1

Družbe Einhell Germany AG, Hans Einhell Nederlands BV, Einhell France SAS in Hans Einhell Österreich GmbH (v nadaljevanju: skupaj: tožeče stranke) so štiri družbe, ki pripadajo skupini Einhell, ki uvaža med drugim zračne kompresorje s poreklom iz Kitajske. V Evropsko unijo uvažajo predvsem kompresorje, ki jih kupujejo pri družbi Nu Air (Shanghai) Compressors and Tools Co. Ltd (v nadaljevanju: Nu Air Shanghai ali proizvajalec izvoznik), ki ima sedež na Kitajskem in pripada skupini Nu Air.

2

Svet Evropske unije je z Uredbo (ES) št. 261/2008 z dne 17. marca 2008 uvedel dokončno protidampinško dajatev na uvoz nekaterih kompresorjev s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL L 81, str. 1). Za kompresorje, ki jih je izdelala družba Nu Air Shanghai in na katere se nanaša Uredba št. 261/2008 (v nadaljevanju: zadevni izdelki), je bila uporabljena 13,7‑odstotna protidampinška dajatev.

3

Tožeče stranke so v obdobju od junija 2009 do junija 2010 v skladu z določbami člena 11(8) Uredbe Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 10, str. 45), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL L 343, str. 51, v nadaljevanju: osnovna uredba)), vložile več prošenj za vračilo dokončnih protidampinških dajatev, uvedenih z Uredbo št. 261/2008, ki jih je vsaka od njih plačala za uvoz kompresorjev, ki jih je izdelala družba Nu Air Shanghai, in sicer v skupnem znesku 1.067.158,66 EUR. Te prošnje so bile pri Evropski komisiji vložene prek pristojnih nacionalnih organov v Nemčiji, na Nizozemskem, v Franciji in Avstriji.

4

Prošnje za vračilo protidampinških dajatev, plačanih za uvoz kompresorjev, ki jih je izdelala družba Nu Air Shanghai, so poleg tega pri Komisiji vložile družbe, ki pripadajo skupini Nu Air, in sicer družbe Nu Air Compressors and Tools SpA, Nu Air Polska sp. z o.o. in Mecafer (v nadaljevanju: skupaj: povezani uvozniki).

5

Komisija je začela preiskavo o vračilu protidampinških dajatev – plačanih za uvoz kompresorjev, ki jih je izdelala družba – ki se nanaša na obdobje od vključno 1. septembra 2008 do 31. decembra 2009 (v nadaljevanju: obdobje preiskave o vračilu).

6

Komisija je 6. aprila 2011 tožečim strankam poslala štiri informativna gradiva, v katerih so povzeta bistvena dejstva in ugotovitve, na podlagi katerih predlaga, da se za družbo Nu Air Shanghai določi 11,2–odstotna revidirana stopnja dampinga in da se tožečim strankam dodeli delno vračilo.

7

Tožeče stranke so 26. aprila 2011 obvestile Komisijo, da menijo, da je znesek revidirane stopnje dampinga za družbo Nu Air Shanghai nižji od 11,2 %, Komisijo pa so napotile na pripombe, ki jih je v zvezi s tem predložil povezani uvoznik.

8

Komisija je v dopisu z dne 19. julija 2011, naslovljenem na povezanega uvoznika, ugotovila utemeljenost nekaterih pripomb povezanega uvoznika in je stopnjo dampinga zmanjšala na 10,7 %.

9

Povezani uvoznik je prek elektronske pošte 26. julija 2011 Komisiji predstavil nove pripombe, v katerih je izpodbijal metodo izračuna stopnje dampinga, ki jo je uporabila Komisija. Še zlasti je izpodbijal odštetje protidampinških dajatev pri izračunu izvozne cene, pri čemer se je skliceval na ugodnost iz člena 11(10) osnovne uredbe. Nazadnje je prosil Komisijo, naj mu pošlje izračune, na katere se je oprla pri odštetju protidampinških dajatev od uvozne cene, določene na podlagi člena 2(9) osnovne uredbe. Ti izračuni so bili povezanemu uvozniku poslani isti dan po elektronski pošti.

10

Povezani uvoznik je 28. julija 2011 Komisiji poslal elektronsko pošto, v kateri prosi za pojasnila glede njene razlage rezultatov zgorajnavedenih izračunov, Komisija pa je istega dne na njegov dopis odgovorila prav tako prek elektronske pošte.

11

Komisija je 17. oktobra 2011 tožečim strankam poslala štiri dokumente o končnem razkritju, v katerih so povzeta dejstva in bistvene ugotovitve, na podlagi katerih je nameravala revidirati stopnjo dampinga za zadevne izdelke in tožečim strankam dodeliti delno vračilo plačanih dampinških dajatev.

12

Povezani uvoznik je prek elektronske pošte 20. in 21. oktobra 2011 prosil Komisijo za dodatna pojasnila o metodi, ki jo je uporabila za oceno obstoja vpliva protidampinških dajatev na cene pri nadaljnji prodaji zadevnega izdelka prvemu neodvisnemu kupcu s sedežem v Uniji. Komisija ni ugodila tej prošnji in je povezanega uvoznika napotila na pojasnila v njeni prejšnji elektronski pošti z dne 28. julija 2011.

13

Komisija je 6. decembra 2011 sprejela sklepe C(2011) 8831 final, C(2011) 8825 final, C(2011) 8828 final in C(2011) 8810 final (v nadaljevanju: skupaj: izpodbijani sklepi), v katerih je za družbo Nu Air Shanghai določila 10,7‑odstotno revidirano stopnjo dampinga in tožečim strankam dodelila delno vračilo protidampinških dajatev, ki so bile neutemeljeno plačane na podlagi razlike med začetno stopnjo dampinga (13,7 %) in revidirano stopnjo dampinga (10,7 %).

14

Za izračun revidirane stopnje dampinga je bila normalna vrednost zadevnega izdelka konstruirana na podlagi člena 2(3) osnovne uredbe.

15

Poleg tega so bile izvozne cene za prodajo v Unijo, če so se izdelki izvažali neposredno neodvisnim kupcem ali prek povezane trgovske družbe s sedežem zunaj Unije, določene na podlagi dejansko plačanih cen ali cen, ki se plačujejo za zadevne izdelke, v skladu s členom 2(8) osnovne uredbe.

16

Kadar je bil izvoz opravljen prek povezane družbe s sedežem v Uniji in je navedena družba vse uvozne dejavnosti za zadevno blago izvajala kot povezani uvoznik ali proizvajalec izvoznik, je bila izvozna cena določena v skladu s členom 2(9) osnovne uredbe na podlagi cen, po katerih so bili uvoženi izdelki prvič prodani naprej neodvisni stranki s sedežem v Uniji. Da bi ugotovili zanesljivo izvozno ceno, so bile opravljene prilagoditve glede na vse stroške, nastale med uvozom in vnovično prodajo, in ustvarjeni dobiček.

17

V skladu s členom 11(10) osnovne uredbe so bile plačane protidampinške dajatve odštete od konstruirane izvozne cene, ker povezani uvoznik ni dokazal, da so bile te ustrezno odražene v vseh cenah pri nadaljnji prodaji. Poleg tega je bil argument povezanega uvoznika, da naj bi se njegov skupni promet od nadaljnje prodaje zadevnega izdelka povečal za več kot znaša skupni znesek plačanih dajatev za uvoz tega izdelka, zavrnjen, ker ni omajal ugotovitve, da protidampinška dajatev ni bila ustrezno odražena v ceni za nadaljnjo prodajo številnih vrst zadevnega izdelka, in ker cenovna politika ni bila spremenjena tako, da bi odražala plačane protidampinške dajatve.

18

Nazadnje, 10,70‑odstotna stopnja dampinga je bila izračunana s primerjavo povprečne normalne vrednosti glede na vrsto izdelka s ponderirano povprečno izvozno ceno ustrezne vrste zadevnega izdelka.

19

Skratka, Komisija je v Sklepu C(2011) 8831 final prošnji družbe Einhell Germany za vračilo ugodila v višini 157.950,76 EUR, v preostalem, to je za znesek 734.777,06 EUR, pa je prošnjo zavrnila; v Sklepu C(2011) 8825 final je prošnji družbe Hans Einhell Nederlands za vračilo ugodila v višini 21.113,52 EUR, v preostalem, to je za znesek 92.502,22 EUR, pa je prošnjo zavrnila; v Sklepu C(2011) 8828 final je prošnji družbe Einhell France za vračilo ugodila v višini 11.517,09 EUR, v preostalem, to je za znesek 41.077,62 EUR, pa je prošnjo zavrnila; nazadnje v Sklepu C(2011) 8810 final pa je prošnji družbe Hans Einhell Österreich za vračilo ugodila v višini 1800,09 EUR, v preostalem, to je za znesek 6420,30 EUR, pa je prošnjo zavrnila.

20

Tožeče stranke so 17. februarja 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile to tožbo.

21

Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Splošno sodišče (prvi senat) odločilo, da začne ustni del postopka, in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika z dne 2. maja 1991 strankam pisno zastavilo vprašanja ter jih pozvalo, naj predložijo nekatere dokumente. Stranke so upoštevale te ukrepe procesnega vodstva.

22

Tožeče stranke so z dopisom z dne 27. novembra 2014 predložile nove dokazne predloge. S sklepom predsednika prvega senata Splošnega sodišča z dne 5. decembra 2014 so bili vsi ti dokumenti vloženi v spis.

23

Stranke so na obravnavi 12. decembra 2014 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.

24

Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

25

Komisija predlaga Splošnemu sodišču, naj:

26

Člen 48(1) Poslovnika z dne 2. maja 1991 določa:

„V repliki ali dupliki stranke lahko predlagajo nove dokazne predloge. Stranke morajo navesti razloge za zamudo pri njihovi predložitvi.“

27

Ta člen dovoljuje predlaganje dokaznih predlogov v primerih, ki niso zajeti s členom 46(1) Poslovnika z dne 2. maja 1991. Splošno sodišče po analogiji prizna, da je predložitev dokaznih predlogov po dupliki mogoča, če predlagatelju dokaznega predloga pred koncem pisnega postopka zadevni dokazi niso bili na voljo ali če pozna predložitev nasprotne stranke upravičuje dopolnitev spisa, tako da se zagotovi spoštovanje načela kontradiktornosti (sodba z dne 14. aprila 2005 Gaki-Kakouri/Sodišče, C‑243/04 P, EU:C:2005:238, točka 32).

28

Člen 48(1) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991 glede odstopanja od pravil o predložitvi dokaznih predlogov strankam nalaga, da navedejo razloge za zamudo pri predložitvi dokaznih predlogov. Taka obveznost pomeni, da je sodišču priznano pooblastilo za nadzor nad utemeljenostjo obrazložitve zamude pri predložitvi teh dokaznih predlogov in, odvisno od posameznega primera, nad njihovo vsebino ter, če zahteva ni pravno zadostno utemeljena, pooblastilo za njihovo zavrnitev. Še toliko bolj to velja za dokazne predloge, predložene po vložitvi duplike (zgoraj v točki 27 navedena sodba Gaki-Kakouri/Sodišče, EU:C:2005:238, točka 33).

29

V obravnavani zadevi so tožeče stranke v prilogi k elektronski pošti z dne 27. novembra 2014 predložile devet sklepov, ki jih je Komisija izdala v okviru drugih postopkov vračila protidampinških dajatev in je bilo osem izmed njih sprejetih pred koncem pisnega dela postopka ter zadnji po koncu navedenega postopka. Tožeče stranke so za upravičitev zamude pri predložitvi dokaznih predlogov med drugim navedle, da zgorajnavedeni sklepi niso bili objavljeni in da so morale za dostop do teh dokumentov pri Komisiji vložiti več prošenj, ki jim je ta ugodila šele po datumu, določenemu za vložitev replike.

30

Komisija tega ni izpodbijala.

31

V teh okoliščinah je treba dokazne predloge, ki so jih tožeče stranke predložile v prilogi k elektronski pošti z dne 27. novembra 2014, razglasiti za dopustne.

32

Komisija je v Prilogi D.5 k dupliki predložila dokument, ki ga je prejela kot tožena stranka v zadevah Mecafer/Komisija (T‑74/12), Nu Air Polska/Komisija (T‑75/12) in Nu Air Compressors and Tools/Komisija (T‑76/12). Poleg tega se je Komisija v točki 86 duplike pri zavrnitvi utemeljenosti argumentacije tožečih strank sklicevala na vsebino Priloge D.5.

33

Dokument, ki je predmet Priloge D.5, je torej vsaka od tožečih strank v zadevah T‑74/12, T‑75/12 in T‑76/12 predložila kot prilogo k svojim vlogam pri Splošnem sodišču.

34

Komisija je v odgovoru na ustno vprašanje Splošnega sodišča na obravnavi navedla, da v zadevah T‑74/12, T‑75/12 in T‑76/12 od tožečih strank ni zahtevala, naj zaprosijo za dovoljenje za uporabo dokumenta, ki je predmet Priloge D.5 v okviru te zadeve.

35

Tožeče stranke so na obravnavi zatrjevale, da Priloga D.5 ni dopustna.

36

V zvezi s tem je treba spomniti, da ima vsaka zadeva, predložena Splošnemu sodišču, spis, ki vsebuje med drugim listine in vloge strank v zvezi s to zadevo, in da je vsak od teh spisov povsem samostojen. Zadnja navedba je ponazorjena s členom 5(6) Navodil sodnemu tajniku Splošnega sodišča, ki določa, da „[s] procesnim aktom, ki je bil predložen v kateri od zadev in ki je bil vložen v navedeni spis, ni mogoče dopolniti spisa v kateri od drugih zadev“.

37

Po drugi strani pa izhaja iz ustaljene sodne prakse, da v skladu s pravili o obravnavi zadev pred Splošnim sodiščem stranke uživajo varstvo pred neustrezno uporabo listin iz spisa in da imajo zato stranke in intervenientke v določeni zadevi pravico uporabiti procesne akte drugih strank, do katerih jim je bil odobren dostop, le za obrambo svojih interesov v okviru navedene zadeve (sklep z dne 15. oktobra 2009, Hangzhou Duralamp Electronics/Svet, T‑459/07, ZOdl., EU:T:2009:403, točka 13 in navedena sodna praksa).

38

Vendar stranke v določeni zadevi, razen v izjemnih primerih, v katerih bi razkritje dokumenta lahko ogrozilo dobro delovanje sodnega organa, smejo razkriti svoje vloge tretjim osebam (glej zgoraj v točki 37 naveden sklep Hangzhou Duralamp Electronics/Svet, EU:T:2009:403, točka 14 in navedena sodna praksa). V tem smislu lahko stranka postopka pod enakim pogojem privoli, da vlogo, ki jo je predložila v okviru tega postopka, uporabi druga stranka tega postopka v okviru drugega postopka (zgoraj v točki 37 navedeni sklep Hangzhou Duralamp Electronics/Svet, EU:T:2009:403, točka 14).

39

V obravnavani zadevi je treba poudariti, prvič, da dokument, ki je predmet Priloge D.5, vsebuje dve razpredelnici, ki povzemata izračune, ki so jih opravile tožeče stranke v zadevah T‑74/12, T‑75/12 in T‑76/12 za dokaz, da bi revidirana stopnja dampinga družbe Nu Air Shanghai morala biti nižja od te, ki jo je izračunala Komisija.

40

In drugič, da ni dvoma, da Komisiji ni bilo dovoljeno, da bi v okviru te zadeve predložila dokument, ki je predmet Priloge D.5.

41

Zato je treba na podlagi sodne prakse, navedene v točkah 37 in 38 zgoraj, Prilogo D.5 razglasiti za nedopustno.

42

Teh ugotovitev ni mogoče omajati z argumenti, ki jih je Komisija navedla na obravnavi.

43

Prvič, Komisija zatrjuje, da tožeče stranke na obravnavi niso nasprotovale Prilogi D.5, čeprav so imele istega odvetnika kot tožeče stranke v zadevah T‑74/12, T‑75/12 in T‑76/12. Vendar ta okoliščina ne omaja dejstva, da je bila Priloga D.5 predložena brez dovoljenja zadnjenavedenih.

44

Argument Komisije je torej treba zavrniti kot neupošteven.

45

Poleg tega Komisija v bistvu zatrjuje, da so tožeče stranke v tej zadevi podatke, ki so v dokumentu, ki je predmet Priloge D.5, predložile v obliki povzetkov, in sicer v prilogah A.15 in A.16. Treba je torej poudariti, da podatki v prilogah A.15 in A.16 niso isti podatki kot podatki v Prilogi D.5.

46

Argument Komisije je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

47

Glede na navedeno je treba odrediti izločitev Priloge D.5 iz spisa in odstraniti vsako sklicevanje na navedeno prilogo in na njeno vsebino.

48

Tožeče stranke predlagajo, na eni strani, da se na podlagi člena 263 PDEU razglasi delna ničnost izpodbijanih sklepov, in na drugi strani, da se na podlagi člena 264 PDEU navedeni sklepi začasno ohranijo v veljavi.

49

Tožeče stranke v okviru prvega tožbenega predloga v bistvu predlagajo razglasitev delne ničnosti izpodbijanih sklepov v delu, v katerem je Komisija le delno ugodila njihovim prošnjam za vračilo protidampinških dajatev in jim torej ni odobrila vračila, ki presega zneske iz člena 1 navedenih sklepov.

50

Tožeče stranke v podporo svojemu prvemu tožbenemu predlogu navajajo dva tožbena razloga. V okviru prvega tožbenega razloga Komisiji očitajo, da je naredila več očitnih napak pri presoji v okviru opredelitve stopnje dobička, ki je bila odšteta od izvozne cene, konstruirane na podlagi člena 2(9) osnovne uredbe, ter da je kršila člena 2(9) in 18(3) osnovne uredbe. V okviru drugega tožbenega razloga Komisiji v bistvu očitajo, da je očitno napačno presodila, ko je znesek protidampinških dajatev, ki jih je plačal povezani uvoznik, odštela od konstruirane izvozne cene, in da torej ni določila zanesljive izvozne cene in zanesljive stopnje dampinga, pri čemer je kršila člena 2(9) in (11) in 11(10) osnovne uredbe.

51

Splošno sodišče meni, da je primerno najprej preučiti drugi tožbeni razlog, naveden v podporo prvemu predlogu, pred prvim tožbenim razlogom.

52

Tožeče stranke v podporo drugemu tožbenemu razlogu navajajo pet delov, ki temeljijo, prvi na napaki Komisije pri razlagi člena 11(10) osnovne uredbe, ker je menila, da bi vpliv protidampinških dajatev moral biti ugotovljen za vsako vrsto zračnega kompresorja, drugi na negativnem vplivu tega pristopa na določitev zanesljive izvozne cene in zanesljive ponderirane povprečne stopnje dampinga, tretji na kršitvi sodne prakse pritožbenega organa Svetovne trgovinske organizacije (STO) in Sodišča, četrti na dajanju pretiranega pomena temu pristopu v okviru analize cen za nadaljnjo prodajo in nazadnje peti na arbitrarnosti tega pristopa.

53

Splošno sodišče meni, da je treba najprej preučiti prvi del drugega tožbenega razloga ter nato tretji, četrti, peti in drugi del.

54

Tožeče stranke v bistvu zatrjujejo, da je Komisija očitno napačno presodila in napačno uporabila pravo s tem, da je pri oceni, ali so se protidampinške dajatve odražale v ceni za nadaljnjo prodajo prvemu neodvisnemu kupcu s sedežem v Uniji, uporabila analitično metodo ujemanja kontrolne številke izdelka (v nadaljevanju: metoda ujemanja KŠI), ki naj ne bi imela podlage ne v osnovni uredbi ne v sodni praksi. Po mnenju tožečih strank naj bi bila torej ta metoda v nasprotju z jezikovno in teleološko razlago člena 11(10) osnovne uredbe, po kateri bi bilo treba vpliv protidampinških dajatev oceniti po istih pravilih in metodah kot tiste iz člena 2 osnovne uredbe, na katerega izrecno napotuje člen 11(10) navedene uredbe in zato celostno, namreč za zadevni izdelek, in ne za vsako od kontrolnih številk izdelkov (v nadaljevanju: KŠI), ki ga sestavljajo. Poleg tega navajajo, da naj bi metoda ujemanja KŠI uvajala dodatno oviro za neodštetje protidampinških dajatev pri izračunu izvozne cene in naj bi bila zato v nasprotju s členom 11(10) osnovne uredbe, kot se razlaga v smislu člena 9.3.3 Sporazuma o izvajanju člena VI splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994 (GATT) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 189, v nadaljevanju: protidampinški sporazum), ki je v Prilogi 1 A k Sporazumu o ustanovitvi STO (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 82), ki jo prenaša.

55

Komisija izpodbija utemeljenost teh argumentov.

56

Po eni strani je iz sodne prakse razvidno, da imata Svet in Komisija (v nadaljevanju: skupaj: instituciji) na področju ukrepov trgovinske zaščite široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih položajev, ki jih morata preučevati (sodbi z dne 17. julija 1998, Thai Bicycle/Svet, T‑118/96, Recueil, EU:T:1998:184, točka 32, in z dne 25. oktobra 2011 CHEMK in KF/Svet, T‑190/08, ZOdl., EU:T:2011:618, točka 38). Iz tega izhaja, da mora biti nadzor sodišča Unije nad takšno presojo institucij omejen samo na preverjanje upoštevanja postopkovnih pravil, pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana izbira, neobstoja očitne napake pri presoji tega dejanskega stanja in neobstoja zlorabe pooblastil (sodba z dne 14. marca 1990 Gestetner Holdings/Svet in Komisija, C‑156/87, Recueil, EU:C:1990:116, točka 63; zgoraj navedena sodba Thai Bicycle/Svet, EU:T:1998:184, točka 33, in sodba z dne 7. februarja 2013, EuroChem MCC/Svet, T‑84/07, ZOdl., EU:T:2013:64, točka 32).

57

Po drugi strani pa je treba opozoriti, prvič, da člen 2(8) osnovne uredbe določa, da je izvozna cena cena, ki se je dejansko plačala ali se plačuje za izdelek, ko se ta izvozi iz države izvoznice v Unijo. Vendar se v skladu s členom 2(9), prvi pododstavek, osnovne uredbe, v primerih, ko izvozne cene ni ali se zdi, da je nezanesljiva zaradi kake povezave ali kompenzacijskega dogovora med izvoznikom in uvoznikom iz tretje države, izvozna cena lahko računsko določi na podlagi cene, po kateri so uvoženi izdelki prvič preprodani neodvisnemu kupcu, ali, če se izdelki ne preprodajajo neodvisnemu kupcu ali se ne preprodajajo v enakem stanju, kot so bili uvoženi, na kateri koli razumni osnovi (zgoraj v točki 56 navedena sodba CHEMK in KF/Svet, EU:T:2011:618, točka 25).

58

Iz člena 2(9) osnovne uredbe je torej razvidno, da lahko instituciji štejeta, da izvozna cena ni zanesljiva v dveh primerih, in sicer pri povezavi med izvoznikom in uvoznikom ali tretjim ali pri kompenzacijskem dogovoru med izvoznikom in uvoznikom ali tretjim. Razen v teh primerih se morata instituciji – če izvozna cena obstaja – opreti nanjo za določitev dampinga (zgoraj v točki 56 navedena sodba CHEMK in KF/Svet, EU:T:2011:618, točka 26).

59

Drugič, treba je opozoriti, da se v skladu s členom 2(9), drugi pododstavek, osnovne uredbe, če se izvozna cena računsko določi na podlagi cene za prvega neodvisnega kupca ali na drugi razumni podlagi, naredi prilagoditev z namenom upoštevanja vseh stroškov, plačanih med uvozom in preprodajo, vključno z dajatvami in taksami, kakor tudi stopnje dobička, da bi se ugotovila zanesljiva izvozna cena na ravni meja Unije. Člen 2(9), tretji pododstavek, osnovne uredbe pa določa, da postavke, za katere se delajo prilagoditve, vsebujejo razumno stopnjo za prodajne, splošne in upravne stroške ter dobiček (zgoraj v točki 56 navedena sodba CHEMK in KF/Svet, EU:T:2011:618, točka 27).

60

V zvezi s tem je treba dodati, da instituciji prilagoditve iz člena 2(9), drugi in tretji pododstavek, osnovne uredbe opravita po uradni dolžnosti (glej po analogiji sodbe z dne 7. maja 1987, Nachi Fujikoshi/Svet, 255/84, Recueil, EU:C:1987:203, točka 33; Minebea/Svet, 260/84, Recueil, EU:C:1987:206, točka 43, in z dne 14. septembra 1995, Descom Scales/Svet, T‑171/94, Recueil, EU:T:1995:164, točka 66).

61

Tretjič, iz člena 11(10) osnovne uredbe je razvidno, da mora Komisija v postopku pregleda ali vračila protidampinških dajatev, če se odloči računsko določiti izvozno ceno v skladu s členom 2(9) osnovne uredbe, izvozno ceno izračunati brez odštevanja zneskov plačanih protidampinških dajatev, če se dostavijo prepričljivi dokazi, da se dajatev ustrezno odraža v cenah pri nadaljnji prodaji in v vseh nadaljnjih prodajnih cenah v Uniji.

62

Treba je opozoriti, da v obravnavani zadevi tožeče stranke v bistvu Komisiji očitajo, da je glede obstoja vpliva protidampinških dajatev presodila po metodi ujemanja KŠI, in ne celostno, namreč z upoštevanjem povečanja prometa zaradi prodaje vseh modelov zadevnega izdelka, ki ga je ustvaril povezani uvoznik in je bil ugotovljen v obdobju med prvotno preiskavo in preiskavo o vračilu. Po mnenju tožečih strank bi Komisija, če bi opravila to analizo, ugotovila, da se je promet povezanega uvoznika povečal za znesek, ki je večji od zneska protidampinških dajatev, plačanih za uvoz navedenega izdelka, in ki je odražen v odstotku cenovne vrednosti, vrednosti stroška, zavarovanja in prevoznine pri uvozih, opravljenih v obdobju preiskave o vračilu.

63

Utemeljenost argumentov, ki so jih tožeče stranke navedle v podporo prvemu delu drugega tožbenega razloga, je treba proučiti v smislu teh ugotovitev.

64

Prvič, tožeče stranke navajajo jezikovni argument v podporo metodi, ki je opisana v točki 62 zgoraj in po kateri naj bi bilo iz izraza „se ustrezno odraža“, uporabljenega v členu 11(10) osnovne uredbe, v bistvu razvidno, da je treba vpliv protidampinških dajatev presojati v skladu s tem, kar se zahteva ali je primerno, kar po njihovem mnenju pomeni – na podlagi pravil in metod iz člena 2 osnovne uredbe, katerih namen je določiti posamično in enotno stopnjo dampinga za vsakega proizvajalca izvoznika, ne glede na to, ali obstaja več modelov zadevnega izdelka.

65

Komisija izpodbija utemeljenost tega argumenta.

66

Po eni strani je treba v zvezi s tem poudariti, da se ne glede na dvojno napotitev na člen 2 osnovne uredbe, določeno v členu 11(10) iste uredbe, pridevnik „ustrezno“ ne nanaša na metodo preizkusa ali na pravilo iz člena 2 osnovne uredbe, ampak na cilj odražanja protidampinških dajatev v cenah pri nadaljnji prodaji zadevnega izdelka, ki jo izvajajo trgovinske družbe, povezane s proizvajalcem izvoznikom, prvemu neodvisnemu kupcu s sedežem v Uniji, cilj pa je namreč sprememba ravnanja navedenih družb po uvedbi protidampinških dajatev, kar na koncu pomeni odpravo stopnje dampinga, ki je bila prvotno ugotovljena (glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 1996, NMB France in drugi/Komisija, T‑162/94, Recueil, EU:T:1996:71, točke od 76 do 81).

67

Po drugi strani člen 11(10) osnovne uredbe ne določa metode za presojo, ali so dokazi, ki jih predloži uvoznik, ki prosi za vračilo protidampinških dajatev, „prepričljivi“ in ali je bila protidampinška dajatev „ustrezno odražena“ v cenah pri prodaji prvemu neodvisnemu kupcu v Uniji.

68

Zato je treba ugotoviti, da ne obstaja ena, ampak več metod, na podlagi katerih je mogoče oceniti, ali so izpolnjeni pogoji iz člena 11(10) osnovne uredbe.

69

Iz sodne prakse je torej razvidno, da izbira med več metodami izračuna predpostavlja presojo zapletenih ekonomskih položajev, kar omejuje nadzor, ki ga nad tako presojo izvede sodišče Unije (glej po analogiji sodbo z dne 7. maja 1987, NTN Toyo Bearing in drugi/Svet, 240/84, Recueil, EU:C:1987:202, točka 19; zgoraj v točki 60 navedeno sodbo Nachi Fujikoshi/Svet, EU:C:1987:203, točka 21, in zgoraj v točki 66 navedeno sodbo NMB France in drugi/Komisija, EU:T:1996:71, točka 72).

70

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da ima Komisija široko diskrecijsko pravico pri izbiri metode, po kateri se preveri, ali so izpolnjeni pogoji iz člena 11(10) osnovne uredbe, tako da Splošno sodišče na tem področju izvede le omejen sodni nadzor (točka 56 zgoraj).

71

V nasprotju s trditvami tožečih strank torej iz člena 11(10) osnovne uredbe ni mogoče sklepati, da bi bilo treba vpliv protidampinških dajatev presojati celostno.

72

Zato je treba ta argument tožečih strank zavrniti.

73

Drugič, tožeče stranke v bistvu trdijo, da uporabo metode preizkusa, ki temelji na globalnem povečanju prometa, upravičuje to, da gre za le en zadevni izdelek, ki ga je treba obravnavati kot celoto. Kljub temu da gre v obravnavani zadevi za več modelov zračnih kompresorjev, za katere se plača veljavna protidampinška dajatev, je v uvodni izjavi 19 Uredbe št. 261/2008 izrecno navedeno, da se ti modeli za namene prvotne protidampinške preiskave obravnavajo kot en izdelek. Enotnost zadevnega izdelka naj bi po njihovem mnenju potrjevali tudi uvodna izjava 20 osnovne uredbe ter sodba z dne 21. marca 2012, Marine Harvest Norway in Alsaker Fjordbruk/Svet (T‑113/06, EU:T:2012:135).

74

Komisija izpodbija utemeljenost tega argumenta.

75

V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da presoja vpliva protidampinških dajatev po metodi ujemanja KŠI ne posega v enotnost zadevnega izdelka, saj Komisija ni določila stopnje dampinga po KŠI, ampak je za zadevni izdelek določila enotno stopnjo dampinga.

76

Poleg tega v obravnavani zadevi ni sporno, da gre za kompleksen izdelek, pri čemer imajo njegovi modeli različne tehnične značilnosti in precej različne cene. Zato je metoda ujemanja KŠI, katere namen je primerjava kontrolne številke izdelka, katerega značilnosti in cene pri nadaljnji prodaji so podobne, primerna za preizkus spremembe cene pri nadaljnji prodaji zadevnega izdelka v obdobju med prvotno preiskavo in preiskavo o vračilu.

77

Poleg tega je treba poudariti, da na podlagi analitične metode, ki temelji na globalnem povečanju prometa, ni mogoče ugotoviti, ali je povezani uvoznik dejansko spremenil svoje ravnanje na trgu oziroma ali je, nasprotno, izvajal cenovno politiko, ki mu je omogočala kompenzacijo prodaje modelov, ki se manj prodajajo, s prodajo modelov, ki se bolje prodajajo, in je s tem vplival na stopnjo dobička.

78

Poleg tega je v uvodni izjavi 20 osnovne uredbe med drugim navedeno, da „pri vsakem ponovnem izračunu dampinga, ki zahteva rekonstrukcijo izvoznih cen, dajatve ne smejo biti obravnavane kot strošek, do katerega je prišlo med uvozom in ponovno prodajo, pri čemer se navedena dajatev odraža v cenah izdelkov, ki so predmet ukrepov v [Uniji]“.

79

V nasprotju s trditvami tožečih strank torej iz izraza „izdelki, ki so predmet ukrepov“, ki je uporabljen v uvodni izjavi 20 osnovne uredbe, ni mogoče sklepati, da je treba vpliv protidampinških dajatev na zadevni izdelek presojati kot enoto. Uvodna izjava 20 osnovne uredbe se namreč tako kot člen 11(10) navedene uredbe nanaša na „cene pri nadaljnji prodaji“ in „vse nadaljnje prodajne cene“ in na „cene izdelkov, ki so predmet ukrepov v [Uniji]“, v množini. Po jezikovni razlagi navedenih določb bi bilo torej treba proučiti vpliv protidampinških dajatev na vsako prodajno ceno in zato raje po metodi primerjave posameznih poslov, kar v obravnavani zadevi pomeni po metodi ujemanja modelov ali metodi ujemanja KŠI.

80

Nazadnje, sklicevanje tožečih strank na zgoraj v točki 73 navedeno sodbo Marine Harvest Norway in Alsaker Fjordbruk/Svet (EU:T:2012:135) v obravnavani zadevi ni upoštevno, ker se izpodbijanje, o katerem je odločalo Splošno sodišče v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, ni nanašalo na določitev izvozne cene.

81

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Komisija ni očitno napačno presodila, ko je ugotovila, da je bilo v obravnavani zadevi pri preizkusu vpliva protidampinških dajatev bolj primerno uporabiti metodo ujemanja KŠI, in ne metodo celostnega pristopa, ki temelji na povečanju prometa med prvotno preiskavo in preiskavo o vračilu.

82

Zato je treba ta argument tožečih strank zavrniti.

83

Tretjič, tožeče stranke v bistvu trdijo, da naj bi bila metoda ujemanja KŠI, ki jo je uporabila Komisija, v nasprotju s ciljem člena 11(10) osnovne uredbe, kot se razlaga v smislu člena 9.3.3 protidampinškega sporazuma.

84

Najprej je treba poudariti, da iz sodne prakse izhaja, da je treba določbe osnovne uredbe razlagati čim bolj v skladu z ustreznimi določbami protidampinškega sporazuma (glej v tem smislu sodbi z dne 9. januarja 2003, Petrotub in Republica/Svet, C‑76/00 P, Recueil, EU:C:2003:4, točka 57, in z dne 22. maja 2014, Guangdong Kito Ceramics in drugi/Svet, T‑633/11, EU:T:2014:271, točka 38).

85

Unija je namreč osnovno uredbo sprejela, da bi izpolnila svoje mednarodne obveznosti, ki izhajajo iz protidampinškega sporazuma (zgoraj v točki 84 navedena sodba Petrotub in Republica/Svet, EU:C:2003:4, točka 56). Poleg tega je Unija s členom 11(10) osnovne uredbe nameravala izpolniti določene obveznosti iz člena 9.3.3 protidampinškega sporazuma. Člen 11(10) osnovne uredbe je treba torej razlagati v smislu te določbe.

86

V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 9.3.3 protidampinškega sporazuma določa, da „[p]ri ugotavljanju, ali in v kakšni meri je treba dati povračilo, kadar je izvozna cena sestavljena v skladu z odstavkom 3 člena 2 [protidampinškega sporazuma], oblasti upoštevajo vsakršno spremembo normalne vrednosti v stroških, nastalih med uvozom in preprodajo, ter gibanje preprodajne cene, ki je ustrezno izražena v naslednjih prodajnih cenah, in morajo izračunati izvozno ceno brez odbitkov za plačane protidumpinške carine, ko se pridobijo neizpodbitni dokazi v zvezi z zgornjimi spremembami“.

87

Poleg tega člen 2.3 protidampinškega sporazuma določa, da „[s]e v primerih, ko izvozne cene ni ali se [zadevnim organom] zdi, da je nezanesljiva zaradi kake povezave ali kompenzacijskega dogovora med izvoznikom in uvoznikom iz tretje države, izvozna cena lahko računsko določi na podlagi cene, po kateri so uvoženi izdelki prvič preprodani neodvisnemu kupcu, ali, če se izdelki ne preprodajajo neodvisnemu kupcu ali se ne preprodajajo v enakem stanju, kot so bili uvoženi, na kateri koli razumni osnovi“.

88

Člen 2.4, četrti stavek, protidampinškega sporazuma pa določa, da „[je treba v] primerih iz odstavka 3 […] upoštevati stroške, vključno s carinami in dajatvami, ki so nastali med uvozom in prodajo, ter pripadajoči dobiček […]“.

89

Iz navedenega je razvidno, da člen 2.4, četrti stavek, protidampinškega sporazuma, tako kot člen 2(9), drugi pododstavek, osnovne uredbe, določa načelo „dajatev kot strošek“, po katerem dajatve in takse, nastale v obdobju med uvozom in nadaljnjo prodajo, med njimi tudi plačane protidampinške dajatve, pomenijo strošek, ki ga je treba odšteti pri konstruiranju izvozne cene (zgoraj v točki 66 navedena sodba NMB France in drugi/Komisija, EU:T:1996:71, točka 104).

90

V tem okviru je treba ugotoviti, da neodštetje protidampinških dajatev na podlagi člena 9.3.3 protidampinškega sporazuma pomeni izjemo od pravila „dajatev kot strošek“, ki je določeno v členu 2.4, četrti stavek, navedenega sporazuma. Neodštetje protidampinških dajatev, določeno v členu 11(10) osnovne uredbe, je prav tako izjema od pravila „dajatev kot strošek“, določenega v členu 2(9), drugi pododstavek, navedene uredbe.

91

Tako kot vsako izjemo od splošnega pravila je treba neodštetje protidampinških dajatev od konstruirane izvozne cene razlagati ozko (glej po analogiji sodbo z dne 18. marca 2009, Shanghai Excell M&E Enterprise in Shanghai Adeptech Precision/Svet, T‑299/05, ZOdl., EU:T:2009:72, točka 82 in navedena sodna praksa).

92

V obravnavani zadevi je treba poudariti, da bi metoda, ki temelji na povečanju prometa in jo predlagajo tožeče stranke, vodila k ugotovitvi, da so protidampinške dajatve globalno vplivale na stranke povezanega uvoznika. Vendar je Komisija na podlagi metode ujemanja KŠI lahko dokazala, da na več modelov zadevnega izdelka te niso vplivale.

93

Metoda ujemanja KŠI, ki v primeru, kot je ta v obravnavani zadevi, vodi k strožji oceni vpliva protidampinških dajatev, je torej skladnejša z jezikovno in teleološko razlago člena 11(10) osnovne uredbe in ji je zato treba dati prednost pred pristopom, ki temelji na globalnem povečanju prometa v obdobju med prvotno preiskavo in preiskavo o vračilu.

94

Z argumenti tožečih strank ni mogoče izpodbiti te ugotovitve.

95

Tožeče stranke najprej trdijo, da je iz ednine v izrazu „vsakršno gibanje preprodajne cene“, navedenem v členu 9.3.3 protidampinškega sporazuma, mogoče sklepati, da je treba vpliv protidampinških dajatev proučiti celostno.

96

Izrazu „vsakršno gibanje preprodajne cene“ takoj sledi uporaba večine v izrazu „ustrezno izražena v naslednjih prodajnih cenah“. Poleg tega sta izraza „vsakršna sprememba“ in „vsakršno gibanje“, uporabljena v členu 9.3.3 protidampinškega sporazuma, po svoji naravi nedoločena.

97

Tožeče stranke nato trdijo, da je metoda ujemanja KŠI v nasprotju s ciljem člena 9.3.3 protidampinškega sporazuma, in sicer omejiti ovire za neodštevanje protidampinških dajatev. Ta metoda namreč podkrepi zahtevo „double jump“, na podlagi katere so lahko povezanemu uvozniku v celoti povrnjene plačane protidampinške dajatve le, če dokaže, da je cene za nadaljnjo prodajo v Uniji dvignil za znesek, ki je enak dvakratni stopnji dampinga, ali poskušal upravičiti novo „triple jump“ zahtevo.

98

V zvezi s tem je po eni strani iz točk od 89 do 91 zgoraj razvidno, da je treba izvozno ceno za prodajo prek povezanega uvoznika izračunati z odštetjem plačanih protidampinških dajatev na podlagi pravila „dajatev kot strošek“. Poleg tega neodštetje protidampinških dajatev, določeno v členu 11(10) osnovne uredbe, pomeni izjemo od tega načelnega pravila in jo je treba torej razlagati ozko (točka 91 zgoraj). Zahteva „double jump“, ki jo navajajo tožeče stranke, je torej neizogibna posledica neizpolnjenih zahtev iz člena 11(10) osnovne uredbe in s tem posledica uporabe pravila „dajatev kot strošek“.

99

Po drugi strani je treba poudariti, da uporaba metode ujemanja KŠI, če se uporabi dosledno na vseh stopnjah preizkusa prošnje za vračilo, ne pomeni, da so postavljeni dodatni pogoji za vračilo vseh plačanih protidampinških dajatev, ampak zgolj, da se upoštevanje pogojev iz člena 11(10) osnovne uredbe preveri na ravni posamičnih KŠI, in ne na ravni zadevnega izdelka kot celote.

100

Tožeče stranke torej napačno trdijo, da metoda ujemanja KŠI krepi zahtevo „double jump“ oziroma da naj bi celo skušala upravičiti novo oviro za neodštetje protidampinških dajatev.

101

Zato je treba ugotoviti, da metoda ujemanja KŠI ni v nasprotju z jezikovno in teleološko razlago člena 11(10) osnovne uredbe.

102

Argument tožečih strank je zato treba zavrniti.

103

Glede na navedeno Komisija ni storila napake, prvič, s tem, da je ugotovila, da v obravnavani zadevi z metodo, ki temelji na globalnem povečanju prometa in ki jo zagovarjajo tožeče stranke, ni mogoče prepričljivo dokazati, da je povezani uvoznik ustrezno prenesel svoje protidampinške dajatve na svoje stranke s sedežem v Uniji, in drugič, s tem, da je ocenila, da je metoda ujemanja KŠI najprimernejša glede na okoliščine obravnavane zadeve in zlasti glede na zapleteno naravo zadevnega izdelka.

104

Zato je treba prvi del drugega tožbenega razloga zavrniti.

105

Tožeče stranke trdijo, da je preizkus vpliva protidampinških dajatev na podlagi ujemanja KŠI zelo podoben praksi „nastavitve stopenj dampinga na nič“ in da je zato v nasprotju s poročilom pritožbenega organa STO „Evropske skupnosti – protidampinške dajatve na uvoze bombažne posteljnine s poreklom iz Indije“ (WT/DS141/AB/R), sprejetim 1. marca 2001, in sodbo z dne 27. septembra 2007, Ikea Wholesale (C‑351/04, ZOdl., EU:C:2007:547).

106

Komisija izpodbija utemeljenost teh argumentov.

107

Najprej je treba opozoriti, da je Komisija prakso „nastavitve stopenj dampinga na nič“, ki jo sankcionirata pritožbeni organ STO in Sodišče, uporabljala zgolj za izračun globalne stopnje dampinga. V primeru, ko je zadevni izdelek imel več modelov, je ta praksa obsegala na eni strani to, da je bil prištet le znesek dampinga za vse modele, za katere je bila ugotovljena pozitivna stopnja dampinga, po drugi strani pa to, da so bile vse negativne stopnje dampinga nastavljene na nič. Tako izračunani skupni znesek dampinga se je nato izrazil v odstotnem deležu skupne vrednosti vseh izvoznih transakcij za vse modele, ne glede na to, ali so bili predmet dampinga ali ne.

108

V zvezi s tem je treba poudariti, prvič, da tožeče stranke v obravnavani zadevi ne izpodbijajo metode izračuna stopnje dampinga, ampak metodo, ki jo je Komisija uporabila za preverjanje, ali so bili izpolnjeni pogoji za neodštetje protidampinških dajatev od izvozne cene, konstruirane na podlagi člena 2(9) osnovne uredbe. Metoda ujemanja KŠI, ki jo izpodbijajo tožeče stranke, nastopi v fazi pred izračunom stopnje dampinga in ima drug namen.

109

Drugič, tožeče stranke niso predložile nobenega dokaza v podporo svojim trditvam glede podobnosti med prakso „nastavitve stopenj dampinga na nič“ in metodo ujemanja KŠI.

110

Tožeče stranke torej niso dokazale podobnosti med prakso „nastavitve stopenj dampinga na nič“ in metodo ujemanja KŠI.

111

Nazadnje, tožeče stranke so v odgovoru na ustno vprašanje Splošnega sodišča na obravnavi pojasnile, da ima po njihovem mnenju metoda ujemanja KŠI podoben učinek kot praksa „nastavitve stopenj dampinga na nič“, in sicer, da se spremeni izvozna cena in s tem stopnja dampinga.

112

Zgoraj je bilo navedeno, da Komisija ni storila napake, ko je vpliv protidampinških dajatev ocenila po metodi ujemanja KŠI, ki je glede na okoliščine obravnavane zadeve omogočala najnatančnejšo oceno o tem, ali so izpolnjeni pogoji iz člena 11(10) osnovne uredbe (točke 76, 92 in 93 zgoraj).

113

Zato so trditve tožečih strank, da metoda ujemanja KŠI, ki jo je uporabila Komisija, povzroča izkrivljanje izvoznih cen in posledično revidirano stopnjo dampinga, neutemeljene.

114

Glede na navedeno je treba tretji del drugega tožbenega razloga zavrniti.

115

Tožeče stranke trdijo, da je uporaba metode ujemanja KŠI povsem brez pravne podlage.

116

Komisija izpodbija utemeljenost tega argumenta.

117

To, da pristop ujemanja KŠI ni omenjen v osnovni uredbi, ne pomeni, da je nezakonit ali očitno napačen.

118

V zvezi s tem je treba poudariti, da so tožeče stranke v tožbi same priznale, da je primerjava KŠI administrativna tehnika, ki je upravičena v okviru izračuna ponderirane povprečne stopnje dampinga na podlagi člena 2(12) osnovne uredbe, saj zagotavlja pravično primerjavo med več modeli ali vrstami blaga, ki je predmet preiskave in ima različne značilnosti.

119

Vendar tožeče stranke niso pojasnile, zakaj bi primerjava KIŠ ali primerjava modelov lahko bila primerna za izračun stopnje dampinga, ne pa za oceno vpliva protidampinških dajatev.

120

V nasprotju s trditvami tožečih strank instituciji v praksi zgorajnavedene metode vsekakor ne uporabljata samo za izračun stopnje dampinga. Sodišče je med drugim potrdilo uporabo metode primerjave modelov za izračun praga zanemarljivosti prodaje podobnega izdelka, namenjenega potrošnji na notranjem trgu države izvoznice (glej v tem smislu sodbo z dne 5. oktobra 1988, Canon in drugi/Svet, 277/85 in 300/85, Recueil, EU:C:1988:467, točka 14).

121

Glede na navedeno je treba četrti del drugega tožbenega razloga zavrniti.

122

Tožeče stranke v bistvu trdijo, da je metoda ujemanja KŠI, ki jo je uporabila Komisija, arbitrarna, ker naj bi Komisija v drugih zadevah štela, da so pogoji iz člena 11(10) osnovne uredbe izpolnjeni, pri čemer je odobrila upoštevanje ponderirane povprečne cene pri nadaljnji prodaji v Uniji oziroma odobrila nižji dokazni standard, kot se zahteva v obravnavani zadevi.

123

Komisija izpodbija utemeljenost tega argumenta.

124

Prvič, treba je poudariti, da ima Komisija v okviru postopka vračila široko diskrecijsko pravico pri preizkusu, ali so izpolnjeni pogoji za neodštetje protidampinških dajatev od konstruirane izvozne cene (točka 70 zgoraj). To diskrecijsko pravico je treba izvajati za vsak primer posebej, pri čemer je treba upoštevati vsa pomembna dejstva (glej po analogiji zgoraj v točki 56 navedeno sodbo Gestetner Holdings/Svet in Komisija, EU:C:1990:116, točka 43).

125

Drugič, pogoje za neodštetje protidampinških dajatev pri izračunu izvozne cene je treba presojati v smislu dokazov, ki so jih predložili uvozniki, ki zahtevajo neodštetje protidampinških dajatev, in v smislu konkretnih okoliščin vsake zadeve.

126

Zato argumenta tožečih strank glede arbitrarnosti pristopa Komisije v izpodbijanem sklepu v zvezi z njeno dotedanjo ali poznejšo prakso ni mogoče sprejeti (glej po analogiji sodbe z dne 7. maja 1991, Nakajima/Svet, C‑69/89, Recueil, EU:C:1991:186, točka 119; z dne 17. decembra 2010, EWRIA in drugi/Komisija, T‑369/08, ZOdl., EU:T:2010:549, točka 93, in z dne 10. oktobra 2012, Ningbo Yonghong Fasteners/Svet, T‑150/09, EU:T:2012:529, točki 119 in 120).

127

Vsekakor je treba ugotoviti, da tožeče stranke niso dokazale, da so bile okoliščine v obravnavani zadevi povsem enake okoliščinam v drugih postopkih vračila protidampinških dajatev ali pregleda, na katere se sklicujejo v podporo svojemu argumentu glede arbitrarnosti metode ujemanja KŠI.

128

Zlasti je treba poudariti, da se okoliščine v obravnavani zadevi razlikujejo od okoliščin v drugih zadevah, ki so podlaga za Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 60/2012 z dne 16. januarja 2012 o zaključku delnega vmesnega pregleda v skladu s členom 11(3) Uredbe (ES) št. 1225/2009 protidampinških ukrepov, ki se uporabljajo za uvoz fero-silicija s poreklom med drugim iz Rusije (UL L 22, str. 1), ki so jo tožeče stranke predložile v prilogi k tožbi; in podlaga za sklepe Komisije z dne 10. avgusta 2012 o prošnjah za vračilo protidampinških dajatev, plačanih za uvoz fero-silicija s poreklom iz Rusije, ki so jih tožeče stranke predložile v prilogi k dopisu z dne 24. novembra 2014 (v nadaljevanju: zadeve o fero-siliciju s poreklom iz Rusije). Komisija je namreč v dupliki in na obravnavi pojasnila, da je v zadevah o fero-siliciju s poreklom iz Rusije zadevne izdelke razdelila na štiri KŠI in nato preizkusila, ali so bili pogoji iz člena 11(10) osnovne uredbe izpolnjeni za vsako KŠI. Po drugi strani pa je ugotovila, da so protidampinške dajatve nedvomno vplivale na eno od štirih KŠI, ki je pomenila več kot 80 % zadevnih poslov, kar je po njenem mnenju zadostovalo za ugoditev prošnji za neodštetje protidampinških dajatev od izvozne cene, konstruirane na podlagi člena 2(9) osnovne uredbe.

129

V obravnavani zadevi pa ni sporno, da za pet od desetih najbolje prodajanih KŠI ni bilo dokazano, da so protidampinške dajatve bremenile stranke povezanega uvoznika.

130

V tem okviru tožeče stranke ne morejo očitati Komisiji, da nikakor ni sprejela enake rešitve kot v zadevah o fero-siliciju s poreklom iz Rusije.

131

Zato je treba peti del drugega tožbenega razloga zavrniti.

132

Tožeče stranke v bistvu trdijo, da je odštetje vseh protidampinških dajatev pri izračunu izvozne cene nesorazmerno, če vključuje dajatve, plačane za modele ali KŠI, pri katerih so se protidampinške dajatve odražale v nadaljnjih prodajnih cenah. Komisiji torej ni uspelo določiti zanesljive izvozne cene in zanesljive ponderirane povprečne stopnje dampinga.

133

Komisija izpodbija utemeljenost teh argumentov.

134

Najprej je treba opozoriti, da člen 11(10) osnovne uredbe pomeni izjemo od pravila „dajatev kot strošek“, določenega v členu 2(9), drugi pododstavek, navedene uredbe. Možnost neodštetja protidampinških dajatev od konstruirane izvozne cene je torej treba razlagati ozko (točki 90 in 91 zgoraj).

135

Poleg tega je Komisija s preizkusom vpliva protidampinških dajatev na podlagi primerjave KŠI ugotovila, da za veliko večino KŠI ni bilo dokazano, da so protidampinške dajatve bremenile cene pri nadaljnji prodaji in vse nadaljnje prodajne cene v Uniji.

136

Vendar je primerjava KŠI, ki jo je opravila Komisija, hkrati pokazala, da so cene pri nadaljnji prodaji – za pet od desetih najbolje prodajanih KŠI – ki jih je povezani uvoznik zaračunaval neodvisnim strankam s sedežem v Uniji, odražale plačane protidampinške dajatve. Kot je razvidno iz preglednice, ki jo je Komisija sestavila in priložila svoji elektronski pošti z dne 26. julija 2011 ter so jo tožeče stranke predložile v prilogi A. 15 k tožbi, vseh pet zgorajnavedenih KŠI ustreza po eni strani količini 119.523 prodanih zračnih kompresorjev od skupnega števila 229.239 zračnih kompresorjev, ki so jih v obdobju preiskave o vračilu prodale družbe uvoznice, ki so povezane s proizvajalcem izvoznikom in imajo sedež v Uniji, po drugi strani pa več kot 50 % skupne cenovne vrednosti, vrednosti stroška, zavarovanja in prevoznine pri tej prodaji.

137

V smislu teh opozoril in pojasnil je torej treba proučiti, ali je Komisija očitno napačno presodila in s tem kršila člena 2(9) in (11) ter 11(10) osnovne uredbe, s tem da je protidampinške dajatve, ki jih je plačal povezani uvoznik, odštela od konstruirane izvozne cene, čeprav so bile cene za nekatere KŠI dejansko obremenjene s temi dajatvami.

138

Najprej je treba poudariti, kot pravilno zatrjujejo tožeče stranke, da med členoma 2(9) in 11(10) osnovne uredbe obstaja neizpodbitna povezava.

139

Prvič, člen 11(10) osnovne uredbe dejansko dvojno napotuje na člen 2 in 2(9) navedene uredbe.

140

Drugič, v okviru postopka pregleda ali vračila protidampinških dajatev je preizkus vpliva protidampinških dajatev na stranke povezanega uvoznika, določen v členu 11(10) osnovne uredbe, korak pri izračunu izvozne cene, konstruirane na podlagi člena 2(9) navedene uredbe. Protidampinške dajatve bodo namreč v skladu z rezultatom tega preizkusa odštete od konstruirane izvozne cene in bodo tako neposredno vplivale na znesek navedene cene, kar pomeni, da bo nujno nižja, kot če protidampinške dajatve ne bi bile odštete.

141

Poleg tega je treba poudariti, da nižja, ko je izvozna cena, večja je razlika glede na normalno vrednost in večja je revidirana stopnja dampinga.

142

Člen 11(10) osnovne uredbe torej vpliva na konstrukcijo izvozne cene in posredno na izračun revidirane stopnje dampinga.

143

Komisija mora v tem okviru za uporabo člena 2(9) in (11) ter člena 11(10) osnovne uredbe uporabiti usklajene metode.

144

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Komisija pri izračunu izvozne cene, ker je zadevni izdelek v Uniji prodal posrednik povezanega uvoznika, menila, da je med drugim glede na naravo zadevnega izdelka bolj primerno, da se preveri, ali so protidampinške dajatve bremenile vsako KŠI.

145

Poleg tega je Komisija primerjavo KŠI uporabila po eni strani pri izračunu enotne ponderirane povprečne izvozne cene in enotne ponderirane povprečne normalne vrednosti za vsako KŠI in po drugi strani pri izračunu stopnje dampinga za vsako KŠI pred izračunom enotne stopnje dampinga za zadevni izdelek.

146

Vendar Komisija ni upoštevala vseh posledic metode ujemanja KŠI, za uporabo katere se je sama odločila, saj je zavrnila neodštetje protidampinških dajatev od izvoznih cen KŠI, pri katerih so se protidampinške dajatve odražale v cenah pri nadaljnji prodaji in vseh nadaljnjih prodajnih cenah v Uniji. Posledično je od izvozne cene, konstruirane na podlagi člena 2(9) osnovne uredbe, odštela vse plačane protidampinške dajatve, s čimer je umetno znižala enotno ponderirano povprečno izvozno ceno na KŠI in s tem povečala mero revidirane stopnje dampinga družbe Nu Air Shanghai.

147

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ki vpliva na mero revidirane stopnje dampinga in s tem na znesek protidampinških dajatev, ki jih je treba vrniti tožečim strankam, pri čemer je treba spomniti, da je ta znesek razlika med prvotno stopnjo dampinga in revidirano stopnjo dampinga (točka 13 zgoraj).

148

Z argumenti Komisije ni mogoče ovreči navedene ugotovitve.

149

Prvič, Komisija v bistvu trdi, da v skladu z ozko razlago člena 11(10) osnovne uredbe plačanih protidampinških dajatev ni mogoče odšteti zgolj za nekatere posle, modele ali KŠI, za druge pa ne, ker s tem ne bi bilo mogoče odpraviti tveganja za obidenje prava in za manipulacijo cen ter bi to bilo torej v nasprotju s ciljem člena 11(10) osnovne uredbe, da se izključi vsaka možnost izkrivljanja cen pri nadaljnji prodaji ali vseh nadaljnjih prodajnih cen, ki izhaja iz dampinške prakse. Namreč, če bi bilo dovoljeno delno neodštetje protidampinških dajatev, bi povezani uvoznik lahko vzpostavil notranje kompenzacijske mehanizme, na primer s prenosom protidampinških dajatev na ceno KŠI, za katere je povpraševanje manj prožno, ne pa na ceno drugih KŠI, za katere je povpraševanje zelo prožno.

150

V zvezi s tem je treba opozoriti, prvič, da člen 11(10) osnovne uredbe ne določa metode za oceno, ali so bile protidampinške dajatve ustrezno prenesene na cene pri nadaljnji prodaji in vse nadaljnje prodajne cene v Uniji, in da ima Komisija posledično na tem področju široko diskrecijsko pravico (točke od 67 do 70 zgoraj). Poleg tega člen 11(10) osnovne uredbe, v nasprotju s trditvami Komisije, Komisiji ne nalaga sistematičnega odštetja vseh plačanih protidampinških dajatev v primeru, kot je ta v obravnavani zadevi, v kateri iz preizkusa – opravljenega po metodi ujemanja KŠI – ali so bile protidampinške dajatve prenesene, ni mogoče sklepati, da so te bremenile vse KŠI, ampak zgolj nekatere med njimi.

151

Po drugi strani Komisija ni dokazala, da je v obravnavani zadevi povezani uvoznik obšel zakon, ko je vzpostavil kompenzacijske mehanizme med najbolje prodajanimi KŠI in najmanj prodajanimi KŠI, ali med KŠI, za katere je bilo povpraševanje manj prožno, in KŠI, za katere je bilo zelo prožno.

152

Zato je treba ta argument Komisije zavrniti.

153

Drugič, Komisija trdi, da bi bilo treba delno neodštetje protidampinških dajatev izključiti, ker ga v praksi ni mogoče uporabiti za nove izdelke. Kajti, če ni primerljivih izdelkov, ki bi bili prodani v času prvotne preiskave, ni mogoče preveriti, ali so njihove cene pri nadaljnji prodaji narastle toliko, da so v njih lahko odražene plačane protidampinške dajatve.

154

Vendar je v členu 11(10) osnovne uredbe določen le en pogoj, in sicer, da povezani uvoznik predloži dokaze, na podlagi katerih je mogoče sklepati o prenosu protidampinških dajatev na cene pri nadaljnji prodaji in vse nadaljnje prodajne cene v Uniji.

155

V tem okviru se dokaz o prenosu protidampinških dajatev na cene pri nadaljnji prodaji in vse nadaljnje prodajne cene v Uniji lahko predloži pod pogojem, da je „prepričljiv“, v kakršni koli obliki, in ne zgolj s primerjavo cen pred naložitvijo protidampinških dajatev in cen po njihovi naložitvi.

156

Zato je treba ta argument Komisije zavrniti.

157

Glede na navedeno je Komisija očitno napačno presodila, ker je protidampinške dajatve odštela globalno, in ne zgolj od izvoznih cen KŠI, za katere je po primerjavi KŠI ugotovila, da dajatve niso bile prenesene na cene pri nadaljnji prodaji in vse nadaljnje prodajne cene v Uniji, in je s tem kršila člen 2(9) in (11) ter člen 11(10) osnovne uredbe.

158

Ni sporno torej, da – če Komisija ne bi storila napake – bi bil znesek protidampinških dajatev, ki bi moral biti vrnjen tožečim strankam, večji od zneska, navedenega v členu 1 izpodbijanih sklepov.

159

Zato je treba drugemu delu drugega tožbenega razloga ugoditi in posledično ugoditi prvemu predlogu, tako da se razglasi delna ničnost izpodbijanih sklepov v delu, v katerem Komisija tožečim strankam ni dodelila vračila protidampinških dajatev, ki so bile neutemeljeno plačane v zneskih, ki presegajo tiste v členu 1 navedenih sklepov, ne da bi bilo treba proučiti prvi tožbeni razlog, naveden v podporo prvemu tožbenemu predlogu.

160

Tožeče stranke Splošnemu sodišču v bistvu predlagajo, da v primeru ugoditve prvemu tožbenemu predlogu uporabi pristojnosti iz člena 264 PDEU in odredi, da izpodbijani sklepi ostanejo veljavni, dokler Komisija ne sprejme potrebnih ukrepov za uskladitev s sodbo, ki jo bo izdalo Splošno sodišče. Tožeče stranke v zvezi s tem trdijo, prvič, da, če se izpodbijani sklepi razglasijo za nične, bodo morale pristojnim organom vrniti vse zneske, ki so jim bili vrnjeni na podlagi navedenih sklepov. Drugič, pojasnijo, da prosijo zgolj za popravek izpodbijanih sklepov, in ne za razglasitev njihove ničnosti v vseh točkah, saj je bilo z njimi odločeno deloma njim v prid.

161

Komisija ne nasprotuje drugemu tožbenemu predlogu.

162

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba izpodbijane sklepe razglasiti za nične v delu, v katerem Komisija deloma ni ugodila prošnjam tožečih strank za vračilo protidampinških dajatev in jim posledično ni dodelila vračila, ki presega zneske, določene v členu 1 navedenih sklepov, natančen znesek vračila pa bo izračunala Komisija.

163

Razglasitev delne ničnosti izpodbijanih sklepov torej ne pomeni, da morajo tožeče stranke pristojnim organom plačati zneske, ki so jim bili vrnjeni na podlagi navedenih sklepov.

164

Glede na navedeno je treba utemeljitev tožečih strank zavrniti kot brezpredmetno in posledično zavrniti drugi tožbeni predlog.

165

V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki, ki z večino predlogov ni uspela, na predlog naloži plačilo stroškov. Ker Komisija ni uspela, se ji v skladu s predlogom tožečih strank naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)

razsodilo: