1

Tožeča stranka, družba Davide Groppi Srl, je 16. julija 2014 pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 27, str. 142) vložila prijavo za registracijo modela Skupnosti, ki je bil registriran pod št. 2503680‑0001 in ki se izpodbija v obravnavani zadevi, prikazan pa je tako:

2

Izdelki, za katere naj bi se izpodbijani videz uporabljal, spadajo v razred 26‑05 v smislu Locarnskega aranžmaja z dne 8. oktobra 1968 o ustanovitvi mednarodne klasifikacije za industrijske vzorce in modele, kakor je bil spremenjen, in ustrezajo temu opisu: „Svetila“. Prijava modela Skupnosti je bila objavljena v Biltenu modelov Skupnosti št. 2014/133 z dne 21. julija 2014.

3

Druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO, družba Viabizzuno Srl, je 3. marca 2017 pri EUIPO na podlagi člena 52 Uredbe št. 6/2002 vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti izpodbijanega modela.

4

Razlog, ki ga je navedla v utemeljitvi zahteve za ugotovitev ničnosti, se je nanašal na člen 25(1)(b) Uredbe št. 6/2002 v povezavi s členi od 4 do 6 te uredbe, ki se nanašajo na prejšnji model št. 1294664‑0010 z dne 22. septembra 2011, prikazan tako:

5

Tožeča stranka je 4. avgusta 2017 predlagala prekinitev postopka, ker je bil prejšnji model Skupnosti predmet zahteve za ugotovitev ničnosti.

6

Oddelek za izbris je 22. novembra 2018 ugodil zahtevi za ugotovitev ničnosti, ker naj izpodbijani model ne bi imel individualne narave v smislu člena 6 Uredbe št. 6/2002.

7

Tožeča stranka je 17. januarja 2019 na podlagi členov od 55 do 60 Uredbe št. 6/2002 pri EUIPO vložila pritožbo.

8

Tretji odbor za pritožbe pri EUIPO je z odločbo z dne 23. januarja 2020 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbo tožeče stranke zavrnil. Menil je, da:

9

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

10

EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:

11

Tožeča stranka za utemeljitev tožbe navaja samo en tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 25(1)(b) Uredbe št. 6/2002 v povezavi s členom 6 te uredbe. Ta tožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov, ki se nanašata na napake, prvič, pri opredelitvi kategorije zadevnih izdelkov, in drugič, pri primerjavi celotnih vtisov, ki jih ustvarita zadevna videza.

12

Ker se v obravnavanem primeru oba dela edinega tožbenega razloga nanašata na domnevne napake odbora za pritožbe pri uporabi člena 6 Uredbe št. 6/2002, ju je treba preučiti skupaj.

13

Člen 25(1) Uredbe št. 6/2002 določa, da se model Skupnosti lahko razglasi za ničen le v primerih iz točk od (a) do (g) navedenega odstavka, med drugim v primeru iz točke (b), in sicer, če ne izpolnjuje zahtev členov od 4 do 9 te uredbe.

14

V skladu s členom 6(1)(b) Uredbe št. 6/2002 se šteje, da ima registriran model Skupnosti za videz izdelka individualno naravo, če se celotni vtis, ki ga ustvari na seznanjenega uporabnika, razlikuje od celotnega vtisa, ki ga na takega uporabnika ustvari videz izdelka, ki je bil dostopen javnosti pred datumom vložitve prijave za registracijo ali, če se zahteva prednostna pravica, datumom prednostne pravice.

15

V členu 6(2) Uredbe št. 6/2002 je dalje pojasnjeno, da se pri ocenjevanju individualne narave upošteva stopnja svobode oblikovalca pri razvijanju modela.

16

Poleg tega iz uvodne izjave 14 Uredbe št. 6/2002 izhaja, da je treba pri oceni o tem, ali ima model individualno naravo, upoštevati naravo izdelka, za katerega se videz uporablja ali v katerega je vključen, še zlasti pa industrijski sektor, v katerega spada in stopnjo svobode oblikovalca pri razvijanju videza izdelka.

17

Ocena individualne narave modela Skupnosti v bistvu temelji na štiristopenjskem preizkusu. Pri tej oceni se določi, prvič, sektor izdelkov, v katere naj bi bil model vgrajen ali na katerih naj bi se uporabljal, drugič, seznanjeni uporabnik teh izdelkov glede na njihov namen ter – v zvezi s tem seznanjenim uporabnikom – stopnja poznavanja prejšnjih modelov ter stopnja pozornosti na podobnosti in razlike pri primerjavi modelov, tretjič, stopnja svobode oblikovalca pri razvijanju videza izdelka, katere vpliv na individualno naravo je obratno sorazmeren, in četrtič, ob upoštevanju te svobode, rezultat primerjave, ki naj bo po možnosti neposredna, celotnih vtisov, ki jih na seznanjenega uporabnika ustvarijo izpodbijani model in vsi prejšnji modeli, ki so bili razkriti javnosti, obravnavani posamično (glej sodbo z dne 13. junija 2019, Visi/one/EUIPO – EasyFix (Držalo lepakov za vozila), T‑74/18, EU:T:2019:417, točka 66 in navedena sodna praksa).

18

Ker ni sporno, da je bil prejšnji model razkrit v smislu člena 7(1) Uredbe št. 6/2002, je treba preveriti utemeljenost presoj odbora za pritožbe, ki se nanašajo, prvič, na opredelitev seznanjenega uporabnika izpodbijanega videza in izdelka, na katerega se ta videz nanaša, drugič, na stopnjo svobode oblikovalca pri razvijanju navedenega videza, in tretjič, na primerjavo celotnih vtisov, ki jih ustvarita zadevna videza.

19

Uvodoma je treba poudariti, da je EUIPO 30. oktobra 2018 prejšnji model razglasil za ničen.

20

Tožeča stranka je pred odborom za pritožbe poudarila to okoliščino in trdila, da je treba zahtevo za ugotovitev ničnosti, ki jo je vložila druga stranka v postopku pred tem odborom, zavrniti. Odbor za pritožbe je v točki 12 izpodbijane odločbe zavrnil ta očitek, pri čemer je poudaril, da „dejstvo, da je bil prejšnji model Skupnosti medtem razglašen za ničnega, v nasprotju s tem, kar imetnik [izpodbijanega modela] trdi v razlogih, navedenih v utemeljitev pritožbe, ne izniči logične in pravne predpostavke te pritožbe [;] ne predpostavlja se namreč veljavnost prejšnjega modela Skupnosti, ampak njegovo razkritje, ki sicer ni bilo izpodbijano“.

21

Tako analizo, ki je poleg tega tožeča stranka pred Splošnim sodiščem ne izpodbija več, je treba potrditi, ker je razlog za ničnost, naveden zoper registracijo izpodbijanega modela, razlog, ki se nanaša na člen 25(1)(b) Uredbe št. 6/2002.

22

Logika člena 25(1)(a) in (b) Uredbe št. 6/2002 je namreč preprečiti registracijo modelov, ki ne izpolnjujejo pogojev za njihovo varstvo, zlasti pogoja v zvezi z njihovo „novostjo“ in „individualno naravo“ v smislu člena 5 oziroma člena 6 navedene uredbe, ne pa varovati prejšnji model.

23

V tem se razlogi za ničnost iz člena 25(1)(a) in (b) Uredbe št. 6/2002 razlikujejo od razloga iz, na primer, člena 25(1)(e) iste uredbe, katerega namen je varstvo imetnika razlikovalnega znaka pred uporabo tega znaka v modelu. Funkcija takega razloga je varstvo prejšnje pravice, zato je treba šteti, da bi bil postopek za ugotovitev ničnosti zoper model Skupnosti brezpredmeten, če bi bilo ničnostni tožbi zoper to pravico ugodeno (sodba z dne 9. septembra 2015, Dairek Attoumi/UUNT) – Diesel (DIESEL), T‑278/14, neobjavljena, EU:T:2015:606, točka 24).

24

Vendar take rešitve ni mogoče uporabiti za razloge iz člena 25(1)(a) in (b) Uredbe št. 6/2002, ki niso del logike varstva prejšnje pravice, zagotovljene le imetniku te pravice. Iz sodne prakse namreč izhaja, da se lahko na take razloge načeloma sklicuje vsakdo (sodba z dne 13. junija 2019, Držala lepakov za vozila, T‑74/18, EU:T:2019:417, točka 64).

25

Natančneje, glede presoje individualne narave modela na podlagi člena 25(1)(b) Uredbe št. 6/2002 v povezavi s členom 6 te uredbe, iz uvodne izjave 14 navedene uredbe izhaja, da bi ta morala temeljiti na tem, ali se celotni vtis na seznanjenega uporabnika, ki vidi videz izdelka, jasno razlikuje od celotnega vtisa, ki ga nanj ustvarijo obstoječi videzi izdelkov.

26

V okviru preizkusa razloga za ničnost iz člena 25(1)(b) Uredbe št. 6/2002 v povezavi z njenim členom 6 je namreč edina funkcija prejšnjega modela razkriti prejšnje stanje tehnike. To stanje ustreza modelom iz preteklosti v zvezi z zadevnim izdelkom, ki so bili razkriti na datum vložitve zadevnega modela (glej v tem smislu sodbo z dne 7. februarja 2019, Eglo Leuchten/EUIPO – Briloner Leuchten (Svetilka), T‑767/17 neobjavljena, EU:T:2019:67, točka 19 in navedena sodna praksa). To, da je prejšnji model med navedenimi modeli iz preteklosti, pa izhaja že iz njegovega razkritja.

27

Zato je pomembna okoliščina, da je bil prejšnji model razkrit, in ne obseg varstva, namenjenega navedenemu modelu, ki naj bi izhajalo iz veljavnosti njegove registracije.

28

Odbor za pritožbe je v točkah od 15 do 17 izpodbijane odločbe ocenil, da izpodbijani model označuje „svetila“, zato je seznanjeni uporabnik oseba, ki uporablja ta izdelek za razsvetljavo in za katero se šteje, da pozna ponudbo trga na področju namiznih in vrtnih svetil.

29

Tožeča stranka odboru za pritožbe očita, da je enačil dva različna proizvoda, in sicer namizne in vrtne svetilke. Po eni strani trdi, da je opredelitev izdelkov, v katere naj bi bil model vgrajen ali na katerih naj bi se uporabljal, predpogoj za primerjavo ustvarjenih celotnih vtisov. Dodaja, da upoštevanje zgolj pisne označbe izdelka v prijavi za registracijo izpodbijanega modela ni zadostna in da je treba po potrebi upoštevati tudi sam videz izdelka. Po drugi strani trdi, da se namizne in vrtne svetilke – čeprav spadajo v širšo kategorijo svetil – po njihovi naravi, funkciji in namenu razlikujejo.

30

EUIPO tem trditvam nasprotuje.

31

Na prvem mestu je treba glede opredelitve izdelka, v katerega naj bi bil model vgrajen ali na katerem naj bi se uporabljal, upoštevati navedbo iz prijave za registracijo navedenega modela, ki je za to relevantna, vendar po potrebi tudi sam videz izdelka, če ta pojasnjuje naravo izdelka, njegov namen ali delovanje. Upoštevanje samega videza lahko namreč omogoči, da se zadevni izdelek umesti v širšo kategorijo izdelkov, kot je ta, ki je navedena ob registraciji (glej v tem smislu sodbo z dne 18. marca 2010, Grupo Promer Mon Graphic/OHMI – PepsiCo, (Upodobitev okroglega promocijskega izdelka), T‑9/07, EU:T:2010:96, točka 56).

32

V zvezi s tem je treba poudariti, da se registracija izpodbijanega modela na splošno nanaša na svetila. Poleg tega sam preizkus izpodbijanega modela ne vsebuje dodatnih navedb. Iz tega je mogoče sklepati le, da je izdelek, na katerega se ta nanaša, svetilka, ne da bi bilo mogoče ugotoviti, da se uporablja posebej za notranjo ali zunanjo osvetlitev.

33

Zato je odbor za pritožbe pravilno opredelil navedene izdelke na splošno kot „svetila“.

34

Poleg tega je treba glede trditev tožeče stranke, ki temeljijo na zatrjevanih razlikah med izdelkoma, na katera se nanašata zadevna modela, poudariti, da je opredelitev sektorja izdelkov, v katere naj bi bil model vgrajen ali na katerih naj bi se uporabljal, sicer preudarek, ki je upošteven pri opredelitvi seznanjenega uporabnika in njegove stopnje pozornosti, stopnje svobode oblikovalca pri razvijanju in, po možnosti, pri primerjavi celotnih vtisov na navedenega seznanjenega uporabnika (glej v tem smislu sodbo z dne 20. oktobra 2011, PepsiCo/Grupo Promer Mon Graphic, C‑281/10 P, EU:C:2011:679, točke 53, 59 in 73), vendar ne more pomeniti, da so si izdelki, na katere se zadevni modeli nanašajo, podobni ali da spadajo v isti sektor.

35

Člen 25(1)(b) Uredbe št. 6/2002 namreč ne vsebuje nobenega pogoja podobnosti izdelkov, ki bi bil enakovreden pogoju, ki ga vključuje preizkus verjetnosti zmede na podlagi člena 8(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1). Nasprotno – to, da bi bilo varstvo modela odvisno od narave izdelka, v katerega je ta model vgrajen ali na katerem se uporabi, bi pripeljalo do tega, da bi bilo navedeno varstvo omejeno samo na modele, ki spadajo v določen sektor, kar bi bilo v nasprotju s smislom Uredbe št. 6/2002 (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 21. septembra 2017, Easy Sanitary Solutions in EUIPO/Group Nivelles, C‑361/15 P in C‑405/15 P, EU:C:2017:720, točke od 91 do 95).

36

Na drugem mestu je treba glede opredelitve „seznanjeni uporabnik“ poudariti, da ta pojem v Uredbi št. 6/2002 ni opredeljen. Kljub temu ga je treba razumeti kot vmesni pojem med pojmom povprečnega potrošnika – ki se uporablja na področju znamk – od katerega se ne zahteva posebno znanje in ki praviloma ne primerja neposredno nasprotujočih si znamk, in pojmom strokovnjaka s poglobljeno tehnično usposobljenostjo. Pojem seznanjenega uporabnika je tako mogoče razumeti, kot da označuje uporabnika, ki ni le povprečno pozoren, temveč je posebno pazljiv bodisi zaradi osebnih izkušenj bodisi zaradi obsežnega poznavanja zadevnega sektorja (sodba z dne 20. oktobra 2011, PepsiCo/Grupo Promer Mon Graphic, C‑281/10 P, EU:C:2011:679, točka 53).

37

V zvezi s stopnjo pozornosti seznanjenega uporabnika je treba navesti, da čeprav seznanjeni uporabnik ni povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren ter ki videz izdelka običajno zaznava kot celoto in ne preverja njegovih posameznih podrobnosti, tudi ni izvedenec ali specialist, ki bi bil sposoben podrobnega opažanja zelo majhnih razlik, ki bi lahko obstajale med nasprotujočima si modeloma. Oznaka „seznanjen“ tako nakazuje na to, da uporabnik – ne da bi bil snovalec ali tehnični strokovnjak – pozna različne modele, ki obstajajo v zadevnem sektorju, ima nekaj znanja o sestavnih delih, ki jih ti modeli po navadi vsebujejo, in je zaradi zanimanja za zadevne izdelke izkazal relativno visoko stopnjo pozornosti pri njihovi uporabi (glej v tem smislu sodbo z dne 20. oktobra 2011, PepsiCo/Grupo Promer Mon Graphic, C‑281/10 P, EU:C:2011:679, točka 59).

38

Glede na to sodno prakso odbor za pritožbe ni storil napake s tem, da je v točkah od 15 do 17 izpodbijane odločbe ugotovil, da je uporabnik oseba, ki uporablja izdelke za razsvetljavo, ki so svetila, in za katero se šteje, da pozna ponudbo trga v tem industrijskem sektorju.

39

V skladu s sodno prakso je stopnja svobode oblikovalca pri razvijanju videza izdelka določena zlasti glede na omejitve, povezane z značilnostmi, ki jih narekuje tehnično delovanje izdelka ali njegovega elementa, ali glede na zakonske predpise, ki veljajo za izdelek. Te omejitve vodijo do standardizacije nekaterih lastnosti, ki tako postanejo skupne videzu, ki se uporabi za zadevni izdelek (sodba z dne 18. marca 2010, Upodobitev okroglega promocijskega izdelka, T‑9/07, EU:T:2010:96, točka 67).

40

Svoboda oblikovalca je v tem smislu dejavnik, ki prej omogoča, da se ublaži ocena individualne narave izpodbijanega modela, ne pa samostojen dejavnik, ki določa razliko, ki se med obema videzoma zahteva za to, da bi eden on njiju imel individualno naravo. Drugače povedano, dejavnik, ki se nanaša na stopnjo svobode oblikovalca, lahko okrepi ali – nasprotno – ublaži ugotovitev o celotnem vtisu, ki ga na seznanjenega uporabnika ustvari vsak zadevni model (glej sodbo z dne 6. junija 2019, Porsche/EUIPO – Autec (Motorna vozila), T‑209/18, EU:T:2019:377, točka 48 in navedena sodna praksa).

41

Vpliv dejavnika, povezanega s svobodo oblikovalca, na individualno naravo se spreminja glede na pravilo o obratni sorazmernosti. Tako velja, da večja kot je svoboda oblikovalca pri razvoju videza izdelka, manj verjetno bodo majhne razlike med nasprotujočima si modeloma pri seznanjenem uporabniku zadoščale za drugačen celotni vtis. In nasprotno, bolj kot je svoboda oblikovalca pri razvijanju modela omejena, bolj bodo majhne razlike med nasprotujočima si modeloma pri seznanjenem uporabniku zadoščale za drugačen celotni vtis. Drugače povedano, visoka stopnja svobode oblikovalca podkrepi ugotovitev, da modeli brez pomembnih razlik pri seznanjenemu uporabniku ustvarjajo enak celotni vtis, zaradi česar izpodbijani model nima individualne narave. In nasprotno, nizka stopnja svobode oblikovalca govori v prid ugotovitvi, da dovolj izražene razlike med modeloma pri seznanjenemu uporabniku ustvarjajo drugačen celotni vtis, zaradi česar ima izpodbijani model individualno naravo (glej sodbo z dne 13. junija 2019, Držala lepakov za vozila, T‑74/18, EU:T:2019:417, točka 76 in navedena sodna praksa).

42

V obravnavani zadevi je odbor za pritožbe v točki 22 izpodbijane odločbe ocenil, da je ta svoboda zelo široka, celo praktično neskončna. To presojo, ki je tožeča stranka sicer ne izpodbija, je treba potrditi.

43

Odbor za pritožbe je v točkah od 23 do 35 izpodbijane odločbe menil, da iz primerjave celotnih vtisov izhaja, da izpodbijani model ustvarja vtis „že videnega“.

44

Na prvem mestu je odbor za pritožbe ugotovil, da zadevna videza predstavljata svetilke, sestavljene iz istih treh delov, ki so vizualno skoraj enaki.

45

Na drugem mestu je odbor za pritožbe ugotovil, da razlike med videzoma ne morejo preprečiti vtisa „že videnega“. Po eni strani razlike, ki se nanašajo na enostaven in gladek podstavek v izpodbijanem modelu, naj ne bi odločilno vplivale na celotni vtis, ki ga ustvarita zadevna videza – čeprav je podstavek dvojen in ima odprtine v prejšnjem modelu – ker se te razlike nanašajo na del, ki je pri uporabi pogosto skrit, ker so nastale zaradi tehničnih zahtev in ker ne morejo odtehtati močnih podobnosti med drugima dvema sestavnima deloma svetilk. Po drugi strani naj bi bilo razliko, ki jo zatrjuje tožeča stranka in ki se nanaša na razmerja med dimenzijami podstavka, palice in senčnika, mogoče zaznati šele po podrobnem merjenju vsakega od treh elementov, česar se seznanjeni uporabnik ne bo lotil. Ta razlika naj poleg tega ne bi bila upoštevna, ker je treba primerjavo celotnih vtisov, ki jih ustvarita zadevna videza, opraviti strnjeno.

46

Tožeča stranka se, da bi omajala to presojo odbora za pritožbe, na prvem mestu sklicuje na razlike v zvezi z izdelkoma, na katera se nanašata zadevna videza. Na drugem mestu trdi, da so razlogi, iz katerih je odbor za pritožbe menil, da razlike med zadevnima videzoma niso pomembne, napačni. To naj bi veljalo, prvič, za razlog, ki se nanaša na to, da naj bi bil podstavek izdelka, na katerega se nanaša prejšnji videz, pogosto skrit, drugič, za razlog, ki se nanaša na izpostavitev tehničnih zahtev podstavka izdelka, na katerega se nanaša prejšnji videz, in tretjič, za razloge, ki se nanašajo na to, da naj na eni strani razlike glede podstavkov ne bi mogle odtehtati močnih podobnosti, ki se nanašajo na palico in senčnik, na drugi strani pa naj seznanjeni uporabnik razlik v razmerjih med dimenzijami sestavnih delov obeh svetilk ne bi zaznal.

47

EUIPO vse te trditve prereka.

48

V skladu z ustaljeno sodno prakso je individualna narava modela posledica drugačnega celotnega vtisa ali neobstoja „že videnega“ pri seznanjenem uporabniku glede na vse prej obstoječe modele, ne da bi se upoštevale razlike, ki – čeprav presegajo zgolj nepomembne detajle – niso dovolj izstopajoče, da bi vplivale na navedeni celotni vtis, temveč razlike, ki so dovolj izstopajoče, da ustvarijo različne vtise glede celote (glej sodbo z dne 16. februarja 2017, Antrax It/EUIPO – Vasco Group (Termosifoni za radiatorje), T‑828/14 in T‑829/14, EU:T:2017:87, točka 53 in navedena sodna praksa).

49

Za preučitev individualne narave modela je torej treba primerjati celoten vtis, ki ga daje izpodbijani model Skupnosti, na eni strani, in celoten vtis, ki ga daje vsak prejšnji model, na katerega se je vlagatelj zahteve za ugotovitev ničnosti veljavno skliceval, na drugi strani (sodba z dne 22. junija 2010, Shenzhen Taiden/EUIPO – Bosch Security Systems (Komunikacijska oprema), T‑153/08, EU:T:2010:248, točka 24).

50

Razlike ne zadoščajo za to, da se ustvari drugačen celoten vtis, če niso dovolj izražene za razlikovanje med zadevnima videzoma po vtisu, ki ga ustvarita na seznanjenega uporabnika, ali da bi odtehtale ugotovljene podobnosti med videzoma (glej v tem smislu sodbo z dne 18. marca 2010, Upodobitev okroglega promocijskega izdelka, T‑9/07, EU:T:2010:96, točke od 77 do 84).

51

Ugotoviti je treba, da je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da izpodbijani model daje vtis „že videnega“, tako da nima individualne narave v smislu člena 6 Uredbe št. 6/2002.

52

Iz primerjave zadevnih videzov je namreč razvidno, da se nanašata na svetilki, ki imata obe okrogla senčnika in ravni palici. Podstavkoma teh dveh svetilk je skupno, da sta krožna in veliko večja od senčnikov.

53

Glede na take elemente podobnosti ni mogoče šteti, da so razlike, ki se nanašajo na podstavka navedenih svetilk – izbočen in z odprtinama v enem primeru ter raven in gladek v drugem – dovolj izrazite v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točkah 48 in 50, tako kot je odbor za pritožbe pravilno poudaril v točki 30 izpodbijane odločbe. Enako velja za sorazmerno nekoliko daljšo in tanjšo palico prejšnjega modela in za razliko v razmerjih med dimenzijami sestavnih delov svetilk, ki iz tega izhaja.

54

V zvezi s tem je treba poleg tega poudariti, da na podlagi sodne prakse, navedene zgoraj v točki 41, posebej široka svoboda oblikovalca pri razvijanju izpodbijanega modela omejuje vpliv, ki ga imajo lahko majhne razlike med nasprotujočima si videzoma pri primerjavi celotnih vtisov, ki jih ustvarjata.

55

Zato je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da izpodbijani model nima individualne narave v smislu člena 6 Uredbe št. 6/2002, in je zato na podlagi člena 25(1)(b) te uredbe v povezavi z navedenim členom 6 ugotovil, da je ničen.

56

Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti s trditvijo tožeče stranke, da eden od elementov razlikovanja izhaja iz sektorja izdelkov, na katere se nanašata zadevna videza. Iz razlogov, navedenih zgoraj v točkah 32 in 33, namreč ni mogoče šteti, da je izpodbijani model namenjen samo uporabi za notranjo osvetlitev. Vsekakor iz razlogov, navedenih zgoraj v točkah 34 in 35, tudi če zadevna izdelka ne spadata v isti sektor, ampak bolj v sosednje sektorje – sektor notranjih svetil in sektor zunanjih svetil – taka razlika pri primerjavi celotnih vtisov, ki jih ustvarjata, ne bi mogla izravnati pomembnih skupnih točk, ugotovljenih med zadevnima videzoma.

57

Poleg tega ni treba preučiti trditev tožeče stranke, da se je odbor za pritožbe v točkah 28 in 29 izpodbijane odločbe napačno oprl na okoliščino, da je podstavek prejšnjega modela pogosto skrit in da so razlike med podstavkoma zadevnih videzov pojasnjene s tehničnimi zahtevami, na podlagi česar je izključil upoštevnost teh razlik, ki se nanašajo na podstavka svetilk. Razlog, ki se nanaša na to, da navedene razlike niso dovolj izrazite, da bi odtehtale velike podobnosti, ki obstajajo med drugimi sestavnimi deli svetilk, na katere se nanašata nasprotujoča si videza, iz točke 30 izpodbijane odločbe, namreč sam po sebi zadostuje za dokaz utemeljenosti presoje odbora za pritožbe.

58

Zato je treba edini tožbeni razlog tožeče stranke in, posledično, tožbo zavrniti.

59

V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogom EUIPO naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)

razsodilo: