—

za J. in T. Geistbecka J. Beismann in M. Miersch, odvetnika,

—

za Saatgut-Treuhandverwaltungs GmbH K. von Gierke in C. von Gierke, odvetnika,

—

za grško vlado X. Basakou in A.-E. Vassilopoulou, zastopnici,

—

za špansko vlado F. Díez Moreno, zastopnik,

—

za Evropsko komisijo B. Schima in F. Wilman ter M. Vollkommer, zastopniki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago nekaterih določb Uredbe Sveta (ES) št. 2100/94 z dne 27. julija 1994 o žlahtniteljskih pravicah v Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 16, str. 390) in Uredbe Komisije (ES) št. 1768/95 z dne 24. julija 1995 o izvajanju pravil o kmetijski izjemi, predvideni v členu 14(3) Uredbe št. 2100/94 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 18, str. 63), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 2605/98 z dne 3. decembra 1998 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 24, str. 162, v nadaljevanju: Uredba št. 1768/95).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med J. in T. Geistbeckom, kmetoma, ter družbo Saatgut-Treuhandverwaltungs GmbH (v nadaljevanju: STV), ki zastopa interese imetnikov žlahtniteljskih pravic zavarovanih rastlinskih sort Kuras, Quarta, Solara in Marabel, ker vložnika revizije v postopku v glavni stvari nista v celoti prijavila saditve teh rastlinskih sort.

3

V skladu s členom 11 Uredbe št. 2100/94 ima žlahtniteljske pravice v Skupnosti „žlahtnitelj“, torej „oseba, ki je vzgojila ali odkrila in razvila sorto ali njen pravni naslednik“.

4

Člen 13 navedene uredbe z naslovom „Pravice imetnika žlahtniteljske pravice v Skupnosti in prepovedana dejanja“ določa:

„1.   Žlahtniteljska pravica v Skupnosti velja tako, da je imetnik ali imetniki žlahtniteljske pravice v Skupnosti, v nadaljnjem besedilu ‚imetnik‘, upravičen do opravljanja dejanj iz odstavka 2.

2.   Ne glede na določbe členov 15 in 16 je potrebna odobritev imetnika za naslednja dejanja, ki zadevajo sestavine sorte ali pridelan material zavarovane sorte, v nadaljnjem besedilu ‚material‘:

[…]

Imetnik lahko svojo odobritev pogojuje in omejuje.

[…]“

5

Člen 14 navedene uredbe z naslovom „Odstop od žlahtniteljske pravice v Skupnosti“ v odstavku 1 določa:

„Ne glede na člen 13(2) in za namene zaščite kmetijske pridelave smejo kmetje za razmnoževanje na polju na svojem posestvu uporabljati svoje pridelke, pridobljene na svojem posestvu s sajenjem materiala sorte zavarovane z žlahtniteljsko pravico v Skupnosti, ki ni hibridna ali sintetična sorta.“

6

Člen 14(3) Uredbe št. 2100/94 določa:

„Za uveljavitev odstopa iz odstavka 1 in za varovanje zakonitih interesov žlahtnitelja in kmeta bodo pred začetkom veljavnosti te uredbe in izvedbenih pravil v skladu s členom 114 oblikovani pogoji, in sicer na osnovi naslednjih meril:

[…]

[…]

[…]

7

Člen 94 te uredbe, ki se nanaša na zahteve po civilnem pravu v primeru uporabe rastlinske sorte, ki pomeni kršitev, določa:

„1.   Kdor:

ga imetnik lahko toži na prenehanje take kršitve, plačilo primernega nadomestila ali obojega.

2.   Kdor krši določbe naklepno ali iz malomarnosti, je razen tega dolžan nadomestiti imetniku vsako nadaljnjo škodo, ki je posledica tega dejanja. Če gre za majhno malomarnost, se te zahteve lahko zmanjšajo v skladu z obsegom malomarnosti, vendar ne smejo biti manjše od koristi, ki jih je kršitelj iz tega pridobil.“

8

Dodatna uporaba nacionalne zakonodaje glede kršitev je urejena v členu 97 navedene uredbe, ki v odstavku 1 določa:

„Če je odgovorna stranka iz člena 94 s kršitvijo pridobila kakršno koli korist na račun imetnika ali osebe, ki je upravičena do žlahtniteljskih pravic, pristojna sodišča v skladu s členoma 101 in 102 uporabijo glede vrnitve v prejšnje stanje [vzpostavitve prejšnjega stanja] svojo nacionalno zakonodajo skupaj z mednarodnim zasebnim pravom.“

9

Člen 2(1) Uredbe št. 1768/95 določa:

„Pogoje iz člena 1 izvajata oba, imetnik, ki predstavlja žlahtnitelja, in kmet, tako da ščitita zakonite interese drug drugega.“

10

Člen 5 Uredbe št. 1768/95, ki določa pravila o nadomestilu, dolgovanem imetniku, določa:

„1.   Višina primernega nadomestila, ki ga je treba plačati imetniku v skladu s četrto alineo člena 14(3) temeljne uredbe, je lahko predmet pogodbe med imetnikom in zadevnim kmetom.

2.   Kjer taka pogodba ni sklenjena ali ni uporabna, je višina nadomestila primerno nižja od vsote, zahtevane za licenčno pridelavo semenskega materiala najnižje kategorije, ki izpolnjuje pogoje za uradno potrjevanje iste sorte na istem območju.

[…]

5.   Če se v zvezi z odstavkom 2 ne uporablja sporazum iz odstavka 4, znaša plačilo 50 % zneskov, ki se zaračunajo za licencirano proizvodnjo [licenčno pridelavo] semenskega materiala, kakor je opredeljeno v odstavku 2.

[…]“

11

Člen 14 te uredbe, ki se nanaša na nadzor imetnika nad izvajanjem obveznosti kmeta, v odstavku 1 določa:

„Da bi imetnik lahko nadzoroval izpolnjevanje določb člena 14 temeljne uredbe, kakor je opredeljeno v tej uredbi, če gre za izpolnjevanje obveznosti kmeta, bo ta na zahtevo imetnika:

12

Člen 18 Uredbe št. 1768/95 določa:

„1.   Imetnik lahko osebo iz člena 17 toži zaradi neizpolnjevanja obveznosti v skladu s členom 14(3) temeljne uredbe, kakor je določeno v tej uredbi.

2.   Če taka oseba vedno znova in namenoma ne izpolnjuje svojih obveznosti v skladu s četrto alineo člena 14(3) temeljne uredbe v zvezi z eno ali več sortami istega imetnika, je kot obvezno nadomestilo imetniku za vsako nadaljnjo škodo v skladu s členom 94(2) temeljne uredbe mišljen vsaj pavšal, izračunan na osnovi štirikratne povprečne vsote, ki se zaračuna za licenčno pridelavo ustrezne količine semenskega materiala zavarovanih sort rastlin na istem območju, brez poseganja v nadomestilo katere koli višje škode.“

13

J. in T. Geistbeck sta med letoma 2001 in 2004, potem ko sta o tem obvestila družbo STV, sadila zavarovane sorte Kuras, Quarta, Solara in Marabel. Vendar je ta družba pri pregledu ugotovila, da so dejanske gojene količine teh sort tudi za več kot trikrat presegale prijavljene količine. Zato je družba STV zahtevala plačilo zneska 4576,15 EUR, ki naj bi ustrezal dolgovani odškodnini. Ker sta vložnika revizije v postopku v glavni stvari plačala le polovico tega zneska, je družba STV vložila tožbo in zahtevala plačilo preostalega zneska ter povračilo predsodnih stroškov postopka v višini 141,05 EUR.

14

Na prvi stopnji je bilo tožbi ugodeno. Pritožba, ki sta ju vložila zdajšnja vložnika revizije v postopku v glavni stvari, je bila zavrnjena. Ta sta nato vložila revizijo pri predložitvenem sodišču.

15

To sodišče na podlagi sodbe Sodišča z dne 10. aprila 2003 v zadevi Schulin (C-305/00, Recueil, str. I-3525) meni, da se kmet, ki ni ustrezno izpolnil svoje obveznosti obveščanja imetnika zavarovane sorte, ne more sklicevati na člen 14(1) Uredbe št. 2100/94 in je na podlagi člena 94 navedene uredbe mogoče zoper njega vložiti tožbo zaradi kršitve ter od njega zahtevati plačilo primernega nadomestila.

16

Predložitveno sodišče se sprašuje o izračunu „primernega nadomestila“, ki ga je v skladu s členom 94(1) Uredbe št. 2100/94 treba plačati imetniku žlahtniteljske pravice, in odškodnine, dolgovane na podlagi odstavka 2 tega člena.

17

Kot podlago za izračun tega nadomestila naj bi bilo mogoče uporabiti bodisi povprečni znesek, zahtevan za licenčno pridelavo semenskega materiala zavarovane sorte zadevnih rastlinskih vrst na istem območju, bodisi nadomestilo, dolgovano za dovoljeno saditev v skladu s členom 14(3), četrta alinea, Uredbe št. 2100/94 v povezavi s členom 5(5) Uredbe št. 1768/95 (v nadaljevanju: nadomestilo za dovoljeno saditev).

18

Po prvi predpostavki naj bi moral kršitelj plačati povprečni znesek pod enakimi pogoji in po enaki ceni kot vsaka tretja oseba, medtem ko naj bi po drugi predpostavki lahko uveljavljal ugodno ceno, pridržano za kmete, ki pomeni 50 % zneskov, ki se zaračunajo za licenčno pridelavo semenskega materiala.

19

V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

20

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu ugotoviti, na podlagi katerih elementov je mogoče določiti znesek „primernega nadomestila“, ki ga mora na podlagi člena 94(1) Uredbe št. 2100/94 plačati kmet, ki ni izpolnil obveznosti iz člena 14(3), četrta in šesta alinea, te uredbe. Natančneje, sprašuje, ali mora kot podlago za izračun tega nadomestila vzeti licenčnino za pridelavo semenskega materiala zavarovane sorte zadevnih vrst rastlin na istem območju, ki se imenuje „licenca Z“, ali nadomestilo za dovoljeno saditev iz člena 14(3), četrta alinea, Uredbe št. 2100/94, ki na podlagi člena 5(5) Uredbe št. 1768/95 znaša 50 % zneskov, ki se zaračunajo za licenčno pridelavo semenskega materiala.

21

Najprej je treba spomniti, da se na podlagi člena 13(2) Uredbe št. 2100/94 zahteva odobritev imetnika žlahtniteljske pravice v Skupnosti glede sestavine sorte ali pridelanega materiala zavarovane sorte med drugim za pridelavo ali razmnoževanje (povečevanje), pripravo na razmnoževanje, ponujanje v prodajo, prodajanje ali druge oblike trženja in skladiščenje za te namene (glej zgoraj navedeno sodbo Schulin, točka 46).

22

V tem kontekstu člen 14 Uredbe št. 2100/94 pomeni odstopanje od načela, da je potrebno dovoljenje imetnika žlahtniteljske pravice v Skupnosti (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Schulin, točka 47), ker smejo kmetje za razmnoževanje na polju uporabljati pridelke, pridobljene na svojem posestvu, brez dovoljenja imetnika žlahtniteljske pravice, če izpolnjujejo nekatere pogoje, ki so jasno navedeni v odstavku 3 tega člena 14.

23

V zvezi s tem je Sodišče že razsodilo, da se kmet, kadar uporablja svoje pridelke, pridobljene s sajenjem semenskega materiala zavarovane sorte, vendar imetniku ne plačuje primernega nadomestila, ne more sklicevati na člen 14(1) Uredbe št. 2100/94 in da je zato treba šteti, da je brez dovoljenja storil eno od dejanj iz člena 13(2) te uredbe (zgoraj navedena sodba Schulin, točka 71).

24

Položaj, v katerem sta vložnika revizije v postopku v glavni stvari, je podoben položaju kmetov, ki niso plačali „primernega nadomestila“, določenega v členu 14(3), četrta alinea, Uredbe št. 2100/94, ker vložnika revizije v postopku v glavni stvari s tem, da nista prijavila dela količine pridelka, ki sta ga posejala, nista plačala tega nadomestila.

25

Na podlagi tega je mogoče ugotoviti, da to, da sta vložnika revizije v postopku v glavni stvari sejala neprijavljena semena, pomeni – kot je pravilno navedlo predložitveno sodišče – „kršitev“ v smislu člena 94 Uredbe št. 2100/94. Torej je treba pravila za izračun primernega nadomestila, kakršnega morata J. in T. Geistbeck plačati tožeči stranki na prvi stopnji postopka v glavni stvari, določiti na podlagi te določbe.

26

J. in T. Geistbeck v zvezi s tem trdita, da je treba – ker je v členih 14(3), četrta alinea, in 94(1) Uredbe št. 2100/94 uporabljen skoraj enak izraz – „primerno nadomestilo“, dolgovano v skladu s členom 94(1) Uredbe št. 2100/94, izračunati na podlagi nadomestila za dovoljeno saditev.

27

Vendar take razlage ni mogoče sprejeti.

28

Prvič, ugotoviti je namreč treba, da čeprav je izraz „primerno nadomestilo“, uporabljen v obeh določbah Uredbe št. 2100/94 v francoski različici, pa to – kot je navedel generalni pravobranilec v točki 43 sklepnih predlogov – ne velja za druge jezikovne različice, med drugim za nemško in angleško različico. Zato na podlagi enakosti izrazov, ki sta uporabljena v navedenih določbah Uredbe št. 2100/94, ni mogoče sklepati, da se nanašata na isti pojem.

29

Drugič, poudariti je treba, da mora biti člen 14 te uredbe kot določba o odstopanju od načela varstva žlahtniteljske pravice v Skupnosti predmet restriktivne razlage in ga zato ni mogoče uporabiti v drugačnem okviru od tistega, ki je izrecno določen s tem členom.

30

Namen pojma „primerno nadomestilo“ iz člena 14(3), četrta alinea, Uredbe št. 2100/94 v povezavi s členom 5(5) Uredbe št. 1768/95 je namreč – kot je poudaril generalni pravobranilec v točkah od 45 do 47 sklepnih predlogov – določiti ravnovesje med legitimnimi vzajemnimi interesi kmetov in imetnikov žlahtniteljskih pravic.

31

Nasprotno pa se člen 94(1) Uredbe št. 2100/94, v besedilu katerega ni razlikovanja glede na storilca kršitve, nanaša prav na plačilo primernega nadomestila v okviru tožbe zaradi kršitve.

32

Na podlagi tega je mogoče sklepati, da v okoliščinah zadeve v glavni stvari nadomestila za dovoljeno saditev v smislu člena 14 Uredbe št. 2100/94 ni mogoče vzeti za podlago za izračun „primernega nadomestila“, ki je določeno v členu 94(1) te uredbe.

33

Predložitveno sodišče kot alternativno podlago za izračun tega primernega nadomestila navaja licenčnino za pridelavo v skladu z licenco Z.

34

Kot je bilo opozorjeno v točki 23 te sodbe, kmet, ki ne izpolni obveznosti, ki jih ima med drugim na podlagi člena 14(3) Uredbe št. 2100/94 v povezavi s členom 8 Uredbe št. 1768/95, ne more uveljavljati posebne pravice iz te določbe.

35

Zato ga je treba obravnavati kot tretjo stranko, ki je brez dovoljenja izvajala dejanja iz člena 13(2) Uredbe št. 2100/94.

36

Ker je namen člena 94 Uredbe št. 2100/94 povračilo škode, ki nastane imetniku žlahtniteljske pravice kot žrtvi kršitve, je treba šteti, da v zadevi iz postopka v glavni stvari – ker se J. in T. Geistbeck ne moreta sklicevati na „posebno pravico kmeta“, in sicer na odstopanje od varstva žlahtniteljske pravice v Skupnosti iz člena 14(1) te uredbe, ki izhaja iz odstavka 3 tega člena – ta škoda znaša najmanj znesek, ki je enak licenčnini Z, ki bi jo morala plačati tretja stranka.

37

Zato je treba „primerno nadomestilo“, ki je določeno v členu 94(1) Uredbe št. 2100/94, v okoliščinah zadeve iz postopka v glavni stvari izračunati na podlagi zneska, ki je enak licenčnini za pridelavo.

38

Na prvem mestu, J. in T. Geistbeck taki razlagi ugovarjata s trditvijo, da je semenski material iz prvega pridelka slabše kakovosti od tistega, ki je določen v členu 13(2) Uredbe št. 2100/94. Vendar te trditve ni mogoče upoštevati, ker povečevanje zavarovanega materiala ne more vplivati na obstoj pravice intelektualne lastnine v zvezi s tem materialom.

39

Na drugem mestu, J. in T. Geistbeck prav tako ne moreta trditi, da se z obravnavanjem zneska, ki je enak licenčnini za pridelavo v skladu z licenco Z, kot podlage za izračun „primernega nadomestila“, ki ga mora na podlagi člena 94(1) Uredbe št. 2100/94 plačati kmet, ki ni izpolnil obveznosti iz člena 14(3) te uredbe v povezavi s členom 8 Uredbe št. 1768/95, določbam navedenega člena 94 priznava narava kaznovalne odškodnine, ki ni namen tega člena.

40

Kot je bilo namreč navedeno v točki 35 te sodbe, je treba kmeta, ki se ni skliceval na določbe člena 14(3) Uredbe št. 2100/94, obravnavati kot tretjo stranko, ki je brez dovoljenja izvajala eno od dejanj iz člena 13(2) te uredbe. Zato korist storilca kršitve, povrnitvi katere je namenjen člen 94(1) navedene uredbe, ustreza znesku, ki je enak licenčnini za pridelavo v skladu z licenco Z, ki ga ta ni plačal.

41

Poleg tega bi to, da se primerno nadomestilo, dolgovano v primeru kršitve, ne bi izračunalo na podlagi zneska, ki je enak licenčnini za pridelavo v skladu z licenco Z, ampak na podlagi nižjega zneska, enakega nadomestilu za dovoljeno saditev, povzročilo, da bi bili kmetje, ki ne izpolnijo obveznosti obveščanja imetnikov na podlagi člena 14(3), šesta alinea, Uredbe št. 2100/94 in člena 8 Uredbe št. 1768/9, obravnavani ugodneje kot kmetje, ki pravilno prijavijo posejani semenski material.

42

Spodbujevalni učinek, ki je pripisan pojmu „primerno nadomestilo“, kot je določen v členu 94 Uredbe št. 2100/94, je toliko večji, ker so na podlagi člena 14(3), peta alinea, navedene uredbe imetniki edini odgovorni za nadzor in preverjanje uporabe zavarovanih sort v okviru dovoljene saditve in so zato odvisni od dobre vere in sodelovanja zadevnih kmetov.

43

Iz vseh teh preudarkov izhaja, da je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba „primerno nadomestilo“ – ki ga mora na podlagi člena 94(1) Uredbe št. 2100/94 plačati kmet, ki je uporabil semenski material zavarovane sorte, pridobljen s saditvijo, in ni izpolnil obveznosti iz člena 14(3) te uredbe v povezavi s členom 8 Uredbe št. 1768/95 – izračunati na podlagi zneska, ki je enak licenčnini za pridelavo v skladu z licenco Z.

44

Glede na odgovor na prvo vprašanje odgovor na drugo vprašanje ni potreben.

45

S tretjim vprašanjem želi predložitveno sodišče izvedeti, prvič, ali je treba člen 94 Uredbe št. 2100/94 razlagati tako, da se plačilo odškodnine zaradi nadomestitve stroškov nadzora spoštovanja žlahtniteljskih pravic imetnikov upošteva pri izračunu primernega nadomestila, ki je določeno v odstavku 1 člena 94 Uredbe št. 2100/94, oziroma ali se to plačilo upošteva pri izračunu zneska za povračilo škode iz odstavka 2 tega člena. Drugič, če imetnik zatrjuje tako škodo, predložitveno sodišče sprašuje, ali se ta odškodnina lahko izračuna pavšalno kot dvojna vsota običajno dogovorjenega nadomestila ali primernega nadomestila iz člena 14(3), četrta alinea, navedene uredbe.

46

Komisija je v svojih stališčih navedla, da je to vprašanje povsem hipotetično, ker družba STV ni zahtevala plačila teh stroškov.

47

Glede tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je postopek iz člena 267 PDEU instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, v okviru katerega prvo zadnjim da elemente razlage prava Unije, ki jih ta potrebujejo za rešitev spora, o katerem morajo odločiti (glej zlasti sodbi z dne 24. marca 2009 v zadevi Danske Slagterier, C-445/06, ZOdl., str. I-2119, točka 65, in z dne 15. septembra 2011 v zadevi Unió de Pagesos de Catalunya, C-197/10, ZOdl., str. I-8495, točka 16 in navedena sodna praksa).

48

V okviru tega sodelovanja velja domneva upoštevnosti vprašanj o pravu Unije. Sodišče lahko predlog nacionalnega sodišča zavrne samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je vprašanje hipotetično ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni za to, da lahko na vprašanja, ki so mu predložena, da uporabne odgovore (glej zlasti sodbo z dne 5. decembra 2006 v združenih zadevah Cipolla in drugi, C-94/04 in C-202/04, ZOdl., str. I-11421, točka 25, in zgoraj navedeno sodbo Unió de Pagesos de Catalunya, točka 17).

49

V obravnavani zadevi je treba – ker je iz predložitvene odločbe razvidno, da je družba STV s tožbo v postopku v glavni stvari zahtevala plačilo „primernega nadomestila“ v smislu člena 94(1) Uredbe št. 2100/94 – na tretje vprašanje predložitvenega sodišča odgovoriti, kolikor se nanaša na navedeni pojem „primerno nadomestilo“.

50

V zvezi s tem zadošča ugotovitev, da je v odstavku 1 člena 94 Uredbe št. 2100/94 določeno zgolj primerno nadomestilo v primeru nezakonite uporabe žlahtniteljske pravice, brez predvidenega povračila škode, ki ni povezana z neplačilom tega nadomestila.

51

V teh okoliščinah je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da se plačilo odškodnine zaradi nadomestitve stroškov nadzora spoštovanja žlahtniteljskih pravic imetnikov ne upošteva pri izračunu „primernega nadomestila“, ki je določeno v členu 94(1) Uredbe št. 2100/94.

52

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: