SODBA SODIŠČA (šesti senat)

z dne 29. aprila 2004(*)

„Pritožba – Državne pomoči – Cestni prevoz blaga – Vpliv na trgovino med državami članicami in izkrivljanje konkurence – Obstoječe ali nove pomoči – Načeli sorazmernosti in varstva legitimnih pričakovanj – Obrazložitev“

V zadevi C-298/00 P,

Italijanska republika, ki jo zastopa I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z G. Aiellom, avvocato dello Stato, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

pritožnica,

zaradi pritožbe zoper sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (četrti razširjeni senat) z dne 15. junija 2000 v zadevi Alzetta in drugi proti Komisiji (T‑298/97, T‑312/97, T‑313/97, T‑315/97, od T‑600/97 do T‑607/97, T‑1/98, od T‑3/98 do T‑6/98 in T‑23/98, Recueil, str. II‑2319) in razveljavitve navedene sodbe,

druge stranke v postopku so

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopa V. Di Bucci, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu ,

tožena stranka na prvi stopnji,

Impresa Edo Collorigh in drugi, ki jih zastopa V. Cinque, avvocato,

Mauro Alzetta in drugi,

Masotti Srl in drugi,

Impresa Anna Maria Baldo in drugi,

SUTES SpA in drugi,

Ditta Pietro Stagno in drugi,

Ditta Carlo Fabris & C. Snc,

Ditta Franco D'Odorico,

Ditta Fiorindo Birri,

Ditta Maria Cecilia Framalicco,

Autotrasporti Claudio Di Viola & C. Snc,

in

Impresa Amedeo Musso,

tožeče stranke na prvi stopnji,

SODIŠČE (šesti senat),

v sestavi V. Skouris, v funkciji predsednika šestega senata, J. N. Cunha Rodrigues, J.-P. Puissochet, R. Schintgen, sodniki, in F. Macken (poročevalka), sodnica,

generalni pravobranilec: S. Alber,

sodna tajnica: M.-F. Contet, glavna administratorka,

na podlagi poročila za obravnavo,

na podlagi ustnih navedb strank na obravnavi 20. marca 2003,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 15. maja 2003

izreka naslednjo

Sodbo

1        Italijanska republika je 3. avgusta 2000 v sodnem tajništvu Sodišča na podlagi člena 49 Statuta ES Sodišča vložila pritožbo zoper sodbo Sodišča prve stopnje z dne 15. junija 2000 v zadevi Alzetta in drugi proti Komisiji (T‑298/97, T‑312/97, T‑313/97, T‑315/97, od T‑600/97 do T‑607/97, T‑1/98, od T‑3/98 do T‑6/98 in T‑23/98, Recueil, str. II‑2319, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to delno zavrnilo tožbo zaradi razglasitve delne ničnosti Odločbe Komisije 98/182/ES z dne 30. julija 1997 o pomočeh, ki jih je dežela Furlanija - Julijska krajina (Italija) dodelila podjetjem za cestni prevoz blaga v deželi (UL 1998, L 66, str. 18, v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

 Pravni okvir in dejansko stanje

 Pravni okvir

2        Pravni okvir spora je v izpodbijani sodbi opisan takole:

„2      Splošne določbe v zvezi z državnimi pomočmi iz členov 92 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 87 ES) ter 93 in 94 Pogodbe ES (postala člena 88 ES in 89 ES) se uporabljajo na področju prevoza, razen kadar se uporablja posebna določba člena 77 Pogodbe ES (postal člen 73 ES), ki določa, da so pomoči združljive s to pogodbo, če so potrebne za usklajevanje prevoza ali če so nadomestilo za opravljanje določenih storitev, ki so del javne službe.

3      Uredba Sveta (EGS) št. 1107/70 z dne 4. junija 1970 o dodeljevanju pomoči v železniškem in cestnem prevozu ter prevozu po celinskih plovnih poteh (UL L 130, str. 1), nazadnje spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 543/97 z dne 17. marca 1997 (UL L 84, str. 6), ki temelji na členu 75 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 71 ES) ter členih 77 in 94 Pogodbe v členu 2 potrjuje, da se na zadevnem področju uporabljajo členi od 92 do 94 Pogodbe, določa pa tudi nekatera posebna pravila v zvezi s predmetnimi pomočmi, če se te pomoči nanašajo posebej na dejavnosti v tem sektorju. Prav tako določa tudi primere in okoliščine, v katerih lahko države članice sprejmejo usklajevalne ukrepe ali določijo obveznosti, ki so del javne službe in vključujejo dodeljevanje državnih pomoči na podlagi člena 77 Pogodbe.

4      Člen 3(1)(d) Uredbe št. 1107/70 v zvezi z usklajevanjem prevoza do začetka veljavnosti pravil Skupnosti o dostopu na trg prevoznih storitev dovoljuje pomoč kot izjemen in začasen ukrep zato, da se kot del načrta reorganizacije odpravijo presežne zmogljivosti, ki povzročajo resne strukturne težave, in se s tem prispeva k bolj učinkovitemu zadovoljevanju potreb na trgu prevoznih storitev.

5      V okviru vzpostavitve skupne prevozne politike je bil leta 1969 trg mednarodnega cestnega prevoza blaga v Skupnosti delno liberaliziran z uvedbo sistema kvot z Uredbo Sveta št. 1018/68 z dne 19. julija 1968 o vzpostavitvi skupnostne kvote za cestni prevoz blaga med državami članicami (UL L 175, str. 13). V letih 1991 in 1992 je na primer skupnostna kvota vsebovala 47.094 oziroma 65.936 dovoljenj, ki so bila med države članice porazdeljena po določenem ključu. Italijanski republiki je bilo tako leta 1991 dodeljenih 5550 dovoljenj, leta 1992 pa 7770. Skupnostna dovoljenja so imetnikom dovoljevala, da v obdobju enega leta opravljajo prevoze med državami članicami. Ta sistem je veljal do 1. januarja 1993, ko je bila ta dejavnost v celoti liberalizirana z Uredbo Sveta (EGS) št. 881/92 z dne 26. marca 1992 o dostopu na trg znotraj Skupnosti pri cestnem prevozu blaga na ozemlje države članice ali z njega ali prek ozemlja ene ali več držav članic (UL L 95, str. 1).

6      V zvezi s trgom prevoza blaga znotraj posamezne države članice je na podlagi Uredbe Sveta (EGS) št. 4059/89 z dne 21. decembra 1989 o pogojih, pod katerimi lahko prevozniki nerezidenti opravljajo notranje cestne prevoze tovora v državi članici (UL L 390, str. 3) za kabotažo, to je prevoz blaga znotraj posamezne države članice, ki ga opravi prevoznik s sedežem v drugi državi članici, od 1. julija 1990 veljala prehodna ureditev v obliki progresivne skupnostne kvote. Začetna skupna kvota je vsebovala 15.000 dovoljenj za kabotažo za dva meseca, ki so bila med države članice porazdeljena po določenem ključu. V tem okviru je bilo Italijanski republiki dodeljenih 1767 dovoljenj. Z Uredbo Sveta (EGS) št. 3118/93 z dne 25. oktobra 1993 o pogojih, pod katerimi lahko prevozniki nerezidenti opravljajo notranje cestne prevoze tovora v državi članici (UL L 279, str. 1) je bila prehodna ureditev podaljšana v obliki začetne skupne skupnostne kvote 30.000 dovoljenj (od tega 3520 za Italijansko republiko), ki se je povečevala za 30 % na leto do dokončne liberalizacije kabotaže od 1. julija 1998.“

 Dejansko stanje

3        Elementi iz te točke izhajajo iz dejstev, ki jih je v izpodbijani sodbi ugotovilo Sodišče prve stopnje:

„7      Legge regionale št. 28 dežele Furlanije - Julijske krajine z dne 18. maja 1981 o pomoči za spodbujanje in razvoj prevoza v interesu dežele Furlanije - Julijske krajine ter cestnega prevoza blaga za najem ali plačilo (v nadaljevanju: zakon št. 28/1981) je v členih 4, 7 in 8 določal nekatere ukrepe pomoči v korist prevoznikov za najem ali plačilo s sedežem v navedeni deželi.

8      Z navedenim zakonom vzpostavljeni sistem je bil nadomeščen z legge regionale št. 4 z dne 7. januarja 1985 o pomoči za spodbujanje in razvoj prevoza v interesu dežele Furlanije - Julijske krajine ter cestnega prevoza blaga za najem ali plačilo ([…] v nadaljevanju: zakon št. 4/1985). Zakon št. 4/1985 je v členih od 4 do 6 vzpostavil sistem regionalnih pomoči, ki so bile v bistvu enake tistim, vzpostavljenim z zakonom št. 28/1981.

9      Navedena zakona sta določala tri ukrepe v korist cestnih prevoznikov za najem ali plačilo s sedežem v deželi Furlaniji - Julijski krajini:

a)      letno financiranje – v obdobju največ desetih let – do 60 % (za posamezna podjetja) in 70 % (za zadruge in združenja) z ministrskim dekretom določene referenčne obrestne mere obresti pri namenskih posojilih za (člena 4 zakonov št. 28/1981 in št. 4/1985):

–        razvoj infrastrukture podjetja (gradnja, nakup, povečanje, dokončanje in posodobitev obratov, potrebnih za dejavnost podjetja, vključno s tistimi za skladiščenje in ravnanje z blagom);

–        nakup, razvoj in prenovo nepremične in premične opreme ter vozil za notranji in cestni prevoz;

b)      financiranje stroškov lizinga – v obdobju treh ali petih let – vozil, priklopnikov in polpriklopnikov in njihovih menjalnih kesonov, primernih za cestni prevoz blaga, kot tudi naprav, motorjev in opreme za uporabo, vzdrževanje in popravilo vozil ter ravnanje z blagom, do 25 % (za posamezna podjetja) in 30 % (za zadruge in skupine) nakupne cene blaga. Ta pomoč iz člena 7 zakona št. 28/1981 in člena 5 zakona št. 4/1985 je bila s poznejšimi deželnimi zakoni za vse upravičence zmanjšana na 20 % in nato na 15 % nakupne cene;

c)      letno financiranje – v korist skupin in drugih oblik združevanja – do 50 % naložb za gradnjo ali nakup opreme, potrebne za uresničevanje ciljev skupine ali združenja, ali naložb, ki prispevajo k upravljanju in razvoju skupnih služb garažiranja, vzdrževanja in popravila vozil, ter naprav in opreme v zvezi s tem (člen 8 zakona št. 28/1981 in člen 6 zakona št. 4/1985).

10      […] znesek sredstev, predvidenih za pomoči iz člena 4 zakona št. 4/1985, naj bi za obdobje med letoma 1985 in 1995 znašal 13.000 milijonov ITL (6,7 milijona EUR), odobrenih zahtevkov pa naj bi bilo 155. Povprečen znesek pomoči naj bi bil med 13 in 26 % stroškov in obresti na posojila. Znesek naj bi za obdobje med letoma 1981 in 1985 znašal 930 milijonov ITL (0,4 milijona EUR), v navedenem obdobju pa naj bi bilo odobrenih 14 zahtevkov (točka II izpodbijane odločbe).

11      […] sredstva, predvidena za pomoči iz člena 5 zakona št. 4/1985, naj bi v obdobju med letoma 1985 in 1995 znašala 23.300 milijonov ITL (11,8 milijona EUR), odobrenih pa naj bi bilo 1691 zahtevkov za povprečno financiranje 19 % v tem obdobju. Leta 1993 naj bi bilo odobrenih 83 zahtevkov, raven pomoči pa naj bi bila 10 %. Od leta 1981 do 1985 naj bi bilo odobrenih 305 zahtevkov, izplačanih pa naj bi bilo za 5790 milijonov ITL (2,9 milijona EUR) pomoči (točka II izpodbijane odločbe).

12      Glede na informacije, ki jih je Komisiji [Evropskih skupnosti] poslala italijanska vlada, so bile po uvedbi upravnega postopka pomoči, dodeljene na podlagi člena 6 zakona št. 4/1985, namenjene za naložbe v sektorju kombiniranega prevoza (točka II, sedmi odstavek, izpodbijane odločbe). Iz izpodbijane odločbe (točka VIII, sedmi odstavek) je razvidno, da so te pomoči pomenile od 10 do 15 % skupnega zneska dodeljenih pomoči.

[…]

16      Komisija je z dopisom z dne 14. februarja 1997 italijansko vlado obvestila o svoji odločitvi glede uvedbe postopka po členu 93(2) Pogodbe zoper sistem državnih pomoči v korist cestnih prevoznikov blaga za najem ali plačilo, uveden z zakonoma št. 4/1985 in št. 28/1981 (UL 1997, C 98, str. 16). Italijanske organe in zainteresirane tretje osebe je pozvala k predložitvi pripomb in vseh dokumentov, informacij in podatkov, potrebnih za presojo združljivosti zadevnih pomoči s skupnim trgom. Komisija je pripombe italijanske vlade prejela 3. aprila 1997 […].

17      Komisija je 30. julija 1997 s sprejetjem izpodbijane odločbe postopek zaključila. […]“

4        V točki VI obrazložitve izpodbijane odločbe je pojasnjeno, da glede na to, da so zadevne pomoči namenjene izboljšanju konkurenčnega položaja cestnih prevoznikov blaga za najem ali plačilo s sedežem v deželi Furlaniji - Julijski krajini (v nadaljevanju: dežela) z zmanjšanjem običajnih stroškov njihove dejavnosti, ki jih še naprej nosijo konkurenčna podjetja zunaj te dežele, so imela ta podjetja in zadevni sektor korist, kar bi lahko izkrivilo konkurenco.

5        Komisija najprej v točki VII, tretji in enajsti odstavek, obrazložitve izpodbijane odločbe razlikuje med trgom cestnega prevoza blaga na lokalni, regionalni in nacionalni ravni na eni strani ter trgom mednarodnega cestnega prevoza blaga na drugi. Opozarja, da prvi trg do začetka veljavnosti Uredbe št. 4059/89, to je 1. januarja 1990, ni bil odprt za skupnostno konkurenco. Zato pomoči, dodeljene prevoznikom pred tem datumom izključno na lokalni, regionalni in nacionalni ravni, niso mogle prizadeti trgovine znotraj Skupnosti in torej niso bile državne pomoči v smislu člena 92(1) Pogodbe. Nasprotno pa so pomoči, dodeljene tem podjetjem po tem datumu, državne pomoči v smislu navedene določbe, saj lahko prizadenejo trgovino med državami članicami.

6        Komisija v zvezi s trgom mednarodnega cestnega prevoza blaga v točki III, četrti odstavek, obrazložitve izpodbijane odločbe navaja, da je bil ta odprt za konkurenco znotraj Skupnosti od leta 1969, to je od začetka veljavnosti Uredbe št. 1018/68. Iz tega v točki VII, zadnji odstavek, navedene obrazložitve izpeljuje, da so v zakonih št. 28/1981 in št. 4/1985 predvidene pomoči za tiste prevoznike, ki se ukvarjajo z mednarodnim prevozom, od leta 1969 okrepile finančni položaj in torej tudi možnosti poslovanja cestnih prevoznikov blaga za najem ali plačilo v deželi v razmerju do njihovih konkurentov, zato so lahko prizadele trgovino med državami članicami. Navedene pomoči so bile torej državne pomoči v smislu člena 92(1) Pogodbe, lokalnost ali omejenost konkurence regionalnih prevoznikov pa ne more izključiti uporabe tega člena.

7        Komisija je nato v točki VIII, deveti odstavek, obrazložitve izpodbijane odločbe ob preizkusu, ali se za pomoči, ki so bile torej opredeljene kot državne pomoči, lahko uporabi odstopanje, menila, da se za pomoči, dodeljene na podlagi člena 6 zakona št. 4/1985 za financiranje materiala za sektor kombiniranega prevoza, lahko uporabi odstopanje iz člena 3(1)(e) Uredbe št. 1107/70. Za druge pomoči, ki jih je dodelila dežela, pa ni mogoče uporabiti nobenega od preostalih odstopanj iz te uredbe ali Pogodbe.

8        Nazadnje je v točki VIII, zadnji odstavek, obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnjeno, da pomoč, ki je bila na podlagi zakonov št. 28/1981 in št. 4/1985 dodeljena cestnim prevoznikom blaga iz dežele, ki od 1. julija 1990 opravljajo lokalni, regionalni ali nacionalni prevoz, ter tistim, ki opravljajo mednarodni prevoz, ni združljiva s skupnim trgom v smislu člena 92 Pogodbe. Komisija je na podlagi tega v točki IX navedene obrazložitve sklenila, da je treba glede na to, da je zadevni sistem pomoči ker ga je italijanska vlada uvedla brez izpolnitve obveznosti priglasitve, nezakonit, zaradi ponovne vzpostavitve poštenih pogojev konkurence, kot so obstajali pred dodelitvijo teh pomoči, navedene pomoči vrniti.

9        Izrek izpodbijane odločbe se glasi:

„Člen 1

Subvencije, ki so bile na podlagi zakonov dežele Furlanije - Julijske krajine št. 28/81 in št. 4/85 (v nadaljevanju: subvencije) do 1. julija 1990 dodeljene podjetjem, ki opravljajo izključno lokalni, regionalni ali nacionalni prevoz, niso državne pomoči v smislu člena 92(1) Pogodbe.

Člen 2

Subvencije, ki niso zajete v členu 1 te odločbe, so pomoči v smislu člena 92(1) Pogodbe in so nezakonite, ker so bile uvedene v nasprotju s členom 93(3) Pogodbe.

Člen 3

Subvencije za financiranje opreme, posebej prilagojene za kombinirani prevoz in uporabljene samo v kombiniranem prevozu, so državne pomoči v smislu člena 92(1) Pogodbe, vendar so na podlagi člena 3(1)(e) Uredbe (EGS) št. 1107/70 združljive s skupnim trgom.

Člen 4

Subvencije, ki so bile od 1. julija 1990 dodeljene podjetjem, ki opravljajo lokalni, regionalni ali nacionalni prevoz, ali tistim, ki opravljajo mednarodni prevoz, niso združljive s skupnim trgom, ker ne izpolnjujejo nobenega od zahtevanih pogojev za uporabo odstopanj iz člena 92(2) in (3) Pogodbe niti pogojev iz Uredbe (EGS) št. 1107/70.

Člen 5

Italija ukine in izterja pomoč iz člena 4. Pomoč se vrne v skladu z nacionalnimi predpisi skupaj z obrestmi po referenčni meri, ki se uporablja za vrednotenje sistemov regionalnih pomoči, in sicer od dneva izplačila pomoči do dneva dejanskega vračila.

[…]

Člen 7

Ta odločba je naslovljena na Italijansko republiko.“

10      Dežela, ki je s 1. januarjem 1996 prenehala dodeljevati zadevne pomoči, je po sprejetju izpodbijane odločbe razveljavila sistem pomoči iz zakona št. 4/1985 in sprejela potrebne ukrepe za izterjavo že izplačanih pomoči.

 Postopek, predlogi in tožbeni razlogi pred Sodiščem prve stopnje ter izpodbijana sodba

11      V navedenih okoliščinah so nekateri prejemniki zadevnih pomoči z vlogami, vloženimi v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 2. decembra 1997 (T‑298/97), 11. decembra 1997 (T‑312/97 in T‑313/97), 16. decembra 1997 (T‑315/97), 19. decembra 1997 (od T‑600/97 do T‑607/97), 2. januarja 1998 (T‑1/98), 5. januarja 1998 (od T‑3/98 do T‑6/98) in 26. januarja 1998 (T‑23/98), vložili tožbe za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe.

12      Italijanski republiki je bila s sklepom predsednika četrtega razširjenega senata dopuščena intervencija v podporo tožečih podjetij na prvi stopnji (v nadaljevanju: tožeče stranke).

13      Poleg tega je Italijanska republika z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča 28. oktobra 1997, vložila tožbo, vpisano v vpisnik pod številko C‑372/97, s katero je predlagala razglasitev delne ničnosti izpodbijane odločbe, podredno pa razglasitev njene ničnosti samo v delu, v katerem v členu 5 navedeni državi članici nalaga izterjavo pomoči, dodeljenih od 1. julija 1990 naprej. Navedeni postopek je bil s sklepom Sodišča z dne 24. novembra 1998 prekinjen do razglasitve izpodbijane sodbe.

14      Tožeče stranke so v tožbi pred Sodiščem prve stopnje predlagale razglasitev delne ničnosti izpodbijane odločbe, podredno pa razglasitev ničnosti samo v delu, v katerem v Italijanski republiki v členu 5 nalaga izterjavo pomoči, dodeljenih od 1. julija 1990 naprej, skupaj z obrestmi. V podporo svojim predlogom so navajale štiri razloge za razglasitev ničnosti.

15      Prvi razlog za razglasitev ničnosti je bila kršitev člena 92(1) Pogodbe. Tožeče stranke so trdile, da je Komisija napačno uporabila pravo, ko se je omejila samo na to, da obstaja možnost prizadetosti trgovine med državami članicami, ter ni dokazala resnične in konkretne nevarnosti za izkrivljanje konkurence. Ker so bile pomoči v tem primeru skromne, da so njihovi prejemniki opravljali predvsem regionalne dejavnosti in da so bile izravnalne, naj ne bi mogle prizadeti trgovine med državami članicami niti spreminjati konkurence. Poleg tega so tožeče stranke očitale, da izpodbijana sodba ni obrazložena.

16      Sodišče prve stopnje je ta prvi tožbeni razlog zavrnilo z obrazložitvijo v točkah od 76 do 106 izpodbijane sodbe. Iz te med drugim izhaja, da po eni strani Komisiji ni bilo treba dokazati resničnega vpliva zadevnih pomoči na trgovino med državami članicami in na konkurenco, po drugi strani pa niti domnevno majhen znesek teh pomoči niti sorazmerna majhnost prejemnikov niti to, da ti poslujejo na lokalni ravni, ne omogočajo sklepa, da navedene pomoči ne vplivajo na trg Skupnosti in na trgovino v Skupnosti. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi očitek glede nezadostne obrazložitve izpodbijane odločbe, ker je Komisija v tej zgoščeno, vendar jasno navedla razloge, iz katerih so navedene pomoči lahko vplivale na trgovino med državami članicami in izkrivljale konkurenco.

17      Drugi razlog za razglasitev ničnosti, ki so ga uveljavljale tožeče stranke, se je nanašal na eni strani na kršitev člena 92(3)(a) in (c) Pogodbe in člena 3(1)(d) Uredbe št. 1107/70 s strani Komisije v zvezi z razlago določb, ki predstavljajo odstopanje iz navedenih členov, na drugi strani pa na neobrazloženost izpodbijane odločbe v zvezi s tem.

18      Sodišče prve stopnje je ta drugi tožbeni razlog zavrnilo z obrazložitvijo – v točkah od 124 do 135 izpodbijane odločbe – da za izpodbijano odločbo ni mogoče šteti, niti da je v zvezi s tem pri njej podana napačna uporaba prava niti da je neobrazložena.

19      Tožeče stranke so v tretjem razlogu za razglasitev ničnosti, ki so ga uveljavljale, navajale, da zadevnih pomoči zato, ker so bile uvedene z zakoni pred liberalizacijo prevoznega sektorja, ne bi smeli opredeliti kot nove pomoči, ampak bi jih bilo treba obravnavati kot obstoječe pomoči.

20      Sodišče prve stopnje je temu razlogu sledilo samo toliko, kolikor se nanaša na pomoči, ki so bile dodeljene podjetjem, ki opravljajo samo lokalni, regionalni ali nacionalni prevoz, zavrnilo pa ga je v zvezi s tistimi, ki delujejo v sektorju mednarodnega cestnega prevoza blaga. Razlogi, na katere je Sodišče prve stopnje oprlo svoje razlogovanje, so:

„142 V skladu z ustaljeno sodno prakso so obstoječe pomoči tiste, ki so bile uvedene pred začetkom veljavnosti Pogodbe ali pristopa zadevne države članice k Evropskim skupnostim, in tiste, ki so se izvajale v skladu s pogoji iz člena 93(3) Pogodbe (sodbi Sodišča [z dne 15. marca 1994] v zadevi Banco Exterior de España, [C‑387/92, Recueil, str. I‑877,] točka 19, in z dne 17. junija 1999 v zadevi Piaggio, C‑295/97, Recueil, str. I‑3735, točka 48).

143       Podobno je treba sistem pomoči, uveden na določenem trgu, ki je bil prvotno zaprt za konkurenco, ob liberalizaciji tega trga obravnavati kot obstoječi sistem pomoči, ker se zanj v času uvedbe ni uporabljal člen 92(1) Pogodbe, ki se glede na besedilo tega člena, ki se nanaša na prizadetost trgovine med državami članicami in posledice za konkurenco, uporablja samo v sektorjih, odprtih za konkurenco.

[…]

145       Glede na to, da je v obravnavani zadevi sektor mednarodnega cestnega prevoza blaga za konkurenco z Uredbo št. 1018/68 odprt od leta 1969, se je za sisteme zadevnih pomoči, ki so bili uvedeni leta 1981 in 1985, od njihove uvedbe naprej uporabljal člen 92(1) Pogodbe in jih je zato treba obravnavati kot nove sisteme pomoči, za katere torej velja obveznost priglasitve iz člena 93(3) Pogodbe.

146       Nasprotno pa se člen 92(1) Pogodbe od uvedbe sistemov zadevnih pomoči v letih 1981 in 1985, kar zadeva pomoči, dodeljene v sektorju lokalnega, regionalnega ali nacionalnega prevoza, za te sisteme ni uporabljal, ker je bil trg kabotaže z Uredbo št. 4059/89 liberaliziran šele s 1. julijem 1990.

147       Torej je treba pomoči, izplačane podjetjem, ki opravljajo izključno tako vrsto prevoza, šteti za obstoječe pomoči in so lahko po potrebi samo predmet odločbe o nezdružljivosti, ki ima učinke za naprej.

148       V skladu z določbami člena 93(1) in (2) Pogodbe in načelom pravne varnosti sme namreč Komisija v okviru stalnega nadzora obstoječih pomoči zgolj naložiti odpravo ali spremembo takih pomoči v roku, ki ga določi. Te se lahko torej zakonito izvajajo, dokler Komisija ne ugotovi njihove nezdružljivosti (sodba Sodišča z dne 30. junija 1992 v zadevi Italija proti Komisiji, C‑47/91, Recueil, str. I‑4145, točki 23 in 25, in zgoraj navedena sodba Banco Exterior de España, točka 20).

[…]

150      Zato je treba izpodbijano odločbo razveljaviti v delu, v katerem v členu 2 za nezakonite razglaša pomoči, ki so bile od 1. julija 1990 izplačane podjetjem, ki opravljajo izključno lokalni, regionalni ali nacionalni prevoz, v členu 5 pa nalaga njihovo vračilo.“

21      Četrti razlog za razglasitev ničnosti, ki so ga uveljavljale tožeče stranke, se je nanašal na to, da je bilo v členu 4 izpodbijane odločbe, na katerega napotuje člen 5 te odločbe, ki je določal vračilo s Pogodbo nezdružljivih pomoči, nedvoumno ugotovljeno, da so s skupnim trgom nezdružljive pomoči, izplačane od 1. julija 1990 naprej, torej od datuma, ki se ne uporablja samo za pomoči, ki so bile izplačane podjetjem, ki opravljajo lokalni, regionalni ali nacionalni prevoz, ampak tudi podjetjem, ki opravljajo mednarodni cestni prevoz blaga. S tem so tožeče stranke Komisiji očitale, da je kršila tako načeli sorazmernosti in varstva legitimnih pričakovanj kot tudi obveznost obrazložitve, kar zadeva vračilo pomoči.

22      Sodišče prve stopnje je tudi ta tožbeni razlog zavrnilo, in sicer z obrazložitvijo v točkah od 162 do 177 izpodbijane sodbe, ki temelji na ugotovitvi, da je treba člen 4 izpodbijane odločbe razlagati tako, da se nanaša na pomoči, ki so bile od 1. julija 1990 naprej dodeljene podjetjem, ki opravljajo lokalni, regionalni ali nacionalni prevoz, ter tiste, ki so bile od uvedbe zadevnega sistema pomoči dodeljene podjetjem, ki opravljajo mednarodni cestni prevoz blaga.

23      Sodišče prve stopnje je razsodilo tudi, da glede na to, da zadevne pomoči niso bile priglašene Komisiji, tožeče stranke niso dokazale obstoja ničesar konkretnega, kar bi omogočalo domnevo, da je obveznost vračila posamičnih pomoči, dodeljenih mednarodnim cestnim prevoznikom blaga, ob upoštevanju vpliva teh pomoči na konkurenco očitno nesorazmerna glede na cilje Pogodbe, niti nobene izjemne okoliščine, na katero bi se lahko oprla legitimna pričakovanja glede zakonitosti pomoči, izplačanih navedenim prevoznikom. Odločilo je tudi, da je bila izpodbijana odločba v zvezi s tem dovolj obrazložena.

24      Izrek izpodbijane sodbe se glasi:

„1.      Člen 2 Odločbe Komisije 98/182/ES z dne 30. julija 1997 o pomočeh, ki jih je dežela Furlanija - Julijska krajina (Italija) dodelila podjetjem za cestni prevoz blaga v deželi, se razglasi za ničen v delu, v katerem so z njim za nezakonite razglašene pomoči, ki so bile od 1. julija 1990 dodeljene podjetjem, ki opravljajo izključno lokalni, regionalni ali nacionalni prevoz.

2.      Člen 5 Odločbe 98/182 se razglasi za ničen, kolikor Italijanski republiki nalaga izterjavo teh pomoči.

3.      Tožba se v preostalem delu zavrne.

4.      Vsaka stranka nosi svoje stroške.“

 Pritožba

25      Italijanska republika v pritožbi predlaga Sodišču:

–        primarno, naj izpodbijano sodbo delno razveljavi;

–        podredno, naj izpodbijano odločbo razglasi za nično v delu, v katerem se z njo nalaga obveznost vračila dodeljenih subvencij skupaj z obrestmi;

–        naj Komisiji naloži plačilo stroškov.

26      Komisija predlaga Sodišču:

–        naj pritožbo zavrne;

–        naj razveljavi izpodbijano sodbo ali, podredno, naj jo razveljavi v delu, v katerem je izpodbijana odločba z njo razglašena za delno nično;

–        naj Italijanski republiki ter družbi Impresa Edo Collorigh in drugim (v nadaljevanju: družba Collorigh in drugi), ki so bili tožeče stranke na prvi stopnji, naloži plačilo stroškov.

27      Družba Collorigh in drugi v vlogi, ki so jo predložili kot odgovor na vročeno pritožbo, v bistvu predlagajo Sodišču:

–        naj izpodbijano sodbo razveljavi v delu, v katerem:

–        je v njej razsojeno, da so pomoči, dodeljene mednarodnim cestnim prevoznikom blaga, ki so prejeli subvencije na podlagi zakonov št. 28/1981 in št. 4/1985, nezdružljive s skupnim trgom;

–        so subvencije, ki so bile mednarodnim cestnim prevoznikom blaga izplačane med letoma 1981 in 1995, opredeljene kot „nove pomoči“;

–        je bila z njo pristojnim organom Italijanske republike odrejena izterjava domnevno nezakonitih pomoči;

–        podredno, naj razglasi izpodbijano odločbo za nično, kolikor nalaga obveznost vračila dodeljenih subvencij skupaj z obrestmi;

–        bolj podredno, naj razglasi izpodbijano odločbo za nično s tem, da omeji vračilo na minimalni znesek, ob upoštevanju dejansko dosežene koristi zadevnih podjetij in davčnih obremenitev, ki veljajo zanje.

 Nasprotna pritožba

 Trditve strank

28      Komisija v nasprotni pritožbi, ki jo treba obravnavati najprej, trdi, da je Sodišče prve stopnje kršilo tako svojo obveznost preizkusa dopustnosti tožb na prvi stopnji po uradni dolžnosti kot tudi člen 173(4) Pogodbe ES (po spremembi postal člen 230(4) ES), ki določa merilo posamičnega zadevanja. Komisija meni, da bi moralo Sodišče prve stopnje razsoditi, da so navedene tožbe nedopustne zaradi neobstoja takega posamičnega zadevanja, saj se tožeče stranke ne morejo sklicevati niti na zanje posebne lastnosti niti na poseben dejanski položaj, zaradi katerega se razlikujejo od vseh drugih dejanskih ali morebitnih prejemnikov zadevnih pomoči.

29      Komisija meni, da je izpodbijana odločba splošen akt, in trdi, da ne zadeva posamično tožečih strank, ki so podjetja, ki niti ne izkazujejo niti ne morejo izkazovati nobene posebnosti, zaradi katere bi se razlikovala od drugih zainteresiranih podjetij, ki niso bila udeležena v formalnem postopku preiskave zadevnih pomoči. Natančneje, navedena odločba naj ne bi posegala v posebne pravice tožečih strank, ki se razlikujejo od pravic drugih podjetij, prejemnikov navedenih pomoči.

30      Komisija meni, da sodna praksa to analizo potrjuje (glej zlasti sodbi z dne 10. julija 1986 v zadevi DEFI proti Komisiji, 282/85, Recueil, str. 2469, in z dne 2. februarja 1988 v združenih zadevah Van der Kooy in drugi proti Komisiji, 67/85, 68/85 in 70/85, Recueil, str. 219) in je ne ogroža sodba z dne 19. oktobra 2000 v združenih zadevah Italija in Sardegna Lines proti Komisiji (C‑15/98 in C‑105/99, Recueil, str. I‑8855). Natančneje, predmetno podjetje iz zadeve, v kateri je bila izdana zadnjenavedena sodba, naj bi bilo v drugačnem položaju, ker naj ga odločba Komisije ne bi zadevala samo kot morebitnega upravičenca iz naslova sistema pomoči, „ampak tudi kot dejanskega prejemnika posamično dodeljene pomoči na podlagi tega sistema, glede katere je Komisija odredila vračilo“.

31      Komisija še posebej poudarja, da je vrstni red vračila izplačanih pomoči samo eden od vidikov izpodbijane odločbe, ki še naprej zadeva vse prejemnike, vključno s tistimi, ki so samo morebitni prejemniki. Trdi tudi, da je mogoče dejanski obstoj obveznosti vsakega podjetja, da pridobljene pomoči vrne, ugotoviti šele po zapleteni analizi. Nazadnje, če bi bile vse tožbe podjetij, ki so prejela dodeljene pomoči iz naslova sistemov, ki so bili razglašeni za nezakonite in nezdružljive s skupnim trgom, in katerih vračilo je bilo odrejeno z odločbo Komisije, dopustne v okviru izpodbijanja navedene odločbe pred Sodiščem prve stopnje, bi bil, kadar ta podjetja ne bi vložila tožb, vsak predlog za sprejetje predhodne odločbe v zvezi z vračilom teh pomoči nedopusten (glej sodbo z dne 9. marca 1994 v zadevi TWD Textilwerke Deggendorf, C‑188/92, Recueil, str. I‑833, točki 25 in 26). Meni, da bi bila zaradi absurdnega učinka takega položaja podjetja, ki so prejemniki, zavezana k izpodbijanju odločbe pred Sodiščem prve stopnje v kratkem roku za ničnostne tožbe, in to celo, preden bi izvedela, ali bodo po nacionalnem pravu dejansko pozvana k vračilu prejetih pomoči, tak učinek pa bi lahko oslabil sodno varstvo navedenih podjetij.

32      Komisija meni, da je ta razlog glede nedopustnosti razlog javnega reda. Zato mora Sodišče glede na to, da bi bilo moralo Sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti preizkusiti, ali izpodbijana odločba tožeče stranke posamično zadeva, tako kršitev navedene dolžnosti sankcionirati. Komisija podredno Sodišču predlaga, naj samo preizkusi dopustnost tožb, vloženih na prvi stopnji. Sodišče bi lahko na podlagi člena 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča te tožbe zavrglo kot nedopustne.

 Presoja Sodišča

33      V uvodu je treba ugotoviti, da je Komisija umaknila podredne predloge glede razveljavitve izpodbijane sodbe v delu, v katerem izpodbijano odločbo razglaša za delno nično.

34      Opozoriti je treba, da člen 173 Pogodbe, na podlagi katerega Sodišče nadzira zakonitost aktov Skupnosti, določa, da lahko katera koli fizična ali pravna oseba vloži tožbo zaradi nepristojnosti, bistvene kršitve postopka, kršitve navedene pogodbe ali katerega koli pravnega pravila, ki se nanaša na njeno uporabo, ali zaradi zlorabe pooblastil zoper nanjo naslovljene odločbe ali zoper odločbe, ki jo neposredno in posamično zadeva, čeprav so v obliki uredbe ali odločbe naslovljene na drugo osebo.

35      Če neka odločba fizične ali pravne osebe v smislu navedene določbe posamično ne zadeva, kar je bistveni pogoj za aktivno legitimacijo v postopku sodnega nadzora akta Skupnosti, je taka tožba nedopustna, ta nedopustnost pa je zato razlog javnega reda, na katerega pa sodišče Skupnosti lahko oziroma mora paziti po uradni dolžnosti (glede neobstoja pravnega interesa stranke za vložitev pritožbe glej sodbo z dne 19. oktobra 1995 v zadevi Rendo in drugi proti Komisiji, C‑19/93 P, Recueil, str. I‑3319, točka 13).

36      V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča lahko subjekti, ki niso naslovniki odločbe, trdijo, da jih ta odločba posamično zadeva, le če nanje vpliva zaradi nekaterih njihovih posebnih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, zaradi katerega se razlikuje od vseh drugih oseb, in jo torej individualizira podobno kot naslovnika (glej zlasti sodbi z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji, 25/62, Recueil, str. 197, 223, in z dne 2. aprila 1998 v zadevi Greenpeace Council in drugi proti Komisiji, C‑321/95 P, Recueil, str. I‑1651, točki 7 in 28, ter zgoraj navedeno sodbo Italija in Sardegna Lines proti Komisiji, točka 32).

37      Sodišče je tako razsodilo, da podjetje praviloma ne more izpodbijati odločbe Komisije, ki prepoveduje sektorski sistem pomoči, če ga ta odločba zadeva samo zaradi njegove pripadnosti zadevnemu sektorju in statusa morebitnega upravičenca iz naslova navedenega sistema. Taka odločba je namreč za tožeče podjetje splošni ukrep, ki se uporablja za objektivno določene položaje in ima pravne učinke za skupino oseb, ki so določene splošno in abstraktno (zgoraj navedena sodba Van der Kooy in drugi proti Komisiji, točka 15, sodba z dne 7. decembra 1993 v zadevi Federmineraria in drugi proti Komisiji, C‑6/92, Recueil, str. I‑6357, točka 14, in zgoraj navedena sodba Italija in Sardegna Lines proti Komisiji, točka 33).

38      Vendar je treba spomniti na stališče, ki ga je Sodišče v zvezi z Odločbo Komisije 98/95/ES z dne 21. oktobra 1997 o pomoči, ki jo je dodelila dežela Sardinija (Italija) v sektorju ladijskega prevoza na Sardiniji (UL 1998, L 20, str. 30) zavzelo v zgoraj navedeni sodbi Italija in Sardegna Lines proti Komisiji in po katerem bi morala Italijanska republika od vsakega prejemnika izterjati tisti del zadevnega posojila in lizinga, ki vsebuje pomoč. Sodišče je namreč v točkah 34 in 35 navedene sodbe razsodilo, da zadevna odločba podjetje Sardegna Lines posamično zadeva in da je njegova tožba zoper to odločbo dopustna, ker ga Odločba 98/95 ni zadevala samo kot podjetje v sektorju ladijskega prevoza na Sardiniji, ki je potencialni prejemnik iz sistema pomoči za sardinijske ladjarje, ampak tudi kot dejanskega prejemnika individualne pomoči, ki je bila dodeljena iz naslova tega sistema in za katero je Komisija odredila vračilo.

39      V nasprotju s trditvami Komisije je obravnavana zadeva prav tak primer, saj so tožeče stranke v drugačnem položaju kot tožeče stranke, za katere je odločba Komisije splošni ukrep. Izpodbijana odločba namreč teh tožečih strank ne zadeva samo kot podjetja iz sektorja cestnega prevoza blaga v deželi, ki so potencialni prejemniki iz naslova zadevnega sistema pomoči, ampak tudi kot dejanske prejemnike individualne pomoči, ki je bila dodeljena iz naslova tega sistema in za katero je Komisija odredila vračilo. Kakor izhaja iz točk 10 in 11 izpodbijane sodbe, je bilo število ugodenih zahtevkov in znesek posojil, ki so bila med letoma 1981 in 1985 ter med letoma 1985 in 1995 predvidena za zadevne pomoči, navedeno v točki II obrazložitve izpodbijane odločbe in Komisija torej ni mogla spregledati obstoja teh dejanskih prejemnikov.

40      Glede na to, da iz navedenega izhaja, da so tožbe tožečih strank v obravnavani zadevi dopustne, Sodišče prve stopnje s tem, da ni po uradni dolžnosti preizkusilo podanosti razloga za nedopustnost, ker naj izpodbijana odločba teh tožečih strank ne bi posamično zadevala, nikakor ni napačno uporabilo prava.

41      Torej je treba nasprotno pritožbo Komisije zavrniti kot neutemeljeno.

 Vsebinska presoja

42      Italijanska republika v podporo svoje pritožbe navaja dva pritožbena razloga. S prvim v bistvu trdi, da je Sodišče prve stopnje kršilo člen 92(1) Pogodbe. V prvem delu tega pritožbenega razloga meni, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo pri razlagi te določbe. V drugem in tretjem delu prvega pritožbenega razloga trdi, da je Sodišče prve stopnje zaradi napake pri presoji razsodilo, da so pomoči, dodeljene mednarodnim cestnim prevoznikom blaga (v nadaljevanju: sporne pomoči), prizadele trgovino znotraj Skupnosti in konkurenco ter jih je tako treba šteti za nove sisteme pomoči, za katere se zato uporablja obveznost priglasitve po členu 93(3) Pogodbe. V četrtem delu istega pritožbenega razloga trdi, da izpodbijana sodba ni zadostno obrazložena, kar zadeva vpliv spornih pomoči na navedeno trgovino. Z drugim pritožbenim razlogom glede zahteve po vračilu navedenih pomoči pa Italijanska republika trdi, da je Sodišče prve stopnje storilo napako pri presoji ter kršilo načeli sorazmernosti in varstva legitimnih pričakovanj.

 Prvi pritožbeni razlog

 Prvi del prvega pritožbenega razloga: napačna uporaba prava s strani Sodišča prve stopnje pri razlagi člena 92(1) Pogodbe

–       Trditve strank

43      Italijanska republika ter družba Collorigh in drugi trdijo, da je Sodišče prve stopnje s tem, da je razsodilo, da se člen 92(1) Pogodbe ne sme razlagati tako, da zahteva dejanski in konkreten vpliv pomoči, ki jih zadeva ta določba, na trgovino v Skupnosti, napačno uporabilo pravo. Po njihovem mnenju bi bilo moralo Sodišče prve stopnje to določbo razlagati tako, da zahteva, da Komisija dokaže in konkretno pojasni, ali so podjetja utrpela škodo, in po potrebi, koliko od teh je bilo prizadetih.

44      Nasprotno pa Komisija meni, da niti njej niti Sodišču prve stopnje ni bilo treba preizkusiti, ali so ukrepi pomoči dejansko škodovali drugim podjetjem v Skupnosti. Tak preizkus naj ne bi bil zahtevan niti glede na besedilo člena 92 Pogodbe, ki se samo sklicuje na izkrivljanje konkurence, niti glede na strukturo te določbe. Poleg tega naj bi bilo tak preizkus skoraj nemogoče izvesti, še posebej na razdrobljenih trgih, za katere je značilna prisotnost zelo velikega števila subjektov.

–       Presoja Sodišča

45      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da so v členu 92(1) Pogodbe kot pomoči, ki jih ureja ta določba, opredeljene tiste, ki jih dodeli država članica ali se v kakršni koli obliki dodelijo iz državnih sredstev, ki izkrivljajo ali bi lahko izkrivljale konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, kolikor prizadenejo trgovino med državami članicami.

46      Postopkovna pravila iz Pogodbe se razlikujejo glede na to, ali so pomoči obstoječe ali nove.

47      Kar zadeva obstoječe pomoči, Komisija na podlagi določb člena 93(1) in (2) Pogodbe in v skladu z načelom pravne varnosti, če v okviru rednega preverjanja nad temi pomočmi po tem, ko je pozvala zadevne stranke k predložitvi pripomb, ugotovi, da pomoč, ki jo je dodelila država članica, ali pomoč iz državnih sredstev ni združljiva s skupnim trgom glede na člen 92 navedene pogodbe, ali če se takšna pomoč zlorablja, odloči, da mora zadevna država takšno pomoč odpraviti ali spremeniti v roku, ki ji ga določi. Take pomoči se torej lahko zakonito izvajajo, dokler Komisija ne ugotovi njihove nezdružljivosti (glej zgoraj navedeni sodbi Italija proti Komisiji, točki 23 in 25, in Banco Exterior de España, točka 20).

48      Kar zadeva nove pomoči, odstavek 3 člena 93 Pogodbe določa, da mora biti Komisija obveščena o vseh načrtih za uvedbo pomoči dovolj zgodaj, da lahko predloži pripombe. Nato opravi kontradiktorni postopek presoje načrta pomoči. Če po opravljeni presoji meni, da takšen načrt ni združljiv s skupnim trgom, nemudoma sproži postopek iz odstavka 2 tega člena. V tem primeru zadevna država članica ne sme izvajati svojih predlaganih ukrepov, dokler v tem postopku ni sprejeta dokončna odločitev. Za nove pomoči torej velja preventivni nadzor Komisije in se ne smejo izvajati, dokler ta ne ugotovi njihove združljivosti s Pogodbo.

49      Kot je Sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo v točkah od 77 do 79 izpodbijane sodbe, Komisiji pri presoji novih pomoči, ki jih je treba pred izvedbo priglasiti na podlagi člena 93(3) Pogodbe, ni treba dokazati dejanskega vpliva teh pomoči na trgovino med državami članicami in konkurenco, ampak to, ali navedene pomoči to trgovino lahko prizadenejo. Če bi morala Komisija v svoji odločbi dokazati dejanski učinek že dodeljenih pomoči, bi to vodilo k dajanju prednosti državam članicam, ki izplačujejo pomoči v nasprotju z obveznostjo priglasitve iz člena 93(3) Pogodbe, v škodo tistih, ki pomoči priglasijo že v fazi načrtovanja (sodba z dne 14. februarja 1990 v zadevi Francija proti Komisiji, imenovana „Boussac Saint Frères“, C‑301/87, Recueil, str. I‑307, točki 32 in 33).

50      Zato je Sodišče prve stopnje v točki 95 izpodbijane sodbe utemeljeno razsodilo, da ni bilo treba dokazati, da so nekatera skupnostna podjetja zaradi dodelitve spornih pomoči utrpela škodo. Prvi del prvega pritožbenega razloga, ki se nanaša na domnevno napačno uporabo prava s strani Sodišča prve stopnje pri razlagi člena 92(1) Pogodbe, je treba torej zavrniti kot neutemeljen.

 Drugi del prvega pritožbenega razloga: vpliv spornih pomoči na trgovino znotraj Skupnosti in konkurenco

–       Trditve strank

51      Italijanska republika ter družba Collorigh in drugi trdijo, da bi bilo Sodišče prve stopnje moralo ob upoštevanju nekaterih upoštevnih elementov iz spisa ugotoviti, da sporne pomoči niso prizadele trgovine znotraj Skupnosti in konkurence. Najprej, ker na eni strani te pomoči pomenijo zelo majhen skupni znesek, na drugi strani pa cestni prevozniki iz dežele predstavljajo povsem nepomemben del sektorja prevoza znotraj Skupnosti, naj bi bil vpliv navedenih pomoči povsem nepomemben. Drugič, sektorja mednarodnega cestnega prevoza blaga, za katerega so bile značilne kvote in dvostranski sporazumi, naj še ne bi bilo mogoče šteti za popolnoma liberaliziranega. Poleg tega pa bi bilo moralo Sodišče prve stopnje izkazati, da veljavna skupnostna kvota na trgu mednarodnega cestnega prevoza še ni bila izčrpana, čeprav je v tem primeru bila. Tretjič, družba Collorigh in drugi menijo, da bi bilo moralo Sodišče prve stopnje izključiti možnost, da sistem spornih pomoči lahko okrepi finančni položaj upravičenih podjetij, ker je bil cilj teh pomoči kompenzirati konkurenco s strani prevoznikov iz Avstrije, Hrvaške in Slovenije.

52      Komisija odgovarja, da na eni strani izvajanje sistema pomoči z dajanjem prednosti ne le enemu podjetju, ampak celotnemu sektorju, še posebej kadar je za strukturo trga značilna prisotnost številnih majhnih podjetij, nujno vpliva na trgovino. Kot utemeljeno ugotavlja Sodišče prve stopnje v točki 86 izpodbijane sodbe, so lahko učinki pomoči – tudi če je skromna – na konkurenco in trgovino nezanemarljivi, take pomoči pa ni mogoče šteti za nepomembno.

53      Na drugi strani pa naj bi v Italiji v sektorju mednarodnega cestnega prevoza blaga celo pred letom 1969 obstajala neka stopnja konkurence na podlagi dvostranskih sporazumov, ki jih je sklenila Italijanska republika. V letih 1981 in 1985, ko sta bila uvedena sistema spornih pomoči, naj bi skupnostne kvote dovoljevale vsem prevoznikov s predpisanimi dovoljenji, da vzpostavijo kakršno koli prevozno povezavo med dvema državama članicama, in naj bi ustvarile ali okrepile konkurenco med podjetji s sedežem v različnih državah članicah, kot naj bi Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v točki 145 izpodbijane sodbe. Poleg tega naj bi Sodišče prve stopnje v isti točki pravilno navedlo razloge, ki so ga vodili do ugotovitve, da je bila mednarodnim cestnim prevoznikom blaga dana prednost, ki je državna pomoč v smislu Pogodbe.

–       Presoja Sodišča

54      Prvič, treba je spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso sorazmerno majhen obseg pomoči ali sorazmerna majhnost podjetja, ki prejme pomoč, a priori ne izključuje možnosti, da bi bila trgovina med državami članicami prizadeta (glej sodbe z dne 21. marca 1990 v zadevi Belgija proti Komisiji, imenovana „Tubemeuse,“ C‑142/87, Recueil, str. I‑959, točka 43, z dne 14. septembra 1994 v združenih zadevah Španija proti Komisiji, od C‑278/92 do C‑280/92, Recueil, str. I‑4103, točka 42, in z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, C‑280/00, Recueil, str. I‑7747, točka 81). Sorazmerno majhna pomoč lahko prizadene konkurenco in trgovino med državami članicami takrat, kadar v sektorju, v katerem poslujejo podjetja, ki so jo prejela, obstaja živahna konkurenca (glej sodbi z dne 11. novembra 1987 v zadevi Francija proti Komisiji, 259/85, Recueil, str. 4393, točka 24, in z dne 26. septembra 2002 v zadevi Španija proti Komisiji, C‑351/98, Recueil, str. I‑8031, točka 63).

55      Po eni strani je Sodišče prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da se navedena sodna praksa uporablja v obravnavani zadevi, v točkah 84 in 86 izpodbijane sodbe utemeljeno razsodilo, da majhnost upravičenih podjetij in sorazmerno majhni zneski dodeljenih pomoči ne izključujejo vsakršnega vpliva na konkurenco in trgovino, če je za strukturo trga – kot velja za sektor cestnega prevoza blaga – značilna prisotnost številnih majhnih podjetij. Kot pa Sodišče prve stopnje po drugi strani ugotavlja v točki 94 izpodbijane sodbe, čeprav so bili deželni prevozniki samo zelo omejeno aktivni v navedenem sektorju, taka omejenost konkurence ne more izključiti uporabe člena 92(1) Pogodbe. Iz tega je v isti točki izpeljalo, da so sporne pomoči okrepile finančni položaj tako možnosti za poslovanje cestnih prevoznikov blaga za najem ali plačilo iz dežele v razmerju do svojih konkurentov, zato so lahko vplivale na trgovino med državami članicami.

56      Glede na to, da Italijanska republika ni uveljavljala ničesar, kar bi dokazovalo, da je Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi kršilo načela, ki jih je Sodišče izoblikovalo v sodni praksi iz točke 54 te sodbe, je treba to trditev v zvezi z vplivom spornih pomoči na trgovino znotraj Skupnosti in konkurenco zavrniti kot neutemeljeno.

57      Drugič, kot neutemeljeno je treba zavrniti trditev Italijanske republike ter družbe Collorigh in drugih, da bi bilo moralo Sodišče prve stopnje ugotoviti, da sektorja mednarodnega cestnega prevoza blaga, za katerega so bile značilne kvote in dvostranski sporazumi, v času izpodbijane odločbe še ni bilo mogoče šteti za popolnoma liberaliziranega in da zato za sporne pomoči ni bilo mogoče šteti, da vplivajo na konkurenco.

58      Sodišče prve stopnje je namreč v točki 92 izpodbijane sodbe ugotovilo, da so bila na podlagi določb Uredbe št. 1018/68 skupnostna dovoljenja, ki so bila izdana na ime prevoznika in so se uporabljala za eno vozilo, v zvezi z mednarodnim cestnim prevozom blaga znotraj nacionalne kvote dodeljena za obdobje enega leta, imetniki mednarodnega cestnega prevoznega dovoljenja pa so lahko v tem obdobju veljavnosti z vozilom brez omejitev opravljali prevoz blaga med državami članicami po svoji izbiri.

59      Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno ugotovilo, da so sistemi kvot, ki so na trgu mednarodnega cestnega prevoza blaga veljali od leta 1969 do leta 1993, omogočili obstoj dejanske konkurence znotraj predpisanih kvot, ki bi jo lahko dodelitev spornih pomoči prizadela.

60      Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem v točki 96 izpodbijane sodbe prav tako utemeljeno razsodilo, da tudi če bi bila skupnostna kvota izčrpana, to ne bi omogočalo sklepa, da sporne pomoči ne prizadevajo trgovine znotraj Skupnosti in konkurence. Ob upoštevanju proste izbire, ki ga sistemi kvot puščajo imetnikom skupnostnih dovoljenj, kar zadeva države članice, med katerimi lahko opravljajo mednarodni cestni prevoz blaga, namreč izčrpanost teh kvot nikakor ne daje nobenega indica o njihovi uporabi, med drugim za tak prevoz iz Italije ali vanjo oziroma, natančneje, iz dežele ali vanjo.

61      Tretjič, v skladu z ustaljeno sodno prakso prizadevanja države članice, da bi konkurenčne pogoje nekega gospodarskega sektorja z enostranskimi ukrepi približala pogojem, ki veljajo v drugih državah članicah, tem ukrepom ne morejo vzeti narave pomoči (sodbi z dne 10. decembra 1969 v združenih zadevah Komisija proti Franciji, 6/69 in 11/69, Recueil, str. 523, točki 20 in 21, in z dne 19. maja 1999 v zadevi Italija proti Komisiji, C‑6/97, Recueil, str. I‑2981, točka 21).

62      Torej je Sodišče prve stopnje v točki 101 izpodbijane sodbe utemeljeno razsodilo, da spornih pomoči ne more upravičiti niti obstoj višje eskontne obrestne mere v Italiji niti konkurenca subjektov s sedežem v Avstriji, Hrvaški ali Sloveniji. Trditev družbe Collorigh in drugih, da bi bilo moralo Sodišče prve stopnje izključiti možnost, da je sistem navedenih pomoči okrepil finančni položaj upravičenih podjetij, ker se je s temi pomočmi kompenzirala navedena konkurenca, je torej treba zavrniti kot neutemeljeno.

63      Zato je treba drugi del prvega pritožbenega razloga, ki se nanaša na vpliv spornih pomoči na trgovino znotraj Skupnosti in konkurenco v celoti zavrniti kot neutemeljen.

 Tretji del prvega pritožbenega razloga: napaka pri presoji spornih pomoči kot novih pomoči

–       Trditve strank

64      Italijanska republika ter družba Collorigh in drugi nasprotujejo presoji Sodišča prve stopnje iz točke 145 izpodbijane sodbe, da je treba sporne pomoči glede na to, da se je zanje od njihove uvedbe naprej uporabljal člen 92(1) Pogodbe, obravnavati kot nove sisteme pomoči, za katere je torej veljala obveznost priglasitve iz člena 93(3) Pogodbe. Po njihovem mnenju bi bilo moralo Sodišče prve stopnje ugotoviti, da bi bilo treba take pomoči, uvedene leta 1981 in 1985 na ne povsem liberaliziranem trgu, šteti za obstoječe pomoči in bi bile lahko, če sploh, samo predmet odločbe o nezdružljivosti z učinki za naprej.

65      Komisija pa, čeprav ne nasprotuje razlagi obstoječih pomoči, ki jo je Sodišče prve stopnje navedlo v točkah 142 in 143 izpodbijane sodbe, poudarja, da gre za zelo široko razumevanje pojma obstoječih pomoči. V vsakem primeru naj bi se glede na to, da so bile sporne pomoči uvedene leta 1981 in 1985 v sektorju, ki je bil odprt za konkurenco, zanje uporabljal člen 92(1) Pogodbe in bi jih bilo treba obravnavati kot nove pomoči.

–       Presoja Sodišča

66      V obravnavani zadevi je bil sektor mednarodnega cestnega prevoza blaga, kot je Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo že v točki 5 izpodbijane sodbe, z Uredbo št. 1018/68 že od leta 1969 deloma odprt za konkurenco iz Skupnosti, popolnoma pa je bil liberaliziran s 1. januarjem 1993.

67      Iz tega je v točki 94 izpodbijane sodbe izpeljalo, da so sporne pomoči okrepile finančni položaj in tako možnosti poslovanja cestnih prevoznikov blaga iz dežele za najem ali plačilo v razmerju do njihovih konkurentov, zato so lahko vplivale na trgovino med državami članicami.

68      Za navedene pomoči, ki so bile uvedene leta 1981 in 1985, se je torej od njihove uvedbe naprej uporabljal člen 92(1) Pogodbe. Iz tega sledi, da Sodišče prve stopnje s tem, da je v točki 145 izpodbijane sodbe ugotovilo, da bi bilo treba zato navedene pomoči obravnavati kot nove sisteme pomoči, za katere je torej veljala obveznost priglasitve iz člena 93(3) Pogodbe, nikakor ni napačno uporabilo prava.

69      Zato je treba zavrniti tretji del prvega pritožbenega razloga glede napačne presoje spornih pomoči kot novih pomoči.

 Četrti del prvega pritožbenega razloga: neobrazloženost izpodbijane sodbe

70      V zvezi s četrtim delom prvega pritožbenega razloga, ki se nanaša na domnevno neobrazloženost izpodbijane sodbe glede vpliva spornih pomoči na trgovino znotraj Skupnosti, je treba spomniti, da je Sodišče prve stopnje v točkah od 76 do 106 izpodbijane sodbe poglobljeno pojasnilo razloge, iz katerih je Komisija menila, da so te pomoči lahko prizadevale trgovino med državami članicami in izkrivljale konkurenco.

71      Zato je treba četrti del prvega pritožbenega razloga, ki se nanaša na domnevno neobrazloženost izpodbijane sodbe, zavrniti kot neutemeljen.

72      Na podlagi vsega navedenega ne gre slediti nobenemu od štirih delov prvega pritožbenega razloga in je torej treba tega v celoti zavrniti kot neutemeljenega.

 Drugi pritožbeni razlog

73      Italijanska republika z drugim pritožbenim razlogom, ki ima tri dele, Sodišču prve stopnje očita, prvič, da je napačno uporabilo pravo s tem, da je razsodilo, da je izpodbijana odločba v delu, v katerem nalaga izterjavo spornih pomoči, združljiva z načeloma sorazmernosti in varstva legitimnih pričakovanj, in drugič, da je kršilo obseg obveznosti izterjave navedenih pomoči.

 Prvi del drugega pritožbenega razloga: kršitev načela sorazmernosti

–       Trditve strank

74      Družba Collorigh in druge v prvem delu drugega pritožbenega razloga trdijo, da bi bilo moralo Sodišče prve stopnje ugotoviti, da Komisija ni predložila ničesar, kar bi upravičevalo bodisi razumnost bodisi potrebnost izterjave spornih pomoči. Italijanska republika poudarja, da čeprav so te pomoči samo neznatno vplivale na položaj upravičenih podjetij, pa bi njihovo vračilo za ta podjetja pomenilo zelo veliko breme, ki bi lahko povzročilo ekonomsko katastrofo za veliko teh podjetij.

–       Presoja Sodišča

75      V skladu z ustaljeno sodno prakso, na katero Sodišče prve stopnje upravičeno opozarja v točki 169 izpodbijane sodbe, je odprava nezakonite pomoči z vračilom pomoči logična posledica ugotovitve njene nezakonitosti. Zato izterjave nezakonito dodeljene državne pomoči zaradi vzpostavitve prejšnjega stanja načeloma ni mogoče šteti za nesorazmeren ukrep glede na cilje določb Pogodbe na področju državnih pomoči (glej zgoraj navedeno sodbo Tubemeuse, točka 66, in sodbo z dne 14. januarja 1997 v zadevi Španija proti Komisiji, C‑169/95, Recueil, str. I‑135, točka 47).

76      Z vračilom pomoči prejemnik izgubi ugodnost, ki je je bil glede na konkurente deležen na trgu in položaj pred izplačilom pomoči se ponovno vzpostavi (glej sodbo z dne 4. aprila 1995 v zadevi Komisija proti Italiji, C‑350/93, Recueil, str. I‑699, točka 22). Iz te funkcije vračila izhaja tudi, da razen v izjemnih okoliščinah Komisija ne krši diskrecijske pravice, ki ji jo je v sodni praksi priznalo Sodišče, kadar državi članici naloži, naj zahteva vračilo nezakonitih pomoči, ker je namen vračila le vzpostavitev prejšnjega stanja (glej sodbi z dne 17. junija 1999 v zadevi Belgija proti Komisiji, C‑75/97, Recueil, str. I‑3671, točka 66, in z dne 7. marca 2002 v zadevi Italija proti Komisiji, C‑310/99, Recueil, str. I‑2289, točka 99).

77      V zvezi s trditvijo družbe Collorigh in drugih, da bi vračilo spornih pomoči za upravičena podjetja pomenilo zelo veliko breme, ki bi lahko povzročilo, da bi s trga izginilo veliko teh podjetij, pa tudi hudo krizo tako na področju zaposlovanja kot na socialnem področju, tako da bi bilo tako vračilo praktično nemogoče, zadošča ugotovitev, da okoliščine, na katere se sklicujejo družba Collorigh in drugi, nikakor ne morejo dokazovati, da vračilo spornih pomoči ni mogoče. Gre samo za morebitne notranje težave.

78      Toda v skladu s sodno prakso Sodišča skrb zaradi notranjih težav ne more upravičiti tega, da država članica ne spoštuje obveznosti iz prava Skupnosti (glej zlasti sodbo z dne 27. junija 2000 v zadevi Komisija proti Portugalski, C‑404/97, Recueil, str. I‑4897, točka 52, zgoraj navedeno sodbo Italija proti Komisiji z dne 7. marca 2002, točka 105, in sodbo z dne 26. junija 2003 v zadevi Komisija proti Španiji, C‑404/00, Recueil, str. I‑6695, točka 55).

79      V teh okoliščinah je Sodišče prve stopnje v točki 170 izpodbijane sodbe pravilno razsodilo, da ni bil predložen noben konkreten dokaz, ki bi omogočal domnevo, da je obveznost vračila nesorazmerna glede na cilje Pogodbe.

80      Zato je prvi del drugega pritožbenega razloga Italijanske republike, ki se nanaša na to, da naj bi Sodišče prve stopnje kršilo načelo sorazmernosti, treba zavrniti.

 Drugi del drugega pritožbenega razloga: kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj

–       Trditve strank

81      Čeprav Italijanska republika ne izpodbija sodne prakse Sodišča, ki državi članici, ki je dodelila s skupnim trgom nezdružljive pomoči, načeloma ne dovoljuje sklicevanja na varstvo legitimnih pričakovanj prejemnikov, da bi se izognila obveznosti njihovega vračila, pa v drugem delu drugega pritožbenega razloga trdi, da bi bilo mogoče to načelo preoblikovati, še posebej v primerih, kot je ta, v katerem se je ukrep brez kakršnega koli nasprotovanja izvajal zelo dolgo ter bil zakonit in združljiv s Pogodbo večji del tega obdobja.

82      Italijanska republika po eni strani trdi, da je časovno omejenost obveznosti izterjave spornih pomoči v izreku izpodbijane odločbe v obravnavani zadevi mogoče upravičiti, ker gre za pomoči, ki so ob uvedbi postopka Komisije, to je novembra 1995, obstajale in bile izplačevane več kot štirinajst let, po drugi strani pa, da izpodbijana sodba pomeni reformatio in peius navedene odločbe, s čimer sta bili kršeni načeli varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti. Prav zaradi preprečevanja sprejemanja aktov v zvezi s časovno ustaljenimi pravnimi in ekonomskimi položaji je bilo v členu 15 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (UL L 83, str. 1) utemeljeno določeno, da imajo pooblastila Komisije zahtevati vračilo nezakonitih pomoči desetletni zastaralni rok, ki začne teči na dan dodelitve nezakonite pomoči. Čeprav gre za določbo, ki se v obravnavani zadevi ratione temporis ne uporablja, pa je iz nje mogoče izpeljati koristne elemente za presojo razumne časovne omejitve v zvezi z vračilom spornih pomoči.

83      Tej tezi se pridružujejo družba Collorigh in drugi, ki poudarjajo, da je napačna ugotovitev Sodišča prve stopnje iz točke 173 izpodbijane sodbe, po kateri ni nobene možnosti, da bi se do navedenih pomoči upravičena podjetja sklicevala na izjemne okoliščine, ki bi lahko utemeljile pričakovanja glede zakonitosti teh pomoči, in zato nasprotovala njihovemu vračilu. Po njihovem mnenju je Sodišče prve stopnje upoštevalo številne elemente, ki bi jih gotovo bilo mogoče opredeliti kot izjemne okoliščine.

84      Komisija odgovarja, da je Sodišče prve stopnje v točkah 172 in 173 izpodbijane sodbe utemeljeno zavrnilo možnost obstoja izjemnih okoliščin, ki bi lahko utemeljile pričakovanja glede zakonitosti spornih pomoči.

85      Italijanska republika naj ne bi navedla ničesar prepričljivega, kar bi izpodbilo tak sklep. Prvič, zaradi neobstoja kakršnega koli zastaralnega roka naj bi bila trditev, da so se ukrepi že izvajali deset ali štirinajst let, ko je Komisija uvedla formalni postopek preiskave, neupoštevna, sklicevanje na člen 15 Uredbe št. 659/1999 pa brezpredmetno. Drugič, trditev, da je bil zadevni ukrep „dolgo časa zakonit in združljiv s Pogodbo“, naj bi bila zmotna. Navedeni ukrep naj, nasprotno, ne bi bil nikoli zakonit, ker ni bil priglašen. Poleg tega ga je Komisija, ko ga je obravnavala, razglasila za nezdružljivega s skupnim trgom, njena odločba pa je bila potrjena z izpodbijano sodbo, ki glede tega ni izpodbijana. Nazadnje, v nasprotju s trditvami Italijanske republike naj ta nezdružljivost ne bi nastala nenadoma, ampak so bile sporne pomoči take od dneva njihove uvedbe.

–       Presoja Sodišča

86      Ugotoviti je treba, da možnosti, da se prejemnik nezakonite pomoči sklicuje na izjemne okoliščine, ki bi lahko upravičeno utemeljile njegova pričakovanja glede zakonitosti take pomoči in bi zato lahko nasprotoval njihovemu vračilu, res ni mogoče izključiti. V takem primeru mora nacionalno sodišče, če mu je zadeva predložena, presoditi – po potrebi po tem, ko bi Sodišču predložilo vprašanja za predhodno odločanje o razlagi – okoliščine zadeve (sodba z dne 20. septembra 1990 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C‑5/89, Recueil, str. I‑3437, točka 16, in zgoraj navedena sodba Italija proti Komisiji z dne 7. marca 2002, točka 103).

87      V obravnavani zadevi je Sodišče prve stopnje najprej v točki 172 izpodbijane sodbe ugotovilo, da so bile sporne pomoči v nasprotju z obveznostjo, ki jo državam članicam nalaga člen 93(3) Pogodbe, dodeljene brez predhodne priglasitve Komisiji.

88      Nato je Sodišče prve stopnje v isti točki izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da to, da so upravičena podjetja majhna, ne pomeni, da so lahko upravičeno zaupala v zakonitost navedenih pomoči.

89      Nazadnje, v delu, v katerem Italijanska republika trdi, da bi bilo moralo Sodišče prve stopnje glede na to, da so upravičena podjetja zaupala v zakonitost pomoči, uvajanih in izplačevanih v dolgih letih, skleniti, da so zaradi tega dolgega obdobja nastala upravičena pričakovanja teh upravičencev v zvezi z vračilom spornih pomoči, ki – kot je Sodišče že razsodilo – utemeljujejo časovno omejenost pooblastila Komisije za opravljanje njene funkcije, zadostuje odgovor, da mora biti tak zastaralni rok določen vnaprej, določitev takega roka in podrobna pravila v zvezi z njim pa so v pristojnosti zakonodajalca Skupnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 14. julija 1972 v zadevi Geigy proti Komisiji, 52/69, Recueil, str. 787, točka 21). Na datum izdaje izpodbijane odločbe pa ta še ni določil zastaralnega roka na področju nadzora nad državnimi pomočmi, dodeljenimi po Pogodbi, Uredba št. 659/1999, ki je začela veljati 16. aprila 1999, pa se za dejansko stanje obravnavane zadeve ne uporablja.

90      Vendar temeljna zahteva po pravni varnosti nasprotuje temu, da bi Komisija lahko neomejeno odlašala z izvajanjem svojih pooblastil (glej zgoraj navedeno sodbo Geigy proti Komisiji, točki 20 in 21, ter sodbo z dne 24. septembra 2002 v združenih zadevah Falck in Acciaierie di Bolzano proti Komisiji, C‑74/00 P in C‑75/00 P, Recueil, str. I‑7869, točka 140). V zvezi s tem lahko zamuda Komisije pri sprejetju odločitve, da neka pomoč ni zakonita, da mora biti odpravljena in da jo mora država članica izterjati, v nekaterih okoliščinah pri prejemnikih navedene pomoči vzbudi taka legitimna pričakovanja, ki lahko Komisiji preprečijo, da od nacionalnih organov zahteva, naj odredijo vračilo pomoči (glej sodbo z dne 24. novembra 1987 v zadevi RSV proti Komisiji, 223/85, Recueil, str. 4617, točka 17). Toda okoliščine zadeve, v kateri je bila izdana navedena sodba, so bile izjemne in nikakor niso podobne tem v obravnavani zadevi. V navedeni sodbi se je namreč zadevni ukrep nanašal na sektor, ki je več let užival ugodnosti državnih pomoči, ki jih je Komisija odobrila, in je bil namenjen kompenzaciji dodatnih stroškov dejavnosti, ki je že uživala dovoljeno pomoč (sodba z dne 28. januarja 2003 v zadevi Nemčija proti Komisiji, C‑334/99, Recueil, str. I‑1139, točka 44).

91      Kakor koli pa se v primeru nepriglašenih državnih pomoči taka zamuda lahko pripiše Komisiji šele od takrat, ko se je seznanila z obstojem pomoči, nezdružljivih s skupnim trgom.

92      V obravnavani zadevi ni sporno, da se je Komisija s spornimi pomočmi seznanila šele septembra 1995. Glede na to, da po eni strani Komisija takih pomoči ni dovolila in da ji po drugi strani niso bile znane kompleksne okoliščine, v okviru katerih so bile te pomoči dodeljene, je bilo torej treba pred odločanjem izvesti preiskavo. V teh okoliščinah je čas, ki je pretekel od septembra 1995 do datuma izdaje izpodbijane odločbe, to je 30. julija 1997, razumen. Zato Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je glede tega kršilo načelo varstva legitimnih pričakovanj.

93      Zato je treba drugi del drugega pritožbenega razloga zavrniti.

 Tretji del drugega pritožbenega razloga: obseg obveznosti vračila spornih pomoči

–       Trditve strank

94      Italijanska republika s tretjim delom drugega pritožbenega razloga trdi, da člen 4 izpodbijane odločbe, na katerega napotuje člen 5 te odločbe in ki določa vračilo s Pogodbo nezdružljivih pomoči, ne razlikuje med pomočmi podjetjem, ki opravljajo lokalni, regionalni ali nacionalni prevoz, in tistimi, ki opravljajo mednarodni cestni prevoz blaga, in da se v členu 4 nedvoumno ugotavlja nezdružljivost vseh pomoči, ki jih je dežela izplačala po 1. juliju 1990. Zato načelo, po katerem se je, kadar je izrek neke odločbe dvoumen, mogoče opreti na njeno obrazložitev, v obravnavani zadevi ni upoštevno.

95      Komisija odgovarja, da ni očitno, ali se datum 1. julij 1990 iz člena 4 izpodbijane odločbe nanaša izključno na subvencije, ki so bile dodeljene podjetjem, ki opravljajo lokalni, regionalni ali nacionalni prevoz, ali pa se nanaša tudi na tiste, ki so bile dodeljene mednarodnim cestnim prevoznikom blaga. Vendar kot je Sodišče prve stopnje pravilno opozorilo v točkah 163 in 164 izpodbijane sodbe, obrazložitev izpodbijane odločbe ne dopušča nobenega dvoma o tem in pojasnjuje, da se časovna omejitev od 1. julija 1990 nanaša samo na pomoči, ki so bile dodeljene prvi kategoriji podjetij, in ne zadeva podjetij iz druge kategorije. Sicer pa naj bi to tezo Italijanske republike izpodbijala analiza Sodišča prve stopnje iz točke 165 navedene sodbe, ki temelji na upoštevanju celotnega izreka izpodbijane odločbe.

–       Presoja Sodišča

96      V nasprotju s tem, kar trdi Italijanska republika, je Sodišče prve stopnje v točki 164 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je člen 4 izpodbijane odločbe dvoumen, kar zadeva zahtevo po vračilu, ki bi se lahko nanašala bodisi na vse sporne pomoči, dodeljene od njihove uvedbe, bodisi samo na tiste, ki so bile dodeljene od 1. julija 1990 naprej.

97      V vsakem primeru pa je treba spomniti, da je Sodišče prve stopnje v točki 163 izpodbijane sodbe izhajalo iz splošnega načela, da je izrek nekega akta neločljivo povezan z njegovo obrazložitvijo in ga je treba po potrebi razlagati ob upoštevanju razlogov, ki so vodili v njegovo sprejetje (glej zlasti sodbo z dne 15. maja 1997 v zadevi TWD proti Komisiji, C‑355/95 P, Recueil, str. I‑2549, točka 21, in zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Portugalski, točka 41).

98      Po eni strani je Sodišče prve stopnje v zvezi s tem v točkah 164 in 166 izpodbijane sodbe glede na obrazložitev izpodbijane odločbe, še posebej njene točke VIII, zadnji odstavek, sklenilo, da je treba člen 4 te odločbe razlagati tako, da so pomoči, ki so bile od 1. julija 1990 naprej na podlagi zakonov št. 28/1981 in št. 4/1985 dodeljene lokalnim, regionalnim ali nacionalnim cestnim prevoznikom, ter tiste, ki so bile od uvedbe spornih pomoči dodeljene mednarodnim cestnim prevoznikom blaga, nezdružljive s skupnim trgom.

99      Po drugi strani je Sodišče prve stopnje v točki 165 izpodbijane sodbe razsodilo, da navedena razlaga izhaja iz celovitega razumevanja izreka izpodbijane odločbe, taka analiza pa ne pomeni nobene napake v presoji Sodišča prve stopnje.

100    Torej je treba tretji del drugega pritožbenega razloga, ki se nanaša na obseg obveznosti vračila spornih pomoči, zavrniti.

101    Na podlagi navedenega je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti v celoti.

102    Glede na to, da ni bilo mogoče slediti nobenemu od pritožbenih razlogov, ki ju je Italijanska republika uveljavljala v podporo pritožbi, je treba to zavrniti.

 Stroški

103    V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki se v skladu s členom 118 Poslovnika uporablja za postopek s pritožbo, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Sodišče pa lahko v skladu s členom 69(3), prvi pododstavek, Poslovnika odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške, če stranke ne uspejo z enim ali več predlogi. Ker Italijanska republika ter družba Collorigh in drugi s predlogi v okviru pritožbe niso uspeli, Komisija pa ni uspela s predlogi v okviru nasprotne pritožbe, je treba odločiti, da vsak nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE (šesti senat)

razsodilo:

1.      Pritožba in nasprotna pritožba se zavrneta.

2.      Italijanska republika, družba Impresa Edo Collorigh in drugi ter Komisija Evropskih skupnosti nosijo svoje stroške.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 29. aprila 2004.

* Jezik postopka: italijanščina.