–

za T. Neufeldta in druge ter E. Schmeerja P. Degott, odvetnik,

–

za I. Wallmanna M. Kleinmann, odvetnik,

–

za H. in N. Schlosser, R. Lorenz, P. Sprecher, F. in B. Schoen ter družbo EUflight.de GmbH H. Deussen in M. Diekmann, odvetnika,

–

za B. Wittmann R. Weist, odvetnik,

–

za R. Wittmanna M. Michel, odvetnik,

–

za R. Eßerja on sam,

–

za W. Ansorgeja in H. Blesgena J. Lucar-Jung, odvetnica,

–

za S. Künnecke in druge C. Steding, odvetnik,

–

za družbo TUIfly GmbH P. Kauffmann in K. Witt, odvetnika,

–

za nemško vlado T. Henze, M. Hellmann in M. Kall, agenti,

–

za francosko vlado E. de Moustier in I. Cohen, agentki,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za Evropsko komisijo K.–Ph. Wojcik, K. Simonsson in N. Yerrell, agenti,

1

Predlogi za sprejetje predhodne odločbe se nanašajo na razlago člena 5(3) Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 10).

2

Predlogi so bili vloženi v okviru sporov med potniki in družbo TUIfly GmbH, letalskim prevoznikom, ker je slednja potnikom, katerih leti so imeli veliko zamudo ali so bili odpovedani, zavrnila izplačilo odškodnine.

3

V uvodnih izjavah 1, 4, 14 in 15 Uredbe št. 261/2004 je navedeno:

[…]

[…]

4

Člen 5 te uredbe, naslovljen „Odpoved leta“, določa:

„1.   V primeru odpovedi leta:

[…]

[…]

3.   Dejanski letalski prevoznik ni obvezan plačati odškodnine v skladu s členom 7, če lahko dokaže, da so za odpoved leta krive izredne razmere, katerim se ne bi bilo mogoče izogniti, tudi če bi bili sprejeti vsi ustrezni ukrepi.“

5

Člen 7 navedene uredbe, naslovljen „Pravica do odškodnine“, v odstavku 1 določa:

„Pri sklicevanju na ta člen potniki prejmejo odškodnino v višini:

[…]“

6

Vse tožeče stranke v postopkih v glavni stvari so pri družbi TUIfly rezervirale lete, ki bi jih moral ta prevoznik opraviti med 3. in 8. oktobrom 2016.

7

Kot izhaja iz predložitvenih odločb, so bili vsi ti leti odpovedani ali pa so imeli zamudo, ki je bila pri pristanku enaka ali večja od treh ur, zaradi izjemnega števila odsotnosti osebja družbe TUIfly iz zdravstvenih razlogov, potem ko je poslovodstvo tega letalskega prevoznika 30. septembra 2016 osebje obvestilo o načrtih za prestrukturiranje podjetja.

8

Iz teh odločb prav tako izhaja, da znaša odsotnost osebja družbe TUIfly iz zdravstvenih razlogov običajno okoli 10 %, medtem ko je bila ta odsotnost med 1. oktobrom 2016 in 10. oktobrom 2016 bistveno povišana, na od 34 % do 89 % pri pilotskem osebju in na od 24 % do 62 % pri kabinskem osebju.

9

Zato je družba TUIfly od 3. oktobra 2016 popolnoma opustila prvotne vozne rede letov, medtem ko je zagotovila tudi nadomestna letala (subcharter) drugih letalskih prevoznikov in sodelavce na dopustu poklicala nazaj v službo.

10

Kljub temu je imelo 3. oktobra 2016 zaradi omenjene odsotnosti osebja 24 letov veliko zamudo. 4. oktobra 2016 je imelo veliko zamudo 29 letov, 7 letov pa je bilo odpovedanih. Od 5. oktobra 2016 je bil večji del letov odpovedan. 7. in 8. oktobra 2016 je družba TUIfly odpovedala vse lete z odhodom iz Nemčije.

11

Poslovodstvo družbe TUIfly je 7. oktobra 2016 zvečer osebje obvestilo, da je bil z njihovimi predstavniki sklenjen dogovor.

12

Družba TUIfly je glede na ta položaj, ki ga je opredelila za „izredne razmere“ v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004, tožečim strankam v postopkih v glavni stvari zavrnila izplačilo odškodnin iz člena 5(1)(c)(iii) in člena 7 Uredbe št. 261/2004, kakor ju je razlagalo Sodišče.

13

Predložitveno sodišče, Amtsgericht Hannover (okrajno sodišče v Hannovru, Nemčija), v zadevah C‑195/17, od C‑197/17 do C‑203/17, C‑226/17, C‑228/17, C‑274/17, C‑275/17, od C‑278/17 do C‑286/17, C‑290/17 in C‑291/17 navaja, da v skladu z nemško sodno prakso bolezen člana posadke, če ni posledica zunanje sabotaže, ki jo stori tretja oseba, in okoliščina, da je treba tega člana posadke nadomestiti, nista „izredne razmere“ v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004.

14

Predložitveno sodišče, ki se sprašuje o možnosti, da se položaji, na podlagi katerih so bili sproženi spori, ki so mu bili predloženi, opredelijo za „izredne razmere“, ker je za te položaje značilna raven odsotnosti, ki ni običajna za normalno dejavnost letalskega prevoznika, ampak do nje pride – kot trdi tožena stranka v postopkih v glavni stvari – zlasti v primerih „divje stavke“ ali poziva članov osebja k bojkotu, vseeno meni, da bi bilo treba v tem primeru ugotoviti, da ni „izrednih razmer“.

15

Predložitveno sodišče namreč, prvič, poudarja, da je letalski prevoznik v postopkih v glavni stvari morda prispeval k nastanku tako številčne odsotnosti s tem, da je naznanil ukrepe prestrukturiranja podjetja. Drugič, čeprav večina nemških sodišč priznava, da v primeru tako notranje kot zunanje stavke „izredne okoliščine“ obstajajo, pa je v sporih, ki potekajo pred Amtsgericht Hannover (okrajno sodišče v Hannovru), odsotnost posledica poziva nekaterim članom osebja zadevnega letalskega prevoznika, naj gredo na bolniški dopust, in torej uradno ne izvira od sindikata. Tako delavsko gibanje naj bi se torej razlikovalo od zakonite stavke in naj bi ga bilo treba opredeliti kot „divjo stavko“, za katero se sindikalna svoboda ne uporablja.

16

Če pa je treba okoliščine iz sporov, ki so bili predloženi predložitvenemu sodišču, opredeliti za „izredne razmere“, se to sodišče sprašuje, ali je treba take razmere priznati le pri tistih letih, na katere so te razmere vplivale, ali pa se lahko take razmere priznajo tudi za lete po nastanku teh „izrednih razmer“, kar bi zadevnim letalskim prevoznikom omogočilo, da zavrnejo odškodnino potnikom na kasnejših letih, na katere je vplivala morebitna prerazporeditev letov, do katere je prišlo po nastanku teh „izrednih razmer“.

17

Predložitveno sodišče v zvezi s tem navaja različno sodno prakso nemških sodišč. Kljub temu meni, da volja zakonodajalca Unije, kot je razvidna iz uvodne izjave 15 Uredbe št. 261/2004, ter nauk, ki ga je mogoče razbrati iz sodbe z dne 4. oktobra 2012, Finnair (C‑22/11, EU:C:2012:604), omogočata, da se lahko letalski prevoznik na člen 5(3) Uredbe št. 261/2004 sklicuje le v zvezi z letom, na katerega so „izredne razmere“ vplivale.

18

Amtsgericht Hannover (okrajno sodišče v Hannovru) je v teh okoliščinah prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

19

Predložitveno sodišče Amtsgericht Düsseldorf (okrajno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija) v zadevi C‑292/17 navaja, da je Sodišče v sodbi z dne 4. oktobra 2012, Finnair (C‑22/11, EU:C:2012:604), sicer presodilo, da je treba v primeru zavrnitve vkrcanja potnika na let, na katerega stavka ni vplivala, v korist vkrcanja drugega potnika, na katerega je stavka vplivala, plačati odškodnino. Vendar naj te sodbe ne bi bilo mogoče z gotovostjo uporabiti za področje odpovedi leta, ker naj Uredba št. 261/2004 ne bi določala možnosti, da se letalski prevoznik v primeru zavrnitve vkrcanja s sklicevanjem na „izredne razmere“ izogne obveznosti plačila odškodnine.

20

Kljub temu to sodišče ugotavlja, da člen 5(3) te uredbe zahteva, da mora biti odpoved zadevnega leta posledica „izrednih razmer“ in da mora zato med temi razmerami in to odpovedjo obstajati vzročna zveza. Pri odpovedi leta, ki ni posledica odsotnosti iz zdravstvenih razlogov, ampak posledica odločitve dejanskega letalskega prevoznika, da zaradi te okoliščine prerazporedi vse svoje lete, pa naj odpovedi tega leta ne bi bilo mogoče pripisati neposredno tej okoliščini. Taka razlaga člena 5(3) te uredbe bi bila lahko oprta na uvodno izjavo 15 te uredbe, iz katere izhaja, da morajo „izredne razmere“ vplivati na določen let.

21

V teh okoliščinah je Amtsgericht Düsseldorf (okrajno sodišče Düsseldorf) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

22

Zadeve C‑195/17, od C‑197/17 do C‑203/17, C‑226/17, C‑228/17, C‑254/17, C‑274/17, C‑275/17, od C‑278/17 do C‑286/17 in od C‑290/17 do C‑292/17 so bile s sklepi predsednika Sodišča z dne 10., 18. in 29. maja 2017 združene za ustni postopek in izdajo sodbe.

23

Družba TUIfly navaja, da so prvo, tretje in četrto vprašanje Amtsgericht Hannover (okrajno sodišče v Hannovru) nedopustna. Prvo vprašanje naj bi bilo v delu, v katerem se želi z njim dobiti usmeritve, kakšna stopnja odsotnosti bi omogočala ugotovitev „izrednih razmer“, v pristojnosti sodišča, ki je pristojno za ugotovitev dejanskega stanja. Tretje vprašanje naj ne bi imelo nobene povezave s predmetom sporov v postopkih v glavni stvari, ker naj družba TUIfly ne bi pripravila novih voznih redov zaradi „poslovnih razlogov znotraj podjetja“, temveč je svoje lete le prerazporedila ne glede na stroške ali take poslovne razloge. Nazadnje, četrto vprašanje naj bi bilo preveč abstraktno.

24

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalna sodišča postavijo v pravnem in dejanskem okviru, ki so ga pristojna opredeliti sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrže predlog nacionalnega sodišča samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 28. februarja 2018, ZPT, C‑518/16, EU:C:2018:126, točka 19 in navedena sodna praksa).

25

V tej zadevi je treba ugotoviti, da želi Amtsgericht Hannover (okrajno sodišče v Hannovru) od Sodišča prejeti razlago pojma „izredne razmere“ v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004 glede na dejstva v postopkih v glavni stvari. S pravno kvalifikacijo dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo predložitveno sodišče z vidika prava Unije, pa se zahteva razlaga tega prava, za katero je v okviru postopka, določenega v členu 267 PDEU, pristojno Sodišče (sodba z dne 20. decembra 2017, Asociación Profesional Elite Taxi, C‑434/15, EU:C:2017:981, točka 20).

26

V zvezi z očitki, ki se nanašajo na tretje vprašanje, ki ga je postavilo Amtsgericht Hannover (okrajno sodišče v Hannovru), je treba spomniti, da domneve upoštevnosti, na katero je bilo opozorjeno v točki 24 te sodbe, ni mogoče zavrniti zgolj na podlagi okoliščine, da ena od strank iz postopka v glavni stvari izpodbija posamezna dejstva, katerih pravilnosti Sodišče ne preverja in od katerih je odvisna opredelitev predmeta tega spora (sodba z dne 22. septembra 2016, Breitsamer und Ulrich, C‑113/15, EU:C:2016:718, točka 34 in navedena sodna praksa).

27

Nazadnje, ni mogoče šteti, da je četrto vprašanje, ki ga je postavilo Amtsgericht Hannover (okrožno sodišče v Hannovru), abstraktno, saj je neposredno povezano s predmetom spora v glavni stvari in torej ni hipotetično. Z njim se želi od Sodišča, v primeru pritrdilnega odgovora na prvo ali drugo vprašanje predložitvenega sodišča, prejeti razlago položajev, v katerih so letalski prevozniki oproščeni obveznosti, da potnikom plačajo odškodnino iz člena 5(1)(c) in člena 7 Uredbe št. 261/2004.

28

Zato je treba zavrniti ugovore družbe TUIfly v zvezi z dopustnostjo prvega, tretjega in četrtega vprašanja, ki jih je postavilo Amtsgericht Hannover (okrožno sodišče v Hannovru).

29

Predložitveni sodišči želita s prvim in drugim vprašanjem v zadevah C‑195/17, od C‑197/17 do C‑203/17, C‑226/17, C‑228/17, C‑274/17, C‑275/17, od C‑278/17 do C‑286/17, C‑290/17 in C‑291/17 ter z vprašanji v zadevi C‑292/17, ki jih je treba preučiti skupaj, v bistvu izvedeti, ali je treba člen 5(3) Uredbe št. 261/2004 ob upoštevanju uvodne izjave 14 te uredbe razlagati tako, da spontana odsotnost z dela precejšnjega dela letalskega osebja („divja stavka“), kot je ta v postopkih v glavni stvari, spada v okvir pojma „izredne razmere“ v smislu te določbe.

30

V zvezi s tem je treba spomniti, da je zakonodajalec Unije v primeru odpovedi leta ali velike zamude, ki traja tri ure ali več, nameraval urediti obveznosti letalskih prevoznikov iz člena 5(1) Uredbe št. 261/2004 (sodba z dne 4. maja 2017, Pešková in Peška, C‑315/15, EU:C:2017:342, točka 19 in navedena sodna praksa).

31

V skladu z uvodnima izjavama 14 in 15 ter členom 5(3) te uredbe je z odstopanjem od odstavka 1 tega člena letalski prevoznik tako oproščen obveznosti plačila odškodnine potnikom na podlagi člena 7 Uredbe št. 261/2004, če lahko dokaže, da so za odpoved ali tri ali več urno zamudo leta krive „izredne razmere“, ki se jim ne bi bilo mogoče izogniti, tudi če bi bili sprejeti vsi ustrezni ukrepi (sodba z dne 4. maja 2017, Pešková in Peška, C‑315/15, EU:C:2017:342, točka 20 in navedena sodna praksa).

32

Za „izredne razmere“ v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004 je mogoče opredeliti dogodke, ki po svoji naravi ali vzroku niso neločljivo povezani z običajnim opravljanjem dejavnosti zadevnega letalskega prevoznika in na katere dejansko ni mogoče vplivati (sodba z dne 4. maja 2017, Pešková in Peška, C‑315/15, EU:C:2017:342, točka 22 in navedena sodna praksa).

33

V uvodni izjavi 14 te uredbe je navedeno, da lahko takšne razmere nastanejo zlasti ob stavkah, ki prizadenejo delovanje dejanskega letalskega prevoznika.

34

V zvezi s tem je imelo Sodišče že priložnost pojasniti, da okoliščine, navedene v tej uvodni izjavi, niso nujno in avtomatično razlogi za oprostitev obveznosti plačila odškodnine iz člena 5(1)(c) Uredbe št. 261/2004 (glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2008, Wallentin-Hermann, C‑549/07, EU:C:2008:771, točka 22) in da je treba posledično od primera do primera presoditi, ali izpolnjujejo kumulativna pogoja iz točke 32 te sodbe.

35

Iz sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da vsakega nepričakovanega dogodka ni treba vedno opredeliti za „izredne razmere“ v smislu prejšnje točke, temveč je mogoče šteti, da je tak dogodek neločljivo povezan z običajnim opravljanjem dejavnosti zadevnega letalskega prevoznika (glej v tem smislu sodbo z dne 17. septembra 2015, van der Lans, C‑257/14, EU:C:2015:618, točka 42).

36

Poleg tega je treba ob upoštevanju cilja Uredbe št. 261/2004, ki je – kot izhaja iz uvodne izjave 1 te uredbe – visoka raven varstva potnikov, in dejstva, da člen 5(3) te uredbe pomeni odstopanje od pravice potnikov do odškodnine v primeru odpovedi ali velike zamude leta, pojem „izredne razmere“ v smislu zadnjenavedene določbe razlagati ozko (glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2008, Wallentin-Hermann, C‑549/07, EU:C:2008:771, točka 20).

37

Glede na te elemente je treba ugotoviti, ali je „divjo stavko“, kakršna je v postopkih v glavni stvari, mogoče opredeliti za „izredne razmere“ v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004.

38

V tem primeru je iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, razvidno, da je „divja stavka“ osebja zadevnega letalskega prevoznika posledica nepričakovane objave tega prevoznika o prestrukturiranju podjetja. Ta objava je vodila do tega, da je bila en teden stopnja odsotnosti letalskega osebja po pozivu, ki ga niso izdali predstavniki delavcev podjetja, ampak, spontano, sami delavci, ki so odšli na bolniški dopust, posebej visoka.

39

Tako ni sporno, da je to „divjo stavko“ sprožilo osebje družbe TUIfly, da bi tako uveljavilo svoje zahteve, ki so se v tem primeru nanašale na ukrepe prestrukturiranja, ki jih je objavilo poslovodstvo tega letalskega prevoznika.

40

Kot pa Evropska komisija pravilno navaja v svojem pisnem stališču, spadajo ukrepi prestrukturiranja in reorganizacije podjetij med normalne ukrepe upravljanja teh podjetij.

41

Tako imajo lahko letalski prevozniki v običajnih okoliščinah pri izvajanju svoje dejavnosti nesoglasja ali spore s člani svojega osebja ali delom tega osebja.

42

Zato je treba v okoliščinah iz točk 38 in 39 te sodbe socialna tveganja, ki spremljajo take ukrepe, šteti za neločljivo povezana z normalnim opravljanjem dejavnosti zadevnega letalskega prevoznika.

43

Poleg tega za „divjo stavko“ v postopkih v glavni stvari ni mogoče šteti, da je zadevni letalski prevoznik dejansko ne more obvladovati.

44

Poleg dejstva, da je ta „divja stavka“ posledica odločitve tega letalskega prevoznika, je treba poudariti, da je ta „divja stavka“, kljub visoki stopnji odsotnosti, ki jo omenja predložitveno sodišče, potem ko je ta prevoznik s predstavniki delavcev sklenil dogovor, prenehala.

45

Zato take stavke ni mogoče opredeliti za „izredne razmere“ v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004, ki bi lahko dejanskega letalskega prevoznika oprostile obveznosti plačila odškodnine iz člena 5(1)(c) in člena 7(1) te uredbe.

46

Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti z dejstvom, da je treba to delavsko gibanje po upoštevni nemški delovni zakonodaji opredeliti za „divjo stavko“, ker je ni uradno začel sindikat.

47

Če bi se stavke razlikovalo na tiste, ki so na podlagi upoštevnega nacionalnega prava zakonite, in tiste, ki niso, za to, da bi se ugotovilo, ali jih je treba opredeliti za „izredne razmere“ v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004, bi bila namreč pravica potnikov do odškodnine odvisna od delovne zakonodaje vsake države članice, kar bi škodilo ciljem Uredbe št. 261/2004 iz uvodnih izjav 1 in 4 te uredbe, da se zagotovita visoka raven varstva potnikov in usklajeni pogoji za opravljanje dejavnosti letalskih prevoznikov na ozemlju Unije.

48

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvi vprašanji v zadevah C‑195/17, od C‑197/17 do C‑203/17, C‑226/17, C‑228/17, C‑274/17, C‑275/17, od C‑278/17 do C‑286/17, C‑290/17 in C‑291/17 ter na vprašanji v zadevi C‑292/17 odgovoriti, da je treba člen 5(3) Uredbe št. 261/2004 ob upoštevanju uvodne izjave 14 te uredbe razlagati tako, da spontana odsotnost z dela precejšnjega dela letalskega osebja („divja stavka“), kakršna je v zadevah v glavni stvari, ki je posledica nepričakovane objave dejanskega letalskega prevoznika o prestrukturiranju podjetja, po pozivu, ki ga niso izdali predstavniki delavcev podjetja, ampak, spontano, sami delavci, ki so odšli na bolniški dopust, ne spada v okvir pojma „izredne razmere“ v smislu te določbe.

49

Ob upoštevanju odgovorov na prvo in drugo vprašanje v zadevah C‑195/17, od C‑197/17 do C‑203/17, C‑226/17, C‑228/17, C‑274/17, C‑275/17, od C‑278/17 do C‑286/17, C‑290/17 in C‑291/17 ni treba odgovoriti na tretje in četrto vprašanje v teh zadevah in na vprašanji v zadevi C‑292/17 v delu, v katerem se nanašata na posledice opredelitve dejstev v postopkih v glavni stvari za „izredne razmere“.

50

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenima sodiščema, ti odločita o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 5(3) Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 je treba ob upoštevanju uvodne izjave 14 te uredbe razlagati tako, da spontana odsotnost z dela precejšnjega dela letalskega osebja („divja stavka“), kakršna je v zadevah v glavni stvari, ki je posledica nepričakovane objave dejanskega letalskega prevoznika o prestrukturiranju podjetja, po pozivu, ki ga niso izdali predstavniki delavcev podjetja, ampak, spontano, sami delavci, ki so odšli na bolniški dopust, ne spada v okvir pojma „izredne razmere“ v smislu te določbe.