–

za NFŠ a.s. M. Čabák, P. Hodál in L. Královič, advokáti,

–

za Slovenská republika konajúca prostredníctvom Ministerstva školstva vedy, výskumu a športu Slovenskej republiky in Ministerstvo školstva, vedy, výskumu a športu Slovenskej republiky P. Horňák, P. Szabó in M. Tomaschek, advokáti,

–

za slovaško vlado E. V. Larišová, A. Lukáčik in S. Ondrášiková, agenti,

–

za češko vlado L. Halajová, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,

–

za Evropsko komisijo G. Gattinara, R. Lindenthal in G. Wils, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1(2)(b) Direktive 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 7, str. 132), člena 2(1), točka 6(c), Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (UL 2014, L 94, str. 65) ter člena 2d(1)(a) in (2) Direktive Sveta 89/665/EGS z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 246), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 (UL 2014, L 94, str. 1) (v nadaljevanju: Direktiva 89/665).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo NFŠ a. s. na eni strani ter Slovenská republika konajúca prostredníctvom Ministerstva školstva, vedy, výskumu a športu Slovenskej republiky (Slovaška republika, ki deluje prek ministrstva Slovaške republike za izobraževanje, znanost, raziskave in šport) in Ministerstvo školstva, vedy, výskumu a športu Slovenskej republiky (ministrstvo Slovaške republike za izobraževanje, znanost, raziskave in šport) (v nadaljevanju: ministrstvo za izobraževanje) na drugi strani, in sicer zaradi pogodbe o obljubi nakupa nacionalnega nogometnega stadiona, ki naj bi ga na Slovaškem zgradila družba NFŠ.

3

Člen 1 Direktive 89/665, naslovljen „Področje uporabe in zagotovitev revizijskih postopkov“, določa:

„1.   […]

[…]

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da se v zvezi z naročili s področja uporabe Direktive [2014/24] ali Direktive [2014/23] zagotovi učinkovita in zlasti čim hitrejša revizija odločitev, ki so jih sprejeli naročniki, skladno s pogoji, določenimi v členih 2 do 2f te direktive, ker je bila s takšnimi odločitvami kršeno pravo Unije na področju javnih naročil ali nacionalni predpisi o prenosu tega prava.

[…]

3.   Države članice zagotovijo, da so revizijski postopki v skladu z natančnimi pravili, ki jih lahko določi država članica, na voljo vsaj kateri koli osebi, ki ima ali je imela interes za pridobitev določenega javnega naročila in ki ji je z domnevno kršitvijo nastala škoda ali bi ji lahko nastala škoda.

[…]“

4

Člen 2d Direktive 89/665, naslovljen „Neveljavnost“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da naročilo za neveljavno razglasi revizijski organ, neodvisen od naročnika, oziroma da je neveljavnost naročila rezultat odločitve takšnega revizijskega organa v katerem koli od naslednjih primerov:

[…]

2.   Posledice, ki izhajajo iz dejstva, da se naročilo šteje za neveljavno, se določijo v nacionalnem pravu.

Nacionalno pravo lahko razveljavi vse pogodbene obveznosti z veljavnostjo za nazaj ali pa omeji obseg razveljavitve na tiste obveznosti, ki bi jih bilo treba še izpolniti. V slednjem primeru predvidijo države članice uporabo drugih kazni v smislu člena 2e(2).

[…]“

5

V skladu s členom 2e Direktive 89/665, naslovljenim „Kršitve te direktive in alternativne kazni“, države članice v nekaterih primerih predvidijo neveljavnost naročila ali alternativne kazni.

6

Člen 1 Direktive 2004/18 določa:

„1.   Za namene te direktive se uporabljajo definicije iz odstavkov 2 do 15.

2.   

[…]

9.   ‚Naročniki‘ pomenijo državne, regionalne ali lokalne organe, osebe javnega prava ter združenja, ki jih ustanovijo bodisi en ali več teh organov bodisi en ali več teh oseb javnega prava.

[…]“

7

Člen 1(1) Direktive 2014/24 določa:

„Ta direktiva določa pravila o postopkih javnega naročanja, ki jih izvedejo javni naročniki v zvezi z javnimi naročili in projektnimi natečaji, katerih ocenjena vrednost ni nižja od mejnih vrednosti iz člena 4.“

8

Člen 2(1) te direktive določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]“

9

Člen 83 te direktive, naslovljen „Izvrševanje“, določa:

„1.   Da bi države članice uspešno zagotovile pravilno in učinkovito izvajanje, zagotovijo, da vsaj naloge iz tega člena opravlja eden ali več organov, teles ali institucij. [Evropski] [k]omisiji sporočijo imena vseh organov, teles ali institucij, pristojnih za te naloge.

2.   Države članice zagotovijo spremljanje uporabe pravil o javnih naročilih.

Če organi ali institucije za spremljanje na lastno pobudo ali po prejemu informacij ugotovijo posebne kršitve ali sistemske težave, se pooblastijo, da o teh težavah obvestijo nacionalne revizijske organe, sodišča ali druge ustrezne organe ali institucije, kot so varuh človekovih pravic, nacionalni parlamenti ali njihovi odbori.

[…]“

10

Člen 90(1) te direktive določa:

„Države članice uveljavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 18. aprila 2016. […]“

11

Člen 91, prvi odstavek, Direktive 2014/24, določa:

„Direktiva 2004/18/ES se razveljavi z učinkom od 18. aprila 2016.“

12

Člen 39 zákon č. 40/1964 Zb. Občiansky zákonník (zakon št. 40/1964 o civilnem zakoniku) z dne 26. februarja 1964 v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v sporu o glavni stvari, določa:

„Pravni posel, katerega vsebina ali namen je v nasprotju z zakonom ali pomeni obid zakona ali je v nasprotju z dobrimi običaji, je ničen.“

13

Člen 3(3) zákon č. 25/2006 Z. z. o verejnom obstarávaní a o zmene a doplnení niektorých zákonov (zakon št. 25/2006 o javnih naročilih ter spremembi in dopolnitvi nekaterih zakonov) z dne 14. decembra 2005 v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v sporu o glavni stvari, določa:

„Javno naročilo gradenj v smislu tega zakona je naročilo, katerega predmet je bodisi izvedba gradbenih del bodisi projektiranje in izvedba gradbenih del, povezanih z eno od dejavnosti, naštetih v oddelku 45 skupne terminologije javnih naročil […], ali izvedba gradnje. Gradnja v smislu tega zakona je rezultat celote gradbenih del, ki imajo ekonomsko ali tehnično funkcijo in katerih izvedba ustreza zahtevam naročnika.“

14

Člen 147a tega zakona določa:

„Če javni naročnik, naročnik ali oseba iz člena 7 v nasprotju s tem zakonom sklene pogodbo, koncesijsko pogodbo, okvirni sporazum ali aneks k pogodbi, koncesijski pogodbi ali okvirnemu sporazumu, [Úrad pre verejné obstarávanie (organ za regulacijo javnih naročil)] ali državni tožilec v enem letu od sklenitve pogodbe pri sodišču vloži ničnostno tožbo.“

15

Člen 3(3) zákon č. 343/2015 Z. z. o verejnom obstarávaní a o zmene a doplnení niektorých zákonov (zakon št. 343/2015 o javnih naročilih ter spremembi in dopolnitvi nekaterih zakonov) z dne 18. novembra 2015 v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (nadaljevanju: zakon št. 343/2015), določa:

„Javno naročilo gradenj v smislu tega zakona je naročilo, katerega predmet je:

[…]

16

Člen 181(1) in (11) tega zakona določa:

„1.   Ponudnik, kandidat, udeleženec ali oseba, na katero bi se lahko nanašala pridobitev posebnega naročila ali koncesije, ki presega prag, in na pravice ali pravne interese katere je ali bi lahko vplival postopek javnega naročnika ali naročnika (v nadaljevanju: zainteresirani subjekt), lahko po sklenitvi javnega naročila, koncesijske pogodbe ali okvirnega sporazuma pri sodišču vloži zahtevo za razglasitev ničnosti naročila, koncesijske pogodbe ali okvirnega sporazuma.

[…]

11.   Pravica zahtevati ugotovitev ničnosti pogodbe, koncesijske pogodbe ali okvirnega sporazuma preneha, če se nanjo ne sklicuje

17

Slovaška vlada je za izvedbo projekta gradnje slovaškega nacionalnega nogometnega stadiona v sklepu št. 400/2013 z dne 10. julija 2013 predvidela, da bo ministrstvo za izobraževanje brez javnega razpisa sklenilo memorandum z družbo Národný futbalový štadión, a.s., ki je pravna predhodnica družbe NFŠ. V tem memorandumu, sklenjenem 11. julija 2013, so opredeljeni pogoji za dodelitev subvencije za gradnjo tega stadiona in pogoji za to gradnjo.

18

Na tej podlagi je ministrstvo za izobraževanje 21. novembra 2013 z družbo Národný futbalový štadión sklenilo pogodbo o dodelitvi nepovratnih sredstvih, v skladu s katero se je to ministrstvo zavezalo, da bo tej družbi izplačalo nepovratna sredstva v višini 27.200.000,00 EUR, ki se financirajo iz državnega proračuna za gradnjo navedenega stadiona (v nadaljevanju: pogodba o dodelitvi nepovratnih sredstev). Navedena družba se je zavezala, da bo financirala vsaj 60 % stroškov gradnje.

19

Ministrstvo za izobraževanje in družba NFŠ sta 10. maja 2016 sklenila aneks št. 1 k pogodbi o dodelitvi nepovratnih sredstev, s katerim je bilo spremenjeno celotno besedilo te pogodbe, tako da je bila med drugim odpravljena možnost, ki je bila prvotno določena v korist Slovenský fubalový zväz (slovaška nogometna zveza), da brezplačno uporablja nekatere prostore istega stadiona.

20

Istega dne je ministrstvo za izobraževanje v imenu Slovaške republike kot bodočega pridobitelja z družbo NFŠ kot bodočim prodajalcem sklenilo pogodbo o obljubi kupoprodaje, v kateri je pojasnilo pogoje za sklenitev pogodbe o nakupu slovaškega nacionalnega nogometnega stadiona (v nadaljevanju: pogodba o obljubi kupoprodaje). Pogodba o obljubi kupoprodaje v prilogah vsebuje podrobne tehnične specifikacije in materialne parametre tega stadiona.

21

Začetek veljavnosti pogodbe o obljubi kupoprodaje je bil pogojen z izpolnitvijo nekaterih pogojev, med katerimi je bila ugotovitev Komisije, da pogodba o dodelitvi nepovratnih sredstev in ta pogodba o obljubi kupoprodaje pomenita državno pomoč, ki je združljiva z notranjim trgom v smislu člena 107(3)(c) PDEU. Komisija je ugotovila, da je bilo tako s Sklepom SA.46530 z dne 24. maja 2017 (UL 2017, C 354, str. 1).

22

V zvezi s pogodbo o dodelitvi nepovratnih sredstev ali pogodbo o obljubi kupoprodaje poteka več sodnih postopkov. Družba NFŠ je pri Okresný súd Bratislava III (okrajno sodišče v Bratislavi III, Slovaška), ki je predložitveno sodišče, vložila predlog, naj se ugotovi vsebina pogodbe o obljubi kupoprodaje v zvezi z določitvijo nakupne cene, da bi lahko izkoristila možnost prodaje zgrajene stavbe, ki jo je – v svojo korist – imela s to obljubo. Po mnenju te družbe je pogodba o obljubi kupoprodaje veljavna in ne pomeni javnega naročila, saj ne določa izvršljive obveznosti izvedbe gradenj. Zato naj ne bi šlo za odplačno pogodbo.

23

Nasprotno, ministrstvo za izobraževanje pred predložitvenim sodiščem trdi, da pogodba o dodelitvi nepovratnih sredstev in pogodba o obljubi kupoprodaje pomenita celovit okvir vzajemnih pravic in obveznosti, katerega namen je zaradi neobstoja javnega razpisa namerno obiti zakon št. 343/2015. Natančneje, pogodba o obljubi kupoprodaje naj bi bila odplačna, kar dokazuje način določitve v njej določene nakupne cene.

24

To ministrstvo tudi trdi, da je imelo odločilen vpliv na projekt slovaškega nacionalnega nogometnega stadiona, ki mora na podlagi pogodbe o dodelitvi nepovratnih sredstev izpolnjevati zahteve, ki so v zvezi s stadioni kategorije 4 določene v uredbi Združenja evropskih nogometnih zvez (UEFA) o infrastrukturi stadionov. Poleg tega naj bi navedeno ministrstvo določilo dodatne zahteve prek najvišjega upravljalnega organa tega projekta, usmerjevalnega in nadzornega odbora za gradnjo tega stadiona, v katerem je bilo večinsko zastopano.

25

Prav tako se stranki v postopku v glavni stvari ne strinjata glede vprašanja, ali je mogoče pogodbo, ki je v nasprotju z zakonom št. 25/2006, v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v sporu o glavni stvari, ali z zakonom št. 343/2015, relativno in ex nunc razglasiti za nično le na podlagi določb teh zakonov, kot trdi družba NFŠ, ali pa je mogoče takšno pogodbo absolutno razglasiti za nično ex tunc na podlagi člena 39 zakona št. 40/1964 o civilnem zakoniku, v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v sporu o glavni stvari, kot trdi ministrstvo za izobraževanje. Slovaška sodna praksa na tem področju naj bi bila protislovna.

26

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da sta pogodba o dodelitvi nepovratnih sredstev in pogodba o obljubi kupoprodaje vsebinsko in časovno povezani ter pomenita okvir vzajemnih obveznosti med ministrstvom za izobraževanje in družbo NFŠ. Natančneje, obveznosti iz pogodbe o dodelitvi nepovratnih sredstev zajemajo obveznost države, da dodeli nepovratna sredstva, ter obveznost družbe Národný futbalový štadión, da zgradi slovaški nacionalni stadion v skladu s pogoji, ki jih določi ministrstvo za izobraževanje, in da slovaški nogometni zvezi omogoči uporabo dela stadiona. Pogodba o obljubi kupoprodaje v korist družbe NFŠ določa enostransko prodajno opcijo, ki ustreza obveznosti države, da kupi zgrajeno stavbo.

27

V teh okoliščinah je Okresný súd Bratislava III (okrajno sodišče v Bratislavi III) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

28

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(2)(b) Direktive 2004/18 in člen 2(1), točka 6(c), Direktive 2014/24 razlagati tako, da je „javno naročilo gradenj“ v smislu teh določb pogodbeni okvir, ki državo članico povezuje z gospodarskim subjektom ter vključuje pogodbo o dodelitvi nepovratnih sredstev in pogodbo o obljubi kupoprodaje, sklenjeni z namenom zgraditve nogometnega stadiona, pri čemer ta pogodbeni okvir med to državo in tem gospodarskim subjektom ustvarja vzajemne obveznosti, ki vključujejo obveznost zgraditve tega stadiona v skladu s pogoji, ki jih je določila navedena država, in enostransko možnost v korist navedenega gospodarskega subjekta, ki ustreza obveznosti navedene države, da navedeni stadion kupi, in je z njim navedenemu gospodarskemu subjektu dodeljena državna pomoč, za katero je Komisija ugotovila, da je združljiva z notranjim trgom.

29

Družba NFŠ izpodbija dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe, zlasti ker naj bi se prvo vprašanje nanašalo na konkretna dejstva, ki jih mora preveriti predložitveno sodišče. V zvezi s tem naj bi formulacija tega prvega vprašanja vsebovala napačne in zavajajoče dejanske ugotovitve. Poleg tega naj bi to sodišče nekritično povzelo besedilo vprašanj, ki jih je predlagala ena od strank v postopku v glavni stvari, in sicer Slovaška republika, in naj v nasprotju z doktrino „acte éclairé“ ne bi upoštevalo sodne prakse Sodišča, v skladu s katero pogodba ne pomeni javnega naročila, če ni obveznosti, katere izpolnitev je mogoče zahtevati pred sodiščem.

30

V zvezi s tem je treba ugotoviti, na eni strani, da se prvo vprašanje, tudi če bi vsebovalo dejanske ugotovitve, ki jih mora preveriti predložitveno sodišče, nanaša na razlago določb prava Unije.

31

Poleg tega je v skladu z ustaljeno sodno prakso le predložitveno sodišče pristojno za obravnavo in oceno dejanskega stanja zadeve, ki mu je predložena v odločanje, ter za razlago in uporabo nacionalnega prava. Sodišče mora v okviru porazdelitve pristojnosti med njim in nacionalnimi sodišči upoštevati dejanski in pravni okvir, v katerega so umeščena vprašanja za predhodno odločanje, kot je opredeljen v predložitveni odločbi (sodba z dne 28. oktobra 2021, X-Beteiligungsgesellschaft (DDV – Zaporedna plačila), C‑324/20, EU:C:2021:880, točka 31 in navedena sodna praksa).

32

V zvezi s tem, na drugi strani, glede okoliščine, da je pravilna razlaga prava Unije v obravnavani zadevi tako očitna, da naj ne bi dopuščala nobenega razumnega dvoma, zadostuje opozoriti, da čeprav lahko Sodišče zaradi take okoliščine, če je izkazana, odloči s sklepom na podlagi člena 99 svojega Poslovnika, pa navedena okoliščina nacionalnemu sodišču ne preprečuje, da postavi vprašanje za predhodno odločanje, in ne povzroči nedopustnosti tako postavljenega vprašanja (sodba z dne 7. septembra 2023, Asociaţia Forumul Judecătorilor din România, C‑216/21, EU:C:2023:628, točka 49 in navedena sodna praksa).

33

Iz tega izhaja, da je prvo vprašanje dopustno.

34

Najprej je treba opozoriti, da je direktiva, ki se ratione temporis uporablja za oddajo javnega naročila, načeloma tista, ki je bila veljavna takrat, ko je javni naročnik izbral vrsto postopka, ki ga bo uporabil, in dokončno odgovoril na vprašanje, ali se opravi predhodno povabilo k oddaji ponudb za oddajo tega javnega naročila. Kadar pa se, nasprotno, rok za prenos direktive izteče po tem datumu, se ta direktiva ne more uporabiti (glej v tem smislu sodbo z dne 14. januarja 2021, RTS infra in Aannemingsbedrijf Norré-Behaegel, C‑387/19, EU:C:2021:13, točka 23 in navedena sodna praksa).

35

V obravnavani zadevi je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da je bila odločitev, da se za gradnjo slovaškega nacionalnega nogometnega stadiona ne izvede javni razpis, sprejeta s sklepom slovaške vlade št. 400/2013 z dne 10. julija 2013, torej na datum, ko se je uporabljala Direktiva 2004/18. S pridržkom preverjanj, ki jih bo moralo opraviti predložitveno sodišče, se zdi, da je bilo s tem sklepom za ministrstvo za izobraževanje in Slovaško republiko dokončno odločeno o vprašanju, ali je bilo treba izvesti javni razpis ali ne.

36

Tudi če bi to sodišče ugotovilo, da je bila odločba, s katero je bilo dokončno odločeno o vprašanju, ali je bilo treba izvesti tak natečaj, sprejeta po 18. aprilu 2016, ko je začela učinkovati razveljavitev Direktive 2004/18 in se je iztekel rok za prenos Direktive 2014/24, vsebina člena 1(2)(b) Direktive 2004/18 v zvezi z izvedbo gradnje, ki izpolnjuje zahteve, ki jih je določil javni naročnik, v bistvu ustreza vsebini člena 2(1), točka 6(c), Direktive 2014/24.

37

Ob upoštevanju teh uvodnih pojasnil je treba ugotoviti, ali pogodbeni okvir, ki ima značilnosti pogodbenega okvira iz postopka v glavni stvari, izpolnjuje merila za „javno naročilo gradenj“ v smislu člena 1(2)(b) Direktive 2004/18, saj je ta pojem avtonomen pojem prava Unije, za katerega pravna opredelitev, ki jo za pogodbo določa pravo države članice, ni upoštevna (glej v tem smislu sodbo z dne 18. januarja 2007, Auroux in drugi, C‑220/05, EU:C:2007:31, točka 40 in navedena sodna praksa).

38

V zvezi s tem je treba v skladu z opredelitvijo pojma „javno naročilo“ iz člena 1(2)(a) Direktive 2004/18 preveriti, ali tak pogodbeni okvir pomeni pisno sklenjeno odplačno pogodbo med gospodarskimi subjekti in naročnikom, in če je tako, ali je predmet te pogodbe izvedba gradnje, ki ustreza zahtevam tega naročnika v smislu člena 1(2)(b) te direktive.

39

Po izvedbi presoje, ki se zahteva v ta namen, bo v obravnavanem primeru moralo o tem odločiti predložitveno sodišče. Spomniti je namreč treba, da člen 267 PDEU Sodišču ne daje pristojnosti, da uporabi pravila Unije v določenem primeru, ampak le, da se izreče o razlagi Pogodb in aktov, ki jih sprejmejo institucije Evropske unije. Vendar lahko v skladu z uveljavljeno sodno prakso Sodišče v okviru pravosodnega sodelovanja, uvedenega s tem členom 267 PDEU, na podlagi elementov v spisu nacionalnemu sodišču poda elemente razlage prava Unije, ki bi mu lahko koristili pri presoji učinkov neke določbe tega prava (sodba z dne 7. septembra 2023, Asociaţia Forumul Judecătorilor din România, C‑216/21, EU:C:2023:628, točka 72 in navedena sodna praksa).

40

Na prvem mestu, izraz „pogodbe“ iz člena 1(2)(a) Direktive 2004/18 zajema tudi soglasja volj, ki izhajajo iz več dokumentov, ne da bi to ovirala okoliščina, da vsak od teh dokumentov po nacionalnem pravu pomeni pogodbo.

41

V obravnavani zadevi je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da sta pogodba o dodelitvi nepovratnih sredstev in pogodba o obljubi kupoprodaje vsebinsko povezani, saj sta bili obe sklenjeni v okviru projekta gradnje slovaškega nacionalnega nogometnega stadiona, in časovno povezani. To je potrjeno s Sklepom SA.46530, v katerem je navedeno, da se je gradnja tega stadiona začela šele jeseni 2016, to je po sklenitvi aneksa št. 1 k pogodbi o dodelitvi nepovratnih sredstev z dne 10. maja 2016 in pogodbe o obljubi kupoprodaje.

42

Na drugem mestu, pogodbi, ki sestavljata pogodbeni okvir iz postopka v glavni stvari, sta pisno sklenili, prvič, družba Národný futbalový štadión, kar zadeva pogodbo o dodelitvi nepovratnih sredstev, in družba NFŠ, kar zadeva pogodbo o obljubi kupoprodaje, ki sta gospodarska subjekta, in drugič, slovaška država, ki je naročnik v smislu člena 1(9), prvi pododstavek, Direktive 2004/18.

43

Na tretjem mestu, treba je preveriti, ali je pogodbeni okvir, ki ima značilnosti pogodbenega okvira iz postopka v glavni stvari, sklenjen odplačno.

44

Po eni strani v skladu s sodno prakso Sodišča izraz „odplačno“ pomeni pogodbo, s katero se vsaka stranka zaveže, da bo opravila storitev v zameno za drugo storitev. Sinalagmatska narava pogodbe je torej bistvena značilnost pogodbe o javnem naročilu, ki nujno povzroči nastanek pravno zavezujočih obveznosti za vsako pogodbeno stranko, katerih izpolnitev mora biti mogoče zahtevati na sodišču (glej v tem smislu sodbo z dne 10. septembra 2020, Tax-Fin-Lex, C‑367/19, EU:C:2020:685, točki 25 in 26 ter navedena sodna praksa).

45

V zvezi s tem je treba poudariti, da kadar pogodba vsebuje obveznost nakupa s strani naročnika, ne da bi imel njegov sopogodbenik obveznost prodaje, ta neobstoj obveznosti prodaje ne more nujno zadostovati za izključitev vzajemne narave te pogodbe in torej obstoja javnega naročila, saj je tako sklenitev glede na okoliščine primera mogoče doseči šele po preučitvi vseh upoštevnih elementov.

46

V obravnavani zadevi predložitveno sodišče navaja obstoj vzajemnih obveznosti med ministrstvom za izobraževanje in družbo NFŠ. Poleg tega to sodišče med drugim navaja, da pogodba o dodelitvi nepovratnih sredstev vsebuje obveznost države, da dodeli subvencijo, in obveznosti, da pravni prednik družbe NFŠ zgradi slovaški nacionalni nogometni stadion v skladu s pogoji, ki jih je določilo ministrstvo za izobraževanje, da financira vsaj 60 % stroškov gradnje in da v prvotni različici te pogodbe slovaški nogometni zvezi dovoli brezplačno uporabo dela tega stadiona. Čeprav je bila z aneksom št. 1 k pogodbi o dodelitvi nepovratnih sredstev ta obveznost odpravljena, s tem aneksom niso bile odpravljene druge obveznosti, ki so bile prenesene na družbo NFŠ.

47

Po drugi strani javni naročnik v okviru javnega naročila gradenj prejme storitev izvedbe gradenj, ki jo želi prejeti in ki je v njegovem neposrednem gospodarskem interesu. Tak gospodarski interes je mogoče ugotoviti ne le, če je določeno, da bo naročnik postal lastnik gradenj ali objektov, ki so predmet naročila, ampak tudi v drugih položajih, zlasti kadar je določeno, da bo naročnik imel pravni naslov, ki mu bo zagotovil, da bo imel te gradnje na voljo za javno uporabo (glej v tem smislu sodbo z dne 22. aprila 2021, Komisija/Avstrija (Najem še nezgrajene stavbe), C‑537/19, EU:C:2021:319, točka 44 in navedena sodna praksa).

48

Iz spisa, ki je na voljo Sodišču, je razvidno, da čeprav je slovaški nacionalni nogometni stadion v lasti družbe NFŠ, pogodba o dodelitvi nepovratnih sredstev omejuje pravico do prenosa lastništva tega stadiona na tretje osebe, zlasti z zahtevo po predhodnem pisnem soglasju slovaške države. Zato ima ta država v zvezi s tem stadionom v bistvu predkupno pravico s pripadajočo ekonomsko vrednostjo.

49

Gospodarska korist je lahko tudi v ekonomskih ugodnostih, ki jih bo lahko imel naročnik s prihodnjo uporabo ali prodajo gradnje, v dejstvu, da je finančno prispeval k izvedbi gradnje, ali v tveganjih, ki jih prevzema v primeru gospodarskega neuspeha gradnje (sodba z dne 25. marca 2010, Helmut Müller, C‑451/08, EU:C:2010:168, točka 52 in navedena sodna praksa).

50

V obravnavanem primeru, kot je družba NFŠ navedla v pisnih stališčih in na obravnavi, možnost, ki jo ima ta stranka na podlagi pogodbe o obljubi kupoprodaje, pomeni jamstvo za poslovno tveganje v primeru, da se slovaški nacionalni nogometni stadion zanjo izkaže za poslovno nedonosnega. Tako je naročnik s tem, da se je zavezal, da bo na zahtevo družbe NFŠ kupil ta stadion, prevzel vsa tveganja v primeru gospodarskega neuspeha gradnje.

51

Na četrtem mestu, treba je opozoriti, da mora biti za to, da bi pogodba pomenila „javno naročilo gradenj“, katerega predmet je izvedba gradnje, ta gradnja izvedena v skladu z zahtevami naročnika, pri čemer uporabljena sredstva za to izvedbo niso pomembna (glej v tem smislu sodbo z dne 29. oktobra 2009, Komisija/Nemčija, C‑536/07, EU:C:2009:664, točka 55).

52

V zvezi s tem je mogoče ugotoviti odločilen vpliv naročnika na zasnovo načrtovane stavbe, zlasti če je mogoče dokazati, da se ta vpliv izvaja na arhitekturno strukturo te stavbe, kot so njena velikost, njeni zunanji zidovi in njeni nosilni zidovi (glej v tem smislu sodbo z dne 22. aprila 2021, Komisija/Avstrija (Najem še nezgrajene stavbe), C‑537/19, EU:C:2021:319, točka 53).

53

V obravnavanem primeru predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe pojasnjuje, da bi moral biti slovaški nacionalni nogometni stadion zgrajen v skladu s pogoji, ki jih je določilo ministrstvo za izobraževanje. V zvezi s tem se je to sodišče v postopku v glavni stvari, tako kot družba NFŠ v pisnih stališčih pred Sodiščem, sklicevalo na spoštovanje meril iz uredbe UEFE o infrastrukturi stadionov, kar zadeva faze kategorije 4.

54

Obveznost spoštovanja teh meril, pri čemer mora obstoj te obveznosti preveriti predložitveno sodišče, pa bi lahko omogočila ugotovitev odločilnega vpliva slovaške države na arhitekturno strukturo, če bi ta uredba vsebovala zahteve, ki se nanašajo na primer na velikost igralnega igrišča, zmogljivost stadiona po številu gledalcev ali število predvidenih parkirnih mest, kar mora prav tako preučiti predložitveno sodišče.

55

Glede na zgoraj navedeno in s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, pogodbeni okvir, ki ima značilnosti pogodbenega okvira iz postopka v glavni stvari, pomeni „javno naročilo gradenj“ v smislu člena 1(2)(b) Direktive 2004/18.

56

Te ugotovitve ne omaje dejstvo, da je Komisija v Sklepu SA.46530 menila, da subvencija za gradnjo slovaškega nacionalnega nogometnega stadiona in zaveza o njegovem nakupu pomenita državno pomoč, ki je združljiva z notranjim trgom v smislu člena 107(3)(c) PDEU.

57

Po mnenju družbe NFŠ ta sklep vsebuje ugotovitve, ki preprečujejo, da bi se pogodbeni okvir iz postopka v glavni stvari opredelil kot javno naročilo. Tako naj bi med drugim iz navedenega sklepa izhajalo, da ta družba ni bila dolžna zgraditi slovaškega nacionalnega nogometnega stadiona. Poleg tega navedena družba navaja, da je pri izbiri dobaviteljev upoštevala pravila o oddaji javnih naročil v skladu z obveznostjo, navedeno v tej določbi.

58

Vendar, prvič, čeprav je v Sklepu SA.46530 navedeno, da bo družba NFŠ po zgraditvi ostala lastnica slovaškega nacionalnega nogometnega stadiona, ne da bi obstajala obveznost prenosa lastništva tega stadiona na slovaško državo, v tem sklepu ni naveden neobstoj obveznosti gradnje navedenega stadiona.

59

Vsekakor je treba poudariti, da nacionalna sodišča res ne smejo sprejemati odločb, ki bi nasprotovale odločbi Komisije o združljivosti državne pomoči z notranjim trgom, katere presoja je v izključni pristojnosti te institucije, ki deluje pod nadzorom sodišča Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 4. marca 2020, Buonotourist/Komisija, C‑586/18 P, EU:C:2020:152, točki 90 in 91 ter navedena sodna praksa). Vendar presoje, ki bi implicitno lahko izhajala iz odločbe te institucije o državni pomoči, načeloma ne morejo biti zavezujoče za nacionalna sodišča v sporu, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki ni povezan z združljivostjo te pomoči z notranjim trgom.

60

Drugič, kadar mora naročnik spoštovati pravila prava Unije o oddaji javnih naročil, se ta javni naročnik te obveznosti, ki mu je izrecno naložena, ne more razbremeniti s tem, da od gospodarskega subjekta, s katerim sklene tako pogodbo, zahteva, da ta pravila spoštuje med izvajanjem zadevnega naročila. Zato v obravnavanem primeru obstoja javnega naročila, ki povezuje družbo NFŠ in slovaško državo, ne more omajati dejstvo, da je v Sklepu SA.46530 navedeno, da bodo gradbena dela na slovaškem nacionalnem nogometnem stadionu predmet postopka javnega razpisa, ki bo v skladu s pravili, ki se uporabljajo na področju oddaje javnih naročil.

61

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1(2)(b) Direktive 2004/18 razlagati tako, da je „javno naročilo gradenj“ v smislu te določbe pogodbeni okvir med državo članico in gospodarskim subjektom, ki vključuje pogodbo o dodelitvi nepovratnih sredstev in pogodbo o obljubi kupoprodaje, sklenjeni z namenom zgraditve nogometnega stadiona, če ta pogodbeni okvir ustvarja vzajemne obveznosti med to državo in tem gospodarskim subjektom, ki vključujejo obveznost zgraditve tega stadiona v skladu s pogoji, ki jih je določila navedena država, in enostransko možnost v korist navedenega gospodarskega subjekta, ki ustreza obveznosti navedene države, da navedeni stadion kupi, in če je z njim navedenemu gospodarskemu subjektu dodeljena državna pomoč, za katero je Komisija ugotovila, da je združljiva z notranjim trgom.

62

Predložitveno sodišče z drugim, tretjim in četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 89/665 ali Direktivo 2014/24 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da se na podlagi ugovora ničnosti, ki ga je vložil javni naročnik, uporabi nacionalna zakonodaja, ki določa, da je pogodba, sklenjena v nasprotju s predpisi o oddaji javnih naročil, absolutno nična ex tunc.

63

Družba NFŠ meni, da so ta vprašanja hipotetična. Komisija dvomi tudi o dopustnosti navedenih vprašanj, ker naj predložitveno sodišče ne bi jasno navedlo razlogov, zaradi katerih potrebuje odgovor.

64

V skladu z ustaljeno sodno prakso za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju nacionalnega sodišča za predhodno odločanje samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 30. aprila 2024, Procura della Repubblica presso il Tribunale di Bolzano, C‑178/22, EU:C:2024:371, točka 27 in navedena sodna praksa).

65

Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe pa je razvidno, da se je ministrstvo za izobraževanje z ugovorom sklicevalo na ničnost pogodbenega okvira iz postopka v glavni stvari, da je bil ta pogodbeni okvir sklenjen brez javnega razpisa in da nacionalna zakonodaja, kot jo razlaga del nacionalne sodne prakse, nalaga, da se pogodba, sklenjena v nasprotju s predpisi o oddaji javnih naročil, razglasi za absolutno nično ex tunc.

66

Zato drugo, tretje in četrto vprašanje niso hipotetična in ni očitno, da odgovor na ta vprašanja ne bi koristil predložitvenemu sodišču pri odločanju o sporu, ki mu je predložen. Iz tega izhaja, da so ta vprašanja dopustna.

67

Na prvem mestu, za Direktivo 89/665 ni mogoče šteti, da se z njo izvaja popolna harmonizacija in se zato ne nanaša na vsa mogoča pravna sredstva na področju javnih naročil (glej v tem smislu sodbo z dne 14. maja 2020, T-Systems Magyarország, C‑263/19, EU:C:2020:373, točka 53).

68

Ob upoštevanju tega pojasnila je treba preveriti, ali ugovor ničnosti, ki ga uveljavlja naročnik, spada na področje uporabe te direktive.

69

V zvezi s tem so v členu 1 Direktive 89/665, naslovljenem „Področje uporabe in zagotovitev revizijskih postopkov“, v odstavku 3 navedene osebe, ki morajo imeti možnost vložiti revizijo v skladu s to direktivo. Ta določba zahteva, da so revizijski postopki na voljo vsem osebam, ki imajo ali so imele interes za pridobitev določenega javnega naročila in ki jim je z domnevno kršitvijo nastala škoda ali bi jim lahko nastala škoda.

70

Poleg tega so v členu 1(1), četrti pododstavek, navedene direktive navedene odločbe, zoper katere mora biti mogoče vložiti tožbo na podlagi te direktive. Ta določba se omejuje na zahtevo, da se lahko take tožbe vložijo zoper odločitve, ki jih sprejmejo naročniki.

71

Iz povezane razlage teh določb izhaja, da namen Direktive 89/665 ni določiti postopke ali pravna sredstva v korist naročnikov.

72

To razlago potrjuje sodna praksa Sodišča, v skladu s katero je namen določb te direktive zaščititi gospodarske subjekte pred samovoljnim ravnanjem naročnikov (glej v tem smislu sodbo z dne 14. maja 2020, T-Systems Magyarország, C‑263/19, EU:C:2020:373, točka 51 in navedena sodna praksa).

73

Zlasti je treba ugotoviti, da se člen 2d Direktive 89/665, na katerega se nanaša tretje vprašanje za predhodno odločanje, nanaša na posledice kršitve pravil prava Unije o javnih naročilih, tako kot člen 2e te direktive. Sodišče pa je razsodilo, da se člen 2e navedene direktive nanaša le na tožbe podjetij, ki imajo ali so imela interes za dodelitev določenega javnega naročila in ki jim je z domnevno kršitvijo nastala škoda ali bi jim lahko nastala škoda (glej v tem smislu sodbo z dne 14. maja 2020, T-Systems Magyarország, C‑263/19, EU:C:2020:373, točka 54).

74

Iz tega sledi, da ugovor ničnosti, ki ga uveljavlja naročnik, ne spada na področje uporabe Direktive 89/665.

75

Na drugem mestu, Direktiva 2014/24, kot je razvidno iz njenega člena 1(1), določa le pravila, ki se uporabljajo za postopke javnega naročanja, ne ureja pa posledic kršitve teh pravil.

76

Vendar člen 83 Direktive 2014/24 določa pravila o spremljanju uporabe te direktive. Ker so ta pravila postopkovne narave, se od 18. aprila 2016, ko se je iztekel rok za prenos navedene direktive, uporabljajo za vse nove ali tekoče postopke oddaje javnih naročil, ki spadajo na stvarno področje uporabe te direktive.

77

V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da je treba člen 83(1) in (2) Direktive 2014/24 razlagati tako, da državam članicam niti ne nalaga niti ne prepoveduje, da sprejmejo ureditev, v skladu s katero lahko nadzorni organ zaradi zaščite finančnih interesov Unije po uradni dolžnosti začne revizijski postopek za nadzor kršitev ureditve na področju javnega naročanja (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 2020, Hungeod in drugi, C‑496/18 in C‑497/18, EU:C:2020:240, točka 84).

78

Vendar je Sodišče tudi razsodilo, da tak postopek, kadar je določen, spada na področje uporabe prava Unije, če javna naročila, ki so predmet take revizije, spadajo na stvarno področje uporabe direktiv o javnih naročilih. Zato mora tak postopek spoštovati pravo Unije, vključno s splošnimi načeli tega prava (sodba z dne 26. marca 2020, Hungeod in drugi, C‑496/18 in C‑497/18, EU:C:2020:240, točki 85 in 86).

79

Enako je treba člen 83(1) in (2) Direktive 2014/24 razlagati tako, da državam članicam niti ne nalaga niti ne prepoveduje sprejetja nacionalne zakonodaje, ki določa možnost, da javni naročnik v sporu, ki se nanaša na pogodbo, uveljavlja ugovor absolutne ničnosti ex tunc, ki se nanaša na kršitev ureditve na področju javnih naročil.

80

Poleg tega iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, ni razvidno – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da bi se s tožbo, ki je podlaga za spor o glavni stvari, kršilo pravo Unije, vključno s splošnimi načeli tega prava.

81

Glede na zgornje preudarke je treba na drugo, tretje in četrto vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 89/665 in Direktivo 2014/24 razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da se z ugovorom ničnosti, ki ga je vložil javni naročnik, uporabi nacionalna zakonodaja, ki določa, da je pogodba, sklenjena v nasprotju s predpisi o oddaji javnih naročil, absolutno nična ex tunc, če zakonodaja, ki določa takšno ničnost, spoštuje pravo Unije, vključno s splošnimi načeli tega prava, kar zadeva javno naročilo, ki spada na stvarno področje uporabe Direktive 2014/24.

82

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: