SKLEP SODIŠČA (šesti senat)

z dne 3. julija 2014 ( *1 )

„Predhodno odločanje — Člena 53(2) in 94 Poslovnika Sodišča — Neobstoj zadostnih pojasnil o dejanskem in pravnem okviru spora o glavni stvari ter razlogov, ki bi upravičevali potrebo po odgovoru na vprašanje za predhodno odločanje — Očitna nedopustnost“

V zadevi C‑19/14,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Sozialgericht Duisburg (Nemčija) z odločbo z dne 17. decembra 2013, ki je prispela na Sodišče 16. januarja 2014, v postopku

Ana-Maria Talasca,

Angelina Marita Talasca

proti

Stadt Kevelaer,

SODIŠČE (šesti senat),

v sestavi A. Borg Barthet, predsednik senata, M. Berger (poročevalka), sodnica, in S. Rodin, sodnik,

generalni pravobranilec: N. Wahl,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi odločeno z obrazloženim sklepom na podlagi člena 53(2) Poslovnika Sodišča,

sprejema naslednji

Sklep

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na združljivost člena 7(1), drugi stavek, knjige II zakonika o socialni varnosti s pravom Unije, zlasti z načelom prepovedi diskriminacije.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Ano-Mario Talasco in njeno hčerjo Angelino Marito Talasco na eni strani ter Stadt Kevelaer (mestom Kevelaer) na drugi strani, ker jima je zavod za zaposlovanje tega mesta (v nadaljevanju: Jobcenter) zavrnil odobritev izplačila nekaterih socialnih dajatev.

Nemški pravni okvir

3

Člen 7 knjige II zakonika o socialni varnosti (Sozialgesetzbuch) (v nadaljevanju: SGB II) z naslovom „Upravičenci“ določa:

„(1)   Dajatve na podlagi te knjige so namenjene osebam, ki:

1.

so dopolnile 15 let in še niso dosegle starostne meje iz člena 7a,

2.

so delovno sposobne,

3.

potrebujejo pomoč in

4.

imajo običajno prebivališče v Zvezni republiki Nemčiji

(delovno sposobni upravičenci). Izključeni so

1.

tujke in tujci, ki niso zaposlene osebe ali samozaposlene osebe v Zvezni republiki Nemčiji in ki nimajo pravice do prostega gibanja na podlagi člena 2(3) zakona o prostem gibanju državljanov Unije [Freizügigkeitsgesetz/EU], ter njihovi družinski člani v prvih treh mesecih njihovega prebivanja,

2.

tujke in tujci, katerih pravica do prebivanja je utemeljena le z iskanjem zaposlitve, ter njihovi družinski člani,

[…]

Drugi stavek, točka 1, se ne uporablja za tujke in tujce, ki prebivajo v Zvezni republiki Nemčiji v skladu z dovoljenjem za prebivanje, izdanim na podlagi poglavja 2, oddelek 5, zakona o pravici do prebivanja. Določbe v zvezi s pravico do prebivanja ostanejo nespremenjene.

[…]“

4

Iz procesne listine, ki jo je Sozialgericht Duisburg Sodišču predložilo 7. februarja 2014, z naslovom „Predstavitev dejstev v zvezi s sklepom z dne 17. decembra 2013“ izhaja, da zakon o prostem gibanju državljanov Unije (Freizügigkeitsgesetz/EU) določa, da iskalci zaposlitve ohranijo status zaposlene ali samozaposlene osebe šest mesecev po prenehanju delovnega razmerja.

Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

5

Iz predložitvene odločbe in procesne listine, predložene 7. februarja 2014, izhaja, da ima A.‑M. Talasca romunsko državljanstvo.

6

1. julija 2007 se je iz Romunije preselila v Kevelaer (Nemčija).

7

Služba za tujce (Ausländerbehörde) je 27. oktobra 2010 A.‑M. Talasci izdala potrdilo o prebivanju za državljane Evropske unije (Freizügigkeitsbescheinigung), ki je veljalo izključno za iskanje zaposlitve.

8

A.‑M. Talasca je bila od 23. maja do 23. novembra 2011 zaposlena v vrtnariji na delovnem mestu, za katero velja obvezno socialno zavarovanje.

9

A.‑M. Talasca je od 1. decembra 2011 do 19. januarja 2012 prejemala nadomestilo za brezposelnost I (Arbeitslosengeld I). Zaradi skromnih dohodkov je pri Jobcentru, tj. nacionalnem organu, pristojnem na področju dajatev za iskalce zaposlitve, zaprosila za izplačilo dajatev na podlagi SGB II od 1. januarja 2012.

10

Te dajatve so ji bile odobrene do 23. maja 2012.

11

Enake dajatve so bile do 23. maja 2012 odobrene tudi hčeri A.‑M. Talasce, rojeni 11. marca 2012.

12

Ker sta A.‑M. Talasca in njena hči menili, da sta imeli pravico do izplačila navedenih dajatev tudi po 23. maju 2012, razen če bi bila kršena prepoved diskriminacije, predvidena z določbami „evropskega prava“, sta vložili tožbo pri Sozialgericht Duisburg.

13

Predložitveno sodišče poudarja pomen vprašanja, sproženega v sporu, ki mu je predložen, za vrsto podobnih zadev, o katerih odloča.

14

V teh okoliščinah je Sozialgericht Duisburg prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.

Ali je člen 7(1), drugi stavek, [SGB II] združljiv s pravom [Unije]?

2.

Če je odgovor nikalen, ali mora Zvezna republika Nemčija spremeniti veljavno zakonodajo ali iz tega izhaja neposredno drug pravni položaj in če da, kateri?

3.

Ali ostane člen 7(1), drugi stavek, [SGB II] veljaven, dokler organi Zvezne republike Nemčije ne opravijo (morebiti) potrebne zakonodajne spremembe?“

Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe

15

V skladu s členom 53(2) Poslovnika Sodišča lahko Sodišče, če je predlog ali pravno sredstvo očitno nedopustno, po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom, ne da bi nadaljevalo postopek.

16

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišče v okviru postopka, uvedenega na podlagi člena 267 PDEU, ni pristojno za odločanje o združljivosti nacionalnih določb s pravom Unije. Vendar je Sodišče vseeno pristojno, da predložitvenemu sodišču zagotovi vse napotke za razlago prava Unije, ki mu lahko omogočijo, da presodi tako združljivost in izreče sodbo v zadevi, o kateri odloča (glej zlasti sodbi Fendt Italiana, C‑145/06 in C‑146/06, EU:C:2007:411, točka 30, in KGH Belgium, C‑351/11, EU:C:2012:699, točka 17, ter sklep Mlamali, C‑257/13, EU:C:2013:763, točka 17).

17

Vendar je treba opozoriti, da v okviru sodelovanja, uvedenega s členom 267 PDEU, potreba po razlagi prava Unije, ki bo koristna za nacionalno sodišče, zahteva, da to sodišče opredeli pravni in dejanski okvir vprašanj, ki jih postavlja, ali vsaj razloži dejstva, ki so podlaga za ta vprašanja (glej sodbi Centro Europa 7, C‑380/05, EU:C:2008:59, točka 57, in Mora IPR, C‑79/12, EU:C:2013:98, točka 35, ter sklepa Augustus, C‑627/11, EU:C:2012:754, točka 8, in Mlamali, EU:C:2013:763, točka 18).

18

Sodišče je namreč pristojno odločati o razlagi besedila Unije samo na podlagi dejstev, ki mu jih predloži nacionalno sodišče (glej sodbo Eckelkamp in drugi, C‑11/07, EU:C:2008:489, točka 52, ter sklepa SKP, C‑433/11, EU:C:2012:702, točka 24, in Mlamali, EU:C:2013:763, točka 19).

19

Sodišče vztraja tudi pri pomembnosti tega, da nacionalno sodišče navede jasne razloge, ki so mu vzbudili dvom o razlagi prava Unije in zaradi katerih meni, da je treba Sodišču predložiti vprašanja za predhodno odločanje (glej v tem smislu zlasti sodbi ABNA in drugi, C‑453/03, C‑11/04, C‑12/04 in C‑194/04, EU:C:2005:741, točka 46, in Mora IPR, EU:C:2013:98, točka 36, ter sklep Mlamali, EU:C:2013:763, točka 20).

20

Ker postopek pred Sodiščem temelji na predložitveni odločbi, je namreč nujno, da nacionalno sodišče v sami predložitveni odločbi navede dejanski in pravni okvir spora o glavni stvari ter vsaj minimalno pojasni razloge za izbiro določb prava Unije, katerih razlago zahteva, in povezavo, ki jo je ugotovilo med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja v sporu, o katerem odloča (glej v tem smislu zlasti sodbi Asemfo, C‑295/05, EU:C:2007:227, točka 33, in Mora IPR, EU:C:2013:98, točka 37, ter sklepa Laguillaumie, C‑116/00, EU:C:2000:350, točki 23 in 24, in Mlamali, EU:C:2013:763, točka 21).

21

Te zahteve v zvezi z vsebino predloga za sprejetje predhodne odločbe so izrecno navedene v členu 94 Poslovnika Sodišča, ki naj bi ga predložitveno sodišče v okviru sodelovanja, vzpostavljenega s členom 267 PDEU, poznalo in ga mora natančno upoštevati.

22

Opozoriti je treba tudi, da člen 267 PDEU ni podlaga za pravno sredstvo, ki bi bilo na voljo strankam v sporu, ki poteka pred nacionalnim sodiščem, in da torej dejstvo, da stranka trdi, da spor poraja vprašanje glede razlage prava Unije, ne zadostuje za to, da bi zadevno sodišče moralo sprejeti stališče, da je bilo zastavljeno vprašanje v smislu člena 267 PDEU. Iz tega izhaja, da izpodbijanje razlage akta Unije pred nacionalnim sodiščem samo po sebi ni zadostna podlaga za to, da se Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje (glej sodbi IATA in ELFAA, C‑344/04, EU:C:2006:10, točka 28, ter Ascafor in Asidac, C‑484/10, EU:C:2012:113, točka 33; sklepa Adiamix, C‑368/12, EU:C:2013:257, točka 17, in Mlamali, EU:C:2013:763, točka 23).

23

V zvezi s tem je treba tudi poudariti, da namen informacij, ki jih vsebujejo predložitvene odločbe, ni samo omogočiti Sodišču, da zagotovi koristne odgovore, ampak tudi dati možnost vladam držav članic in drugim zainteresiranim strankam, da predložijo stališča v skladu s členom 23 Statuta Sodišča Evropske unije. Sodišče mora skrbeti za zaščito te možnosti, saj se na podlagi te določbe zainteresiranim strankam vročijo le predložitvene odločbe (glej zlasti sodbo Holdijk in drugi, od 141/81 do 143/81, EU:C:1982:122, točka 6; sklepe Laguillaumie, EU:C:2000:350, točka 14; Augustus, EU:C:2012:754, točka 10, in Mlamali, EU:C:2013:763, točka 24).

24

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da ta predložitvena odločba ne izpolnjuje zahtev iz točk od 16 do 22 tega sklepa.

25

V zvezi s prvim postavljenim vprašanjem je treba najprej ugotoviti, da predložitvena odločba ne vsebuje nobenega elementa v zvezi z dejanskim okvirom spora o glavni stvari. Predložitveno sodišče je šele v dokumentu z naslovom „Predstavitev dejstev v zvezi s sklepom z dne 17. decembra 2013“, ki je bil Sodišču predložen 7. februarja 2014, zagotovilo nekaj informacij, ki pa še vedno ne zadostujejo, da bi se med drugim lahko ocenil status zaposlene osebe A.‑M. Talasce.

26

Dalje je treba ugotoviti, da manjkajo tudi informacije o nacionalnem pravnem okviru, razen preprostega sklicevanja na nekatere določbe, katerih besedilo pa ni navedeno. Kar zadeva člen 7(1), drugi stavek, SGB II, v katerem je predvidenih več razlogov za zavrnitev dajatev tujim brezposelnim osebam, se predložitveno sodišče omeji na sklicevanje na vse te razloge za zavrnitev, ne da bi pojasnilo, kateri od razlogov bi bil uporaben v sporu, o katerem odloča.

27

Nazadnje, čeprav predložitveno sodišče prosi za razlago določb prava Unije, ne navaja nobenega drugega pojasnila v zvezi s tem, razen sklicevanja v procesni listini, predloženi Sodišču 7. februarja 2014, na stališča, predstavljena v tožbi, ki jo je v zadevi v glavni stvari vložila A.‑M. Talasca, v katerih je omenjena „prepoved diskriminacije, predvidena z določbami evropskega prava“.

28

Poleg tega predložitveno sodišče Sodišče prosi, naj odloči o združljivosti člena 7(1), drugi stavek, SGB II s pravom „Evropske skupnosti“, ne da bi navedlo razloge, zaradi katerih meni, da je razlaga prava Unije nujna ali koristna za rešitev spora o glavni stvari, in zlasti ne da bi pojasnilo, kakšna je povezava med pravom Unije in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja za ta spor. Nasprotno, sklicuje se samo na trditev iz tožbe v glavni stvari, v skladu s katero je „izključitev iz pravice do dajatev iz člena 7(1), drugi stavek, SGB II v nasprotju s prepovedjo diskriminacije, predvideno z določbami evropskega prava“. Vendar predložitveno sodišče sámo poudarja, da je spor o glavni stvari pilotna zadeva, saj pred njim poteka veliko število podobnih zadev.

29

Predložitveno sodišče zlasti ne navaja nobenih podatkov o vrsti socialnih dajatev, ki jih zahtevata tožeči stranki v postopku v glavni stvari, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali te spadajo na področje uporabe določb prava Unije o prepovedi diskriminacije. V tem okviru predložitveno sodišče ni navedlo dovolj informacij za določitev dejanskega položaja, v katerem sta A.‑M. Talasca in njena hči, tako da bi lahko Sodišče opravilo primerjavo z drugimi osebami, ki prejemajo navedene socialne dajatve.

30

V teh okoliščinah predložitveno sodišče Sodišču ni omogočilo, da bi se prepričalo, ali dejansko stanje, na katerem temeljijo vprašanja za predhodno odločanje, dejansko spada na področje uporabe prava Unije, katerega razlaga se zahteva, niti, splošneje, da bi koristno in zanesljivo odgovorilo na zastavljena vprašanja (glej sklepa Augustus, EU:C:2012:754, točka 14, in Mlamali, EU:C:2013:763, točka 32).

31

Zato je treba ugotoviti, da je prvo vprašanje za predhodno odločanje očitno nedopustno.

32

Ob upoštevanju očitne nedopustnosti prvega vprašanja sta drugo in tretje vprašanje brezpredmetni.

33

Glede na vse zgornje preudarke je treba na podlagi člena 53(2) Poslovnika Sodišča ugotoviti, da je ta predlog za sprejetje predhodne odločbe očitno nedopusten.

Stroški

34

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

 

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) sklenilo:

 

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sozialgericht Duisburg (Nemčija) z odločbo z dne 17. decembra 2013, je očitno nedopusten.

 

Podpisi


( *1 ) Jezik postopka: nemščina.