—

za Schenker Nemzetközi Szállítmányozási és Logisztikai Kft. E. Czeglédi in E. Sieber-Fazakas, odvetnika,

—

za Nemzeti Adó- és Vámhivatal Észak-alföldi Regionális Vám- és Pénzügyőri Főigazgatósága A. Keresztesi in G. Kiss, agentki,

—

za madžarsko vlado M. Z. Fehér Miklós in G. Koós, agenta,

—

za češko vlado M. Smolek in J. Vláčíl, agenta,

—

za Evropsko komisijo K. Talabér-Ritz, L. Grønfeldt in F. Tomat, agentke,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago tarifnih podštevilk 2401 10 35 in 2403 10 90 kombinirane nomenklature (v nadaljevanju: KN), ki je v Prilogi I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 2, str. 382), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (EU) št. 861/2010 z dne 5. oktobra 2010 (UL 2010, L 284, str. 1) (v nadaljevanju: Uredba št. 2658/87), ter člena 2(b), člena 4, točki 6 in 8, in člena 38 Direktive Sveta 2008/118/ES z dne 16. decembra 2008 o splošnem režimu za trošarino in o razveljavitvi Direktive 92/12/EGS (UL 2009, L 9, str. 12).

2

Navedeni predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Schenker Nemzetközi Szállítmányozási és Logisztikai Kft. (v nadaljevanju: Schenker) in Nemzeti Adó-és Vámhivatal Észak-Alföldi Regionális Vám- és Pénzügyőri Főigazgatósága (generalni davčni in carinski direktorat regije Észak-Alföldi, ki spada pod državno davčno in carinsko upravo; Madžarska) (v nadaljevanju: generalni carinski direktorat) zaradi uvrstitve svetlega zračno sušenega tobaka v KN in morebitne trošarinske obveznosti.

3

Svet za carinsko sodelovanje, ki je postal Svetovna carinska organizacija (WCO), je bil vzpostavljen s konvencijo o vzpostavitvi navedenega sveta, sprejeto 15. decembra 1950 v Bruslju. Harmonizirani sistem poimenovanj in šifrskih oznak blaga (v nadaljevanju: HS) je pripravila WCO in je bil vzpostavljen z Mednarodno konvencijo o harmoniziranem sistemu poimenovanj in šifrskih oznak blaga (v nadaljevanju: Konvencija o HS), sprejeto v Bruslju14. junija 1983, ki je bila skupaj s Protokolom o spremembi z dne 24. junija 1986 v imenu Evropske gospodarske skupnosti potrjena s Sklepom Sveta 87/369/EGS z dne 7. aprila 1987 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 2, str. 288).

4

Na podlagi člena 3(1) Konvencije o HS se vsaka pogodbenica zavezuje, da sta njena nomenklatura carinske tarife in statistična nomenklatura usklajeni s HS, da bo uporabljala vse tarifne številke in tarifne podštevilke HS, ne da bi kaj dodala ali spremenila, vključno z njihovimi številčnimi oznakami, in da bo spoštovala številčni vrstni red HS. Vsaka pogodbenica se prav tako zavezuje, da bo uporabljala splošna pravila za razlago HS ter vse opombe k oddelkom, poglavjem in tarifnim podštevilkam HS, ter da ne bo spremenila njihove vsebine.

5

WCO pod pogoji, določenimi v členu 8 Konvencije o HS, potrdi pojasnjevalne opombe in mnenja o klasifikaciji, ki jih je sprejel odbor za HS.

6

V pojasnjevalnih opombah HS k tarifni številki 2401 KN je navedeno:

„24.01 – Nepredelan tobak; tobačni odpadki

2401.10 – Tobak, ne razpecljan

2401.20 – Tobak, delno ali popolnoma razpecljan

2401.30 – Tobačni odpadki

Ta tarifna številka zajema:

[…]“

7

V pojasnjevalnih opombah HS k tarifni številki 2403 KN je navedeno:

„2403 – Drug predelan tobak in izdelani tobačni nadomestki; homogeniziran ali rekonstituiran tobak; tobakovi ekstrakti in esence

2403 10 – Tobak za kajenje, tudi če vsebuje tobačne nadomestke v kakršnem koli razmerju

2403 91 – – homogeniziran ali rekonstituiran tobak

2403 99 – – drug

Ta tarifna številka zajema:

[…]“

8

Carinska uvrstitev blaga, uvoženega v Evropsko unijo, je urejena s KN.

9

Na podlagi člena 12(1) Uredbe št. 2658/87 Evropska komisija vsako leto z uredbo objavi celotno različico KN, skupaj s carinskimi stopnjami, kakor izhaja iz ukrepov, ki jih sprejme Svet Evropske unije ali Komisija. Navedena uredba se uporablja od 1. januarja tistega leta, ki sledi.

10

Različica KN, ki se uporablja za dejansko stanje iz postopka v glavni stvari, ki je nastalo leta 2011, izhaja iz Uredbe št. 861/2010.

11

Splošna pravila za razlago KN, ki so navedena v njenem prvem delu, oddelek I, A, določajo:

„Blago se v [KN] uvršča po naslednjih načelih:

[…]

12

Drugi del KN vsebuje oddelek IV, kamor spadajo „[p]roizvodi živilske industrije; pijače, alkoholne tekočine in kis; tobak in tobačni nadomestki“. Ta oddelek med drugim vsebuje poglavje 24, naslovljeno „Tobak in izdelani tobačni nadomestki“. To poglavje zajema te tarifne številke:

13

V pojasnjevalnih opombah kombinirane nomenklature Evropskih skupnosti (UL 2008, C 133, str. 1), ki jih je pripravila Komisija, v različici, ki je veljala v času nastanka dejanskega stanja v zadevi v glavni stvari, je v zvezi s tarifno številko 2401 KN navedeno:

„2401 Nepredelan tobak; tobačni odpadki

Glede tobaka v naravnem ali nepredelanem stanju glej pojasnjevalne opombe HS k tarifni številki 2401, prvi odstavek.

Treba je upoštevati:

[…]

[…]“

14

V pojasnjevalnih opombah KN k tarifni podštevilki 2403 10 90 KN je navedeno:

Tobak za kajenje z dodatkom tobakovega nadomestka v kakršnem koli razmerju ali brez njega

Tobak za kajenje je tobak, ki je narezan ali kako drugače raztrgan, nato zvit ali stisnjen v bloke, ki jih je mogoče kaditi brez nadaljnje industrijske obdelave.

Tobakovi odpadki, ki jih je mogoče kaditi in so pripravljeni za prodajo na drobno, so tobak za kajenje, če ne ustrezajo opisu cigar, cigarilosov ali cigaret (glej pojasnjevalne opombe k tarifnim podštevilkam 2402 10 00, 2402 20 10 in 2402 20 90).

Proizvodi, ki so v celoti ali deloma sestavljeni iz netobačnih snovi, se prav tako uvrščajo v ti tarifni podštevilki, če ustrezajo zgoraj navedeni definiciji. Izjema so proizvodi, ki so v celoti izdelani iz netobačnih snovi in so namenjeni za medicinsko uporabo (poglavje 30).

Ti tarifni podštevilki zajemata tudi narezan tobak za cigarete (‚cut cigarette rag‘), ki je pripravljena mešanica tobaka za proizvodnjo cigaret.“

15

Člen 4, točka 19, Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 307), kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 955/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. aprila 1999 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 9, str. 221) in z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 648/2005 z dne 13. aprila 2005 (UL 2005, L 117, str. 13, v nadaljevanju: carinski zakonik), določa:

„V tem zakoniku veljajo naslednje opredelitve:

[…]

16

Člen 37 carinskega zakonika določa:

„1.   Blago, ki je vneseno na carinsko območje Skupnosti, je od trenutka vnosa predmet carinskega nadzora. Skladno z veljavnimi določbami je lahko predmet carinske kontrole.

2.   Blago ostane pod carinskim nadzorom tako dolgo, dokler se ne določi carinski status blaga in, če gre za blago, ki ni skupnostno, brez vpliva na člen 82(1), do trenutka zamenjave carinskega statusa ali vnosa v prosto cono ali prosto skladišče, oziroma do njegovega ponovnega izvoza ali uničenja v skladu s členom 182.“

17

Člen 38(1) carinskega zakonika določa:

„Blago, vneseno na carinsko območje Skupnosti, mora tisti, ki ga vnese, nemudoma in po potrebi po prometni poti, ki jo določijo carinski organi, in skladno s podrobnostmi, ki jih te določijo, prepeljati:

18

Člen 40 Carinskega zakonika določa:

„Blago, ki vstopa na carinsko območje Skupnosti carini predloži oseba, ki ga vnaša na to območje, ali, če je to primerno, oseba, ki po vnosu blaga prevzame odgovornost za prevoz tega blaga, razen za blago na prevoznih sredstvih, ki samo prečkajo ozemeljske vode ali zračni prostor carinskega območja Skupnosti brez postanka na tem območju. Oseba, ki predloži blago, se sklicuje na skupno deklaracijo ali na carinsko deklaracijo, ki je bila predhodno vložena za blago.“

19

Člen 79 carinskega zakonika določa:

„S sprostitvijo blaga v prosti promet pridobi neskupnostno blago, carinski status skupnostnega blaga.

Sprostitev v prosti promet zajema ukrepe trgovinske politike, izpolnitev drugih formalnosti, predvidenih za uvoz blaga, in uporabo zakonsko dolgovanih dajatev.“

20

Člen 84(1) carinskega zakonika določa:

„V členih [od] 85 do 90:

[…]“

21

Člen 91 Carinskega zakonika določa:

„1.   Zunanji tranzitni postopek omogoča gibanje, od enega do drugega kraja na carinskem območju Skupnosti:

[…]“

22

Člen 202 carinskega zakonika določa:

„1.   Carinski dolg pri uvozu nastane:

V skladu s tem členom se šteje za nezakoniti vnos vsak vnos, pri katerem gre za kršitev členov [od] 38 do 41 in druge alinee člena 177.

2.   Carinski dolg nastane v trenutku nezakonitega vnosa blaga.

[…]“

23

Člen 204(1) carinskega zakonika določa:

Carinski dolg pri uvozu nastane:

24

Člen 186(1), prvi pododstavek, Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe št. 2913/92 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 6, str. 3), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 312/2009 z dne 16. aprila 2009 (UL 2010, L 307, str. 1), določa:

„Neskupnostno blago, ki se predloži carini, mora biti zajeto s skupno deklaracijo za začasno hrambo, kakor to določijo carinski organi.“

25

(popravljeno s sklepom z dne 6. oktobra 2016) Člen 859 Uredbe št. 2454/93, kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 444/2002 z dne 11. marca 2002 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 12, str. 209), določa:

„Za napake, ki so ostale brez bistvenih posledic za pravilno izvajanje začasne hrambe ali zadevnega carinskega postopka iz člena 204(1) [carinskega] zakonika, se štejejo naslednje napake, pod pogojem, da:

26

V uvodni izjavi 7 Direktive 2008/118 je navedeno:

„Ker odložni postopki iz [carinskega zakonika] določajo ustrezno spremljanje trošarinskega blaga, za katero veljajo določbe navedene uredbe, ni potrebna ločena uporaba sistema spremljanja trošarin, dokler za trošarinsko blago velja carinski odložni postopek ali režim Skupnosti.“

27

Člen 1(1)(c) te direktive določa:

„Ta direktiva določa splošni režim za trošarino, ki neposredno ali posredno zadeva porabo naslednjega blaga (v nadaljnjem besedilu ‚trošarinsko blago‘):

[…]

28

Člen 2 Direktive 2008/118 določa:

„Za trošarinsko blago velja obveznost plačila trošarine ob:

29

Člen 3(4) te direktive določa:

„Poglavji III in IV se ne uporabljata za trošarinsko blago, za katero velja carinski odložni postopek ali ureditev [režim].“

30

Člen 4, točki 6 in 8, navedene direktive določa:

„V tej direktivi in v njenih izvedbenih določbah se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]

31

Člen 7(2) te direktive določa:

„V tej direktivi „sprostitev v porabo“ pomeni:

[…]

32

Člen 33(1) Direktive 2008/118 določa:

„Brez poseganja v člen 36(1), kadar se trošarinsko blago, ki je že bilo dano v porabo v eni državi članici, skladišči v komercialne namene v drugi državi članici, da bi bilo tam dobavljeno ali uporabljeno, zanj velja obveznost plačila trošarine, ta pa se obračuna v tej drugi državi članici.

[…]“

33

Člen 38 te direktive določa:

„1.   Če med gibanjem trošarinskega blaga v skladu s členom 33(1) ali členom 36(1) pride do nepravilnosti v državi članici, ki ni država članica, v kateri je bilo to blago dano v porabo, zanj velja obveznost plačila trošarine, ta pa se obračuna v državi članici, v kateri je prišlo do nepravilnosti.

2.   Če je bila med gibanjem trošarinskega blaga v skladu s členom 33(1) ali členom 36(1) odkrita nepravilnost v državi članici, ki ni država članica, v kateri je bilo to blago dano v porabo, in če ni bilo mogoče ugotoviti kraja, kjer je prišlo do nepravilnosti, šteje, da se je ta zgodila v državi članici, v kateri je bila odkrita in v kateri se tudi obračuna trošarina.

Če pa se ravno pred iztekom treh let od datuma nakupa trošarinskega blaga ugotovi, v kateri državi članici je dejansko prišlo do nepravilnosti, se uporabijo določbe iz odstavka 1.

[…]

4.   Za namene tega člena ‚nepravilnost‘ pomeni okoliščine med gibanjem trošarinskega blaga iz člena 33(1) ali 36(1), ki niso zajete v členu 37, zaradi katerih se gibanje oziroma del gibanja trošarinskega blaga ni ustrezno končalo.“

34

A jövedéki adóról és a jövedéki termékek forgalmazásának különös szabályairól szóló 2003. évi CXXVII. Törvény (zakon CXXVII iz leta 2003 o trošarinah in posebnih pravilih za dajanje trošarinskega blaga na trg; v nadaljevanju: zakon o trošarinah) v členu 1(1) in (2) določa:

„1.   Trošarina se plača v primeru proizvodnje na nacionalnem ozemlju in v primeru uvoza trošarinskega blaga.

2.   Za namen izpolnitve in nadzora trošarinske obveznosti se zahteva:

35

Člen 3(1) zakona o trošarinah določa:

„Določbe tega zakona se uporabijo za davek, ki se plača na trošarinsko blago, za splošni davek od prodaje tobačnih izdelkov, za proizvodnjo in dajanje trošarinskega blaga na trg ter za druge transakcije, obdavčene s trošarinami.“

36

Člen 3(2)(g) zakona o trošarinah določa, da so tobačni izdelki trošarinsko blago.

37

Člen 7 navedenega zakona vsebuje te opredelitve:

„2.   Uvoz trošarinskega blaga: uvoz trošarinskega blaga v državo neposredno iz tretje države ali prek ene ali več držav članic, če v primeru vstopa navedenega blaga na ozemlje države v okviru carinskega postopka pride do uvoza sočasno z zaključkom carinskega postopka, s katerim se navedeno blago v skladu s carinsko zakonodajo sprosti v porabo.

7/I.   – Nezakonita odprema iz režima odloga plačila trošarine: vsako ravnanje ali okoliščina, ki za trošarinsko blago, ki se giblje na podlagi skupnostnega režima odloga plačila trošarine, nima za posledico oprostitve odložene obveznosti odmere in plačila davka v smislu člena 21(1) ali 26/B(3).

22.   Sprostitev v porabo: odprema trošarinskega blaga iz trošarinskega skladišča, trošarinskega skladišča države članice ali obrata oproščenega uporabnika – razen če je blago namenjeno v trošarinsko skladišče, trošarinsko skladišče države članice, pooblaščenemu prejemniku iz druge države članice, tretji državi ali oproščenemu uporabniku; sprejem trošarinskega blaga od pooblaščenega prejemnika; prodaja neustekleničenega vina iz grozdja od proizvajalca v trošarinsko skladišče; carinski postopek, katerega posledica je sprostitev trošarinskega blaga, uvoženega iz tretje države, v porabo v skladu s carinsko zakonodajo ali vsak ukrep carinskih organov, zaradi katerega se šteje, da je trošarinsko blago sproščeno v porabo v skladu s carinskimi predpisi, če se med carinskim postopkom ali ukrepom trošarinsko blago ne skladišči v trošarinskem skladišču ali [v obratu] oproščenega uporabnika niti ga pooblaščeni pošiljatelj v skladu s členom 18(2) ne pošlje v enega od namembnih krajev iz člena 18(1).“

38

Člen 8(1) istega zakona določa:

„Brez poseganja v druge določbe tega zakona trošarinska obveznost nastane:

39

Člen 15(2) zakona o trošarinah določa:

„Obveznost plačila trošarine nastane:

40

Člen 48(1) navedenega zakona določa:

„Carinska zakonodaja se v skladu z določbami tega zakona uporabi za trošarinsko blago, uvoženo iz tretje države, če ohrani lastnost neskupnostnega blaga, za trošarinsko blago, uvoženo iz ozemelj iz člena 7(3)(a)(ab) – kar zadeva izpolnitev formalnosti iz carinske zakonodaje – in za trošarinsko blago, ki se iz nacionalnega ozemlja izvozi v tretjo državo in za katero trošarina ni bila plačana.“

41

V skladu s členom 114(1) istega zakona mora vsaka fizična oseba, razen samostojnega podjetnika, ki izvaja gospodarsko dejavnost s trošarinskim blagom, plačati globo v zvezi s trošarinami, sorazmerno količini tega blaga, če „poseduje, prevaža, trži ali uporablja trošarinsko blago, ki ni bilo proizvedeno v trošarinskem skladišču, ali, če gre za uvoz trošarinskega blaga, ki ni bilo predmet carinskih formalnosti“.

42

Člen 114(2) zakona o trošarinah določa, da odstavek 1 tega člena zajema „trošarinsko blago, katerega imetnik, prevoznik, prodajalec ali uporabnik ne more z računom, poenostavljenim računom, spremnimi dokumenti blaga, dokumenti v zvezi s prodajo neustekleničenega vina, poenostavljenimi spremnimi dokumenti, carinskimi dokumenti ali na kakršen koli drug zanesljiv način dokazati, da je trošarino plačal ali da se navedeno blago giblje v okviru režima odloga plačila trošarine“.

43

Člen 114(4) navedenega zakona določa, da mora gospodarski subjekt, razen če gre za samostojnega podjetnika, ki ne opravlja gospodarske dejavnosti s trošarinskim blagom, kadar opravlja katero od dejavnosti, navedenih v odstavku 1(a) in (b), plačati globo v višini, ki ustreza dvakratniku osnove iz odstavka 3 navedenega člena ali petkratniku te osnove v primeru trgovskih količin.

44

Družba Schenker je gospodarska družba s sedežem na Madžarskem, ki opravlja carinske in logistične storitve. 21. januarja 2011 je od družbe Nyíregyháza Logisztik Centrum Kft., ki je gospodarska družba s sedežem na Madžarskem, dobila naročilo, naj zaradi pomanjkanja prostora vzame štiri pošiljke tobaka v „začasno hrambo“. Nato je v „začasno hrambo“ vzela še dve pošiljki tobaka.

45

Pošiljke tobaka so na ozemlje Evropske unije vstopile prek Slovenije, namembna država pa je bila Ukrajina. Glede na spremne dokumente so zadevne štiri pošiljke prispele na Madžarsko v okviru postopka zunanjega tranzita „T1“, določenega v carinskem zakoniku.

46

V carinskih dokumentih „T1“ je bila navedena oznaka 2401 10 35 KN („Tobak, ne razpecljan: lahki [svetli] zračno sušeni tobak“), ki se ne nanaša na trošarinsko blago.

47

Potem ko je bilo zadevno blago raztovorjeno, je družba Schenker pošiljke tobaka uskladiščila v okviru „začasne hrambe“.

48

Eden od zabojnikov je bil 1. februarja 2011 dostavljen družbi Nyíregyháza Logisztik Centrum, družba Schenker pa je ostale tri zabojnike 8. marca 2011 uskladiščila v svoje javno carinsko skladišče „tipa A“, ki ga upravlja v Debrecenu (Madžarska).

49

Nemzeti Adó és Vámhivatal Hajdú-Bihar Megyei Vám és Pénzügyőri Igazgatósága (davčni in carinski direktorat okrožja Hajdú-Bihar, ki spada pod državno davčno in carinsko upravo, Madžarska; v nadaljevanju: prvostopenjski upravni organ) je 20. aprila 2011 izvedel preverjanje z odvzemom vzorcev iz treh zabojnikov.

50

Inšpektorji prvostopenjskega upravnega organa so med neskupnostnim blagom, ki je bilo predmet fizične kontrole v carinskem skladišču in je bilo skladiščeno v škatlah, zaprtih s togim in samolepilnim trakom, naključno izbrali tri škatle, in so, potem ko so jih odprli, glede na senzorične lastnosti izdelka v teh škatlah ugotovili, da ne vsebujejo „tobaka, ne razpecljanega“, kot je bilo navedeno v dokumentih, temveč rezan tobak. Zato ni spadal pod tarifno podštevilko 2401 10 35 KN.

51

Prvostopenjski upravni organ je nato pregledal vsako od 1260 škatel, ki so vsebovale tovor, in ugotovil, da so vse vsebovale rezani tobak, ki je glede na skladiščno dokumentacijo skupaj tehtal 37.800 kg.

52

22. aprila 2011 je bilo 37.800 kg rezanega tobaka sprejetih v carinski nadzor.

53

V skladu z zakonodajo, ki ureja odvzem vzorcev, so bili 5. maja 2011 odvzeti vzorci rezanega tobaka.

54

Potem ko je Nemzeti Adó‑ és Vámhivatal Szakértői Intézete (strokovna služba državne davčne in carinske uprave, Madžarska; v nadaljevanju: strokovna služba) analizirala zunanje senzorične lastnosti izdelka, je prišla do teh ugotovitev:

„Vzorec sestavlja rezan tobak različne velikosti, svetlo in temno rjave barve, v majhnih delcih in z vonjem, značilnim za tobačne izdelke. Vzorec je sestavljen predvsem iz tankih, a dolgih vlaken. Poleg njih vsebuje tudi veliko delcev relativno velikega premera oziroma širokih delcev, med katerimi so lahko tudi ostanki pecljev. Na dnu vrečke, v kateri je vzorec, je tudi tobak v prahu.“

55

V zapisniku o odvzemu vzorca je navedeno:

„Stanje in oblika vzorca:

56

Strokovna služba je analizirala tudi širino lističev in navedla: „[v] analiziranem vzorcu je delcev tobaka, širokih manj kot 1 mm, več kot 25 % teže“.

57

Strokovna služba je, potem ko je preskusila analiziran izdelek, ugotovila, da je zadevni vzorec „tobak za kajenje“.

58

Na podlagi poročila strokovne službe je prvostopenjski upravni organ sklenil, da je v zabojnikih drobno rezan tobak za kajenje in torej trošarinsko blago.

59

Poleg tega je prvostopenjski upravni organ glede na to, da je bila v spremnih dokumentih, priloženih trošarinskemu blagu, navedena oznaka KN, ki ne ustreza tarifni podštevilki KN, kamor spada dejansko blago, menil, da s takimi spremnimi dokumenti ni mogoče dokazati porekla blaga kot trošarinskega blaga.

60

Prvostopenjski upravni organ je zato z odločbo št. 5214-9/2011 z dne 21. junija 2011 družbi Schenker naložil globo iz naslova trošarin v višini 1.485.540.000 madžarskih forintov (HUF) (približno 4.732.052,83 EUR). V skladu z obrazložitvijo navedene odločbe je družba Schenker s tem, da je hranila, skladiščila in posedovala trošarinsko blago, ne da bi dokazala njegovo poreklo in izvor ter ne da bi zanj plačala ustrezen davek, kršila zakon o trošarinah.

61

Generalni carinski direktorat, pri katerem je družba Schenker vložila upravno pritožbo, je z odločbo št. 2177-18/2012 z dne 28. marca 2012 potrdil odločbo prvostopenjskega upravnega organa.

62

Družba Schenker je pri Debreceni Közigazgatási és Munkaügyi Bíróság (upravno in delovno sodišče v Debrecenu, Madžarska) vložila tožbo, s katero predlaga sodni nadzor te odločbe in v kateri je navedla, da navedena odločba ni zakonita iz več razlogov.

63

Najprej je trdila, da je generalni carinski direktorat napačno uvrstil sporno blago v tarifno podštevilko 2403 10 90 iz poglavja 24 KN.

64

Nato je družba Schenker prerekala dejstvo, da za sporno blago velja zakon o trošarinah, saj po njenem mnenju ni prišlo do sprostitve navedenega blaga v porabo.

65

Nazadnje je trdila, da je treba šteti, da je sporno blago v carinskem odložnem režimu, ne glede na to, da oznaka KN, ki je bila navedena v spremnih dokumentih, ni ustrezala opisu blaga, navedenega v tarifni podštevilki KN, kamor je blago dejansko spadalo.

66

Glede na izvedensko mnenje, ki ga je predložila družba Schenker, tarifna številka 2401 KN ne zajema samo nerazpecljanega tobaka, temveč tudi natrgane ali razrezane liste tobaka, če morajo biti pozneje še industrijsko obdelani. V tem izvedenskem mnenju je navedeno, da uporaba tarifne številke 2401 KN ni nezakonita, čeprav je proizvod v celoti narezan, saj je treba ta proizvod pozneje obdelati in se ga lahko uvrsti pod tarifno podštevilko 2401 30 00 KN.

67

Generalni carinski direktorat je z vsebinskega vidika predlagal, naj se tožba zavrne. Trdil je, da ni mogoče šteti, da je bilo blago predloženo carini, glede na to, da je bilo v spremnih tranzitnih dokumentih blaga opredeljeno kot „tobak, ne razpecljan“ s tarifno podštevilko 2401 103510 KN, medtem ko bi bilo treba obravnavano blago kot „drobno rezan tobak za kajenje“ z neto vsebino več kot 500 g uvrstiti pod tarifno podštevilko 2403 109000 KN; drugače povedano, vsebina tranzitne dokumentacije, ki je spremljala to blago, ni ustrezala dejanskemu stanju.

68

Generalni carinski direktorat je menil, da s temi spremnimi dokumenti ni bilo mogoče dokazati porekla ali verjetnega porekla blaga, ki je v posesti družba Schenker.

69

V teh okoliščinah je Debreceni Közigazgatási és Munkaügyi Bíróság (upravno in delovno sodišče v Debrecenu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

70

Najprej je treba na eni strani opozoriti, da je naloga Sodišča, kadar mu je predložen predlog za sprejetje predhodne odločbe glede tarifne uvrstitve, da nacionalnemu sodišču pojasni merila, ki mu bodo omogočila zadevne proizvode pravilno uvrstiti v KN, ne pa da samo opravi uvrstitev, zlasti zato, ker ni nujno, da ima za to na voljo vse potrebne podatke. Izkaže se torej, da je nacionalno sodišče vsekakor v boljšem položaju, da to stori (sodbi z dne 7. novembra 2002, Lohmann in Medi Bayreuth, od C‑260/00 do C‑263/00, EU:C:2002:637, točka 26, in z dne 16. februarja 2006, Proxxon, C‑500/04, EU:C:2006:111, točka 23).

71

Predložitveno sodišče bo torej moralo proizvode iz postopka v glavni stvari uvrstiti glede na odgovore, ki jih bo Sodišče podalo na vprašanja, ki mu jih je zastavilo.

72

Na drugi strani je treba poudariti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso v postopku sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenem s členom 267 PDEU, naloga Sodišča dati nacionalnemu sodišču koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. Zato mora Sodišče po potrebi preoblikovati predložena vprašanja (sodbi z dne 17. julija 1997, Krüger, C‑334/95, EU:C:1997:378, točki 22 in 23, in z dne 4 oktobra 2012, Byankov, C‑249/11, EU:C:2012:608, točka 57).

73

Iz predložitvene odločbe je v tem primeru razvidno, da nacionalno sodišče s prvim vprašanjem dejansko sprašuje o razlagi tarifnih številk 2401 in 2403 KN zaradi tarifne uvrstitve proizvoda z značilnostmi, kakršne so obravnavane v postopku v glavni stvari.

74

To pomeni, da s tem vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba Uredbo št. 2658/87 razlagati tako, da blago, kakršno se obravnava v postopku v glavni stvari, spada pod tarifno številko 2401 KN, natančneje pod tarifni podštevilki 2401 10 35 oziroma 2401 30 00 KN, ali pa pod tarifno številko 2403 KN in v obravnavanem primeru pod tarifno podštevilko 2403 10 90 KN.

75

Da bi se odgovorilo na postavljeno vprašanje je treba na eni strani poudariti, da splošna pravila za razlago KN določajo, da uvrščanje blaga poteka v skladu z besedilom tarifnih številk in opomb k oddelkom ali poglavjem, ker se šteje, da so naslovi oddelkov, poglavij ali podpoglavij podani zato, da se je lažje znajti pri uvrščanju (glej sodbo z dne 11. junija 2015, Baby Dan, C‑272/14, EU:C:2015:388, točka 25).

76

Na drugi strani je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso – zaradi pravne varnosti in lažjega nadzora – odločilno merilo za uvrstitev blaga v tarifno številko na splošno iskati v njegovih objektivnih značilnostih in lastnostih, ki so opredeljene v besedilu tarifne številke KN in v opombah oddelkov ali poglavij (glej zlasti sodbe z dne 16. septembra 2004, DFDS, EU:C:2004:536, točka 27; z dne 15. septembra 2005, Intermodal Transports, C‑495/03, EU:C:2005:552, točka 47, in z dne 15. februarja 2007, RUMA, C‑183/06, EU:C:2007:110, točka 27).

77

V zvezi s pojasnjevalnimi opombami HS je treba dodati, da sicer niso zavezujoče, vendar so kljub temu pomembno sredstvo za enotno uporabo skupne carinske tarife in zagotavljajo veljavne elemente za njeno razlago (sodbi z dne 18. junija 2009, Kloosterboer Services, C‑173/08, EU:C:2009:382, točka 25, in z dne 20. junija 2013, Agroferm, C‑568/11, EU:C:2013:407, točka 28). Enako velja za pojasnjevalne opombe KN (glej sodbi z dne 16. junija 1994, Develop Dr. Eisbein, C‑35/93, EU:C:1994:252, točka 21, in z dne 14. aprila 2011, British Sky Broadcasting Group in Pace, C‑288/09 in C‑289/09, EU:C:2011:248, točka 92).

78

Za uvrstitev proizvoda v ustrezno tarifno številko je namen proizvoda lahko objektivno merilo za tarifno uvrstitev, če je neločljivo povezan z navedenim proizvodom, pri čemer je treba neločljivo povezanost presojati glede na njegove objektivne značilnosti in lastnosti (glej sodbo z dne 4. marca 2004, Krings, C‑130/02, EU:C:2004:122, točka 30 in navedena sodna praksa).

79

Iz predložitvene odločbe izhaja, da je sporno blago tobak, ki ni homogeno narezan, temveč gre predvsem za tanka, a dolga vlakna, in da vsebuje tudi veliko delcev relativno velikega premera, med katerimi so lahko tudi ostanki pecljev in tobak v prahu. V predložitveni odločbi je tudi navedeno, da gre za „tobak za kajenje“.

80

Ker družba Schenker trdi, da blago spada pod tarifno številko 2401 KN, je treba navesti značilnosti, ki jih mora imeti blago, da se ga lahko uvrsti pod to številko.

81

S tega vidika tarifna številka 2401 KN glede na svoje besedilo zajema „nepredelan tobak; tobačne odpadke“.

82

V zvezi z „nepredelanim tobakom“ se pojasnjevalne opombe KN k tarifni številki 2401 KN sklicujejo na točko 1 pojasnjevalnih opomb HS k tej tarifni številki, ki določa, da navedena tarifna številka zajema tobak v naravnem stanju kot celo rastlino ali liste in posušene ali fermentirane liste, pri čemer so ti listi lahko celi ali razpecljani, obrezani ali neobrezani, zdrobljeni ali rezani, tudi rezani v določeni obliki, če ne gre za izdelek, ki je pripravljen za kajenje.

83

V zvezi s „tobačnimi odpadki“ točka 2 pojasnjevalnih opomb HS k tarifni številki 2401 KN navaja, da ta pojem zajema stebla, peclje, listne žile, obrezke in prah kot posledico predelave listov ali proizvodnje tobačnih izdelkov.

84

Ker iz predložitvene odločbe izhaja, da je blago iz postopka o glavni stvari sestavljeno iz delov, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot „tobačne odpadke“, vendar pa hkrati izdelek sestavlja tudi „tobak za kajenje“, je treba na podlagi pravila iz točke 3(b) splošnih pravil za razlago KN za tarifno uvrstitev tega izdelka ugotoviti, katera od snovi, ki ga sestavljajo, je tista, ki mu daje bistven značaj; za to je treba preizkusiti, ali bi proizvod tudi brez enega ali drugega sestavnega dela ohranil svoje značilne lastnosti (sodba z dne 18. junija 2009, Kloosterboer Services, C‑173/08, EU:C:2009:382, točka 31).

85

Kot določa točka VIII pojasnjevalne opombe HS v zvezi s splošnim pravilom iz točke 3(b) splošnih pravil za razlago KN, je lahko – odvisno od vrste proizvoda – dejavnik, ki določi bistveni značaj, na primer vrsta materiala ali snovi oziroma sestavnih delov, njihova prostornina, količina, teža, vrednost ali pomen materiala ali snovi, ki ga sestavlja, z vidika uporabe teh proizvodov.

86

V obravnavanem primeru je v predložitveni odločbi pojasnjeno, da obravnavano blago niso posušeni listi tobaka v naravnem stanju, ampak gledano v celoti tobak za kajenje. Ker torej predložitveno sodišče meni, da prisotnost tobačnih odpadkov ni ovira za to, da se proizvod kot celota opredeli kot tobak za kajenje, ta proizvod ne more spadati pod tarifno številko 2401 KN.

87

S tega vidika v skladu s pojasnjevalnimi opombami HS k tarifni številki 2403 KN ta številka zajema tobak za kajenje.

88

Natančneje, v pojasnjevalnih opombah KN v zvezi s tarifno podštevilko 2403 10 90 KN je navedeno, da je tobak za kajenje rezan tobak, ki ga je mogoče kaditi, ne da bi moral biti pred tem industrijsko predelan.

89

Tako je med nepredelanim tobakom in predelanim tobakom, kot je generalna pravobranilka poudarila v točki 60 sklepnih predlogov, razlika v tem, ali je mogoče tobak opredeliti kot „pripravljen za kajenje“.

90

Kot pravilno poudarja madžarska vlada, odločilno merilo, na podlagi katerega je mogoče proizvod uvrstiti v tarifno številko 2403 KN, in ne v tarifno številko 2401 KN, torej temelji na vprašanju, ali so bili listi predelani v takem obsegu, da gre za predelan tobak, ki je pripravljen za porabo brez nadaljnje industrijske obdelave.

91

Ker je predložitveno sodišče, kot izhaja iz točke 78 te sodbe, pojasnilo, da je blago, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, tobak za kajenje, ki je poleg tega v razsutem stanju, stisnjen v škatlah, obloženih s plastiko, neto teža ene škatle pa je 30 kg, v teh okoliščinah spada v tarifno podštevilko 2403 10 90 KN.

92

Tarifna podštevilka 2403 10 10 KN se namreč nanaša na blago v „izvirnem pakiranju z neto vsebino do vključno 500 g“.

93

Zato je treba na prvo zastavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba Uredbo št. 2658/87 razlagati tako, da blago, kakršno je obravnavano v postopku v glavni stvari, in sicer tobak za kajenje, kljub prisotnosti tobačnih odpadkov, ne spada pod tarifno številko 2401 KN, če tobačni odpadki ne preprečujejo, da bi se zadevni proizvod uporabil v ta namen. To blago vsekakor lahko spada pod tarifno številko 2403 KN, natančneje pod tarifno podštevilko 2403 10 90 KN, če je v razsutem stanju, stisnjen in v škatlah, obloženih s plastiko in z neto težo 30 kilogramov.

94

Predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba pojem „carinski odložni postopek ali režim“ iz člena 4, točka 6, Direktive 2008/118 razlagati tako, da je to, da je določeno blago v carinskem odložnem postopku ali režimu, mogoče izpodbijati, če je v njegovih spremnih dokumentih navedeno pravilno poglavje skupne carinske tarife, kamor spada to blago, vendar napačna konkretna tarifna podštevilka, in ali je treba člen 2(b) in člen 4, točka 8, Direktive 2008/118 razlagati tako, da je šlo v takem primeru za uvoz navedenega blaga.

95

Uvodoma je treba spomniti, da v skladu s členom 2(b) Direktive 2008/118 za trošarinsko blago velja obveznost plačila trošarine ob njegovem uvozu na ozemlje Unije.

96

Najprej je treba preveriti, ali je bilo blago, kakršno je obravnavano v postopku v glavni stvari, predmet „uvoza“ v smislu člena 2(b) Direktive 2008/118.

97

V skladu s členom 4, točka 8, Direktive 2008/118 se za „uvoz trošarinskega blaga“ šteje vstop trošarinskega blaga na območje Unije, razen če se določi, da je blago ob vstopu na območje Unije predmet carinskega odložnega postopka ali režima, oziroma sproščeno iz carinskega odložnega postopka ali režima.

98

Poleg tega je treba v skladu s členom 4, točka 6, Direktive 2008/118 „carinski odložni postopek ali režim“ razumeti kot kateri koli posebni postopek, določen v carinskem zakoniku, ki se nanaša na carinski nadzor in se izvaja ob vstopu blaga držav nečlanic na carinsko območje Unije, začasno hrambo, proste cone ali prosta skladišča ter katero koli ureditev, določeno v členu 84(1)(a) carinskega zakonika.

99

Iz predložitvene odločbe izhaja, da je bilo blago, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, predloženo carini v Sloveniji, ko je vstopilo na carinsko območje Unije, in da je prispelo na Madžarsko v okviru postopka zunanjega tranzita, kjer je bilo dano v začasno hrambo, nato pa v carinsko skladišče.

100

To blago je bilo torej po vstopu na carinsko območje Unije dano v „carinski odložni postopek ali režim“ v smislu člena 4, točka 6, Direktive 2008/118, ki napotuje na člen 84(1)(a) carinskega zakonika.

101

V obravnavanem primeru je treba preučiti, ali navedba napačne tarifne številke v skupni deklaraciji za začasno hrambo povzroči, da navedeno blago ni več v zadevnem carinskem odložnem postopku ali režimu in zato, odvisno od primera, nastane carinski dolg na podlagi členov 202 in 204 carinskega zakonika in obveznost plačila trošarine.

102

Kar zadeva člen 202 carinskega zakonika ta opredeljuje kot „nezakonit vnos“ vsak vnos blaga, zavezan uvoznim dajatvam, bodisi na carinsko območje Unije bodisi na drug del tega območja, če je v prosti coni ali prostem skladišču, pri čemer se s tem vnosom kršijo členi od 38 do 41 in člena 177, druga alinea, tega zakonika (sodba z dne 3. marca 2005, Papismedov in drugi, C‑195/03, EU:C:2005:131, točka 25).

103

Uvoz blaga, ki ne spoštuje spodaj navedenih faz, določenih v carinskem zakoniku, torej pomeni nezakonit vnos. Prvič, v skladu s členom 38(1) tega zakonika, mora biti blago, ki je vneseno na carinsko območje Unije, nemudoma pripeljano bodisi na določen carinski urad bodisi v prosto cono. Drugič, v skladu s členom 40 navedenega zakonika je treba blago, ko prispe na carinski urad, predložiti carini. Predložitev blaga carini je v členu 4, točka 19, istega zakonika opredeljena kot uradno obvestilo carinskim organom, ki se opravi na predpisan način, da je blago prispelo na carinski urad oziroma na drug določen ali odobren kraj (sodba z dne 3. marca 2005, Papismedov in drugi, C‑195/03, EU:C:2005:131, točka 26).

104

Sodišče je z razlago členov 40 in od 43 do 45 carinskega zakonika presodilo, da je predložitev blaga dejansko zajemala dodatno obveznost v kratkem roku predložiti skupno deklaracijo ali v istem roku izpolniti formalnosti zaradi pridobitve carinsko dovoljene rabe zadevnega blaga, to pomeni, če se je zahtevalo, naj se blago da v carinski postopek, da bi se vložila carinska deklaracija. Natančneje, iz besedila člena 43, drugi odstavek, tega zakonika je izhajalo, da sta bila oba postopka na splošno izvedena sočasno, saj je rok, ki so ga carinski organi lahko določili za to hrambo, potekel najpozneje prvi delovni dan po predložitvi blaga carini. Sicer je morala, na podlagi člena 44(1) navedenega zakonika, skupna deklaracija vsebovati navedbe, potrebne za identifikacijo blaga (glej v tem smislu sodbo z dne 3. marca 2005, Papismedov in drugi, C‑195/03, EU:C:2005:131, točka 30).

105

(popravljeno s sklepom z dne 6. oktobra 2016) Res je, da so bili členi od 43 do 45 carinskega zakonika črtani z Uredbo št. 648/2005. Vendar je zveza med predložitvijo blaga na carini na podlagi člena 40 carinskega zakonika in skupno deklaracijo, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 122 sklepnih predlogov, odslej izrecno določena v členu 186(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2454/93, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 312/2009.

106

(popravljeno s sklepom z dne 6. oktobra 2016) V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da če predložitev blaga carini, določena v členu 40 carinskega zakonika, spremlja predložitev skupne deklaracije za začasno hrambo na podlagi člena 186 Uredbe št. 2454, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 312/2009, v kateri je opis vrste blaga, ki nima nobene zveze z resničnostjo, potem manjka uradno obvestilo carinskim organom o dejstvu, da je blago prispelo, v smislu člena 4, točka 19, istega zakonika. Če v tej deklaraciji ni navedenega znatnega dela blaga, predloženega carini, je treba šteti, da je bilo predmet nezakonitega vnosa (glej po analogiji sodbo z dne 3. marca 2005 v zadevi Papismedov in drugi, C‑195/03, EU:C:2005:131, točka 31)

107

S tega vidika iz predložitvene odločbe izhaja, da je skupna deklaracija v postopku v glavni stvari – drugače od dejanskega stanja, ki se je preučevalo v sodbi z dne 3. marca 2005, Papismedov in drugi (C‑195/03, EU:C:2005:131) – vsebovala podatke, potrebne za identifikacijo blaga. Glede na to, kar je navedlo predložitveno sodišče, je bilo namreč blago deklarirano pod pravilno oznako, samo tarifna podštevilka je bila napačna, blago pa je bilo pravilno identificirano z vidika vrste, količine in embalaže.

108

V teh okoliščinah za blago, obravnavano v postopku v glavni stvari, ni mogoče šteti, da je bilo nepravilno vneseno na carinsko območje unije v smislu člena 202 carinskega zakonika. Zato je bilo pravilno, da je bilo ob vstopu v Slovenijo dano v „carinski odložni postopek ali režim“ v smislu člena 4, točka 6, Direktive 2008/118, pri tem pa ni prišlo do nikakršnega uvoza v smislu člena 2(b) te direktive in ni nastala obveznost plačila trošarine.

109

Kar zadeva člen 204 carinskega zakonika, je treba preveriti, ali je bilo blago, obravnavano v postopku v glavni stvari, nato pravilno dano v postopek zunanjega tranzita in na Madžarskem v postopek carinskega skladiščenja, da bi se ugotovilo, ali je nastala obveznost plačila trošarine na podlagi člena 4, točka 8, Direktive 2008/118 ali ne.

110

V skladu s členom 59(1) carinskega zakonika je treba za vsako blago, ki naj bi bilo dano v carinski postopek, vložiti deklaracijo za ta carinski postopek.

111

Sodišče je v zvezi s tem, da je analiziralo naravo in obseg carinske deklaracije, v točki 40 sodbe z dne 15. septembra 2011, DP grup (C‑138/10, EU:C:2011:587) razsodilo, da obveznost deklaranta, da predloži pravilne podatke, velja tudi za določitev pravilne tarifne podštevilke pri tarifni uvrstitvi blaga, pri čemer lahko deklarant v primeru dvoma od carinskih organov v skladu s členom 12 carinskega zakonika predhodno zahteva zavezujočo tarifno informacijo.

112

Zato ni izključeno, da bi carinski dolg lahko nastal na podlagi člena 204 carinskega zakonika.

113

V skladu s členom 204(1)(a) navedenega zakonika carinski dolg nastane z neizpolnitvijo ene od obveznosti, ki nastane v zvezi z blagom, zavezanim uvoznim dajatvam, zaradi začasne hrambe ali uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo blago dano, razen če se dokaže, da ta neizpolnitev ni bistveno vplivala na pravilno izvajanje zadevnega carinskega postopka.

114

V položaju., kakršen se obravnava v postopku v glavni stvari, je blago bilo uvrščeno v pravilno poglavje KN, ampak v nepravilno tarifno podštevilko KN.

115

(popravljeno s sklepom z dne 6. oktobra 2016) Spomniti je treba, da je s členom 859 Uredbe št. 2454/93, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 444/2002, veljavno vzpostavljena ureditev, ki izčrpno ureja neizpolnitve obveznosti v smislu člena 204 carinskega zakonika, ki „so […] brez bistvenih posledic za pravilno izvajanje začasne hrambe ali zadevnega carinskega postopka“ (glej sodbo z dne 6. septembra 2012, Eurogate Distribution, C‑28/11, EU:C:2012:533, točka 34).

116

(popravljeno s sklepom z dne 6. oktobra 2016) V zvezi s tem je treba poudariti, da se v skladu s členom 859 Uredbe št. 2454/93, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 444/2002, za neizpolnitev, ki je ostala brez bistvenih posledic za pravilno izvajanje tranzitnega postopka, šteje neizpolnitev ene od obveznosti, ki izhajajo iz uporabe navedenega postopka, če so izpolnjeni trije pogoji, našteti v točki 2 tega člena, in trije pogoji, našteti v prvem odstavku navedenega člena.

117

Predložitveno sodišče mora preveriti, ali so vsi ti pogoji izpolnjeni v sporu o glavni stvari.

118

Če je odgovor pritrdilen, se lahko napaka v uvrstitvi blaga torej šteje za tako, ki nima bistvenih posledic za izvajanje zaporednih carinskih postopkov.

119

Predložitveno sodišče bo lahko šele po tem, ko bo preverilo pogoje, omenjene v točki 114, ugotovilo, ali je bilo blago, obravnavano v postopku v glavni stvari, dano v „carinski odložni postopek ali režim“ v smislu člena 4, točka 6, Direktive 2008/118 od njegovega vstopa na ozemlje Unije.

120

Glede na vse zgoraj navedene premisleke je treba na drugo in tretje zastavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba pojem „carinski odložni postopek ali režim“ iz člena 4, točka 6, Direktive 2008/118 razlagati tako, da tega, da je določeno blago v carinskem odložnem postopku ali režimu, ni mogoče izpodbijati, če je v njegovih spremnih dokumentih navedeno pravilno poglavje skupne carinske tarife, kamor spada to blago, vendar napačna konkretna tarifna podštevilka. V tem primeru je treba člena 2(b) in 4, točka 8, Direktive 2008/118 razlagati tako, da ni prišlo do uvoza navedenega blaga in da to blago ni predmet trošarine.

121

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba v položaju, kakršen se obravnava v postopku v glavni stvari, pojem „nepravilnost“ v smislu člena 38 Direktive 2008/118 razlagati tako, da zajema blago, ki je sprejeto v „carinski odložni postopek ali režim“ v smislu člena 4, točka 6, navedene direktive, pri čemer pa je v spremnem dokumentu navedena nepravilna tarifna uvrstitev.

122

Člen 38(1) Direktive 2008/118 določa, da če med gibanjem trošarinskega blaga pride do nepravilnosti v državi članici, ki ni država članica, v kateri je bilo to blago dano v porabo, zanj velja obveznost plačila trošarine, ta pa se obračuna v državi članici, v kateri je prišlo do nepravilnosti.

123

Če je bila med gibanjem trošarinskega blaga odkrita nepravilnost in če ni bilo mogoče ugotoviti kraja, kjer je prišlo do nepravilnosti, se v skladu s členom 38(2) navedene direktive šteje, da se je ta zgodila v državi članici, v kateri je bila odkrita in v kateri se tudi obračuna trošarina.

124

Člen 38(1) Direktive 2008/118 se nanaša na nepravilnosti, katerih opredelitev je v odstavku 4 tega člena. Ta določa, da „nepravilnost“ pomeni okoliščine med gibanjem trošarinskega blaga zlasti iz člena 33(1) navedene direktive, zaradi katerih se gibanje oziroma del gibanja trošarinskega blaga ni ustrezno končalo.

125

Gre torej za gibanje trošarinskega blaga v smislu člena 33(1) navedene direktive, če je bilo trošarinsko blago že dano v porabo v eni državi članici in se hrani v komercialne namene v drugi državi članici, zato da se tam dobavi in uporabi.

126

V položaju, ki je povzročil spor iz postopka v glavni stvari, je treba šteti, da pogoji iz člena 38(4) Direktive 2008/118 v povezavi s členom 33(1) te direktive niso izpolnjeni.

127

Blago, obravnavano v postopku v glavni stvari, namreč na eni strani ni bilo dano v porabo v Sloveniji, saj je bilo dano v „carinski odložni postopek ali režim“ v smislu člena 4, točka 6, Direktive 2008/118, po drugi pa ni bilo predmet komercialnega skladiščenja na Madžarskem, zato da bi bilo tam dobavljeno ali uporabljeno, ampak je bilo namenjeno ponovnemu izvozu v Ukrajino.

128

Glede na vse zgoraj navedeno je treba na četrto zastavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba v položaju, kakršen se obravnava v postopku v glavni stvari, pojem „nepravilnost“ v smislu člena 38 Direktive 2008/118 razlagati tako, da ne zajema blaga, ki je sprejeto v „carinski odložni postopek ali režim“, pri čemer je v spremnem dokumentu navedena nepravilna tarifna uvrstitev.

129

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: