1

Člen 79, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije v različici, ki se uporablja za spor (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), določa:

„Preživeli zakonec uradnika ali nekdanjega uradnika je, tako kakor je predvideno v poglavju 4 Priloge VIII, upravičen do družinske pokojnine v višini 60 % starostne pokojnine ali invalidnine, ki jo je prejemal umrli ali ki bi jo prejemal ne glede na delovno dobo ali starost, če bi ob smrti izpolnjeval pogoje zanjo.“

2

Člen 79, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov določa:

„Znesek družinske pokojnine, izplačan preživel[emu] zakon[cu] uradnika, ki je imel ob smrti enega od upravnih statusov iz člena 35 [Kadrovskih predpisov], ne sme biti nižji od zneska življenjskega minimuma niti nižji od 35 % uradnikove zadnje osnovne plače.“

3

Člen 80, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov določa:

„Če uradnik ali oseba, ki je upravičena do starostne pokojnine ali invalidnine, ob smrti nima zakonca, ki bi bil upravičen do družinske pokojnine, so njegovi vzdrževani otroci v smislu člena 2 Priloge VII ob njegovi smrti upravičeni do pokojnine po starših v skladu s členom 21 Priloge VIII.“

4

Člen 80, tretji odstavek, Kadrovskih predpisov določa:

„Če uradnik ali oseba, ki je upravičena do starostne pokojnine ali invalidnine umre, pogoji iz prvega odstavka pa niso izpolnjeni, so vzdrževani otroci v smislu člena 2 Priloge VII upravičeni do pokojnine po starših v skladu s členom 21 Priloge VIII; vendar je znesek pokojnine enak polovici pokojnine, izračunane v skladu z navedenim členom.“

5

Člen 81, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov določa:

„Upravičenec do starostne pokojnine ali invalidnine ali družinske pokojnine ima pod pogoji iz Priloge VII pravico do družinskih dodatkov, določenih v členu 67; gospodinjski dodatek se izračuna glede na prejemnikovo pokojnino ali invalidnino. Ti dodatki se prejemniku družinske pokojnine izplačujejo le za otroke, ki jih je umrli uradnik ali nekdanji uradnik vzdrževal ob smrti.“

6

Člen 81, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov določa:

„Vendar pa je otroški dodatek, ki se izplačuje upravičencu do družinske pokojnine, dvakratni znesek dodatka iz člena 67(1)(b).“

7

Člen 81a(1)(a) Kadrovskih predpisov določa:

„1.   Ne glede na katere koli druge določbe, zlasti tiste o najnižjih zneskih, ki se izplačujejo upravičencem do družinske pokojnine, skupni znesek družinske pokojnine in družinskih dodatkov, ki se mu odštejejo davki in drugi obvezni odtegljaji, izplačan vdovi in drugim upravičencem, ne sme presegati:

8

Člen 2(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom določa:

„1.   Uradnik, ki ima enega ali več vzdrževanih otrok, dobi v skladu z odstavki 2 in 3 spodaj mesečni dodatek v višini 372,61 EUR za vsakega vzdrževanega otroka.“

9

Člen 2(2), prvi pododstavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom določa:

„2.   ‚Vzdrževan otrok‘ pomeni zakonskega, biološkega ali posvojenega otroka uradnika ali njegovega zakonca, ki ga uradnik dejansko vzdržuje.“

10

Člen 21 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa:

„1.   Pokojnina po starših, predvidena v prvem, drugem in tretjem odstavku člena 80 Kadrovskih predpisov znaša za prvega otroka osem desetin družinske pokojnine, do katere bi bil […] upravičen preživeli zakonec uradnika ali bivšega uradnika, ki je prejemal starostno pokojnino ali invalidnino, pri čemer se ne upošteva zmanjšanje iz člena 25 [Priloge VIII h Kadrovskim predpisom].

Z upoštevanjem določbe člena 22 [te priloge h Kadrovskim predpisom] ne sme biti nižja od zneska življenjskega minimuma.

2.   Za vsakega naslednjega vzdrževanega otroka se pokojnina poviša za znesek, enak dvakratnemu znesku otroškega dodatka.

[…]

3.   Tako izračunani skupni znesek pokojnine in dodatka se enako razdeli med upravičene otroke.“

11

Člen 82(1) Kadrovskih predpisov določa:

„1.   Pokojnine, predvidene zgoraj, se izračunajo glede na plačilno lestvico, ki je v veljavi prvi dan meseca, v katerem nastopi upravičenost.

Korekcijski koeficient se ne uporablja za pokojnine.

Pokojnine, izražene v evrih, se izplačujejo v eni od valut, navedenih v členu 45 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.“

12

Člen 41 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa:

„Če je bila narejena kakršna koli napaka ali je bilo kaj prezrto, se znesek pokojnine lahko kadar koli izračuna na novo.

Pokojnina se lahko spremeni ali odvzame, če je bila dodeljena v nasprotju z določbami Kadrovskih predpisov ali te priloge.“

13

Člen 85, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov določa:

„Vsak preplačani znesek se mora povrniti, če je prejemnik vedel, da ni pravne podlage za tako plačilo, ali če je bila odsotnost pravne podlage tako očitna, da bi moral vedeti zanjo.“

14

Člen 3(1) Uredbe Sveta (EGS, Euratom, ESPJ) št. 260/68 z dne 29. februarja 1968 o pogojih in postopku obdavčevanja v korist Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 1, str. 33) določa:

„1.   Davek se plačuje vsak mesec od plač in prejemkov, ki jih Skupnost izplača posameznemu davčnemu zavezancu.“

15

Francesco Spagnolli, Maria Alice Spagnolli in Bianca Maria Elena Spagnolli, tri od tožečih strank, ki so rojene 10. maja 1997, 23. marca 1999 in 3. decembra 2001, so otroci Alberta Spagnollija, ki je tudi tožeča stranka, in njegove soproge Elise Simonazzi.

16

E. Simonazzi je bila zaposlena kot uradnica Evropske unije v razredu AD 6, stopnja 3, pri Evropski komisiji od 16. julija 2005 do 22. aprila 2011, ko je v Parmi (Italija) umrla.

17

Alberto Spagnolli je bil v času smrti njegove žene zaposlen kot uradnik v razredu AD 12, stopnja 1, v Generalnem direktoratu (GD) Komisije za pomorstvo in ribištvo.

18

Enota PMO.4 za pokojnine (v nadaljevanju: enota PMO.4) Urada za vodenje in plačevanje posameznih pravic (PMO) Komisije je 29. julija 2011 A. Spagnollija obvestila, da se je na podlagi členov 79 in 80 Kadrovskih predpisov upravičen do družinske pokojnine, njegovi trije otroci pa do pokojnine po starših z učinkom od 1. avgusta 2011. Istega dne so bile navedene tudi podrobnosti teh pokojnin v obvestilu o določitvi pravic do družinske pokojnine in pokojnine po starših PMO/04/MAG/2011/ARES, ki mu je bil kot priloga priložen natančen izračun teh pokojnin (v nadaljevanju: Obvestilo št. 1).

19

Generalni direktor GD za pomorstvo in ribištvo je 10. oktobra 2011 sprejel odločbo, s katero je na zahtevo Alberta Spagnollija odobril njegovo napotitev na Evropsko agencijo za varnost hrane (EFSA) v Parmi z učinkom od 16. oktobra 2011, in sicer za začetno obdobje petih let. V pogodbi začasnega uslužbenca, ki jo je Alberto Spagnolli sklenil z uradom EFSA, je bilo določeno, da bo uvrščen v razred AD 9, stopnja 2.

20

Enota PMO.4 je 17. aprila 2012 Albertu Spagnolliju poslala Obvestilo o spremembi št. 2 (PMO/04/MAG/2012/ARES) in prilogo z natančnim izračunom (v nadaljevanju skupaj: Obvestilo št. 2), ki je posodobitev zneska družinske pokojnine in pokojnine po starših od 1. novembra 2011. Ta posodobitev je bila nujna zaradi spremembe delovnega mesta in plače Alberta Spagnollija ter je bila z njo popravljena napaka pri izračunu iz Obvestila št. 1.

21

Enota PMO.4 je istega dne Albertu Spagnolliju poslala dokument, ki je nadomestil izračune pravic do družinske pokojnine in pokojnine po starših iz Obvestila št. 1 (v nadaljevanju: Obvestilo št. 1a).

22

Alberto Spagnolli je oktobra 2013 iz razreda AD 9, stopnja 2, napredoval v stopnjo 3. Na podlagi tega napredovanja je bila njegova osnovna mesečna plača pri uradu EFSA povišana.

23

Alberto Spagnolli je 6. februarja 2015 dobil telefonski klic z enote PMO.4, s katerim je bil obveščen, da je bil zaradi naraščajočega indeksa, ki se uporablja za njegovo novo plačo, in zaradi napake pri izračunu iz Obvestila št. 2 izračun skupnih zneskov družinske pokojnine in pokojnine po starših ponovno pregledan. Istega dne je Alberto Spagnolli od te enote prejel elektronsko pošto, v kateri je bilo navedeno, da je potreben nov izračun njegovih pokojninskih pravic zaradi spremembe stopnje plačilnega razreda in zaradi napake iz Obvestila št. 2. Enota PMO.4 je Alberta Spagnollija obvestila tudi o tem, da mora vrniti znesek v višini približno 40.000 EUR, ki je bil neupravičeno izplačan iz naslova družinske pokojnine in pokojnine po starših. V tej elektronski pošti je bilo tudi Obvestilo o spremembi št. 3 (PMO/04/LM/2015/ARES) in priloge (v nadaljevanju: Obvestilo št. 3), v katerih so bili novi izračuni pravic do družinske pokojnine in pokojnine po starših od 1. julija 2012 in od 1. oktobra 2013, s katerimi je bila popravljena napaka iz Obvestila št. 2 in v katerih je bil upoštevan veljavni naraščajoči indeks.

24

Alberto Spagnolli je 5. maja 2015 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložil pritožbo zoper Obvestilo št. 3 in zoper zahtevo iz elektronske pošte z dne 6. februarja 2015 za vračilo zneska v višini približno 40.000 EUR, ki naj bi bil neupravičeno izplačan na podlagi družinske pokojnine in pokojnine po starših v obdobju od 2012 do 2015.

25

Organ za imenovanja (v nadaljevanju: OI) je z odločbo HR.D.2/ON/ac/Ares(2015) z dne 3. avgusta 2015 (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi z dne 3. avgusta 2015) ugotovil, da je pritožba dopustna, vendar je njeno utemeljenost zavrnil v delu, v katerem se nanaša na nove izračune zneskov pravic do družinske pokojnine in pokojnine po starših, ter v delu, v katerem se nanaša na zahtevo za vračilo zneska v višini približno 40.000 EUR.

26

Vodja enote PMO.4 je 17. avgusta 2015 sprejel odločbo o odbitku pokojnine PMO/04/LM/ARES/2015/3406787 (v nadaljevanju: odločba o povračilu neupravičeno izplačanih zneskov), s katero je bil Alberto Spagnolli obveščen, da je na podlagi Obvestila št. 3 Komisiji dolžan plačati znesek v višini 22.368,19 EUR, vsak njegov otrok pa znesek v višini 5.922,72 EUR. Enota PMO.4 je s to odločbo poleg tega A. Spagnollija obvestila o dejstvu, da bodo ti zneski izterjani z mesečnimi odbitki od družinske pokojnine in pokojnin po starših.

27

Alberto Spagnolli, za svoj račun in za račun svojih dveh mladoletnih hčera, in Francesco Spagnolli, ki je postal polnoleten, sta 16. novembra 2015 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo zoper odločbo o povračilu neupravičeno izplačanih zneskov.

28

OI je 4. marca 2016 sprejel Sklep HR.E.2/RO/ac/Ares(2016) o zavrnitvi pritožbe (v nadaljevanju: sklep o zavrnitvi pritožbe z dne 4. marca 2016).

29

Alberto Spagnolli je v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence 13. novembra 2015 v svojem imenu in za svoj račun ter – kot zakoniti zastopnik – v imenu in za račun svojih mladoletnih otrok Marie Alice Spagnolli in Biance Marie Elene Spagnolli ter – na podlagi posebnega pooblastila za zastopanje – v imenu in za račun Francesca Spagnollija, ki je polnoletni otrok, ki živi pod isto streho, vložil tožbo za razglasitev ničnosti Obvestila št. 3, ki je bila vpisana pod številko F‑140/15.

30

Komisija je 3. februarja 2016 v sodnem tajništvu sodišča za uslužbence vložila odgovor na tožbo.

31

Tožeče stranke so v predpisanem roku 4. aprila 2016 odgovorile na ukrepe procesnega vodstva, ki jih je določilo Sodišče za uslužbence v skladu s členom 69 svojega poslovnika, in predložile svoja pisna stališča o ugovorih nedopustnosti, ki jih je podala Komisija.

32

Tožeče stranke so v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence na podlagi člena 270 PDEU in člena 91 Kadrovskih predpisov 14. junija 2016 vložile tožbo, ki je bila vpisana pod številko F‑29/16, med drugim za razglasitev ničnosti odločbe o povračilu neupravičeno plačanih zneskov.

33

Zadevi F‑140/15 in F‑29/16 sta bili v skladu s členom 3 Uredbe (EU, Euratom) 2016/1192 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2016 o prenosu pristojnosti za odločanje o sporih med Evropsko unijo in njenimi uslužbenci na prvi stopnji na Splošno sodišče (UL 2016, L 200, str. 137) preneseni na Splošno sodišče v stanju, v kakršnem sta bili 31. avgusta 2016. Ti zadevi sta bili vpisani pod številko T‑568/16 in številko T‑599/16 ter sta bili dodeljeni devetemu senatu.

34

Komisija je 12. septembra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila odgovor na tožbo v zadevi T‑599/16.

35

Tožeče stranke so 9. decembra 2016 v odgovoru na ukrep procesnega vodstva, ki ga je sprejelo Splošno sodišče 7. novembra 2016, predlagale, naj se v zadevi T‑568/16 opravi obravnava.

36

Tožeče stranke so 20. decembra 2016 v zadevi T‑599/16 vložile repliko.

37

Komisija je 2. februarja 2017 v zadevi T‑599/16 vložila dupliko.

38

Predsednik devetega senata je 2. oktobra 2017 sklenil, da se zadevi združita za ustni postopek in izdajo sodbe.

39

Komisija je 25. oktobra 2017 odgovorila na ukrepe procesnega vodstva, ki jih je Splošno sodišče sprejelo 3. oktobra 2017.

40

Stranke so na obravnavi 9. novembra 2017 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.

41

Tožeče stranke v zadevi T‑568/16 Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

42

Komisija v tej zadevi Splošnemu sodišču predlaga, naj:

43

Tožeče stranke v zadevi T‑599/16 Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

44

Komisija v tej zadevi Splošnemu sodišču predlaga, naj:

45

Komisija je na obravnavi umaknila prvi ugovor nedopustnosti, in sicer da je bila tožba zaradi tega, ker Alberto Spagnolli ni vložil obvezne predhodne pritožbe na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov zoper Obvestilo št. 3 v imenu in za račun svojih mladoletnih otrok, glede teh nedopustna. Ta umik je bil zabeležen v zapisniku o obravnavi.

46

V tem primeru torej ni več sporno, da so bile zahteve, ki so določene v členu 90(2) Kadrovskih predpisov, glede mladoletnih otrok A. Spagnollija izpolnjene.

47

Komisija pa ohranja drugi ugovor nedopustnosti glede tega, da se tožba nanaša na akt, ki ne posega v položaj tožečih strank v smislu člena 91 Kadrovskih predpisov, ampak se nanaša na akt, in sicer Obvestilo št. 3, ki le potrjuje prejšnji akt, in sicer Obvestilo št. 1, s tem ko določa njihove pokojninske pravice.

48

V zvezi s tem Komisija trdi, da so tožeče stranke Obvestilo št. 3 napačno opredelile kot akt, ki posega v njihov položaj v smislu člena 91(1) Kadrovskih predpisov, saj je ta akt le potrdil Obvestilo št. 1 in je v njem uporabljena metoda izračuna, ki ga ta akt določa, ter je pokojnina po starših vključena v znesek prihodkov, za katere velja zgornja meja, določena v členu 81a Kadrovskih predpisov.

49

Tožeče stranke izpodbijajo ugovor nedopustnosti, ki ga uveljavlja Komisija, in trdijo, da se tožba zoper Obvestilo št. 3 nanaša na akt, ki s tem, da spreminja njihove pokojninske pravice, posega v njihov položaj v smislu člena 91(1) Kadrovskih predpisov in torej ni le potrditveni akt.

50

Uvodoma je treba spomniti, da je tožba zoper pritrdilno odločbo nedopustna le, če je prepozna, ni pa nedopustna zaradi narave izpodbijanega akta (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2007, Weißenfels/Parlament, C‑135/06 P, EU:C:2007:812, točka 54), saj Komisija ne more izpodbijati tega, da akt posega v položaj Obvestila št. 3 samo zato, ker je to obvestilo le potrjevalo Obvestilo št. 1.

51

Vsekakor iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je ničnostna tožba zoper akt, ki le potrjuje prejšnjo odločbo, ki ni bila pravočasno izpodbijana, nedopustna, ker v skladu z navedeno opredelitvijo akt v primerjavi s to odločbo ne vsebuje nobenega novega elementa in ni bil sprejet po ponovni preučitvi položaja naslovnika te odločbe (glej sodbe z dne 29. septembra 1999, Neumann in Neumann-Schölles/Komisija, T‑68/97, EU:T:1999:238, točka 58 in navedena sodna praksa; z dne 28. junija 2006, Grünheid/Komisija, F‑101/05, EU:F:2006:58, točka 34 in navedena sodna praksa, in z dne 14. septembra 2011, A/Komisija, F‑12/09, EU:F:2011:136, točka 119 in navedena sodna praksa).

52

Dalje, odločeno je bilo, da se morata tako upravna pritožba kot tožba, ki tej sledi, vložiti zoper akt, ki posega v položaj tožeče stranke v smislu člena 90(2) in člena 91(1) Kadrovskih predpisov, pri čemer je akt, ki posega v položaj, tisti akt, ki ima zavezujoče pravne učinke, ki lahko neposredno in takoj vplivajo na interese tožeče stranke, tako da bistveno spremenijo njen pravni položaj (glej sodbo z dne 28. junija 2006, Grünheid/Komisija, F‑101/05, EU:F:2006:58, točka 33 in navedena sodna praksa).

53

Pri odločanju, ali je Komisija upravičeno menila, da Obvestilo št. 3 le potrjuje Obvestilo št. 1, je treba preučiti, ali je bilo Obvestilo št. 3 sprejeto na podlagi novih dejstev in dokazov, ne pa po ponovni preučitvi položaja tožečih strank.

54

Glede tega je treba navesti, prvič, da je Komisija še dvakrat preučila Obvestilo št. 1. Prvič ga je preučila po posredovanju Alberta Spagnollija med novembrom 2011 in marcem 2012. Po tej ponovni preučitvi je Komisija popravila Obvestilo št. 1 in 17. aprila 2012 sprejela, prvič, Obvestilo št. 2 in, drugič, Obvestilo št. 1a. Položaj tožečih strank je bil drugič preučen po navedbah same Komisije, ko je Alberto Spagnolli napredoval v višjo plačilno stopnjo, in sicer iz razreda AD 9, stopnja 2, v razred AD 9, stopnja 3. Komisija je pri tej preučitvi ugotovila, da je pri izračunu v Obvestilu št. 2 obstajala domnevna napaka in, posledično, neupravičeno izplačilo. Zato je sprejela Obvestilo št. 3 z novimi izračuni pravic do družinske pokojnine in pokojnine po starših od 1. julija 2012 in od 1. oktobra 2013.

55

Na drugem mestu je treba ugotoviti, da sta odkritje napake v Obvestilu št. 2 in spremenjena plačilna stopnja Alberta Spagnollija novi dejstvi, zaradi katerih je treba na novo izračunati pokojninske pravice tožečih strank iz Obvestila št. 3, torej gre za spremembo pravnega položaja tožečih strank.

56

Zgornjih ugotovitev ni mogoče ovreči le z dejstvom, da se v obvestilih št. 1 in št. 3 uporablja enaka metoda izračuna pokojninskih pravic glede obračuna družinskih pokojnin pri znesku prihodka, za katerega velja zgornja meja iz člena 81a Kadrovskih predpisov.

57

Iz tega izhaja, da Obvestila št. 3, ker je bilo sprejeto po preučitvi pravnega položaja tožečih strank in na podlagi novih dejstev, ni mogoče obravnavati le kot akt, ki potrjuje Obvestilo št. 1, kot to trdi Komisija. Obvestilo št. 3 je, prav nasprotno, akt, ki s tem, da nadomešča prejšnje akte, pomembno spreminja pravni položaj tožečih strank, neposredno in takoj vpliva na njihove interese ter je torej akt, ki posega v njihov položaj v smislu člena 90(2) in člena 91 Kadrovskih predpisov.

58

Zato je treba drugi ugovor nedopustnosti Komisije glede neizpodbojnosti Obvestila št. 3 zavreči in preučiti, ali je tožba utemeljena.

59

Najprej je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Splošno sodišče na podlagi predlogov za razglasitev ničnosti, ki se nanašajo na odločbo o zavrnitvi pritožbe, odloča o aktu, zoper katerega je bila vložena pritožba, kadar navedena odločba nima samostojne vsebine (sodbi z dne 17. januarja 1989, Vainker/Parlament, 293/87, EU:C:1989:8, točka 8, in z dne 6. aprila 2006, Camós Grau/Komisija, T‑309/03, EU:T:2006:110, točka 43). Ker odločba o zavrnitvi pritožbe z dne 3. avgusta 2015 v tem primeru nima samostojne vsebine, saj v bistvu le potrjuje izpodbijani akt, in sicer Obvestilo št. 3, je treba tožbo obravnavati tako, kot da je naperjena proti temu zadnjemu aktu.

60

Tožeče stranke v tožbi navajajo tri tožbene razloge za nezakonitost Obvestila št. 3. Prvi se nanaša na napačno uporabo določitve zgornje meje iz člena 81a Kadrovskih predpisov za pokojnino po starših. Drugi se nanaša na neupravičeno izključitev družinskih prejemkov iz izračuna zgornje mere pokojnin iz člena 81a Kadrovskih predpisov. Tretji se nanaša na nezadostnost in protislovnost obrazložitve Obvestila št. 3.

61

V odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča na obravnavi, kot je bilo tudi vpisano v zapisnik te obravnave, tožeče stranke trdijo, da zaradi odgovorov Komisije 25. oktobra 2017 na ukrepe procesnega vodstva, ki jih je Splošno sodišče sprejelo 3. oktobra 2017, umikajo trditve glede izpodbijanja resničnosti dejstev, in sicer zneske, ki so se upoštevali, in izračune, ki jih je Komisija izvedla v različnih obvestilih, med drugim v Obvestilu št. 2, ne umikajo pa trditev glede izpodbijanja zakonitosti metode izračuna pokojninskih pravic, ki jo je Komisija uporabila v tem obvestilu. Umikajo torej drugi tožbeni razlog iz tožbe v tej zadevi.

62

Najprej je treba preučiti tretji tožbeni razlog.

63

Tožeče stranke s tretjim tožbenim razlogom trdijo, da Obvestilo št. 3, kakor je bilo dopolnjeno z obrazložitvijo odločbe o zavrnitvi pritožbe z dne 3. avgusta 2015, vsebuje napako zaradi nezadostne in protislovne obrazložitve.

64

V zvezi s tem tožeče stranke trdijo, da niti na podlagi Obvestila št. 3 niti na podlagi odločbe o zavrnitvi pritožbe z dne 3. avgusta 2015 ni mogoče razumeti razmišljanja Komisije in izračunov, ki jih je ta dejansko izvedla. Tožeče stranke menijo, da je v obrazložitvi Obvestila št. 3 določeno, kot tudi v prejšnjih odločbah, da je treba za določitev zgornje meje iz člena 81a(1)(a) Kadrovskih predpisov upoštevati znesek, ki izhaja iz vsote neto plač umrlega zakonca in znesek neto plače preživelega zakonca v času smrti, ter otroške dodatke za vse tri vzdrževane otroke, do katerih ima pravico preživeli zakonec. Vendar pa, če bi iz izračunov Obvestila št. 3 izhajalo, da se pri neto plači preživelega zakonca ne upoštevajo gospodinjski dodatek in otroški dodatki, bi bila obrazložitev iz Obvestila št. 3 v nasprotju z izrekom tega obvestila.

65

Poleg tega tožeče stranke trdijo, da v odločbi o zavrnitvi pritožbe z dne 3. avgusta 2015 ni pojasnila glede obrazložitve Obvestila št. 3. OI naj bi se namreč skliceval na seštevek prihodka umrlega uradnika, če bi še živel, in na „neto prihodek vdovca“, ne da bi jasno pojasnil, ali je v tem primeru šlo za dejansko neto plačo vdovca, in sicer plačo, ki jo je dejansko prejemal po smrti E. Simonazzi, ali za fiktivno plačo vdovca, in sicer plačo vdovca, izračunano pod predpostavko, da bi bila njegova soproga še živa. Tožeče stranke menijo, da „neto prihodek vdovca“ v smislu odločbe o zavrnitvi pritožbe z dne 3. avgusta 2015 ne more ustrezati niti resnični plači, ki se ne upošteva pri določitvi zgornje meje iz člena 81a Kadrovskih predpisov, niti fiktivni plači Alberta Spagnollija, ker „neto prihodek vdovca“, ki je določen v Obvestilu št. 3, ne vključuje družinskih dajatev, do katerih bi bil ta upravičen, če bi bila njegova soproga še živa. Iz tega sklepajo, da je obrazložitev, ki jo je podal OI, vsekakor v nasprotju z vsebino Obvestila št. 3.

66

Uvodoma je treba pojasniti, da tožeče stranke v tej zadevi ne izpodbijajo seštevka prejemkov, ki ga Komisija upošteva pri določitvi zgornje meje iz člena 81a Kadrovskih predpisov, ko gre za zakonca, ki sta oba uradnika Unije, kot to izhaja iz različnih obvestil o določitvi pokojninskih pravic. Ta seštevek prejemkov zadevnih uradnikov je namenjen temu, da se določi zgornja meja, ki velja za prihodke družine preživelega uradnika, da se prepreči obogatitev te družine zaradi smrti. Zgornjo mejo, ki je določena v členu 81a Kadrovskih predpisov, torej Komisija izračuna tako, da plačo umrlega zakonca doda plači preživelega zakonca. Ta metoda ne izhaja izrecno iz besedila člena 81a Kadrovskih predpisov, ki se za določitev te zgornje meje, ki se ne sme prekoračiti, nanaša le na plačo umrlega zakonca. Vendar pa je Komisija to metodo izbrala, kot to izhaja iz odločbe o zavrnitvi pritožbe z dne 3. avgusta 2015, in jo je Komisija sama potrdila na obravnavi, da bi prihodki družine ostali v skladu z davčno zakonodajo.

67

V obravnavnem primeru na eni strani tožeče stranke izpodbijajo znesek prihodka Alberta Spagnollija, ki je bil v različnih obvestilih o pokojninskih pravicah prištet plači njegove umrle soproge za določitev zgornje meje iz člena 81a Kadrovskih predpisov. Natančneje, menijo, da v tem prihodku Komisija obračuna napačen znesek otroškega dodatka. Na drugi strani tožeče stranke izpodbijajo dejstvo, da pri izračunih pokojninskih pravic Komisija člen 81a Kadrovskih predpisov uporabi za pokojnino po starših in jo tako omejuje. Treba je torej preučiti, ali je bila glede na te ugovore tožečih strank spoštovana obveznost obrazložitve.

68

V zvezi s tem je treba spomniti, da je namen zahteve, določene v členu 296, drugi odstavek, PDEU in tudi v členu 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, sodišču Unije omogočiti, da izvaja nadzor nad zakonitostjo odločb, ki posegajo v položaj, in zadevni osebi dati na voljo dovolj podatkov za ugotovitev, ali so te odločbe dobro utemeljene ali pa vsebujejo napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njihovo zakonitost. Iz navedenega je razvidno, da mora biti obrazložitev načeloma sporočena zadevni osebi sočasno z odločbo, ki posega v njen položaj, in da nepravilnost, ki je nastala zaradi neobstoja obrazložitve, ne more biti odpravljena s tem, da se zadevna oseba z obrazložitvijo odločbe seznani med postopkom pred Sodiščem (glej sodbo z dne 4. novembra 2008, Marcuccio/Komisija, F‑41/06, EU:F:2008:132, točka 61 in navedena sodna praksa).

69

Odločeno je bilo tudi, da se lahko morebitna pomanjkljiva obrazložitev popravi z ustrezno obrazložitvijo v fazi odgovora na pritožbo, pri čemer se za zadnjenavedeno obrazložitev šteje, da je enaka obrazložitvi odločbe, zoper katero je bila pritožba vložena (glej sodbo z dne 4. novembra 2008, Marcuccio/Komisija, F‑41/06, EU:F:2008:132, točka 66 in navedena sodna praksa).

70

Iz ustaljene sodne prakse izhaja tudi, da je, prvič, nezadostnost – vendar ne popolni neobstoj – obrazložitve mogoče odpraviti celo med postopkom, če je zadevna oseba pred vložitvijo tožbe že imela na voljo elemente, ki so začetek obrazložitve, in drugič, je za odločbo mogoče šteti, da je dovolj obrazložena, če je bila sprejeta v okoliščinah, ki jih je zadevni uradnik poznal, kar mu je omogočalo razumeti njen obseg (glej sodbo z dne 15. februarja 2011, Marcuccio/Komisija, F‑81/09, EU:F:2011:13, točka 40 in navedena sodna praksa).

71

Na prvem mestu je treba navesti, da trditve, da je obrazložitev Obvestila št. 3, kakor je bila dopolnjena z odločbo o zavrnitvi pritožbe z dne 3. avgusta 2015, nezadostna, ker na podlagi teh dveh aktov ni mogoče razumeti metode izračuna, ki jo je uporabila Komisija, obravnavajo bistveno kršitev postopka, ki jo je treba preučiti pred presojo utemeljenosti zadevnih tožbenih razlogov.

72

V zvezi s tem, prvič, iz Obvestila št. 3, kakor je bilo dopolnjeno z obrazložitvijo odločbe o zavrnitvi pritožbe z dne 3. avgusta 2015, izhaja, da so bile v tem obvestilu na novo izračunane pravice do družinske pokojnine in pokojnine po starših tožečih strank zaradi, prvič, obstoja računske napake v prejšnjem obvestilu, in sicer Obvestilu št. 2, in drugič, zaradi spremembe plačilne stopnje Alberta Spagnollija, ki je oktobra 2013 iz razreda AD 9, stopnja 2, napredoval v razred AD 9, stopnja 3, vključno glede indeksov, ki se uporabljajo za njegovo plačo od 1. julija 2012 do 1. oktobra 2013.

73

Drugič, iz vseh teh obvestil, zlasti iz obvestil št. 2 in 3, skupaj s pojasnili iz odločbe o zavrnitvi pritožbe z dne 3. avgusta 2015, izhaja, da napaka v Obvestilu št. 2 izhaja iz obračuna šestih otroških dodatkov namesto treh, v znesku neto plače Alberta Spagnollija, ki se uporablja za določitev njegovega „fiktivnega prihodka“ (v nadaljevanju: znesek A), in sicer prihodka, ki je izračunan pod predpostavko, da bi bila njegova soproga še živa.

74

Tretjič, treba je navesti, da tožeče stranke same opozarjajo, da se pri metodi izračuna, ki jo uporablja Komisija, upošteva, prvič, „znesek A“, ki ustreza „fiktivnim prihodkom“ ter ki je sestavljen iz neto plače umrlega zakonca, če bi bil še živ, in iz neto plače preživelega zakonca v času smrti, skupaj s tremi otroškimi dodatki, in drugič, znesek, ki ustreza „resničnim prihodkom“, ki bi jih zakonec dobil, če se omejitev iz člena 81a ne bi uporabila, in ki je sestavljen iz zneska neto prihodkov preživelega zakonca, družinske pokojnine in pokojnine po starših (v nadaljevanju: znesek B). Poleg tega je na podlagi izračunov iz Obvestila št. 3 in izračunov iz odločbe o zavrnitvi pritožbe z dne 3. avgusta 2015 mogoče razumeti, da je razlika med zneskom A in zneskom B znesek, ki ga je treba sorazmerno odbiti od družinske pokojnine in pokojnine po starših.

75

Četrtič, v odločbi o zavrnitvi pritožbe z dne 3. avgusta 2015 je pojasnjeno tudi, da je seštevek neto plače Alberta Spagnollija in njegove umrle soproge potreben zaradi tega, ker je treba upoštevati davčne obveznosti glede prihodka v Uniji v skladu s členom 4 Uredbe št. 260/68, in da je metoda izračuna, ki jo je izbrala Komisija za izračun pravic do družinske pokojnine in pokojnine po starših, tista, ki ohranja družinske prihodke v skladu z davčno zakonodajo.

76

Tožeče stranke torej ne trdijo, da je obrazložitev nezadostna, ker na podlagi odločbe o zavrnitvi pritožbe z dne 3. avgusta 2015, v kateri je naveden seštevek „neto plače vdovca“ in neto plačo umrle, ni mogoče razumeti, ali gre za resnični dohodek, torej znesek B, ali fiktivni prihodek vdovca, torej znesek A. Iz pojasnil k tej odločbi namreč jasno izhaja, da gre za fiktivni prihodek, saj se v tej odločbi sklicuje na prihodek, ki se skupaj s plačo, ki bi jo prejela umrla, upošteva za določitev zgornje meje, ki se v skladu s členom 81a Kadrovskih predpisov ne sme prekoračiti, in sicer znesek A.

77

Glede na zgoraj navedeno je treba odločiti, da je obrazložitev Obvestila št. 3, kakor je bila dopolnjena z odločbo o zavrnitvi pritožbe z dne 3. avgusta 2015, zadostna, saj tožečim strankam omogoča, da razumejo metodo izračuna, ki jo uporablja Komisija, cilj Komisije in rezultat ocene njihovih pokojninskih pravic.

78

Trditve tožečih strank, da je bila obrazložitev Obvestila št. 3, kakor je bila dopolnjena z odločbo o zavrnitvi pritožbe z dne 3. avgusta 2015, nezadostna, saj na njeni podlagi niso mogle razumeti metode izračuna, ki jo je uporabila Komisija, je treba zavrniti. Treba pa je ugotoviti, da so tožeče stranke na podlagi zadevne obrazložitve pri Splošnem sodišču lahko izpodbijale utemeljenost te metode.

79

Na drugem mestu, glede trditve tožečih strank o obstoju protislovja med obrazložitvijo Obvestila št. 3 in njegovim izrekom, ki izhaja iz neobstoja povezanosti med izračuni, ki so se uporabili v Obvestilu št. 3 in njegovim izrekom, kakor je bil dopolnjen z odločbo o zavrnitvi pritožbe z dne 3. avgusta 2015, je treba spomniti, kot je bilo navedeno v točki 61 zgoraj, da tožeče stranke ne izpodbijajo več resničnosti dejstev, in sicer podrobnosti glede izračunov, ki jih je izvedla Komisija v različnih obvestilih, med katerimi je tudi Obvestilo št. 3. Na obravnavi so pojasnile, da je to trditev glede obstoja protislovja obrazložitve treba razlagati tako, da se je nanašala na obstoj kršitve obveznosti obrazložitve, ki izhaja iz neseznanitve s podrobnostmi izračunov, uporabljenih v Obvestilu št. 3, zaradi česar ni bilo mogoče razumeti napake, ki je nastala pri izračunu pokojninskih pravic.

80

V zvezi s tem je treba pojasniti, da obrazložitev odločbe ne zahteva, da se izrecno navedejo vse podrobnosti izračuna iz te odločbe. Zadostuje, da zainteresirane stranke lahko razumejo razloge za sprejetje akta, ki se nanje nanaša, cilj, ki mu ta akt sledi, in metodo, ki se uporabi za določitev zneskov njihovih pravic. Navedba vseh izračunov zneskov iz Obvestila št. 3, čeprav je koristna in zaželena, namreč ni nujna za to, da se šteje, da je obveznost obrazložitve izpolnjena, pri čemer je treba vsekakor poudariti, da Komisija z izključnim in sistematičnim zanašanjem na aritmetične formule ne bi smela opustiti izvedbo pravilne presoje pokojninskih pravic tožečih strank glede na okoliščine tega primera (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 2. oktobra 2003, Salzgitter/Komisija, C‑182/99 P, EU:C:2003:526, točka 75 in navedena sodna praksa).

81

Poleg tega okoliščina, da le predložitev nekaterih številčnih podatkov omogoča ugotovitev nekaterih računskih napak, ne zadostuje, da se šteje, da je obrazložitev sporne odločbe nezadostna, saj v okviru nadzora te odločbe s strani sodišča Unije to lahko zahteva vsa dejstva in dokaze, ki jih potrebuje za natančen pregled uporabljenega načina izračuna (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 2. oktobra 2003, Corus UK/Komisija, C‑199/99 P, EU:C:2003:531, točka 150).

82

Ker iz presoje, ki je bila opravljena v točkah od 72 do77 zgoraj, izhaja, da so tožeče stranke na podlagi Obvestila št. 3, kakor je bilo dopolnjeno z obrazložitvijo odločbe o zavrnitvi pritožbe z dne 3. avgusta 2015, lahko razumele razloge za sprejetje akta, ki se nanje nanaša, njegov cilj in metodo, ki je uporabljena za določitev njihovih pravic, je treba trditve, ki jih navajajo za potrditev obstoja kršitve obveznosti obrazložitve, ki je nastala zaradi neobstoja navedbe podrobnosti izračunov njihovih pokojninskih pravic, zavrniti.

83

Tretji tožbeni razlog je zato treba zavrniti.

84

Tožeče stranke s prvim tožbenim razlogom trdijo, da Obvestilo št. 3 ni zakonito in ga je treba razglasiti za nično, ker je bilo s tem, da so bile pokojnine po starših vključene v znesek prihodka, za katerega velja omejitev iz člena 81a Kadrovskih predpisov, povzročeno neupravičeno znižanje zneska družinske pokojnine in pokojnine po starših.

85

Prvič, tožeče stranke poudarjajo, da se izraza „pokojnine po starših“ v množinski obliki ter „vdova in drugi upravičenci“, ki jih zakonodajalec uporablja v členu 81a Kadrovskih predpisov, ne nanašata na pokojnine po starših, ampak na položaje soobstoja preživelega zakonca in nekdanjega razvezanega zakonca ali položaje soobstoja preživelega zakonca in otrok, rojenih v prejšnji zakonski zvezi, kar so položaji, ki so določeni, prvič, v členih 27 in 28 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom in, drugič, v členu 22, prvi odstavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.

86

Drugič, tožeče stranke navajajo, da če se zakonodajalec sklicuje na eno ali drugo vrsto pokojnine, to jasno izhaja iz besedila določb Kadrovskih predpisov, kakršen je bil med drugim primer člena 80(3) in (4) Kadrovskih predpisov, člena 21(1) in (2) ter člena 24 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.

87

Tretjič, tožeče stranke poudarjajo, da imata družinska pokojnina in pokojnina po starših različna cilja. Družinska pokojnina je namenjena temu, da se preživelemu zakoncu zagotovi dodatek k družinskim prihodkom, da se lahko premosti izguba dohodkov umrlega zakonca, medtem ko je pokojnina po starših drugačen solidarnostni prispevek, s katerim se želi zagotoviti samostojnost otrok, ki ostanejo brez staršev. To razlikovanje namenov dveh vrst pokojnin potrjujejo Kadrovski predpisi, ki določajo, prvič, da ko otroci, ki so ostali brez enega od staršev, postanejo polnoletni, lahko zahtevajo, da se njihova pokojnina izplačuje na račun, ki je ločen od računa starša, ki je upravičen do družinske pokojnine, in drugič, da izguba družinske pokojnine ne pomeni izgube pokojnine po starših, ampak, prav nasprotno, povzroči, da se zadnjenavedena podvoji. Drugačen namen teh pokojnin upravičuje različno obravnavanje dohodkov iz družinske pokojnine in dohodkov iz pokojnine po starših, kar pomeni, da se za zadnjenavedene ne uporabi člen 81a Kadrovskih predpisov.

88

Tožeče stranke menijo, da je nezakonita vključitev pokojnine po starših v znesek njihovih prejemkov, za katerega velja omejitev iz člena 81a Kadrovskih predpisov, povzročila znižanje zneska njihove družinske pokojnine in pokojnine po starših za obdobje od 1. julija 2012 do 30. septembra 2013 in za obdobje po 1. oktobru 2013. Do znižanj teh zneskov naj bi namreč prišlo zaradi prekoračitve zgornje meje, ki jo določa člen 81a Kadrovskih predpisov, in sicer zneska 1.629,27 EUR za prvo obdobje in zneska 1.576,92 EUR za drugo obdobje. Upoštevanje pri določanju prihodkov, za katere velja ta zgornja meja, zneska pokojnine po starših v višini 2.088,90 EUR, pa je bilo odločilno za uporabo znižanj zneskov pokojnin, izplačanih tožečim strankam.

89

Tožeče stranke, nazadnje, trdijo, da ker so imela obvestila pred Obvestilom št. 3 enako napako kot zadnjenavedeno, in sicer se je člen 81a Kadrovskih predpisov napačno uporabil za pokojnino po starših, bi morala Komisija upoštevati posledice ničnostne sodbe Splošnega sodišča glede Obvestila št. 3 in na novo izračunati družinske pokojnine in pokojnine po starših v korist tožečih strank z učinkom ex tunc na podlagi člena 41 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.

90

Komisija trditve tožeče stranke izpodbija in trdi, da se člen 81a Kadrovskih predpisov nanaša na družinsko pokojnino in na pokojnino po starših.

91

Odgovoriti je treba torej na vprašanje, ali je treba člen 81a Kadrovskih predpisov razlagati tako, da se nanaša tudi na pokojnine po starših.

92

Uvodoma, prvič, treba je spomniti, da kot je bilo navedeno v točki 7 zgoraj, člen 81a(1)(a) Kadrovskih predpisov določa:

„1.   Ne glede na katere koli druge določbe, zlasti tiste o najnižjih zneskih, ki se izplačujejo upravičencem do družinske pokojnine, skupni znesek družinske pokojnine in družinskih dodatkov, ki se mu odštejejo davki in drugi obvezni odtegljaji, izplačan vdovi in drugim upravičencem, ne sme presegati:

93

Drugič, glede trditve Komisije, navedene na obravnavi, da iz sodbe Sodišča za uslužbence izhaja, da je bila v skladu s členom 81a(1)(c) Kadrovskih predpisov pokojnina po starših vključena v splošni znesek neto pokojnin, ki so bile izplačane upravičencem umrlega uradnika, in sicer znesek, za katerega lahko velja zgornja meja, ki jo določa ta člen (sodba z dne 5. februarja 2016, Bulté in Krempa/Komisija, F‑96/14, EU:F:2016:10, točka 53), je treba navesti, da je v tej zadevi zadevne stranke v postopku niso izpodbijale in torej o tem Sodišče za uslužbence ni moglo dokončno odločiti.

94

Uvodoma je treba navesti, da so pokojnine po starših določene v členu 80 Kadrovskih predpisov, ki spada pod naslov V, poglavje 3, Kadrovskih predpisov, „Prejemki in dajatve iz socialne varnosti“. Te pokojnine so, kot to izhaja tudi iz sodne prakse, resnične pokojnine, za katere kot take velja pokojninska ureditev iz Kadrovskih predpisov (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 23. marca 1993, Huet/Računsko sodiščeT‑8/93, EU:T:1994:35, točka 30).

95

Dalje, treba je navesti, da je način izračuna pokojnine po starših določen v poglavju 4, člen 21, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom na podlagi napotila iz člena 84 Kadrovskih predpisov in da je naslov tega poglavja „Pokojnina po starših“. Na podlagi te pripombe je mogoče ugotoviti, da zakonodajalec izraz „pokojnina po starših“ ni uporabil le za opredelitev pokojnine preživelega zakonca umrlega uradnika, in sicer za družinsko pokojnino stricto sensu, ampak tudi za določbe glede pokojnine po starših. Tako, čeprav je res, kot trdijo tožeče stranke, da se nekatere določbe izrecno sklicujejo na pokojnine po starših, to ne izključuje, da se druge določbe, čeprav jih tožeče stranke ne navajajo izrecno, zanje lahko uporabljajo, če gre za resnične pokojnine, za katere zato veljajo določbe Kadrovskih predpisov, ki se na splošno uporabljajo za pokojnine.

96

Poleg tega, ker je člen 81a Kadrovskih predpisov ena od končnih določb naslova V, poglavje 3, Kadrovskih predpisov in spada med določbe, ki se uporabljajo za pokojnine, med katerimi so pokojnine iz člena 80, člena 81a ni mogoče razlagati tako, da izključuje pokojnine po starših. Uporabo izraza „pokojnine po starših“ v tej določbi v množini je treba razumeti, kot pravilno navaja Komisija, tako, da se sklicuje na vse vrste „pokojnin“, katerih podlaga je smrt uradnika, to pa ni le primer družinske pokojnine, ampak tudi pokojnine po starših. Poleg tega sta, kot pravilno poudarja Komisija, na podlagi člena 80, od prvega do tretjega odstavka, Kadrovskih predpisov in člena 21 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom družinska pokojnina in pokojnina po starših povezani, saj je znesek druge pogojen z zneskom prve.

97

Uporabe člena 81a Kadrovskih predpisov za pokojnino po starših ne morejo ovreči trditve tožečih strank, da se izraza „družinska pokojnina“ in „upravičenci“, ki se uporabljata v členu 81a Kadrovskih predpisov, nanašata na položaje soobstoja, prvič, preživelega zakonca in enega ali več razvezanih nekdanjih zakoncev oziroma položaje soobstoja več razvezanih zakoncev, kar so položaji, ki jih urejata člena 27 in 28 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, in drugič, med preživelim zakoncem in otroki iz prejšnjega zakona umrlega uradnika, kar so položaji, ki jih ureja člen 22, prvi odstavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.

98

Na eni strani, namreč, člen 28 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ki je upoštevna določba v tem primeru, določa, da se v položajih soobstoja preživelega zakonca in enega ali več nekdanjih razvezanih zakoncev oziroma v položajih soobstoja več nekdanjih razvezanih zakoncev enaka družinska pokojnina sorazmerno razdeli med različne upravičence. Če gre za eno in isto pokojnino, se tako na zgoraj navedene položaje izraz „družinske pokojnine“ v množini iz člena 81a(1) Kadrovskih predpisov ne more nanašati.

99

Na drugi strani, če bi z uporabo izrazov „pokojnine“ in „upravičenec“ člen 81a(1) Kadrovskih predpisov urejal položaje soobstoja preživelega zakonca in otrok iz prejšnje zakonske zveze umrlega uradnika, ne pa otrok iz zveze umrlega uradnika in preživelega zakonca, bi to povzročilo, kot to navaja Komisija, neupravičeno različno obravnavanje različnih otrok umrlega uradnika. Medtem ko se otrokom iz zveze umrlega uradnika in preživelega zakonca pokojnine po starših ne omejijo, ker naj se člen 81a(1) Kadrovskih predpisov zanje ne bi uporabljal, bi se pokojnine po starših za otroke iz prejšnje zakonske zveze lahko omejile na podlagi te zadnje določbe. Takega različna obravnavanja, ki je neupravičeno in pomeni kršitev načela enakega obravnavanje, ni mogoče sprejeti.

100

Nazadnje, glede trditve tožečih strank, da imata družinska pokojnina in pokojnina po starših deloma različna cilja, je treba poudariti, da čeprav je to res, pa glede na zgoraj navedeno to ne more zadostovati, da bi se štelo, da se člen 81a(1)(a) Kadrovskih predpisov ne uporablja za pokojnine po starših.

101

Prav tako trditve tožečih strank, da delno različen cilj družinske pokojnine in pokojnine po starših potrjuje dejstvo, da, prvič, otroci lahko, ko postanejo polnoletni, zahtevajo, da se njihova pokojnina nakaže na račun, ki je ločen od računa starša, ki je upravičen do družinske pokojnine, in drugič, da izguba družinske pokojnine ne pomeni izgube pokojnine po starših, ampak prav nasprotno, povzroči podvojitev zneska zadnjenavedene, ne morejo povzročiti dvoma o uporabi člena 81a Kadrovskih predpisov za pokojnine po starših. Ti dve vrsti pokojnine sta namreč skupaj del nadomestil, ki jih družina Spagnolli prejema zaradi smrti enega od zakoncev in katerih skupni znesek se upošteva glede na metodo izračuna, ki jo je uporabila Komisija, da se tako spoštuje načelo preprečevanja obogatitve družine zaradi smrti.

102

Poleg tega je treba navesti, da je sodna praksa sprejela, da je namen pokojnine po starših iz člena 80, četrti odstavek, Kadrovskih predpisov, in sicer tiste, ki je bila izplačana osebam, ki se obravnavajo kot vzdrževani otroci, nadomestilo za dodatne stroške, ki jih ima uradnik glede vzdrževanja otroka (sodba z dne 30. januarja 2003, C/Komisija, T‑307/00, EU:T:2003:21, točka 53), in je treba šteti, da enako velja glede pokojnin po starših, na katere se zlasti nanaša člen 80, tretji odstavek, Kadrovskih predpisov, ki je v tem primeru relevanten za pokojnino, ki se dodeli otrokom Alberta Spagnollija.

103

Namen pokojnine po starših, ki je nadomestilo za dodatne stroške, ki jih ima preživeli uradnik glede vzdrževanja otrok, pripomore k temu, da se ohrani, kot to trdijo tožeče stranke, ekonomska neodvisnost teh otrok. Ker pokojnina po starših omogoča, da se nadomestijo dodatni stroški vzdrževanja otrok, je del družinskih prihodkov in zanjo velja pravilo, s katerim se prepoveduje obogatitev zaradi smrti starša uradnika, ki je pravilo, katerega spoštovanje se zagotavlja z uporabo zgornje meje, določene v členu 81a Kadrovskih predpisov.

104

Glede na zgoraj navedeno je treba šteti, da se člen 81a Kadrovskih predpisov nanaša na družinsko pokojnino in na pokojnino po starših. Zato je metoda izračuna pokojninskih pravic, ki jo je uporabila Komisija, v delu, v katerem obračunava pokojnino po starših pri resničnem prihodku, za katerega velja zgornja meja iz člena 81a, v skladu s to določbo.

105

Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.

106

Glede na zgoraj navedeno je treba tožbo v zadevi T‑568/16 v celoti zavrniti.

107

Tožeče stranke v zadevi T‑599/16 izpodbijajo odločbo o povračilu neupravičeno izplačanih zneskov, ki jo je sprejela Komisija, da bi izterjala zneske družinskih pokojnin in pokojnin po starših, ki so bile tožečim strankam neupravičeno izplačane, ker je bila po njenem mnenju storjena napaka v Obvestilu št. 2, ki je bila v Obvestilu št. 3 popravljena z novimi izračuni njihovih pokojninskih pravic.

108

Kot je to v zadevi T‑568/16 (glej točko 61 zgoraj) in kot je bilo vpisano v zapisnik glavne obravnave, so tožeče stranke v tej zadevi umaknile trditve, s katerimi se izpodbija resničnost dejstev, in sicer zneske in izračune, ki jih je Komisija izvedla v različnih obvestilih, niso pa umaknile izpodbijanja zakonitosti metode izračuna pokojninskih pravic, ki jo je Komisija uporabila v tem obvestilu.

109

Tožeče stranke so na obravnavi umaknile tudi izpodbijanje tega, da ima Komisija možnost uporabe dokumenta, ki je priložen odgovoru na tožbo in ki je sestavljen iz posnetka zaslona rezultata izračuna neto plače uradnika z nazivom AD 9, stopnja 2, z informacijskim instrumentom, imenovanim „kalkulator“.

110

Tožeče stranke v tožbi v bistvu navajajo tri tožbene razloge.

111

Prvi in drugi tožbeni razlog se nanašata na kršitev člena 85 Kadrovskih predpisov. Na tej podlagi tožeče stranke trdijo, da pogoja iz člena 85 Kadrovskih predpisov, in sicer, prvič, obstoj neupravičene obogatitve in, drugič, zavedanje ali dokaz o neupravičenosti plačila, ki izhaja iz napake iz Obvestila št. 2, v tem primeru manjkata.

112

Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela dobrega upravljanja in dolžnosti skrbnega ravnanja. V zvezi s tem tožeče stranke uveljavljajo tudi odškodninski zahtevek za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jim je nastala zaradi načela dobrega upravljanja in dolžnosti skrbnega ravnanja.

113

Komisija uveljavlja ugovor nedopustnosti odškodninskih zahtevkov, za katere meni, da so brez kakršne koli podlage. Izpodbija tudi druge tožbene razloge in trditve, ki jih tožeče stranke navajajo v utemeljitev predlogov za razglasitev ničnosti, in trdi, da jih je treba kot neutemeljene zavrniti.

114

Uvodoma je treba spomniti, da – kot v zadevi T‑568/16 (glej točko 59 zgoraj) – odločba o zavrnitvi pritožbe z dne 4. marca 2016 v tej zadevi nima neodvisne vsebine, saj v bistvenem le potrjuje odločbo o povračilu neupravičeno izplačanih zneskov. Šteti je treba torej, da je tožba usmerjena zoper to zadnjo odločbo (glej v tem smislu sodbi z dne 17. januarja 1989, Vainker/Parlament, 293/87, EU:C:1989:8, točka 8, in z dne 6. aprila 2006, Camós Grau/Komisija, T‑309/03, EU:T:2006:110, točka 43).

115

Tožeče stranke s prvim tožbenim razlogom uveljavljajo kršitev člena 85 Kadrovskih predpisov, saj naj v tem primeru ne bi bilo neupravičene obogatitve. Ta tožbeni razlog je sestavljen iz treh delov. Prvič, tožeče stranke trdijo, da neupravičene pridobitve ni bilo, ker v Obvestilu št. 2 ni bilo napake v zvezi z otroškimi dodatki. Drugič, menijo, da neupravičene pridobitve ni bilo zaradi nezakonitosti iz Obvestila št. 3, v katerem se pokojnine po starših upoštevajo v izračunu zneska, za katerega velja zgornja meja iz člena 81a Kadrovskih predpisov. Tretjič, trdijo, da neupravičene pridobitve ni bilo, ker so bili v tem obvestilu iz zneska fiktivnih prihodkov (znesek A) Alberta Spagnollija neupravičeno izključeni družinski dodatki.

116

Komisija ugovarja, da so vsi trije deli prvega tožbenega razloga neutemeljeni in jih je treba zavrniti. V dupliki dodaja, da je drugi del nedopusten, ker se je prepozno uveljavljal.

117

Ker v prvem delu prvega tožbenega razloga tožeče stranke povzemajo trditve iz zadeve T‑568/16, s katerimi izpodbijajo dejstvo, da se je pri fiktivnem znesku (znesek A) Alberta Spagnollija upošteval dvakratni znesek družinskih dodatkov, in ker – kot je bilo navedeno v točki 108 zgoraj – tožeče stranke na obravnavi niso več izpodbijale resničnosti dejstev, in sicer izračunov, ki jih je izvedla Komisija v različnih obvestilih, je treba šteti, kot da so tožeče stranke umaknile tudi ta del prvega tožbenega razloga.

118

Vsekakor je treba pojasniti, da je bilo zaradi odgovorov, ki jih je podala Komisija na ukrepe procesnega vodstva 25. oktobra 2017, ugotovljeno, da se je za znesek fiktivnega prihodka (znesek A) Alberta Spagnollija iz Obvestila št. 2, in sicer 8.937,32 EUR, obračunalo, kot trdi Komisija, šest otroških dodatkov namesto treh. Tako so bile trditve tožečih strank, da so v znesku 8.937,37 EUR obračunani enojni otroški dodatki, vsekakor neutemeljene.

119

Glede drugega dela prvega tožbenega razloga je treba ugotoviti, da tožeče stranke ponavljajo trditve, navedene v zadevi T‑568/16 v zvezi z besedno, sistematično in teleološko razlago člena 81a Kadrovskih predpisov, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da zaradi metode izračuna Komisije, ki je to določbo uporabila za pokojnino po starših v Obvestilu št. 3, slednje postane nezakonito in torej ni mogoče izkazati obstoja neupravičene koristi.

120

Te trditve pa so bile že zavrnjene kot neutemeljene v okviru zadeve T‑568/16 (glej točke od 92 do 104 zgoraj). Tako jih že na začetku, kot predlagajo tožeče stranke v tej zadevi, ni mogoče sprejeti. Drugi del je treba torej zavrniti kot neutemeljen, ne da bi bilo treba preučiti ugovor nedopustnosti, ki ga glede tega uveljavlja Komisija (glej točko 116 zgoraj).

121

Tožeče stranke s tretjim delom prvega tožbenega razloga trdijo, da neupravičena korist ne obstaja zaradi računskih napak, ki jih vsebuje Obvestilo št. 3, v katerem so povzete trditve, ki so jih navajale že v utemeljitev svojega drugega tožbenega razloga v zadevi T‑568/16.

122

V zvezi s tem je treba spomniti, da po odgovorih, ki jih je predložila Komisija v zvezi z ukrepi procesnega vodstva, tožeče stranke 25. oktobra 2017 niso več izpodbijale resničnosti dejstev, in sicer podrobnosti izračunov, ki jih je izvedla Komisija v različnih obvestilih. Med drugim so umaknile drugi tožbeni razlog iz zadeve T‑568/16, v katerem navajajo iste trditve kot v tretjem delu prvega tožbenega razloga te zadeve, in sicer trditve, v skladu s katerimi izračun v Obvestilu št. 3 vsebuje napake glede obračuna otroških dodatkov (glej točko 115 zgoraj). Šteti je torej treba tudi, da so tožeče stranke umaknile tudi trditve, navedene v točkah 115 in 121 zgoraj.

123

Zaradi celovitosti je treba spomniti, da Obvestilo št. 3 ne vsebuje niti napake glede uporabe člena 81a Kadrovskih predpisov (glej točko 104 zgoraj) niti računske napake glede obračunavanja otroških dodatkov. Člen 81a Kadrovskih predpisov je namreč treba razlagati tako, da se uporablja za pokojnino po starših. Poleg tega izračuni iz Obvestila št. 3 v delu, v katerem so v znesku fiktivnega prihodka (znesek A) Alberta Spagnollija obračunani trije otroški dodatki, kot to izhaja iz odgovorov na ukrepe procesnega vodstva, ki jih je Komisija poslala 25. oktobra 2017, ne vsebujejo napak, ki jih uveljavlja tožeča stranka. Trditve zadnjih glede tega, da ne obstaja neupravičena korist zaradi računskih napak v Obvestilu št. 3, se torej vsekakor izkažejo za neutemeljene.

124

Tožeče stranke v repliki, prvič, dodajajo, da čeprav je treba uporabiti metodo „kalkulatorja“, navedeno v točki 109 zgoraj, ne obstaja neupravičena obogatitev. V zvezi s tem trdijo, da se za obračun fiktivnega prihodka Alberta Spagnollija, ki je znesek A, in njegovega resničnega prihodka, ki je znesek B, ne upošteva člen 81a Kadrovskih predpisov in da v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, ta obračun ne ustreza nujnosti kumulativne obdavčitve prihodkov. Menijo namreč, da čeprav Komisija davek Unije lahko izračuna tako, da sešteje plačo, ki jo je prejel Alberto Spagnolli, in znesek družinske pokojnine, tega seštevka ne more upoštevati za namene uporabe člena 81a Kadrovskih predpisov. Tožeče stranke menijo, da je seštevek prihodkov obeh zakoncev odločilen, ker upošteva znesek skupaj z otroškimi dodatki, ki jih je Alberto Spagnolli prejel pri izračunu resničnega prihodka (znesek B), saj jih je prejemal že pred smrtjo soproge na podlagi člena 67 Kadrovskih predpisov. Tožeče stranke torej trdijo, da je ta seštevek napačen.

125

Drugič, tožeče stranke trdijo, da je zgornjo mejo iz člena 81a treba razumeti kot primerjavo med, na eni strani, solidarnostnimi prispevki, navedenimi v tej določbi, ki se dodelijo le na podlagi tega člena, in na drugi strani, prihodki umrlega uradnika, ki se fiktivno določijo, kot da bi bil ta še živ. Menijo torej, da bi se morala uporabljena metoda razlikovati glede na to, ali je preživeli zakonec sam uradnik, ki je že pred smrtjo prejemal enojen gospodinjski dodatek in enojne otroške dodatke. Menijo, da če je preživeli zakonec sam uradnik, prihodke, ki se mu dodelijo zaradi smrti njegove soproge, sestavljajo vsota enojnih zneskov družinske pokojnine in otroških dodatkov, in iz tega sklepajo, da je v obravnavanem primeru resnični prihodek (znesek B) lahko sestavljen le iz teh dveh zneskov.

126

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se s trditvami, navedenimi v točkah 124 in 125 zgoraj, navajajo novi tožbeni razlogi za nezakonitost Obvestila št. 3. Ti tožbeni razlogi nezakonitosti Obvestila št. 3, kot je bilo navedeno v točki 124 zgoraj, so prvič navedeni v repliki, vloženi v zadevi T‑599/16, ki se med drugim nanaša na razglasitev ničnosti odločbe o povračilu neupravičeno plačanih zneskov. Ni jih, kot je bilo navedeno v točki 66 zgoraj, v tožbi, vloženi v zadevi T‑568/16 za razglasitev ničnosti Obvestila št. 3, niti v tožbi, ki je bila vložena v zadevi T‑599/16.

127

V okviru zadeve T‑599/16 pa ni dopustno, da tožeče stranke uveljavljajo ugovor nezakonitosti v smislu člena 277 PDEU in da celo izpodbijajo zakonitost Obvestila št. 3. Če bi se ugotovilo, da so novi zadevni tožbeni razlogi v okviru zadeve T‑568/16, ki se nanaša na to obvestilo, utemeljeni, bi jih morale navesti. Tudi vprašanje presoje pogojev dopustnosti teh tožbenih razlogov glede na določbe člena 84 Poslovnika Splošnega sodišča je upoštevno le v tem okviru.

128

Ker so tožeče stranke na obravnavi potrdile, da ne umikajo zadevnih trditev, in pojasnile, da so jih predložile pozno, ker so pozno prejele informacije v zvezi z izračuni, ki jih je Komisija uporabila za določitev njihovih pokojninskih pravic, ter so posledično prepozno razumele metodo izračuna, ki jo je Komisija uporabila, je vsekakor treba navesti, da v nasprotju s tem, kar so tožeče stranke trdile na obravnavi, nobena nova pravna ali dejanska okoliščina v zvezi z Obvestilom št. 3 ne upravičuje možnosti, da začne znova teči rok za vložitev tožbe za razglasitev ničnosti tega obvestila.

129

Prvič, iz tožbe, vložene v zadevi T‑568/16, izhaja, da so tožeče stranke razumele, da je Komisija seštela nadomestila, ki sta jih prejela preživeli in umrli zakonec (glej točko 74 zgoraj). Tožeče stranke same namreč v okviru tožbe v zadevi T‑568/16 pojasnjujejo, da je Komisija upoštevala, prvič, fiktivni prihodek (znesek A), ki je sestavljen iz vsote neto plače umrlega zakonca, če bi bil še živ, in iz neto plače preživelega zakonca v času smrti, skupaj s tremi otroškimi dodatki, in drugič, znesek, ki ustreza resničnemu prihodku (znesek B), ki bi ga zakonec dobival, če se ne bi uporabila zgornja meja iz člena 81a, in ki je sestavljen iz vsote neto prihodka preživelega zakonca, družinske pokojnine in pokojnine po starših.

130

Drugič, že v odločbi o zavrnitvi pritožbe z dne 3. avgusta 2015 je bilo navedeno, da glede na to, da je ratio legis člena 81a Kadrovskih predpisov preprečiti obogatitev družine zaradi smrti uradnika, je metoda izračuna, ki jo je uporabila Komisija, izračun razlike med resničnim prihodkom (znesek B) in fiktivnim prihodkom (znesek A), da se sorazmerno odšteje družinska pokojnina in pokojnina po starših.

131

Tretjič, sestave obeh zneskov, ki ustrezata „neto plačam“ Alberta Spagnollija, ki so del fiktivnih prihodkov (znesek A), navedenih v Obvestilu št. 3, in sicer, prvič, znesek v višini 7.722,61 EUR in, drugič, znesek v višini 8.084,74 EUR, ni niti v Obvestilu št. 3, niti v odločbi o zavrnitvi pritožbe z dne 4. marca 2016, niti v odgovoru na tožbo, ki ga je vložila Komisija. Vendar ta opustitev v Obvestilu št. 3 in v drugih obvestilih ni bila ovira, da tožeče stranke razumejo in nato v roku, in sicer v okviru tožbe za razglasitev ničnosti Obvestila št. 3 v zadevi T‑568/16, izpodbijajo metodo za izračun, ki jo je uporabila Komisija, pri kateri se seštejeta plača preživelega zakonca in plača umrlega zakonca. Sprejetje odločbe o povračilu neupravičeno izplačanih zneskov in obvestilo o podrobnostih izračunov, ki je sestavni del fiktivnih plač, ki so navedene v različnih obvestilih, nista novi dejstvi, ki tožečim strankam, ki niso pravočasno izkoristile možnosti, ki jih imajo glede akta, ki se nanje nanaša, omogočijo, da vložijo nove predloge za razglasitev ničnosti Obvestila št. 3 in da obidejo rok za vložitev tožbe zoper to obvestilo.

132

Iz tega izhaja, da so bile trditve, navedene v točkah 124 in 125 zgoraj, ki so se prvič navajale v repliki v zadevi T‑599/16, vsekakor podane prepozno, kar je v nasprotju s členom 84 Poslovnika, in jih je treba zavreči kot nedopustne (glej po analogiji sodbi z dne 6. julija 2000, AICS/Parlament, T‑139/99, EU:T:2000:182, točki 59 in 62 ter navedena sodna praksa, ter z dne 8. marca 2007, France Télécom/Komisija, T‑340/04, EU:T:2007:81, točka 164 in navedena sodna praksa).

133

Glede na navedeno je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.

134

Tožeče stranke z drugim tožbenim razlogom trdijo, da v obravnavanem primeru ni očitno, da so dajatve, prejete iz naslova družinske pokojnine in pokojnine po starših, nezakonite, kar je pogoj iz člena 85 Kadrovskih predpisov za utemeljenost odločbe o povračilu neupravičeno izplačanih zneskov.

135

V zvezi s tem, prvič, tožeče stranke trdijo, da sodbe, navedene v odločbi o zavrnitvi pritožbe z dne 4. marca 2016, v tem primeru niso upoštevne. Te sodbe se namreč nanašajo na položaje, ki se razlikujejo od položaja tožečih strank, in sicer gre za položaj uradnika, prejemnika neupravičenih izplačil, ki je pri zadevnem upravnem organu podal neresnične izjave, oziroma položaj uradnika, ki kljub temu, da je vedel, da je prejel neupravičena izplačila, napake ali dvoma glede obstoja zadevne napake ni prijavil pri upravnemu organu, da bi ta lahko opravil potrebna preverjanja. Drugače kot položaji, ki so bili navedeni v sodbah, navedenih v odločbi o zavrnitvi pritožbe z dne 4. marca 2016, je v obravnavanem primeru uradnik pri upravnem organu večkrat posredoval v skladu z obveznostjo skrbnega ravnanja, ki se zahteva od uradnika. Ta posredovanja so se zlasti nanašala na trditve o prenizki določitvi družinskih pokojnin in pokojnin po starših. Tožeče stranke menijo, da je prav zaradi njihovega posredovanja uprava sprejela Obvestilo št. 2 in določila zvišanje pokojninskih pravic.

136

Drugič, na eni strani bi bilo nerazumno s strani Komisije, da zahteva, da bi tožeče stranke, ko so dosegle spremembo zgornje meje pokojninskih pravic, za katere menijo, da so do njih upravičene, še naprej posredovale pri upravi, da bi preverile, ali se ta ni zmotila pri izračunu zneska njihovih pokojninskih pravic. Na drugi strani, tudi če bi Obvestilo št. 2 vsebovalo napako v korist tožečih strank, Komisija ne more trditi, da Alberto Spagnolli ni izpolnil svoje dolžnosti skrbnega ravnanja s tem, da je o prejetih zneskih razpravljal s Komisijo, niti da bi moral kakor koli priznati, da je bila storjena napaka v njegovo korist.

137

Tretjič, položaj tožečih strank naj bi bil povezan z rešitvijo zahtevnih pravnih vprašanj, kot je to, ali se otroški dodatki obračunajo v izračunu zgornje meje iz člena 81a Kadrovskih predpisov. Zaradi te zahtevnosti morebitne napake upravnega organa ne bi bilo mogoče opredeliti, kot da je „tako očitna, da je zadevna oseba ne bi mogla opaziti“.

138

Četrtič, upravni organ ne more trditi, da bi pri razumevanju Obvestila št. 2 nastal dvom glede obstoja napake, zaradi katere je nastalo neupravičeno izplačilo, ker je bilo v desni vrstici osrednjega dela te priloge, naslovljenega „novi neto znesek M. B. Spagnolli“, obračunanih šest otroških dodatkov. Ta vrstica se namreč nanaša na izračun resničnega dohodka (znesek B), v katerem je bilo pravilno obračunanih šest otroških dodatkov.

139

Petič, nepoznavanje napake, ki je bila storjena v Obvestilu št. 2, jasno izhaja iz pritožbe zoper Obvestilo št. 3. Ta pritožba namreč prikazuje, da so tožeče stranke obrazložitev v Obvestilu št. 2 razumele, kot da je bila povezana z znižanjem plače Alberta Spagnollija zaradi njegove napotitve na drugo delovno mesto in zaradi popravka prejšnje računske napake v njegovo škodo, ki jo vsebuje Obvestilo št. 1. Te obrazložitve tožeče stranke ne povezujejo z domnevno napako uprave, storjeno v korist Alberta Spagnollija pri izračunu otroških dodatkov v njegovem fiktivnem prihodku (znesek A).

140

Šestič, ker je bil Alberto Spagnolli v času smrti soproge uradnik z nazivom AD 12, v času sprejetja Obvestila št. 2 pa uradnik z nazivom AD 9, zaradi izrazov, ki jih je uporabila uprava v Obvestilu št. 2 in v Obvestilu št. 3, in sicer „neto plača Alberta Spagnollija v času smrti“, ni bilo nobenega razloga, da bi se zdelo čudno, da je bila neto plača v času smrti višja kot takratna aktualna plača.

141

Na prvem mestu, Komisija trdi, da ker je Alberto Spagnolli sodeloval pri določanju izračuna, ki se razlikuje od zgornje meje družinske pokojnine in pokojnine po starših, ker je določil višji neto znesek, kot je bil znesek teh pokojnin v Obvestilu št. 2, je vedel, da je bil izračun otroških dodatkov v opredelitvi fiktivnega prihodka (znesek A) drugačen zaradi spremembe zneska teh pokojnin v tem obvestilu. Z drugimi besedami, če bi razlika med vsotami iz Obvestila št. 2, ki so napačne, in vsotami iz Obvestila št. 3, ki so pravilne, izhajala le iz obračuna teh otroških dodatkov v fiktivnem prihodku – v katerem so bili ti dodatki napačno izračunani dvakrat – in ker je bilo sodelovanje Alberta Spagnollija pri popravku, ki ga je izvedla Komisija v Obvestilu št. 2, odločilno, je bil pogoj, da je bil seznanjen s tem, da je bilo izplačilo pokojnin tožečih strank nezakonito, v tem primeru izpolnjen.

142

Komisija na drugem mestu trdi, da je bila napaka iz Obvestila št. 2 vsekakor tako očitna, da bi jo Alberto Spagnolli moral opaziti. Le iz zneska fiktivnega prihodka in zneska resničnega prihodka namreč izhaja, da je drugi znesek, čeprav so v njem otroški dodatki obračunani dvakratno, nižji od prvega. To bi moralo biti za vsakega skrbnega uradnika opozorilo in bi moral ta upravnemu organu prijaviti napako. Poleg tega bi člen 66 Kadrovskih predpisov zlahka pokazal, da je bila osnovna plača preživelega zakonca v nazivu AD 9 težko skladna z zneskom, ki je bil naveden v Obvestilu št. 2, kot sicer potrjuje tudi tiskana različica izračuna, izdelanega z uporabo „kalkulatorja“, ki je bil naveden v točki 109 zgoraj, katerega izvod je bil priložen odgovoru na tožbo.

143

Poleg tega Komisija meni, da se je od Alberta Spagnollija dolžnost skrbnega ravnanja lahko zahtevala popolnoma upravičeno, saj je kot uradnik dosegel visok naziv, in sicer AD 12, preden je bil napoten na drugo delovno mesto v Parmo.

144

Ker mora poleg tega vsak uradnik poznati določbe Kadrovskih predpisov, ki se v tem primeru nanašajo na znesek plače uradnika v nazivu AD 9 (člen 66 Kadrovskih predpisov) in zneske otroških dodatkov (člen 2(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, člen 67 in člen 81, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov), Alberto Spagnolli ne more veljavno trditi, da računska napaka glede določitve zgornje meje družinskih pokojnin, do katerih je bil upravičen s svojimi otroki, ni bila očitna v smislu člena 85, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov. Komisija meni, da ker je bil ta pogoj izpolnjen, je bila odločba o neupravičeno izplačanih zneskih sprejeta na utemeljeni podlagi in je treba tožbo kot neutemeljeno zavrniti.

145

V tem primeru je treba odločiti, ali Komisija na podlagi člena 85 Kadrovskih predpisov upravičeno zahteva vračilo zneskov, ki so bili tožečim strankam neupravičeno izplačani. Ta člen določa, da se mora „[v]sak preplačani znesek […] povrniti, če je prejemnik vedel, da ni pravne podlage za tako plačilo, ali če je bila odsotnost pravne podlage tako očitna, da bi moral vedeti zanjo“. Iz tega besedila izhaja, da je treba za zagotovitev vračila neupravičeno izplačanega zneska dokazati, da je prejemnik dejansko vedel, da ni pravne podlage za tako plačilo, ali da je bil neobstoj pravne podlage tako očiten, da bi za to moral vedeti (sodbe z dne 11. oktobra 1979, Berghmans/Komisija, 142/78, EU:C:1979:233, točka 9; z dne 9. septembra 2008, Ritto/Komisija, F‑18/08, EU:F:2008:110, točka 29, in z dne 21. novembra 2013, Roulet/Komisija, F‑72/12 in F‑10/13, EU:F:2013:184, točka 46).

146

Člen 85 Kadrovskih predpisov torej ureja možnost, da upravni organ izterja vsak neupravičeno plačani znesek, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer, prvič, če je prejemnik vedel, da ni pravne podlage za tako plačilo, in drugič, če je bila odsotnost pravne podlage tako očitna, da bi moral vedeti zanjo.

147

Glede prve predpostavke in če je Komisija to odločila v odločbi o zavrnitvi pritožbe z dne 4. marca 2016, mora upravni organ dokazati, da je prejemnik dejansko vedel, da ni pravne podlage za tako plačilo (sodba z dne 26. junija 2013, Achab/EESO, F‑21/12, EU:F:2013:95, točka 44).

148

Glede druge predpostavke je treba v vsakem obravnavanem primeru upoštevati zmožnost zadevnega uradnika, da opravi potrebna preverjanja (glej sodbo z dne 26. junija 2013, Achab/EESO, F‑21/12, EU:F:2013:95, točka 45 in navedena sodna praksa).

149

V obravnavanem primeru mora Komisija glede prve predpostavke, da se šteje, da je dokaz glede tega, da je Alberto Spagnolli dejansko vedel, da ni bilo pravne podlage za izplačilo tega zneska, izpolnjen, dokazati, da je vedel, prvič, da je bil v fiktivnem prihodku (znesek A), navedenem v Obvestilu št. 2, otroški dodatek obračunan dvakratno, drugič, da je bil ta obračun napačen ter, tretjič, da so bile zaradi tega obračuna družinske pokojnine in pokojnine po starših, ki so bile izplačane na podlagi Obvestila št. 2, brez pravne podlage.

150

Na podlagi trditev Komisije, da je Alberto Spagnolli vedel, da so bili otroški dodatki za fiktivni prihodek, naveden v Obvestilu št. 2, obračunani dvakratno, ker je pri upravi posredoval, da bi dosegel spremembo izračuna njegovih pravic do družinske pokojnine in pokojnine po starših iz Obvestila št. 1, ni mogoče dokazati, da je bila predpostavka glede tega, da je vedel, da ni pravne podlage za tako plačilo, v obravnavanem primeru izpolnjen, in sicer da so bili vse tri predpostavke, navedene v točki 149 zgoraj, izpolnjene. Prvič, te trditve namreč temeljijo le na domnevi. Drugič, komunikacija med tožečimi strankami in upravo se je nanašala na računske napake iz Obvestila št. 1, in ne na metodo izračuna, ki se je uporabila v Obvestilu št. 2. Tretjič, zaradi, na eni strani, dvoumnosti, ki jo je priznal sam OI v odločbi o zavrnitvi pritožbe z dne 3. avgusta 2015, glede izraza „neto plača Alberta Spagnollija v času smrti“, ki je bil uporabljen v Obvestilu št. 2 za določitev fiktivnega prihodka (znesek A), in na drugi strani, ker natančni zneski, ki so obračunani v tem prihodku, niso bile navedene, Komisija ne more trditi, da je Alberto Spagnolli vedel, da je bilo v tem prihodku obračunanih šest otroških dodatkov, niti a fortiori, da je vedel, da je bil ta obračun napačen, in da je poleg tega vedel, da je na tej podlagi prišlo do neupravičenih izplačil.

151

Ker torej Komisija ni dokazala, da je tožeča stranka vedela za napako v smislu člena 85 Kadrovskih predpisov, je treba preveriti, ali je v obravnavanem primeru Komisija lahko pravilno menila, da je bila nezakonitost tega izplačila tako očitna, da je Alberto Spagnolli ni mogel spregledati, torej je treba preveriti, ali je položaj tožečih strank položaj, ki ga predvideva druga predpostavka, navedena v točki 146 zgoraj.

152

V zvezi s tem je treba spomniti, da iz sodne prakse izhaja, da zainteresirani stranki ni treba razmišljati ali preverjati, mora pa, nasprotno, te zneske vrniti takoj, če gre za napako, ki je običajno skrben uradnik, ki mora poznati pravila, ki urejajo njegovo plačo, ne spregleda (sodbi z dne 11. julija 1979, Broe/Komisija, 252/78, EU:C:1979:186, točka 13, in z dne 17. januarja 1989, Stempels/Komisija, 310/87, EU:C:1989:9, točka 10).

153

Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da je med dejstvi in dokazi, ki jih je presojalo sodišče Unije, pri presoji očitnosti napake, ki jo je storila uprava, poleg ravni odgovornosti uradnika, ki je povezana z njegovim nazivom in dobo službovanja, treba upoštevati stopnjo jasnosti določb iz Kadrovskih predpisov, ki določajo pogoje za dodelitev nadomestila, do katerega je zadevna oseba upravičena, in pomen sprememb v njenem osebnem ali družinskem položaju, kadar je izplačilo spornega zneska povezano s presojo, ki jo o takem položaju opravi uprava (glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2015, EESO/Achab, T‑430/13 P, EU:T:2015:122, točka 31 in navedena sodna praksa, in z dne 27. januarja 2016, DF/Komisija, T‑782/14 P, EU:T:2016:29, točki 25 in 27).

154

Iz preučitve te sodne prakse izhaja, da ni mogoče ugotoviti, da nad drugimi merili prevlada obstoj merila dobe službovanja. Nasprotno iz tega izhaja zahteva po upoštevanju vseh dejstev in dokazov, saj okoliščine vsakega primera lahko upravičijo, da se nekatera merila upoštevajo bolj kot druga (sodba z dne 27. februarja 2015, EESO/Achab, T‑430/13 P, EU:T:2015:122, točka 43).

155

Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso ni treba, da zadevni uradnik, ki deluje s potrebno skrbnostjo, lahko natančno ugotovi obseg napake uprave. Glede tega zadostuje, da je zavezan k temu, da upravo s tem ustrezno seznani, če dvomi o utemeljenosti spornih izplačil, da ta uprava izvede potrebna preverjanja (glej sodbo z dne 21. novembra 2013, Roulet/Komisija, F‑72/12 in F‑10/13, EU:F:2013:184, točka 50 in navedena sodna praksa).

156

Uvodoma, navesti je treba, prvič, da je presojo tega, ali je nepravilnost, ki jo je storil upravni organ pri določanju pokojninskih pravic, očitna, drugače kot presojo spoštovanja obveznosti obrazložitve obvestila o spremembi teh pravic, treba izvesti glede na elemente, s katerimi razpolaga zadevna oseba v trenutku, ko je bila storjena zadevna nepravilnost, in sicer v tem primeru v trenutku sprejetja Obvestila št. 2, glede na njene zmožnosti in sposobnosti, povezane z njegenim nazivom, glede na dolžnost skrbnega ravnanja, za katero se razumno pričakuje, da ga izkaže, in glede na jasnost določb, ki urejajo njene pravice.

157

Drugič, navesti je treba, da je v tem primeru presoja „domnevnega védenja“, da ni pravne podlage za plačilo, ki je bilo izplačano tožečim strankam, na eni strani strogo povezana z razumevanjem izračunov pokojninskih pravic, ki jih je uporabila sama uprava, ki omogoča, da se odloči, med drugim, kateri znesek otroškega dodatka je treba obračunati v fiktivnem prihodku (znesek A), in na drugi strani predvideva dostop do podrobnosti izračuna, ki temelji na določitvi neto plače Alberta Spagnollija, ki se upošteva pri fiktivnem prihodku (znesek A).

158

Na prvem mestu, treba je navesti, da izračun pokojninskih pravic, ki ga uporabi Komisija, ne izhaja jasno iz besedila določb, ki se uporabljajo v tem primeru.

159

Člen 81a Kadrovskih predpisov ne določa izrecno seštevanja nadomestil preživelega in umrlega zakonca. To seštevanje je bilo, glede na pojasnila iz odločbe o zavrnitvi pritožbe z dne 3. avgusta 2015, ki jih je potrdila Komisija na obravnavi, izvedeno v interesu tožečih strank (glej točko 66 zgoraj). Ker se ta člen ne nanaša na prihodke Alberta Spagnollija za izračun zgornje meje, ki se ne sme prekoračiti, da se prepreči obogatitev družine zaradi smrti, ta člen tudi ne vsebuje informacij glede zneskov, ki se vključijo v ta prihodek med drugim glede otroških dodatkov.

160

Tudi člen 81, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, v skladu s katerim je „otroški dodatek, ki se izplačuje upravičencu do družinske pokojnine, dvakratni znesek dodatka iz člena 67(1)(b)“, bi lahko zavedel tožeče stranke. Zaradi smrti soproge Alberta Spagnollija so lahko menile, da mora Komisija za ohranitev koristnega učinka te določbe dvakratni znesek otroškega dodatka upoštevati ne le za določitev resničnega prihodka (znesek B), ampak tudi za določitev fiktivnega prihodka (znesek A) preživelega zakonca. Poleg tega formulacija, ki se uporablja v različnih obvestilih za določitev tega zneska, in sicer „neto plača A. Spagnollija v času smrti s tremi vzdrževanimi otroki“, lahko oteži razumevanje sestave fiktivnega prihodka (znesek A) Alberta Spagnollija. To formulacijo je namreč mogoče razumeti tako, da je treba fiktivni prihodek (znesek A) izračunati „v času smrti“ in torej ob upoštevanju smrti – kar bi pomenilo, da se v skladu s členom 81, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov obračuna dvakratni znesek otroškega dodatka, ne pa njegov neobstoj, nasprotno obračuna enkratni znesek otroškega dodatka.

161

Poleg tega je treba poudariti, kot je to potrdila Komisija na obravnavi, da ne obstajajo splošne izvedbene določbe ali dopisi, na podlagi katerih bi bilo mogoče pojasniti metodo za praktično uporabo člena 81a Kadrovskih predpisov v primeru, v katerem sta, kot v obravnavanem primeru, preživeli in umrli zakonec oba uradnika Unije. Pojasnila glede izračunov, ki jih je izvedla Komisija v Obvestilu št. 2, se navedejo šele v odločbi o zavrnitvi pritožbe, ki je bila vložena zoper Obvestilo št. 3, in sicer 3. avgusta 2015. Šele takrat OI navede, da se pri obračunu prihodkov Alberta Spagnollija pri izračunu zgornje meje iz člena 81a Kadrovskih predpisov upošteva prihodek Alberta Spagnollija, ki se izračuna dinamično, in sicer glede na naziv slednjega v času izračuna na fiktivni podlagi, torej če njegova soproga ne bi umrla, in da se zato pri tem prihodku obračuna enkratni znesek otroških dodatkov.

162

Na drugem mestu, treba je spomniti, da niti Obvestilo št. 1, niti Obvestilo št. 1a, niti Obvestilo št. 2 ne vsebujejo podrobnosti glede sestave zneskov fiktivnih prihodkov Alberta Spagnollija (znesek A). Zato ni mogoče trditi, da so imele tožeče stranke na voljo dovolj dejstev in dokazov, da identificirajo ali vsaj domnevajo, prvič, da je Komisija v Obvestilu št. 2 obračunala dvakratni znesek otroških dodatkov v fiktivnem prihodku (znesek A) Alberta Spagnollija, drugič, da je bil ta obračun napačen in, tretjič, da je bil na podlagi tega obračuna znesek neupravičeno izplačan.

163

Poleg tega, ker so bili v Obvestilu št. 1 izvedeni napačni izračuni in je bilo to obvestilo popravljeno z Obvestilom št. 1a, ki je bilo sprejeto istega dne kot Obvestilo št. 2, ga Alberto Spagnolli ni mogel uporabiti kot podlago za razumevanje podrobnosti izračuna, ki ga vsebuje Obvestilo št. 2. Prav tako Obvestilo št. 1a, ker je upoštevalo drugačno plačo in ker je bilo sprejeto po posredovanju Alberta Spagnollija, saj so bile njegove pokojninske pravice določene prenizko, tudi ni akt, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da zadnjenavedeni ni mogel spregledati računske napake iz Obvestila št. 2, na podlagi katerega je prišlo do neupravičene obogatitve, oziroma misliti, da je pripomogel k nastanku take računske napake in da se tako tožečim strankam izplača neupravičeno izplačilo.

164

Poleg tega rekonstrukcija izračunov iz Obvestila št. 2, ki je bila mogoča zaradi dokumentov, ki jih je Komisija predložila v odgovor na ukrepe procesnega vodstva 25. oktobra 2017, kaže na to, da je obračun dvakratnih otroških dodatkov, in sicer šestih otroških dodatkov namesto treh, v fiktivnem prihodku (znesek A) vplival tudi na določitev davka na ta prihodek. Iz tega izhaja, da se razlika med zneskom, ki so ga tožeče stranke neupravičeno prejele na podlagi Obvestila št. 2 in zneskom, ki bi ga namesto tega morale prejeti, ne dobi le tako, da se odštejejo trije otroški dodatki. Torej čeprav je Komisija želela poenostaviti napako iz Obvestila št. 3 tako, da je le obračunala šest otroških dodatkov namesto treh, to ne ustreza resničnemu stanju in predvsem je taka napaka, če ni podrobnosti izračuna na podlagi fiktivnega prihodka (znesek A), vse prej kot očitna.

165

Poleg tega je treba poudariti, da OI v okviru odločbe o zavrnitvi pritožbe z dne 3. avgusta 2015 sam izrecno potrjuje, da zaporedna preučitev različnih obvestil določitve pokojninskih pravic potrjuje, da metoda, ki jo je uporabila Komisija, „ni bila takoj razumljiva“.

166

Poleg tega je treba navesti, da so uradniki Komisije, in sicer uradniki enote PMO.4, ki morajo poznati in pri svojem delu uporabljati metodo za izračun pravic do družinske pokojnine in pokojnine po starših, večkrat storili napake pri izračunu pravic tožečih strank, kot je to razvidno iz več obvestil, ki so si sledila. Popravek Obvestila št. 1 z dne 29. julija 2011 je bil namreč v Obvestilu št. 1a z dne 17. aprila 2012 in v Obvestilu št. 2 z istega dne. Popravek tega Obvestila št. 2 je bil v Obvestilu št. 3 z dne 6. februarja 2015, s katerim je bilo prvonavedeno tudi nadomeščeno. Čeprav je treba navesti, da bi Alberto Spagnolli lahko uporabil kalkulator, naveden v točki 109 zgoraj, pa to še ne pomeni, da je bil obstoj napake tako očiten, da bi jo Alberto Spagnolli moral opaziti. Poleg tega možnost uporabe kalkulatorja zahteva poznavanje podrobnosti izračunov, ki jih uporablja Komisija, če se različni zneski, ki se upoštevajo za izračun pokojninskih pravic, vnesejo ročno.

167

Nazadnje se na podlagi skrbnosti, ki se zahteva s strani uradnika z nazivom, kakršnega ima Alberto Spagnolli, ne more zahtevati – ob neobstoju več elementov, ki se upoštevajo za določitev zadevnih pravic v tem primeru, ob neobstoju jasnosti določb Kadrovskih predpisov in ob obstoju več napak, ki jih je v tistem času storila uprava sama – da zadevni uradnik, ki je v postopku že večkrat posredoval, vztraja pri tem, da od uprave zahteva še naknadno preveritev izračunov, ki jih je ta uporabila, če meni, da je z dobljenim rezultatom zadovoljen, zlasti po tem, ko je posredoval v postopku. V položaju, kakršen je ta v glavni stvari, je razumno pričakovati, da bo po tem, ko je Alberto Spagnolli večkrat posredoval v postopku pred Komisijo, zadnjenavedena pravilno ocenila njegov položaj in ne bo izplačala neupravičenih izplačil. Zahtevati od njega, da se še naprej obrača na upravo, čeprav lahko razumno pričakuje, da so bile njegove pravice do družinske pokojnine in pokojnine po starših pravilno določene, saj je uprava popravila napake iz prvega obvestila o določitvi pokojninskih pravic, zlasti po tem, ko je posredoval v postopku, presega to, kar se razumno pričakuje od njega na podlagi dolžnosti skrbnega ravnanja.

168

Iz zgoraj navedenega izhaja, da trditev Komisije, da bi že samo višji znesek fiktivnega prihodka, navedenega v Obvestilu št. 2, glede na resnični dohodek, ki je bil naveden v tem obvestilu, lahko ustvaril dvom glede obstoja nepravilnosti, ni mogoče sprejeti. Glede na težave pri razumevanju metode za izračun, ki jo je uporabila Komisija, neobstoj splošnih izvedbenih določb ali dopisov, ki bi lahko pojasnili obseg in praktično uporabo člena 81a Kadrovskih predpisov, težave pri razlagi te določbe (glej točke od 92 do 104 zgoraj), neobstoj nekaterih podrobnosti v zvezi z izračuni, ki jih je Komisija izvedla v različnih obvestilih, uporabo izraza „neto plača A. Spagnollija v času smrti“, ki ga sam OI v prvi odločbi o zavrnitvi pritožbe z dne 3. avgusta 2015 obravnava kot dvoumnega, in glede na različne storjene napake Komisija ne more trditi, da je bila nepravilnost izplačil tožečim strankam na podlagi Obvestila št. 2 tako očitna, da je zadevni uradnik glede na svoj naziv ne bi smel spregledati (glej a contrario sodbo z dne 9. septembra 2008, Ritto/Komisija, F‑18/08, EU:F:2008:110, točka 34, v kateri se tožeča stranka ni mogla sklicevati na nobeno dvoumnost besedil upoštevnih določb).

169

Z drugimi besedami, ni mogoče potrditi tega, da bi sposobnosti in znanja, povezana z nazivom Alberta Spagnollija, temu lahko omogočili, da le na podlagi Obvestila št. 2 reši težave pravne razlage zadevnih določb Kadrovskih predpisov v obravnavanem primeru, da identificira izračune, ki jih je uporabila Komisija, in da razume, da je bila v Obvestilu št. 2 napaka, na podlagi katere so bila izplačana neupravičena izplačila.

170

Ker pogoj očitnosti neupravičenega izplačila v tem primeru ni bil izpolnjen, Komisija ni bila upravičena od tožečih strank zahtevati vračila neupravičeno plačanih zneskov.

171

Odločba o povračilu neupravičeno izplačanih zneskov se torej razglasi za nično, ne da bi bilo treba odločati o tretjem tožbenem razlogu za razglasitev ničnosti.

172

Tožeče stranke zatrjujejo odgovornost uprave in zato zahtevajo odškodnino za nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

173

Na prvem mestu, tožeče stranke glede nezakonitosti ravnanja Komisije trdijo, da je bila ta dokazana, pri čemer, na eni strani, pojasnjujejo razloge, na podlagi katerih sta bila Obvestilo št. 3 in odločba o povračilu neupravičeno izplačanih zneskov nezakonita, in na drugi strani, v tretjem tožbenem razlogu dokazujejo, da več kot enoletna zamuda za preučitev odločbe o določitvi pokojninskih pravic in sprejetje odločbe o izterjavi neupravičeno izplačanih zneskov v obravnavanem primeru pomenita hudo napako Komisije ter kršitev načela dobrega upravljanja in dolžnosti skrbnega ravnanja.

174

Kar med drugim zadeva kršitev načela dobrega upravljanja, tožeče stranke trdijo, da glede na to, da je bilo Obvestilo št. 2 sprejeto po formalnem postopku na individualno zahtevo, je Alberto Spagnolli upravičeno računal na zanesljivost tega obvestila, ko je sprejel pomembne življenjske odločitve, zlasti odločitev o napotitvi na drugo delovno mesto v Parmo. Komisija torej ne bi smela čakati tri leta, preden je začela preverjati izračune, zlasti pa ne bi smela za nazaj zahtevati vračila domnevno neupravičeno izplačanih zneskov, ne da bi pri tem kršila načelo dobrega upravljanja in svojo dolžnost skrbnega ravnanja glede Alberta Spagnollija.

175

Glede kršitve obveznosti skrbnega ravnanja bi morala med drugim uprava končati vsak notranji postopek preverjanja ter sprejeti morebitni popravek in odločbo o povračilu morebitno neupravičeno plačanega zneska v roku največ enega leta po sprejetju Obvestila št. 2. Poleg tega bi morala uprava pri sprejetju odločbe o spremembi pokojninskih pravic tožečih strank upoštevati specifičnost okoliščin obravnavanega primera, zlasti prisotnost mladoletnih otrok, selitev družine v Parmo in težko odločitev glede napotitve na drugo delovno mesto pri EFSA po določenem času. Prvič, uprava se namreč ne more sklicevati na to, da ni poznala teh okoliščin, saj se je Alberto Spagnolli nanjo večkrat obrnil, kar so tožeče stranke tudi dokazale s predložitvijo korespondence po elektronski pošti med novembrom 2011 in aprilom 2012. Drugič, uprava ne more trditi, da ni poznala pravil in načel, ki tudi v pravu Unije urejajo položaj mladoletnikov, ki se preselijo iz ene države članice v drugo. Ta pravila in načela naj bi zlasti izhajala iz člena 12 Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok, sklenjene v Haagu 25. oktobra 1980, in iz člena 10 Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 243), na podlagi katerih se načeloma šteje, da se je mladoletna oseba integrirala v socialno okolje države, v kateri je, eno leto po premestitvi, ter ki zahtevajo, da se njen položaj in njene pravice določijo hitro, in sicer v roku, ki običajno ne presega enega leta. Nazadnje, tožeče stranke dodajajo, da znižanje fiktivnega prihodka (znesek A) po obračunu prihodkov Alberta Spagnollija pri izračunu fiktivnih in resničnih dohodkov (zneska A in B) pomeni kršenje dolžnosti skrbnega ravnanja, saj izhaja iz diskrecijskega odločanja uprave, in ne iz izvajanja njene pristojnosti, kar je v nasprotju s tem, kar trdi Komisija.

176

Na drugem mestu, glede nepremoženjske in premoženjske škode, tožeče stranke na eni strani trdijo, da jim je zaradi sprejetja odločbe o povračilu neupravičeno izplačanih zneskov nastala nepremoženjska škoda, in sicer zaradi oslabitve in destabilizacije njihovih čustveni in socialnih vezi zaradi spremembe kraja prebivališča, ki je bila oziroma še bo izvedena v prihodnosti, če bo Alberto Spagnolli prisiljen, da se zaradi novega ekonomskega položaja vrne na delovno mesto uradnika z nazivom AD 12 na Komisiji v Bruslju (Belgija). Ta škoda ustreza razliki med plačilom, ki ga je Alberto Spagnolli prejel kot uradnik z nazivom AD 9, in plačilom, ki ga bi prejel, če bi ostal uradnik z nazivom AD 12 za čas enega leta, ker naj bi obdobje enega leta predstavljalo razumno obdobje za sprejetje in uresničitev odločitve o spremembi kraja zaposlitve in bivanja.

177

Na drugi strani tožeče stranke trdijo, da jim je zaradi ravnanja Komisije nastala premoženjska škoda, ker jim je to retroaktivno in nerazumno prepozno ravnanje povzročilo veliko spremembo njihovega ekonomskega položaja. Tožeče stranke menijo, da to škodo sestavlja, prvič, znesek neupravičeno izplačanih zneskov, ki ga zahteva Komisija, in drugič, razlika med zneskom pokojnin, ki je določen v Obvestilu št. 2, in zneskom, določenim v Obvestilu št. 3, od začetka veljavnosti zadnjenavedenega obvestila do trenutka, ko bi se družina lahko ponovno naselila v kraju svojega prejšnjega prebivališča. Ta rok je ocenjen na eno leto od odločitve v tej zadevi.

178

Tožeče stranke dodajajo, da je prvi del premoženjske škode izgubil svoj pomen v primeru razglasitve ničnosti odločbe o povračilu neupravičeno izplačanih zneskov. Prav tako drugega dela premoženjske škode ne bi bilo več, če bi bilo ugodeno predlogu za razglasitev ničnosti Obvestila št. 3, ki je bil vložen v okviru tožbe v zadevi T‑568/16.

179

Na tretjem mestu, tožeče stranke trdijo, da je vzročna zveza med protipravnim ravnanjem Komisije in škodo, za katero zahtevajo odškodnino, jasno izkazana, ker čeprav se je za odločitev selitve v Parmo odločil Alberto Spagnolli in odločitve ni mogoče pripisati upravi, je zgoraj navedena škoda nastala zaradi nepotrebne zamude pri sprejetju Obvestila št. 3 in odločbe o povračilu neupravičeno izplačanih zneskov.

180

Komisija trdi, da so odškodninski zahtevki nedopustni in neutemeljeni.

181

Na eni strani, Komisija meni, da ni dopustno, da se tožeče stranke v utemeljitev svojih odškodninskih zahtevkov za nepremoženjsko škodo sklicujejo na krivdno ravnanje uprave, ki nima narave odločanja, ker niso najprej vložile odškodninskega zahtevka na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov in nato pritožbe na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov zoper neposredno ali posredno zavrnitev te zahteve. Komisija namreč meni, da je šele po neposredni ali posredni zavrnitvi te pritožbe mogoče vložiti tožbo pri Splošnem sodišču (glej sodbo z dne 12. julija 2011, Komisija/Q, T‑80/09 P, EU:T:2011:347, točka 61 in navedena sodna praksa).

182

Na drugi strani, Komisija trdi, da ni dopustno, da tožeče stranke vložijo odškodninski zahtevek za premoženjsko škodo, katere predmet je znesek, ki ga morajo tožeče stranke vrniti upravi, če bodo predlogi za razglasitev ničnosti odločbe o povračilu neupravičenih izplačanih zneskov zavrnjeni (glej sodbo z dne 24. januarja 1991, Latham/Komisija, T‑27/90, EU:T:1991:5, točka 38 in navedena sodna praksa). Izpodbija torej dopustnost odškodninskega zahtevka za prvi del premoženjske škode (glej točki 177 in 178 zgoraj).

183

Na eni strani, tožeče stranke trdijo, da je odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo dopusten, ker temelji na neposrednih posledicah aktov, katerih ničnost zahtevajo. Zlasti naj bi namreč zamuda uprave pri urejanju njihovih pravic in pri sprejemanju odločbe o povračilu neupravičeno izplačanih zneskov bila tista, zaradi katere naj bi nastala škoda, ki izhaja iz oslabljenega družinskega položaja tožečih strank, katerega popravo zahtevajo. Ta škoda izhaja iz oslabitve in destabilizacije čustvenih in družabnih stikov tožečih strank zaradi spremembe kraja bivališča, do katere je že prišlo ali do katere bo prišlo v prihodnosti, če se bo Alberto Spagnolli moral zaradi novega ekonomskega položaja vrniti na delovno mesto uradnika z nazivom AD 12 na Komisijo v Bruselj. Ta škoda ustreza razliki med plačo Alberta Spagnollija kot uradnika z nazivom AD 9 in plačo, ki bi jo prejemal, če bi ostal uradnik z nazivom AD 12 eno leto, ker naj bi bilo eno leto razumno obdobje za odločitev in uresničitev odločitve o spremembi kraja zaposlitve in bivališča.

184

Na drugi strani tožeče stranke glede dela premoženjske škode, ki ustreza znesku odločbe o povračilu neupravičeno izplačanih zneskov, trdijo, da v sodni praksi, ki jo je navedla Komisija, tožeča stranka ne izpodbija akta, ki se nanjo nanaša, in nato vlaga odškodninsko tožbo, ki izhaja iz tega akta, česar pa naj v tem primeru ne bi bilo, saj sta bila akta, ki posegata v položaj tožečih strank, in sicer Obvestilo št. 3 in odločba o povračilu neupravičeno plačanih zneskov, predmet tožbe za razglasitev ničnosti.

185

Na prvem mestu, glede ugovora nedopustnosti odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso v sistemu pritožb, ki je določen s členoma 90 in 91 Kadrovskih predpisov, odškodninska tožba, ki pa je samostojno pravno sredstvo glede na tožbo za razglasitev ničnosti, dopustna le, če je bil prej uveden predhodni postopek v skladu z določbami Kadrovskih predpisov. Ta postopek se razlikuje glede na to, ali je bila škoda, katere povračilo se zahteva, povzročena z aktom, ki posega v položaj v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov, ali zaradi ravnanja uprave, ki ni imelo narave odločbe. V prvem primeru mora zadevna oseba v določenih rokih pri OI vložiti pritožbo zoper zadevni akt. Nasprotno je treba v drugem primeru upravni postopek začeti z vložitvijo odškodninskega zahtevka v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov. Šele izrecna zavrnitev tega zahtevka ali zavrnitev tega zahtevka zaradi molka organa je odločba, ki lahko posega v položaj in zoper katero je mogoče vložiti pritožbo, šele po izrecni zavrnitvi te pritožbe ali zavrnitvi te pritožbe zaradi molka organa pa je mogoče na Splošnem sodišču vložiti odškodninsko tožbo (glej v tem smislu sodbo z dne 12. julija 2012, Komisija/Nanopoulos, T‑308/10 P, EU:T:2012:370, točka 33; glej tudi sodbo z dne 11. maja 2010, Nanopoulos/Komisija, F‑30/08, EU:F:2010:43, točka 83 in navedena sodna praksa).

186

Nepremoženjska škoda, za katero tožeče stranke zahtevajo odškodnino, naj bi nastala zaradi domnevne zamude Komisije pri odločanju o njihovih pravicah in pri vročanju odločbe o povračilu neupravičeno plačanih zneskov, torej, kot to pravilno poudarja Komisija, zaradi ravnanja uprave, ki nima narave odločbe in ki ni neposredno povezano z vsebino odločb, katerih ničnost zahtevajo tožeče stranke. Iz sodne prakse izhaja tudi, da načeloma zamuda ni akt, ki posega v položaj (glej v tem smislu sodbo z dne 11. maja 2010, Nanopoulos/Komisija, F‑30/08, EU:F:2010:43, točka 99 in navedena sodna praksa).

187

Posledično morajo tožeče stranke spoštovati predhodni postopek v dveh delih, ki je naveden v točki 185 zgoraj, in sicer vložitev odškodninskega zahtevka v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov in nato vložitev pritožbe zoper morebitno odločbo o zavrnitvi odškodninskega zahtevka.

188

V tem primeru je treba ugotoviti, kot to pravilno trdi Komisija, da predhodni postopek v dveh delih, ki je določen v členu 90(1) in (2) Kadrovskih predpisov, ni bil spoštovan.

189

Zato je treba odškodninski zahtevek za povračilo nepremoženjske škode, ki so ga vložile tožeče stranke, zavreči kot nedopusten.

190

Na drugem mestu, glede nedopustnosti odškodninskega zahtevka za premoženjsko škodo, katerega predmet je znesek, ki ga morajo tožeče stranke vrniti upravi, če bodo zavrnjeni predlogi za razglasitev ničnosti odločbe o povračilu neupravičeno plačanih zneskov, ni več treba odločati o dopustnosti tega zahtevka. Prvič, odločba o povračilu neupravičeno plačanih zneskov je bila namreč razglašena za nično. Drugič, tožeče stranke same izrecno navajajo v tožbi, da „ta del premoženjske škode“ izgubi svoj namen, če se odločba o povračilu neupravičeno plačanih zneskov razglasi za nično (glej točko 178 zgoraj). Odškodninski zahtevek za prvi del premoženjske škode je treba torej šteti kot pomožen glede na predlog za razglasitev ničnosti odločbe o povračilu neupravičeno plačanih zneskov.

191

Iz enakih razlogov, kot so tisti, ki so navedeni v točki 190 zgoraj, ni več treba odločati o utemeljenosti zahtevka tožečih strank za odškodnino prvega dela premoženjske škode.

192

Glede odškodninskega zahtevka drugega dela premoženjske škode tožeče stranke navajajo trditve, da je bila uprava odgovorna (glej točke od 172 do 179 zgoraj), in tako zahtevajo odškodnino zlasti za drugi del premoženjske škode (glej točko 177 zgoraj), ki ustreza razliki med zneskom pokojnin, določenim v Obvestilu št. 2, in zneskom pokojnin, določenim v Obvestilu št. 3, od začetka veljavnosti zadnjenavedenega do trenutka, ko se bo družina spet lahko ponovno naselila v kraju svojega prejšnjega bivališča, kar ocenjujejo na rok enega leta od odločitve v tej zadevi.

193

Komisija trdi, da tožeče stranke niso dokazale, da so bili pogoji za nepogodbeno odgovornost uprave v tem primeru izpolnjeni. Na prvem mestu trdi, da je bila glede nezakonitega ravnanja, ki izhaja iz kršitve načel in obveznosti, ki jih navajajo tožeče stranke, v položaju „povezane pristojnosti“, ki zahteva, da sprejme odločbo o povračilu neupravičeno plačanih zneskov, ker je bil upoštevan petmesečni rok in ker so bili pogoji iz člena 85 Kadrovskih predpisov izpolnjeni. Posamezne okoliščine, kot je skrbno ravnanje zadevne stranke, ali učinki, ki bi jih napačno izračunane pokojnine lahko imele posredno na njene življenjske odločitve, tega sprejetja ne morejo preprečiti. Odločitev, da zahteva napotitev v Parmo pod bistveno nižjimi pogoji glede plače, kot jih je imel na začetnem delovnem mestu v Bruslju, je bila izključno odločitev Alberta Spagnollija. Poleg tega je uprava Alberta Spagnollija večkrat zaslišala in je v skladu z načelom dobrega upravljanja vedno hitro ugodila njegovim zahtevam, kot to izhaja iz korespondence med njima. Poleg tega domnevna kršitev obveznosti skrbnega ravnanja ni bila vedno dokazana in ni mogoče uveljavljati nezakonitosti izpodbijane odločbe, ker v skladu s sodno prakso ta obveznost nikakor ne more biti izjema od načela zakonitosti (sodba z dne 23. oktobra 2012, Eklund/Komisija, F‑57/11, EU:F:2012:145, točka 83). Poleg tega domnevna legitimna pričakovanja glede nespremenljivosti izračunov pokojninskih pravic ne bi mogla nastati ob neobstoju natančnih zagotovil Komisije in zaradi dejstva, da so obvestila, ki vsebujejo izračune pokojninskih pravic, vedno vsebovala navedbo, da si OI v skladu s členom 41 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom pridrži pravico do izvedbe kakršnega koli nadzora, in če je to potrebno, do pregleda svoje odločbe, mogoče celo z učinkom ex tunc na podlagi dejstev in dokazov, ki jih ima na voljo. Nazadnje, če so bili spoštovani pogoji, določeni v členu 85 Kadrovskih predpisov, za sprejetje odločbe o povračilu neupravičeno izplačanih zneskov, tožeče stranke ne morejo trditi, da je ta odločitev nezakonita.

194

Na drugem mestu, ni bilo vzročne zveze med, prvič, odločbo o povračilu neupravičeno plačanih zneskov in njeno izvršitvijo ter, drugič, življenjskimi odločitvami tožečih strank, na podlagi katerih jim je nastala škoda, ki jo zatrjujejo. Alberto Spagnolli je namreč svobodno izbral, da se bo preselil v Parmo, in glede na to, da je bila njegova napotitev določena za obdobje petih let, so bile njegova vrnitev v Bruselj in domnevno predvidljive posledice za otroke glede družabnih in čustvenih razmerij predvidljive. Zatrjevane škode torej ni mogoče povezati z domnevno nezakonitim ravnanjem Komisije. Ker bi se poleg tega neupravičeno plačani zneski izterjali obročno, tožeče stranke ne morejo trditi, da bi bilo to povračilo tako hudo, da bi moral Alberto Spagnolli končati svojo napotitev v Parmo.

195

V skladu z ustaljeno sodno prakso se za utemeljenost odškodninske tožbe, vložene na podlagi člena 270 PDEU, zahteva, da so izpolnjeni vsi pogoji, ki zadevajo nezakonitost institucijam očitanega ravnanja, resničnost zatrjevane škode ter obstoj vzročne zveze med domnevnim ravnanjem in navedeno škodo (sodbi z dne 1. junija 1994, Komisija/Brazzelli Lualdi in drugi, C‑136/92 P, EU:C:1994:211, točka 42, in z dne 21. februarja 2008, Komisija/Girardot, C‑348/06 P, EU:C:2008:107, točka 52). Ti trije pogoji so kumulativni. Neobstoj enega od njih zadostuje za zavrnitev odškodninske tožbe.

196

Poleg tega se nepogodbena odgovornost institucij, kadar se uveljavlja na podlagi določb člena 270 PDEU, lahko uveljavlja zaradi same nezakonitosti akta, ki posega v položaj, ali ravnanja, ki nima narave odločbe, ne da bi se bilo treba vprašati, ali gre za dovolj resno kršitev pravnega pravila, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom (glej sodbi z dne 16. decembra 2010, Komisija/Petrilli, T‑143/09 P, EU:T:2010:531, točka 46 in navedena sodna praksa, in z dne 11. maja 2010, Nanopoulos/Komisija, F‑30/08, EU:F:2010:43, točka 131 in navedena sodna praksa).

197

Poleg tega mora biti v skladu s sodno prakso škoda, katere povrnitev se zahteva s tožbo zaradi nepogodbene odgovornosti Unije, resnična in nedvomna, kar mora dokazati tožeča stranka (glej sodbo z dne 9. novembra 2006, Agraz in drugi/Komisija, C‑243/05 P, EU:C:2006:708, točka 27 in navedena sodna praksa). Zadnjenavedena mora dokazati obstoj in obseg škode, ki jo zatrjuje (glej sodbo z dne 16. septembra 1997, Blackspur DIZ in drugi/Svet in Komisija, C‑362/95 P, EU.C:1997:401, točka 31 in navedena sodna praksa).

198

V obravnavanem primeru tožeče stranke trdijo, da sta veliko spremembo ekonomskega položaja, v katerem je družina Spagnolli sprejela odločitev za bivanje v Parmi, povzročila nerazumno pozno sprejetje in retroaktivni učinek Obvestila št. 3 in odločbe o povračilu neupravičeno plačanih zneskov.

199

Ker je bila odločba o povračilu neupravičeno plačanih zneskov razglašena za nično, Obvestilo št. 3 ne bo imelo retroaktivnih učinkov. Tako tožeče stranke ne morejo trditi, da jim je nastala škoda zaradi spremembe njihovega ekonomskega položaja za obdobje med sprejetjem Obvestila št. 2 in sprejetjem Obvestila št. 3. Poleg tega, glede obdobja po sprejetju Obvestila št. 3, odškodninski zahtevek za škodo, ki ustreza razliki med zneskom pokojnin, določenim v Obvestilu št. 2, in zneskom pokojnin, določenim v Obvestilu št. 3, in sicer za eno leto (glej točko 192 zgoraj), če bi mu bilo ugodeno, bi delno obšel zavrnitev tožbe za razglasitev ničnosti, ki je bila vložena proti zadnjenavedenemu obvestilu. Ta zavrnitev namreč zahteva, da se bodo pokojninske pravice izračunale od dne sprejetja Obvestila št. 3 na podlagi tega obvestila. Zato je ta odškodninski zahtevek nedopusten.

200

Vsekakor, kot bo prikazano spodaj, ker škoda, ki jo zatrjujejo tožeče stranke, izhaja neposredno iz njihove življenjske izbire, in ne iz protipravnega ravnanja uprave, obstoj vzročne zveze med tem ravnanjem in to škodo ni dovolj neposreden, da bi šlo za nepogodbeno odgovornost Komisije.

201

Prvič, kot pravilno poudarja Komisija, je Alberto Spagnolli sam zahteval napotitev na delovno mesto v Parmo in je bila ta napotitev določena za pet let. Poleg tega je bila odločitev o napotitvi Alberta Spagnolli sprejeta 10. oktobra 2011 (glej točko 19 zgoraj), in sicer po sprejetju Obvestila št. 1 z dne 29. julija 2011 (glej točko 18 zgoraj), v katerem so bile napačno določene pokojninske pravice tožečih strank, kot trdijo same tožeče stranke in kot izhaja iz sprejetja, 17. aprila 2012, Obvestila št. 1a in Obvestila št. 2. Iz tega izhaja, da je bila izbira, da se preselijo v Parmo, da se otroci izpostavijo začasni selitvi v skladu s pogoji, ki so določeni v pogodbi o napotitvi, ter da sprejmejo drugačne življenjske pogoje in plačo, kot so obstajali pred to napotitvijo, neodvisna od vsake presoje in pregleda pokojninskih pravic tožečih strank. Poleg tega je bila možnost, da se pravice tožečih strank lahko vedno pregledajo v skladu s členom 41 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, izrecno navedena v vseh obvestilih, ki jih je sprejela uprava, kar vodi k temu, da se zavrnejo trditve tožečih strank v zvezi s tem, da so lahko računale na stabilnost svojih ekonomskih položajev.

202

Drugič, odločitev, da ostanejo v Parmi, ki se je domnevno izkazala še posebej škodljiva za ekonomske položaje tožečih strank, je bila po njihovih besedah opravljena na podlagi Obvestila št. 2, ki je bilo sprejeto 17. aprila 2012 (glej točko 20 zgoraj). Poleg tega je do nezakonite zamude uprave prav tako po mnenju tožečih strank prišlo eno leto po sprejetju tega obvestila, kot to izhaja iz njihovih trditev, v skladu s katerimi razumen rok, v katerem bi se moral notranji postopek preverjanja končati s sprejetjem popravka in akta o povračilu neupravičeno izplačanih zneskov, ne bi smel preseči enega leta.

203

Tožeče stranke torej ne morejo trditi, da je zamuda uprave nastala zaradi njihove „škodljive“ izbire, da ostanejo v Parmi, ki je povzročila škodo, za katero menijo, da ustreza razliki med tem, kar so prejele na podlagi Obvestila št. 2, in tem, kar bi morale prejeti na podlagi Obvestila št. 3. Treba je namreč ugotoviti, da čeprav bi bila izpodbijana akta sprejeta v domnevno „razumnem roku“ enega leta od sprejetja Obvestila št. 2, bi to pomenilo pričakovano spremembo neugodnih ekonomskih pogojev za tožeče stranke, ki ne bi mogle dobiti „neupravičeno izplačanih“ dajatev, na podlagi približno triletne uporabe Obvestila št. 3. Iz tega izhaja, da čeprav sta bila Obvestilo št. 3 in odločba o povračilu neupravičeno plačanih zneskov sprejeta prepozno, zaradi te zamude tožečim strankam ni nastala škoda, ki jo zatrjujejo.

204

Ker ne obstaja vzročna zveza med ravnanjem uprave in zatrjevano škodo, odgovornost Komisije ne obstaja in se zato odškodninski zahtevek za vračilo drugega dela premoženjske škode zavrne.

205

Glede na zgoraj navedeno je treba v zadevi T‑599/16 odločbo o povračilu neupravičeno plačanih zneskov razglasiti za nično in tožbo v preostalem zavrniti.

206

Ker se odločba o povračilu neupravičeno plačanih zneskov razglasi za nično, mora Komisija upoštevati posledice sodbe za razglasitev ničnosti, med drugim glede zneskov, ki so bili že predmet dajatev na plačnem listu Alberta Spagnollija. Nasprotno pa, ker je bila tožba za razglasitev ničnosti Obvestila št. 3 zavrnjena, bodo pokojninske pravice tožečih strank v prihodnje ostale določene s tem obvestilom, in sicer od datuma njegovega sprejetja do morebitne nove odločbe o pregledu njihovih pravic, ki jo bo Komisija sprejela v skladu s členom 41 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.

207

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Člen 134(3) Poslovnika določa, da če vsaka stranka uspe samo deloma, nosi vsaka svoje stroške.

208

V obravnavanem primeru glede na tesno povezanost zadev, katerih združitev je bila utemeljena, in glede na to, da tožeče stranke v zadevi T‑568/16 niso uspele, medtem ko v zadevi T‑599/16 Komisija ni uspela glede utemeljenosti predloga za razglasitev ničnosti, je treba na podlagi pravične presoje okoliščin v zadevi odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 23. novembra 2011, Jones in drugi/Komisija, T‑320/07, neobjavljena, EU:T:2011:686, točka 158).

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat)

razsodilo:

Pravni okvir

Dejansko stanje

Postopek

Predlogi strank

Pravo

Zadeva T‑568/16

Dopustnost

Utemeljenost

– Tretji tožbeni razlog

– Prvi tožbeni razlog

Zadeva T‑599/16

Predlogi za razglasitev ničnosti

– Prvi tožbeni razlog

– Drugi tožbeni razlog

Odškodninski zahtevki

– Dopustnost

– Utemeljenost

Stroški