjetji, kaže, da se nekateri uvoženi izdelki uporabljajo kot polizdelki za bolj zapletene končne izdelke višje vrednosti.

Globalizacija je povečala možnosti za razdrobitev proizvodnega procesa in namestitev proizvodnje sestavnih delov v skladu s primerjalnimi prednostmi različnih lokacij. Kot posledica zasnova čipov poteka v Evropi, serijska proizvodnja čipov pa v jugovzhodni Aziji; razvoj programske opreme se izvaja v evropskih laboratorijih programske opreme, programiranje le-te pa poteka v Indiji. Dodaten razlog za namestitev v EU je bližina strank za specializirane izdelke, kot je programska oprema po meri. Primeri kažejo, da na znanju temelječa proizvodnja, razvoj izdelkov in strateške R&R še zmeraj potekajo v Evropi, delovno intenzivna proizvodnja zrelega, standardiziranega blaga pa v Aziji. Vendar pa bo povečanje naložb v R&R na Kitajskem in v Indiji te razmere v prihodnosti morda spremenilo.

Kot povedano, so proizvajalci IKT v novih državah članicah pokazali, da je v EU še zmeraj možno biti konkurenčen z nizkocenovno in obsežno proizvodnjo, kot so izolirana žica, radijski in televizijski sprejemniki ter druga potrošniška elektronika kakor tudi računalniki. Vendar pa ta vrsta proizvodnje dolgoročno verjetno ne bo konkurenčna. Zato je treba nadaljevati s krepitvijo povezave med sistemi inovacij v Evropi, da bo mogoče izkoristiti celoten potencial relativno visoko usposobljene delovne sile v EU-10.

EU je zlasti specializirana za proizvodnjo komunikacijskih storitev pa tudi storitev IT ter programske opreme. Za proizvodnjo IKT so primerjalne prednosti EU v proizvodnji znanstvenih instrumentov, elektronskih izdelkov in telekomunikacijske opreme visoke kakovosti. Odgovor na izziv nizkocenovnih proizvajalcev je nadaljnje izboljšanje kakovosti in hiter tok novih inovativnih izdelkov, ki zadovoljujejo vedno večje povpraševanje po zahtevnem blagu in storitvah. Doseganje tega cilja bo lažje, če bodo na razpolago ustrezne politike, značilne za sektor in bolj splošne mikroekonomske politike.

V primerjavi z drugimi sektorji je sektor IKT EU močno usmerjen v R&R. Vendar pa bo glede na zaostanek za glavnimi konkurenti za prihodnjo konkurenčnost bistven dvig njegovih naložb v R&R. To ne velja toliko za večja podjetja EU v tem sektorju, temveč za manjša in nova podjetja. To kaže na bolj sistematične pomanjkljivosti pri izvajanju in financiranju raziskav v malih, inovativnih podjetjih, ki jih ni mogoče reševati le z ukrepi, značilnimi za sektor; to zahteva predvsem horizontalne odzive politike, pregledane v zvezi s financiranjem inovacij. Jasno je tudi, da je za ta sektor pri obravnavi posebnih politik pomemben pojem vodilnih trgov.

Iz povedanega sledi, da se lahko trgi IKT spreminjajo zelo hitro, inovacije pa so primarni dejavnik za dolgoročno konkurenčnost. Poleg političnih razmer, značilnih za sektor, ki bi lahko olajšale nadaljnji razvoj sektorja, splošnejše poslovno okolje ter zlasti ureditev trga in sistem inovacij bistvenega pomena za lažje prilagajanje spremembam.

Farmacevtski izdelki : sistemske slabosti omejujejo rast industrije

Na področjih proizvodnje in zaposlenosti evropski farmacevtski sektor raste, raste pa tudi delež njegovega globalnega izvoza. Ta uspešnost je delno posledica selitve proizvodnje ZDA v Evropo pa tudi povečanja njene stroškovne konkurenčnosti.

Vendar je celotna slika zaskrbljujoča. Med evropsko farmacevtsko industrijo in industrijo v ZDA obstaja znaten razkorak v produktivnosti dela, ki je dosti večji kot v skupni proizvodnji. Rast proizvodnje v ZDA je bila večinoma rezultat poglabljanja kapitala, v Evropi pa je bil najpomembnejši sestavni del rasti skupna faktorska produktivnost (SFP). Poglabljanje kapitala se je v Evropi povečalo na skromno raven.

ZDA so od leta 2000 utrdile svojo osrednjo vlogo območja inovacij na področju farmacevtskih izdelkov. Podjetja ZDA imajo večino biofarmacevtskih patentov, ta prevlada pa še narašča. Podjetja ZDA igrajo osrednjo vlogo tudi v globalni delitvi inovativnega dela pri farmacevtskih izdelkih, kot je razvidno iz njihovega deleža skupno iznajdenih patentov na mednarodni ravni. Te trende potrjujejo podatki o navedbah patentov. Notranja struktura državnega sistema inovacij ZDA je močan vir konkurenčne prednosti in vodilne vloge v industriji. Zlasti sektor biotehnologije igra pomembno vlogo pri združevanju odkritij novih raziskovalnih možnosti ter kliničnega in tržnega razvoja.

Trg ZDA za farmacevtske izdelke je bolj koncentriran in bolj ohlapen od trgov v Evropi. Z drugimi besedami, večja koncentracija trga ZDA ne pomeni, da je na njem manj konkurence. Nasprotno, trg ZDA je zelo konkurenčen; prometa z izdelki je dosti več kot v EU in na Japonskem; velika pa je tudi konkurenca generičnih proizvajalcev. Obnašanje na trgu ZDA ustreza obnašanju na trgu, kot je opredeljeno v Schumpetrovi konkurenci, v kateri imajo lahko inovatorji začasne kvazimonopolne dobičke, kar po drugi strani spodbuja prizadevanja za inovacije pri konkurentih, ki hitro privedejo do inovativnejših izdelkov in visokega prometa tržnih deležev. Dinamična konkurenca je manj očitna v EU kot celoti in zlasti v nekaterih celinskih evropskih državah.

Evropa zaostaja za ZDA v svoji sposobnosti ustvarjanja, organiziranja in ohranjanja inovativnih procesov in rasti produktivnosti pri farmacevtskih izdelkih. Poleg tega se nesorazmeren delež R&R farmacevtskih izdelkov izvede v ZDA, kar ima negativne posledice tako za ustvarjanje delovnih mest z visoko dodano vrednostjo kot tudi za dopolnilne naložbe v klinične raziskave.

Stroškovne politike evropskih zavodov za socialno varnost lahko do neke mere razložijo različne dinamike, ki so značilne za farmacevtsko industrijo EU v primerjavi z ZDA. Vendar pa teh ni mogoče v celoti pojasniti z dejavniki, značilnimi za sektor. Te dinamike so tudi posledica relativnega pomanjkanja dinamičnosti pri reformiranju evropskih trgov dela in kapitala, izobraževalnih sistemov, javne porabe ter režimov ureditev trga. To je na primer mogoče ponazoriti z relativnim pomanjkanjem dinamičnosti mladih tehnoloških podjetij pri ustvarjanju in razvoju projektov R&R.

Komisija je glede na pomanjkljivosti evropske konkurenčnosti, ki se lahko vsaj delno pripiše izkrivljanju zaradi obstoječih politik oblikovanja cen in povračil, sprejela pobudo za obravnavo nekaterih nujnih vprašanj z ustanovitvijo farmacevtskega foruma. Forum, ki je bil ustanovljen junija 2005, prvič združuje visoke nosilce odločanja v državah članicah, industrijo in druge zainteresirane strani. Forum bo podlagi predhodnega dela, procesa G10 Medicines (G10 skupine za zdravila), obravnaval tri teme, in sicer „posredovanje informacij bolnikom, relativna učinkovitost zdravil ter cene/povračila“.

Zlasti zadnji dve temi sta bili vir izkrivljanja trga na enotnem trgu za farmacevtske izdelke v EU, saj so imele različne državne odločitve o cenah/povračilih in različne zahteve za merjenje relativne učinkovitosti negativne posledice za druge države članice z drugačnimi sistemi in so pogosto povzročile nepredvidljive posledice za celotni trg EU.

Cilj foruma je najti pot naprej, ki bo zagotovila ravnotežje med ciljem javnega zdravja, ki je omogočiti bolnikom dostop do novih zdravil po dostopnih cenah, in potrebo po ustvarjanju predvidljivega okolja za podjetništvo, v katerem bodo inovatorji nagrajeni. Vzpostavitev pravega ravnotežja in ustvarjanje spodbudnejšega okolja za inovacije bo povečalo konkurenčnost industrije. Na podlagi razprav v tem okviru bo treba za obnovitev Evrope kot svetovnega središča farmacevtskih inovacij sprejeti konkretne ukrepe na ravni EU in zlasti na ravni držav članic.

5. SINTEZA

Izboljšanje konkurenčnosti evropskih gospodarstev je dolgoročen in večstranski podvig. Evropsko poročilo o konkurenčnosti za leto 2006 je pregledalo številne reforme, katerih cilj so okvirni pogoji (dostop do financiranja inovacij, boljša ureditev) in posebej pomemben vhodni trg, tj. energetski trg. Poročilo je priznalo tudi prispevek, ki bi ga pojem vodilnih trgov lahko imel pri oblikovanju predvidljivejših politik inovacij. Poleg tega je obravnavalo zadnje trende in izzive glede konkurenčnosti dveh rastočih sektorjev visoke tehnologije, IKT ter farmacevtske industrije.

Poročilo je v skladu s svojim poslanstvom za podporo mikroekonomskemu stebru lizbonske strategije določilo področja, na katerih bi lahko bila potrebna dodatna prizadevanja, na primer, pri reformah energetskega trga, v zvezi z ugodnostmi za potrošnike in učinkovitimi regulativnimi organi, naložbami v dolgoročne temeljne raziskave in infrastrukturo, zanesljivosti in vplivih na okolje. Na področju poslovnega okolja poročilo navaja, da vse države članice sprejemajo ukrepe glede boljše ureditve, in bolj na splošno glede poslovnega okolja, da pa bi si morale navedene države članice, ki so v slabšem začetnem položaju, bolj prizadevati za vzpostavitev popolnih sistemov boljše ureditve.

V zvezi s politiko inovacij je poročilo pokazalo na potrebo po zagotavljanju tveganega kapitala za financiranje začetne faze in olajšanju čezmejnih transakcij tveganega kapitala ter poudarilo relativno pomanjkanje pozornosti za olajšanje financiranja inovacij s posojili. Poleg tega je določilo dejavnike, ki bodo pomagali oblikovati politiko inovacij, usmerjeno na vodilni trg, tj. vključevanje potreb globalnih trgov in prednostnih izbir tujih strank, prenos domačih tržnih prednosti v tujino, poudarjanje zniževanja stroškov proizvodnje, omogočanje konkurence med različnimi oblikami inovacij in obravnava globalnih trendov.

Industrija, ki proizvaja IKT, in farmacevtska industrija imata poleg tega, da sta obe industriji del sektorja visoke tehnologije, malo skupnega. Trende prve poganja predvsem tehnologija, pri farmacevtskih izdelkih pa igrajo pomembno vlogo politike stroškov zdravstva. Nekatere slabosti, kot je opazno pomanjkanje intenzivnosti R&R in relativno pomanjkanje mladih inovativnih podjetij, pa so enake. Jasno je tudi, da bi se poleg ukrepov, značilnih za sektor, ki so potrebni in se jih izvaja v posebnih forumih, njuna konkurenčnost znatno izboljšala z bolj horizontalnimi reformami, ki so prednostna naloga lizbonske agende, kot so reforme glede financiranja inovacij, splošnega poslovnega okolja, raziskav, izobraževanja in delovanja trgov dela.

[1] Delovni dokument služb Komisije SEC(2006) 1467 z dne 14.11.2006, Evropsko poročilo o konkurenčnosti za leto 2006.

[2] „Oblikovanje trga“ zajema več delov: trge na debelo, maloprodajne trge, trge goriv, trge zmogljivosti, mehanizme upravljanja preobremenjenosti, izravnalne mehanizme.

[3] Zadnji učinek je odvisen od za državo značilnih začetnih pogojev.

[4] Sporočilo Komisije COM(2006) 502 z dne 13.9.2006, Prenos znanja v prakso: široko zastavljena inovacijska strategija za EU.