–

za Direktor na Direktsia „Obzhalvane i danachno-osiguritelna praktika“ Sofia pri Tsentralno upravlenie na Natsionalna agentsia za prihodite M. Bakalova in E. Pavlova,

–

za „Bulgarian posts“ EAD V. D. Gerdzhikov in M. Peneva, advokati,

–

za Evropsko komisijo M. Herold, M. Ilkova in J. Szczodrowski, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 132 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1) in člena 12 Direktive 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 3, str. 71), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2008/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. februarja 2008 (UL 2008, L 52, str. 3) (v nadaljevanju: Direktiva 97/67).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Direktor na Direktsia „Obzhalvane i danachno-osiguritelna praktika“ Sofia pri Tsentralno upravlenie na Natsionalnata agentsia za prihodite (direktor direktorata za pritožbe in prakse na področju davkov in socialne varnosti v Sofiji pri centralni upravi nacionalne agencije za javne prihodke, Bolgarija) (v nadaljevanju: davčna uprava) in „Bulgarian posts“ EAD glede odmerne odločbe v zvezi z dodatnim davkom na dodano vrednost (DDV), ki se od te družbe zahteva za davčno obdobje od 1. januarja do 31. decembra 2015.

3

Pod naslovom IX Direktive 2006/112, in sicer „Oprostitve“, je med drugim poglavje 2, naslovljeno „Oprostitve za določene dejavnosti, ki so v javnem interesu“, v katerem je člen 132 te direktive, ki določa:

„1.   Države članice oprostijo naslednje transakcije:

[…]“

4

V uvodni izjavi 15 Direktive 97/67 je navedeno:

„ker določbe te direktive glede opravljanja univerzalne storitve ne posegajo v pravico izvajalcev univerzalne storitve, da se s strankami individualno pogajajo o sklenitvi pogodbe“.

5

Člen 2 te direktive določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje definicije:

6

Člen 3 navedene direktive določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da lahko uporabniki koristijo pravico do univerzalne storitve, ki vključuje stalno izvajanje poštnih storitev predpisane kakovosti na vseh točkah dostopa na njihovem ozemlju po dostopnih cenah za vse uporabnike.

[…]

3.   Države članice sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da je univerzalna storitev zajamčena najmanj pet delovnih dni na teden, razen v okoliščinah ali zemljepisnih pogojih, ki jih nacionalni regulativni organ določi kot izjemne, in da vključuje najmanj:

Vsako izjemo ali odstopanje, ki jo odobri državni regulativni organ v skladu s tem odstavkom, je treba sporočiti Komisiji in vsem državnim regulativnim organom.

4.   Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev, da univerzalna storitev vključuje naslednje minimalne ugodnosti:

5.   Nacionalni regulativni organi lahko povečajo omejitev teže poštnih paketov pri univerzalni storitvi do vsake teže, ki ne presega 20 kilogramov, in lahko predpišejo posebne ureditve za dostavo od vrat do vrat takšnih paketov.

Ne glede na omejitev teže pri univerzalni storitvi, ki zajema poštne pakete in ki jo določi država članica, države članice zagotovijo, da so poštni paketi, ki jih prejmejo iz drugih držav članic in ki tehtajo do 20 kg, dostavljeni znotraj njihovega ozemlja.

6.   Minimalne in maksimalne dimenzije zadevnih poštnih pošiljk so takšne, kot so določene v ustreznih določbah, ki jih je sprejela Svetovna poštna zveza.

7.   Univerzalna storitev, kot je opredeljena v tem členu, zajema storitve v notranjem prometu in čezmejne storitve.“

7

Člen 5(1), druga alinea, iste direktive določa:

„Vsaka država članica sprejme ukrepe za zagotovitev, da izvajanje univerzalne storitve izpolnjuje naslednje zahteve:

[…]

8

Člen 12 Direktive 97/67 določa:

„Države članice sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da so tarife za vsako storitev, ki je del univerzalne storitve, v skladu z naslednjimi načeli:

9

Člen 49, točka 2, Zakon za danak varhu dobavenata stoynost (zakon o davku na dodano vrednost) v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: ZDDS), določa, da je dobava univerzalnih poštnih storitev pod pogoji in v skladu s postopki, določenimi v Zakon za poshtenskite uslugi (zakon o poštnih storitvah) (v nadaljevanju: ZPU), oproščena dobava.

10

Člen 43(2) Pravilnik za prilagane na Zakona za danak varhu dobavenata stoynost (uredba o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost) v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, določa:

„Univerzalna poštna storitev v smislu člena 49, točka 2, [ZDDS] je univerzalna poštna storitev v smislu četrtega poglavja, oddelek I, [ZPU].“

11

Člen 15 ZPU v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, določa:

„(1) [Komisia za regulirane na saobshteniata (komisija za regulacijo komunikacij, v nadaljevanju: komisija za regulacijo)] zagotovi ureditev zagotavljanja poštnih storitev v skladu s tem zakonom in:

[…]

[…]

[…]“

12

Člen 21(1) tega zakonika v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, določa:

„Izvajalci poštnih storitev zagotovijo, da imajo uporabniki enak dostop do točk dostopa za uporabo poštnih storitev, in obvezno določijo splošne pogoje pogodbe s potrošniki. Podpis individualnih pogodb s potrošniki ni potreben.“

13

Člen 24 navedenega zakona v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, določa:

„Univerzalno poštno storitev zagotavlja izvajalec poštnih storitev, ki ima zakonsko obveznost, da uvede in vodi poštno omrežje, s katerim to storitev zagotavlja na celotnem državnem ozemlju.“

14

Člen 32 istega zakona v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, določa:

„Univerzalna poštna storitev je storitev, ki se neprekinjeno zagotavlja v določenem delovnem času in katere kakovost ustreza standardom, navedenim v členu 15(1), točka 7, po dostopnih cenah, z možnostjo vsakega uporabnika na ozemlju države, da jo uporablja ne glede na svojo geografsko lokacijo.“

15

Člen 33(1) ZPU v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, določa:

„Univerzalna poštna storitev se zagotavlja vsak delovni dan, najmanj 5 dni na teden […].“

16

Člen 34(1) tega zakona v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, določa:

„Univerzalna poštna storitev zajema te vrste poštnih storitev:

[…]

17

Člen 36(1) in (2) navedenega zakona v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, določa:

„(1)   Poštne pošiljke in poštni paketi iz člena 34 se dostavljajo: v poštne nabiralnike prejemnikov na namembnem naslovu; v poštne urade; v druge enote poštnega omrežja; na mesta ali v objekte, o katerih se dogovorijo izvajalci poštnih storitev in uporabniki.

(2)   Pogoji za dostavo poštnih pošiljk in poštnih paketov iz odstavka 1 so določeni s splošnimi pravili, ki jih določi [komisija za regulacijo].“

18

Člen 38 istega zakona v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, določa:

„Neuniverzalne poštne storitve vključujejo:

19

Člen 66 ZPU v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, določa:

„(1) Cene po vrsti storitev, ki spadajo med univerzalne poštne storitve, se oblikujejo in uporabljajo v skladu s pravili, določenimi v uredbi sveta ministrov. Osnutek uredbe pripravi [komisija za regulacijo].

(2) Pri pravilih iz odstavka 1 se morajo upoštevati ta načela:

(3) Z uredbo iz odstavka 1 se določijo pogoji in postopek, v skladu s katerimi se lahko izvajalec poštnih storitev, ki ima obveznost zagotavljanja univerzalne poštne storitve, pogaja o cenah glede na vrsto storitev v okviru univerzalne poštne storitve, ki niso cene, oblikovane v skladu s pravilniki, ob spoštovanju načel javnosti in enakega obravnavanja.“

20

Dopalnitelni razporedbi kam ZPU (dodatne določbe k ZPU) v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, določajo:

„Člen 1 V tem zakonu se uporabljajo te opredelitve pojmov:

[…]

[…]

[…]

[…]“

21

Oddelek II Naredba za opredelyane na pravila za obrazuvane i prilagane na tsentata na universalnata poshtenska usluga (uredba o določitvi pravil glede oblikovanja in uporabe cene univerzalne poštne storitve) v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, naslovljen „Pravila za oblikovanje cen glede na vrste univerzalne poštne storitve“, vsebuje člen 4, ki v odstavku 1 določa:

„Cene glede na vrsto univerzalne poštne storitve se določijo glede na stroške zagotavljanja storitev, ki izhajajo iz uporabe sistema porazdelitve stroškov v skladu z akti Svetovne poštne zveze.“

22

Člen 14 te uredbe v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, določa:

23

Normativi za kachestvo na universalnata poshtenska usluga i efikasnostta na obsluzhvane (standardi v zvezi s kakovostjo univerzalne poštne storitve in učinkovitostjo storitve) v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, so bili sprejeti z odločbo komisije za regulacijo št. 665 z dne 14. julija 2011, objavljeno v DV št. 64 z dne 19. avgusta 2011.

24

Člen 8 teh standardov v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, naslovljen „Standardi kakovosti glede rednosti sprejemanja poštnih pošiljk in paketov“, določa:

[Opomba: RSTS – center za izmenjavo in sortiranje.]“

25

Člen 9 teh standardov v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, naslovljen „Standardi kakovosti glede rednosti dostave poštnih pošiljk in paketov“, določa:

26

Bulgarian posts je družba bolgarskega prava, ki ima individualno licenco za opravljanje univerzalne poštne storitve na celotnem bolgarskem ozemlju.

27

Ta družba je kot izvajalka univerzalne poštne storitve zavezanka za DDV in pri opravljanju svoje ekonomske dejavnosti opravlja transakcije, pri katerih nastane pravica do odbitka DDV.

28

Med davčnim nadzorom je bilo ugotovljeno, da je družba Bulgarian posts v obdobju, ki ga predložitveno sodišče ni navedlo, opravljanje nekaterih storitev prijavila kot del univerzalne poštne storitve, oproščene DDV, v smislu ZDDS.

29

Vendar po mnenju službe, ki je opravila davčni nadzor, zadevnih storitev ni mogoče šteti za del univerzalne poštne storitve. Nekatere od njih naj namreč ne bi ustrezale opredelitvi te storitve iz ZPU v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari. Druge storitve naj bi bile določene s pogodbami, ki naj bi vsebovale klavzule, katerih namen je, na eni strani, upoštevati posebne potrebe zadevnih strank, kot so kraj sprejema pošiljk, kraj dostave, pogostost prevzema, obratovalni čas, in na drugi strani, da se za te stranke uporabijo nižje cene od tistih, ki jih je odobrila komisija za regulacijo.

30

Zato je služba, ki je opravila davčni nadzor, 3. avgusta 2021 izdala odločbo o popravku odmere, s katero je družbi Bulgarian posts naložila dodatni znesek DDV, skupaj z obrestmi.

31

Družba Bulgarian posts je zoper to odločbo vložila tožbo pri Administrativen sad Sofia‑grad (upravno sodišče mesta Sofija, Bolgarija), ki ji je ugodilo in navedeno odločbo odpravilo.

32

Po mnenju tega sodišča to, da se pošiljke prevzamejo zunaj točk dostopa v skladu s posebnimi podrobnimi pravili in zlasti po ceni, ki je nižja od cene, ki jo je odobrila komisija za regulacijo, ni element, na podlagi katerega bi bilo mogoče določiti naravo zadevnih poštnih storitev. Iz tega, da je bil velik del teh storitev opravljen za osebe javnega prava, da bi te lahko opravljale svoje naloge javne službe, pa naj bi bilo mogoče sklepati, da navedene storitve niso bile namenjene zadovoljevanju posebnih potreb teh oseb in da so bile zato lahko upravičene do oprostitve iz člena 49, točka 2, ZDDS.

33

Davčna uprava je zoper prvostopenjsko sodbo vložila kasacijsko pritožbo pri Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče, Bolgarija), ki je predložitveno sodišče. To sodišče meni, da nekatere sodbe Sodišča v zvezi z zagotavljanjem univerzalne poštne storitve sicer vsebujejo elemente, ki so upoštevni za rešitev spora, o katerem odloča, vendar so okoliščine, obravnavane v teh sodbah, drugačne od okoliščin v tem sporu, tako da naj ne bi omogočale odgovorov na vsa vprašanja, ki se mu postavljajo.

34

Natančneje, predložitveno sodišče navaja, da storitev, ki jo opravlja družba Bulgarian posts, ni enaka storitvi iz sodbe z dne 16. oktobra 2019, Winterhoff in Eisenbeis (C‑4/18 in C‑5/18, EU:C:2019:860), ki naj bi se nanašala na uradno vročanje pisanj sodišč in upravnih organov na podlagi posebnih določb nemškega prava. Zato se sprašuje, v kolikšni meri je rešitev iz te sodbe upoštevna za rešitev spora, o katerem odloča, glede na to, da individualne pogodbe, ki jih je sklenila družba Bulgarian posts, niso bile sklenjene izključno z osebami javnega prava in njihov predmet ni vročanje sodnih in upravnih pisanj.

35

Ob tem predložitveno sodišče ugotavlja, da iz sodbe z dne 23. aprila 2009, TNT Post UK (C‑357/07, EU:C:2009:248), izhaja, da se oprostitev DDV, določena v členu 13(A)(1)(a) Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 23), katerega besedilo je bilo identično prevzeto v členu 132 Direktive 2006/112, ne uporablja za vse storitve, ki jih opravijo izvajalci univerzalne poštne storitve, ki niso izrecno izključeni s področja uporabe te določbe, in sicer ne glede na posebno naravo teh storitev. V tej sodbi pa naj bi bilo pojasnjeno, da storitev, ki jih opravi tak izvajalec in katerih pogoji so bili posamično dogovorjeni, ni mogoče oprostiti plačila davka, ker te storitve že po svoji naravi ustrezajo posebnim potrebam zadevnih uporabnikov.

36

V tem okviru se predložitveno sodišče sprašuje, ali je mogoče šteti, da poštne storitve iz zadeve, o kateri odloča, ustrezajo posebnim potrebam zadevnih uporabnikov, in ali iz tega izhaja, da jih ni mogoče oprostiti, ker pogodbe, sklenjene posamično za pridobitev teh storitev, določajo enega ali več od teh pogojev:

37

V teh okoliščinah je Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

38

Družba Bulgarian posts v bistvu trdi, da vprašanja za predhodno odločanje niso dopustna, ker na eni strani temeljijo na napačni premisi, da naj bi bili vsebina pogodb, s katerimi je določeno opravljanje poštnih storitev iz postopka v glavni stvari, in splošni pogoji poslovanja preučeni s strani davčne uprave in v sodnem postopku. Na drugi strani, ker naj bi bilo tako kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 16. oktobra 2019, Winterhoff in Eisenbeis (C‑4/18 in C‑5/18, EU:C:2019:860), veliko teh pogodb sklenjenih s sodnimi in upravnimi organi, naj bi bilo mogoče uporabiti razlago, ki jo je Sodišče podalo v tej sodbi, tako da naj nova razlaga člena 132(1)(a) Direktive 2006/112 ne bi bila potrebna.

39

V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je v okviru postopka iz člena 267 PDEU, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, nacionalno sodišče edino pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja spora o glavni stvari ter za razlago in uporabo nacionalnega prava. Prav tako je le nacionalno sodišče, ki odloča o tem sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo in upoštevnost vprašanj, ki jih zastavi Sodišču. Zato Sodišče, kadar se zastavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma mora odločiti (sodba z dne 24. novembra 2022, Varhoven administrativen sad (Razveljavitev izpodbijane določbe), C‑289/21, EU:C:2022:920, točka 24 in navedena sodna praksa).

40

Tako, na prvem mestu, Sodišče, ker je pristojno le, da odloči o razlagi ali veljavnosti besedila prava Unije, ne more preveriti točnosti dejanskega stanja, ki ga je predstavilo to nacionalno sodišče, niti odločiti o utemeljenosti trditev nekaterih strank, s katerimi te izpodbijajo upoštevnost dejanske okoliščine, ki jo je predložitveno sodišče opisalo v predlogu (sodba z dne 29. julija 2024, Banco BPN/BIC Português in drugi, C‑298/22, EU:C:2024:638, točka 31).

41

Zato ni treba odločiti o stališčih družbe Bulgarian posts v zvezi s premiso, na kateri naj bi temeljila vprašanja za predhodno odločanje, naslovljena na Sodišče.

42

Na drugem mestu, v skladu z ustaljeno sodno prakso člen 267 PDEU daje nacionalnim sodiščem najširšo možnost za začetek postopka pri Sodišču, če ugotovijo, da so se v zadevi, o kateri odločajo, pojavila vprašanja, ki zahtevajo razlago določb prava Unije. Iz tega izhaja, da čeprav lahko obstoj ustaljene sodne prakse o nekem vprašanju prava Unije povzroči, da Sodišče sprejme sklep na podlagi člena 99 svojega poslovnika, nikakor ne more vplivati na dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe v primerih, v katerih se nacionalno sodišče v okviru te diskrecijske pravice odloči, da se bo v skladu s tem členom 267 obrnilo na Sodišče (glej v tem smislu sodbi z dne 26. novembra 2014, Mascolo in drugi, C‑22/13, od C‑61/13 do C‑63/13 in C‑418/13, EU:C:2014:2401, točki 48 in 49 ter navedena sodna praksa, ter z dne 1. februarja 2017, Tolley, C‑430/15, EU:C:2017:74, točka 34 in navedena sodna praksa).

43

V obravnavanem primeru pa je iz spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, razvidno, da nasprotno od okoliščine iz točke 59 sodbe z dne 16. oktobra 2019, Winterhoff in Eisenbeis (C‑4/18 in C‑5/18, EU:C:2019:860), ki jo je navedlo predložitveno sodišče, opravljanje poštnih storitev iz postopka v glavni stvari ne zajema izključno uradnih vročanj pisanj, opravljenih v imenu sodišč in upravnih organov.

44

Obravnavana vprašanja za predhodno odločanje so zato dopustna.

45

Najprej je treba navesti, da čeprav se sodišče v besedilu prvega vprašanja sklicuje na pogodbe, ki so bile sklenjene „individualno“, je iz elementov spisa, ki je na voljo Sodišču, razvidno, da se s tem besedilom sklicuje na dejanski obstoj ločenih pogodb, sklenjenih med družbo Bulgarian Posts in vsako od zadevnih strank, pri čemer ni izključeno, da se take pogodbe lahko nanašajo na storitve, za katere velja posebna pravna ureditev, ali da iz tega izhaja, da so te pogodbe rezultat posamičnih pogajanj oziroma da se sklicujejo na obveznosti, ki so specifične za pogodbeno razmerje, ki ga določajo.

46

Zato je treba šteti, da predložitveno sodišče s štirimi vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 132(1)(a) Direktive 2006/112 v povezavi s členom 12, druga in četrta alinea, Direktive 97/67 razlagati tako, da nasprotuje temu, da se za opravljanje poštnih storitev, ki jih imetnik individualne licence za opravljanje univerzalne poštne storitve opravi v skladu z ločenimi pogodbami, uporablja oprostitev DDV, ki jo določa, če je izpolnjen eden od teh pogojev ali so izpolnjeni vsi ti pogoji:

47

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s členom 132(1)(a) Direktive 2006/112 države članice oprostijo DDV „opravljanje storitev javnih poštnih služb […] ter dobavo blaga v zvezi z opravljanjem teh storitev“.

48

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba izraze določbe prava Unije, ki pri opredelitvi pomena in obsega te določbe ne napotuje izrecno na pravo držav članic, običajno razlagati avtonomno in enotno v celotni Uniji, ki jo je treba pridobiti ob upoštevanju besedila navedene določbe, konteksta, v katerega je umeščena, ter ciljev, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je ta določba (glej v tem smislu sodbi z dne 13. oktobra 2022, M2Beauté Cosmetics, C‑616/20, EU:C:2022:781, točka 40, in z dne 24. oktobra 2024, Kwantum Nederland in Kwantum België, C‑227/23, EU:C:2024:914, točka 56).

49

Kar zadeva besedilo člena 132(1)(a) Direktive 2006/112, je na eni strani iz skladnje povedi, ki sestavlja to določbo, jasno razvidno, da so z izrazom „javne poštne službe“ opredeljeni organi, ki opravljajo storitve, ki jih je treba oprostiti. Za vključitev v okvir besedila navedene določbe mora torej zadevne storitve opraviti izvajalec, ki ga je mogoče opredeliti kot „javno poštno službo“ v organizacijskem smislu tega pojma (glej po analogiji sodbo z dne 23. aprila 2009, TNT Post UK, C‑357/07, EU:C:2009:248, točka 27).

50

Na drugi strani uporaba teh besed pomeni, da za te organe – nasprotno od drugih gospodarskih subjektov – velja posebna pravna ureditev, ki vključuje posebne obveznosti. Razlika med „javnimi poštnimi službami“ in drugimi subjekti se namreč ne nanaša na naravo opravljenih storitev, temveč na dejstvo, da za subjekte, ki v celoti ali delno zagotavljajo univerzalno poštno storitev, velja posebna pravna ureditev, ki vključuje posebne obveznosti (glej v tem smislu sodbi z dne 21. aprila 2015, Komisija/Švedska, C‑114/14, EU:C:2015:249, točka 33, in z dne 16. oktobra 2019, Winterhoff in Eisenbeis, C‑4/18 in C‑5/18, EU:C:2019:860, točka 55).

51

V zvezi s kontekstom, v katerega je umeščen člen 132(1)(a) Direktive 2006/112, in cilji, ki se uresničujejo s to določbo, je mogoče iz tega, da je navedena določba v poglavju 2, naslovljenem „Oprostitve za določene dejavnosti, ki so v javnem interesu“, ki je pod naslovom IX te direktive, sklepati, da je cilj oprostitev iz tega člena 132 spodbujati le dejavnosti, ki so v javnem interesu, kot so storitve, ki jih opravljajo javne poštne službe iz navedene določbe (glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 2019, Winterhoff in Eisenbeis, C‑4/18 in C‑5/18, EU:C:2019:860, točka 46).

52

Ta splošni interes se v poštnem sektorju odraža v bolj specifičnem cilju zagotavljanja poštnih storitev, ki zadovoljujejo osnovne potrebe prebivalstva, po nižjih cenah. V zdajšnjem stanju prava Unije pa ta cilj v bistvu sovpada s ciljem, ki se uresničuje z Direktivo 97/67, s katero so določena skupna pravila za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Uniji, in sicer ponujanjem univerzalne poštne storitve (glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 2019, Winterhoff in Eisenbeis, C‑4/18 in C‑5/18, EU:C:2019:860, točka 49).

53

Zato so lahko v praksi le javni ali zasebni izvajalci, ki so se zavezali, da bodo v državi članici zagotavljali univerzalno poštno storitev, kot je določena v členu 3 Direktive 97/67, ali njene dele, upravičeni do oprostitve iz člena 132(1)(a) Direktive 2006/112 (glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 2019, Winterhoff in Eisenbeis, C‑4/18 in C‑5/18, EU:C:2019:860, točka 50).

54

Vendar iz člena 132(1)(a) Direktive 2006/112 ni mogoče sklepati, da so vse storitve, ki jih opravljajo javne poštne službe in ki niso izrecno izključene s področja uporabe te določbe, oproščene ne glede na svojo lastno naravo (glej po analogiji sodbo z dne 23. aprila 2009, TNT Post UK, C‑357/07, EU:C:2009:248, točka 43).

55

Ker je treba namreč besedilo te oprostitve razlagati hkrati ozko in v skladu s ciljem, ki se uresničuje z navedeno določbo, so lahko do oprostitve iz člena 132(1)(a) Direktive 2006/112 upravičene le storitve, ki so namenjene zadovoljevanju osnovnih potreb prebivalstva (glej v tem smislu sodbo z dne 23. aprila 2009, TNT Post UK, C‑357/07, EU:C:2009:248, točka 44).

56

Natančneje, iz narave tega cilja izhaja, da se navedena oprostitev ne uporablja za posebne storitve, ki jih je mogoče ločiti od storitve v javnem interesu, med katerimi so storitve, ki ustrezajo posebnim potrebam zadevnih uporabnikov (glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 2019, Winterhoff in Eisenbeis, C‑4/18 in C‑5/18, EU:C:2019:860, točka 47). Tako morajo biti zadevne poštne storitve, da bi bile zajete z besedilom te določbe, zajete tudi s pojmom „javne poštne službe“ v vsebinskem smislu, ki ga za ta izraz določa člen 132(1)(a) Direktive 2006/112.

57

S tem za storitve, ki jih opravijo javne poštne službe in katerih pogoji so bili individualno izpogajani, ni mogoče šteti, da so oproščene DDV na podlagi člena 132(1)(a) Direktive 2006/112. Take storitve namreč po svoji naravi ustrezajo posebnim potrebam zadevnih uporabnikov, kar je v nasprotju s ciljem, ki se uresničuje z univerzalno poštno storitvijo (glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 2019, Winterhoff in Eisenbeis, C‑4/18 in C‑5/18, EU:C:2019:860, točka 48).

58

Pri tem se za upravičenost do oprostitve, določene v členu 132(1)(a) Direktive 2006/112, ne zahteva, da je bilo za zadevne storitve z nacionalno ureditvijo formalno določeno, da so del univerzalne poštne storitve, če bi to lahko bile. S tem, kako je določena transakcija opredeljena v nacionalnem pravu, namreč ni mogoče povzročiti, da bi bila ta transakcija predmet DDV, medtem ko zanjo na podlagi prava Unije velja oprostitev DDV (glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 2019, Winterhoff in Eisenbeis, C‑4/18 in C‑5/18, EU:C:2019:860, točka 66).

59

Zato je lahko opravljanje poštnih storitev, ki ga opravi izvajalec, ki se je zavezal, da bo v državi članici zagotavljal univerzalno poštno storitev ali njene dele, v skladu s členom 132(1)(a) Direktive 2006/112 oproščeno DDV, če je zaradi svojih značilnosti vsekakor lahko del te univerzalne poštne storitve.

60

Člen 3(1) Direktive 97/67 univerzalno poštno storitev opredeljuje tako, da vključuje stalno izvajanje poštnih storitev predpisane kakovosti na vseh točkah dostopa na njihovem ozemlju po dostopnih cenah za vse uporabnike.

61

Ker pa člen 3(3) in (4) Direktive 97/67 določa le seznam storitev, ki morajo biti minimalno vključene v univerzalno poštno storitev, in ker lahko zato države članice razširijo obseg te storitve tako, da vanjo vključijo druge storitve – vendar ob izključitvi storitev v zvezi s poštnimi paketi, katerih teža presega 20 kilogramov, kar določa člen 3(5) te direktive – je treba šteti, da je le opredelitev pojma „univerzalna poštna storitev“ iz člena 3(1) navedene direktive upoštevna za to, da bi se ugotovilo, ali je opravljanje storitve lahko upravičeno do oprostitve, ki je določena v členu 132(1)(a) Direktive 2006/112.

62

Natančneje, ker druga in četrta alinea člena 12 Direktive 97/67, na kateri se predložitveno sodišče sklicuje v drugem in tretjem vprašanju, ne določata elementov, ki sestavljajo pojem „univerzalna poštna storitev“, ampak določata tarifna načela, katerih spoštovanje morajo države članice naložiti izvajalcem, ki so se zavezali, da bodo zagotavljali to storitev ali njene dele, s tem, da izvajalec teh načel ne spoštuje, zadevnim storitvam ne more biti odvzeta upravičenost do oprostitve iz člena 132(1)(a) Direktive 2006/112.

63

Glede primerov, ki jih predložitveno sodišče navaja v svojih vprašanjih, je mogoče najprej navesti, da to sodišče izhaja iz premise, da poštne storitve iz postopka v glavni stvari opravlja izvajalec, ki ima individualno licenco za izvajanje univerzalne poštne storitve.

64

Dalje, ugotoviti je treba, da okoliščina, da se poštne storitve iz postopka v glavni stvari opravljajo v skladu z ločenimi pogodbami, sama po sebi ne more izključiti, da so take storitve zajete s pojmom „univerzalna poštna storitev“, kot je opredeljen v členu 3(1) Direktive 97/67. Kot je bilo namreč že poudarjeno v točki 49 te sodbe, obstoj ločenih pogodb, ki jih je izvajalec sklenil z vsako od svojih strank, niti ne omogoča ugotovitve, da za te storitve ne more veljati posebna pravna ureditev, niti ne pomeni, da so vzajemne zaveze, dogovorjene v teh pogodbah, rezultat posamičnih pogajanj, saj je lahko namen formalizacije takih pogodb, da se ustvari dokaz za to, da je zadevna stranka sprejela ponudbo zadevnih poštnih storitev, in to stranko opozoriti na pomembne vidike te ureditve.

65

Ker lahko države članice, kot je bilo ugotovljeno v točki 61 te sodbe, v univerzalno poštno storitev kot minimalno določene vključijo druge storitve od tistih, ki so navedene v členu 3(3) in (4) Direktive 97/67, lahko te države tako določijo, da se sprejem in dostava poštnih pošiljk opravita na naslovu stranke ali ob vnaprej dogovorjenem času s stranko, če so taki pogoji za opravljanje poštnih storitev tisti, ki so določeni za univerzalno poštno storitev, kar mora v postopku v glavni stvari preveriti predložitveno sodišče.

66

V zvezi z okoliščino, ki jo navaja predložitveno sodišče, da so bile poštne storitve iz postopka v glavni stvari opravljene, ne da bi bilo dokazano, da cena, dogovorjena med strankama, krije stroške teh storitev, člen 3(1) Direktive 97/67 kot pogoj za vključitev poštnih storitev v univerzalno poštno storitev sicer določa, da mora biti ponudba v zvezi s temi storitvami cenovno dostopna. Vendar cenovna dostopnost take ponudbe ni odvisna od tega, ali cena, ki se zaračuna za tako storitev, krije stroške te storitve, temveč od tega, ali jo lahko fizične ali pravne osebe, ki imajo omejena sredstva, glede na življenjski standard, ki prevladuje v zadevni državi članici, plačajo. Zato ta okoliščina sama po sebi ne more upravičiti, da bi bila poštna storitev, ki bi jo bilo treba zaradi njenih značilnosti šteti za del univerzalne poštne storitve, iz nje izključena.

67

Nasprotno pa, če poštne storitve ne temeljijo na izvajanju posebne pravne ureditve, ki velja za izvajalce, ki izvajajo univerzalno poštno storitev ali njene dele, ampak se opravlja pod drugačnimi in ugodnejšimi pogoji od tistih, ki jih je odobril nacionalni organ, ki je bil v zadevni državi članici določen za regulacijo takšnih storitev, ali od tistih, ki so določeni v standardih v zvezi s temi storitvami, kot je na primer možnost pobiranja pošiljk v krajih, časih, pogostosti ali po ceni, drugačnih od tistih, ki jih je ta organ odobril oziroma ki so določeni z navedenimi standardi, je treba za to storitev šteti, da je izključena iz upravičenosti do oprostitve DDV, ki je določena v členu 132(1)(a) Direktive 2006/112.

68

Iz vsake od teh okoliščin je namreč mogoče sklepati, da se v nasprotju z zahtevami iz člena 3(1) Direktive 97/67 taka storitev ne opravlja „za vse uporabnike“, ampak je namenjena temu, da ustreza posebnim potrebam zadevnih uporabnikov.

69

Navesti pa je treba, da čeprav, najprej, uvodna izjava 15 Direktive 97/67 izvajalcem univerzalne poštne storitve omogoča, da se s strankami individualno pogajajo o sklenitvi pogodbe, člen 5(1), druga alinea, te direktive izrecno določa, da morajo države članice zagotoviti, da se uporabnikom v primerljivih pogojih ponudi enaka univerzalna poštna storitev, tako da je treba to uvodno izjavo 15 razumeti tako, da se nanaša na pravico izvajalcev te storitve, da se s strankami pogajajo o sklenitvi individualnih pogodb zunaj navedene storitve, in da se torej nanaša na storitve, ki z njo niso zajete.

70

Dalje, pravica izvajalca oziroma izvajalcev univerzalne poštne storitve, da z uporabniki sklepajo individualne pogodbe o cenah, ki je določena v členu 12, tretja alinea, Direktive 97/67, ne pomeni, da je treba za storitve, katerih pogoji izvedbe, vključno s tarifnimi, naj bi bili izpogajani, in ki zato niso enake tistim, ki se ponujajo vsakemu uporabniku v primerljivem položaju, šteti, da so zajete s to storitvijo. Sklenitev individualnih pogodb o cenah je namreč lahko potrebna med drugim takrat, kadar so v splošnih pogojih poslovanja, kot jih je odobril nacionalni organ, ki je bil v zadevni državi članici določen za regulacijo poštne storitve, ali kot so določeni v standardih v zvezi s to storitvijo in torej vsem ponujeni količinski rabati, da bi se prejemniki storitve zavezali, da bodo oddali določeno količino pošte v zameno za ugodnejšo ceno, ne da bi to nujno pomenilo, da sta bila ta količina in/ali popust izpogajana v korist le nekaterih uporabnikov.

71

Nazadnje, v nasprotju s trditvami družbe Bulgarian posts je treba poudariti, da razlaga iz točke 74 te sodbe velja tudi, kadar se nekatere poštne storitve opravljajo na zahtevo javnih organov.

72

Sodišče je sicer v sodbi z dne 16. oktobra 2019, Winterhoff in Eisenbeis (C‑4/18 in C‑5/18, EU:C:2019:860, točke od 59 do 61), razsodilo, da je treba za poštno storitev v obliki vročanja sodnih in upravnih pisanj, ki se opravi na podlagi nalogov, ki jih izdajo javni organi v okviru njihove dejavnosti, katere namen ni zadovoljevanje svojih lastnih potreb, temveč zagotovitev učinkovitega izvajanja sodne oblasti, šteti, da se opravlja za vse tiste, na katere se nanaša možnost vročitve takih pisanj, vključno z njihovimi naslovniki, in da se torej opravlja za vse uporabnike take ponudbe storitve v smislu člena 2, točka 17, Direktive 97/67. Sodišče je na podlagi teh preudarkov ugotovilo, da je mogoče za navedene storitve vročanja šteti, da so opravljene „za vse uporabnike“ v smislu člena 3(1) te direktive in da so zato lahko oproščene DDV kot storitve, ki jih opravljajo „javne poštne službe“, v skladu s členom 132(1)(a) Direktive 2006/112.

73

Vendar iz tega ni mogoče sklepati, da so lahko poštne storitve, ki se opravljajo pod drugačnimi in ugodnejšimi pogoji od tistih, ki so ponujeni v splošnih pogojih poslovanja, ki jih je odobril nacionalni organ, ki je bil v zadevni državi članici določen za regulacijo poštne storitve, oziroma ki so določeni v standardih v zvezi s to storitvijo, upravičene do take oprostitve zgolj zato, ker se opravljajo na zahtevo javnega organa. Nacionalno sodišče bo moralo po potrebi preveriti, ali je mogoče za tako storitev šteti, da izpolnjuje pogoj iz člena 3(1) Direktive 97/67, v skladu s katerim se univerzalna poštna storitev opravlja „za vse uporabnike“.

74

Glede na vse zgornje preudarke je treba na zastavljena vprašanja odgovoriti, da je treba člen 132(1)(a) Direktive 2006/112 v povezavi s členom 12, druga in četrta alinea, Direktive 97/67 razlagati tako, da nasprotuje temu, da se za opravljanje poštnih storitev, ki jih imetnik individualne licence za opravljanje univerzalne poštne storitve opravi v skladu z ločenimi pogodbami, uporablja oprostitev DDV, ki jo določa ta člen 132, kadar se take storitve, katerih namen je ustrezati posebnim potrebam zadevnih oseb, ne da bi bile ponujene vsem uporabnikom, opravljajo pod drugačnimi in ugodnejšimi pogoji od tistih, ki jih je odobril nacionalni organ, ki je bil v zadevni državi članici določen za regulacijo univerzalne poštne storitve, ali od tistih, ki so določeni v standardih v zvezi s to storitvijo.

75

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:

Člen 132(1)(a) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v povezavi s členom 12, druga in četrta alinea, Direktive 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2008/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. februarja 2008,

je treba razlagati tako, da

nasprotuje temu, da se za opravljanje poštnih storitev, ki jih imetnik individualne licence za opravljanje univerzalne poštne storitve opravi v skladu z ločenimi pogodbami, uporablja oprostitev davka na dodano vrednost, ki jo določa ta člen 132, kadar se take storitve, katerih namen je ustrezati posebnim potrebam zadevnih oseb, ne da bi bile ponujene vsem uporabnikom, opravljajo pod drugačnimi in ugodnejšimi pogoji od tistih, ki jih je odobril nacionalni organ, ki je bil v zadevni državi članici določen za regulacijo univerzalne poštne storitve, ali od tistih, ki so določeni v standardih v zvezi s to storitvijo.