1.

Reševanje gospodarske in finančne krize, ki je leta 2008 izbruhnila po celem svetu, je v Evropski uniji pripeljalo do mnogih težav, s katerimi se vedno znova ukvarja tudi Sodišče. V zadnjih letih sta bila gotovo izredno pomembna dva postopka ustavnopravnih razsežnosti, v katerih je bilo Sodišče pozvano, naj presoja o zakonitosti nekaterih ukrepov za okrepitev gospodarske in monetarne unije, ki so bili sprejeti na evropski ravni. ( 2 ) Manj spektakularni, ampak vseeno z zelo pomembnimi gospodarskimi, socialnimi in političnimi posledicami, so določeni ukrepi držav članic za stabilizacijo njihovih nacionalnih finančnih sektorjev in za zaščito varčevalnih vlog državljanov Unije. Ravno za tak ukrep gre v tem postopku za sprejetje predhodne odločbe.

2.

V zvezi z dokapitalizacijo belgijsko-francoske banke Dexia, ki je zašla v hude težave, je belgijska država dala jamstvo v korist številnih fizičnih oseb ( 3 ), ki so takrat bile imetnice deležev v treh finančnih zadrugah skupine ARCO ( 4 ) (v nadaljevanju tudi: finančne zadruge ARCO ali samo skupina ARCO). Skupina ARCO je bila takrat eden od glavnih delničarjev banke Dexia.

3.

Omenjeno jamstvo za deleže v zadrugah skupine ARCO, katerih imetniki so fizične osebe (v nadaljevanju: tudi: jamstvo ARCO), je naletelo na pravni odpor z dveh vidikov.

4.

Prvič, z jamstvom ARCO se je ukvarjala Evropska komisija, ki je jamstveno shemo, na kateri to jamstvo temelji, leta 2014 s Sklepom 2014/686/EU ( 5 ) opredelila kot državno pomoč in jo razglasila za nezdružljivo z notranjim trgom. Komisija je Kraljevini Belgiji naložila, da zahteva vračilo s tem povezanih ugodnosti ter se vzdrži kakršnih koli plačil iz naslova jamstva ARCO. Splošno sodišče Evropske unije trenutno obravnava dve ničnostni tožbi, ki sta bili vloženi zoper ta sklep. ( 6 )

5.

Drugič, jamstvo ARCO je na površje prineslo vrsto zasebnih in institucionalnih vlagateljev v Belgiji, ki svojega denarja niso vložili v deleže zadrug skupine ARCO, temveč neposredno ali posredno prek holdinških družb v delnice banke Dexia ali drugih kapitalskih družb, in so se šteli za prikrajšane, ker niso bili upravičeni do takega jamstva. S tožbami proti belgijski državi so začeli spor, ki je medtem že dosegel Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče Kraljevine Belgije).

6.

Zdaj pa se mora z obema vidikoma jamstva ARCO ukvarjati Sodišče na podlagi predloga za sprejetje predhodne odločbe Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče). Poleg veljavnosti Sklepa Komisije 2014/686 mora Sodišče preizkusiti, ali je jamstvena shema, kakršna je belgijska, združljiva z določbami prava Unije o zaščiti vlog v skladu z Direktivo 94/19/ES ( 7 ) in s prepovedjo državnih pomoči v skladu s členoma 107(1) PDEU in 108(3) PDEU.

7.

Okvir prava Unije v tem primeru zarisujejo na eni strani členi 107, 108 in 296 PDEU ter člena 20 in 21 Listine o temeljnih pravicah in na drugi strani Direktiva 94/19 ( 8 ). V nadaljevanju bom navedla samo upoštevne določbe Direktive.

8.

Za namene Direktive 94/19 njen člen 1 vsebuje med drugim te opredelitve pojmov:

[…]

[…]“

9.

Člen 3(1), prvi pododstavek, Direktive 94/19 določa:

„Vsaka država članica na svojem ozemlju zagotovi ustanovitev in uradno priznanje enega ali več sistemov zajamčenih vlog. Razen v primerih iz druge alinee in odstavka 4 lahko kreditna institucija, pooblaščena v tisti državi članici na podlagi člena 3 Direktive 77/780/EGS, prevzema vloge le, če je članica takšnega sistema.“

10.

Opozoriti je treba še na člen 2 Direktive 94/19:

„Naslednje vloge so izključene iz kakršnega koli vračila prek jamstvenih sistemov:

11.

Od belgijskega prava je treba najprej navesti zakon z dne 22. februarja 1998 o določitvi temeljnega statuta Nacionalne banke Belgije (v nadaljevanju: zakon o nacionalni banki).

12.

S kraljevim odlokom z dne 3. marca 2011, ki ga je belgijski parlament pozneje ratificiral, ( 9 ) je bil od 1. aprila 2011 v zakon o nacionalni banki dodan člen 36/24, ki v različici, ki je pomembna za postopek v glavni stvari, med drugim določa:

[…]

[…]

[…] Kraljevi odloki prenehajo veljati, če niso potrjeni z zakonom v dvanajstih mesecih po datumu, ko so začeli veljati. Potrditev učinkuje za nazaj, in sicer na datum začetka veljavnosti kraljevega odloka. Kraljevi odloki, sprejeti na podlagi odstavka 1, točke od 2 do 6, se obravnavajo v svetu ministrov.

[…]“

13.

Kot izhaja iz predložitvene odločbe, je bila omenjena določba – kot tudi predhodna določba ( 10 ) – sprejeta v okoliščinah svetovne gospodarske in finančne krize 2008. Določba naj bi omogočila, da se hitro sprejmejo ukrepi zaradi omejevanja obsega in posledic morebitne nenadne krize na finančnih trgih ali resnične nevarnosti sistemske krize. Belgijski zakonodajalec je posebej v zvezi s finančnimi zadrugami poleg tega menil, da imajo deleži v teh zadrugah v določenih primerih vse značilnosti varčevalnih produktov, tako da naj bi se jih zaščitilo na enak način kot bančne depozite ali nekatere vrste življenjskih zavarovanj.

14.

Na podlagi člena 36/24(1), točka 1, tretji pododstavek, zakona o nacionalni banki je bil nato izdan kraljevi odlok z dne 10. oktobra 2011, s katerim je bilo registriranim zadrugam, dejavnim v finančnem sektorju, omogočeno, da prostovoljno pristopijo k posebnemu jamstvenemu skladu za vloge in življenjska zavarovanja, ki je bil v Belgiji ustanovljen leta 2008. Navedeni sklad je bil hkrati preimenovan v „posebni jamstveni sklad za vloge, življenjska zavarovanja in kapital registriranih zadrug“.

15.

S kraljevim odlokom z dne 7. novembra 2011 je bila sprejeta prošnja treh registriranih zadrug skupine ARCO, in sicer Arcopar, Arcofin in Arcoplus, za zaščito njihovega kapitala. Druge prošnje zadrug za podelitev tovrstnih jamstev niso bile predložene.

16.

Raad van State (državni svet, Belgija) trenutno v treh povezanih postopkih sprašuje Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče Kraljevine Belgije) o ustavnosti člena 36/24 zakona o nacionalni banki, to je o ustavnosti določbe, ki jo je sprejel belgijski zakonodajalec, kakor je bilo že navedeno, kot odziv na svetovno gospodarsko in finančno krizo, ki je izbruhnila leta 2008.

17.

Povod za ta postopek za oceno ustavnosti je jamstvena shema za deleže nekaterih registriranih finančnih zadrug, če so njihovi imetniki fizične osebe, ki jo je na podlagi člena 36/24(1), točka 1, pododstavek 3, zakona o nacionalni banki sprejela belgijska država, in sicer do zakonsko določene višine 100.000 EUR na vlagatelja.

18.

Namen podelitve takega jamstva je bil že pred nekaj časa izražen v dveh sporočilih vlade, in sicer najprej 10. oktobra 2008 in nato ponovno 21. januarja 2009. ( 11 ) Skupina ARCO je sporočilo z dne 21. januarja 2009 istega dne objavila na svoji spletni strani.

19.

Belgijska država je o navedeni jamstveni shemi obvestila Evropsko komisijo šele 7. novembra 2011, to je na dan, ko so bile na podlagi kraljevega odloka finančne zadruge ARCO sprejete v belgijski sistem zajamčenih vlog. ( 12 )

20.

Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče) mora zdaj na prošnjo Raad van State (državni svet) pojasniti, ali je jamstvena shema, določena v členu 36/24(1), točka 1, tretji pododstavek, zakona o nacionalni banki, združljiva z načeloma enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije, kakor sta določeni v členih 10 in 11 belgijske ustave. Očitek tožečih strank, ki ga navajajo pred Raad van State (državni svet), je bistvu ta, da ta jamstvena shema pripelje do diskriminacije med fizičnimi osebami-imetniki deležev v finančnih zadrugah in različnimi imetniki deležev v drugih kapitalskih družbah in ustanovah, ki delujejo na trgu.

21.

Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče) želi kot predhodno vprašanje za ustavnopravno presojo člena 36/24 zakona o nacionalni banki pridobiti podatek o tem, ali je belgijska država s sporno jamstveno shemo kršila pravo Unije, in sicer določbe o zajamčenih vlogah na eni in predpise o državnih pomočeh na drugi strani. Meni, da je za razjasnitev tega vprašanja potrebna predhodna odločba Sodišča.

22.

S sodbo z dne 5. februarja 2015, ki je prispela 19. februarja 2015, je Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče) v skladu s členom 267 PDEU Sodišču predložilo ta vprašanja za predhodno odločanje: ( 13 )

23.

Na zahtevo Sodišča je predložitveno sodišče januarja 2016 v skladu s členom 101 Poslovnika podrobneje pojasnilo upoštevnost vprašanj od 2 do 6 za postopek v glavni stvari.

24.

Pisnega postopka pred Sodiščem so se udeležile tožeče stranke v postopku v glavni stvari (na eni strani P. Vervloet in drugi, na drugi strani občina Schaerbeek in pokojninski sklad Ogeo Fund), tri finančne zadruge skupine ARCO (Arcopar, Arcofin in Arcoplus), ki so se postopka v glavni stvari udeležile kot intervenientke, ter Kraljevina Belgija in Evropska komisija. Zastopniki teh udeležencev postopka so se udeležili tudi obravnave z dne 6. aprila 2016.

25.

Z obsežnim katalogom vprašanj želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali je belgijska država kršila pravo Unije, ko je v zvezi z gospodarsko in finančno krizo, ki je izbruhnila leta 2008, uvedla jamstveno shemo v korist fizičnih oseb-imetnikov deležev določenih finančnih zadrug.

26.

Preden se posvetim vsebinski presoji vprašanj za predhodno odločanje, je treba reči nekaj besed o dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe. Nekateri udeleženci postopka so namreč izrazili dvom o upoštevnosti pravnih vprašanj, ki se nanašajo na pravo Unije, in sicer z obrazložitvijo, da gre v postopku v glavni stvari samo za belgijsko ustavno pravo in da niti Direktiva 94/19 niti predpisi o državnih pomočeh – niti vprašanje selektivnosti pomoči – nimajo nobene zveze s tem.

27.

K temu je treba pripomniti, da za predhodna vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odgovor na vprašanje za predhodno odločanje le, če je očitno, da zahtevana razlaga ali zahtevana presoja veljavnosti pravila prava Unije ni v nikakršni zvezi z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih okoliščin, ki jih potrebuje, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore. ( 14 )

28.

V obravnavanem primeru o tem ni mogoče govoriti.

29.

Res je, da je belgijsko Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče) tu pozvano, naj preizkusi sporno jamstveno shemo iz člena 36/24(1), točka 1, tretji pododstavek, zakona o nacionalni banki, z vidika načel enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije, kakor sta določeni v členih 10 in 11 belgijske ustave. Vendar Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče) očitno obravnava vprašanja o pravu Unije, ki jih je predložilo, kot predhodna. Na to je nakazalo že v svojem predložitvenem sklepu in še podrobneje navedlo v dodatnih pojasnilih v skladu s členom 101 Poslovnika. Tudi na obravnavi pred Sodiščem so udeleženci postopka, zlasti občina Schaerbeek in Ogeo Fund, to jasno izpostavili.

30.

Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče) najprej zelo prepričljivo obravnava predhodno vprašanje, ali je sporna jamstvena shema skladna s pravom Unije. Iz tega nato še sklepa o obstoju ali neobstoju prepovedanega neenakega obravnavanja v smislu belgijske ustave.

31.

Če bi namreč iz prava Unije izhajalo, da je sporna jamstvena shema zapovedana s pravom Unije (na primer, ker iz predpisov o zajamčenih vlogah v skladu z Direktivo 94/19 izhaja ustrezna obveznost belgijske države), bi to lahko pomenilo tudi utemeljitev morebitnega neenakega obravnavanja vlagateljev. Če pa bi se izkazalo, da pravo Unije nasprotuje taki jamstveni shemi (na primer, ker je bila uvedena ob kršitvi določb Direktive 94/19 ali zahtev predpisov o državnih pomočeh), ta shema vendarle ne bi mogla utemeljiti nobenega neenakega obravnavanja vlagateljev v smislu belgijske ustave.

32.

Vprašanja za predhodno odločanje torej očitno niso neupoštevna za odločitev v postopku v glavni stvari in torej ni mogoče resno podvomiti o dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe.

33.

Z vsebinskega vidika je Sodišče pozvano, naj presoja jamstveno shemo, kakršna je belgijska, na eni strani z vidika določb prava Unije o zajamčenih vlogah (prvo vprašanje za predhodno odločanje, glej v zvezi s tem razdelek 1 spodaj) in na drugi strani z vidika prepovedi državnih pomoči, ki velja v pravu Unije (vprašanja za predhodno odločanje od 2 do 6, glej v zvezi s tem razdelek 2 spodaj).

34.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem želi v bistvu izvedeti, ali je jamstvena shema, kakršna je sporna, v skladu z zahtevami prava Unije glede zajamčenih vlog. V ta namen Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče) sprašuje Sodišče o pomenu členov 2 in 3 Direktive 94/19, če se ju razlaga glede na člena 20 in 21 Listine o temeljnih pravicah in splošnega načela enakega obravnavanja.

35.

Medtem ko skupina ARCO meni, da je jamstvena shema zapovedana glede na namen zajamčenih vlog v skladu z Direktivo 94/19, občina Schaerbeek in Ogeo Fund zastopata nasprotno stališče. Belgija in Komisija menita, da take jamstvene sheme Direktiva načeloma niti ne zapoveduje niti prepoveduje. Po drugi strani tožeče stranke, zbrane okrog P. Vervloeta, poudarjajo, da jamstvena shema ne pomeni prenosa Direktive 94/19 in da je razširitev zajamčenih vlog na deleže v finančnih zadrugah v nasprotju s sistemom.

36.

Kakor bom v nadaljevanju predstavila, je Direktiva 94/19 načeloma nevtralna v razmerju do zadevne problematike. Razširitev zajamčenih vlog na deleže finančnih zadrug v skladu s to direktivo ni niti zapovedano (glej v zvezi s tem razdelek (a) spodaj) niti prepovedano (glej v zvezi s tem razdelek (b) spodaj).

37.

Najprej je treba pojasniti, ali je bilo v skladu z Direktivo 94/19 zapovedano, da je treba nacionalni sistem zajamčenih vlog, kakršen je belgijski, razširiti tudi na deleže v finančnih zadrugah, katerih imetniki so fizične osebe.

38.

Obveznost držav članic, da na svojem ozemlju zagotovijo ustanovitev in uradno priznanje enega ali več sistemov zajamčenih vlog, izhaja iz člena 3(1) Direktive 94/19. Kakšen je obseg te obveznosti, je treba presojati glede na stvarno in osebno področje uporabe Direktive.

39.

S stvarnega vidika se Direktiva 94/19 uporablja za vloge. Glede na opredelitev pojmov v členu 1, točka (1), Direktive gre pri tem za pozitivni saldo na računih, ki ga je treba vrniti imetnikom računov, ter za dolgove, evidentirane s potrdilom.

40.

Glede na podatke, ki so bili predloženi, niti prvi niti drugi ne ustrezajo deležem belgijskih finančnih zadrug, kakršne so v skupini ARCO. Pri navedenih deležih gre namreč v bistvu za udeležbo na lastnem kapitalu zadevnega podjetja, medtem ko je za vloge značilno, da spadajo pod dolžniški kapital kreditne institucije.

41.

Poleg tega je treba vloge ob zapadlosti izplačati imetnikom po nominalni vrednosti, po potrebi skupaj z dogovorjenimi obrestmi in z odbitkom morebitnih pristojbin in davkov, medtem ko znesek, ki ga prejme član zadruge ob izstopu iz zadruge, odraža gibanje donosa tega podjetja in je lahko temu primerno enkrat višji, drugič nižji.

42.

Zato je treba vlagateljevo pridobitev deleža v zadrugi, pa če bi jo še tako zelo želeli označiti kot varčevalni produkt, primerjati ne toliko z vplačilom na bančni račun ali s pridobitvijo obveznice, ampak bolj z nakupom delnice, za katero pa Direktiva 94/19 ne predvideva nobenega varstva.

43.

Obravnavanih deležev v belgijskih finančnih zadrugah tudi sicer ni mogoče izenačiti z deleži v stanovanjskih hipotekarnih družbah, kakor so navedene v členu 1, točka 1, drugi odstavek, Direktive 94/19. Prvič, ta posebna razširitev pojma vloge se namreč nanaša že glede na njeno besedilo izključno na deleže britanskih in irskih stanovanjskih hipotekarnih družb, medtem ko v tej določbi niso omenjene finančne zadruge belgijskega prava. Drugič, ta posebna ureditev izrecno ne velja za deleže, ki se obravnavajo kot kapitalski. Ravno za to – za udeležbo v lastnem kapitalu – pa gre, kakor je že bilo navedeno, pri spornih deležih v finančnih zadrugah, kot so ti skupine ARCO.

44.

Z osebnega vidika se Direktiva 94/19 uporablja samo za kreditne institucije. Pri tem gre v skladu z opredelitvijo pojma v členu 1, točka 4, Direktive za podjetje, ki se ukvarja s sprejemanjem vlog in drugih vračljivih sredstev od javnosti ter z odobravanjem kreditov za svoj račun.

45.

Tudi to manjka v primeru finančnih zadrug, na katere se nanaša sporna belgijska jamstvena shema. Glede na ujemajoče se podatke vseh udeležencev v postopku v glavni stvari, vključno s samo skupino ARCO, finančne zadruge, kakršna je skupina ARCO, niso kreditne institucije. Niti ne sprejemajo vlog javnosti, niti ne odobravajo redno kreditov za svoj račun tako, kot je to značilno za banke.

46.

Nič drugače ni, če se Direktiva 94/19 razlaga glede na splošno načelo enakega obravnavanja, ki velja v pravu Unije, kakor predlaga Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče) v svojem vprašanju za predhodno odločanje.

47.

Načelo enakega obravnavanja je splošno načelo prava Unije, ki je določeno v členih 20 in 21 Listine o temeljnih pravicah. ( 15 ) Ne sme se razlagati in uporabljati različno glede na pravno področje.

48.

V skladu s sodno prakso to načelo zahteva, da se primerljivi položaji ne smejo obravnavati različno in da se različni položaji ne smejo obravnavati enako, razen če je tako obravnavanje objektivno upravičeno. ( 16 )

49.

Kakor je bilo prikazano zgoraj, ( 17 ) se obravnavani deleži v finančnih zadrugah z vidika predmeta zajamčenih vlog v pravu Unije bistveno razlikujejo od klasičnih vlog pri kreditnih institucijah, tudi če z marsikaterega vidika – na primer glede na njihovo obdavčitev, na državno urejanje in priljubljenost pri javnosti – morda spominjajo na klasične varčevalne produkte. Temu primerno pravo Unije zaradi enakega obravnavanja nikakor ne zapoveduje, da bi bilo treba nacionalni sistem zajamčenih vlog, kakršen je belgijski, razširiti na take deleže v zadrugah.

50.

Posledično Belgija ni bila niti v skladu z Direktivo 94/19 niti v skladu s splošnim načelom enakega obravnavanja z vidika prava Unije zavezana razširiti svojega nacionalnega sistema zajamčenih vlog na to vrsto kapitalskih naložb.

51.

Dalje je treba obravnavati, ali je bilo v skladu z Direktivo 94/19 prepovedano, da bi se nacionalni sistem zajamčenih vlog, kakršen je belgijski, razširil tudi na deleže v finančnih zadrugah, katerih imetniki so fizične osebe.

52.

Za odgovor na to vprašanje je v prvi vrsti pomembna druga alinea člena 2 Direktive 94/19. V skladu z navedeno določbo so iz kakršnega koli vračila prek jamstvenih sistemov izključeni vsi instrumenti, ki spadajo pod opredelitev „lastna sredstva“ iz člena 2 Direktive Sveta 89/299, kamor ne nazadnje spada „vplačani kapital“.

53.

Na prvi pogled se zdi ta razlog za izključitev tu dejansko primeren. Kakor je bilo namreč navedeno že zgoraj, gre pri obravnavanih deležih v finančnih zadrugah za instrument, s katerim vlagatelj pridobi delež na lastnem kapitalu zadevnega podjetja, podobno kot pri nakupu delnic. ( 18 )

54.

Pri podrobnejši preučitvi pa se vendarle izkaže, da se razlog za izključitev v drugi alinei člena 2 Direktive 94/19 nanaša samo na lastna sredstva kreditnih institucij. Tam se namreč izrecno omenjajo „lastna sredstva iz člena 2 Direktive […] 89/299[…] o lastnih sredstvih kreditnih institucij […]“ Kakor je bilo že omenjeno, ( 19 ) pa pri registriranih finančnih zadrugah belgijskega prava ne gre ravno za take kreditne institucije.

55.

Zato člen 2, druga alinea, Direktive 94/19 načeloma ne nasprotuje razširitvi nacionalnega sistema zajamčenih vlog na deleže v finančnih zadrugah, katerih imetniki so fizične osebe.

56.

Še več: Okoliščina, da se z Direktivo na področju zajamčenih vlog izvaja zgolj minimalna uskladitev, ( 20 ) je v prid manevrskemu prostoru držav članic, ki ga imajo v zvezi z vključevanjem drugih primerov v svoje nacionalne sisteme zajamčenih vlog, ki niso predvideni v pravu Unije.

57.

Kljub temu države članice niso popolnoma svobodne, da svoje nacionalne sisteme zajamčenih vlog poljubno razširijo na druga dejanska stanja, ki ne spadajo pod predmet jamstva vlog pri kreditnih institucijah, predpisan z Direktivo 94/19. V tem smislu sicer niso zavezane upoštevati načela enakega obravnavanja, ki velja v pravu Unije, saj ta zavezuje nacionalne organe samo pri izvajanju prava Unije (glej člen 51(1) Listine o temeljnih pravicah). Vendar pa ne smejo zmanjševati polnega učinka sistema zajamčenih vlog, ki naj bi se uresničeval na celotnem notranjem trgu z Direktivo 94/19.

58.

Kakor Komisija pravilno poudarja v zvezi s tem, bi lahko prišlo do takega zmanjševanja polnega učinka zajamčenih vlog, če bi država članica svojemu nacionalnemu sistemu zajamčenih vlog naložila več tveganj, ki ne bi imela neposredne zveze z namenom tega sistema. Kolikor večja so namreč tveganja, ki se jih zavaruje, toliko bolj se razvodeni jamstvo za vloge in toliko manj lahko sistem zajamčenih vlog – pri sredstvih, ki v bistvu ostajajo enaka – prispeva k uresničevanju cilja Direktive 94/19, ki je pospešiti usklajen razvoj dejavnosti kreditnih institucij, povečati trdnost bančnega sistema in zaščititi varčevalce. ( 21 )

59.

Ali sporna jamstvena shema dejansko zmanjšuje polni učinek belgijskega sistema zajamčenih vlog, morajo presoditi nacionalna sodišča. Pri tem bodo morala upoštevati, da jamstvo, kakršno je jamstvo ARCO, v sistem zajamčenih vlog vključuje številne male vlagatelje, da finančne zadruge v preteklosti niso prispevale ničesar k financiranju sistema ( 22 ) in da so bile sploh sprejete v sistem samo nekaj dni pred nastopom primera, zaradi katerega se izplača jamstvo – in sicer približno en mesec pred sklepom o prostovoljni likvidaciji –. Zato so iz nacionalnega sistema zajamčenih vlog pridobile očitno donosnejše vračilo kot druga podjetja, ki so bila vključena v sistem že dlje časa in so plačevala prispevke.

60.

Sicer pa je samoumevno, da se ne smejo kršiti niti ostale določbe prava Unije – zlasti zahteve iz predpisov o državnih pomočeh v skladu s členoma 107 in 108 PDEU. ( 23 )

61.

Glede na navedeno je torej treba Direktivo 94/19 razlagati tako, da ne zavezuje držav članic, vendar jim tudi ne preprečuje, da v svoji nacionalni sistem zajamčenih vlog vključijo deleže fizičnih oseb v registriranih finančnih zadrugah, če zaradi tega ni zmanjšan polni učinek zajamčenih vlog ali niso kršene ostale določbe prava Unije.

62.

Predložitveno sodišče želi z vprašanji za predhodno odločanje od 2 do 6 izvedeti, ali je jamstvena shema, kakršna je tu sporna, v nasprotju z zahtevami prava Unije, ki izhajajo iz predpisov o državnih pomočeh. V bistvu gre Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče) za pojasnilo, ali je bila ta jamstvena shema nova državna pomoč v smislu člena 108(3) PDEU, o kateri je bilo treba obvestiti Komisijo in se je ne bi smelo izvajati, preden je Komisija ni odobrila: ta problematika se vleče kot rdeča nit od drugega do šestega vprašanja.

63.

Nasprotno pa združljivost jamstvene sheme z notranjim trgom, zlasti glede na člen 107(3)(b) PDEU, glede katere je stališče izrazilo več udeležencev v postopku pred Sodiščem, ni predmet predloga za sprejetje predhodne odločbe Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče).

64.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem najprej predloži v preizkus Sklep 2014/686, glede katerega prosi Sodišče, naj preizkusi njegovo veljavnost. Če namreč sodišča Unije tega sklepa ne razglasijo za ničnega na podlagi tožbe ali razveljavijo na podlagi predloga za sprejetje predhodne odločbe, ostane Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče) vezano na oceno Komisije v tem sklepu, ( 24 ) v skladu s katero gre pri jamstvu ARCO za novo državno pomoč, ki se je izvajala protipravno, katere ugodnosti je treba zahtevati nazaj in ki se je ne sme izplačevati.

65.

Kakor izhaja iz predložitvenega sklepa, tri finančne zadruge skupine ARCO dvomijo v veljavnost Sklepa 2014/686 v postopku v glavni stvari, ki teče pred belgijskima sodiščema (Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče) in Raad van State (državni svet)), v bistvu z enakimi argumenti, s katerimi so utemeljile tudi svojo ničnostno tožbo, ki so jo vložile pri Splošnem sodišču Evropske unije zoper navedeni sklep. ( 25 ) Nazadnje torej Sodišče s preizkusom veljavnosti ne bo zgolj opredelilo pomembne smernice v zvezi s tem sklepom za postopek pred nacionalnim sodiščem, temveč bo tudi sprejelo predhodno odločitev za prvostopenjska postopka, ki tečeta pred sodiščem Unije. ( 26 )

66.

Očitki, ki jih skupina ARCO navaja zoper Sklep 2014/686 in kakor so povzeti v predložitveni odločbi, se nanašajo, prvič, na pojem državne pomoči v skladu s členom 107(1) PDEU in, drugič, na obveznost obrazložitve, ki zavezuje Komisijo v skladu s členom 296(2) PDEU. Obema vidikoma se bom zdaj posvetila enemu za drugim.

67.

V skladu s členom 107(1) PDEU je, „[r]azen če Pogodbi ne določata drugače, […] vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami“.

68.

Da bi bila pomoč opredeljena kot „državna pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU, morajo biti izpolnjeni vsi pogoji iz navedene določbe. ( 27 )

69.

Prvič, poseg mora biti državen ali iz državnih sredstev. Drugič, ta poseg mora biti takšen, da lahko vpliva na trgovino med državami članicami. Tretjič, pomeniti mora prednost za upravičenca. Četrtič, izkrivljati mora konkurenco ali groziti z izkrivljanjem konkurence. ( 28 )

70.

V skladu z ustaljeno sodno prakso pri preizkusu teh pogojev ni toliko bistven subjektivni cilj nacionalnih organov (sporna jamstvena shema nedvomno temelji na dobrem namenu, da se fizične osebe zaščiti pred izgubo njihovih prihrankov in hkrati prispeva k stabilizaciji nacionalnega finančnega sistema), temveč učinki posega. ( 29 )

71.

V obravnavanem primeru je, prvič, sporno, ali belgijska jamstvena shema pomeni selektivno prednost za zadruge ARCO (tretji pogoj opredelitve pojma pomoči), in, drugič, ali lahko vpliva na trgovino med državami članicami in izkrivlja konkurenco na notranjem trgu (drugi in četrti pogoj opredelitve pojma pomoči). ( 30 )

72.

Komisija v uvodnih izjavah od 80 do 84 Sklepa 2014/686 najprej navede, da je bila skupina ARCO „edina prava upravičenka […] jamstvene sheme“.

73.

Temu skupina ARCO ugovarja, in sicer da so pravi upravičenci jamstvene sheme na eni strani fizične osebe-imetniki deležev v finančnih zadrugah ARCO, ker se jim izrecno zajamči vračilo kapitala do 100.000 EUR, in na drugi strani družba Dexia-Bank, k rešitvi katere naj bi navedena jamstvena shema pripomogla.

74.

Vendar tak ugovor ni konstruktiven. Sama okoliščina, da so lahko drugi prizadeti subjekti – fizične osebe-imetniki deležev v finančnih zadrugah in družba Dexia-Bank – bili deležni ugodnosti v okviru sporne jamstvene sheme, namreč nikakor ne izključuje, da je treba tudi samo skupino ARCO obravnavati kot upravičenko, še celo kot glavno upravičenko navedene sheme (ali, če se izrazim z besedami Komisije, kot „edino pravo upravičenko“).

75.

Skupina ARCO v zvezi s tem zlasti ne upošteva, da se za državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU štejejo vsi ukrepi v kateri koli obliki, ki neposredno ali posredno dajejo prednost podjetjem. ( 31 ) Iz belgijske jamstvene sheme je za skupino ARCO kot podjetje, ki je dejavno v finančnem sektorju, brez vsakega dvoma izhajala vsaj posredna prednost. Šele s to jamstveno shemo je bila namreč skupina ARCO zaščitena pred nevarnostjo bega njenih zasebnih vlagateljev iz treh finančnih zadrug ARCO ( 32 ) in hkrati postavljena v položaj, da kot glavna delničarka prispeva k takrat načrtovani dokapitalizaciji družbe Dexia-Bank. Sicer je treba spomniti na to, da so samo finančne zadruge ARCO – v nasprotju z vsemi ostalimi finančnimi zadrugami – vložile prošnjo, da bi pristopile k jamstveni shemi. Take prošnje verjetno ne bi vložile, če si od tega ne bi obetale konkretne gospodarske prednosti.

76.

Prav tako je neprepričljiv protiargument skupine ARCO, da ni nujno, da bi odliv lastnega kapitala neugodno vplival na tri finančne zadruge ARCO. Če se namreč lastni kapital podjetja zmanjša, se njegov delež dolga poveča in njegova boniteta poslabša, tako da si to podjetje lahko potem priskrbi nov kapital le pod še manj ugodnimi pogoji. Tega vidika se ne sme zanemariti ravno v položaju, kakršen je položaj skupine ARCO, ki je takrat zaradi sodelovanja pri poskusu rešitve družbe Dexia-Bank prevzela veliko finančno obveznost.

77.

Člen 107(1) PDEU prepoveduje pomoč, ki „daje prednost posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga“, torej selektivno pomoč. ( 33 ) V skladu s sodno prakso je za to selektivnost prednosti značilno, da daje prednost posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga v primerjavi z drugimi podjetji in proizvodnjo blaga, ki so glede na cilj, ki ga zasleduje zadevna ureditev, v primerljivem dejanskem in pravnem položaju. ( 34 )

78.

Komisija v uvodnih izjavah od 100 do 107 Sklepa 2014/686 navaja, da daje sporna jamstvena shema skupini ARCO prednost, ki je „očitno selektivna“. ( 35 )

79.

Skupina ARCO prereka, da bi bila deležna take selektivne prednosti. Meni, da so finančne zadruge dejansko in pravno v položaju, ki je primerljiv s položajem ponudnikov klasičnih varčevalnih produktov, tako da je bila razširitev belgijskih zajamčenih vlog na imetnike deležev navedenih finančnih zadrug popolnoma v skladu s sistemom.

80.

Vendar pa ta trditev ne prepriča. Kot je bilo že podrobneje navedeno zgoraj v zvezi z Direktivo 94/19, so deleži v finančnih zadrugah, kakršne so zadruge v skupini ARCO, glede na cilje jamstva za vloge bolj primerljive z delnicami kot pa s klasičnimi vlogami pri kreditnih institucijah. ( 36 ) Poleg tega navedene finančne zadruge glede na podatke, ki so jih navedle, nimajo lastnosti kreditnih institucij. ( 37 )

81.

Finančne zadruge, kakršne so tiste v skupini ARCO, torej glede na cilje, ki se jim sledi z jamstvom za vloge, niso bile v položaju, ki bi bil primerljiv s položajem kreditnih institucij, zaradi katerega bi bilo samoumevno, da se jih s sporno jamstveno shemo vključi v belgijski sistem zajamčenih vlog. Nasprotno, njen položaj je bil bolj primerljiv s položajem podjetja, ki prodaja svoje deleže v obliki delnic in da torej javnosti na voljo vrsto naložbe, za katero načeloma ne obstaja jamstvo za vloge.

82.

Iz sodbe Paint Graphos, ( 38 ) ki sta jo navedli skupina ARCO in Belgija, ne izhaja nič drugega.

83.

V navedeni sodbi je Sodišče v davčnopravnem okviru obravnavalo vprašanje, pod katerimi pogoji je prednost, ki jo je dala država članica, selektivna, tako da lahko pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU. Če povzamem, je v skladu s to sodbo za selektivnost bistveno, da ukrep odstopa od navedenega skupnega sistema, ker uvaja razlikovanje med subjekti, ki so glede na cilj, določen za davčni sistem te države članice, v primerljivem dejanskem in pravnem položaju. ( 39 )

84.

V skladu s „splošnim sistemom“, za katerega gre v obravnavanem primeru, za naložbe načeloma ne obstaja jamstvo za vloge. Samo vloge pri kreditnih institucijah spadajo med zajamčene vloge, medtem ko naložbe v obliki deležev v podjetju, katerih vrednost je odvisna od gibanja donosa podjetja, načeloma niso deležne tovrstnega jamstva.

85.

Če torej Belgija določene oblike deležev v podjetjih – v obravnavanem primeru deleže v kapitalu registriranih finančnih zadrug, katerih imetniki so fizične osebe – prav tako uvrsti med zajamčene vloge, uvede – če se izrazim z besedami iz sodbe Paint Graphos – „razlikovanje med subjekti“.

86.

Razlikuje se med finančnimi zadrugami na eni strani in ostalimi zadrugami in družbami na drugi, torej med subjekti, ki so – kljub nekaterim posebnim značilnostim zaradi njihove pravne oblike ( 40 ) – glede na cilje, ki se jim sledi z jamstvom za vloge, v primerljivem dejanskem in pravnem položaju. Vsa ta podjetja lahko namreč svoj kapital dajo na voljo zasebnim vlagateljem. Toda samo udeležba na kapitalu prvih – finančnih zadrug – je upravičena do jamstva za vloge.

87.

Tudi glede na merilo, ki ga je oblikovalo Sodišče v sodbi Paint Graphos in v nekaterih drugih sodbah, ( 41 ) je torej podano selektivno dajanje prednosti finančnim zadrugam.

88.

Komisija v Sklepu 2014/686 torej popolnoma pravilno domneva, da so finančne zadruge skupine ARCO s sporno jamstveno shemo pridobile selektivno prednost v smislu člena 107(1) PDEU.

89.

Skupina ARCO graja še domnevo Komisije iz uvodnih izjav 108 in 109 Sklepa 2014/686, da sporna jamstvena shema „izkrivlja konkurenco“ in„nedvomno vpliva na trgovino v Uniji“.

90.

Vendar se levji delež argumentov, ki jih je skupina ARCO v zvezi s tem navedla in kakor so povzeti v predložitvenem sklepu, ponovno opira na domnevno podobnost med deleži v finančnih zadrugah in klasičnimi varčevalnimi vlogami. Da so ti argumenti neutemeljeni, sem navedla že zgoraj v drugem kontekstu. ( 42 )

91.

Ne glede na to je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pri opredelitvi nacionalnega ukrepa kot državne pomoči ni treba ugotavljati stvarnega vpliva pomoči na trgovino med državami članicami niti dejanskega izkrivljanja konkurence, ampak je treba le preučiti, ali ta pomoč lahko prizadene to trgovino in izkrivi konkurenco. ( 43 )

92.

Kar najprej zadeva morebitno izkrivljanje konkurence, je Komisija prepričljivo pojasnila, ( 44 ) da je sporna jamstvena shema finančne zadruge skupine ARCO obvarovala pred odlivi kapitala ali pa je take odlive vsaj omilila in odložila. Očitno je, da je bila to konkurenčna prednost v primerjavi z drugimi podjetji, dejavnimi v finančnem sektorju, zlasti v obdobju, ko je glede na svetovno gospodarsko in finančno krizo vladala velika negotovost na trgih in so predvsem banke imele velike težave pri pridobivanju novega kapitala, in je vsepovsod obstajala nevarnost, da bodo predvsem zasebni vlagatelji zahtevali vračilo svojega kapitala.

93.

Kar zadeva še vpliv na trgovino v Uniji, je to mogoče vedno domnevati že, če sporni nacionalni ukrep okrepi položaj podjetja v razmerju do drugih, konkurenčnih podjetij. Ni nujno, da je samo upravičeno podjetje udeleženo v trgovini Unije. Že okoliščina, da se je v gospodarskem sektorju, kot je sektor finančnih storitev, odvil pomemben proces liberalizacije na ravni Unije, ki je zaostril konkurenco, lahko pripelje do tega, da državne pomoči dejansko ali potencialno vplivajo na trgovino med državami članicami. ( 45 )

94.

V zvezi s tem je neprepričljivo sklicevanje skupine ARCO na domnevno majhen znesek posamičnih deležev posameznih fizičnih oseb-imetnikov deležev v finančnih zadrugah skupine ARCO. Na eni strani je treba učinke sporne jamstvene sheme na konkurenco in trgovino med državami članicami presojati glede na celoto vseh deležev zadruge, ki jih zajema, in ne glede na zavarovan kapital vsakega posameznega zasebnega vlagatelja. Na drugi strani niti sorazmerno majhen obseg pomoči niti sorazmerna majhnost upravičenega podjetja ne izključuje že vnaprej možnosti izkrivljanja konkurence ali vplivanja na trgovino med državami članicami. ( 46 )

95.

Zato – vsaj na podlagi očitkov, povzetih v predložitveni odločbi – ni mogoče izpodbijati sklepa Komisije, da sporna jamstvena shema izkrivlja konkurenco in vpliva na trgovino med državami članicami. ( 47 )

96.

Končno želi predložitveno sodišče v okviru tega drugega vprašanja za predhodno odločanje razjasniti, ali je Sklep 2014/686 pomanjkljivo obrazložen.

97.

Obveznost obrazložitve pravnega akta Unije izhaja iz člena 296, drugi odstavek, PDEU in je poleg tega opredeljena kot del pravice do dobrega upravljanja tudi v členu 41(2)(c) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

98.

Kakor je bilo že omenjeno, da bi bil ukrep opredeljen kot „državna pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU, morajo biti izpolnjeni vsi štirje pogoji iz navedene določbe, ( 48 ) in mora Komisija zato sklep, v katerem izhaja iz tega, da gre za državno pomoč, utemeljiti glede na vsakega od teh štirih pogojev. ( 49 )

99.

Sklep 2014/686 izpolnjuje to zahtevo. V njegovi preambuli ( 50 ) so podrobne navedbe v zvezi s tem, zakaj Komisija meni, da gre v obravnavanem primeru za državno pomoč, pri čemer tam ustrezno in s potrebno natančnostjo presoja vsakega od štirih pogojev iz člena 107(1) PDEU.

100.

Skupina ARCO vendarle očita, da obrazložitev Sklepa 2014/686 ni dovolj podrobna, zlasti glede na to, da ta sklep „ne ustreza nobeni ustaljeni praksi odločanja“.

101.

To trditev je treba zavrniti, zlasti ker se ugovori, povzeti tako v predložitveni odločbi kot tudi v tožbi skupine ARCO, opirajo na skrajno nedoločne in splošne očitke ter ne vsebujejo nobenih konkretnih podatkov v zvezi s tem, v kakšnem obsegu so navedbe Komisije nerazumljive in kateri vidiki primera naj ne bi imeli dovolj izčrpnih podatkov.

102.

Sicer mora v skladu z ustaljeno sodno prakso iz obrazložitve pravnega akta Unije jasno in nedvoumno izhajati razlogovanje institucije, ki je akt sprejela, tako da omogoča zadevnim strankam, da se seznanijo z razlogi za ukrep, in pristojnemu sodišču, da izvaja nadzor. ( 51 )

103.

V tej obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker se vprašanje, ali obrazložitev pravnega akta izpolnjuje zahteve iz člena 296, drugi odstavek, PDEU, ne nanaša le na besedilo tega člena, ampak tudi na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. ( 52 )

104.

V obravnavanem primeru je iz navedb Komisije v uvodnih izjavah Sklepa 2014/686 dovolj jasno, zakaj je Komisija menila, da je vsak posamezen pogoj državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU izpolnjen. Poleg tega je bil še posebej skupini ARCO dovolj znan okvir, v katerem je bil izdan Sklep 2014/686, saj je bila kot glavna zainteresirana stranka udeležena v predhodnem upravnem postopku. ( 53 )

105.

Nazadnje ni preveč prepričljiva niti kritika skupine ARCO, ki se nanaša na sodno prakso, navedeno v Sklepu 2014/686 – njegovi opombi 65. ( 54 ) Drugače kot namreč skuša prikazati skupina ARCO, Komisija nikakor ne trdi, da se sodbe, ki jih je navedla, nanašajo na točno tako problematiko, kot je sporna v obravnavanem primeru. Nasprotno, Komisija zgolj skuša potegniti vzporednico z navedenimi sodbami, kar dovolj jasno izhaja iz obrazložitve Sklepa. ( 55 ) Ali so ugotovitve, ki jih je Komisija izpeljala iz sodne prakse, vsebinsko trdne, je materialnopravno vprašanje, ki nima nič skupnega s spoštovanjem obveznosti obrazložitve kot formalne zahteve. ( 56 )

106.

Gledano v celoti, iz preizkusa vprašanj za predhodno odločanje glede pojma državnih pomoči v smislu člena 107(1) PDEU in obveznosti obrazložitve v skladu s členom 296, drugi odstavek, PDEU torej ne izhaja nič, kar bi lahko vplivalo na veljavnost Sklepa 2014/686.

107.

Če se bo Sodišče pridružilo temu mnenju, njegova sodba na tej točki sicer ne bi imela nobenega formalnega zavezujočega učinka za Splošno sodišče Evropske unije v še nerešenih zadevah T‑664/14 in T‑711/14, vendar pa bi gotovo pomenila de facto precedenčni primer za izid omenjenih postopkov, ki se ga ne sme prezreti. Možnost razglasitve ničnosti Sklepa 2014/686 iz drugih razlogov, ki se niso obravnavali v tem postopku predhodnega odločanja, pa je Splošnemu sodišču seveda še vedno na voljo.

108.

Tretje vprašanje predložitvenega sodišča se ponovno posveča, tako kot že drugo vprašanje, pojmu nove državne pomoči v smislu členov 107(1) PDEU in 108(3) PDEU. Tretje vprašanje se zastavlja samo, če bi bil odgovor na drugo vprašanje nikalen.

109.

Če bo odgovor na drugo vprašanje skladen z mojim predlogom, ( 57 ) bo moralo Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče) šteti Sklep 2014/686 za veljaven in obravnavati jamstvo ARCO, kakor je ugotovila Komisija, kot novo državno pomoč. Zato odgovor na tretje vprašanje ni potreben.

110.

Predložitveno sodišče želi s četrtim, petim in šestim vprašanjem, ki jih je mogoče obravnavati skupaj, v bistvu izvedeti, ali jamstvena shema, kakršna je tu sporna, krši člen 108(3) PDEU.

111.

Predložitveno sodišče v vsakem od teh vprašanj sicer obravnava dejansko stanje v postopku v glavni stvari glede na različne trenutke, ko so nacionalni organi opravili določeno dejanje za uresničitev sporne jamstvene sheme, od samega sporočila o zakonskem pooblastilu v členu 36/24(1), točka 1, tretji pododstavek, zakona o nacionalni banki vse do konkretnega prenosa s kraljevim odlokom. Nazadnje pa je v vseh treh zadevnih vprašanjih bistveno, ali se je navedena jamstvena shema belgijske države izvajala v nasprotju s členom 108(3) PDEU ali ne.

112.

Glede novih državnih pomoči člen 108(3) PDEU državam članicam nalaga dvojno obveznost. Prvič, o vseh načrtih za dodelitev ali spremembo državne pomoči morajo Komisijo obvestiti dovolj zgodaj, da lahko predloži pripombe (obveznost obveščanja, glej člen 108(3), prvi stavek, PDEU). Drugič, ne smejo izvajati predlaganih ukrepov, dokler Komisija ne sprejme dokončnega sklepa (prepoved izvajanja ali obveznost mirovanja, glej člen 108(3), tretji stavek, PDEU). Obe obveznosti sta izraz preventivnega nadzora novih državnih pomoči s strani Komisije, ki je bistven za zagotavljanje delovanja notranjega trga. ( 58 )

113.

V obravnavanem primeru je dejstvo, da je bila Komisija o sporni jamstveni shemi obveščena šele 7. novembra 2011, torej na dan, ko so bile tri finančne zadruge ARCO s kraljevim odlokom formalno sprejete v belgijski sistem zajamčenih vlog.

114.

V nasprotju z mnenjem Belgije tako pozne priglasitve nikakor ni mogoče šteti za pravočasno v smislu člena 108(3), prvi stavek, PDEU.

115.

Mogoče je, da belgijski sklad za zajamčene vloge do danes še dejansko ni ničesar izplačal nobenim fizičnim osebam-imetnikom deležev v registriranih finančnih zadrugah. Vendar pa se, kot Komisija pravilno poudarja, državna pomoč ne šteje za „dodeljeno“ ali „izvedeno“ in torej za izvršeno v smislu člena 108(3) PDEU šele, ko je državni denar ali denar, ki izhaja iz državnih sredstev dejansko v obtoku, temveč že, če zaradi pomoči pride do izkrivljanja konkurence na notranjem trgu ali bi do njega lahko prišlo v smislu člena 107(1) PDEU. Prepoved izvajanja naj bi namreč zagotovila, da pomoč ne učinkuje, dokler Komisija ni imela na voljo razumnega roka za njeno preučitev in odločitev o tem. ( 59 )

116.

Kdaj natanko je v obravnavanem primeru prišlo do takega izkrivljanja konkurence oziroma bi do njega lahko prišlo, brez temeljitega preizkusa ni mogoče presoditi. Informacije, ki so bile predložene Sodišču v predložitveni odločbi, so v prid temu in nikakor ni mogoče izključiti, da je belgijska država že s prvim sporočilom vlade z dne 10. oktobra 2008 dovolj konkretno napovedala načrtovan ukrep pomoči in je torej že s tem občutno vplivala na konkurenco. ( 60 ) Nasprotno pa je glede na napetost na trgih na vrhuncu gospodarske in finančne krize, ki je izbruhnila leta 2008, marsikaj v prid temu, da bi vsako sporočilo vlade – kakor je sicer ugotovila Komisija v Sklepu 2014/686 ( 61 ) – moralo pomiriti imetnike deležev v finančnih zadrugah, kot so finančne zadruge skupine ARCO, in okrepiti konkurenčni položaj teh podjetij. Zato je bilo to sporočilo vlade glede na njegove učinke na trg kljub vsem razlikam v pravni obliki podobno poroštvu. ( 62 )

117.

Nazadnje pa je mogoče za namene tega postopka pustiti odprto vprašanje, ali je bila državna pomoč izvedena že s prvo uradno izjavo v sporočilu vlade z dne 10. oktobra 2008, ali šele s kraljevim odlokom z dne 7. novembra 2011, ali pa celo na enega od dni med tema datumoma, ki jih je navedlo predložitveno sodišče,. Kot je namreč Komisija v svojem Sklepu 2014/686 pravilno poudarila, ( 63 ) je treba objavo jamstvene sheme in posamezne pravne korake do njene uresničitve obravnavati kot eno. ( 64 ) Najpozneje s kraljevim odlokom z dne 7. novembra 2011 so upravičenci do sporne jamstvene sheme pridobili pravico do pristopa k nacionalnemu sistemu zajamčenih vlog, tako da državna pomoč ni bila več v fazi osnutka, ( 65 ) ampak jo je bilo treba obravnavati kot podeljeno ( 66 ) in torej kot „uvedeno“ ali „izvedeno“ v smislu člena 108(3) PDEU.

118.

Priglasitev jamstvene sheme Komisiji na ravno tisti dan, to je 7. november 2011, je bila zato vsekakor prepozna. Ni bila namreč več opravljena pravočasno pred načrtovano uvedbo jamstvene sheme, temveč kvečjemu hkrati z uvedbo te sheme, tako da ni bilo upoštevano načelo preventivnega nadzora Komisije. ( 67 ) Celo če se domneva, da so bili določeni ukrepi posebej nujni za reševanje gospodarske in finančne krize iz leta 2008, bi med letoma 2008 in 2011 nedvomno bilo dovolj priložnosti, da bi se Komisijo pravočasno obvestilo o načrtovani pomoči.

119.

Glede na navedeno je torej Belgija z obvestilom o sporni jamstveni shemi z dne 7. novembra 2011 kršila tako obveznost obveščanja iz člena 108(3), prvi stavek, PDEU kot tudi prepoved izvajanja iz člena 108(3), tretji stavek, PDEU in je zato podelila nezakonito državno pomoč.

120.

V zvezi s členom 108(3) PDEU je treba obravnavati še en vidik, ki ga je predložitveno sodišče tudi obravnavalo v četrtem vprašanju: Sodišče prosi za pojasnilo, ali se je Komisija v svojem Sklepu 2014/686 zmotila glede trenutka izvedbe državne pomoči, ki se odraža v sporni jamstveni shemi.

121.

To vprašanje se postavlja samo, če bi bil odgovor na drugo vprašanje pritrdilen. Če bi Sodišče v okviru tega drugega vprašanja v skladu z mojim predlogom ( 68 ) prišlo do ugotovitve, da Sklep 2014/686 ne krši niti člena 107(1) PDEU niti člena 296, drugi odstavek, PDEU, bo moralo v okviru četrtega vprašanja preučiti veljavnost Sklepa 2014/686 glede na morebitno kršitev člena 108(3) PDEU.

122.

Ozadje tega vprašanja je očitno, da Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče) meni, da Sklep 2014/686, v katerem je Komisija izrecno ugotovila, da je Belgija kršila člen 108(3) PDEU, ( 69 ) ni popolnoma jasen glede trenutka izvedbe državne pomoči, kakor ga je domnevala Komisija. Zdi se, da Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče) dvomi, ali Komisija šteje, da je bila državna pomoč izvedena pred ali po sprejetju člena 36/24 zakona o nacionalni banki. Ravno na to se namreč nanašata oba podatka, ki ju Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče) navede v četrtem vprašanju: Člen 36/24 je bil s kraljevim odlokom dodan v zakon o nacionalni banki 3. marca 2011, nova določba pa je začela veljati 1. aprila 2011.

123.

V uvodni izjavi 110, tretji stavek, Sklepa 2014/686 Komisija navaja, da so konstitutivni elementi državne pomoči bili podani „najpozneje takrat, ko je bil sprejet kraljevi odlok z dne 10. oktobra 2011“. Poleg tega dodaja: „[V]endar je prednost, ki jo je ustvaril ukrep, obstajala že od 10. oktobra 2008, ko so belgijski organi objavili sporočilo o uvedbi tega ukrepa“.

124.

Res je, da iz same ubeseditve ni jasno razvidno, ali Komisija sporno jamstveno shemo šteje za „uvedeno“ ali „izvedeno“ v smislu člena 108(3) PDEU že od 10. oktobra 2008 ali šele od 10. oktobra 2011. Besedilo Sklepa 2014/686 glede tega ni ravno zgled jasnosti, tudi sklicevanje na „prednost“, ki naj bi obstajala že od prve objave, bi lahko prej nakazovalo na to, da se Komisija opira na zgodnejšega od obeh datumov, to je na 10. oktober 2008.

125.

Toda za namene tega postopka za sprejetje predhodne odločbe lahko vprašanje, ali je Komisija v svojem sklepu štela za odločilen zgodnejši ali poznejši trenutek, ostane odprto. Ugotovitev Komisije v uvodni izjavi 143 Sklepa 2014/686, da sporna jamstvena shema, „ki jo je Belgija nezakonito izvedla v nasprotju s členom 108(3) [PDEU]“, je namreč pravilna ne glede na to, ali se državna pomoč obravnava kot „uvedena“ ali „izvedena“ v smislu člena 108(3) PDEU prej ali pozneje. Odločilno je, da je do izvedbe vsekakor že prišlo ob obvestitvi Komisije 7. novembra 2011, tako da navedeno obvestilo nikakor ni bilo pravočasno in je treba državno pomoč že zgolj zato obravnavati kot nezakonito.

126.

Torej tudi iz preizkusa četrtega vprašanja za predhodno odločanje ne izhaja nič, kar bi nakazovalo na to, da je Komisija pravno napačno uporabila člen 108(3) PDEU, in bi lahko vplivalo v tem smislu na veljavnost Sklepa 2014/686.

127.

Če povzamem, je treba v zvezi z vprašanji za predhodno odločanje od 2 do 6 ugotoviti, da pomeni jamstvena shema, kakršna je sporna belgijska, novo državno pomoč. Če se o tovrstnem ukrepu Komisije ne obvesti pravočasno, preden pride oziroma lahko pride do z njim povezanega izkrivljanja konkurence na notranjem trgu, je treba šteti, da je bil nezakonito izveden v smislu člena 108(3) PDEU.

128.

Ob upoštevanju navedenih razmislekov Sodišču predlagam, naj na predlog za sprejetje predhodne odločbe Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče, Belgija) odgovori: