SKLEP SODIŠČA (peti senat)

z dne 15. oktobra 2014 ( *1 )

„Predhodno odločanje — Načelo varstva zaupanja v pravo — Nacionalna ureditev, ki določa retroaktivno znižanje pokojninskih pravic — Povsem notranji položaj — Očitna nepristojnost Sodišča“

V zadevi C‑246/14,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Corte dei conti, sezione giurisdizionale per la Regione Puglia, (Italija) z odločbo z dne 28. aprila 2014, ki je prispela na Sodišče 21. maja 2014, v postopku

Vittoria De Bellis,

Diana Perrone,

Cesaria Antonia Villani

proti

Istituto Nazionale di Previdenza per i Dipendenti dell’Amministrazione Pubblica (Inpdap),

SODIŠČE (peti senat)

v sestavi T. von Danwitz (poročevalec), predsednik senata, A. Rosas, E. Juhász, D. Šváby in C. Vajda, sodniki,

generalni pravobranilec: M. Wathelet,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da odloči z obrazloženim sklepom v skladu s členom 53(2) Poslovnika Sodišča,

sprejema naslednji

Sklep

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago načela varstva zaupanja v pravo.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med V. De Bellis, D. Perrone in C. A. Villani in Istituto Nazionale di Previdenza per i Dipendenti dell’Amministrazione Pubblica (Inpdap) glede njihovih pokojninskih pravic.

Pravni okvir

Zakon št. 241/1990

3

Zakon št. 241 z dne 7. avgusta 1990 o novih pravilih upravnega postopka in o pravici dostopa do upravnih dokumentov (GURI št. 192 z dne 18. avgusta 1990, str. 7), kakor je bil spremenjen z zakonom št. 15 z dne 11. februarja 2005 (GURI št. 42 z dne 21. februarja 2005, str. 4, v nadaljevanju: zakon št. 241/1990), v členu 1(1) določa:

„Upravna dejavnost sledi ciljem, določenim z zakonom, in temelji na načelih ekonomičnosti, učinkovitosti, nepristranskosti, javnosti in transparentnosti v skladu z določbami tega zakona in drugimi določbami, ki urejajo posamezne postopke, ter načelih, ki izhajajo iz pravnega reda Skupnosti.“

Zakon št. 335/1995

4

Člen 1(41) zakona št. 335 z dne 8. avgusta 1995 o reformi obveznega in dodatnega pokojninskega sistema (redni dodatek h GURI št. 190 z dne 16. avgusta 1995, v nadaljevanju: zakon št. 335/1995) določa:

„Ureditev, ki se uporablja za nakazovanje pokojnin preživelim družinskim članom pokojninskega zavarovanca in velja v okviru sistema obveznega splošnega zavarovanja, se razširi na vse sisteme, ki izključujejo ali nadomeščajo ta sistem. Kadar gre le za mladoletne otroke, študente ali osebe, nesposobne za delo, znaša odstotek pokojnine 70 % samo za vdovske pokojnine, zapadle od dneva uveljavitve tega zakona. Zneski vdovskih pokojnin se lahko seštevajo s prihodki upravičenca v mejah iz razpredelnice F v prilogi. Znesek na podlagi seštevka prihodkov iz tega odstavka z znižano vdovsko pokojnino v nobenem primeru ne more biti nižji od tistega, do katerega bi bila ta oseba upravičena, če bi bil njen prihodek enak zgornji meji razreda prihodkov, ki je neposredno pod razredom, v katerega je razvrščen njen prihodek. Omejitve za seštevek se ne uporabljajo, kadar upravičenec pripada jedrni družini z mladoletnimi otroki, študenti ali osebami, nesposobnimi za delo, v smislu ureditve iz prvega stavka tega odstavka. Ta določba se uporablja brez poseganja v bolj ugodne socialne dajatve, ki se prejemajo na dan uveljavitve tega zakona, prištetje prihodkov pa je predvideno s prihodnjimi izboljšavami.“

Zakon št. 724/1994

5

Člen 15 zakona št. 724 z dne 23. decembra 1994 (redni dodatek h GURI št. 304 z dne 30. decembra 1994, v nadaljevanju: zakon št. 724/1994) je v členu 5 določal:

„Določbe o plačilu posebnega dodatka k pokojninam iz člena 2 zakona št. 324 z dne 27. maja 1959, kakor je bil spremenjen in dopolnjen, se uporabljajo le za neposredne pokojnine, katerih znesek je bil ugotovljen pred 31. decembrom 1994, in za ustrezne vdovske pokojnine.“

Zakon št. 296/2006

6

Zakon št. 296 z dne 27. decembra 2006 (redni dodatek h GURI št. 299 z dne 27. decembra 2006, v nadaljevanju: zakon št. 296/2006) v edinem členu, v odstavkih 774 in 776, določa:

„774.

Širitev ureditve, ki se uporablja za nakazilo pokojnin preživelim družinskim članom pokojninskega zavarovanca, ki je bil zavarovan v okviru sistema obveznega zavarovanja v vseh sistemih, ki izključujejo ali nadomeščajo ta sistem, določen v členu 1(41) [zakona št. 335/1995], je treba razlagati tako, da je pri vdovskih pokojninah, ki so zapadle od uveljavitve [zakona št. 335/1995], ne glede na datum začetka neposredne pokojnine, posebni dodatek, do katerega je avtor že upravičen, sestavni del celotne pokojnine, ki je dodeljena v odstotku, predvidenem za vdovsko pokojnino.

[…]

776.

Člen 15(5) [zakona št. 724/1994] se razveljavi.“

Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

7

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so upravičene do redne pokojnine in vdovske pokojnine. Na Corte dei conti, sezione giurisdizionale per la Regione Puglia, so naslovile zahtevke, da bi med drugim pridobile priznanje svoje pravice do plačila celotnega posebnega dodatka in temu pripadajočih obresti.

8

Istituto Nazionale di Previdenza per i Dipendenti dell’Amministrazione Pubblica (Inpdap) je v okviru teh postopkov navedel, da so tožeče stranke v postopku v glavni stvari upravičene do vdovske pokojnine šele od 16. avgusta 1995. Iz edinega člena zakona št. 296/2006, odstavek 774, naj bi izhajalo, da je treba člen 1(41) zakona št. 335/1995 razlagati tako, da je pri vdovskih pokojninah, ki so zapadle od 17. avgusta 1995, posebni dodatek sestavni del pokojnine ne glede na datum, s katerim je bila pridobljena pravica do neposredne pokojnine.

9

La Corte dei conti, sezione giurisdizionale per la Regione Puglia, v bistvu navaja, da je edini člen zakona št. 296/2006 v odstavkih 775 in 776 ukinil pravice v zvezi z vdovskimi pokojninami, kar izhaja iz razlage člena 15(5) zakona št. 724/1994 v sodni praksi. To sodišče meni, da je bil izključni namen edinega člena zakona št. 296/2006, odstavka 774 in 776, varstvo finančnih interesov italijanske države. Zato naj bi se postavljalo vprašanje, ali se načelo varstva zaupanja v pravo uporablja za razlagalne zakone, ki na škodo zainteresiranih oseb retroaktivno spreminjajo določbe o dodelitvi pravic, in ali je zgolj finančni interes lahko nujni razlog v javnem interesu.

10

V zvezi s tem je Corte dei conti, sezione giurisdizionale per la Regione Puglia, navedlo sodno prakso Corte costituzionale. To sodišče, ki sta mu Corte dei conti, sezione giurisdizionale per la Regione Puglia, in Corte dei conti, sezione giurisdizionale per la Regione Siciliana, predložili dve odredbi, naj bi v sodbi št. 74 z dne 12. marca 2008 razsodilo, da zastavljena vprašanja v zvezi z ustavnostjo edinega člena zakona št. 296/2006, odstavek 774, niso utemeljena. Poleg tega naj bi Corte costituzionale v sodbi št. 1 z dne 5. januarja 2011 v zvezi z zakonom št. 335/1995 razsodilo, da se načelo varstva zaupanja v pravo ne uporablja za pravna razmerja glede javnih in zasebnih starostnih pokojnin. Zakonodajalec naj bi s sprejetjem zakona št. 335/1995 zasledoval uskladitev zasebnih in javnih pokojninskih sistemov, ki so imeli strukturne učinke na javne izdatke in proračunska ravnovesja, zato da bi spoštoval obveznosti v okviru Unije v zvezi s Paktom gospodarske in finančne stabilnosti za sprejetje skupne evropske valute.

11

Corte dei conti, sezione giurisdizionale per la Regione Puglia, v zvezi s pristojnostjo Sodišča za odgovor na postavljena vprašanja navaja, da se člen 1 zakona št. 241/1990 neposredno in brezpogojno sklicuje na načela pravnega reda Evropske unije, ki italijanskim sodiščem dovoljujejo, da Sodišču za lastno presojo predložijo konkreten in pomemben predlog za razlago. Sodišče je v sodbah Cicala (C‑482/10, EU:C:2011:868) in Romeo (C‑313/12, EU:C:2013:718) nesporno odločilo, da člen 1 zakona št. 241/1990 ne vsebuje neposrednega in brezpogojnega sklicevanja na pravo Unije. Vendar naj bi v postopku v glavni stvari v nasprotju z zadevami, ki so obravnavane v navedenih dveh sodbah, ne bila obravnavana dolžnost obrazložitve, ampak načelo varstva zaupanja v pravo, ki naj bi se jasno in brezpogojno uporabljalo, ne da bi bilo omejeno na notranje pravo.

12

V teh okoliščinah je Corte dei conti, sezione giurisdizionale per la Regione Puglia, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.

Ali je treba načelo varstva zaupanja v pravo razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna je [zakon št. 296/2006], ki določa, da Istituto di Previdenza ne more izplačevati ugodnejših vdovskih pokojnin upravičencem do teh pokojnin, katerih znesek je bil ugotovljen po 17. avgustu 1995 in ki ustrezajo pokojninam, ki so bile njihovim zakoncem izplačane do 31. decembra 1994, ne da bi bilo točno določeno, ali za to obstajajo razlogi v splošnem interesu?

2.

Ali bi finančni razlog lahko pomenil razlog v splošnem interesu za sprejetje zakona o avtentični razlagi, kakršna je predmet postopka v glavni stvari?“

Pristojnost Sodišča

13

Najprej je treba ugotoviti, da se postavljena vprašanja nanašajo na razlago načela varstva zaupanja v pravo v povsem notranjem položaju.

14

V zvezi s tem je treba spomniti, da Sodišče ni pristojno, da odgovori na vprašanje za predhodno odločanje, kadar je očitno, da se določba prava Unije, ki je Sodišču predložena v razlago, ne uporablja (glej v zvezi s tem sodbo Caixa d’Estalvis i Pensions de Barcelona, C‑139/12, EU:C:2014:174, točka 41 in navedena sodna praksa).

15

Vendar je Sodišče pristojno za odločanje o predlogih za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanašajo na določbe prava Unije, v položajih, v katerih se za dejstva v postopku v glavni stvari ne uporablja pravo Unije, ampak nacionalno pravo napotuje na vsebino navedenih določb prava Unije, da bi se določila pravila, ki se uporabijo za povsem notranji položaj zadevne države članice (glej med drugim sodbe Poseidon Chartering, C‑3/04, EU:C:2006:176, točka 15; ETI in drugi, C‑280/06, EU:C:2007:775, točki 22 in 26; Salahadin Abdulla in drugi, C‑175/08, C‑176/08, C‑178/08 in C‑179/08, EU:C:2010:105, točka 48; Cicala, EU:C:2011:868, točka 17; Nolan, C‑583/10, EU:C:2012:638, točka 45, in Romeo, EU:C:2013:718, točka 21).

16

Namreč, gotovo je v interesu Unije, da se zaradi izognitve prihodnjim različnim razlagam določbe ali pojmi, prevzeti iz prava Unije, razlagajo enako, kadar se nacionalna zakonodaja za rešitve, ki se uporabljajo za položaje, za katere se ne uporablja zadevni akt Unije, uskladi z rešitvami, ki jih vsebuje ta akt, da bi se zagotovilo enako obravnavanje povsem notranjih položajev in položajev, za katere velja pravo Unije, ne glede na okoliščine, v katerih se uporabljajo določbe ali pojmi, prevzeti iz prava Unije (glej med drugim sodbe Salahadin Abdulla in drugi, EU:C:2010:105, točka 48; SC Volksbank România, C‑602/10, EU:C:2012:443, točki 87 in 88; Nolan, EU:C:2012:638, točka 46; Allianz Hungária Biztosító in drugi, C‑32/11, EU:C:2013:160, točki 20 in 21, ter Romeo, EU:C:2013:718, točka 22).

17

To velja, kadar se zadevne določbe prava Unije na podlagi nacionalnega prava neposredno in brezpogojno uporabljajo za take položaje (sodbe Cicala, EU:C:2011:868, točka 19; Nolan, EU:C:2012:638, točka 47, in Romeo, EU:C:2013:718, točka 23). Nasprotno pa ne gre za tak primer, kadar določbe nacionalnega prava nacionalnemu sodišču dopuščajo odstopanje od pravil Unije, kot jih razlaga Sodišče (glej v zvezi s tem sodbe Kleinwort Benson, C‑346/93, EU:C:1995:85, točki 16 in 18, ter Romeo, EU:C:2013:718, točka 33 in navedena sodna praksa).

18

V zvezi s členom 1 zakona št. 241/1990, na katerega se sklicuje la Corte dei conti, sezione giurisdizionale per la Regione Puglia, je Sodišče že razsodilo, da navedena določba ne vsebuje sklicevanja na pravo Unije v smislu zgoraj navedene sodne prakse Sodišča, ki temu sodišču omogoča, da na vprašanja v zvezi s pravom Unije odgovori v okviru povsem notranjih sporov (glej sodbi Cicala, EU:C:2011:868, in Romeo, EU:C:2013:718).

19

Vendar Corte dei conti, sezione giurisdizionale per la Regione Puglia, ne izpostavlja elementov, na podlagi katerih bi Sodišče lahko sklepalo, da je pristojno za odgovor na postavljena vprašanja. Zgolj dejstvo, da se ta vprašanja nanašajo na načelo varstva zaupanja v pravo in ne na obveznost obrazložitve kot v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi Cicala (EU:C:2011:868) in Romeo (EU:C:2013:718), ne more spremeniti te presoje.

20

V zvezi s tem je treba spomniti, da mora v skladu s členom 94c Poslovnika Sodišča predlog za sprejetje predhodne odločbe vsebovati razloge, ki so predložitvenemu sodišču vzbudili dvom glede razlage ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije, in pojasnitev zveze, ki po mnenju predložitvenega sodišča obstaja med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki jo je treba uporabiti v sporu o glavni stvari. Ti razlogi in povzetek predmeta spora in upoštevanih dejstev, zahtevanih v členu 94a tega poslovnika, bi morali Sodišču omogočati, da poleg dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe preveri tudi svojo pristojnost za odgovor na postavljeno vprašanje (sklep Parva Investitsionna Banka in drugi, C‑488/13, EU:C:2014:2191, točka 25).

21

Iz tega sledi, da Sodišče na podlagi člena 53(2) Poslovnika Sodišča očitno ni pristojno za odgovor na vprašanji, ki mu ju je zastavilo Corte dei conti, sezione giurisdizionale per la Regione Puglia.

Stroški

22

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

 

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) sklenilo:

 

Sodišče Evropske unije očitno ni pristojno za odločanje o vprašanjih, ki ju je Corte dei conti, sezione giurisdizionale per la Regione Puglia, (Italija) predložilo z odločbo z dne 28. aprila 2014 (zadeva C‑246/14).

 

Podpisi


( *1 ) Jezik postopka: italijanščina.