Združeni zadevi T-314/03 in T-378/03

Musée Grévin SA

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Program PHARE/JOP – Projekt skupnih vlaganj na Poljskem – Financiranje Skupnosti – Zahteva za povrnitev vseh izplačanih sredstev – Arbitražna klavzula – Ničnostna tožba – Nedopustnost“

Sklep Sodišča prve stopnje (tretji senat) z dne 10. maja 2004

Povzetek sklepa

1.     Ničnostna tožba – Tožba, ki se dejansko nanaša na pogodbeni spor – Nepristojnost sodišča Skupnosti – Nedopustnost

(Členi 225 ES, 230 ES, 238 ES, 240 ES in 249 ES)

2.     Ničnostna tožba – Tožba, ki se dejansko nanaša na pogodbeni spor – Sprememba tožbe – Izključitev

(Člena 230 ES in 238 ES; Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 44(1)(c))

1.     Ničnostna tožba zoper dopisa Komisije, s katerima je zahtevala povrnitev izplačanih sredstev iz naslova subvencij, dodeljenih v okviru programa JOP, ki je bil izveden v okviru programa PHARE, ker ta dopisa sodita v popolnoma pogodbeni okvir, od katerega sta neločljiva, in ker zgolj zaradi svoje narave ne spadata med akte iz člena 249 ES, za katere se lahko na sodiščih Skupnosti zahteva razglasitev ničnosti v skladu s členom 230 ES, je nedopustna.

(Glej točki 85 in 87.)

2.     Sodišče prve stopnje, ki bi moralo odločati o ničnostni tožbi, čeprav je spor dejansko pogodben, ne more spremeniti tožbe, ker naj bi po eni strani tožeča stranka sama v pisanjih izrecno navedla, da tožba ne temelji na členu 238 ES, in ker po drugi strani ta tožeča stranka, v nasprotju z določbo člena 44(1)(c) Poslovnika, ni niti v skrajšani obliki izpostavila nobenega tožbenega razloga, trditve ali očitka glede kršitve prava države članice, ki je uporabljivo pravo za sporni sporazum na podlagi arbitražne klavzule, vključene v omenjeni sporazum.

(Glej točko 88.)

SKLEP SODIŠČA PRVE STOPNJE (tretji senat)

z dne 10. maja 2004(*)

„Program PHARE/JOP – Projekt skupnih vlaganj na Poljskem – Financiranje Skupnosti – Zahteva za povrnitev vseh izplačanih sredstev – Arbitražna klavzula – Ničnostna tožba – Nedopustnost“

V združenih zadevah T-314/03 in T-378/03,

Musée Grévin SA, s sedežem v Parizu (Francija), ki ga zastopata B. Geneste in O. Davidson, avocats,

tožeča stranka,

proti

Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata J. Sack in G. Boudot, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka,

zaradi razglasitve ničnosti dopisov Komisije z dne 8. julija in 30. septembra 2003, naslovljenih na Crédit Lyonnais, s katerima je zahtevala povrnitev sredstev, izplačanih tožeči stranki kot subvencije, dodeljene v okviru programa JOP - Pomoč 2,

SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (tretji senat),

v sestavi J. Azizi, predsednik, M. Jaeger in F. Dehousse, sodnika,

sodni tajnik:  H. Jung,

sprejema naslednji

Sklep

 Pravni okvir

1       Program Skupnosti PHARE, ki temelji na Uredbi Sveta (EGS) št. 3906/89 z dne 18. decembra 1989 o gospodarski pomoči Republiki Madžarski in Ljudski republiki Poljski (UL L 375, str. 11), ki je bila spremenjena z namenom razširjati gospodarsko pomoč na druge države srednje in vzhodne Evrope, pomeni okvir, v katerem Evropska skupnost usmerja gospodarsko pomoč državam srednje in vzhodne Evrope (v nadaljevanju: države SVE) za izvajanje ukrepov, ki podpirajo gospodarsko in socialno reformo v teh državah.

2       Komisija je z obvestilom „Program vzpodbujanja skupnih vlaganj v [državah SVE] – objava interesa finančnih institucij“ (UL C 46, str. 11), objavljenim v Uradnem listu Evropskih skupnosti dne 22. februarja 1991 (v nadaljevanju: obvestilo z dne 22. februarja 1991), objavila odločitev, ki jo je sprejela v okviru programa PHARE, da bo izvedla program pospeševanja zasebnih vlaganj v državah SVE z ustanovitvijo in razvojem skupnih vlaganj med podjetji Evropske skupnosti, prednostno malih in srednjih podjetij, in lokalnimi partnerji (v nadaljevanju: program JOP).

3       Po besedilu obvestila vodi program JOP mreža finančnih posrednikov, ki jih izbere Komisija na podlagi meril iz obvestila (točka 1). Naloga mreže je zlasti pospeševati program, najti potencialne vlagatelje, oceniti predložene projekte in upravljati sredstva Skupnosti, ki so dodeljena upravičencem (točka 3). V ta namen Komisija in vsak izbran finančni posrednik podpišeta dogovor, v katerem se določijo pravila mandata tega posrednika (točka 4).

 Sporni sporazumi

4       Dne 1. februarja 1996 sta Komisija in Crédit Lyonnais (v nadaljevanju: CL) v okviru programa JOP sklenila okvirni sporazum, s katerim sta določila pogoje sodelovanja pri pospeševanju vlaganj v državah SVE, zlasti skupnih vlaganj.

5       Financiranje posameznega projekta na podlagi okvirnega sporazuma, v skladu s členom 1.1 tega sporazuma, zahteva, da finančni posrednik, v tem primeru CL, prej pošlje Komisiji „prošnjo“ za odobritev, čemur sledi sklenitev posebnega sporazuma med Komisijo in finančnim posrednikom, s katerim se določijo pogoji financiranja projekta in sklenitev „sporazuma o financiranju“ med finančnim posrednikom in upravičencem, s katerim se določijo pogoji dajanja sredstev Skupnosti na voljo za zadevni projekt po finančnem posredniku kot zastopniku Komisije.

6       V smislu člena 3.2 omenjenega sporazuma sodelovanje v okviru programa „Pomoč 2“ obsega financiranje študij predizvedljivosti in izvedljivosti do stopnje pripravljalnih aktov za izvajanje projekta skupnega vlaganja.

7       Člena 6.3.1 in 6.3.2 okvirnega sporazuma ob upoštevanju določenih zgornjih omejitev določata povrnitev 50 odstotkov upravičenih stroškov za študijo predizvedljivosti in plačilo brezobrestnega predujma v višini 50 odstotkov upravičenih stroškov za študijo izvedljivosti. Po členu 6.3.3 okvirnega sporazuma Komisija ob dejanski izvedbi projekta prevzame celotne upravičene stroške za študijo izvedljivosti, ob upoštevanju določenih zgornjih omejitev. Upravičeni stroški so določeni v členu 10.2 okvirnega sporazuma.

8       Po členu 7.1 okvirnega sporazuma je naloga CL kot finančnega posrednika upravljanje zadevnih sredstev v imenu Komisije. Na podlagi tega je CL v razmerjih z upravičenci odgovoren za vsa plačila, ki so naslovljena nanje ali jih ti opravijo.

9       Člen 18.3 okvirnega sporazuma določa, da bo v primeru, če upravičenec ne posreduje zadostnih dokazil o uporabi sredstev za upravičene namene, finančni posrednik zahteval povrnitev sredstev, ki jih je Komisija predhodno izplačala upravičencu.

10     Člen 20.1 okvirnega sporazuma določa, da se v zvezi z navedenim sporazumom in drugimi pravili, ki v katerem koli trenutku veljajo med Komisijo in CL, uporablja luksemburško pravo. V skladu s členom 20.2 tega sporazuma se stranke na podlagi člena 238 ES zavezujejo, da za vse spore o veljavnosti, razlagi ali izpolnjevanju okvirnega sporazuma velja izključna pristojnost Sodišča ali Sodišča prve stopnje, odvisno od primera.

11     Dne 25. junija 1996 je CL na Komisijo naslovil prošnjo tožeče stranke za dodelitev financiranja Skupnosti v okviru programa JOP „Pomoč 2“ z namenom skupnega vlaganja na Poljskem na področju kulturnega turizma. V tej prošnji je tožeča stranka navedena kot upravičenec projekta.

12     Po odobritvi te prošnje je Komisija dne 12. novembra 1996 CL predložila osnutek posebnega sporazuma z namenom, da bi se skladno z določbami okvirnega sporazuma določile pravice in dolžnosti strank. Dne 19. novembra 1996 je CL podpisal posebni sporazum.

13     Člen 8 posebnega sporazuma določa, da je upravičenec lahko zavezan k vrnitvi sredstev Skupnosti, kar je zlasti v skladu s členom 18.3 okvirnega sporazuma.

14     V skladu s členom 11 posebnega sporazuma se v zvezi s tem sporazumom uporablja luksemburško pravo in stranke se na podlagi člena 238 ES zavezujejo, da za vse spore o veljavnosti, razlago ali izpolnjevanju tega sporazuma velja izključna pristojnost Sodišča ali Sodišča prve stopnje, odvisno od primera.

15     Dne 26. novembra 1996 sta CL in tožeča stranka sklenila sporazum o financiranju.

16     Na podlagi člena 2 sporazuma o financiranju je CL, v vlogi zastopnika Komisije, tožeči stranki odobril brezobrestni predujem v maksimalnem znesku 53.362 evrov, kar je 50-odstotni delež upravičenih stroškov za izdelavo študije izvedljivosti zadevnega projekta. Člen 3.1 tega sporazuma določa, da je ta predujem tožeči stranki na voljo v dveh zaporednih obrokih v maksimalnem znesku 32.017 evrov in 21.345 evrov, v mejah določb in pogojev iz navedenega sporazuma.

17     Upravičeni stroški so po členu 4 sporazuma o financiranju stroški zunanje in notranje ekspertize, ki jo naroči ali izvede tožeča stranka za izvedbo študije izvedljivosti.

18     Člen 6.2.3 sporazuma o financiranju določa, da lahko CL na račun Komisije zahteva povrnitev vseh sredstev ali dela teh, danih na voljo tožeči stranki, če CL in Komisija ne odobrita dokazil, naslovljenih na CL, ali če je kateri koli od upravičenih stroškov očitno pretiran glede na kakovost in obseg študije izvedljivosti.

19     Iz člena 6.3 sporazuma o financiranju izhaja, da se lahko brezobrestni predujem pretvori v subvencijo, če tožeča stranka dokaže, da dejansko ne more izvesti projekta pred skrajnim rokom njegove izvedbe in če da Komisiji na voljo študijo izvedljivosti, s katero lahko ta prosto razpolaga.

20     Člen 9.1.1 sporazuma o financiranju določa, da mora tožeča stranka dana sredstva porabiti izključno za plačilo upravičenih stroškov. Člen 9.1.5 tega sporazuma določa, da mora tožeča stranka službam Komisije dovoliti in olajšati vse potrebne preverjanja, nadzore in ocenjevalna dela in jim dati na voljo vse zahtevane dokumente in podatke.

21     Po členu 14 sporazuma o financiranju se v zvezi z veljavnostjo, razlago in izpolnjevanjem tega sporazuma uporablja luksemburško pravo.

22     Po besedilu člena 15 omenjenega sporazuma „za vse spore, ki bi nastali glede [sporazuma o] financiranj[a] ali njegovih posledic, velja izključna pristojnost Sodišča“.

 Dejansko stanje

23     Komisija je dne 20. januarja 1997 skladno s sporazumom o financiranju CL nakazala znesek 8710 evrov za povrnitev upravičenih stroškov za študijo predizvedljivosti projekta. Poleg tega je istega dne nakazala v korist CL znesek 32.017 evrov, kar je brezobrestni predujem v višini 60 odstotkov deleža upravičenih stroškov za študijo izvedljivosti, ki jih je prevzela.

24     Študija izvedljivosti spornega projekta je bila dne 16. marca 1998 poslana Komisiji.

25     Komisija je skladno s sporazumom o financiranju dne 15. decembra 1998 v korist CL izplačala znesek 16.871 evrov v obliki brezobrestnega predujma, kar je 40-odstotni delež upravičenih stroškov za študijo izvedljivosti, ki jih je prevzela.

26     V dopisu z dne 14. januarja 2000, naslovljenem na CL dne 7. aprila 2000, je Komisija ugotovila, da skupno vlaganje, ki je predmet sporazuma o financiranju, ni bilo uresničeno, in izjavila, da se strinja, da se brezobrestni predujem v zvezi s financiranjem študije izvedljivosti spremeni v subvencijo v znesku 48.888 evrov.

27     Komisija je s telefaksom z dne 13. septembra 2002 obvestila CL, da bo v prostorih tožeče stranke izvedla preverjanje, da ugotovi zlasti to, če so bili stroški, priglašeni iz naslova študije izvedljivosti, dejansko naročeni in izvedeni s strani tožeče stranke. V ta namen je Komisija od CL zahtevala, naj zagotovi, da ji bo tožeča stranka dovolila dostop zlasti do ustreznih dokazil v izvirniku. Komisija je še izjavila, da si ob neizpolnitvi njenih zahtev pridržuje pravico zahtevati povrnitev že izplačanih sredstev.

28     Komisija je dne 8. novembra 2002 izvedla omenjeno preverjanje v prostorih tožeče stranke.

29     Komisija je s telefaksom z dne 13. novembra 2002 CL poslala seznam dokazil v izvirniku, ki niso bila posredovana v postopku preverjanja, skupaj z zahtevo, da morajo biti predložena do 15. decembra 2002. Komisija je natančneje določila, da bo, če ti dokumenti ne bodo predloženi v določenem roku, uveljavljala pravico zahtevati povrnitev vseh sredstev, ki so bila tožeči stranki izplačana v okviru spornega projekta.

30     Tožeča stranka je z dopisoma z dne 19. decembra 2002 in 30. januarja 2003 Komisiji posredovala nekatere od zahtevanih dokumentov.

31     V dopisu z dne 8. julija 2003, ki je bil naslovljen na CL (v nadaljevanju: dopis z dne 8. julija 2003), je Komisija navedla, da tožeča stranka ni predložila vseh zahtevanih dokazil in da upravičeni stroški študije predizvedljivosti in izvedljivosti niso bili dokazani z zadostnimi listinskimi dokazi, saj tožeča stranka ni dokazala, da je bilo sporno financiranje Skupnosti izvedeno v skladu s cilji, navedenimi v prošnji za financiranje. Hkrati je obvestila CL, da je treba povrniti vse zneske, izplačane tožeči stranki v okviru spornega projekta„Pomoč 2“, in sicer 57.598 evrov s pripadajočimi obrestmi, kar znaša v skupnem znesku 77.680,97 evra. V ta namen je od CL zahtevala, naj o tem ukrepu in razlogih zanj obvesti tožečo stranko, in ga obvestila, da bo vsa navodila za prenos zneskov na finančne račune Skupnosti sporočila takrat, ko bo CL potrdil njihov prejem. Komisija je še določila, da jo bo CL, če povrnitev ne bo opravljena v roku dveh mesecev od tega dopisa, moral obvestiti o potrebnih ukrepih za izpolnitev plačila.

32     CL je z dopisom z dne 11. julija 2003 od tožeče stranke zahteval povrnitev spornih zneskov pred 8. septembrom 2003.

33     Tožeča stranka je z dopisom z dne 8. septembra 2003 Komisiji posredovala dodatna dokazila in na njihovi podlagi zahtevala ponovno preučitev dopisa Komisije z dne 8. julija 2003.

34     Komisija je z dopisom z dne 30. septembra 2003 (v nadaljevanju: dopis z dne 30. septembra 2003) sporočila CL, da vztraja pri stališču iz dopisa z dne 8. julija 2003, pri čemer je navedla zlasti to, da ji ni bilo posredovanih več pomembnih dokumentov v izvirniku. Komisija je zato od CL zahtevala, naj izvede povračilo zneskov, ki jih je treba povrniti, in da jo mora, če ne bodo povrnjeni v roku enega meseca od tega dopisa, obvestiti o potrebnih ukrepih za izpolnitev plačila.

35     CL je z dopisom z dne 6. oktobra 2003 od tožeče stranke zahteval povrnitev spornih zneskov pred 30. oktobrom 2003.

36     Z dopisom z dne 5. novembra 2003 je CL obvestil Komisijo, da razpolaga s celotno vsoto, ki jo je tožeča stranka povrnila.

 Postopek in predlogi

37     Z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje dne 15. septembra 2003, je tožeča stranka vložila tožbo zoper dopis z dne 8. julija 2003. Ta tožba je bila vpisana v vpisnik pod št. T-314/03.

38     Tožeča stranka je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje dne 18. novembra 2003, vložila tožbo zoper dopis z dne 30. septembra 2003. Ta tožba je bila vpisana v vpisnik pod št. T-378/03.

39     Tožeča stranka kot utemeljitev svojih tožb navaja skupne tožbene razloge, zlasti kršitev člena 1 Uredbe Sveta št. 1 z dne 15. aprila 1958 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti (UL B 17, str. 385), nespoštovanje zastaralnih rokov iz člena 3 Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (UL L 312, str. 1), kršitev načela kolegialnosti in nepristojnosti podpisnika dopisov z dne 8. julija in 30. septembra 2003, napačno ugotovljeno dejansko stanje, pomanjkanje zakonske podlage, kršitev obveznosti obrazložitve iz člena 253 ES in kršitev načela sorazmernosti. V tožbi v zadevi T-314/03 tožeča stranka med drugim navaja kršitev načela kontradiktornosti in pravic obrambe.

40     Komisija je z ločeno vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje dne 18. decembra 2003, v zadevi T-314/03 podala ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje.

41     Komisija je z ločeno vlogo dne 19. decembra 2003 v zadevi T-378/03 podala ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114(1) Poslovnika.

42     Predsednik tretjega senata Sodišča prve stopnje je s sklepom z dne 20. januarja 2004, za namen pisnega in ustnega postopka, združil zadevi T-314/03 in T-378/03.

43     Tožeča stranka je svoja stališča v zvezi z ugovorom nedopustnosti podala dne 1. marca 2004, ko je bil pisni postopek o dopustnosti že zaključen.

44     Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–       razglasi za nične ukrepe iz dopisov z dne 8. julija in 30. septembra 2003 (v nadaljevanju: izpodbijana dopisa);

–       Komisiji naloži plačilo stroškov.

45     Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–       zavrže tožbi kot nedopustni;

–       tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravno stanje

46     V skladu s členom 114(1) Poslovnika lahko Sodišče prve stopnje na predlog stranke odloči o nedopustnosti, ne da bi se ukvarjalo s temeljem. V skladu s členom 114(3) je nadaljevanje postopka ustno, razen če Sodišče prve stopnje odloči drugače.

47     Sodišče prve stopnje v tem primeru meni, da je na podlagi listin v spisu zadeva zadosti razjasnjena, da se o predlogu Komisije odloči brez uvedbe ustnega postopka.

 Trditve strank

48     Komisija se sklicuje na nedopustnost teh tožb iz razloga, da je tožeča stranka zlorabila postopek s tem, da je svoji tožbi oprla na člen 230 ES, medtem ko bi jih morala vložiti na podlagi člena 238 ES.

49     Komisija v bistvu navaja, da izpodbijana dopisa sestavljata del pogodbenega okvira, od katerega sta strogo neločljiva, in se ju zato ne more opredeliti kot upravni odločbi, ki spadata med akte iz člena 249 ES, za katere se pred sodišči Skupnosti lahko predlaga razglasitev ničnosti na podlagi četrtega odstavka člena 230 ES (sklepi Sodišča prve stopnje z dne 3. oktobra 1997 v zadevi Mutual Aid Administration Services proti Komisiji, T-186/96, Recueil, str. II-1633, točki 50 in 51, z dne 9. januarja 2001 v zadevi Innova proti Komisiji, T-149/00, Recueil, str. II-1, točka 28, in z dne 25. novembra 2003 v zadevi IAMA Consulting proti Komisiji, T-85/01, še neobjavljeno v Recueil, točka 53).

50     Tožeča stranka zatrjuje, da je dopustno, da na podlagi člena 230 ES predlaga razglasitev ničnosti izpodbijanih dopisov.

51     Tožeča stranka glede tega najprej poudarja, da čeprav je v vsakega od treh spornih sporazumov vključena arbitražna klavzula, je nobena pogodba neposredno ne veže s Komisijo. Ker gre pri pristojnosti Sodišča in Sodišča prve stopnje, ki temelji na arbitražni klavzuli, za odstopanje od prava Skupnosti, in jo je tako treba razlagati omejevalno (sodba Sodišča z dne 18. decembra 1986 v zadevi Komisija proti Zoubek, 426/85, Recueil, str. 4057, točka 11), naj bi arbitražne klavzule vezale le stranke pogodb, v katere so vključene, in naj tako ne bi mogle učinkovati na tretje osebe.

52     Zato naj se Komisija proti tožeči stranki, ker naj z njo ne bi bili stranki iste pogodbe, ne bi smela sklicevati na eno od arbitražnih klavzul, določenih v tem primeru. Tako naj bi se položaj v tem primeru razlikoval od tistega, ki je bil predmet sklepa v zadevi IAMA Consulting proti Komisiji, točka 49 supra, kjer je bila arbitražna klavzula vključena v pogodbo, sklenjeno med tožečo stranko in Komisijo.

53     V tej zvezi tožeča stranka enako meni, da se je sklep v zadevi Mutual Aid Administration Services proti Komisiji, točka 49 supra, nanašal na popolnoma drugačna dejstva od dejstev v tem primeru, saj je šlo v tej zadevi za tožbo, ki jo je ena pogodbena stranka vložila zoper svojo sopogodbenico, to je Komisijo, in je dejansko predlagala, naj Sodišče prve stopnje tej naloži, naj izpolni pogodbene obveznosti. Zaradi privlačnosti pogodbenega spora in zaradi ugovora, imenovanega „vzporedna tožba“, je bila ničnostna tožba, ki jo je vložila pogodbena stranka, pravilno razglašena za nedopustno.

54     Glede sklepa v zadevi Innova proti Komisiji, točka 49 supra, tožeča stranka poudarja, da se ta omejuje na ugotovitev, da Sodišče prve stopnje v odsotnosti arbitražne klavzule v pogodbi ni pristojno za odločanje v sporu o odločbi o odpovedi te pogodbe, ki jo je Komisija sprejela proti svoji sopogodbenici, ki ne more veljavno predlagati razglasitve ničnosti sporne odločbe na podlagi člena 230 ES v skladu z ugovorom, imenovanim „vzporedna tožba“.

55     V teh okoliščinah tožeča stranka meni, da bi morali biti ničnostni tožbi zaradi neobstoja pogodbenega razmerja med njo in Komisijo dopustni. V tej zvezi opozarja, da ji Komisija ne more hkrati očitati, da teh tožb ni vložila na podlagi člena 238 ES, in ugotoviti, da med njo in Komisijo ne obstaja pogodbeno razmerje.

56     Tožeča stranka trdi, da ima kot posameznik na podlagi četrtega odstavka člena 230 ES pravico vložiti tožbo zoper odločbo, ki ustvarja „obvezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na koristi tožeče stranke, s tem, da spreminjajo njen pravni položaj“ (sodba Sodišča z dne 11. novembra 1981 v zadevi IBM proti Komisiji, 60/81, Recueil, str. 2639). V zvezi s tem naj bi sodna praksa priznala zlasti to, da za akt, zoper katerega je tožba dopustna, velja natančno sestavljen in nedvoumen dopis, s katerim Komisija zavrne vlogo za finančni prispevek Skupnosti (sklep Sodišča prve stopnje z dne 28. aprila 1994 v zadevi Pevasa in Inpesca proti Komisiji, T-452/93 in T-453/93, Recueil, str. II‑229). Ravno tako naj bi sodnik Skupnosti priznal, da je dopusten predlog za razglasitev ničnosti odločbe o zmanjšanju skupnega zneska finančnega prispevka Skupnosti (sodba Sodišča prve stopnje z dne 7. marca 1995 v zadevi Socurte in drugi proti Komisiji, od T-432/93 do T-434/93, Recueil, str. II-503).

57     Tožeča stranka poudarja, da izpodbijana dopisa predvidevata povračilo vseh sredstev Skupnosti, ki so ji bila izplačana, in izrecno omenjata, da so v celotnem znesku sredstev, ki jih je treba povrniti, vključene obresti, obračunane na ta znesek. Komisija naj bi s tema dopisoma tožeči stranki tudi določila skrajni rok za plačilo.

58     Po mnenju tožeče stranke iz tega izhaja, da sta izpodbijana dopisa prisilna akta, ki zanjo ustvarjata obvezujoče pravne učinke, najprej zato, ker ji odrejata povrnitev sredstev, nato zato, ker jo zavezujeta k plačilu obresti, in končno zato, ker ji odrejata plačilo v določenem roku, po izteku katerega bo zoper njo začet prisilni postopek izterjave.

59     Tožeča stranka opozarja, da sporni zahtevek za povračilo, glede na to, da je izpolnila vse pogodbene obveznosti, vpliva na pridobljeno pravico. Ta zahtevek naj bi bil namreč namenjen temu, da se iz premoženja tožeče stranke izloči predujem, ki je bil dodeljen za financiranje projekta regionalnega razvoja in ki ga je dne 14. januarja 2000 Komisija preoblikovala v dokončno subvencijo.

60     Iz teh razlogov tožeča stranka meni, da je dopustno, da vloži ničnostno tožbo zoper izpodbijana dopisa.

 Presoja Sodišča prve stopnje

61     Komisija z ugovorom nedopustnosti trdi, da ti tožbi napačno temeljita na členu 230 ES.

62     Opozoriti je treba, da sodišči Skupnosti na podlagi člena 230 ES nadzirata zakonitost aktov, ki jih sprejemajo institucije, s pravnim učinkom do tretjih oseb.

63     Po ustaljeni sodni praksi se ta pristojnost nanaša le na akte iz člena 249 ES, ki jih morajo institucije sprejeti pod pogoji iz Pogodbe (sklep v zadevi Innova proti Komisiji, točka 49 supra, točka 28, in sklep Sodišča prve stopnje z dne 10. julija 2002 v zadevi Comitato organizzatore del convegno internazionale proti Komisiji, T-387/00, Recueil, str. II-3031, točka 39).

64     Nasprotno akti institucij, ki sodijo v popolnoma pogodbeni okvir, od katerega so neločljivi, le zaradi svoje narave ne spadajo med akte iz člena 249 ES, za katere se lahko pred sodiščema Skupnosti predlaga razglasitev ničnosti v skladu s členom 230 ES (sklepi v zadevah Mutual Aid Administration Services proti Komisiji, točka 49 supra, točki 50 in 51, Innova proti Komisiji, točka 49 supra, točka 28, Comitato organizzatore del convegno internazionale proti Komisiji, točka 63 supra, točka 39, in IAMA Consulting proti Komisiji, točka 49 supra, točka 53).

65     V skladu s sodno prakso je Sodišče prve stopnje na podlagi povezanih določb členov 225 ES in 238 ES za odločanje v sporih o pogodbenih razmerjih, ki jih pred njim sprožijo fizične ali pravne osebe, pristojno le na podlagi arbitražne klavzule. V nasprotnem primeru bi svojo sodno pristojnost razširilo zunaj sporov, o katerih odloča pod omejitvijo iz člena 240 ES, pri čemer ta določba nacionalnim sodiščem prepušča pristojnost občega prava za odločanje v drugih sporih, v katerih je ena od strank Skupnost (sklepi v zadevah Mutual Aid Administration Services proti Komisiji, točka 49 supra, točka 47, Innova proti Komisiji, točka 49 supra, točka 25, in Comitato organizzatore del convegno internazionale proti Komisiji, točka 63 supra, točka 37).

66     V tem primeru je zato treba preučiti, ali izpodbijana dopisa spadata med akte iz člena 249 ES, katerih predlogi za razglasitev ničnosti na podlagi člena 230 ES sodijo v izključno pristojnost sodišča Skupnosti, ali nasprotno, če sta pogodbena.

67     Glede na to je treba najprej ugotoviti, da pravno razmerje, ki je predmet obravnavanega spora, sodi v pogodbeni kontekst.

68     Uredba št. 3906/89, kot je bila spremenjena, na kateri temelji program PHARE, se namreč omejuje na opredelitev splošnih pogojev za gospodarsko pomoč Skupnosti zadevnim državam, zlasti področij, na katerih se bodo ti ukrepi izvajali, in oblike te pomoči. Vendar ta uredba ne določa nikakršnih splošnih ali posebnih podrobnejših pravil, na podlagi katerih Skupnost financira vsak posamezen ukrep.

69     Sporočilo z dne 22. februarja 1991 izrecno določa, da financiranja Skupnosti, odobrena po programu JOP, vodi mreža finančnih posrednikov, ki so v ta namen sklenili „pogodbo“ s Komisijo. Ta pogodba mora v skladu s tem sporočilom vsebovati „podrobnejša pravila glede pooblastila“, ki je podeljeno finančnim posrednikom.

70     V tem primeru sta Komisija in CL, kot finančni posrednik, sklenila okvirni sporazum, ki določa vsa splošna pravila njunega sodelovanja s ciljem spodbujati vlaganja v državah SVE, predvsem z oblikovanjem skupnih vlaganj. Ta sporazum se v korist posameznega projekta v skladu z določbami okvirnega sporazuma izvede s posebnim sporazumom, sklenjenim med Komisijo in finančnim posrednikom, ki določa posebna pravila financiranja tega projekta, in s sporazumom o financiranju, sklenjenim med tem finančnim posrednikom in upravičencem, v tem primeru tožečo stranko, ki določa pravila glede načina, kako finančni posrednik kot pooblaščenec Komisije daje na voljo sredstva Skupnosti, ki so namenjena financiranju dela upravičenih izdatkov spornega projekta. Na podlagi tega sporazuma o financiranju je tožeča stranka posebej zavezana, da odobrena sredstva Skupnosti uporabi izključno za plačilo upravičenih izdatkov.

71     Iz tega izhaja, da se razmerja med, na eni strani, Komisijo in CL in, na drugi strani, med CL in tožečo stranko lahko štejejo za pogodbena, ker so vsa podrobnejša pravila financiranja zadevnega projekta določena v spornih sporazumih, ki so sklenjeni med Komisijo in CL ter med CL kot pooblaščencem Komisije in tožečo stranko (v tem smislu glej sodbo Sodišča z dne 11. februarja 1993 v zadevi Cebag proti Komisiji, C-142/91, Recueil, str. I-553, točke od 11 do 13, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 9. oktobra 2002 v zadevi Hans Fuchs proti Komisiji, T-134/01, Recueil, str. II-3909, točke od 51 do 53).

72     Obstoj teh pogodbenih razmerij poleg tega v vsakem spornem sporazumu potrjuje prisotnost klavzule, na podlagi katere je Sodišče prve stopnje izključno pristojno za odločanje o vseh sporih glede veljavnosti, razlage ali izvajanja teh sporazumov. Ta klavzula je namreč smiselna le, če med strankama obstaja pogodbeno razmerje (v tem smislu glej sodbo v zadevi Hans Fuchs proti Komisiji, točka 71 supra, točka 54).

73     Ugotoviti je treba, da je predmet spora v tem primeru neposredno povezan z določbami iz spornih sporazumov, ker se zadevni spor nanaša na povrnitev financiranja Skupnosti, ki je bila določena z izpodbijanima dopisoma, pri čemer povrnitev, kot izhaja zlasti iz člena 18.3 okvirnega sporazuma, člena 8 posebnega sporazuma in člena 6.2.3 sporazuma o financiranju, pomeni sankcijo za neizvršitev obveznosti tožeče stranke glede uporabe razpoložljivih sredstev za plačilo upravičenih izdatkov in predložitve dokazil, ki upravičujejo tako uporabo (v tem smislu glej sklepa v zadevi Innova proti Komisiji, točka 49 supra, točka 27, in v zadevi IAMA Consulting proti Komisiji, točka 49 supra, točka 44).

74     Kljub pogodbenemu kontekstu, v katerega sodi pravno razmerje, ki je predmet spora, je vendar treba ugotoviti, da Sodišče prve stopnje s tema tožbama ni prejelo predloga na podlagi člena 238 ES, ampak predlog za razglasitev ničnosti na podlagi člena 230 ES.

75     Tako sklepanje jasno izhaja iz analize vlog, s katerima se je začel postopek.

76     Tožeča stranka svoji vlogi opredeljuje kot „ničnostni tožbi“, njuno dopustnost utemeljuje z določbami člena 230 ES in svoja predloga oblikuje tako, da Sodišču prve stopnje predlaga, naj razglasi za nezakonita in, posledično, za nična akta, ki naj bi bila domnevno vsebovana v dopisih z dne 8. julija in 30. septembra 2003, s katerima je Komisija, s posredovanjem CL, tožečo stranko obvestila o obveznosti povrnitve vseh sredstev Skupnosti, ki so ji bila izplačana v okviru spornega projekta.

77     V tej zvezi je treba poudariti zlasti to, da tožeča stranka pri utemeljitvi svojega predloga nikoli ni navajala člena 238 ES ali arbitražnih klavzul iz spornih sporazumov in ni izvedla nobenega tožbenega razloga, očitka ali trditve v zvezi z luksemburškim pravom, ki je vendarle edino uporabljivo pravo za sporne sporazume na podlagi omenjenih arbitražnih klavzul, ampak navaja, kot izhaja iz točke 39, „tožbene razloge za ničnost“ zaradi kršitve pravil prava Skupnosti z namenom, da bi se ugotovilo, da sta akta, domnevno vsebovana v izpodbijanih dopisih, obremenjena s tipičnimi napakami upravnih odločb, kot so zlasti pomanjkanje obrazložitve, neobstoj pravne podlage ali kršitev pooblastila za odločanje po prostem preudarku.

78     Poleg tega je v svojih stališčih o ugovoru nedopustnosti tožeča stranka izrecno potrdila, da ti tožbi ne temeljita na členu 238 ES, ampak le na členu 230 ES. Glede tega je poudarila tudi to, da ti tožbi po njenem mnenju ne moreta temeljiti na členu 238 ES. Po mnenju tožeče stranke naj bi namreč arbitražne klavzule, vsebovane v spornih sporazumih, zavezovale le stranke sporazumov, v katere so vključene. Tožeča stranka meni, da v tem primeru ne obstaja nikakršno pogodbeno razmerje med njo in Komisijo.

79     Očitno je, da tožeča stranka predlaga Sodišču prve stopnje, naj razglasi za nična akta, ki ju je na podlagi člena 230 ES izdala institucija Skupnosti in ki naj bi po njenem mnenju imela upravni značaj, čeprav sodita v pogodbeni kontekst.

80     Dopisa z dne 8. julija in 30. septembra 2003 nikakor nista upravna akta.

81     Noben element v teh dopisih namreč ne dopušča sklepa, da je Komisija v tem primeru uporabila svoje posebne oblastne pravice. Z navedenima dopisoma se je Komisija na podlagi razlage dejstev in ustreznih klavzul iz spornih sporazumov v bistvu omejila na to, da je tožečo stranko s posredovanjem CL obvestila o njeni obveznosti povrnitve sredstev Skupnosti, ki so ji bila dana na voljo v okviru spornega projekta. S tem je Komisija ravnala le v okviru svojih pravic in obveznosti, ki izhajajo iz spornih sporazumov in ki posebej izhajajo - kot je bilo navedeno v točki 73 zgoraj – iz člena 18.3 okvirnega sporazuma, iz člena 8 posebnega sporazuma in iz člena 6.2.3 sporazuma o financiranju, ki določajo možnost Komisije, da sredstva financiranja Skupnosti izterja od upravičenca, kadar ta ne predloži potrebnih dokazil, da bi izkazal uporabo navedenih sredstev.

82     Tej ugotovitvi nikakor ne nasprotuje dejstvo, da naj bi bili cilji, ki jih s sklenitvijo sporazumov iz tega primera zasleduje Komisija, del naloge splošnega interesa, za katero je zadolžena v okviru programa JOP (v tem smislu glej sklep v zadevi IAMA Consulting proti Komisiji, točka 49 supra, točka 51).

83     V tej zvezi je treba poudariti, da v nasprotju s tistim, kar velja za dodelitev finančne pomoči v okviru strukturnih skladov iz prvega odstavka člena 159 ES, zahtevek za povrnitev, ki ga je v tem primeru vložila Komisija, ne temelji na določbah uredbe Skupnosti v smislu člena 249 ES, ampak - kot je bilo ugotovljeno v točkah 73 in 81 zgoraj - tudi na pogodbenih določbah spornih sporazumov. Zato ni pravilno, da tožeča stranka poskuša upravičiti dopustnost teh tožb z načeli, ki jih je Sodišče prve stopnje razdelalo v okviru ničnostnih tožb, vloženih zoper odločbe Komisije glede dodelitve sredstev strukturnih skladov.

84     Komisija z izpodbijanima dopisoma nikakor ni izvrševala posebnih oblastnih pravic, tako da se ta dopisa ne moreta izvesti (v tem smislu glej sklep v zadevi IAMA Consulting proti Komisiji, točka 49 supra, točka 52). V tej zvezi je treba poudariti, da je Komisija v vsakem od obravnavanih dopisov izrecno zahtevala, naj jo finančni posrednik obvesti o potrebnih ukrepih za izvedbo plačil v primeru, če tožeča stranka ne bi izpolnila povrnitve v predpisanih rokih.

85     Iz navedenega izhaja, da izpodbijana dopisa sodita v popolnoma pogodbeni okvir, od katerega sta neločljiva, in da zgolj zaradi svoje narave ne spadata med akte iz člena 249 ES, za katere se lahko na sodiščih Skupnosti zahteva razglasitev ničnosti v skladu s členom 230 ES.

86     Tej ugotovitvi nikakor ne nasprotuje okoliščina, ki jo navaja tožeča stranka, da je zato, da bi ohranila dobre odnose s CL, želela, da ta v razmerju do Komisije ne bi bil v negotovem položaju. Taka okoliščina, ki izhaja iz popolnoma svobodne odločitve tožeče stranke iz oportunitetnih nagibov glede na lastne koristi, namreč očitno ne more spremeniti dejstva, da sta izpodbijana dopisa neločljiva od pogodbenega okvira, katerega del sta, in ne more spremeniti njune narave tako, da bi se Sodišču prve stopnje podelila pristojnost za razglasitev ničnosti na podlagi člena 230 ES.

87     Ti tožbi torej ne moreta biti dopustni, ker na podlagi člena 230 ES predlagata razglasitev ničnosti aktov, ki sta izključno pogodbena.

88     Sodišče prve stopnje, ki bi moralo odločati o ničnostnih tožbah, čeprav je bil spor dejansko pogodben, je sicer res že soglašalo s spremembo tožbe (sodba Sodišča prve stopnje z dne 19. septembra 2001 v zadevi Lecureur proti Komisiji, T-26/00, Recueil, str. II-2623, točka 38). Vendar v obravnavanem primeru Sodišče prve stopnje ne more izvesti te spremembe, ker naj bi na eni strani tožeča stranka sama v pisanjih izrecno navedla, da tožbi ne temeljita na členu 238 ES, in na drugi strani, ker ta tožeča stranka, v nasprotju z določbo člena 44(1)(c) Poslovnika, ni niti v skrajšani obliki izpostavila nobenega tožbenega razloga, trditve ali očitka glede kršitve luksemburškega prava, ki je edino uporabljivo pravo za sporne sporazume na podlagi arbitražnih klavzul, vključenih v omenjene sporazume.

89     Ob upoštevanju vsega navedenega je tožbi zato treba zavreči kot nedopustni.

 Stroški

90     V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka s svojim predlogom ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (tretji senat)

sklenilo:

1)      Tožbi se zavržeta kot nedopustni.

2)      Tožeči stranki se naloži plačilo stroškov.

V Luxembourgu, dne 10. maja 2004.

* Jezik postopka: francoščina.