SODBA SODIŠČA (četrti senat)

z dne 27. marca 2019 ( *1 )

„Pritožba – Subvencije – Uvoz fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (to je celic) s poreklom iz Kitajske ali ki so od tam poslani – Dokončna izravnalna dajatev – Uredba (ES) št. 597/2009“

V zadevi C‑237/17 P,

zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 8. maja 2017,

Canadian Solar Emea GmbH s sedežem v Münchnu (Nemčija),

Canadian Solar Manufacturing (Changshu) Inc. s sedežem v Changshuju (Kitajska),

Canadian Solar Manufacturing (Luoyang) Inc. s sedežem v Luoyangu (Kitajska),

Csi Cells Co. Ltd s sedežem v Suzhouju (Kitajska),

Csi Solar Power Group Co. Ltd, nekdanja Csi Solar Power (China) Inc., s sedežem v Suzhouju,

ki jih zastopajo J. Bourgeois in A. Willems, avocats, ter S. De Knop in J. Meulenbelt, advocaten,

pritožnice,

drugi stranki v postopku sta

Svet Evropske unije, ki ga zastopa H. Marcos Fraile, agentka, skupaj z N. Tuominen, avocată

tožena stranka na prvi stopnji,

Evropska komisija, ki jo zastopajo T. Maxian Rusche, J.‑F. Brakeland in N. Kuplewatzky, agenti,

intervenientka na prvi stopnji,

SODIŠČE (četrti senat),

v sestavi T. von Danwitz, predsednik sedmega senata v funkciji predsednika četrtega senata, K. Jürimäe, sodnica, C. Lycourgos (poročevalec), E. Juhász in C. Vajda, sodniki,

generalni pravobranilec: E. Tanchev,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1

Družbe Canadian Solar Emea GmbH, Canadian Solar Manufacturing (Changshu) Inc., Canadian Solar Manufacturing (Luoyang) Inc., Csi Cells Co. Ltd in Csi Solar Power Group Co. Ltd, Csi Solar Power (China), Inc. (v nadaljevanju: Csi Solar Power) s pritožbo predlagajo razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 28. februarja 2017 v zadevi JingAo Solar in drugi/Svet (T‑158/14, T‑161/14 in T‑163/14, neobjavljena, EU:T:2017:126, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), v delu, v katerem je Splošno sodišče z njo zavrnilo njihovo tožbo za razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1239/2013 z dne 2. decembra 2013 o uvedbi dokončne izravnalne dajatve na uvoz fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske ali ki so od tam poslani (UL 2013, L 325, str. 66, v nadaljevanju: sporna uredba) v delu, v katerem se uporablja za pritožnice.

2

Evropska Komisija z nasprotno pritožbo predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v delu, v katerem je Splošno sodišče zavrnilo njen ugovor nedopustnosti.

Pravni okvir

3

Člen 15(1) Uredbe Sveta (ES) št. 597/2009 z dne 11. junija 2009 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 2009, L 188, str. 93, v nadaljevanju: osnovna uredba), določa:

„Kadar končno ugotovljena dejstva kažejo na obstoj subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, in s tem povzročene škode, in je v interesu Skupnosti, da se zahteva ukrepanje v skladu s členom 31, uvede Svet [Evropske unije] dokončno izravnalno dajatev na predlog Komisije, ki ga le-ta predloži po posvetovanju s Svetovalnim odborom.

Svet sprejme predlog, razen če v roku enega meseca po tem, ko ga je predložila Komisija, z navadno večino glasov ne odloči, da predlog zavrne.

[…]“

4

Člen 1 sporne uredbe uvaja dokončno izravnalno dajatev v višini 6,4 %, ki se uporablja za kitajske družbe, ki kot pritožnice niso bile vključene v vzorec, vendar so sodelovale v preiskavi in so vključene v Prilogo k tej uredbi.

5

Če so izpolnjeni nekateri pogoji, člen 2 navedene uredbe v bistvu določa, da je uvoz, deklariran za sprostitev v prosti promet, proizvodov, ki se trenutno uvrščajo pod oznako KN ex85414090 (oznake TARIC 8541409021, 8541409029, 8541409031 in 8541409039), ki jih zaračunajo družbe, katerih zaveze je Komisija sprejela in so naštete v Prilogi k Izvedbenemu sklepu Komisije 2013/707/EU z dne 4. decembra 2013 o potrditvi sprejetja zaveze, ponujene v okviru protidampinškega in protisubvencijskega postopka v zvezi z uvozom fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske ali ki so od tam poslani, za obdobje uporabe dokončnih ukrepov (UL 2013, L 325, str. 214), oproščen protisubvencijske dajatve, uvedene s členom 1 iste uredbe.

Dejansko stanje

6

Pritožnice pripadajo skupini Canadian Solar. Družbe Canadian Solar Manufacturing (Changshu), Canadian Solar Manufacturing (Luoyang), Csi Cells Co. in Csi Solar Power so proizvajalke celic in fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija. Družba Canadian Solar Emea je predstavljena kot njihov povezani uvoznik s sedežem v Evropski uniji.

7

Komisija je 6. septembra 2012 v Uradnem listu Evropske unije objavila obvestilo o začetku protidampinškega postopka v zvezi z uvozom fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic in rezin) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL 2012, C 269, str. 5).

8

Hkrati je Komisija 8. novembra 2012 v Uradnem listu Evropske unije objavila Obvestilo o začetku protisubvencijskega postopka za uvoz fotonapetostnih modulov in ključnih sestavnih delov (tj. celice in rezine) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL 2012, C 340, str. 13).

9

Skupina Canadian Solar je sodelovala v okviru tega postopka.

10

Pritožnice so 23. novembra 2012 vložile predlog, naj bodo izbrane v vzorec, določen v členu 27 osnovne uredbe. Vendar temu predlogu ni bilo ugodeno.

11

Komisija je 1. marca 2013 sprejela Uredbo (EU) št. 182/2013 o registraciji uvoza fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic in rezin) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske ali ki so od tam poslani (UL 2013, L 61, str. 2).

12

Komisija je 4. junija 2013 sprejela Uredbo (EU) št. 513/2013 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic in rezin) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske ali ki so od tam poslani ter o spremembi Uredbe št. 182/2013 (UL 2013, L 152, str. 5).

13

Komisija je 2. avgusta 2013 sprejela Sklep 2013/423/EU o sprejetju zaveze, ponujene v okviru protidampinškega postopka v zvezi z uvozom fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic in rezin) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske ali ki so od tam poslani (UL 2013, L 209, str. 26) s strani skupine sodelujočih kitajskih proizvajalcev izvoznikov, naštetih v Prilogi k temu sklepu, med katerimi so bile družbe Canadian Solar Manufacturing (Changshu), Canadian Solar Manufacturing (Luoyang), Csi Cells Co. in Csi Solar Power po posvetovanju s kitajsko gospodarsko zbornico za uvoz in izvoz strojev in elektronskih izdelkov (v nadaljevanju: CCCME).

14

Komisija je istega dne sprejela Uredbo (EU) št. 748/2013 o spremembi Uredbe št. 513/2013 (UL 2013, L 209, str. 1), da bi se upošteval Sklep 2013/423. V bistvu, če so izpolnjeni nekateri pogoji, člen 6 Uredbe št. 513/2013, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 748/2013, med drugim določa, da je uvoz nekaterih proizvodov, opredeljenih v tej uredbi, ki je deklariran za sprostitev v prosti promet in ki ga obračunajo družbe, katerih zaveze je Komisija sprejela in katerih imena so našteta v Prilogi k Sklepu 2013/423, oproščen začasne protidampinške dajatve, uvedene s členom 1 navedene uredbe.

15

Komisija je 27. avgusta 2013 sporočila bistvena dejstva in premisleke, na podlagi katerih je nameravala predlagati uvedbo protidampinških dajatev na uvoz modulov in njihovih ključnih sestavnih delov (to je celic) s poreklom iz Kitajske ali ki so od tam poslani.

16

Po obvestilu o dokončnih ugotovitvah protidampinških in protisubvencijskih postopkov so proizvajalci izvozniki po posvetovanju s CCCME predložili uradno obvestilo o spremembi svoje prvotne ponujene zaveze. Komisija je sprejela pogoje zaveze, da bi se odpravili tudi škodljivi učinki subvencioniranega uvoza. Poleg tega je več dodatnih proizvajalcev izvoznikov zaprosilo za sodelovanje pri tej zavezi.

17

Svet je 2. decembra 2013 sprejel sporno uredbo. Istega dne je Svet prav tako sprejel Izvedbeno uredbo (EU) št. 1238/2013 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve na uvoz fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske ali ki so od tam poslani (UL 2013, L 325, str. 1)

18

Komisija je 4. decembra 2013 sprejela Izvedbeni sklep 2013/707, s katerim je sprejela spremenjeno zavezo, ki so jo po posvetovanju s CCCME ponudili proizvajalci izvozniki, našteti v njegovi Prilogi, v okviru protidampinških in protisubvencijskih postopkov v zvezi z uvozom fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (to je celic) s poreklom iz Kitajske ali ki so od tam poslani, za obdobje uporabe dokončnih ukrepov.

19

Po vložitvi ničnostne tožbe v zadevi, v kateri je bila izdana izpodbijana sodba, je Komisija sprejela Izvedbeno uredbo (EU) 2015/866 z dne 4. junija 2015 o umiku sprejetja zaveze treh proizvajalcev izvoznikov v okviru Izvedbenega sklepa 2013/707 (UL 2015, L 139, str. 30). Na podlagi člena 1 te izvedbene uredbe je bilo umaknjeno sprejetje zaveze, zlasti kar zadeva družbe Canadian Solar Manufacturing (Changshu), Canadian Solar Manufacturing (Luoyang), Csi Cells Co. in Csi Solar Power. Navedena izvedbena uredba je začela veljati dan po njeni objavi v Uradnem listu Evropske unije, in sicer 6. junija 2015.

Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba

20

Pritožnice so v utemeljitev tožbe navedle tri tožbene razloge, ki se nanašajo, prvi, na kršitev člena 10(12) in (13) osnovne uredbe, drugi, na kršitev členov 1 in 27 te uredbe in, tretji, na kršitev člena 2(c) navedene uredbe.

21

Splošno sodišče je na prvem mestu zavrnilo ugovor nedopustnosti, ki sta ga vložila Svet in Komisija, pri čemer je med drugim ugotovilo, da sprejetje ponudbe zaveze ne vpliva niti na dopustnost tožbe zoper akt o uvedbi izravnalne dajatve niti na presojo tožbenih razlogov, navedenih v utemeljitev te tožbe, in da so pritožnice ohranile interes za razglasitev ničnosti sporne uredbe.

22

Na drugem mestu je Splošno sodišče preučilo tožbene razloge, ki so jih pritožnice navedle v utemeljitev tožbe. Splošno sodišče je prva dva tožbena razloga zavrglo kot nedopustna, tretjega pa zavrnilo kot neutemeljenega. Splošno sodišče je zato tožbo zavrnilo v celoti.

Predlogi strank

23

Pritožnice s pritožbo Sodišču predlagajo, naj:

izpodbijano sodbo razveljavi;

ugodi predlogu, ki je bil podan na prvi stopnji, in sporno uredbo razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na pritožnice;

toženi stranki na prvi stopnji naloži, naj plača stroške, nastale pritožnicam, in svoje stroške tako na prvi stopnji kot v pritožbenem postopku;

vsem drugim strankam v pritožbenem postopku naloži plačilo lastnih stroškov, ali podredno;

izpodbijano sodbo razveljavi;

zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču;

odločitev o stroških na prvi in pritožbeni stopnji pridrži do končne sodbe Splošnega sodišča;

vsem drugim strankam v pritožbenem postopku naloži plačilo lastnih stroškov.

24

Svet Sodišču predlaga, naj:

pritožbo zavrne in

pritožnicam naloži plačilo stroškov v zvezi s pritožbenim postopkom in postopkom pred Splošnim sodiščem.

25

Komisija Sodišču predlaga, naj:

pritožbo zavrne in

pritožnicam naloži plačilo stroškov.

26

Z nasprotno pritožbo Komisija, ki jo podpira Svet, Sodišču predlaga, naj:

izpodbijano sodbo razveljavi;

prvostopenjsko tožbo razglasi za nedopustno, ali

podredno, ugotovi, da je tožba na prvi stopnji brezpredmetna, ali

še bolj podredno, razglasi tožbo na prvi stopnji za neutemeljeno in razveljavi razlago vzročne zveze v smislu člena 8 osnovne uredbe, ki jo je podalo Splošno sodišče v okviru tretjega tožbenega razloga na prvi stopnji, ter

pritožnicam naloži plačilo stroškov.

27

Pritožnice Sodišču predlagajo, naj:

nasprotno pritožbo v celoti zavrne;

Komisiji naloži plačilo stroškov pritožnic in lastnih stroškov, ki izhajajo iz tožbe na prvi stopnji in nasprotne pritožbe, ter

Svetu naloži plačilo lastnih stroškov.

Nasprotna pritožba

28

Nasprotna pritožba, ki jo je vložila Komisija, se primarno nanaša na izpodbijanje dopustnosti tožbe na prvi stopnji, pri čemer gre za vprašanje, ki se postavlja pred vprašanji o utemeljenosti, ki so postavljena v glavni pritožbi. Zato jo je treba preučiti najprej.

29

Komisija, ki jo podpira Svet, v utemeljitev nasprotne pritožbe navaja dva pritožbena razloga. Prvi pritožbeni razlog, naveden primarno, se nanaša na napačno uporabo prava, ker je Splošno sodišče ugotovilo, da je imela lahko sporna uredba sama po sebi pravne posledice za pritožnice. Drugi pritožbeni razlog, naveden podredno, se nanaša na neobstoj obrazložitve in napačno uporabo prava, ker je Splošno sodišče odločilo, da je interes pritožnic za razglasitev ničnosti sporne uredbe še vedno obstajal na dan razglasitve izpodbijane sodbe.

Prvi razlog iz nasprotne pritožbe

Trditve strank

30

Prvi pritožbeni razlog, ki je naveden primarno, je razdeljen na dva dela.

31

V prvem delu tega pritožbenega razloga, ki se nanaša na točke od 38 do 44 izpodbijane sodbe, Komisija trdi, da Splošno sodišče ni dovolj utemeljilo svoje ugotovitve, da sporna uredba, in ne Izvedbeni sklep 2013/707, vpliva na pravni položaj pritožnic, in da je Splošno sodišče pri oblikovanju te ugotovitve vsekakor kršilo splošno načelo prava Unije o institucionalnem ravnovesju ter člena 13 in 14 osnovne uredbe.

32

Komisija meni, prvič, da ugotovitev Splošnega sodišča, da je treba zahtevati razglasitev ničnosti sporne uredbe kot ustrezno sredstvo za izpodbijanje ugotovitev o obstoju subvencij, škode in vzročne zveze, nikakor ne upošteva dejstva, da bi morale pritožnice izpodbijati Izvedbeni sklep 2013/707, če je bil njihov namen izpodbijati take ugotovitve. S presojo Splošnega sodišča pa naj bi bila podprta le ugotovitev, da bi bilo tožbo mogoče vložiti bodisi zoper sporno uredbo bodisi zoper Izvedbeni sklep 2013/707. Iz tega naj bi izhajal neobstoj obrazložitve, ker naj iz izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče sklepati, zakaj naj bi bil akt, ki ga je treba izpodbijati, nujno, celo običajno, sporna uredba, in ne Izvedbeni sklep 2013/707, iz katerega dejansko izhajajo pravice in/ali obveznosti za zadevnega uvoznika.

33

Drugič, Komisija z odločitvijo, da je treba tožbo vložiti zoper sporno uredbo, in ne zoper Izvedbeni sklep 2013/707, trdi, da je Splošno sodišče kršilo splošno načelo institucionalnega ravnovesja in delitve pristojnosti med Svetom in Komisijo, kakor je določeno v členih 13 in 14 osnovne uredbe. Iz ugotovitve Splošnega sodišča naj bi namreč izhajalo, da ta izvedbeni sklep ne zadostuje sam po sebi, ampak mora biti potrjen z neodvisnimi pravicami in obveznostmi, ki jih je ustvaril Svet s sprejetjem sporne uredbe.

34

Poleg tega Komisija navaja, da teh napačnih uporab prava ne bi bilo mogoče popraviti z ugotovitvijo iz točke 39 izpodbijane sodbe, da naj bi sodišči Unije „implicitno, vendar nujno“ potrjevali dopustnost tožb zoper uredbe o uvedbi dokončnih dajatev, ki jih vložijo zainteresirane stranke, katerih zaveza je bila sprejeta. Po eni strani naj tako vprašanje v sodni praksi, navedeni v tej točki, sploh ne bi bilo obravnavano, po drugi pa naj bi bila ta sodna praksa neposredno v nasprotju s sodbo z dne 29. marca 1979, NTN Toyo Bearing in drugi/Svet (113/77, EU:C:1979:91).

35

Komisija z drugim delom prvega pritožbenega razloga iz nasprotne pritožbe trdi, da sprejetje zaveze pomeni akt, ki daje prednost, katerega sprejetje so zahtevale pritožnice in ki ne vpliva na njihov pravni položaj. Nasprotna ugotovitev Splošnega sodišča v točki 43 izpodbijane sodbe naj bi, če bi bila utemeljena, kazala le na interes za uveljavljanje ničnosti Izvedbenega sklepa 2013/707, ne pa tudi sporne uredbe. V točki 43 izpodbijane sodbe se je torej dvakrat napačno uporabilo pravo.

36

Na prvem mestu naj v navedeni točki 43 ne bi bilo nikakršnega razlogovanja o tem, zakaj naj bi bilo sprejetje zaveze s strani Komisije drugačno od sklepa Komisije, s katerim je koncentracija, ki ji je bila priglašena, razglašena za združljivo z notranjim trgom, od izjave Komisije, s katero ta ugotavlja, da sporazum ni v nasprotju s členom 101(1) PDEU, ali od sklepa, s katerim je bila priglašena državna pomoč razglašena za združljivo z notranjim trgom.

37

Komisija na drugem mestu trdi, da člen 13 osnovne uredbe ne določa sprejetja ločenega akta, potem ko je Komisija končala svojo preiskavo o subvencijah in škodi. Vendar iz ugotovitve Splošnega sodišča izhaja, da mora družba, ki ponuja zavezo, predčasno izpodbijati sklep o sprejetju zaveze, še preden se protisubvencijska preiskava nekaj mesecev pozneje konča.

38

Komisija zaradi popolnosti navaja, da je bilo v točki 44 izpodbijane sodbe dvakrat napačno uporabljeno pravo. Po eni strani naj bi trditev Splošnega sodišča, da je sporna uredba spremenila pravni položaj pritožnic v zvezi z „izravnalnimi dajatvami na izdelke, ki jih zaveza ne zajema“, temeljila na napačni uporabi prava v zvezi z razlago ponudbe zaveze ali izkrivljanjem dokazov s strani Splošnega sodišča, če bi bilo treba to ponudbo opredeliti kot „dejstvo“. Po mnenju Komisije namreč pritožnice niso imele pravice zadevnega izdelka prodajati drugače kot v skladu z določbami iz zaveze, kakor je jasno in nedvoumno razvidno iz besedila ponudbe zaveze. Zato bi lahko obstajale le dajatve na izdelke, ki presegajo letno raven, in ne na „izdelke, na katere se zaveza ne nanaša“.

39

Po drugi strani, ker so bile dajatve na „izdelke […], ki presegajo letno raven“, že vključene v ponudbo zaveze, naj torej ne bi šlo za novo pravico ali novo obveznost, ki izhaja iz sporne uredbe.

40

Pritožnice menijo, da je treba nasprotno pritožbo Komisije zavrniti.

Presoja Sodišča

41

Komisija v okviru prvega pritožbenega razloga iz nasprotne pritožbe v bistvu trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 38 do 44 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da je imela lahko sporna uredba sama po sebi pravne posledice za pritožnice.

42

Prvi del tega pritožbenega razloga se v bistvu nanaša na to, da je Splošno sodišče pomanjkljivo obrazložilo svojo ugotovitev, da sporna uredba, in ne Izvedbeni sklep 2013/707, s katerim je Komisija sprejela zavezo, ki so jo ponudili proizvajalci izvozniki iz njegove Priloge, med katerimi so tisti iz skupine Canadian Solar, vpliva na pravni položaj pritožnic in da je Splošno sodišče pri oblikovanju te ugotovitve vsekakor kršilo načelo institucionalnega ravnovesja.

43

Na prvem mestu je treba poudariti, da Splošno sodišče v nasprotju s trditvami Komisije v točkah od 38 do 44 izpodbijane sodbe ni navedlo niti tega, da mora biti sporna uredba nujno, ali celo običajno, izpodbijani akt, niti tega, da je treba ničnostno tožbo vložiti zoper to uredbo, in ne zoper Izvedbeni sklep 2013/707. Zato je treba ugotoviti, da trditev Komisije temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe. V teh okoliščinah Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da ni obrazložilo tega, česar ni navedlo.

44

Na drugem mestu je treba, prvič, ugotoviti, da če bi bilo treba sprejeti stališče Komisije, bi to pomenilo, da podjetja, katerih zavezo o minimalni uvozni ceni (v nadaljevanju: MUC) je Komisija sprejela, ne bi mogla izpodbijati uredbe, s katero je za njih uvedena dokončna izravnalna dajatev. Vendar, kot je Splošno sodišče navedlo v točki 39 izpodbijane sodbe, niti Splošno sodišče niti Sodišče v svojih sodbah, navedenih v tej točki, tožbe za razglasitev ničnosti, ki jo je vložilo podjetje zoper uredbo, ki zanj uvaja dokončne protidampinške dajatve, nista razglasili za nedopustno, ker je Komisija sprejela zavezo o MUC, ki jo je ponudilo to podjetje.

45

Drugič, poudariti je treba, da sporna uredba nujno vpliva na pravni položaj pritožnic, ker bi ponudba zaveze, če bi bila taka uredba razglašena za nično, postala brezpredmetna. Prav to pa je Splošno sodišče navedlo v točki 42 izpodbijane sodbe.

46

Poleg tega je treba opozoriti, da – kot je razvidno iz točk 41 in 42 izpodbijane sodbe – za pritožnice v skladu s členoma 1 in 2 sporne uredbe še vedno veljajo izravnalne dajatve iz te uredbe za uvoz, ki bi presegel letno stopnjo, določeno v zavezi o MUC.

47

V tem okviru Komisija ne more utemeljeno trditi, da je Splošno sodišče kršilo načelo institucionalnega ravnovesja. Nasprotno, stališče Komisije, da bi morale pritožnice izpodbijati Izvedbeni sklep 2013/707, če je bil njihov namen izpodbijati ugotovitve glede obstoja subvencij, bi bilo mogoče sprejeti le, če bi moral Svet, ko je Komisija sprejela zavezo o MUC, ki jo je ponudilo podjetje, sprejeti uredbo o uvedbi dokončnih izravnalnih ukrepov. Vendar pristojnost Sveta v zvezi s tem ni vezana pristojnost, kakor je razvidno iz člena 15(1) osnovne uredbe, v skladu s katerim Svet sprejme predlog Komisije, razen če ne odloči, da ga zavrne.

48

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je vloga Komisije vključena v proces odločanja Sveta. Kakor je razvidno iz določb osnovne uredbe, je Komisija odgovorna za izvajanje preiskav in na njihovi podlagi odloča o končanju postopka ali, nasprotno, njegovem nadaljevanju, pri čemer sprejme začasne ukrepe in Svetu predlaga, naj sprejme dokončne ukrepe. Svet pa se mora dokončno odločiti (glej v tem smislu sodbo z dne 14. marca 1990, Nashua Corporation in drugi/Komisija in Svet, C‑133/87 in C‑150/87, EU:C:1990:115, točka 8).

49

Zato je treba prvi del prvega tožbenega razloga iz nasprotne pritožbe zavrniti kot neutemeljen.

50

Kar zadeva drugi del tega prvega pritožbenega razloga – v skladu s katerim naj bi bila zaveza o MUC akt, ki daje pritožnicam prednost, in v nasprotju s tem, kar naj bi izhajalo iz točke 43 izpodbijane sodbe, ne vpliva na njihov pravni položaj – zadošča navesti, da to vprašanje ni pomembno, ker je izpodbijani akt, zoper katerega je bila vložena ničnostna tožba, ki jo je Splošno sodišče razglasilo za dopustno, sporna uredba, in ne Izvedbeni sklep 2013/707, s katerim je Komisija sprejela to zavezo.

51

Kar zadeva napačno uporabo prava, ki naj bi bila dvakrat podana v točki 44 izpodbijane sodbe, za katero je Komisija navedla, da jo bo navajala le zaradi izčrpnosti, ta ne bi mogla, tudi če bi bila dokazana, glede na to, kar je razvidno iz točk od 41 do 48 te sodbe, kakor koli vplivati na utemeljenost ugotovitve Splošnega sodišča, da bi bilo treba ugovor nedopustnosti, ki sta ga navajala Svet in Komisija, zavrniti, ker sporna uredba vpliva na pravni položaj pritožnic.

52

Dodati je treba, da je Sodišče že razsodilo, da je zakonodajalec Unije ob sprejetju te uredbe vzpostavil ukrepe trgovinske zaščite, ki pomenijo skupek ali „paket“, katerega namen je doseči skupni rezultat, in sicer odpraviti škodljivi učinek kitajske subvencije glede zadevnih izdelkov na industrijo Unije in hkrati zaščititi interes te industrije, ter da člen 2 navedene uredbe ni ločljiv od ostalih določb iste uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 9. novembra 2017, SolarWorld/Svet, C‑205/16 P, EU:C:2017:840, točki 46 in 57).

53

Iz tega sledi, da je treba prvi pritožbeni razlog iz nasprotne pritožbe zavrniti.

Drugi pritožbeni razlog iz nasprotne pritožbe

Trditve strank

54

V okviru drugega pritožbenega razloga iz nasprotne pritožbe, ki je naveden podredno, Komisija, ki jo podpira Svet, meni, da tudi če bi Splošno sodišče imelo prav, ko je v točki 44 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je sporna uredba spremenila pravni položaj tožečih strank, ker morajo šele v skladu s to uredbo pritožnice plačati dajatev na zadevne solarne panele, ki presegajo letno količino, je ničnostna tožba pred Splošnim sodiščem postala brezpredmetna na dan začetka veljavnosti Izvedbene uredbe 2015/866, s katero je bilo umaknjeno sprejetje zaveze, ki so jo ponudile pritožnice.

55

Komisija ugotavlja, da letna raven uvoza zadevnega izdelka, kot je določena v sprejetju ponudbe zaveze pritožnic, ni bila nikoli dosežena pred začetkom veljavnosti te izvedbene uredbe. Poleg tega, čeprav so pritožnice imele pravni interes na podlagi klavzule o zavezi, ki določa plačilo dajatev za uvožene izdelke, ki presegajo to letno raven, naj bi ta interes vsekakor prenehal obstajati z dnem začetka veljavnosti navedene izvedbene uredbe, kar bi pripeljalo do ugotovitve, da je ničnostna tožba na ta dan postala brezpredmetna. V zvezi s tem naj Splošno sodišče ne bi odgovorilo na trditev, ki jo je Komisija navedla na obravnavi pred Splošnim sodiščem.

56

Komisija dodaja, da tudi ob predpostavki, da je Splošno sodišče odgovorilo na to trditev v točki 44 izpodbijane sodbe, se njegov odgovor ne nanaša na vprašanje, ki ga je postavila Komisija. Prav zato, ker je Komisija umaknila sprejetje zaveze nasproti pritožnicam zaradi njenega neizpolnjevanja, te namreč na podlagi pravnih posledic tega sprejetja niso mogle več imeti legitimnega pravnega interesa.

57

Pritožnice menijo, da je treba ta pritožbeni razlog zavrniti, ker ni razumljiv in ker je vsekakor brezpredmeten.

Presoja Sodišča

58

Navesti je treba, da zavrnitev prvega pritožbenega razloga iz nasprotne pritožbe pomeni zavrnitev drugega pritožbenega razloga. Iz presoje, ki je pripeljala do zavrnitve tega prvega pritožbenega razloga, je namreč razvidno, da sporna uredba vpliva na pravni položaj pritožnic ne glede na obstoj Izvedbenega sklepa 2013/707.

59

Tako okoliščina, da je bilo z Izvedbeno uredbo 2015/866 umaknjeno sprejetje zaveze, ki so jo ponudile pritožnice, kot je določeno v navedenem Izvedbenem sklepu 2013/707, medtem ko letna raven uvoza zadevnega izdelka iz te zaveze ni bila nikoli dosežena, nikakor ne more vplivati na ugotovitev, da sporna uredba vpliva na pravni položaj pritožnic, in da so bile zato te pri Splošnem sodišču upravičene vložiti tožbo za razglasitev ničnosti te zadnje uredbe.

60

Zato je treba drugi pritožbeni razlog iz nasprotne pritožbe zavrniti.

61

Predlog Komisije, predložen še bolj podredno, naj se tožba v postopku na prvi stopnji razglasi za neutemeljeno in ovrže razlaga vzročne zveze v smislu člena 8 osnovne uredbe, ki jo je podalo Splošno sodišče v okviru tretjega tožbenega razloga na prvi stopnji, je treba zavreči kot nedopusten v delu, v katerem ta ni podprt z nobeno pravno utemeljitvijo.

62

Glede na zgoraj navedene preudarke je treba nasprotno pritožbo v celoti zavrniti.

Pritožba

63

Pritožnice v utemeljitev pritožbe navajajo en sam pritožbeni razlog, ki se nanaša na napačno uporabo prava, ker je Splošno sodišče v točkah od 61 do 71 izpodbijane sodbe od pritožnic zahtevalo, da dokažejo interes za uveljavljanje prvega in drugega tožbenega razloga njihove tožbe za razglasitev ničnosti ter, vsekakor, na napako pri pravni opredelitvi dejanskega stanja, saj naj bi pritožnice vsekakor imele tak interes.

Trditve strank

64

Pritožnice na prvem mestu trdijo, da je Splošno sodišče s tem, da je po analogiji uporabilo sodno prakso Sodišča glede možnosti uveljavljanja posameznih tožbenih razlogov, v skladu s katero morajo vse tožeče stranke dokazati, da imajo pravni interes, in sicer interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta, napačno uporabilo pravo iz štirih razlogov.

65

Prvič, presoja Splošnega sodišča naj bi bila v nasprotju s sodno prakso Sodišča, ki naj bi od pritožnic zahtevala, naj dokažejo le interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta.

66

Poleg tega naj Splošno sodišče ne bi razlikovalo med prvim in drugim tožbenim razlogom ničnostne tožbe ter okoliščinami, v katerih tožbeni razlog ni dopusten, ker ga tožeča stranka nima pravice uveljavljati. Te okoliščine, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča, naj bi se po eni strani nanašale na primer, v katerem tožbeni razlog ne zadeva tožeče stranke, ampak sledi splošnemu interesu ali interesom zakona, in po drugi strani na primer tožbenega razloga, ki se nanaša na pravila, ki kot poslovnik institucije niso namenjena zaščiti posameznikov. Vendar naj prva dva tožbena razloga ničnostne tožbe ne bi bila povezana s takimi okoliščinami in naj Splošno sodišče ne bi navedlo, da sta bila.

67

Drugič, pritožnice se sklicujejo na kršitev njihove pravice do obrambe, ker jim je Splošno sodišče preprečilo uveljavljanje tožbenih razlogov, za katere menijo, da so primerni, kar je v nasprotju s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

68

Tretjič, pritožnice menijo, da tudi če bi bilo treba priznati, da bi morale dokazati svoj interes za uveljavljanje prvih dveh tožbenih razlogov za razglasitev ničnosti, ugotovitev Splošnega sodišča, da ta tožbena razloga nista dopustna, krši njihovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine. Pritožnice so namreč morale ničnostno tožbo vložiti v roku, določenem v členu 263, šesti odstavek, PDEU, da bi se preprečilo zastaranje njihovih pravic, saj bi jim bila lahko v nasprotnem primeru glede na sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 9. marca 1994, TWD Textilwerke Deggendorf (C‑188/92, EU:C:1994:90), odvzeta možnost izpodbijanja veljavnosti sporne uredbe pri sodišču države članice v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe.

69

Pritožnice v zvezi s tem opozarjajo, da je po mnenju Splošnega sodišča interes uveljavljanja prvih dveh tožbenih razlogov za razglasitev ničnosti hipotetičen, kar naj bi pomenilo, da če bi njihov interes uveljavljanja teh razlogov nastal po izteku roka dveh mesecev iz člena 263, šesti odstavek, PDEU, ne bi mogle biti stranke v sodnem postopku. Tak položaj naj bi bil še toliko bolj problematičen, ker bi lahko ena od pritožnic, Canadian Solar Emea, družba uvoznica, kadar koli izpodbijala veljavnost sporne uredbe pred nacionalnim sodiščem, če ne bi bila povezana z drugimi pritožnicami, ki so družbe izvoznice.

70

Četrtič, pritožnice trdijo, da je Splošno sodišče kršilo njihovo pravico do izjave, ker se o vprašanju dopustnosti prvih dveh tožbenih razlogov za razglasitev ničnosti ni v celoti razpravljalo pred Splošnim sodiščem. Tega vprašanja naj namreč Svet in Komisija ne bi navedla v pisnem postopku niti naj se ga ne bi v celoti obravnavalo na obravnavi pred Splošnim sodiščem, kar naj bi pritožnicam preprečilo, da bi dokazale, da so proizvajale in izvažale v Unijo ter uvažale v Unijo module s poreklom iz tretje države, ki pa prihajajo iz Kitajske, ter uvažale v Unijo module s poreklom iz Kitajske, ki pa prihajajo iz tretjih držav.

71

Na drugem mestu pritožnice menijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri pravni opredelitvi dejstev, ker je v točkah od 66 do 70 izpodbijane sodbe ugotovilo, da niso imele interesa za uveljavljanje prvih dveh tožbenih razlogov za razglasitev ničnosti.

72

Po eni strani iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da imajo tožeče stranke pravni interes za preprečitev, da institucije ne bi ponovile napak, ki temeljijo na napačni razlagi določb osnovne uredbe, kar naj bi se zgodilo v obravnavanem primeru, saj je Komisija sprejela novo uredbo, in sicer Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2017/366 z dne 1. marca 2017 o uvedbi dokončnih izravnalnih dajatev na uvoz fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske ali ki so od tam poslani po pregledu zaradi izteka ukrepov v skladu s členom 18(2) Uredbe (EU) 2016/1037 Evropskega parlamenta in Sveta in zaključku preiskave v zvezi z delnim vmesnim pregledom v skladu s členom 19(3) Uredbe (EU) 2016/1037 (UL 2017, L 56, str. 1), ki podaljšuje trajanje sporne uredbe za dodatnih osemnajst mesecev in ponavlja iste napake.

73

Po drugi strani so se tožbeni razlogi pritožnic nanašali na obseg protisubvencijske preiskave, ki naj bi posledično vplivala na izravnalno subvencijo, škodo, vzročno zvezo in presoje interesa Unije, ki so Svet vodili k sprejetju sporne uredbe.

74

Svet in Komisija predlagata, naj se prvi pritožbeni razlog zavrže kot delno nedopusten in zavrne kot delno neutemeljen in vsekakor v celoti zavrne kot neutemeljen.

Presoja Sodišča

75

Najprej, Splošno sodišče je v točki 61 izpodbijane sodbe pravilno opozorilo, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča velja, da je ničnostna tožba fizične ali pravne osebe dopustna le takrat, kadar ima ta oseba interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta. Pogoj za tak interes je, da ima lahko razglasitev ničnosti tega akta pravne posledice in da lahko rezultat pravnega sredstva stranki, ki ga je vložila, prinese korist. Dokaz takega interesa, ki se presoja na dan vložitve tožbe in je bistveni in prvi pogoj za vsa pravna sredstva pred sodišči, mora predložiti tožeča stranka (sodba z dne 18. oktobra 2018, Gul Ahmed Textile Mills/Svet, C‑100/17 P, EU:C:2018:842, točka 37).

76

Kot je prav tako navedlo Splošno sodišče v točkah 62 in 63 izpodbijane sodbe, mora biti pravni interes tožeče stranke obstoječ in dejanski. Ne more se nanašati na prihodnji in hipotetičen položaj. Ta interes mora ob upoštevanju predmeta tožbe obstajati ob vložitvi tožbe, sicer ta ni dopustna, in biti podan do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi (sodba z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točki 56 in 57 ter navedena sodna praksa). Sodišče, ki odloča o sporu, lahko po uradni dolžnosti in kadar koli med postopkom ugotovi, da stranka zaradi okoliščine, ki je nastala po datumu vložitve začetnega procesnega akta, nima interesa vztrajati pri svojem predlogu (glej v tem smislu sodbo z dne 18. oktobra 2018, Gul Ahmed Textile Mills/Svet, C‑100/17 P, EU:C:2018:842, točka 38).

77

V zvezi s trditvijo, da je Splošno sodišče od pritožnic napačno zahtevalo, naj dokažejo svoj interes za uveljavljanje prvih dveh tožbenih razlogov iz svoje ničnostne tožbe, je treba opozoriti, prvič, da je Sodišče že odločilo, da razlog za razglasitev ničnosti ni dopusten zaradi neobstoja pravnega interesa, saj tudi če bi bil utemeljen, tožeča stranka z razglasitvijo ničnosti izpodbijanega akta na podlagi tega tožbenega razloga ne bi dosegla zadoščenja (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2011, Evropaïki Dynamiki/ECB, C‑401/09 P, EU:C:2011:370, točka 49 in navedena sodna praksa).

78

Vendar je treba v zvezi z napako, ki naj bi jo Splošno sodišče storilo pri pravni opredelitvi dejstev, navesti, da je iz sodne prakse Sodišča sicer razvidno, da tožeča stranka v nekaterih okoliščinah lahko ohrani interes za vložitev predloga za razglasitev ničnosti akta, ki je bil razveljavljen med postopkom, zato da bi avtor izpodbijanega akta v prihodnje sprejel ustrezne popravke in da bi se tako preprečila nevarnost ponovitve nezakonitosti, ki jo izpodbijani akt domnevno vsebuje (sodba z dne 6. septembra 2018, Bank Mellat/Svet, C‑430/16 P, EU:C:2018:668, točka 64).

79

Vendar morebitnega nadaljnjega obstoja takega interesa, da bi se institucijam preprečilo ponavljanje napak, ki temeljijo na napačni razlagi določbe prava Unije, ni mogoče sprejeti v okoliščinah, v katerih pravni interes tožeče stranke ni nikoli obstajal.

80

Zato, ker pritožnice na dan vložitve ničnostne tožbe niso dokazale svojega interesa za uveljavljanje prvih dveh tožbenih razlogov, pri čemer je treba ta interes v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 75 in 76 te sodbe, presoditi na dan vložitve tožbe in se ne sme nanašati na prihodnji in hipotetičen položaj, te ne morejo takega interesa upravičiti s sklicevanjem na to, da se je treba izogniti temu, da institucije ne ponovijo napak, ki temeljijo na napačni razlagi določbe prava Unije.

81

V zvezi s trditvijo, da je treba v delu, v katerem se prvi in drugi tožbeni razlog ničnostne tožbe nanašata na obseg protisubvencijske preiskave, ta tožbena razloga razglasiti za dopustna, je treba navesti, da te trditve ni mogoče sprejeti. Dejstvo, da se taka razloga glede na svojo vsebino nanašata na elemente te preiskave, kot je subvencija, škoda ali vzročna zveza, samo po sebi namreč ne more pomeniti dopustnosti teh tožbenih razlogov v položaju, v katerem pritožnice niso dokazale interesa za uveljavljanje navedenih razlogov.

82

Iz tega sledi, da je Splošno sodišče, opirajoč se na sodno prakso Sodišča, navedeno v točkah 75 in 76 te sodbe, v točki 71 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je treba prva dva tožbena razloga za razglasitev ničnosti zavreči kot nedopustna.

83

Drugič, glede trditve, da je Splošno sodišče kršilo člen 47 Listine, je treba opozoriti, da namen tega člena glede na varstvo, ki ga ta daje, ni spremeniti sistema sodnega nadzora, določenega s Pogodbami, in zlasti pravila v zvezi z dopustnostjo tožb, vloženih neposredno pri sodišču Evropske unije, kakor je razvidno tudi iz pojasnil k temu členu 47, ki jih je treba v skladu s členom 6(1), tretji pododstavek, PEU in členom 52(7) Listine upoštevati pri njeni razlagi (glej v tem smislu sodbo z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točka 97 in navedena sodna praksa).

84

Zato je treba ugotoviti, da varstvo, ki ga daje člen 47 Listine, ne zahteva, da mora imeti pravni subjekt brezpogojno možnost vložitve ničnostne tožbe neposredno pri sodišču Unije zoper zakonodajne akte Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točka 105).

85

V teh okoliščinah pritožnice ne morejo utemeljeno trditi, da se z zahtevo dokazati interes za uveljavljanje tožbenega razloga krši njihova pravica do učinkovitega pravnega sredstva, kakor je določena v členu 47 Listine.

86

Poleg tega je treba v zvezi s trditvijo, da je Splošno sodišče kršilo pravico pritožnic do izjave, ki izhaja iz tega člena Listine, ugotoviti, da te ne izpodbijajo, da so na obravnavi pred Splošnim sodiščem različni intervenienti razpravljali o ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložil Svet glede prvih dveh tožbenih razlogov za razglasitev ničnosti. Zato pritožnice ne morejo utemeljeno trditi, da jim Splošno sodišče ni omogočilo razprave o vseh pravnih elementih, ki so bili odločilni za izid postopka, niti predložiti potrebnih dokazov v podporo svojemu stališču.

87

Tretjič, v zvezi s trditvijo, da bi glede na sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 9. marca 1994, TWD Textilwerke Deggendorf (C‑188/92, EU:C:1994:90), ugotovitev Splošnega sodišča pritožnicam preprečila nastopati kot stranke v sodnih postopkih, če bi njihov interes za uveljavljanje prvega in drugega tožbenega razloga nastal po izteku dvomesečnega roka iz člena 263, šesti odstavek, PDEU, zadostuje poudariti, da v takem primeru zadevna sodna praksa načeloma ni ovira, da se taki razlogi ne bi uveljavljali pred nacionalnim sodiščem.

88

Iz zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da je treba edini pritožbeni razlog in pritožbo v celoti zavrniti.

Stroški

89

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče.

90

Člen 138(1) tega poslovnika, ki se za pritožbeni postopek uporablja na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika, določa, da se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

91

Ker družbe Canadian Solar Emea, Canadian Solar Manufacturing (Changshu), Canadian Solar Manufacturing (Luoyang), Csi Cells Co. in Csi Solar Power niso uspele v glavni pritožbi in ker sta Svet in Komisija predlagala, naj se jim naloži plačilo stroškov, je treba tem družbam naložiti plačilo stroškov navedene pritožbe.

92

V skladu s členom 140(1) Poslovnika, ki se na podlagi člena 184(1) tega poslovnika uporablja tudi v pritožbenem postopku, Komisija, ki je intervenirala v postopku v zvezi z glavno pritožbo, nosi svoje stroške.

93

Ker Komisija ni uspela z nasprotno pritožbo in so družbe Canadian Solar Emea, Canadian Solar Manufacturing (Changshu), Canadian Solar Manufacturing (Luoyang), Csi Cells Co. in Csi Solar Power predlagale, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov, se tej naloži plačilo stroškov v zvezi z nasprotno pritožbo.

94

V skladu s členom 140(1) Poslovnika, ki se na podlagi člena 184(1) tega poslovnika uporablja tudi v pritožbenem postopku, Svet, ki je interveniral v postopku z nasprotno pritožbo, nosi svoje stroške.

 

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

 

1.

Pritožbi se zavrneta.

 

2.

Družbam Canadian Solar Emea GmbH, Canadian Solar Manufacturing (Changshu) Inc., Canadian Solar Manufacturing (Luoyang) Inc., Csi Cells Co. Ltd in Csi Solar Power Group Co. Ltd se naloži plačilo stroškov v zvezi z glavno pritožbo.

 

3.

Evropska komisija nosi svoje stroške v zvezi z glavno pritožbo.

 

4.

Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov zvezi z nasprotno pritožbo.

 

5.

Svet Evropske unije nosi svoje stroške v zvezi z nasprotno pritožbo.

 

Podpisi


( *1 ) Jezik postopka: angleščina.