SODBA SODIŠČA (občna seja)

z dne 2. oktobra 2003(*)

„Državljanstvo Evropske unije – Prenos priimka – Otroci državljanov držav članic – Dvojno državljanstvo“

V zadevi C-148/02,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Conseil d’État (Belgija), v postopku med

Carlosom Garcio Avellom

in

državo Belgijo,

o razlagi členov 17 ES in 18 ES,

SODIŠČE (občna seja),

v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, M. Wathelet, R. Schintgen in C. W. A. Timmermans, predsedniki senatov, D. A. O. Edward, A. La Pergola, P. Jann in V. Skouris, sodniki, F. Macken in N. Colneric, sodnici, S. von Bahr, J. N. Cunha Rodrigues (poročevalec) in A. Rosas, sodniki,

generalni pravobranilec: F. G. Jacobs,

sodni tajnik: M.-F. Contet, glavna administratorka,

na podlagi pisnih stališč, ki so jih predložili:

–        za C. Garcio Avella P. Kileste, odvetnik,

–        za državo Belgijo A. Snoecx, zastopnica, skupaj z J. Bourtembourgom, odvetnikom,

–        za dansko vlado J. Bering Liisberg, zastopnik,

–        za nizozemsko vlado H. G. Sevenster, zastopnica,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti J. L. Iglesias Buhigues, C. O'Reilly in D. Martin, zastopniki,

na podlagi poročila za obravnavo,

na podlagi ustnih stališč C. Garcie Avella, ki ga zastopa P. Kileste, države Belgije, ki jo zastopa C. Molitor, odvetnik, danske vlade, ki jo zastopa J. Molde, zastopnik, nizozemske vlade, ki jo zastopa N. A. J. Bel, zastopnik, in Komisije, ki jo zastopajo J. L. Iglesias Buhigues, C. O'Reilly in D. Martin, na obravnavi 11. marca 2003,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 22. maja 2003

izreka naslednjo

Sodbo

1        Conseil d’État je s sodbo z dne 21. decembra 2001, ki je Sodišče prispela 24. aprila 2002, na podlagi člena 234 ES postavilo vprašanje za predhodno odločanje o razlagi členov 17 ES in 18 ES.

2        Navedeno vprašanje se je pojavilo v postopku med C. Garcio Avellom kot zakonitim zastopnikom svojih otrok in državo Belgijo glede predloga za spremembo priimka teh otrok.

 Pravni okvir

 A ─ Zakonodaja Skupnosti

3        Člen 12, prvi odstavek, ES določa:

„Kjer se uporablja ta pogodba in ne da bi to vplivalo na njene posebne določbe, je prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo.“

4        Člen 17 ES določa:

„1.      S to pogodbo se uvede državljanstvo Unije. Državljani Unije so vse osebe z državljanstvom ene od držav članic. Državljanstvo Unije dopolnjuje in ne nadomešča nacionalnega državljanstva.

2.      Za državljane Unije veljajo pravice in dolžnosti po tej pogodbi.“

5        Člen 18(1) ES določa:

„Vsak državljan Unije ima pravico prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s to pogodbo in ukrepi, ki so bili sprejeti za njeno uveljavitev.“

 B ─ Nacionalna zakonodaja in praksa

 Belgijsko mednarodno zasebno pravo

6        Člen 3, tretji odstavek, belgijskega civilnega zakonika določa:

„Zakoni, ki urejajo osebna stanja in sposobnost, se uporabljajo za belgijske državljane, tudi če prebivajo v tujini.“

7        Ta določba je podlaga za to, da belgijska sodišča uporabijo pravilo, da se za osebna stanja in sposobnost oseb uporablja belgijsko nacionalno pravo.

8        Država Belgija je navedla, da kadar ima belgijski državljan istočasno še eno ali več drugih državljanstev, pred belgijskimi organi prevlada belgijsko državljanstvo, in sicer na podlagi pravila običajnega prava, kodificiranega v členu 3 Haaške konvencije z dne 12. aprila 1930 o določenih vprašanjih v zvezi s kolizijo predpisov o državljanstvu (Recueil des traités de la Société des Nations, zvezek 179, str. 89, v nadaljevanju: Haaška konvencija), po katerem „lahko vsaka država, katere državljan je posameznik, ki ima dve ali več državljanstev, le-tega šteje za svojega državljana“.

 Belgijski civilni zakonik

9        Člen 335 civilnega zakonika iz poglavja V z naslovom „Učinki sorodstva“, ki je pod naslovom VII („Sorodstvo“), določa:

„1.      Otrok, pri katerem je dokazano samo sorodstvo z očetom ali pri katerem je istočasno dokazano sorodstvo z očetom in materjo, prevzame priimek očeta, razen če je oče poročen in prizna otroka, ki je bil med trajanjem zakonske zveze spočet z žensko, ki ni njegova žena.

[...]“

10      Člen 2 zakona z dne 15. maja 1987 o imenih in priimkih, ki spada v poglavje z naslovom „Spremembe priimkov in imen“, določa:

„Vsaka oseba, ki želi spremeniti priimek ali ime, pošlje obrazložen predlog za spremembo ministru za pravosodje.

Vlogo vloži oseba sama ali njen zakoniti zastopnik.“

11      Člen 3 iz istega poglavja navedenega zakona določa:

„Minister za pravosodje lahko dovoli spremembo imena, če predlagana imena ne povzročajo zmede in ne morejo škodovati predlagatelju ali tretjim osebam.

Kralj lahko v izjemnih primerih dovoli spremembo priimka, če presodi, da predlog temelji na resnih razlogih in da predlagani priimek ne povzroča zmede in ne more škodovati predlagatelju ali tretjim osebam.“

 Upravna praksa na področju sprememb priimka

12      Država Belgija navaja, da belgijski organi v primerih, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, zaradi olajševanja težav v zvezi z dvojnim državljanstvom predlagajo spremembo priimka tako, da se otrokom določi samo prvi del očetovega priimka. Izjemoma in še posebej kadar je malo naveznih okoliščin z Belgijo, se določi priimek, ki je skladen s tujim pravom, na primer takrat, kadar je družina živela v tuji državi, v kateri je otrok registriran z dvojnim priimkom, tako da se ne škoduje njegovi integraciji. Nedavno pa naj bi organi zavzeli prilagodljivejše stališče, še posebej če ima prvi otrok, rojen pod špansko jurisdikcijo, skladno s španskim pravom dvojni priimek, drugi otrok, ki je belgijski in španski državljan, pa dvojni priimek svojega očeta skladno s členom 335(1) civilnega zakonika, tako da se znotraj družine lahko ponovno vzpostavi enoten priimek.

 Postopek v glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

13      C. Garcia Avello, španski državljan, in I. Weber, belgijska državljanka, prebivata v Belgiji, kjer sta se leta 1986 poročila. Oba otroka, Esmeralda in Diego, ki sta se leta 1988 oziroma 1992 rodila v njuni zakonski zvezi, imata dvojno državljanstvo, belgijsko in špansko.

14      Matičar je skladno z belgijskim pravom v rojstni list otrok kot njun priimek vpisal priimek očeta, torej Garcia Avello.

15      C. Garcia Avello in njegova žena sta kot zakonita zastopnika svojih dveh otrok ministru za pravosodje z obrazloženo vlogo z dne 7. novembra 1995 predlagala spremembo priimka otrok v Garcia Weber z obrazložitvijo, da je v skladu z ustaljeno prakso v španskem pravu priimek otrok poročenega para sestavljen iz prvega priimka očeta, ki mu sledi priimek matere.

16      Iz spisa je razvidno, da so zadevne osebe pri konzularnem oddelku veleposlaništva Španije v Belgiji registrirane pod priimkom Garcia Weber.

17      Belgijski organi so tožeči stranki iz postopka v glavni stvari v dopisu z dne 30. julija 1997 predlagali, naj priimek otrok namesto predlaganega spremeni v Garcia, kar sta tožeča stranka iz postopka v glavni stvari in njegova žena v dopisu z dne 18. avgusta 1997 zavrnila.

18      Minister za pravosodje je z dopisom z dne 1. decembra 1997 M. Garcio Avella takole obvestil o zavrnitvi njegove vloge: „Vlada meni, da ne obstajajo zadostni razlogi, da bi se njegovemu veličanstvu kralju predlagalo, da vam odobri spremembo vašega priimka v Garcia Weber. Vsak predlog, da bi se pri otroku priimek matere dodal k priimku očeta, se namreč običajno zavrne, ker imajo v Belgiji otroci priimek očeta.“

19      Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je 29. januarja 1998 kot zakoniti zastopnik svojih otrok Esmeralde in Diega vložila tožbo za razglasitev ničnosti navedene odločbe pri Conseil d’État, ki je ob upoštevanju argumentacije strank in po tem, ko je kot neupošteven zavrnilo člen 43 ES, ker naj svoboda ustanavljanja očitno ne bi bila upoštevna pri mladoletnih otrocih, na katere se nanaša sporni predlog, odločil, da prekine postopek in Sodišču v predhodno odločanje postavi to vprašanje:

„Ali je treba načela prava Skupnosti s področja evropskega državljanstva in prostega gibanja oseb, ki so še posebej navedena v členih 17 in 18 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti z dne 25. marca 1957, razlagati tako, da belgijskemu upravnemu organu, ki obravnava predlog za spremembo priimka mladoletnih otrok s stalnim prebivališčem v Belgiji ter z dvojnim, belgijskim in španskim, državljanstvom, ki je – brez drugih posebnih okoliščin – obrazložen s tem, da morajo ti otroci imeti priimek, kot bi ga imeli glede na špansko pravo in tradicijo, preprečujejo zavrnitev te spremembe z obrazložitvijo, da se taka vrsta predloga „običajno zavrne, ker imajo v Belgiji otroci priimek očeta“, še posebej če splošen pristop organa temelji na stališču, da bi lahko določitev drugačnega priimka v družbenem življenju v Belgiji sprožala vprašanja glede sorodstva zadevnega otroka, se pa predlagateljem v takih položajih zaradi olajševanja težav v zvezi z dvojnim državljanstvom predlaga, naj določijo samo prvi priimek očeta, izjemoma – če obstaja malo naveznih okoliščin z Belgijo ali je treba ponovno vzpostaviti enotnost priimka med člani istega sorodstva – pa se lahko sprejme ugoditvena odločba?“

 Vprašanje za predhodno odločanje

20      Za uvod je treba preučiti, ali se za položaj iz postopka v glavni stvari – v nasprotju s trditvami države Belgije ter danske in nizozemske vlade – uporablja pravo Skupnosti, še posebej določbe Pogodbe v zvezi z državljanstvom Unije.

21      Člen 17 ES daje vsaki osebi, ki ima državljanstvo ene od držav članic, status državljana Unije (glej zlasti sodbo z dne 11. julija 2002 v zadevi D’Hoop, C‑224/98, Recueil, str. I-6191, točka 27). Otroka C. Garcie Avella sta državljana dveh držav članic, zato imata tak status.

22      Kot je Sodišče že večkrat ugotovilo (glej zlasti sodbo z dne 17. septembra 2002 v zadevi Baumbast in R, C-413/99, Recueil, str. I-7091, točka 82), je status državljana Unije temeljni status državljanov držav članic.

23      Ta status tem državljanom v istem položaju omogoča, da so na področju uporabe ratione materiae Pogodbe ES ne glede na njihovo državljanstvo in brez poseganja v izrecno predvidene izjeme glede tega enako pravno obravnavani (glej zlasti sodbo z dne 20. septembra 2001 v zadevi Grzelczyk, C-184/99, Recueil, str. I‑6193, točka 31, in zgoraj navedeno sodbo D’Hoop, točka 28).

24      Med položaji, v katerih se pravo Skupnosti uporablja ratione materiae, so tudi tisti, ki zadevajo prosto gibanje in prebivanje na ozemlju držav članic, kot ga določa člen 18 ES (sodba z dne 24. novembra 1998 v zadevi Bickel in Franz, C‑274/96, Recueil, str. I-7637, točki 15 in 16, ter zgoraj navedeni sodbi Grzelczyk, točka 33, in D’Hoop, točka 29).

25      Čeprav so v trenutnem stanju prava Skupnosti pravila, ki urejajo priimek osebe, v pristojnosti držav članic, morajo te pri izvajanju te pristojnosti spoštovati pravo Skupnosti (glej po analogiji sodbo z dne 2. decembra 1997 v zadevi Dafeki, C‑336/94, Recueil, str. I-6761, točke od 16 do 20), še posebej določbe Pogodbe o prostem gibanju in prebivanju na ozemlju držav članic, ki se priznava vsakemu državljanu Unije (glej zlasti sodbo z dne 23. novembra 2000 v zadevi Elsen, C‑135/99, Recueil, str. I-10409, točka 33).

26      Cilj državljanstva Unije, določenega v členu 17 ES, pa ni vsebinsko razširiti področja uporabe Pogodbe tudi na notranje položaje, ki nimajo nobene zveze s pravom Skupnosti (sodba z dne 5. junija 1997 v združenih zadevah Uecker in Jacquet, C‑64/96 in C-65/96, Recueil, str. I-3171, točka 23).

27      Taka povezava s pravom Skupnosti obstaja pri osebah v položaju, kakršen je položaj otrok C. Garcie Avella, ki sta državljana ene države članice in zakonito prebivata na ozemlju druge države članice.

28      To, da imajo zadevne osebe iz postopka v glavni stvari tudi državljanstvo države članice, v kateri prebivajo od rojstva, in naj bi bilo to državljanstvo po mnenju njenih organov edino, ki ga ta država priznava, navedenega sklepa ne ogroža. Država članica namreč s predpisovanjem dodatnega pogoja za priznanje državljanstva druge države članice zaradi izvrševanja temeljnih svoboščin iz Pogodb ne more omejevati učinkov takega državljanstva (glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 7. julija 1992 v zadevi Micheletti in drugi, C-369/90, Recueil, str. I‑4239, točka 10). Sicer pa člen 3 Haaške konvencije, na katero se v utemeljitev tega, da v primeru večkratnih državljanstev, od katerih je eno belgijsko, priznava samo državljanstvo kraja sodišča, opira Kraljevina Belgija, ne vsebuje obveznosti, ampak samo možnost, da se pogodbenice odločijo za prevlado tega državljanstva nad vsemi drugimi.

29      V teh okoliščinah se otroka tožeče stranke iz postopka v glavni stvari lahko opirata na pravico iz člena 12 ES, da v zvezi s pravili, ki urejajo njun priimek, ne smeta biti diskriminirana glede na državljanstvo.

30      Zato je treba preučiti, ali člena 12 ES in 17 ES nasprotujeta temu, da belgijski upravni organ v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, zavrne predlog za spremembo priimka.

31      V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da načelo prepovedi diskriminacije zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako (glej zlasti sodbo z dne 17. julija 1997 v zadevi National Farmers’ Union in drugi, C-354/95, Recueil, str. I-4559, točka 61). Tako obravnavanje lahko temelji samo na objektivnih okoliščinah, ki so neodvisne od državljanstva zadevnih oseb in sorazmerne zakonito zastavljenim ciljem (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo D’Hoop, točka 36).

32      V obravnavani zadevi ni sporno, da so osebe, ki imajo poleg belgijskega še državljanstvo druge države članice, načeloma obravnavane enako kot osebe s samo belgijskim državljanstvom, saj se v Belgiji osebe s samo belgijskim državljanstvom štejejo izključno za Belgijce. Pravica do spremembe priimka se podobno kot belgijskim državljanom običajno zavrne tudi španskim državljanom, ki imajo tudi belgijsko državljanstvo, in sicer zato, ker v Belgiji otroci prevzamejo priimek očeta.

33      Belgijska upravna praksa, ki – kot je razvidno iz točke 12 te sodbe in iz vprašanja za predhodno odločanje – priznava odstopanja od tega pravila, zavrača možnost, da bi bile med navedenimi odstopanji tudi osebe v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, ki želijo odpraviti različnost svojih priimkov, ki izhaja iz uporabe zakonodaje dveh držav članic.

34      Zato je treba preveriti, ali sta ti dve kategoriji oseb v enakem ali različnem položaju; v slednjem primeru bi načelo prepovedi diskriminacije pomenilo, da belgijski državljani, kot sta otroka C. Garcie Avella, ki imajo tudi državljanstvo druge države članice, lahko zahtevajo drugačno obravnavanje, kot ga uživajo osebe, ki imajo samo belgijsko državljanstvo, razen če bi zadevno obravnavanje temeljilo na objektivnih razlogih.

35      Belgijski državljani, ki imajo tudi špansko državljanstvo, imajo v nasprotju z osebami, ki imajo samo belgijsko državljanstvo, glede na zadevna različna pravna sistema različne priimke. Natančneje, v poloažju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, je bil zadevnima otrokoma zavrnjen priimek, ki izhaja iz uporabe zakonodaje države članice, po kateri je bil določen priimek njunega očeta.

36      Kot je v točki 56 sklepnih predlogov ugotovil generalni pravobranilec, ni sporno, da lahko tak položaj različnih priimkov zadevnim osebam povzroči resne poklicne in zasebne težave, med drugim težave pri tem, da lahko v državi članici, katere državljani so, uživajo pravne učinke aktov ali dokumentov, izdanih pod priimkom, priznanim v drugi državi članici, katere državljani so. Kot je bilo ugotovljeno v točki 33 te sodbe, rešitev, ki jo predlagajo upravni organi in ki otrokom omogoča prevzem samo prvega priimka očeta, ne odpravi težav z različnimi priimki, ki jih želijo zadevne osebe preprečiti.

37      V teh okoliščinah se belgijski državljani, ki imajo zaradi različnih zakonodaj, s katerimi so povezani z državljanstvom, različne priimke, lahko sklicujejo na težave, ki jih povzroča njihov položaj in po katerih se razlikujejo od oseb, ki imajo samo belgijsko državljanstvo in samo en priimek.

38      Kot je razvidno iz točke 33 te sodbe, pa belgijski upravni organi kljub temu zavračajo možnost, da bi predloge za spremembo priimka, ki jih zaradi preprečevanja različnosti priimkov vložijo belgijski državljani v položaju, kakršen je položaj otrok tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, šteli za utemeljene na „resnih razlogih“ v smislu člena 3, drugi odstavek, zgoraj navedenega zakona z dne 15. maja 1987, in sicer samo zato, ker otroci belgijske narodnosti v Belgiji v skladu z belgijskim pravom prevzamejo priimek svojega očeta.

39      Treba je preučiti, ali je sporno prakso mogoče utemeljiti z razlogi, ki jih podredno uveljavljajo država Belgija ter danska in nizozemska vlada.

40      Država Belgija ugotavlja, da je načelo nespremenljivosti priimka temeljno načelo družbenega reda, katerega bistveni del je, in da lahko kralj spremembo priimka dovoli samo v zelo izjemnih okoliščinah, ki jih v zadevi iz postopka v glavni stvari ni. Enako kot država Belgija tudi nizozemska vlada trdi, da je poseg v pravice otrok tožeče stranke iz postopka v glavni stvari ublažen, ker se lahko ti v vsakem primeru v kateri koli državi članici, ki ni Belgija, sklicujejo na špansko državljanstvo in priimek, določen po španskem pravu. Sporna praksa naj bi omogočala, da se prepreči nevarnost zmede glede istovetnosti ali sorodstva zadevnih oseb. Po mnenju danske vlade navedena praksa, če se z njo uporabljajo enaka pravila tako za belgijske državljane, ki imajo tudi državljanstvo druge države članice, kot za osebe, ki imajo samo belgijsko državljanstvo, prispeva k integraciji prvih v Belgiji in tudi k uresničevanju cilja načela prepovedi diskriminacije.

41      Noben od navedenih razlogov ne more biti utemeljena obrazložitev sporne prakse.

42      Kar zadeva, prvič, načelo nespremenljivosti priimka kot instrumenta za preprečevanje nevarnosti zmede glede istovetnosti ali sorodstva oseb, je treba ugotoviti, da čeprav to načelo res prispeva k prepoznavanju istovetnosti oseb in njihovega sorodstva, pa ni tako nepogrešljivo, da z njim ne bi mogla biti skladna praksa, ki otrokom, ki so državljani ene države članice in imajo tudi državljanstvo druge države članice, omogoča prevzem priimka, ki je sestavljen iz drugih sestavin, in ne tistih, ki jih določa pravo prve države članice in ki se sicer vpisujejo v uradni register druge države članice. Poleg tega ni sporno, da v isti državi članici, med drugim zaradi obsega migracijskih tokov znotraj Unije, obstajajo različni sistemi dodeljevanja priimkov, tako da se sorodstvo v družbenem življenju neke države članice ne presoja nujno samo po sistemu, ki velja za državljane te države. Poleg tega lahko sistem, ki omogoča prenos sestavin priimka obeh od staršev – daleč od tega, da bi povzročal zmedo o sorodstvenih vezeh otrok – nasprotno prispeva k izboljšanju prepoznavanja te vezi v razmerju do obeh od staršev.

43      Kar zadeva, drugič, cilj integracije, ki naj bi mu sledila sporna praksa, je dovolj spomniti, da praksa, kakršna je tista iz postopka v glavni stvari, glede na to, da v državah članicah soobstajajo različni sistemi dodeljevanja priimkov, ki veljajo za osebe, ki tam prebivajo, ni niti potrebna niti primerna kot prispevek k integraciji državljanov drugih držav članic v Belgiji.

44      Nesorazmernost zavrnitve predlogov, kakršni so ti iz postopka v glavni stvari, s strani belgijskih organov je toliko očitnejša, ker – kot je razvidno iz točke 12 te sodbe in vprašanja za predhodno odločanje – sporna praksa že zdaj pozna odstopanja od uporabe belgijske ureditve na področju prenosa priimka v položajih, ki so podobni temu, v katerem so otroci tožeče stranke iz postopka v glavni stvari.

45      Glede na vse navedeno je treba na vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člena 12 ES in 17 ES razlagati tako, da nasprotujeta temu, da upravni organ države članice v okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, zavrne predlog za spremembo priimka mladoletnih otrok, ki prebivajo v tej državi in imajo državljanstvo te države in neke druge države članice, kadar je namen tega predloga, da se tem otrokom omogoči, da imajo priimek, do kakršnega so upravičeni v skladu s pravom in tradicijo te druge države članice.

 Stroški

46      Stroški danske in nizozemske vlade ter Komisije, ki so Sodišču predložile stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE (občna seja)

v odgovor na vprašanje, ki mu ga je Conseil d'État predložilo s sodbo z dne 21. decembra 2001, razsodilo:

–        Člena 12 ES in 17 ES je treba razlagati tako, da nasprotujeta temu, da upravni organ države članice v okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, zavrne predlog za spremembo priimka mladoletnih otrok, ki prebivajo v tej državi in imajo državljanstvo te države in neke druge države članice, kadar je namen tega predloga, da se tem otrokom omogoči, da imajo priimek, do kakršnega so upravičeni v skladu s pravom in tradicijo te druge države članice.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 2. oktobra 2003.

* Jezik postopka: francoščina.