SODBA SODIŠČA (občna seja)

z dne 23. marca 2004(*)

„Pritožba – Nedopustnost – Nepogodbena odgovornost – Obravnava pritožbe v zvezi z notranjim natečajem za imenovanje s strani evropskega varuha človekovih pravic“

V zadevi C‑234/02 P,

evropski varuh človekovih pravic, ki ga zastopa J. Sant’Anna, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

pritožnik,

ob intervenciji

Evropskega parlamenta, ki ga zastopata H. Krück in C. Karamarcos, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

zaradi pritožbe zoper sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (tretji senat) z dne 10. aprila 2002 v zadevi Lamberts proti varuhu človekovih pravic (T‑209/00, Recueil, str. II‑2203), s katero se želi doseči delna razveljavitev te sodbe,

druga stranka v postopku je

Frank Lamberts, ki ga zastopa E. Boigelot, odvetnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka na prvi stopnji, ki je vložila nasprotno pritožbo,

SODIŠČE (občna seja),

v sestavi V. Skouris, predsednik, P. Jann, C. W. A. Timmermans, C. Gulmann (poročevalec), J. N. Cunha Rodrigues in A. Rosas, predsedniki senatov, J.‑P. Puissochet, R. Schintgen, sodnika, F. Macken, N. Colneric, sodnici, in S. von Bahr, sodnik,

generalni pravobranilec: L. A. Geelhoed,

sodna tajnica: M. Múgica Arzamendi, glavna administratorka,

na podlagi poročila za obravnavo,

na podlagi ustnih navedb strank na obravnavi 13. maja 2003,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 3. julija 2003

izreka naslednjo

Sodbo

1        Evropski varuh človekovih pravic (v nadaljevanju: varuh človekovih pravic) je 24. junija 2002 v sodnem tajništvu Sodišča na podlagi člena 49 Statuta ES Sodišča vložil pritožbo zoper sodbo Sodišča prve stopnje z dne 10. aprila 2002 v zadevi Lamberts proti varuhu človekovih pravic (T‑209/00, Recueil, str. II‑2203, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je Sodišče prve stopnje odškodninsko tožbo, ki je temeljila na domnevno napačni obravnavi pritožbe s strani varuha človekovih pravic, razglasilo za dopustno.

 Pravni okvir

2        Člen 195(1), (2) in (3), ES določa:

„1.      Evropski parlament imenuje varuha človekovih pravic, ki je pooblaščen za sprejemanje pritožb državljanov Unije ali fizičnih ali pravnih oseb s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic glede nepravilnosti pri dejavnostih institucij ali organov Skupnosti razen Sodišča in Sodišča prve stopnje pri opravljanju njune sodne funkcije.

V skladu s svojimi nalogami varuh človekovih pravic opravlja na lastno pobudo ali na podlagi pritožb, predloženih neposredno ali prek člana Evropskega parlamenta, poizvedbe, ki so po njegovem mnenju utemeljene, kar pa ne velja za domnevna dejanja, ki so ali so bila predmet sodnega postopka. Kadar varuh človekovih pravic ugotovi nepravilnost, predloži zadevo pristojni instituciji, ki ima na voljo tri mesece, da ga obvesti o svojem stališču. Varuh človekovih pravic nato pošlje poročilo Evropskemu parlamentu in pristojni instituciji.

Osebo, ki je vložila pritožbo, obvestijo o izidu poizvedb. Varuh človekovih pravic predloži Evropskemu parlamentu letno poročilo o izidu svojih poizvedb.

2.      […]

Varuha človekovih pravic lahko na zahtevo Evropskega parlamenta razreši Sodišče, če ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje svojih nalog ali če je zagrešil hujšo kršitev.

3.      Varuh človekovih pravic je pri opravljanju svojih nalog popolnoma neodvisen. Med opravljanjem teh nalog ne sme zahtevati ali sprejemati nikakršnih navodil katerega koli organa. […]“

3        Evropski parlament je 9. marca 1994 sprejel Sklep 94/262/ESPJ, ES, Euratom o pravilih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje funkcije varuha človekovih pravic (UL L 113, str. 15). Varuh človekovih pravic je na podlagi člena 14 tega sklepa 16. oktobra 1997 sprejel izvedbene določbe, ki so začele veljati 1. januarja 1998 (v nadaljevanju: izvedbene določbe). Postopek obravnave pritožbe, naslovljene na varuha človekovih pravic, je tako urejen s členom 195(1) ES, Sklepom 94/262 in izvedbenim določbami.

4        Iz člena 2(4), (7) in (8) Sklepa 94/262 ter členov 3 in 4(1) in (2) izvedbenih določb v bistvu izhaja, da kadar je varuhu človekovih pravic predložena pritožba glede nepravilnosti pri dejavnosti institucij ali organov Skupnosti, začne preiskavo o tem, razen če je iz enega od razlogov, navedenih v teh določbah, to pritožbo treba zavreči kot nedopustno, zlasti če varuh človekovih pravic ne najde dovolj razlogov za upravičenost preiskave.

5        V skladu s členom 2(5) Sklepa 94/262 lahko „[v]aruh človekovih pravic […] pritožniku svetuje, da pritožbo naslovi na drug organ“. Poleg tega na podlagi člena 2(6) Sklepa 94/262 pritožbe, predložene varuhu človekovih pravic, ne vplivajo na roke za pritožbe v upravnih ali sodnih postopkih.

6        V skladu s členom 195(1), drugi pododstavek, ES in členom 3(1) Sklepa 94/262 varuh človekovih pravic na lastno pobudo ali na podlagi pritožb, ki so mu predložene, izvede preiskave, ki se mu zdijo utemeljene, da bi pojasnil vse morebitne nepravilnosti.

7        V skladu s členom 3(1) Sklepa 94/262 varuh človekovih pravic o tem obvesti institucijo ali organ Skupnosti, ki je predmet pritožbe ali preiskave in ki „mu lahko predloži vse koristne pripombe“.

8        Varuh človekovih pravic lahko po preučitvi mnenja navedene institucije ali navedenega organa in morebitnih pritožnikovih pripomb odloči, da bo primer zaključil z utemeljenim sklepom ali da bo nadaljeval preiskavo. V skladu s členom 4(5) izvedbenih določb o tem obvesti pritožnika in pristojno institucijo ali organ.

9        Če varuh človekovih pravic ugotovi nepravilnost pri dejavnosti institucije ali organa Skupnosti, „[č]e je mogoče, […] skupaj z vpleteno institucijo ali organom poišče rešitev za odpravo nepravilnosti in ugoditev pritožbi“, kot določa člen 3(5) Sklepa 94/262.

10      V zvezi s tem člen 6 izvedbenih določb z naslovom „Sporazumne rešitve“ v odstavku 1 določa, da si varuh človekovih pravic „čim bolj prizadeva sodelovati s pristojno institucijo pri iskanju sporazumne rešitve za odpravo nepravilnosti in v zadovoljitev pritožnika“. Če varuh človekovih pravic meni, da je bilo tako sodelovanje uspešno, primer zaključi z utemeljenim sklepom ter o tem obvesti pritožnika in pristojno institucijo. Nasprotno, v skladu z odstavkom 3 iste določbe, če „meni, da sporazumna rešitev ni mogoča ali da iskanje sporazumne rešitve ni bilo uspešno, primer zaključi z utemeljenim sklepom, ki lahko vsebuje kritično oceno, ali pa pripravi poročilo z osnutkom priporočil“.

11      Glede možnosti oblikovanja „kritične ocene“ v smislu te zadnje določbe člen 7(1) izvedbenih določb določa, da varuh človekovih pravic oblikuje kritično oceno, kadar meni, „da pristojna institucija ne more več odpraviti nepravilnosti“ in da navedeni primer „nima splošnih učinkov“.

 Dejansko stanje

12      Iz točk od 16 do 36 izpodbijane sodbe izhaja, da je dejansko stanje spora v bistvu tako, kot je opisano spodaj.

13      F. Lamberts je sodeloval na notranjem natečaju, ki ga je organizirala Komisija Evropskih skupnosti za imenovanje začasnih uslužbencev razreda A. Ustnega preizkusa ni opravil, ta neuspeh pa je pripisal dejstvu, da je bil med preizkusom pod vplivom zdravil, ki lahko povzročajo utrujenost in zmanjšajo sposobnost koncentracije. To zdravljenje mu je bilo predpisano po nesreči, ki se je zgodila nekaj tednov pred ustnim preizkusom. Poudaril je, da za preložitev ustnega preizkusa ni zaprosil zaradi klavzule v pozivu k temu preizkusu. Ta klavzula je določala, da „organizacija preizkusov ne omogoča spreminjanja navedenega urnika“.

14      Potem ko je pri organih Komisije zaman prosil za ponovno obravnavo svojega primera, je varuhu človekovih pravic predložil pritožbo.

15      Varuh človekovih pravic je po obravnavi te pritožbe F. Lambertsu 21. oktobra 1999 poslal svoj sklep o tej pritožbi. V njem je navedel, da je glede na njegovo poizvedbo Komisija v praksi pripravljena upoštevati izjemne okoliščine, ki kandidatu preprečujejo, da bi bil navzoč na dan, naveden v pozivu k ustnim preizkusom. Dodal je, da bi morala Komisija v interesu dobrega upravljanja tako klavzulo vključiti v pisni poziv k ustnemu preizkusu in tako kandidate obvestiti o tej možnosti.

16      Toda glede dejstva, da je institucija v obravnavani zadevi pritožniku zavrnila, da bi še enkrat opravljal ustni preizkus, je varuh človekovih pravic v točkah 2.2 in 2.3 sklepa navedel, da mora biti natečaj „organiziran ob upoštevanju načela enakega obravnavanja kandidatov. Zaradi neupoštevanja tega načela se lahko natečaj razveljavi. To lahko povzroči velike finančne in upravne stroške za upravo. Iz mnenja Komisije izhaja, da je Komisija menila, da kandidatu ne more omogočiti drugega ustnega preizkusa. Varuh človekovih pravic opozarja, da v zadevi ni nobenih elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče meniti, da je bila odločitev Komisije, da kandidatu ne bo omogočila ponovnega opravljanja ustnega preizkusa, sprejeta v nasprotju s kakršnim koli pravilom ali načelom, ki zavezuje Komisijo“. Iz teh razlogov je varuh človekovih pravic v obravnavani zadevi menil, da „ni bilo nepravilnosti“.

17      Nazadnje je varuh človekovih pravic izdal kritično oceno glede upravne prakse Komisije na splošno. V njej je ponovil svojo presojo, da bi morala Komisija v interesu dobrega upravljanja v prihodnosti v svoje pisne pozive k ustnemu preizkusu na splošno vključiti posebno klavzulo, s katero bi bili kandidati obveščeni, da se lahko navedeni datum v izjemnih okoliščinah spremeni. Glede pritožbe F. Lambertsa pa je ugotovil, da ker se „ta vidik zadeve nanaša na postopke v zvezi s posebnimi dejstvi v preteklosti, ni treba poiskati sporazumne rešitve“. Tako je varuh človekovih pravic zaključil zadevo.

 Postopek pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba

18      F. Lamberts je 9. avgusta 2000 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložil tožbo zoper varuha človekovih pravic in Parlament, s katero je zahteval povračilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki naj bi ju utrpel zaradi obravnave svoje pritožbe s strani varuha človekovih pravic. Varuh človekovih pravic in Parlament sta predlagala, naj se tožba zavrže kot nedopustna.

19      Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. februarja 2001 tožbo zavrglo kot nedopustno v delu, v katerem je bila usmerjena proti Parlamentu (Lamberts proti varuhu človekovih pravic in Parlamentu, T‑209/00, Recueil, str. II‑765). S sklepom z istega dne je ugovor nedopustnosti, ki ga je vložil varuh človekovih pravic, združilo z odločanjem po temelju. Varuh človekovih pravic je podredno predlagal, naj se tožba zavrne kot neutemeljena.

20      Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi najprej preučilo dopustnost tožbe zoper varuha človekovih pravic. V točkah od 48 do 52 izpodbijane sodbe se je sklicevalo na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero se lahko na podlagi členov 235 ES in 288 ES tožba vloži zoper kateri koli organ Skupnosti zaradi uveljavljanja njegove nepogodbene odgovornosti in povračila škode, ki jo je ta organ povzročil pri izvajanju svojih pristojnosti. Ugotovilo je, da je pristojno za odločanje o odškodninski tožbi zoper varuha človekovih pravic.

21      Sodišče prve stopnje je nato v točki 57 izpodbijane sodbe razsodilo:

„[…] s Sklepom 94/262 je bila varuhu človekovih pravic podeljena ne samo naloga, da v imenu splošnega interesa ugotovi in poskuša odpraviti primere nepravilnosti, ampak tudi, da si čim bolj prizadeva poiskati rešitev, ki je v skladu s posebnim interesom zadevnega državljana. Res je, da ima varuh človekovih pravic, kot poudarja sam, zelo široko diskrecijsko pravico v zvezi z utemeljenostjo pritožb in njihovo nadaljnjo obravnavo in da v tem okviru nima nobene obveznosti glede doseganja rezultatov. Tudi če mora biti nadzor sodišča Skupnosti zato omejen, vseeno ostaja dejstvo, da ni mogoče izključiti primera, da lahko državljan v popolnoma izjemnih okoliščinah dokaže, da je varuh človekovih pravic storil očitno napako pri izvajanju svojih nalog, s čimer je bila zadevnemu državljanu povzročena škoda.“

22      Sodišče prve stopnje je v točkah 58 in 59 iste sodbe menilo:

„58      […] trditve varuha človekovih pravic, ki se nanašajo na nezavezujočo naravo aktov, ki jih lahko sprejme po svojih preiskavah, prav tako ni mogoče sprejeti. Opozoriti je namreč treba, da je bila odškodninska tožba s Pogodbo uvedena kot samostojno pravno sredstvo, ki ima v sistemu pravnih sredstev posebno nalogo in za katero veljajo pogoji za izvajanje, ki so določeni glede na njegov posebni namen […]. Medtem ko je namen ničnostne tožbe in tožbe zaradi nedelovanja kaznovati nezakonitost pravno zavezujočega akta ali neobstoj takega akta, je predmet odškodninske tožbe predlog za povračilo škode, ki izhaja iz akta, ki je pravno zavezujoč ali ne, ali ravnanja, ki ga je treba pripisati instituciji ali organu Skupnosti […].

59      V obravnavani zadevi F. Lamberts varuhu človekovih pravic očita krivdno ravnanje pri obravnavi njegove pritožbe. Ni mogoče izključiti, da se lahko s takim ravnanjem krši pravica, ki je državljanom podeljena s Pogodbo in Sklepom 94/262, in sicer da varuh človekovih pravic poišče zunajsodno rešitev za nepravilnost, ki vpliva na državljane in jim lahko povzroči škodo.“

23      Sodišče prve stopnje je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker F. Lamberts ni dokazal, da je varuh človekovih pravic pri obravnavi njegove pritožbe storil nepravilnosti pri opravljanju nalog.

24      Glede upoštevnih razlogov v okviru te pritožbe je iz izpodbijane sodbe razvidno naslednje.

25      Prvič, F. Lamberts je varuhu človekovih pravic očital, da ga ni opozoril na možnost, da lahko na Sodišče prve stopnje vloži tožbo za razglasitev ničnosti odločbe Komisije. Vendar je Sodišče prve stopnje razsodilo, da se od uslužbenca Skupnosti pričakuje, da je seznanjen s postopkom za vložitev tožbe na Sodišče prve stopnje. Varuh človekovih pravic lahko posamezniku v zvezi s tem svetuje, toda nobena določba prava Skupnosti ga ne obvezuje, da to stori.

26      Drugič, F. Lamberts varuhu človekovih pravic očita, da pri obravnavi njegove pritožbe ni bil nepristranski in objektiven, ker je upošteval mnenje Komisije, čeprav je bilo v angleški različici, to je v jeziku, v katerem je F. Lamberts vložil pritožbo, predloženo po roku, ki ga je določil varuh človekovih pravic. Poleg tega naj ta različica mnenja ne bi ustrezala prvotno poslani francoski različici. V zvezi s tem je Sodišče prve stopnje poudarilo, da rok, ki ga varuh človekovih pravic določi za predložitev mnenja institucije, ni prekluziven, in da v jezikovnih različicah ni razlik glede upoštevnih elementov za obravnavo pritožbe, ki je bila predložena varuhu človekovih pravic.

27      Tretjič, F. Lamberts je trdil, da za varuha človekovih pravic velja dolžnost prizadevanja, da bi našel sporazumno rešitev, s katero bo državljan zadovoljen. Sodišče prve stopnje je opozorilo, da ima varuh človekovih pravic v zvezi s tem zelo široko diskrecijsko pravico. Zato se lahko nepogodbena odgovornost varuha človekovih pravic uveljavlja samo ob očitni kršitvi obveznosti, ki jih ima v tem okviru. Načeloma ne more samo posredovati mnenj institucije zadevnemu državljanu. V obravnavanem primeru je varuh človekovih pravic preučil utemeljenost stališča, ki ga je zagovarjala Komisija, in je lahko, ne da bi storil napako, v svojem sklepu ugotovil, da iskanje sporazumne rešitve, s katero bo F. Lamberts zadovoljen, ne more biti uspešno.

 Predlogi strank pred Sodiščem

28      Varuh človekovih pravic v pritožbi Sodišču predlaga, naj:

–        razveljavi izpodbijano sodbo v delu, v katerem je odškodninska tožba razglašena za dopustno;

–        to tožbo razglasi za nedopustno.

29      F. Lamberts je v sodnem tajništvu Sodišča vložil odgovor na tožbo. Sodišču predlaga, naj:

–        pritožbo zavrne;

–        razveljavi izpodbijano sodbo v delu, v katerem se nanaša na temelj predloga, vloženega na prvi stopnji, in torej:

–        primarno:

–        varuhu človekovih pravic naloži, naj mu plača odškodnino v višini 2.468.787 EUR za premoženjsko in finančno škodo ter odškodnino v višini 124.000 EUR za nepremoženjsko škodo, skupaj z zakonitimi obrestmi do celotnega plačila,

–        varuhu človekovih pravic naloži plačilo stroškov postopka,

–        podredno:

–        varuhu človekovih pravic naloži, naj mu plača odškodnino v višini 1.234.394 EUR za premoženjsko in finančno škodo ter odškodnino v višini 124.000 EUR za nepremoženjsko škodo, skupaj z zakonitimi obrestmi do celotnega plačila,

–        varuhu človekovih pravic naloži plačilo stroškov postopka.

30      Parlament je vložil intervencijsko vlogo v podporo varuhu človekovih pravic.

 Glavna pritožba

31      Člen 56 Statuta Sodišča določa, da se lahko pritožba pri Sodišču vloži med drugim proti odločitvam Sodišča prve stopnje o procesnih vprašanjih glede nepristojnosti ali nedopustnosti in da lahko tako pritožbo vloži katera koli stranka, ki v celoti ali delno ni uspela s svojimi predlogi.

32      Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi najprej zavrnilo ugovor nedopustnosti varuha človekovih pravic zoper tožbo F. Lambertsa in nato tožbo F. Lambertsa zavrnilo kot neutemeljeno.

33      Ker varuh človekovih pravic s svojimi predlogi delno ni uspel, je torej njegova pritožba zoper sodbo Sodišča prve stopnje v delu, v katerem je njegov ugovor nedopustnosti zavrnjen, dopustna (glej v tem smislu sodbi z dne 21. januarja 1999 v zadevi Francija proti Comafrica in drugim, C‑73/97 P, Recueil, str. I‑185, in z dne 26. februarja 2002 v zadevi Svet proti Boehringer, C‑23/00 P, Recueil, str. I‑1873, točka 50).

34      Nato je treba poudariti, da varuh človekovih pravic ne izpodbija ugotovitve Sodišča prve stopnje, da je to v skladu s členoma 235 ES in 288, drugi odstavek, ES pristojno za odločanje o odškodninskih tožbah, vloženih zoper njega kot organ Skupnosti.

35      Varuh človekovih pravic namreč priznava, da načeloma državljan lahko vloži odškodninsko tožbo za povračilo škode, ki bi mu bila povzročena zaradi njegovega morebitnega krivdnega ravnanja, to je dejanj, ločenih od preiskovalnih postopkov, ki bi bila storjena v nasprotju z dolžnostmi, ki so za varuha človekovih pravic določene s Pogodbo in njegovim statutom, in s katerimi bi bile kršene subjektivne pravice državljana, kot je pravica do ohranitve zaupnosti nekaterih informacij.

36      Nasprotno pa meni, da je v nasprotju s pravom Skupnosti, če je odškodninska tožba vložena zoper njega v okoliščinah, kakršne so v tem primeru, ker je namen navedene tožbe nadzor nad zakonitostjo preiskovalnega postopka, ki ga je opravil, in njegove odločitve o zaključku postopka. Sodišče prve stopnje naj bi s tem prekoračilo meje, ki veljajo za sodni nadzor nad njegovo dejavnostjo.

37      Varuh človekovih pravic se v podporo svoji pritožbi sklicuje na en pritožbeni razlog, ki se nanaša po eni strani na kršitev prava Skupnosti s strani Sodišča prve stopnje, zlasti člena 195 ES in Sklepa 94/262, ter po drugi strani na to, da Sodišče prve stopnje ni upoštevalo svoje sodne prakse in sodne prakse Sodišča ali ju je napačno razlagalo.

38      Ta pritožbeni razlog je razdeljen na tri dele.

 Prvi del pritožbenega razloga

 Predstavitev in trditve

39      Varuh človekovih pravic, ki ga podpira Parlament, s prvim delom pritožbenega razloga Sodišču prve stopnje očita, da je opravilo sodni nadzor nad zakonitostjo preiskovalnega postopka in odločitve o zaključku postopka, medtem ko je na podlagi določb, ki urejajo izvajanje nalog varuha človekovih pravic in njegovo odgovornost, nadzor podeljen Parlamentu.

40      V zvezi s tem se opira na člen 195 ES in člen 3(7) in (8) Sklepa 94/262, v skladu s katerima mora varuh človekovih pravic Parlamentu predložiti posebna poročila in letno poročilo o svoji dejavnosti. V bistvu navaja, da Parlament ta poročila analizira in o njih razpravlja. Poudarja, da je bila preiskava glede pritožbe F. Lambertsa navedena v letnem poročilu za leto 1999, ki je bilo Parlamentu predloženo aprila 2000. Parlament je, potem ko je to poročilo analiziral, izdelal svoje poročilo, ki ga je sprejel julija 2000. Sodišče prve stopnje naj bi s tem, da je sprejelo, da bo vsebinsko preučilo zadevo, v kateri je F. Lamberts izpodbijal način, na katerega je varuh človekovih pravic obravnaval njegovo pritožbo, in njegove sklepne ugotovitve, napačno izvedlo nadzor nad zakonitostjo preiskovalnega postopka varuha človekovih pravic in njegovih sklepnih ugotovitev, s čimer naj bi bil podvojen nadzor, za katerega je na podlagi Pogodbe ES odgovoren Parlament in ki naj bi bil že opravljen.

41      Poleg tega varuh človekovih pravic trdi, da člen 195(2) ES in člen 8 Sklepa 94/262 določata posebni postopek, če bi varuh človekovih pravic storil resno napako ali več napak, na podlagi katerih bi bilo mogoče dvomiti o njegovi sposobnosti izpolnjevanja nalog. V takem primeru bi lahko Sodišče na zahtevo Parlamenta razrešilo varuha človekovih pravic. Če je F. Lamberts menil, da varuh človekovih pravic ni pravilno obravnaval njegove pritožbe, bi moral zadevo predložiti Parlamentu, in ne Sodišču prve stopnje v okviru odškodninske tožbe.

42      Varuh človekovih pravic in Parlament dodajata, da bi lahko razlage, na katere se je oprlo Sodišče prve stopnje, da bi tožbo za povračilo škode, ki jo je povzročil varuh človekovih pravic, razglasilo za dopustno, škodovale institucionalnemu ravnotežju, vzpostavljenemu okoli njega, in povzročilo pomisleke o njegovi neodvisnosti, določeni v členu 195(3) ES.

 Presoja Sodišča

43      Treba je ugotoviti, da Sodišče prve stopnje ni napačno razlagalo prava, ko je menilo, da sodni nadzor nad dejavnostmi varuha človekovih pravic ni izključen zaradi nadzornih pristojnosti, ki jih ima v zvezi z njimi Parlament.

44      Po eni strani namreč obveznosti varuha človekovih pravic, da poroča Parlamentu, ni mogoče razlagati kot nadzor Parlamenta nad njegovim dobrim izvajanjem nalog pri obravnavi pritožb državljanov.

45      Po drugi strani se postopek razrešitve varuha človekovih pravic po uradni dolžnosti nanaša na presojo njegove dejavnosti na splošno, in ne na nadzor njegovega izpolnjevanja nalog pri obravnavi pritožbe državljana, ki ga opravi Parlament.

46      Pristojnosti, ki jih ima Parlament v zvezi z varuhom človekovih pravic, nikakor niso enake pooblastilu za sodni nadzor.

47      Zato sodni nadzor nad dejavnostjo varuha človekovih pravic ne podvaja nadzora, ki ga izvaja Parlament.

48      Glede zatrjevanega tveganja, da bi sodni nadzor nad dejavnostjo varuha človekovih pravic vzbudil pomisleke o njegovi neodvisnosti, se priznanje odgovornosti zaradi škode, ki je bila povzročena zaradi dejavnosti varuha človekovih pravic, ne nanaša na njegovo osebno odgovornost, ampak na odgovornost Skupnosti. Ne zdi pa se, da bi lahko možnost uveljavljanja odgovornosti Skupnosti pod nekaterimi pogoji zaradi ravnanja varuha človekovih pravic pri izvajanju svojih nalog, ki bi bilo v nasprotju s pravom Skupnosti, vzbudila pomisleke o neodvisnosti varuha človekovih pravic.

49      V skladu z ustaljeno sodno prakso je na področju odgovornosti Skupnosti za škodo, ki je bila posameznikom povzročena s kršitvijo prava Skupnosti, za katero je odgovorna institucija ali organ Skupnosti, pravica do povračila priznana, če so izpolnjeni trije pogoji, in sicer, da kršeno pravno pravilo posameznikom podeljuje pravice, da je kršitev dovolj resna in da obstaja neposredna vzročna zveza med kršitvijo obveznosti, ki velja za storilca, in škodo, ki so jo utrpeli oškodovanci (glej sodbo z dne 10. julija 2003 v zadevi Komisija proti Fresh Marine, C‑472/00 P, Recueil, str. I‑7541, točka 25 in navedena sodna praksa). Pri drugem pogoju je odločilno merilo za ugotovitev, ali je kršitev prava Skupnosti dovolj resna, to, da je v okoliščinah, kakršne so v tem primeru, zadevna institucija ali zadevni organ Skupnosti očitno in hudo prekoračil omejitve, ki veljajo za njegovo diskrecijsko pravico (zgoraj navedena sodba Komisija proti Fresh Marine, točka 26).

50      Da bi se ugotovilo, ali je bila storjena dovolj resna kršitev prava Skupnosti, da bi se lahko uveljavljala nepogodbena odgovornost Skupnosti zaradi ravnanja varuha človekovih pravic, je treba upoštevati posebnosti njegove funkcije. V tem okviru je treba opozoriti, da ima varuh človekovih pravic samo obveznost prizadevanja in da ima široko diskrecijsko pravico.

51      Tako v nasprotju s trditvami varuha človekovih pravic in Parlamenta nadzor, ki ga drugi izvaja nad prvim, ne izključuje sodnega nadzora, ki ga je treba izvajati ob upoštevanju posebnosti funkcije varuha človekovih pravic.

52      Zato Sodišče prve stopnje ni kršilo določb prava Skupnosti, ki urejajo izvajanje nalog varuha človekovih pravic in nadzor nad njim, ko je odškodninsko tožbo, ki temelji na nepogodbeni odgovornosti Skupnosti zaradi domnevno nepravilne obravnave pritožbe s strani varuha človekovih pravic, razglasilo za načeloma dopustno. Potem ko je Sodišče prve stopnje priznalo, da ima varuh človekovih pravic široko diskrecijsko pravico v zvezi z utemeljenostjo pritožb in njihovo nadaljnjo obravnavo in da v tem okviru nima nobene obveznosti glede doseganja rezultatov, je v točki 57 izpodbijane sodbe pravilno razsodilo, da tudi če mora biti nadzor sodišča Skupnosti zato omejen, ni mogoče izključiti, da lahko državljan v popolnoma izjemnih okoliščinah dokaže, da je varuh človekovih pravic pri izvajanju svojih nalog storil dovolj resno kršitev prava Skupnosti, s čimer je bila zadevnemu državljanu povzročena škoda.

53      Prvi del pritožbenega razloga torej ni utemeljen.

 Drugi del pritožbenega razloga

 Predstavitev in trditve

54      Varuh človekovih pravic, ki ga podpira Parlament, z drugim delom pritožbenega razloga Sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo pravo, ko je odškodninsko tožbo, ki je bila v resnici namenjena izpodbijanju zakonitosti preiskovalnega postopka in odločitve o zaključku postopka, razglasilo za dopustno, čeprav na podlagi sodne prakse Sodišča prve stopnje in Sodišča pravna sredstva, ki so za to določena s Pogodbo, v zvezi z varuhom človekovih pravic niso dopustna.

55      Varuh človekovih pravic je zlasti trdil, da preiskave, ki jih opravi, in sklepne ugotovitve, do katerih pride, tudi če se imenujejo „sklepi“, nimajo nikakršnega neposrednega pravnega učinka na položaj državljanov in nikakršnega zavezujočega pravnega učinka za zadevno institucijo. Zato meni, da tudi če bi bile pri njegovih preiskavah storjene formalne napake in tudi če bi bilo pri njegovih ugotovitvah pravo uporabljeno napačno, navedene preiskave in ugotovitve ne bi nikakor mogle povzročiti škode za pritožnike, ki so utrpeli škodo zaradi nepravilnosti, za katero je odgovorna institucija Skupnosti, in ne varuh človekovih pravic.

56      Varuh človekovih pravic poleg tega Sodišču prve stopnje očita, da je v točkah od 64 do 85 izpodbijane sodbe podrobno analiziralo njegovo preiskavo in njegove ugotovitve, kot bi to storilo v okviru ničnostne tožbe, in da je tako opravilo pravi nadzor nad zakonitostjo celotnega preiskovalnega postopka in njegovih ugotovitev.

57      S tem naj Sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo razlike med odškodninskimi tožbami na eni strani ter ničnostnimi tožbami in tožbami zaradi nedelovanja na drugi strani in naj bi tako spregledalo svojo sodno prakso in sodno prakso Sodišča, iz katerih naj bi izhajalo, da preiskave in odločitve varuha človekovih pravic ne morejo biti predmet sodnega nadzora v okviru zadnjenavedenih dveh oblik tožb.

58      Varuh človekovih pravic Sodišču prve stopnje očita, da je pod pretvezo odškodninske tožbe vseeno omogočilo tak sodni nadzor in tako odprlo pot za vložitev številnih ničnostnih tožb ali celo tožb zaradi nedelovanja zoper varuha človekovih pravic pod pretvezo domnevnih odškodninskih tožb. Sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo, da je F. Lamberts z odškodninsko tožbo zoper varuha človekovih pravic v resnici zlorabil pravni sredstvi ničnostne tožbe in tožbe zaradi nedelovanja.

 Presoja Sodišča

59      Tožba zaradi odgovornosti je samostojno pravno sredstvo, ki ima v sistemu pravnih sredstev posebno nalogo in za katero veljajo pogoji za izvajanje, ki so določeni glede na njegov posebni namen (sodba z dne 28. aprila 1971 v zadevi Lütticke proti Komisiji, 4/69, Recueil, str. 325, točka 6, in sklep z dne 21. junija 1993 v zadevi Van Parijs in drugi proti Svetu in Komisiji, C‑257/93, Recueil, str. I‑3335, točka 14). Medtem ko je namen ničnostne tožbe in tožbe zaradi nedelovanja kaznovati nezakonitost pravno zavezujočega akta ali neobstoj takega akta, je predmet tožbe zaradi odgovornosti predlog za povračilo škode, ki izhaja iz nezakonitega akta ali ravnanja, ki ga je treba pripisati instituciji ali organu Skupnosti (glej v tem smislu sodbe z dne 10. julija 1985 v zadevi CMC proti Komisiji, 118/83, Recueil, str. 2325, točke od 29 do 31; z dne 27. marca 1990 v zadevi Grifoni proti Komisiji, C‑308/87, Recueil, str. I‑1203, in z dne 15. septembra 1994 v zadevi KYDEP proti Svetu in Komisiji, C‑146/91, Recueil, str. I‑4199).

60      Eden od pogojev za pravico do povračila je, kot je bilo opozorjeno v točki 49 te sodbe, obstoj dovolj resne kršitve pravnega pravila, ki posameznikom podeljuje pravice. Tako je treba v zvezi z nepogodbeno odgovornostjo Skupnosti presoditi ravnanje, ki je vzrok za škodo, da bi se ugotovila odgovornost institucije ali organa Skupnosti.

61      Če namreč sodišče Skupnosti ne bi moglo presoditi zakonitosti ravnanja institucije ali organa Skupnosti, bi bil postopku iz člena 235 ES odvzet polni učinek.

62      Zato je treba v okviru tožbe, ki temelji na nepogodbeni odgovornosti Skupnosti in je namenjena povračilu škode, ki je bila domnevno povzročena zaradi tega, kako je varuh človekovih pravic obravnaval pritožbo, presoditi zakonitost ravnanja varuha človekovih pravic pri izvajanju svojih nalog.

63      Sodišče prve stopnje je v točkah od 64 do 85 izpodbijane sodbe torej pravilno poskušalo ugotoviti, ali je varuh človekovih pravic storil dovolj resno kršitev prava Skupnosti, ki mu jo je očital F. Lamberts, in preverilo, kako je varuh človekovih pravic obravnaval pritožbo F. Lambertsa, da bi ugotovilo, ali mora ugoditi tožbi, ki mu je bila predložena.

64      Skratka, Sodišče prve stopnje z razglasitvijo tožbe F. Lambertsa za dopustno ni napačno uporabilo prava glede obsega odškodninske tožbe.

65      Zato je drugi del pritožbenega razloga neutemeljen.

 Tretji del pritožbenega razloga

 Predstavitev in trditve

66      Varuh človekovih pravic, ki ga podpira Parlament, s tretjim delom pritožbenega razloga Sodišču prve stopnje v bistvu očita, da je kršilo pravo Skupnosti, ko je odškodninsko tožbo, ki jo je zoper njega vložil F. Lamberts, razglasilo za dopustno, čeprav se je ta tožba nanašala na povračilo škode, povzročene zaradi ravnanja Komisije. F. Lamberts, ki ni v predpisanem roku vložil ničnostne tožbe zoper odločitve Komisije, sprejete v zvezi z njim, naj bi v resnici pod pretvezo odškodninske tožbe zoper varuha človekovih pravic poskušal obiti roke, ki veljajo za ničnostno tožbo, da bi pred sodiščem Skupnosti izpodbijal zakonitost navedenih odločitev Komisije.

 Presoja Sodišča

67      Varuh človekovih pravic nikakor ne more biti odgovoren za ravnanje Komisije. Tožba za povračilo škode, ki je nastala zaradi ravnanja institucije ali organa skupnosti, mora biti usmerjena zoper to institucijo ali ta organ.

68      F. Lamberts je v podporo tožbi, vloženi na prvi stopnji na Sodišču prve stopnje, trdil, da je utrpel škodo zaradi napak in malomarnosti, ki jih je pri obravnavi njegove prošnje zagrešil varuh človekovih pravic. Njegova tožba se torej ne nanaša na povračilo škode, ki bi nastala zaradi škodljivega ravnanja Komisije.

69      Zato je Sodišče prve stopnje v točki 51 izpodbijane sodbe pravilno razsodilo, da F. Lamberts s tožbo, vloženo pri njem, poskuša doseči povračilo škode, ki naj bi jo po njegovem mnenju utrpel zaradi malomarnosti varuha človekovih pravic pri izvajanju nalog, ki so mu bile dodeljene s Pogodbo ES.

70      Tretji del pritožbenega razloga, ki ga navaja varuh človekovih pravic, zato ni utemeljen.

71      V teh okoliščinah je treba glavno pritožbo zavrniti.

 Nasprotna pritožba

72      F. Lamberts v podporo nasprotni pritožbi, ki jo je vložil, navaja dva pritožbena razloga.

73      Varuh človekovih pravic in Parlament trdita, da je treba nasprotno pritožbo zavreči kot nedopustno.

 Prvi pritožbeni razlog

74      F. Lamberts s prvim pritožbenim razlogom Sodišču prve stopnje očita, da je kršilo Sklep 94/262, ker ni ugotovilo nobene napake varuha človekovih pravic. Sodišče prve stopnje naj bi tako kršilo člen 2(5) tega sklepa s tem, da varuha človekovih pravic ni kaznovalo, ker mu ni pravočasno svetoval, naj vloži tožbo na sodišče Skupnosti, ter člen 3(5) tega sklepa s tem, da ga ni kaznovalo, ker ni poskušal doseči sporazumne rešitve, s katero bi bil zadovoljen, s čimer varuh človekovih pravic ni izpolnil naloge, za katero ga je Parlament postavil.

 Dopustnost pritožbenega razloga

75      Treba je poudariti, da kadar pritožnik izpodbija, kako je Sodišče prve stopnje razlagalo ali uporabilo pravo Skupnosti, se pravna vprašanja, obravnavana v postopku na prvi stopnji, lahko ponovno obravnavajo v pritožbenem postopku. Če namreč pritožnik ne bi mogel tako utemeljiti svoje pritožbe z razlogi in trditvami, ki jih je uporabil že pred Sodiščem prve stopnje, bi pritožbeni postopek deloma izgubil svoj pomen (glej sklep z dne 11. novembra 2003 v zadevi Martinez proti Parlamentu, C‑488/01 P, Recueil, str. I‑13355, točka 39 in navedena sodna praksa).

76      Vendar pa iz člena 225 ES, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča in člena 112(1), prvi pododstavek, točka (c), Poslovnika Sodišča izhaja, da morajo biti v pritožbi jasno navedeni sporni elementi sodbe, katere razveljavitev se zahteva, in pravne trditve, ki posebej podpirajo ta predlog (glej zgoraj navedeni sklep Martinez proti Parlamentu, točka 40 in navedena sodna praksa).

77      Tej zahtevi ne ustreza pritožba, v kateri so samo ponovljeni tožbeni razlogi in trditve, ki so že bili predloženi Sodišču prve stopnje, ne da bi vsebovala navedbe, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti napačno uporabo prava v izpodbijani sodbi. Taka pritožba namreč v resnici pomeni zgolj predlog za ponovno preučitev tožbe, vložene pri Sodišču prve stopnje, za kar pa Sodišče ni pristojno (sodba z dne 4. julija 2000 v zadevi Bergaderm in Goupil proti Komisiji, C‑352/98 P, Recueil, str. I‑5291, točka 35).

78      V obravnavani zadevi pa je F. Lamberts s prvim pritožbenim razlogom posebej opredelil napačno uporabo prava, ki se očita Sodišču prve stopnje, in dejansko grajal razlago prava Skupnosti, na katero se je oprlo. Namen tega pritožbenega razloga je namreč izpodbijati stališče, ki ga je Sodišče prve stopnje sprejelo do pravnega vprašanja, ki mu je bilo predloženo na prvi stopnji, to je razlago določb Skupnosti, na podlagi katerih lahko varuh človekovih pravic pritožniku svetuje, naj se obrne na drug organ, in si mora čim bolj prizadevati, da poišče sporazumno rešitev.

79      Prvi pritožbeni razlog je torej dopusten.

 Utemeljenost pritožbenega razloga

80      Treba je ugotoviti, da z določbami, ki urejajo izvajanje nalog varuha človekovih pravic, zlasti ne s členom 2(5) Sklepa 94/262, varuhu človekovih pravic ni naložena nobena obveznost, da pritožnika obvesti o drugih pravnih sredstvih, ki jih ima na voljo, in rokih, ki jih je treba upoštevati za njihovo uporabo. Še zlasti ni dolžan pritožniku svetovati, naj uporabi kakršno koli pravno sredstvo.

81      Čeprav je lahko v interesu dobrega izpolnjevanja naloge, ki je bila varuhu človekovih pravic podeljena s Pogodbo, da po potrebi zadevnega državljana obvesti o tožbah, ki jih lahko vloži, da bi najbolje uresničil svoje interese, člena 2(5) Sklepa 94/262 ni mogoče razlagati tako, da pomeni pravico pritožnika, da je napoten na Sodišče prve stopnje, da bi pri njem vložil ničnostno tožbo zoper odločbo institucije, ki je predmet pritožbe.

82      Glede iskanja sporazumne rešitve v sporu med osebo, ki je varuhu človekovih pravic predložila pritožbo, in institucijo Skupnosti je varuh človekovih pravic v skladu s členom 3(5) Sklepa 94/262 dolžan zgolj sodelovati z zadevno institucijo pri iskanju rešitve za odpravo nepravilnosti in v zadovoljitev pritožnika. Za to ima zelo široko diskrecijsko pravico. Zlasti mora presoditi, ali se lahko predvidi iskanje rešitve, s katero bo pritožnik zadovoljen, saj obstajajo primeri, v katerih taka rešitev ni mogoča, kot izhaja iz člena 6(3) izvedbenih določb, in takrat varuh človekovih pravic primer zaključi z utemeljenim sklepom. Varuhu človekovih pravic nikakor ni mogoče očitati, da ni pravilno izpolnil naloge, ki mu je dodeljena, samo zato, ker je ugotovil, da ni mogoče najti zadovoljive rešitve za pritožnika. Sodišče prve stopnje torej ni napačno uporabilo prava niti pri razlagi določb Skupnosti, v skladu s katerimi si varuh človekovih pravic čim bolj prizadeva poiskati sporazumno rešitev, niti ko je v točki 85 svoje sodbe razsodilo, da lahko varuh človekovih pravic, ne da bi storil nepravilnosti pri opravljanju nalog, v sklepu, s katerim zaključi preiskavo, ugotovi, da iskanje sporazumne rešitve, s katero bo pritožnik zadovoljen, ne more biti uspešno.

83      Prvi pritožbeni razlog F. Lambertsa je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

 Drugi pritožbeni razlog

84      F. Lamberts z drugim pritožbenim razlogom Sodišču prve stopnje očita, da je storilo dve veliki napaki pri presoji.

85      Prvič, Sodišču prve stopnje očita, da je storilo napako pri presoji, ker je v točki 82 izpodbijane sodbe navedlo, da „iz mnenja Komisije o pritožnikovi pritožbi in dopisa člana Komisije, pristojnega za kadrovske zadeve, z dne 15. decembra 1999 izhaja, da je Komisija pritožniku zavrnila dovoljenje, da bi še enkrat opravljal ustni preizkus ali da bi poiskal kakršno koli drugo alternativno rešitev“, čeprav ni F. Lamberts nikoli zaprosil, da bi še enkrat opravljal ustni preizkus.

86      V zvezi s tem je po eni strani treba poudariti, da je Sodišče prve stopnje v točki 81 izpodbijane sodbe opozorilo, da obstajajo primeri, v katerih varuh človekovih pravic ne more poiskati sporazumne rešitve, in v točki 82 menilo, da to velja v obravnavanem primeru, ker Komisija F. Lambertsu ni dovolila, da bi še enkrat opravljal ustni preizkus ali da bi poiskal kakršno koli drugo alternativno rešitev.

87      Po drugi strani F. Lamberts s trditvijo, s katero graja točko 82 izpodbijane sodbe, ne dokaže, kako naj bi Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ko je v obravnavanem primeru preverilo, ali je sporazumna rešitev mogoča.

88      Trditev, ki jo F. Lamberts navaja najprej, je torej iz razlogov, navedenih v točki 76 te sodbe, treba zavreči kot nedopustno.

89      Drugič, Sodišče prve stopnje naj bi storilo napako pri presoji s tem, da se je oprlo na očitno napačno obrazložitev, ko je v točki 84 izpodbijane sodbe trdilo, da „je pritožnik šele v postopku pred Sodiščem prve stopnje navedel primere različnih alternativnih rešitev, ki bi jih po njegovem mnenju bilo treba in jih je bilo mogoče predvideti“, čeprav naj bi bilo iz dokumentov v spisu in v zvezi s tem zlasti iz Priloge 26, v kateri se pritožnik sklicuje na pojem „posebni svetovalec“, jasno, da je F. Lamberts take rešitve navedel pri preiskavi pritožbe, in preden je varuh človekovih pravic sprejel odločitev, ter da jih ta ni nikoli upošteval.

90      Ugotoviti je treba, da je treba to grajo v zvezi s točko 84 izpodbijane sodbe, ker se nanaša na vse dokumente v spisu, šteti za grajo presoje dokazov, ki jih je uporabilo Sodišče prve stopnje, ki je Sodišče ne more preveriti v okviru pritožbe, ker je ta v skladu s členom 225 ES in členom 58 Statuta Sodišča omejena na pravna vprašanja.

91      Ob predpostavki, da bi se lahko sklicevanje na Prilogo 26 k spisu, ki ga je F. Lamberts predložil Sodišču prve stopnje, analiziralo kot pritožbeni razlog, ki se nanaša na izkrivljanje tega dokumenta, je treba ugotoviti, da to prilogo sestavlja korespondenca med F. Lambertsom in sekretariatom varuha človekovih pravic, zlasti dopis z dne 12. marca 1999, v katerem se sklicuje na pojem „posebni svetovalec“. F. Lamberts v tem dopisu namiguje na prakso vključevanja brez predhodnega natečaja, ki je v nasprotju s pravili dostopa do javne službe v Skupnosti, kot so določena s Kadrovskimi predpisi za uradnike Evropskih skupnosti, ki naj bi bila izvedena v okviru vključitve osebja schengenskega sekretariata v generalni sekretariat Sveta Evropske unije, in prosi, naj organ za imenovanja pri Komisiji v zvezi z njim izkaže prilagodljivost.

92      Glede na zgoraj navedene dokumente se ne zdi, da je F. Lamberts na stopnji pred postopkom pred Sodiščem prve stopnje konkretno predlagal rešitve, ki bi jim bilo treba dati prednost pred novim pozivom k opravljanju ustnega preizkusa. Poleg tega Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo predloga za prilagodljivost v zvezi z F. Lambertsom kot alternativno rešitev, ki bi jo bilo mogoče predvideti.

93      Sodišče prve stopnje je torej brez izkrivljanja dokazov, ki so mu bili predloženi, v točki 84 izpodbijane sodbe menilo, da F. Lamberts na stopnji pred vložitvijo svoje tožbe ni predlagal alternativnih rešitev, tako da varuh človekovih pravic ni mogel posebej sprejeti stališča do takih predlogov pred vložitvijo navedene tožbe.

94      Glede na zgoraj navedeno se nasprotna pritožba v celoti zavrne.

 Stroški

95      V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Vendar lahko Sodišče v skladu s členom 69(3) Poslovnika stroške razdeli ali odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka uspe samo deloma, ali v izjemnih okoliščinah. Ker sta stranki s svojimi predlogi uspeli samo deloma, je treba odločiti, da vsaka nosi svoje stroške. Poleg tega v skladu s členom 69(4) Poslovnika Parlament, ki je interveniral v sporu, nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE (občna seja)

razsodilo:

1)      Glavna pritožba in nasprotna pritožba se zavrneta.

2)      Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 23. marca 2004.

* Jezik postopka: francoščina.