18.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 332/1

(1)

Izziv, ki ga predstavljajo čezmejno izogibanje davkom, agresivno davčno načrtovanje in škodljiva davčna konkurenca, se je znatno povečal ter je postal zelo zaskrbljujoč znotraj Unije in tudi na svetovni ravni. Erozija davčne osnove znatno zmanjšuje nacionalne davčne prihodke, kar države članice ovira pri izvajanju rasti prijaznih davčnih politik. Izdaja vnaprejšnjih davčnih stališč, ki omogočajo dosledno in pregledno izvajanje zakonodaje, je tudi v Uniji običajna praksa. S pojasnjevanjem davčne zakonodaje davčnim zavezancem je podjetjem zagotovljena varnost, to pa lahko spodbuja naložbe in spoštovanje zakonodaje ter tako pripomore k doseganju cilja nadaljnjega razvoja enotnega trga v Uniji na podlagi načel in svoboščin, na katerih temeljijo Pogodbe. Vendar prihaja zaradi davčnih stališč, izdanih v podporo strukturam davčnega načrtovanja, v nekaterih primerih do nizke obdavčitve umetno zvišanih zneskov prihodka v državi, ki je izdala, spremenila ali obnovila vnaprejšnje davčno stališče, tako da vsem drugim zadevnim državam preostane le obdavčitev umetno znižanih zneskov prihodka. Zato je nujno potrebno, da se poveča preglednost. V ta namen je treba izboljšati orodja in mehanizme, vzpostavljene z Direktivo Sveta 2011/16/EU (4).

(2)

Evropski svet je v sklepih z dne 18. decembra 2014 poudaril, da se je nujno treba prizadevneje boriti proti izogibanju davkom in agresivnemu davčnemu načrtovanju, tako na svetovni ravni kot na ravni Unije. Poudaril je pomen preglednosti in obenem pozdravil namero Komisije, da bo predložila predlog o avtomatični izmenjavi podatkov o davčnih stališčih v Uniji.

(3)

Direktiva 2011/16/EU določa obvezno izmenjavo podatkov na lastno pobudo med državami članicami v petih specifičnih primerih in v določenih rokih. Izmenjava podatkov na lastno pobudo v primerih, da ima pristojni organ ene države članice razloge za domnevo, da morda prihaja do izgube davka v drugi državi članici, že zdaj velja za davčna stališča s čezmejno razsežnostjo, ki jih država članica izda, spremeni ali obnovi za določenega davčnega zavezanca v zvezi z razlago ali uporabo davčnih predpisov v prihodnosti.

(4)

Vendar učinkovito izmenjavo podatkov na lastno pobudo v zvezi z vnaprejšnjimi davčnimi stališči s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjimi cenovnimi sporazumi ovira več pomembnih praktičnih težav, kot je diskrecijska pravica države članice, ki je tak dokument izdala, da odloči o tem, katere druge države članice bi morale biti o tem obveščene. Zato bi morali biti izmenjani podatki po potrebi dostopni vsem drugim državam članicam.

(5)

Področje uporabe avtomatične izmenjave podatkov o vnaprejšnjih davčnih stališčih s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjih cenovnih sporazumih, ki so bili izdani, spremenjeni ali obnovljeni za določeno osebo ali skupino oseb, ki ima pravico, da se na ta stališča in te sporazume sklicuje, bi moralo zajemati kakršne koli materialne oblike (ne glede na to, ali so zavezujoče ali nezavezujoče narave, in način njihove izdaje).

(6)

Zaradi pravne varnosti bi bilo treba spremeniti Direktivo 2011/16/EU, in sicer bi bilo treba vanjo vključiti ustrezno opredelitev vnaprejšnjega davčnega stališča s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjega cenovnega sporazuma. Opredelitvi bi morali biti dovolj splošni, da bi zajemali različne primere, med drugim tudi naslednje vrste vnaprejšnjih davčnih stališč s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjih cenovnih sporazumov:

(7)

Davčni zavezanci imajo pravico, da se na vnaprejšnja davčna stališča s čezmejnim učinkom ali vnaprejšnje cenovne sporazume sklicujejo v okviru denimo davčnega postopka ali davčnega nadzora, vendar pod pogojem, da so bila dejstva, na katerih temeljijo vnaprejšnja davčna stališča s čezmejnim učinkom ali vnaprejšnji cenovni sporazumi, podrobno predstavljena in da davčni zavezanci upoštevajo pogoje teh stališč ali sporazumov.

(8)

Države članice bodo podatke izmenjavale ne glede na to, ali davčni zavezanec upošteva pogoje vnaprejšnjega davčnega stališča s čezmejnim učinkom ali vnaprejšnjega cenovnega sporazuma.

(9)

Posredovanje podatkov ne bi smelo povzročiti razkritja poslovne, industrijske ali poklicne skrivnosti oziroma poslovnega procesa niti razkritja podatkov, ki bi bilo v nasprotju z javnim redom.

(10)

Da se zagotovijo koristi obvezne avtomatične izmenjave podatkov o vnaprejšnjih davčnih stališčih s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjih cenovnih sporazumih, bi bilo treba podatke sporočiti takoj po izdaji, spremembi ali obnovitvi takih dokumentov; v ta namen bi bilo zato treba določiti redne časovne presledke za sporočanje podatkov. Prav zato je tudi primerno, da se določi obvezna avtomatična izmenjava podatkov o vnaprejšnjih davčnih stališčih s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjih cenovnih sporazumih, ki so bili izdani, spremenjeni ali obnovljeni v obdobju petih let pred začetkom uporabe te direktive in ki so še vedno veljavni 1. januarja 2014. Določene osebe ali določena skupina oseb s skupnim letnim čistim prihodkom, nižjim od 40 000 000 EUR, pa bi lahko bila pod določenimi pogoji izvzeta iz takšne obvezne avtomatične izmenjave.

(11)

Zaradi zagotovitve pravne varnosti je primerno, da se pod zelo strogimi pogoji iz obvezne avtomatične izmenjave izvzamejo dvostranski ali večstranski vnaprejšnji cenovni sporazumi s tretjimi državami, temelječi na obstoječih mednarodnih pogodbah, sklenjenih s temi državami, če določbe teh pogodb ne dopuščajo, da se podatki, prejeti na podlagi teh pogodb, razkrijejo državi, ki ni stranka pogodbe. Namesto tega bi bilo treba v teh primerih izmenjati podatke iz odstavka 6 člena 8a v zvezi z zahtevami, na podlagi katerih se izdajo takšni dvostranski ali večstranski vnaprejšnji cenovni sporazumi. Torej bi tedaj ob podatkih, ki bi jih bilo treba sporočiti, morali označiti, da so ti poslani na podlagi takšne zahteve.

(12)

Obvezna avtomatična izmenjava podatkov o vnaprejšnjih davčnih stališčih s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjih cenovnih sporazumih bi morala vsakič vključevati sporočanje določenih osnovnih podatkov, ki bi bili dostopni vsem državam članicam. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo, da po postopku iz Direktive 2011/16/EU (kar vključuje Odbor za upravno sodelovanje pri obdavčevanju) določi praktične postopke, potrebne za standardizacijo sporočanja takih podatkov zaradi oblikovanja standardnega obrazca, ki se bo uporabljal za izmenjavo podatkov. Navedeni postopek bi bilo treba uporabiti tudi pri določitvi nadaljnjih praktičnih postopkov v zvezi z izmenjavo podatkov, kot je določitev jezikovnih zahtev, ki bi veljale za izmenjavo podatkov, pri kateri bi se uporabljal standardni obrazec.

(13)

Primerno je, da se pri oblikovanju takega standardnega obrazca za obvezno avtomatično izmenjavo podatkov upošteva delo, opravljeno v okviru foruma OECD o škodljivih davčnih praksah, pri katerem se v sklopu akcijskega načrta za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmeritve dobička oblikuje standardni obrazec za izmenjavo podatkov. Primerno je tudi, da se tesno in usklajeno sodeluje z OECD, ne samo pri oblikovanju takega standardnega obrazca za obvezno avtomatično izmenjavo podatkov, temveč tudi na drugih področjih. Končni cilj bi moral biti vzpostavitev enakih pogojev za vse na svetovni ravni, pri čemer bi morala Unija prevzeti vodilno vlogo s svojim zavzemanjem za avtomatično izmenjavo razmeroma širokega nabora podatkov o vnaprejšnjih davčnih stališčih in vnaprejšnjih cenovnih sporazumih.

(14)

Države članice bi morale izmenjati osnovne podatke, nekatere od njih pa bi morale sporočiti tudi Komisiji. To bi moralo Komisiji omogočiti, da v katerem koli trenutku spremlja in oceni, ali se avtomatična izmenjava podatkov o vnaprejšnjih davčnih stališčih s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjih cenovnih sporazumih izvaja učinkovito. Podatki, ki bi jih prejela Komisija, pa se ne bi smeli uporabljati za nobene druge namene. Država članica, ki bi sporočila te podatke, bi morala Komisiji še vedno priglasiti vsakršno državno pomoč.

(15)

Povratne informacije, ki jih država članica prejemnica podatkov predloži državi članici pošiljateljici podatkov, so nujne za učinkovito delovanje sistema avtomatične izmenjave podatkov. Zato je primerno poudariti, da bi morali pristojni organi držav članic enkrat letno poslati povratne informacije o avtomatični izmenjavi podatkov drugim zadevnim državam članicam. V praksi bi moralo to obvezno pošiljanje povratnih informacij potekati v okviru dvostransko dogovorjenih ureditev.

(16)

Po opravljeni obvezni avtomatični izmenjavi podatkov v skladu s to direktivo bi morale države članice po potrebi imeti možnost, da se za pridobitev dodatnih informacij od države članice, ki je izdala vnaprejšnje davčno stališče s čezmejnim učinkom ali vnaprejšnji cenovni sporazum, tudi za pridobitev celotnega besedila takega stališča ali sporazuma, sklicujejo na člen 5 Direktive 2011/16/EU glede izmenjave informacij na zaprosilo.

(17)

Primerno je opozoriti, da so v členu 21(4) Direktive 2011/16/EU urejene zahteve glede jezikov in prevajanja, ki se uporabljajo za zaprosila za sodelovanje, vključno z zaprosili za uradno obvestilo, in za priložene dokumente. To pravilo bi se moralo uporabljati tudi v primerih, kadar države članice po opravljeni obvezni avtomatični izmenjavi osnovnih podatkov o vnaprejšnjih davčnih stališčih s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjih cenovnih sporazumih zahtevajo dodatne informacije.

(18)

Države članice bi morale sprejeti vse razumne ukrepe, potrebne za odpravo morebitnih ovir, ki bi lahko preprečevale učinkovito in kar najširšo obvezno avtomatično izmenjavo podatkov o vnaprejšnjih davčnih stališčih s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjih cenovnih sporazumih.

(19)

Za učinkovitejšo rabo virov, lažjo izmenjavo podatkov ter v izogib temu, da bi morala vsaka država članica uvesti podobne prilagoditve v svojem sistemu za hrambo podatkov, bi bilo treba poskrbeti za vzpostavitev osrednje podatkovne zbirke, ki bi bila dostopna vsem državam članicam in Komisiji ter v katero bi države članice naložile in shranile podatke, namesto da bi te podatke pošiljale po varni elektronski pošti. Komisija bi morala v skladu s postopkom iz člena 26(2) Direktive 2011/16/EU določiti praktične postopke za vzpostavitev take podatkovne zbirke.

(20)

Glede na naravo in obseg sprememb, uvedenih z Direktivo Sveta 2014/107/EU (5) in to direktivo, bi bilo treba podaljšati rok za predložitev statističnih in drugih podatkov ter poročil iz Direktive 2011/16/EU. Tako podaljšanje bi moralo omogočati, da se pri predloženih podatkih odražajo izkušnje, ki izhajajo iz navedenih sprememb. Podaljšati bi bilo treba rok, do katerega morajo države članice predložiti statistične in druge podatke (pred 1. januarjem 2018), ter rok, do katerega mora Komisija predložiti poročilo in po potrebi predlog (pred 1. januarjem 2019).

(21)

Veljavne določbe glede zaupnosti bi bilo treba spremeniti, da se upošteva razširitev obvezne avtomatične izmenjave podatkov na vnaprejšnja davčna stališča s čezmejnim učinkom in vnaprejšnje cenovne sporazume.

(22)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava zlasti Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Njen namen je zlasti zagotoviti dosledno spoštovanje pravice do varstva osebnih podatkov in svobode gospodarske pobude.

(23)

Ker cilja te direktive, to je učinkovitega upravnega sodelovanja med državami članicami pod pogoji, ki so skladni s pravilnim delovanjem notranjega trga, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, in se ta cilj zaradi zahtevane enotnosti in učinkovitosti ta lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(24)

Direktivo 2011/16/EU bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

člen 3 se spremeni:

2.

v členu 8 se črtata odstavka 4 in 5;

3.

vstavita se naslednja člena:

„Člen 8a

Obseg in pogoji obvezne avtomatične izmenjave podatkov o vnaprejšnjih davčnih stališčih s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjih cenovnih sporazumih

1.   Pristojni organ države članice v primeru, da je bilo vnaprejšnje davčno stališče s čezmejnim učinkom ali vnaprejšnji cenovni sporazum izdan, spremenjen ali obnovljen po 31. decembru 2016, z avtomatično izmenjavo sporoči podatke o njem pristojnim organom vseh drugih držav članic in Evropski komisiji, razen v primerih iz odstavka 8 tega člena, skladno z veljavnimi praktičnimi postopki, sprejetimi na podlagi člena 21.

2.   Pristojni organ države članice skladno z veljavnimi praktičnimi postopki, sprejetimi na podlagi člena 21, pristojnim organom vseh drugih držav članic in Evropski komisiji, razen v primerih iz odstavka 8 tega člena, sporoči tudi podatke o vnaprejšnjih davčnih stališčih s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjih cenovnih sporazumih, ki so bili izdani, spremenjeni ali obnovljeni v obdobju petih let pred 1. januarjem 2017.

Če so bila vnaprejšnja davčna stališča s čezmejnim učinkom in vnaprejšnji cenovni sporazumi izdani, spremenjeni ali obnovljeni med 1. januarjem 2012 in 31. decembrom 2013, se to sporočanje izvede pod pogojem, da so bili še vedno v veljavi 1. januarja 2014.

Če so bila vnaprejšnja davčna stališča s čezmejnim učinkom in vnaprejšnji cenovni sporazumi izdani, spremenjeni ali obnovljeni med 1. januarjem 2014 in 31. decembrom 2016, se to sporočanje izvede ne glede na to, ali so še veljavni.

Države članice lahko iz sporočanja, navedenega v tem odstavku, izvzamejo podatke o vnaprejšnjih davčnih stališčih s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjih cenovnih sporazumih, ki so bili izdani, spremenjeni ali obnovljeni pred 1. aprilom 2016, za določeno osebo ali skupino oseb – z izjemo tistih, ki izvajajo večinoma finančne ali naložbene aktivnosti – katere skupni letni čisti prihodek, kakor je opredeljen v točki 5 člena 2 Direktive 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (6), je v fiskalnem letu pred njihovo izdajo, spremembo ali obnovo znašal manj kot 40 000 000 EUR (ali enakovreden znesek v kateri koli drugi valuti).

3.   Dvostranski ali večstranski vnaprejšnji cenovni sporazumi s tretjimi državami so v skladu s tem členom izvzeti iz področja uporabe avtomatične izmenjave podatkov, kadar mednarodni davčni sporazum, na podlagi katerega je bil izpogajan zadevni vnaprejšnji cenovni sporazum, ne dopušča razkritja podatkov tretjim osebam. Podatki o takih dvostranskih ali večstranskih vnaprejšnjih cenovnih sporazumih se v skladu s členom 9 izmenjujejo, če mednarodni davčni sporazum, na podlagi katerega je bil izpogajan zadevni vnaprejšnji cenovni sporazum, dopušča njihovo razkritje in pristojni organ tretje države to razkritje dovoli.

Če pa so dvostranski ali večstranski vnaprejšnji cenovni sporazumi v skladu s prvim stavkom prvega pododstavka tega odstavka izvzeti iz avtomatične izmenjave podatkov, se podatki iz odstavka 6 tega člena, navedeni v zahtevi, na podlagi katere se izda takšen dvostranski ali večstranski vnaprejšnji cenovni sporazum, namesto tega izmenjajo na podlagi odstavkov 1 in 2 tega člena.

4.   Odstavka 1 in 2 se ne uporabljata, če vnaprejšnje davčno stališče s čezmejnim učinkom zadeva in vključuje izključno davčne zadeve ene ali več fizičnih oseb.

5.   Izmenjava podatkov poteka na naslednji način:

6.   Podatki, ki jih država članica sporoči v skladu z odstavkoma 1 in 2 tega člena, zajemajo naslednje:

7.   Za lažjo izmenjavo podatkov iz odstavka 6 tega člena Komisija v okviru postopka za določitev standardnega obrazca iz člena 20(5) določi praktične postopke, potrebne za izvajanje tega člena, vključno z ukrepi za standardizacijo sporočanja podatkov iz odstavka 6 tega člena.

8.   Podatki iz točk (a), (b), (h) in (k) odstavka 6 tega člena se ne sporočijo Evropski komisiji.

9.   Pristojni organ zadevne države članice, določene v skladu z odstavkom 6(j), pristojnemu organu, ki je podatke poslal, potrdi prejem teh podatkov nemudoma in ne pozneje kot v sedmih delovnih dneh po njihovem prejemu, po možnosti z elektronskimi sredstvi. Ta ukrep velja, dokler ne začne delovati podatkovna zbirka iz člena 21(5).

10.   Države članice lahko v skladu s členom 5 in ob upoštevanju člena 21(4) zahtevajo dodatne podatke, vključno s celotnim besedilom vnaprejšnjega davčnega stališča s čezmejnim učinkom ali vnaprejšnjega cenovnega sporazuma.

Člen 8b

Statistični podatki o avtomatičnih izmenjavah

1.   Države članice pred 1. januarjem 2018 Komisiji vsako leto pošljejo statistične podatke o obsegu avtomatičnih izmenjav v skladu s členoma 8 in 8a ter po možnosti podatke o upravnih in drugih zadevnih stroških in koristih, povezanih z opravljenimi izmenjavami, ter vse morebitne spremembe, tako za davčne uprave kot tudi za tretje osebe.

2.   Komisija pred 1. januarjem 2019 predloži poročilo s pregledom in oceno statističnih in drugih podatkov, prejetih v skladu z odstavkom 1 tega člena, o zadevah, kot so upravni in drugi zadevni stroški in koristi avtomatične izmenjave podatkov, in s tem povezanih praktičnih vidikih. Komisija po potrebi Svetu predloži predlog glede kategorij in pogojev iz člena 8(1), vključno s pogojem, da morajo biti na voljo podatki o rezidentih drugih držav članic, ali postavk iz člena 8(3a) ali glede obojih.

Svet pri preučitvi predloga Komisije presodi, kako bi lahko dodatno povečali učinkovitost in okrepili delovanje avtomatične izmenjave podatkov ter jo izboljšali, s čimer bi zagotovili, da:

(6)  Direktiva 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o letnih računovodskih izkazih, konsolidiranih računovodskih izkazih in povezanih poročilih nekaterih vrst podjetij, spremembi Direktive 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi direktiv Sveta 78/660/EGS in 83/349/EGS (UL L 182, 29.6.2013, str. 19).“;"

4.

v členu 20 se doda naslednji odstavek:

„5.   Komisija pred 1. januarjem 2017 v skladu s postopkom iz člena 26(2) pripravi standardni obrazec in ob tem določiti jezikovno ureditev. Pri avtomatični izmenjavi podatkov o vnaprejšnjih davčnih stališčih s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjih cenovnih sporazumih v skladu s členom 8a se uporabi ta standardni obrazec. Ta standardni obrazec lahko vsebuje le tiste elemente za izmenjavo podatkov, ki so našteti v členu 8a(6), ter druga z njimi povezana polja, potrebna za dosego ciljev iz člena 8a.

Jezikovna ureditev iz prvega pododstavka državam članicam ne preprečuje, da bi podatke iz člena 8a sporočile v katerem koli od uradnih in delovnih jezikov Unije. Lahko pa je v okviru te jezikovne ureditve določeno, da se ključni elementi takšnih podatkov pošljejo tudi v kakem drugem uradnem in delovnem jeziku Unije.“;

5.

člen 21 se spremeni:

6.

člen 23 se spremeni:

7.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 23a

Zaupnost podatkov

1.   Podatki, ki se sporočijo Komisiji v skladu s to direktivo, se obravnavajo kot zaupni v skladu z določbami, ki se uporabljajo za organe Unije, uporabljati pa se smejo samo za to, da se določi, ali in v kolikšni meri države članice upoštevajo to direktivo.

2.   Podatki, ki jih država članica sporoči Komisiji v skladu s členom 23, in kakršno koli poročilo ali dokument, ki ga pripravi Komisija s pomočjo teh podatkov, se lahko pošljejo drugim državam članicam. Za poslane podatke velja obveznost varovanja uradne skrivnosti, varovani pa morajo biti tako, kot so varovani podobni podatki v nacionalnem pravu države članice, ki je podatke prejela.

Države članice lahko poročila in dokumente iz prvega pododstavka, ki jih pripravi Komisija, uporabijo le v analitične namene in jih ne smejo objaviti ali dati na voljo nobeni drugi osebi ali organu brez izrecne privolitve Komisije.“;

8.

v členu 25 se vstavi naslednji odstavek:

„1a.   Uredba (ES) št. 45/2001 se uporablja za kakršno koli obdelavo osebnih podatkov v okviru te direktive s strani institucij in organov Unije. Vendar se za namene pravilne uporabe te direktive obseg obveznosti in pravic iz člena 11, člena 12(1) ter členov 13 do 17 Uredbe (ES) št. 45/2001 omeji, kolikor je to potrebno zaradi zaščite interesov, navedenih v točki (b) člena 20(1) navedene uredbe.“