SODBA SODIŠČA (veliki senat)

z dne 29. junija 2010(*)

„Skupna zunanja in varnostna politika – Posebni omejevalni ukrepi zoper nekatere osebe in organizacije v okviru boja proti terorizmu – Skupno stališče 2001/931/SZVP – Uredba (ES) št. 2580/2001– Člena 2 in 3 – Uvrstitev organizacije na seznam oseb, skupin in organizacij, vpletenih v teroristična dejanja – Posredovanje sredstev, pridobljenih z zbiranjem prispevkov in prodajo publikacij, organizaciji s strani njenih članov“

V zadevi C‑550/09,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Oberlandesgericht Düsseldorf (Nemčija) z odločbo z dne 21. decembra 2009, ki je prispela na Sodišče 29. decembra 2009, v kazenskem postopku zoper

SODIŠČE (veliki senat),

v sestavi V. Skouris, predsednik, A. Tizzano, J. N. Cunha Rodrigues, K. Lenaerts (poročevalec), J.-C. Bonichot, predsedniki senatov, P. Lindh in C. Toader, predsednici senatov, E. Juhász, G. Arestis, A. Borg Barthet, M. Ilešič, T. von Danwitz in A. Arabadžiev, sodniki,

generalni pravobranilec: P. Mengozzi,

sodna tajnica: R. Şereş, administratorka,

na podlagi sklepa predsednika Sodišča z dne 1. marca 2010, da se bo o zadevi odločilo po hitrem postopku v skladu s členoma 23a Statuta Sodišča Evropske unije in 104a, prvi odstavek, Poslovnika Sodišča,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 12. maja 2010,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

– za Generalbundesanwalt beim Bundesgerichtshof V. Homann in K. Lohse, zastopnika,

– za E F. Hess in A. Nagler, odvetnici,

– za F B. Eder in A. Pues, odvetnici,

– za francosko vlado E. Belliard, G. de Bergues in L. Butel, zastopniki,

– za Svet Evropske unije Z. Kupcova, E. Finnegan in R. Szostak, zastopniki,

– za Evropsko komisijo T. Scharf in M. Konstantinidis, zastopnika,

po opredelitvi generalnega pravobranilca

izreka naslednjo

Sodbo

1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša, prvič, na veljavnost uvrstitve organizacije Devrimci Halk Kurtulus Partisi-Cephesi (DHKP‑C) na seznam oseb, skupin in organizacij, za katere velja Uredba Sveta (ES) št. 2580/2001 z dne 27. decembra 2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu (UL L 344, str. 70), ter, drugič, na razlago členov 2 in 3 te uredbe.

2 Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka, ki poteka zoper E in F (v nadaljevanju skupaj: obdolženca), ki sta trenutno v priporu v Nemčiji in sta preganjana zaradi domnevnega članstva v tuji teroristični organizaciji ter kršitve členov 2 in 3 Uredbe št. 2580/2001.

Pravni okvir

Mednarodno pravo

3 Po terorističnih napadih 11. septembra 2001 v New Yorku, Washingtonu in Pensilvaniji je Varnostni svet Združenih narodov 28. septembra 2001 sprejel Resolucijo 1373(2001).

4 Preambula k tej resoluciji ponovno potrjuje „nujnost boja z vsemi sredstvi v skladu z Listino Združenih narodov zoper grožnje miru in mednarodni varnosti zaradi terorističnih dejanj“. Prav tako je v njej poudarjena obveznost držav, da „dopolnijo mednarodno sodelovanje s sprejetjem dodatnih ukrepov, da bi na svojem ozemlju z vsemi dopustnimi sredstvi preprečile financiranje in pripravo terorističnih dejanj“.

5 V skladu s točko 1 navedene resolucije je Varnostni svet Združenih narodov:

„Odločil, da vse države:

a) preprečujejo in kaznujejo financiranje terorističnih dejanj;

b) namerno prispevanje ali zbiranje, na kakršen koli način, posredno ali neposredno, denarnih sredstev svojih državljanov ali na svojem ozemlju z namero, da se denarna sredstva uporabijo, ali ob vednosti, da bodo uporabljena za izvajanje terorističnih dejanj, opredelijo kot kaznivo dejanje;

[…]

d) prepovejo svojim državljanom ali vsaki osebi ali subjektu, ki se nahaja na njihovem ozemlju, da dajo neposredno ali posredno na voljo denarna sredstva, finančno premoženje ali gospodarske vire ali finančne ali druge z njimi povezane storitve osebam, ki izvajajo ali poskušajo izvajati teroristična dejanja, jih omogočajo ali sodelujejo pri njihovem izvajanju, organizacijam, ki so v lasti ali pod nadzorom, neposredno ali posredno, takih oseb, ter osebam in organizacijam, ki delujejo v imenu ali pod vodstvom takih oseb.“

Skupni stališči 2001/931/SZVP in 2002/340/SZVP

6 Svet Evropske unije je 27. decembra 2001 sprejel Skupno stališče 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu (UL L 344, str. 93).

7 V uvodnih izjavah 1, 2 in 5 tega skupnega stališča je navedeno:

„(1) Evropski svet je na svojem izrednem sestanku 21. septembra 2001 izjavil, da je terorizem za svet in Evropo stvaren izziv in da bo boj proti terorizmu prednostna naloga Evropske unije.

(2) Varnostni svet Združenih narodov je 28. septembra 2001 sprejel Resolucijo 1373(2001) o določitvi široke strategije za boj proti terorizmu in zlasti proti financiranju terorizma.

[…]

(5) Za izvajanje Resolucije 1373(2001) Varnostnega sveta Združenih narodov mora Evropska unija sprejeti dodatne ukrepe.“

8 Člen 1 Skupnega stališča 2001/931 vsebuje med drugim te določbe:

„1. To skupno stališče se uporablja v skladu z določbami navedenih členov za osebe, skupine in organizacije, vpletene v teroristična dejanja in naštete v Prilogi.

2. V tem skupnem stališču ‚osebe, skupine in organizacije, vpletene v teroristična dejanja‘ pomenijo:

– osebe, ki izvajajo, ali poskušajo izvajati teroristična dejanja, ali sodelujejo pri njih, ali omogočajo njihovo izvajanje,

– skupine in organizacije, ki so v lasti ali pod nadzorom, neposredno ali posredno, takih oseb; ter osebe, skupine in organizacije, ki delujejo v imenu ali pod vodstvom takih oseb, skupin in organizacij, vključno z denarnimi sredstvi, izvedenimi ali pridobljenimi iz premoženja v lasti ali pod nadzorom, posredno ali neposredno, takih oseb ter pridruženih oseb, skupin in organizacij.

3. V tem skupnem stališču ‚teroristično dejanje‘ pomeni eno od naslednjih naklepnih dejanj, ki glede na svoj značaj ali pomen lahko resno škodijo državi ali mednarodni organizaciji in so opredeljena kot kršitev nacionalnega prava ter katerih cilj je:

[…]

(iii) resno destabiliziranje ali uničevanje temeljnih političnih, ustavnih, gospodarskih ali družbenih struktur države ali mednarodne organizacije:

[…]

(k) sodelovanje pri dejavnostih teroristične skupine, vključno s preskrbo informacij ali materialnih virov ali financiranjem njenih dejavnosti, v vednosti, da bo tako sodelovanje prispevalo k zločinski dejavnosti skupine.

[…]

4. Seznam v Prilogi je sestavljen na podlagi točnih podatkov ali gradiva iz s tem povezanega dosjeja, ki prikazuje, da je odločitev glede oseb, skupin ali organizacij sprejel pristojni organ, ne glede na to, ali gre za začetek preiskave ali pregon zaradi terorističnega dejanja, poskusa ali omogočanja takega dejanja ali sodelovanja pri njem s podlago na trdnih in zaupanja vrednih dokazih ali indicih ali obsodbe za taka dejanja. […]

V tem odstavku ‚pristojni organ‘ pomeni pravosodni organ, ali kjer pravosodni organi nimajo pristojnosti na področju, za katerega velja ta odstavek, enakovredni pristojni organ.

[…]

6. Imena oseb in organizacij na seznamu v Prilogi se preverjajo v rednih obdobjih in najmanj enkrat na šest mesecev, da se zagotovi utemeljenost njihovega zadržanja v seznamu.“

9 V skladu s členom 3 tega skupnega stališča „Evropska skupnost glede na omejitev pooblastil, ki se na njo prenesejo s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti, zagotovi, da se denarna sredstva, finančno premoženje ali gospodarski viri ali finančne ali druge storitve s tem v zvezi ne dajo na voljo, neposredno ali posredno, v korist oseb, skupin in organizacij, naštetih v Prilogi“.

10 Del tega skupnega stališča je Priloga, ki vsebuje „[p]rvi seznam oseb, skupin in organizacij iz člena 1 […]“. Na tem seznamu ni DHKP-C.

11 Vsebina te priloge je bila spremenjena s Skupnim stališčem Sveta 2002/340/SZVP z dne 2. maja 2002 o posodobitvi Skupnega stališča 2001/931 (UL L 116, str. 75).

12 V Prilogi k Skupnemu stališču 2002/340 je v točki 19 rubrike 2 z naslovom „Skupine in organizacije“ navedena „Revolucionarna ljudska osvobodilna vojska/fronta/stranka (DHKP/C), [Devrimci Sol (revolucionarna levica), Dev Sol]“. To organizacijo so na seznamu iz člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931 ohranila naknadna skupna stališča Sveta in nazadnje Sklep Sveta 2009/1004/SZVP z dne 22. decembra 2009 o posodobitvi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931 (UL L 346, str. 58).

Uredba št. 2580/2001

13 V uvodnih izjavah od 2 do 5 Uredbe št. 2580/2001 je navedeno:

„(2) Evropski svet je izjavil, da je boj proti financiranju terorizma odločilni vidik v boju proti terorizmu, in pozval Svet, da sprejme potrebne ukrepe za boj proti vsem oblikam financiranja terorističnih dejavnosti.

(3) V svoji Resoluciji 1373(2001) z dne 28. septembra 2001 je Varnostni svet Združenih narodov sprejel odločitev, da bi morale vse države zamrzniti denarna sredstva in drugo finančno premoženje ali gospodarske vire osebam, ki bodisi izvajajo ali poskušajo izvajati teroristična dejanja bodisi sodelujejo pri takih dejanjih ali jih omogočajo.

(4) Poleg tega je Varnostni svet sklenil, da bi bilo treba sprejeti ukrepe za prepoved razpolaganja z denarnimi sredstvi in drugim finančnim premoženjem ali gospodarskimi viri v korist takih oseb ter prepoved opravljanja finančnih ali drugih z njimi povezanih storitev v korist takih oseb.

(5) Za uveljavljanje vidikov [izvajanje ukrepov] SZVP, ki izhajajo iz Skupnega stališča 2001/931/SZVP, je potrebno ukrepanje Skupnosti.“

14 Člen 1 Uredbe št. 2580/2001 določa, da „[v] tej uredbi veljajo naslednje opredelitve:

1. ‚[d]enarna sredstva, drugo finančno premoženje in gospodarski viri‘ pomenijo vse vrste sredstev, bodisi materialnih ali nematerialnih, premičninskih ali nepremičninskih, pridobljenih na kakršenkoli način […]

[…]

4. […] ‚teroristično dejanje‘ pomeni dejanje, ki je navedeno v členu 1(3) Skupnega stališča 2001/931/SZVP.

[…]“

15 Člen 2 Uredbe št. 2580/2001 določa:

„1. Razen izjem, dopustnih v skladu s členoma 5 in 6:

(a) se zamrznejo vsa denarna sredstva, drugo finančno premoženje in gospodarski viri, ki pripadajo fizični ali pravni osebi, skupini ali organizaciji, navedeni na seznamu iz odstavka 3, ki so v njeni lasti ali s katerimi ta razpolaga;

(b) se nobena denarna sredstva, drugo finančno premoženje in gospodarski viri ne dajo v razpolaganje, bodisi neposredno ali posredno, ali v korist fizični ali pravni osebi, skupini ali organizaciji s seznama iz odstavka 3.

[…]

3. Svet soglasno določi, pregleda in spremeni seznam oseb, skupin in organizacij, za katere velja ta uredba, v skladu z določbami člena 1(4), (5) in (6) Skupnega stališča 2001/931/SZVP; […]“

16 V skladu s členom 3(1) Uredbe št. 2580/2001 je „[p]repovedano […] zavestno in namerno sodelovanje v dejavnostih, katerih cilj ali rezultat je neposredno ali posredno zaobiti člen 2“.

17 Člen 9 Uredbe št. 2580/2001 določa, da „[v]saka država članica določi sankcije, ki se jih uvede, zaradi kršitve določb te uredbe“.

Določbe v zvezi z uvrstitvijo DHKP-C na seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001

18 S Sklepom Sveta 2001/927/ES z dne 27. decembra 2001 o izdelavi seznama iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 (UL L 344, str. 83) je bil sprejet prvi seznam oseb, skupin in organizacij, za katere je veljala navedena uredba. Na tem prvem seznamu ni DHKP-C.

19 Sklep Sveta 2002/334/ES z dne 2. maja 2002 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in o razveljavitvi Sklepa 2001/927 (UL L 116, str. 33) je v členu 1 prvič posodobil seznam oseb, skupin in organizacij, za katere velja navedena uredba. Na tem posodobljenem seznamu je v točki 10 rubrike 2 z naslovom „Skupine in organizacije“ navedena „Revolucionarna ljudska osvobodilna vojska/fronta/stranka (DHKP/C), [Devrimci Sol (revolucionarna levica), Dev Sol]“.

20 Navedba DHKP-C na seznamu iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 je bila ohranjena s poznejšimi določbami, in sicer:

– s točko 18 rubrike 2 člena 1 Sklepa Sveta 2002/460/ES z dne 17. junija 2002 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Sklepa 2002/334 (UL L 160, str. 26);

– s točko 19 rubrike 2 člena 1 Sklepa Sveta 2002/848/ES z dne 28. oktobra 2002 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Sklepa 2002/460 (UL L 295, str. 12);

– s točko 20 rubrike 2 člena 1 Sklepa Sveta 2002/974/ES z dne 12. decembra 2002 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Sklepa 2002/848 (UL L 337, str. 85);

– s točko 20 rubrike 2 člena 1 Sklepa Sveta 2003/480/ES z dne 27. junija 2003 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Sklepa 2002/974 (UL L 160, str. 81);

– s točko 20 rubrike 2 člena 1 Sklepa Sveta 2003/646/ES z dne 12. septembra 2003 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Sklepa 2003/480 (UL L 229, str. 22);

– s točko 21 rubrike 2 člena 1 Sklepa Sveta 2003/902/ES z dne 22. decembra 2003 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Sklepa 2003/646 (UL L 340, str. 63);

– s točko 22 rubrike 2 člena 1 Sklepa Sveta 2004/306/ES z dne 2. aprila 2004 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Sklepa 2003/902 (UL L 99, str. 28);

– s točko 23 rubrike 2 člena 1 Sklepa Sveta 2005/221/SZVP z dne 14. marca 2005 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Sklepa 2004/306 (UL L 69, str. 64);

– s točko 22 rubrike 2 člena 1 Sklepa Sveta 2005/428/SZVP z dne 6. junija 2005 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Sklepa 2005/221 (UL L 144, str. 59);

– s točko 22 rubrike 2 priloge k Sklepu Sveta 2005/722/ES z dne 17. oktobra 2005 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Sklepa 2005/428 (UL L 272, str. 15);

– s točko 23 rubrike 2 člena 1 Sklepa Sveta 2005/848/ES z dne 29. novembra 2005 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Sklepa 2005/722 (UL L 314, str. 46);

– s točko 24 rubrike 2 člena 1 Sklepa Sveta 2005/930/ES z dne 21. decembra 2005 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Sklepa 2005/848 (UL L 340, str. 64) in

– s točko 25 rubrike 2 člena 1 Sklepa Sveta 2006/379/ES z dne 29. maja 2006 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Sklepa 2005/930 (UL L 144, str. 21).

21 V skladu z uvodno izjavo 3 Sklepa Sveta 2007/445/ES z dne 28. junija 2007 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu in razveljavitvi sklepov 2006/379/ES in 2006/1008/ES (UL L 169, str. 58) je Svet pripravil utemeljitev, v kateri vsaki osebi, skupini in organizaciji, za katere je bilo to praktično izvedljivo, pojasnjuje razloge, zakaj so bile navedene predvsem na seznamu iz Sklepa 2006/379.

22 Kot je razvidno iz uvodnih izjav od 4 do 6 Sklepa 2007/445 je Svet z objavo v Uradnem listu Evropske unije 25. aprila 2007 (UL C 90, str. 1) obvestil te osebe, skupine in organizacije, da jih namerava ohraniti na seznamu iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in da je mogoče po potrebi zahtevati utemeljitev Sveta. Po natančnem pregledu tega seznama in ob upoštevanju pripomb in dokumentacije, ki so mu bile predložene, je Svet ugotovil, da so bile osebe, skupine in organizacije, naštete v Prilogi k Sklepu 2007/445, povezane s terorističnimi dejanji v smislu člena 1(2) in (3) Skupnega stališča 2001/931, da so v zvezi z njimi pristojni organi sprejeli odločitve v smislu odstavka 4 tega člena 1 in da bi zanje še vedno morali veljati posebni omejevalni ukrepi iz Uredbe št. 2580/2001.

23 Člen 3 Sklepa 2007/445 določa, da „[t]a sklep začne učinkovati na dan objave“. Objavljen je bil 29. junija 2007.

24 Na seznamu iz priloge k temu sklepu, ki je – kot je razvidno iz členov 1 in 2 tega sklepa – nadomestil, med drugim, seznam iz Sklepa 2006/379, je v točki 26 rubrike 2 z naslovom „Skupine in organizacije“ navedena DHKP-C.

25 Ta organizacija je bila ohranjena na seznamu iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 z naknadnimi sklepi Sveta, med drugim s Sklepom Sveta 2007/868/ES z dne 20. decembra 2007 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Sklepa 2007/445 (UL L 340, str. 100) in s Sklepom Sveta 2008/583/ES z dne 15. julija 2008 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Sklepa 2007/868 (UL L 188, str. 21).

Nacionalno pravo

26 Za kršitve aktov Unije, kot je Uredba št. 2580/2001, je zagrožena kazenska sankcija na podlagi člena 34(4) zakona o zunanji trgovini (Außenwirtschaftsgesetz, v nadaljevanju: AWG) v različicah z dne 11. decembra 1996 (BGBl. 1996 I, str. 1850) in z dne 26. junija 2006 (BGBl. 2006 I, str. 1386).

Dejansko stanje v postopku v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

27 Kazenski postopek, ki se nanaša na obdolženca, temelji na obtožnici Generalbundesanwalt beim Bundesgerichtshof (v nadaljevanju: Generalbundesanwalt) z dne 6. oktobra 2009, v kateri se obema obdolžencema očita, da sta bila od 30. avgusta 2002 do 5. novembra 2008, ko sta bila prijeta, člana DHKP-C, katere cilj glede na to obtožnico je državni prevrat v Turčiji z oboroženim bojem. Na podlagi teh dejstev sta bila priprta.

28 V skladu z obtožnico sta obdolženca, ki sta bila odgovorna za vodenje posameznih geografskih pododdelkov („Bölge“) te organizacije v Nemčiji, ves čas, ko sta bila člana DHKP-C, v okviru svoje glavne naloge pridobivati finančna sredstva za organizacijo organizirala vsakoletno akcijo zbiranja prispevkov v korist DHKP-C in tako zbran denar posredovala vodstvu organizacije. Poleg tega naj bi imela obdolženca odločilno vlogo pri organizaciji prireditev in prodaji publikacij, namenjenih zbiranju finančnih sredstev za DHKP-C, in sta ji ta sredstva tudi posredovala. Pri tem naj bi se zavedala, da so tako zbrana sredstva vsaj deloma namenjena financiranju terorističnih dejavnosti DHKP-C.

29 V obdobju, navedenem v obtožnici, naj bi obdolženca zbrala in posredovala DHKP-C eden vsaj 215.809 EUR in drugi vsaj 105.051 EUR.

30 Ker je Oberlandesgericht Düsseldorf dvomilo o veljavnosti uvrstitve DHKP-C na seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in o razlagi te uredbe, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1. Ali je treba uvrstitev organizacije, ki ni vložila tožbe zoper sklepe, ki jo zadevajo, na seznam na podlagi člena 2 Uredbe […] št. 2580/2001 […], če se pri tem po potrebi upošteva postopek, ki je bil spremenjen s Sklepom […] 2007/445 […], obravnavati kot veljavno (‚wirksam‘) od vsega začetka, čeprav je do uvrstitve prišlo kljub kršitvi elementarnih postopkovnih jamstev?

2. Ali je treba člena 2 in 3 Uredbe […] št. 2580/2001 […] razlagati tako, da gre lahko za dajanje na voljo denarnih sredstev, finančnega premoženja in gospodarskih virov pravni osebi, skupini ali organizaciji, ki je na seznamu iz člena 2(3) te uredbe, ali sodelovanje v dejavnostih, katerih namen je zaobiti člen 2 te uredbe, tudi če je oseba, ki da ta sredstva na voljo, sama član te pravne osebe, skupine ali organizacije?

3. Ali je treba člena 2 in 3 Uredbe […] št. 2580/2001 […] razlagati tako, da gre lahko za dajanje na voljo denarnih sredstev, finančnega premoženja in gospodarskih virov pravni osebi, skupini ali organizaciji, ki je na seznamu iz člena 2(3) te uredbe, ali sodelovanje v dejavnostih, katerih namen je zaobiti člen 2 te uredbe, tudi če imajo zadevne pravne osebe, skupine ali organizacije že dostop do finančnega premoženja (čeprav zgolj posredno), ki jim je namenjeno?“

Postopek pred Sodiščem

31 Zadevne stranke so bile 1. februarja 2010 obveščene o predlogu za sprejetje predhodne odločbe in določen jim je bil rok za predložitev pisnih stališč, ki se je iztekel med 15. in 21. aprilom 2010. Predložitveno sodišče in te stranke so bile v tem sporočilu obveščene o odločitvi Sodišča, da bo ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnavalo prednostno.

32 Predložitveno sodišče je z ločenim aktom z dne 5. februarja 2010, ki je prispel v sodno tajništvo Sodišča 11. februarja 2010, prosilo Sodišče, naj ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po hitrem postopku. V utemeljitev svoje prošnje je navedlo, da je s sklepom z dne 15. januarja 2010 začelo kazenski postopek zoper obdolženca in je razpisalo obravnave za obdobje od 11. marca do 31. avgusta 2010. Trdilo je, da je glede na predvideno trajanje tega kazenskega postopka in pomen vprašanj za predhodno odločanje za zadevo v glavni stvari izredno nujno odločiti o teh vprašanjih.

33 Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 1. marca 2010 odločil, da se bo ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnaval po hitrem postopku.

Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe

34 E izpodbija dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe s sklicevanjem na domnevno nepravilno sestavo senata predložitvenega sodišča, ki je naslovila ta predlog na Sodišče.

35 V zvezi s tem je treba poudariti, da če je predložitveno odločbo izdalo sodišče v smislu člena 267 PDEU, načeloma ni naloga Sodišča, da preveri, ali je bila ta odločba sprejeta v skladu z nacionalnimi pravili o sodni organizaciji in sodnih postopkih.

36 Iz tega sledi, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

Vprašanja za predhodno odločanje

Prvo vprašanje

37 Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba uvrstitev DHKP-C na seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001, česar ta ni izpodbijala po sodni poti, šteti, kot da učinkuje od začetka, čeprav je do te uvrstitve prišlo s kršitvijo elementarnih postopkovnih jamstev.

38 Iz navedb v predlogu za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da predložitveno sodišče s temi jamstvi misli predvsem obveznost obrazložitve iz člena 296 PDEU. Dvomi, ki jih ima glede na ugovore obdolžencev v zvezi z veljavnostjo te uvrstitve glede na to obveznost, izhajajo iz sodb, s katerimi je Splošno sodišče razveljavilo uvrstitev več oseb, skupin ali organizacij na ta seznam, med drugim zato, ker Svet v izpodbijanih sklepih ni obrazložil različnih uvrstitev in je bila zato sodna presoja zadeve nemogoča (sodbe Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2006 v zadevi Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu, T‑228/02, ZOdl., str. II-4665; z dne 11. julija 2007 v zadevi Sison proti Svetu, T‑47/03; v zadevi Al-Aqsa proti Svetu, T-327/03; z dne 3. aprila 2008 v zadevi PKK proti Svetu, T-229/02, in v zadevi Kongra-Gel in drugi proti Svetu, T‑253/04).

39 Predložitveno sodišče se glede na to ozadje sprašuje, ali je treba kljub temu, da DHKP-C ni zahtevala razglasitve ničnosti uvrstitve na seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001, ugotoviti, da so sklepi Sveta neveljavni iz istih razlogov, ker je bila z njimi ta organizacija uvrščena na ta seznam in nato tam tudi ohranjena.

40 Nato se sprašuje o učinku Sklepa 2007/445 glede na trditev v obtožnici, da je bila uvrstitev DHKP-C na navedeni seznam vsekakor retroaktivno potrjena zaradi postopka, ki ga je Svet uporabil pri sprejetju tega sklepa in med katerim je bila ta uvrstitev obrazložena.

41 Tako se prvo vprašanje nanaša na preučitev veljavnosti navedbe DHKP‑C in njene ohranitve na seznamu iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 ob upoštevanju obveznosti obrazložitve iz člena 296 PDEU, ki izhaja iz določb, ki so opredeljene v točki 20 te sodbe in ki zaporedoma zajemajo obdobje od 30. avgusta 2002, ko se je začelo v obtožnici očitano ravnanje, do 28. junija 2007, to je do dneva, preden je začel učinkovati Sklep 2007/445 (v nadaljevanju: navedba DHKP‑C na seznamu iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 v obdobju pred 29. junijem 2007).

42 Nasprotno, kot se strinjajo vse stranke, ki so Sodišču predložile stališča, razen F, se prvo vprašanje ne nanaša na veljavnost navedbe DHKP‑C na seznamu iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001, ki izhaja iz Sklepa 2007/445 in iz naknadnih sklepov Sveta, omenjenih v točki 25 te sodbe. Nasprotno od stališča, ki ga zastopa F, se ne nanaša niti na veljavnost Uredbe št. 2580/2001.

43 Najprej je treba vztrajati pri dejstvu, da so – drugače od združenih zadev Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, v katerih je bila izdana sodba z dne 3. septembra 2008 (C-402/05 P in C‑415/05 P, ZOdl., str. I‑6351), ki se je nanašala na ukrep zamrznitve sredstev tožečih strank – določbe, katerih veljavnost se preučuje v tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe, navedene v podporo obtožbam v zvezi s kršitvijo Uredbe št. 2580/2001, za katero je v skladu z nacionalnim pravom zagrožena kazenska sankcija odvzema prostosti.

44 V teh okoliščinah je treba poudariti, da Unija temelji na vladavini prava in da se v njej nadzoruje skladnost aktov njenih institucij predvsem s Pogodbo DEU in splošnimi pravnimi načeli. Ta pogodba vzpostavlja celosten sistem pravnih sredstev in postopkov, ki Sodišču omogočajo nadzor nad zakonitostjo aktov Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 25. julija 2002 v zadevi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, C‑50/00 P, Recueil, str. I-6677, točki 38 in 40, in zgoraj navedeno sodbo Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, točka 281).

45 Iz tega sledi, da ima vsaka stranka pravico, da v okviru nacionalnega postopka pred sodiščem, ki odloča o zadevi, uveljavlja neveljavnost določb, vsebovanih v aktih Unije, na katerih temelji odločitev ali akt nacionalnega prava, ki je bil sprejet zoper njo, in pripraviti to sodišče, ki samo ni pristojno za ugotovitev take neveljavnosti, do tega, da Sodišču o tem postavi vprašanje za predhodno odločanje (glej v tem smislu sodbo z dne 15. februarja 2001 v zadevi Nachi Europe, C-239/99, Recueil, str. I-1197, točka 35, in zgoraj navedeno sodbo Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, točka 40).

46 Priznanje te pravice pa predpostavlja, da ta stranka nima pravice vložiti direktne tožbe na podlagi člena 263 PDEU zoper te določbe, katerih posledice trpi, ne da bi imela možnost predlagati razglasitev ničnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 1994 v zadevi TWD Textilwerke Deggendorf, C-188/92, Recueil, str. I‑833, točka 23, in zgoraj navedeno sodbo Nachi Europe, točka 36).

47 V postopku v glavni stvari je navedba DHKP‑C na seznamu iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 v obdobju pred 29. junijem 2007 v povezavi s to uredbo v skladu s členom 34(4) AWG podlaga za obtožnico, ki se nanaša na obdolženca, za navedeno obdobje.

48 Preveriti je torej treba, ali bi bila ničnostna tožba, ki sta jo obdolženca vložila zoper tako navedbo, brez vsakršnega dvoma dopustna (glej v tem smislu sodbo z dne 2. julija 2009 v zadevi Bavaria in Bavaria Italia, C-343/07, ZOdl., str. I‑5491, točka 40).

49 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da obdolženca nista omenjena na tem seznamu, saj se na njem namreč pojavi le DHKP-C. Poleg tega v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni nobene navedbe, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, da sta obdolženca zaradi položaja, ki sta ga imela v DHKP-C, pooblaščena, da zastopata to organizacijo v okviru ničnostne tožbe, vložene pri sodišču Unije.

50 Poleg tega ni mogoče šteti, da zadevna navedba brez vsakršnega dvoma „neposredno in posamično zadeva“ obdolženca v smislu člena 230, četrti odstavek, ES, ki je veljal v zadevnem obdobju.

51 Ta navedba ima glede na Uredbo št. 2580/2001 splošen obseg. V povezavi s to uredbo prispeva k temu, da se nedoločenemu številu oseb naloži spoštovanje posebnih omejevalnih ukrepov proti DHKP-C (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, točke od 241 do 244).

52 Iz tega sledi, da – kot je navedlo predložitveno sodišče – obdolženca nista bila – drugače kot DHKP-C – nesporno upravičena vložiti ničnostno tožbo na podlagi člena 230 ES zoper to navedbo.

53 V zvezi s presojo veljavnosti določb, opredeljenih v točki 20 te sodbe, in ob upoštevanju obveznosti obrazložitve iz člena 296 PDEU je treba poudariti, da ta obveznost velja za navedbo, kot je obravnavana v postopku v glavni stvari, česar nobena od strank, ki so intervenirale v postopku pred Sodiščem, ni izpodbijala.

54 Cilj te obveznosti je omogočiti zainteresiranim, da zvedo za razloge za sprejeto določbo in da lahko presodijo njeno utemeljenost, pristojnemu sodišču pa, da izvede nadzor (glej v tem smislu sodbi z dne 23. februarja 2006 v združenih zadevah Atzeni in drugi, C-346/03 in C-529/03, ZOdl., str. I-1875, točka 73, in z dne 1. oktobra 2009 v zadevi Komisija proti Svetu, C-370/07, ZOdl., str. I-8917, točka 37).

55 V tem primeru – kot je potrdil Svet na obravnavi – nobene od določb, omenjenih v točki 20 te sodbe, ni spremljala obrazložitev v zvezi s pravnimi pogoji za uporabo Uredbe št. 2580/2001 za DHKP-C, zlasti v zvezi z obstojem sklepa pristojnega nacionalnega organa v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, niti niso bili navedeni posebni in konkretni razlogi, iz katerih je Svet menil, da je navedba DHKP-C na seznamu iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 bila in je še vedno utemeljena.

56 Obdolženca torej nista imela na voljo potrebnih informacij, da bi preverila utemeljenost navedbe DHKP-C na seznamu iz člena 2(3) te uredbe v obdobju pred 29. junijem 2007, zlasti točnost in upoštevnost elementov, ki so pripeljali do te navedbe, in to kljub temu, da je ta navedba del podlage obtožnice, ki se nanaša na njiju. Na obravnavi je Svet priznal, da se pravica poznati utemeljitev take navedbe razteza na navedena obdolženca.

57 Ker ni obrazložitve te navedbe, bi to lahko prav tako preprečilo primeren sodni nadzor njene materialne zakonitosti, ki zajema zlasti preverjanje dejstev, dokazov in informacij, navedenih v njeno utemeljitev. Kot je poudaril F na obravnavi, se tak nadzor izkaže za nujen, da bi se zagotovilo pravično ravnotežje med zahtevami boja proti mednarodnemu terorizmu in varstvom temeljnih svoboščin in pravic.

58 Generalbundesanwalt vendarle meni, da čeprav navedba DHKP-C na seznamu iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 ne bi bila veljavna pred 29. junijem 2007, je bila ta navedba vsekakor retroaktivno potrjena zaradi postopka pri sprejetju Sklepa 2007/445, med katerim so bili posredovani razlogi za to navedbo.

59 Vendar čeprav bi se domnevalo, da je Svet s tem, da je sprejel Sklep 2007/445, poskušal odpraviti neobstoj obrazložitve zadevne navedbe za obdobje pred 29. junijem 2007, naj ta sklep nikakor ne bi mogel prispevati k temu, da bi bil v povezavi s členom 34(4) AWG podlaga za kazensko obsodbo za dejanja, ki se nanašajo na to obdobje, s katero bi lahko bilo kršeno načelo prepovedi retroaktivnosti predpisov, ki bi lahko pripeljali do take obsodbe (glej po analogiji sodbe z dne 10. julija 1984 v zadevi Kirk, 63/83, Recueil, str. 2689, točki 21 in 22; z dne 13. novembra 1990 v zadevi Fedesa in drugi, C-331/88, Recueil, str. I-4023, točka 44, ter z dne 3. maja 2005 v združenih zadevah Berlusconi in drugi, C‑387/02, C-391/02 in C-403/02, ZOdl., str. I-3565, točke od 74 do 78).

60 Če bi lahko namreč Sklep 2007/445 za namene postopka v glavni stvari vseboval obrazložitev v podporo sklepom, opredeljenih v točki 20 te sodbe, ki ne veljajo za obdobje pred 29. junijem 2007, bi dejansko prispeval k temu, da bi se podprla kazenska obsodba za dejanja, storjena med tem obdobjem, čeprav takrat še ni obstajal.

61 V teh okoliščinah nacionalno sodišče v okviru postopka v glavni stvari ne sme uporabiti določb, omenjenih v točki 20 te sodbe, in te torej ne morejo biti podlaga za kazenski pregon obdolženca za obdobje pred 29. junijem 2007.

62 Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je navedba DHKP-C na seznamu iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 neveljavna in zato ne more biti podlaga za kazensko obsodbo v zvezi z domnevno kršitvijo te uredbe za obdobje pred 29. junijem 2007.

Drugo in tretje vprašanje

63 Predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člena 2 in 3 Uredbe št. 2580/2001 razlagati tako, da zajema to, da član pravne osebe, skupine ali organizacije, ki je na seznamu iz člena 2(3) te uredbe, tej posreduje denarna sredstva, drugo finančno premoženje ali gospodarske vire, zbrane ali pridobljene od tretjih oseb.

64 Glede na podatke v predlogu za sprejetje predhodne odločbe se ti vprašanji nanašata na to, ali ravnanja, kakršna so ta, s katerimi sta obdolženca kot člana DHKP-C tej organizaciji, natančneje njenemu vodstvu, posredovala sredstva, ki sta jih pridobila od tretjih oseb v okviru vsakoletne akcije zbiranja prispevkov, prireditev in prodaje publikacij, pomenijo, da so bila ta sredstva dana na voljo tej organizaciji v smislu Uredbe št. 2580/2001.

65 V zvezi s tem je treba takoj poudariti – tako kot je to storila francoska vlada – da na podlagi besedila členov 2 in 3 te uredbe nikakor ni mogoče domnevati, da te določbe ne veljajo za tovrstna dejanja.

66 Nasprotno, prepoved iz člena 2(1)(b) Uredbe št. 2580/2001 je opredeljena zelo široko (glej po analogiji sodbo z dne 11. oktobra 2007 v zadevi Möllendorf in Möllendorf-Niehuus, C‑117/06, ZOdl., str. I-8361, točka 50).

67 Izraz „dajati na voljo“ je treba razumeti široko, tako da vključuje vsa dejanja, ki so potrebna, da bi oseba, skupina ali organizacija s seznama iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 dejansko pridobila pravico do popolnega razpolaganja z zadevnimi denarnimi sredstvi, drugim finančnim premoženjem in gospodarskimi viri (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Möllendorf in Möllendorf-Niehuus, točka 51).

68 To velja ne glede na to, ali obstaja povezava med osebo, ki daje sredstva na razpolago, in njihovim prejemnikom. Kot je trdil Generalbundesanwalt in v nasprotju s stališčem, ki ga zastopa F, ni v Uredbi št. 2580/2001 v njenih različnih jezikovnih različicah ničesar, kar bi iz tega razumevanja izključevalo, da pripadnik organizacije, ki je na tem seznamu, tej posreduje denarna sredstva.

69 Tudi pojem „denarna sredstva, drugo finančno premoženje in gospodarski viri“ v smislu Uredbe št. 2580/2001 je treba na podlagi opredelitve iz člena 1, točka 1, te uredbe razlagati široko, tako da zajema vse vrste sredstev, pridobljenih na kakršen koli način. V zvezi s tem ni pomembno, če gre za lastna ali zbrana sredstva ali sredstva, pridobljena od tretjih oseb.

70 Dodati je treba, da je pri razlagi Uredbe št. 2580/2001 treba upoštevati besedilo in cilj Skupnega stališča 2001/931, izvajanju katerega je v skladu z uvodno izjavo 5 namenjena ta uredba.

71 Prepoved iz člena 3 tega skupnega stališča je prav tako na splošno oblikovana kot člen 2(1)(b) Uredbe št. 2580/2001. Poleg tega je treba v skladu s členom 1(3) tega skupnega stališča, ki se sklicuje na člen 1, točka 4, te uredbe, pojem „teroristična dejanja“ razlagati široko in v skladu s točko (iii)(k) zajema „financiranje“ dejavnosti teroristične skupine.

72 Kot je trdila Evropska komisija, razlaga Uredbe št. 2580/2001 poleg tega pomeni, da je treba upoštevati besedilo in cilj Resolucije 1373(2001), na katero napotuje uvodna izjava 3 te uredbe (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Möllendorf in Möllendorf-Niehuus, točka 54, in sodbo z dne 29. aprila 2010 v zadevi M in drugi, C-340/08, ZOdl., str. I-3913, točka 45).

73 Točka 1(d) te resolucije vsebuje splošno prepoved, med drugim, dajanja na voljo denarnih sredstev osebam ali organizacijam, ki izvajajo ali poskušajo izvajati teroristična dejanja. Točka 1(b) te resolucije poleg tega določa, da države „namerno prispevanje ali zbiranje, na kakršen koli način, posredno ali neposredno, denarnih sredstev svojih državljanov ali na svojem ozemlju z namero, da se denarna sredstva uporabijo, ali ob vednosti, da bodo uporabljena za izvajanje terorističnih dejanj, opredelijo kot kaznivo dejanje“.

74 Široko in nedvoumno besedilo določb iz točk 71 in 73 te sodbe potrjuje, da člen 2(1)(b) Uredbe št. 2580/2001 zajema dejanja, kakršna so ta iz drugega in tretjega vprašanja.

75 Kot je trdila Komisija, zaradi trditve obdolžencev, da so bila zadevna denarna sredstva, ko so bila enkrat v njuni posesti, že posredno dostopna DHKP-C in da zato naknadno posredovanje teh sredstev vodstvu te organizacije ni pomenilo, da so bila dana na voljo tej organizaciji v smislu Uredbe št. 2580/2001, o zgornji presoji ni mogoče podvomiti.

76 Predvsem glede na strukturo DHKP-C, ki – kot je na obravnavi navedel Generalbundesanwalt – jo sestavljajo osrednji vodstveni organi in štirje glavni oddelki, ki so sestavljeni iz nacionalnih, regionalnih in lokalnih pododdelkov, to, da njeni pripadniki posedujejo denarna sredstva, pridobljena od tretjih oseb, ne zadostuje za ugotovitev, da ima vodstvo te organizacije, ki je omenjena na seznamu iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001, ta denarna sredstva na voljo. V tem primeru je bilo posredovanje teh denarnih sredstev vodstvu nujno, da bi DHKP-C dejansko pridobila pooblastilo, ki ga do takrat ni imela, da popolnoma razpolaga s temi sredstvi za uresničitev svojih ciljev.

77 Treba je poudariti, da je trditev obdolženca, da ni bilo dokazano, da je DHKP-C posredovana denarna sredstva dejansko uporabila za financiranje terorističnih dejavnosti, brezpredmetna zaradi opredelitve iz člena 1, točka 1, Uredbe št. 2580/2001 kot tudi zaradi izrazov iz člena 2(1)(b) te uredbe. Če so denarna sredstva dana na voljo organizaciji, ki je na seznamu iz člena 2(3) te uredbe, to pomeni tveganje, da bodo ta sredstva uporabljena za podporo takih dejavnosti (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo M in drugi, točka 57). Tako dajanje na voljo je zato zajeto s prepovedjo iz člena 2(1)(b) te uredbe, za katero je v skladu z veljavnim nacionalnim pravom zagrožena kazenska sankcija, neodvisno od dokaza, da je zadevna organizacija ta sredstva dejansko uporabila za tovrstne dejavnosti.

78 F v svojih stališčih, ki jih je predložil Sodišču, trdi še, da dejstvo, da drugače od Resolucije 1373(2001) niti Skupno stališče 2001/931 niti Uredba št. 2580/2001 ne zajemata zbiranja denarnih sredstev v korist osebe, skupine ali organizacije s seznama iz člena 2(3) te uredbe, pomeni, da je bil namen zakonodajalca Unije izvzeti tovrstna dejanja s področja uporabe te uredbe.

79 Kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe in kot je potrdil Generalbundesanwalt na obravnavi, pa se obtožnica ne nanaša na dejavnost zbiranja denarnih sredstev, ampak na posredovanje dohodkov od te dejavnosti organizaciji, katere člana sta obdolženca.

80 Glede na zgornje ugotovitve je treba na drugo in tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2(1)(b) Uredbe št. 2580/2001 razlagati tako, da zajema to, da član pravne osebe, skupine ali organizacije, ki je na seznamu iz člena 2(3) te uredbe, tej posreduje denarna sredstva, drugo finančno premoženje ali gospodarske vire, zbrane ali pridobljene od tretjih oseb.

Stroški

81 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

1. Navedba Devrimci Halk Kurtulus Partisi-Cephesi (DHKP-C) na seznamu iz člena 2(3) Uredbe Sveta (ES) št. 2580/2001 z dne 27. decembra 2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu je neveljavna in zato ne more biti podlaga za kazensko obsodbo v zvezi z domnevno kršitvijo te uredbe za obdobje pred 29. junijem 2007.

2. Člen 2(1)(b) Uredbe št. 2580/2001 je treba razlagati tako, da zajema to, da član pravne osebe, skupine ali organizacije, ki je na seznamu iz člena 2(3) te uredbe, tej posreduje denarna sredstva, drugo finančno premoženje ali gospodarske vire, zbrane ali pridobljene od tretjih oseb.

Podpisi

** Jezik postopka: nemščina.