SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

ELEANOR SHARPSTON,

predstavljeni 25. septembra 2008 ( 1 )

Zadeva C-281/07

Hauptzollamt Hamburg-Jonas

proti

Bayerische Hypotheken- und Vereinsbank AG

„Uredba (ES, Euratom) št. 2988/95 — Zaščita finančnih interesov Evropskih skupnosti — Člen 3 — Izterjava izvoznega nadomestila — Napaka nacionalnega organa — Zastaralni rok“

1. 

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je predložilo Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče), Nemčija, se nanaša na razlago Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Uredba št. 2988/95). ( 2 )

2. 

Predložitveno sodišče želi zvedeti, kateri zastaralni rok je treba uporabiti za izterjavo izvoznih nadomestil, ki so bila zaradi napake nacionalnih organov neupravičeno nakazana izvozniku.

Pravni okvir

Uredba št. 2988/95

3.

Uredba št. 2988/95 je začela veljati 26. decembra 1995. ( 3 ) Določa vrsto splošnih pravil v zvezi s pregledi, upravnimi ukrepi in kaznimi za nepravilnosti pri izplačilih v korist upravičencem v okviru politike Skupnosti. Posebej določa zastaralni rok za začetek postopka zaradi neupravičeno izplačanih izvoznih nadomestil.

4.

Pred sprejetjem Uredbe št. 2988/95 ni bilo skupnih pravil glede zastaralnih rokov za preiskovanje ali odkrivanje nepravilnosti in za ukrepe za izterjavo kot posledice teh nepravilnosti.

5.

Tretja in četrta uvodna izjava sta posebno pomembni. V tretji uvodni izjavi je navedeno, da so podrobna pravila za upravljanje in nadzor porabe sredstev Skupnosti odvisna od raznih podrobnih predpisov glede na zadevno politiko Skupnosti, da pa je na vseh področjih treba preprečevati dejanja, ki škodujejo finančnim interesom Skupnosti. V četrti uvodni izjavi je navedeno, da je za učinkovit boj proti goljufijam, ki škodujejo finančnim interesom Skupnosti, treba sprejeti skupne predpise za vsa področja, ki jih zajemajo politike Skupnosti.

6.

V Uredbi so nato določena splošna pravila za preglede ter upravne ukrepe in kazni v zvezi z nepravilnostmi, ki se nanašajo na zakonodajo Skupnosti.

7.

Člen 1(1) določa:

„Za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti se sprejmejo splošna pravila za enotne preglede ter upravne ukrepe in kazni v zvezi z nepravilnostmi, ki se nanašajo na zakonodajo Skupnosti.“

8.

V členu 1(2) so nepravilnosti opredeljene kot:

„[…] vsako kršenje določb zakonodaje Skupnosti, ki je posledica dejanja ali opustitve s strani gospodarskega subjekta, ki je ali bi lahko škodljivo vplivalo na proračun Skupnosti ali proračunska sredstva, ki jih upravljajo, bodisi z zmanjšanjem ali izgubo prihodkov iz lastnih sredstev, ki se zbirajo neposredno v imenu Skupnosti, bodisi z neupravičenimi izdatki“.

9.

Upoštevni deli člena 3 določajo:

„1.   Pregon zastara v štirih letih od storitve nepravilnosti iz člena 1(1). Sektorski predpisi pa lahko določijo krajši zastaralni rok, ki ne sme biti krajši od treh let.

[…]

3.   Države članice lahko določijo daljši zastaralni rok od tistega iz odstavkov 1 in 2.“

Uredba št. 3665/87 in Uredba št. 800/99

10.

Uredba št. 800/99 ( 4 ) je bila prva uredba, ki je vsebovala poseben zastaralni rok za izterjavo neupravičeno izplačanih izvoznih nadomestil. Toda člen 54 te uredbe določa:

„[Uredba št. 3665/87 ( 5 )] pa se še vedno uporablja:

za izvoz, ki ga zajemajo izvozne deklaracije, sprejete pred začetkom uporabe [Uredbe št 800/99].“

11.

V členu 11(3) Uredbe št. 3665/87, ki se nanaša izterjavo nadomestil (in na podlagi katerega je bil pred nacionalnim sodiščem vložen zahtevek za vračilo, ki je sporen v tem postopku), zastaralni roki niso navedeni.

Nacionalne zakonske določbe

12.

V času dejanskega stanja v nemškem pravu ni bilo posebnih določb, s katerimi bi bil določen zastaralni rok za izterjavo neupravičeno dodeljenih upravnih koristi.

13.

Zdi se, da so nemška uprava in nemška sodišča zastaralni rok, ki je določen v členu 195 Nemškega civilnega zakonika (Bürgerliches Gesetzbuch; v nadaljevanju: BGB), po analogiji uporabljala za upravne ukrepe, ki so bili izvedeni za izterjavo neupravičeno nakazanih izvoznih nadomestil. ( 6 )

14.

Člen 195 BGB je določal, da je splošen zastaralni rok za zahtevke, vložene na podlagi nemškega civilnega prava, 30 let. Ta člen je bil spremenjen z učinkom od 1. januarja 2002. Splošni zastaralni rok je bil skrajšan na tri leta in od tedaj ostal nespremenjen.

Dejansko stanje

15.

Leta 1995 je družba LAGRA Import Export GmbH (v nadaljevanju: LAGRA) zaprosila za izvozno nadomestilo za 31 glav goveda s skupno težo 21413 kg, ki jih je nameravala izvoziti v Turčijo. Glavni carinski urad (Hauptzollamt) je ugodil prošnji za izvozno nadomestilo za vseh 31 živali.

16.

Toda med prevozom do Turčije je v Trstu ena žival poginila. Družba LAGRA je Hauptzollamt obvestila o poginu živali in predlagala, naj se njen zahtevek za izvozno nadomestilo ustrezno spremeni, torej naj se namesto na 31 nanaša na 30 živali (ter tako namesto na 21413 kg na 20715 kg). Zdi se, da je Hauptzollamt to zahtevo spregledal. Dne 19. aprila 1996 je odobril izvozno nadomestilo za vseh 31 živali. ( 7 )

17.

Hauptzollamt je 5. avgusta 1999 izdal odločbo o popravku, s katero je zahteval vračilo nakazanega zneska za poginulo žival. ( 8 )

18.

Julija 2000 se je začel stečajni postopek družbe LAGRA. Zdi se, da so bila vsa njena sredstva prenesena na banko Bayerischen Hypotheken- und Wechselbank AG. Bayerischen Hypotheken- und Vereinsbank AG (v nadaljevanju: Bayerische) je pravna naslednica Bayerischen Hypotheken- und Wechselbank AG.

19.

Družba LAGRA v trenutku, ko je postala plačilno nesposobna, še ni vrnila izvoznega nadomestila za žival, ki je poginila. Hauptzollamt je 28. avgusta 2000 sprejel odločbo, s katero je od prejemnice sredstev družbe LAGRA zahteval vračilo tega zneska. Ko je Hauptzollamt ugotovil, da prvotna prejemnica sredstev družbe LAGRA ni več samostojni subjekt, je to odločbo umaknil. Hauptzollamt je 12. decembra banki Bayerische izdal nalog za plačilo obveznosti. ( 9 )

20.

Bayerische je ta nalog izpodbijala pred Finanzgericht, ki je razsodilo, da je zahtevek za vračilo, ki ga je izdal Hauptzollamt, zaradi zastaralnega roka, ki je določen v členu 3(1) Uredbe 2988/95, zastaral.

21.

Hauptzollamt se je pritožil na Bundesfinanzof, ki je Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„(1)

Ali se člen 3(1), prvi pododstavek, prvi stavek, [Uredbe št. 2988/95] lahko uporabi pri zahtevku za vračilo izvoznega nadomestila, ki je bilo neupravičeno nakazano izvozniku, čeprav ta ni storil nobene nepravilnosti?

V primeru pritrdilnega odgovora na to vprašanje:

(2)

Ali se omenjena določba mutatis mutandis uporablja za zahtevek za vračilo od stranke, ki ji je izvoznik tako nadomestilo odstopil?“

22.

Pisna stališča je predložila le Komisija. Ustna obravnava ni bila opravljena, ker ni bila zahtevana.

Uvodne ugotovitve

23.

V sklepnih predlogih v zadevi Vosding sem ugotovila, da zastaralni rok iz člena 3(1), prvi pododstavek, prvi stavek, Uredbe št. 2988/95 velja tudi za postopke v zvezi z nepravilnostmi, ki so bile storjene ali so prenehale, preden je Uredba začela veljati. Zastaralni rok velja za kazni in upravne ukrepe, kot je izterjava izvoznih nadomestil, ki so bila nakazana zaradi nepravilnosti.

24.

Ob upoštevanju člena 3(3) te uredbe sem prav tako ugotovila, da lahko država članica uporabi daljši zastaralni rok, ki je bil določen v nacionalnem pravu, preden je bila sprejeta uredba. Vendar sem to razlagala tako, da se daljši zastaralni rok ne sme uporabiti, če je določen samo v splošnem pravilu civilnega prava zadevne države članice, ki ureja zastaranje za vse vrste pravnih sredstev, ki niso podrobneje urejena drugje.

25.

Tako sem ugotovila, da člen 195 BGB, če se ga uporabi le po analogiji za zahtevke upravnega prava za vračilo neupravičeno plačanih zneskov, ni dovolj posebna določba, da bi lahko bil upošteven v zvezi s členom 3(3) Uredbe št. 2988/95.

26.

V tem okviru bom preučila predloženi vprašanji. Če Sodišče ne bi sprejelo kateregakoli dela mojih sklepnih predlogov v zadevi Vosding, bi to nujno pomenilo, da mora biti odgovor na prvo vprašanje, ki ga je predložilo Bundesfinanzhof, nikalen. V takem primeru ne bi odgovarjalo na drugo vprašanje za predhodno odločanje.

Prvo vprašanje

27.

V členu 11 Uredbe št. 3665/87, ki se nanaša na izterjavo izvoznih nadomestil, ni naveden noben zastaralni rok. Čeprav člen 54 Uredbe št. 800/99 ne vpliva na veljavnost Uredbe št. 3655/87 glede začetka takih postopkov, noben od navedenih ukrepov ne daje odgovora na vprašanje, kakšen zastaralni rok naj se uporabi. Zastaralni rok, ki se uporabi za začetek postopka za izterjavo izvoznih nadomestil, nakazanih na podlagi izvozne deklaracije, ki je bila sprejeta pred 24. aprilom 1999, ( 10 ) je treba torej razbrati bodisi iz člena 3(1) Uredbe št. 2988/95 bodisi iz nacionalnega prava.

28.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali se zastaralni rok iz člena 3(1) Uredbe št. 2988/95 lahko uporabi pri zahtevku za vračilo izvoznega nadomestila, ki je bilo neupravičeno nakazano izvozniku, čeprav ta ni storil nobene nepravilnosti.

29.

Menim, da je ustrezen odgovor na to vprašanje lahko le nikalen.

30.

Člen 3(1) se uporabi le v zvezi z „nepravilnostmi“, kot so opredeljene v členu 1(2). Toda če nepravilnosti ni, člena 3(1) ni mogoče uporabiti.

31.

„Nepravilnost“ je v členu 1(2) opredeljena kot „vsako kršenje določb zakonodaje Skupnosti, ki je posledica dejanja ali opustitve s strani gospodarskega subjekta […]“. Besedilo te opredelitve ne zajema dejanja ali opustitve na strani nacionalnih organov, ki so odgovorni za dodeljevanje izvoznih nadomestil.

32.

Obstoj „nepravilnosti“ je ključni element opredelitve zastaralnega roka, kar se kaže v zakonodajalčevi izbiri trenutka, od katerega začne teči zastaralni rok. Člen 3(1), prvi pododstavek, določa, da zastaralni rok začne teči v trenutku, ko je nepravilnost povzročena. Če nepravilnosti ni, trenutka, od katerega začne teči zastaranje, ni mogoče določiti.

33.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je preplačilo izvoznega nadomestila izključno posledica napake Hauptzollamt. Izvoznik, družba LAGRA, je skrbno obvestil Hauptzollamt, da je 31. žival poginila. Hauptzollamt je kljub temu dodelil in izplačal izvozno nadomestilo za 31 namesto za 30 živali. Povedano naravnost, preplačilo „je posledica“ napake Hauptzollamta in ničesar drugega. Drugačna utemeljitev bi pomenila izkrivljanje pomena besedila člena 1(2) ( 11 ) in običajne analize vzročne zveze.

34.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe tako izhaja iz domneve, da zaradi tega ni prišlo do nepravilnosti, ki bi jih bilo mogoče pripisati izvozniku.

35.

Kolikor je mogoče sklepati iz aktov, je res, da družba LAGRA v nobenem trenutku ni dejavno ukrepala, da bi Hauptzollamt opozorila na napako. Bolj zanimivo je vprašanje, ali je družbi LAGRA mogoče očitati kakšno „opustitev“, za katero bi lahko rekli, da je v tem primeru povzročila nepravilnost. Verjetno bi lahko trdili, da bi ob nakazilu plačila družba LAGRA morala preveriti znesek in po ugotovitvi, da je prejela plačilo za 31 namesto za 30 živali, opozoriti Hauptzollamt. ( 12 ) Ali njeno nedelovanje lahko označimo kot „opustitev“? Vsekakor je to „škodljivo vplivalo na proračun Skupnosti“. ( 13 )

36.

Čeprav mora Sodišče odločati na podlagi vprašanj za predhodno odločanje, se mi zdi, da ima nacionalno sodišče možnost, da ponovno preuči dejansko stanje primera in ugotovi – na podlagi tega, kar sem opisala zgoraj –, da je družba LAGRA, s tem ko ni preverila, ali je v resnici prejela pravilen znesek od izvoznih nadomestil, povzročila „nepravilnost“ z opustitvijo.

37.

Menim, da ni mogoče trditi, da se zastaralni rok, ki je določen v členu 3(1), lahko po analogiji uporabi takrat, ko so vzročno dejanje ali opustitev storili nacionalni organi. V besedilu enostavno ni mogoče najti podlage za takšno razlago. Zdi se mi, da Sodišče ne more dejansko spremeniti opredelitve „nepravilnosti“ iz člena 1(2), tako da bi vsebovala tudi dejanja ali opustitve na strani nacionalnih organov.

38.

Zato ugotavljam, da se zastaralnega roka, ki ga določa člen 3(1) Uredbe št. 2988/95, ne more uporabiti, če izvoznik ni povzročil nepravilnosti.

39.

Če člena 3(1) Uredbe št. 2988/95 ni mogoče uporabiti, se zastaralni rok določi v skladu z upoštevnimi določbami nacionalnega prava. Pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 2988/95 so nemška sodišča po analogiji uporabljala zastaralni rok, ki je določen v paragrafu 195 BGB – v času dejanskega stanja je bil za zastaranje določen rok 30 let. Tako se morda zdi logično, da nacionalna sodišča ta splošni rok uporabljajo takrat, ko se uredba ne uporablja. Ali iz tega sledi, da za izvoznika, ki ni povzročil nepravilnosti, lahko dejansko velja 30-letni zastaralni rok, medtem ko za izvoznike, ki so povzročili nepravilnosti, velja štiriletni zastaralni rok, ki ga določa člen 3(1) Uredbe št. 2988/95? Menim, da Sodišču ni treba sprejeti take ugotovitve. Tega naj tudi ne stori.

40.

V sklepnih predlogih v zadevi Vosding sem (v odgovoru na tretje vprašanje) zastopala stališče, da paragraf 195 BGB ni dovolj posebna določba, da bi bil lahko upošteven v zvezi s členom 3(3) Uredbe št. 2988/95; če se ga v okviru člena 3(3) lahko upošteva, pa morajo nacionalna sodišča preučiti, ali je dolžina zastaralnega roka, ki ga določa, v skladu s pravom Skupnosti.

41.

Ta postopek se nanaša na izvozno nadomestilo, ki so ga nacionalni organi ob izvrševanju prava Skupnosti ( 14 ) zaradi svoje napake nakazali izvozniku. To plačilo je škodljivo vplivalo na proračun Skupnosti. Preplačilo in postopek v zvezi z njegovo izterjavo tako nedvomno spadata na področje uporabe prava Skupnosti. Zato mora nacionalno sodišče ugotoviti – tudi če je treba uporabiti zastaralni rok, ki ga določa nacionalna zakonodaja – da je ta zastaralni rok v skladu s splošnimi načeli prava Skupnosti.

42.

Menim, da je 30-letni zastaralni rok, ki je določen v paragrafu 195 BGB in je bil po analogiji uporabljen za upravne ukrepe za izterjavo neupravičeno plačanih zneskov, glede na štiriletni zastaralni rok iz člena 3(1) Uredbe št. 2988/95 očitno nesorazmeren.

43.

Določbe nacionalnega prava o zastaranju je ex hypothesi treba uporabiti za izterjavo neupravičeno plačanih izvoznih nadomestil, kadar izvoznik ni povzročil nepravilnosti. Zdi se mi, da v takšnih primerih zastaralni rok, ki izpolnjuje zahteve po sorazmernosti, nikakor ne sme biti daljši od zastaralnega roka, ki je določen v členu 3(1) Uredbe št. 2899/95, ki se uporablja, če je nepravilnost povzročil izvoznik.

Drugo vprašanje

44.

Ker je odgovor na prvo vprašanje nikalen, na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

Predlog

45.

Zato predlagam, naj se na prvo vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo Bundesfinanzhof, odgovori:

Člena 3(1), prvi pododstavek, prvi stavek, Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti ni mogoče uporabiti pri zahtevku za vračilo izvoznega nadomestila, ki je bilo neupravičeno nakazano izvozniku, če ta ni storil nobene nepravilnosti. Ker pa obveznost vračila neupravičeno nakazanega izvoznega nadomestila izhaja iz prava Skupnosti, mora nacionalno sodišče, ki uporabi zastaralni rok iz nacionalnega prava, vendarle preučiti, ali je ta zastaralni rok v skladu s splošnimi načeli prava Skupnosti, zlasti z načelom sorazmernosti.


( 1 ) Jezik izvirnika: angleščina.

( 2 ) UL L 312, str. 1.

( 3 ) Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe ni jasno razvidno, ali je do izvoza živali, glede katerega je bilo zahtevano vračilo izvoznega nadomestila, prišlo pred veljavnostjo Uredbe št. 2988/95 ali po njenem začetku. Neupravičeno plačilo izvozniku je bilo izvedeno po tem datumu. V mojih sklepnih predlogih z dne 13. junija 2007 v združenih zadevah Josef Vosding Schlacht-, Kühl- und Zerlegebetrieb., Vion Trading in Ze Fu Fleischhandel (v nadaljevanju: Vosding), od C-278/07 do C-280/07, točke od 23 do 41, sem pojasnila, zakaj menim, da je člen 3(1) Uredbe št. 2988/95 postopkoven ukrep, ki ga je v primerih, v katerih se uporablja, mogoče uporabiti z učinkom za nazaj.

( 4 ) Uredba Komisije (ES) št. 800/99 z dne 15. aprila 1999 o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode (UL L 102, str. 11).

( 5 ) Uredba Komisije (EGS) št. 3665/87 z dne 27. novembra 1987 o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode (UL L 351, str. 1)

( 6 ) Glej v opombi 3 navedene moje sklepne predloge v zadevi Vosding, točka 14.

( 7 ) Iz sodnih aktov izhaja, da je Haupzolamt ravnal tako, kljub temu da se njegova odločba z dne 19. aprila 1996 izrecno nanaša na dopis družbe LAGRA z dne . Iz tega dokumenta pa je moč razbrati, da je bilo plačilo previsoko, kajti navedeno je, da je teža živali (na obrazcu označena kot „Warenmenge“) (prvotnih) 21413 kg namesto 20715 kg.

( 8 ) 1137.58DEM (približno 582 EUR).

( 9 ) V predlogu za sprejetje predhodne odločbe je navedeno, da ni dokazano, da je bil nalog za plačilo obveznosti banki Bayerische vročen pred majem 2004.

( 10 ) Glej zgoraj točki 10 in 11.

( 11 ) Glagoli, ki so uporabljeni v različnih jezikovnih različicah Uredbe št. 2988/95, segajo od „resulting from“, „résultant de“ oziroma „als Folge“ v angleščini, francoščini oziroma nemščini, do „derivante da“ v italijanščini in do pomensko ohlapnejših „correspondiente“ in „bestaat“ v španski oziroma nizozemski jezikovni različici. Vendar vse te različice podpirajo moje mnenje, da je pogoj za obstoj „nepravilnosti“, da do kršitve prava Skupnosti ne pride pred dejanjem ali opustitvijo zadevnega gospodarskega subjekta.

( 12 ) Zdi se razumno predvidevati, da se bo izvoznik prepričal, ali ni prejel premajhnega plačila. V istem smislu se zdi pošteno predlagati, da ima dolžnost preveriti, ali mu ni bilo plačano preveč. Seveda lahko obstajajo primeri, ko izvoznik dejansko ne more ugotoviti, da je prišlo do preplačila. Zdi se, da v obravnavanem primeru to ni tako.

( 13 ) Člen 1(2) Uredbe št. 2988/95.

( 14 ) V času dejanskega stanja je bil izvoznik goveda upravičen do izvoznih nadomestil na podlagi Uredbe št. 3665/87, ki se je nanašala na Uredbo (EGS) št. 805/68 z dne 27. junija 1968 o skupni ureditvi trga za goveje in telečje meso (UL L 148, str. 24). Zahtevek za izvozno nadomestilo je bil vložen v skladu z zahtevami obrazca T5, ki so določene v členih od 471 do 495 Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253, str. 1).