SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 4. oktobra 2024 ( *1 )

Kazalo

	Pravni okvir
	Uredba (ES) št. 139/2004
	Uredba (ES) št. 802/2004
	Smernice o horizontalnih združitvah
	Dejansko stanje in sporni sklep
	Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
	Predlogi strank
	Pritožba
	Prvi pritožbeni razlog
	Prvi del prvega pritožbenega razloga
	– Trditve strank
	– Presoja Sodišča
	Drugi del prvega pritožbenega razloga
	– Trditve strank
	– Presoja Sodišča
	Drugi pritožbeni razlog
	Prvi del drugega pritožbenega razloga
	– Trditve strank
	– Presoja Sodišča
	Drugi del drugega pritožbenega razloga
	– Trditve strank
	– Presoja Sodišča
	Tretji del drugega pritožbenega razloga
	– Trditve strank
	– Presoja Sodišča
	Četrti del drugega pritožbenega razloga
	– Trditve strank
	– Presoja Sodišča
	Tretji pritožbeni razlog
	Prvi del tretjega pritožbenega razloga
	– Trditve strank
	– Presoja Sodišča
	Drugi del tretjega pritožbenega razloga
	– Trditve strank
	– Presoja Sodišča
	Tretji del tretjega pritožbenega razloga
	– Trditve strank
	– Presoja Sodišča
	Četrti del tretjega pritožbenega razloga
	– Trditve strank
	– Presoja Sodišča
	Peti del tretjega pritožbenega razloga
	– Trditve strank
	– Presoja Sodišča
	Šesti del tretjega pritožbenega razloga
	– Trditve strank
	– Presoja Sodišča
	Četrti pritožbeni razlog
	Trditve strank
	Presoja Sodišča
	Peti pritožbeni razlog
	Trditve strank
	Presoja Sodišča
	Stroški

„Pritožba – Konkurenca – Uredba (ES) št. 139/2004 – Koncentracije podjetij – Sklep, s katerim je bila koncentracija razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom in delovanjem Sporazuma EGP – Opredelitev upoštevnih trgov – Bistveno oviranje učinkovite konkurence – Ustvarjanje ali krepitev prevladujočega položaja – Neusklajeni učinki – Dokazni standard – Pojma ,pomembno gonilo konkurence‘ in ,bližnji konkurenti‘ – Bližina konkurence med strankama koncentracije – Indeks Herfindahl-Hirschmann – Zahteve po informacijah – Izkrivljanje“

V zadevi C‑581/22 P,

zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 1. septembra 2022,

thyssenkrupp AG s sedežem v Duisburgu in Essnu (Nemčija), ki jo zastopajo M. Klusmann, O. Schley in J. Ziebarth, Rechtsanwälte,

pritožnica,

druga stranka v postopku je

Evropska komisija, ki so jo sprva zastopali G. Conte, T. Franchoo, C. Sjödin in I. Zaloguin, nato G. Conte, T. Franchoo in I. Zaloguin, agenti,

tožena stranka na prvi stopnji,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi A. Arabadjiev (poročevalec), predsednik senata, T. von Danwitz, P. G. Xuereb, A. Kumin, sodniki, in I. Ziemele, sodnica,

generalni pravobranilec: A. Rantos,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

Družba thyssenkrupp AG s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 22. junija 2022, thyssenkrupp/Komisija (T‑584/19, EU:T:2022:386, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2019) 4228 final z dne 11. junija 2019, s katerim je bila koncentracija razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom in Sporazumom EGP (zadeva M.8713 – Tata Steel/thyssenkrupp/JV) (v nadaljevanju: sporni sklep).

Pravni okvir

Uredba (ES) št. 139/2004

V uvodni izjavi 25 Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba ES o združitvah) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 40) je navedeno:

„(25)

Glede na posledice, ki jih lahko imajo koncentracije v oligopolnih tržnih strukturah, je na takšnih trgih toliko bolj treba ohranjati učinkovito konkurenco. Mnogi oligopolni trgi izkazujejo zdravo stopnjo konkurence. Vendar pa lahko v nekaterih okoliščinah koncentracije, vključujoče odstranitev pomembnega konkurenčnega pritiska, ki je pred tem obstajal med strankami koncentracije, pa tudi zmanjšanje konkurenčnega pritiska na preostale konkurente, tudi kadar ne obstaja verjetnost usklajevanja med člani oligopola, bistveno ovirajo učinkovito konkurenco. Sodišča Skupnosti pa doslej niso jasno interpretirala, ali Uredba [Sveta] (EGS) št. 4064/89 [z dne 21. decembra 1989 o nadzoru koncentracij podjetij (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 31)] zahteva, naj se koncentracije, ki povzročajo takšne neusklajene učinke, razglasijo za neskladne s skupnim trgom. Tako je treba zaradi pravne jasnosti pojasniti, da ta uredba dopušča učinkovit nadzor vseh takšnih koncentracij, tako da določa, naj se vsaka koncentracija, ki bi bistveno ovirala učinkovito konkurenco na skupnem trgu ali njegovem znatnem delu, razglasi za nezdružljivo s skupnim trgom. Pojem ‚bistvenega oviranja učinkovite konkurence‘ v členu 2(2) in (3) je treba interpretirati, kakor da poleg koncepta prevladujočega položaja obsega le protikonkurenčne učinke koncentracije, izhajajoče iz neusklajenega ravnanja podjetij, ki nimajo prevladujočega položaja na prizadetem trgu.“

Člen 2 Uredbe št. 139/2004, naslovljen „Presoja koncentracij“, določa:

„1. Koncentracije, za katere velja ta uredba, se presojajo v skladu s cilji te uredbe in spodaj navedenimi določbami, zato da se ugotovi, ali so skladne s skupnim trgom ali ne.

Pri presoji [Evropska] komisija upošteva:

(a)	potrebo, da se ohrani in razvije učinkovita konkurenca na skupnem trgu, med drugim glede na strukturo vseh udeleženih trgov in dejansko ali potencialno konkurenco podjetij bodisi na območju Skupnosti ali zunaj le-te;

(b)

tržni položaj udeleženih podjetij ter njihovo gospodarsko in finančno moč, druge možnosti, ki so na voljo dobaviteljem in uporabnikom, njihov dostop do dobav blaga in storitev ali trgov, kakršne koli pravne ali druge ovire pri vstopu, gibanje ponudbe in povpraševanja po upoštevnem blagu in storitvah, interese vmesnih in končnih potrošnikov ter razvoj tehničnega in gospodarskega napredka, pod pogojem, da je v korist potrošnikom in ne ovira konkurence.

2. Koncentracija, ki ne bi bistveno ovirala učinkovite konkurence na skupnem trgu ali na njegovem znatnem delu, zlasti kot posledica ustvarjanja ali krepitve prevladujočega položaja, naj se razglasi za združljivo s skupnim trgom.

3. Koncentracija, ki bi bistveno ovirala učinkovito konkurenco na skupnem trgu ali na njegovem znatnem delu, zlasti kot posledica ustvarjanja ali krepitve prevladujočega položaja, naj se razglasi za nezdružljivo s skupnim trgom.

4. Kolikor je skupno podjetje, ki predstavlja koncentracijo v skladu s členom 3, ustanovljeno s ciljem ali učinkom usklajevanja konkurenčnega vedenja podjetij, ki ostanejo neodvisna, se to usklajevanje presoja po merilih iz člena [101] (1) in (3) [PDEU], zato da se ugotovi, ali je ravnanje skladno s skupnim trgom ali ne.

5. Pri presoji Komisija upošteva zlasti:

–	ali dve ali več matičnih družb v nezanemarljivem obsegu še naprej izvaja dejavnosti na istem trgu kakor skupno podjetje, ali na prodajnem ali nabavnem trgu (v proizvodni ali distribucijski verigi) glede na trg skupnega podjetja, ali na sosednjem trgu, ki je s tem trgom tesno povezan,

–	ali usklajevanje, ki je neposredna posledica ustanovitve skupnega podjetja, udeleženim podjetjem daje možnost izključitve konkurence glede znatnega dela obravnavanih proizvodov ali storitev.“

Člen 3 te uredbe, naslovljen „Opredelitev koncentracije“, v odstavkih 1(b) in 4 določa:

„1. Šteje se, da koncentracija nastane, kadar se trajno spremeni nadzor zaradi naslednjih dejavnikov:

[…]

[…] (b) pridobitve neposrednega ali posrednega nadzora enega ali več drugih podjetij ali njihovih delov s strani ene ali več oseb, ki že nadzorujejo vsaj eno podjetje, ali s strani enega ali več podjetij, bodisi z nakupom vrednostnih papirjev ali premoženja bodisi s pogodbo ali kakor koli drugače.

[…]

4. Ustanovitev skupnega podjetja, ki trajno opravlja vse funkcije samostojnega gospodarskega subjekta, predstavlja koncentracijo v smislu odstavka 1(b).“

Člen 4 navedene uredbe, naslovljen „Predhodna priglasitev koncentracij in napotitev pred priglasitvijo na zahtevo strank, ki priglašajo koncentracijo“, v odstavku 1 določa:

„Komisiji je treba koncentracije z razsežnostjo Skupnosti, kakor so opredeljene v tej uredbi, priglasiti pred njihovo izvedbo in po sklenitvi pogodbe, objavi javne ponudbe ali pridobitvi kontrolnega deleža.

Priglasitev je mogoča tudi, če udeležena podjetja prepričajo Komisijo o sklenitvi pogodbe ali pri javni ponudbi, kadar javno objavijo namen za takšno ponudbo, pod pogojem, da nameravana pogodba ali ponudba vodi v koncentracijo z razsežnostjo [Unije].

V tej uredbi izraz ‚priglašena koncentracija‘ zajema tudi nameravane koncentracije, priglašene skladno z drugim pododstavkom. Za namen odstavkov 4 in 5 tega člena izraz ‚koncentracije‘ zajema nameravane koncentracije v smislu drugega pododstavka.“

Člen 6 iste uredbe, naslovljen „Preizkus priglasitve in uvedba postopka“, v odstavku 1(c) določa:

„Komisija priglasitev preizkusi takoj po prejemu.

[…]

(c)

Če Komisija ugotovi, da priglašena koncentracija sodi v področje uporabe te uredbe in da obstaja resen dvom glede njene združljivosti s skupnim trgom, odloči, da uvede postopek brez poseganja v odstavek 2. Brez poseganja v člen 9 se tak postopek zaključi z odločbo, kakor je določeno v členu 8(1) do (4), razen če so udeležena podjetja Komisiji zadostno izkazala, da so opustila koncentracijo.“

Člen 8 Uredbe št. 139/2004, naslovljen „Pooblastilo Komisije za odločanje“, v odstavkih 2 in 3 določa:

„2. Če Komisija ugotovi, da priglašena koncentracija po spremembi s strani udeleženih podjetij izpolnjuje merilo, določeno v členu 2(2), in v primerih iz člena 2(4) merila, določena v členu [101](3) [PDEU], izda odločbo, s katero razglasi koncentracijo za združljivo s skupnim trgom.

Odločba Komisije lahko vsebuje pogoje in obveznosti, s katerimi zagotovi, da udeležena podjetja izpolnijo obveznosti, ki jih imajo do Komisije glede tega, da naredijo koncentracijo združljivo s skupnim trgom.

Za odločbo, s katero se razglasi koncentracijo za združljivo, velja, da ureja omejitve, ki so neposredno povezane z izvedbo koncentracije in so zanjo potrebne.

3. Če Komisija ugotovi, da priglašena koncentracija izpolnjuje merilo, določeno v členu 2(3), ali v primerih iz člena 2(4), pa ne izpolnjuje meril, določenih v členu [101](3) [PDEU], izda odločbo, s katero razglasi koncentracijo za nezdružljivo s skupnim trgom.“

8	Člen 11 te uredbe, naslovljen „Zahteva po podatkih“, v odstavku 1 določa: „Komisija lahko za opravljanje nalog, ki so ji dodeljene s to uredbo, z enostavnim zahtevkom ali odločbo zahteva vse potrebne podatke od oseb iz člena 3(1)(b) in podjetij ter podjetniških združenj.“

Člen 14 navedene uredbe, naslovljen „Globe“, v odstavku 1(c) določa:

„Komisija lahko osebam iz člena 3(1)(b), podjetjem ali podjetniškim združenjem z odločbo naloži globe, ki ne presegajo 1 % skupnega prometa udeleženega podjetja ali podjetniškega združenja v smislu člena 5, če namerno ali iz malomarnosti:

[…]

(c)	v odgovoru na zahtevo z odločbo, sprejeto v skladu s členom 11(3), priskrbijo netočne, nepopolne ali zavajajoče podatke ali pa ne priskrbijo podatkov v zahtevanem roku“.

Člen 15 te uredbe, naslovljen „Periodične denarne kazni“, v odstavku 1(a) določa:

„Komisija lahko osebam iz člena 3(1)(b), podjetjem ali podjetniškim združenjem z odločbo naloži periodične denarne kazni do 5 % povprečnega dnevnega skupnega prometa udeleženega podjetja ali podjetniškega združenja v smislu člena 5 za vsak delovni dan zamude, računano od datuma, ki je določen v odločbi, da bi jih prisilila k:

(a)	predložitvi popolnih in točnih podatkov, ki jih je zahtevala z odločbo v skladu s členom 11(3);

[…].“

Uredba (ES) št. 802/2004

Uredba Komisije (ES) št. 802/2004 z dne 7. aprila 2004 o izvajanju Uredbe št. 139/2004 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 88), kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 1269/2013 z dne 5. decembra 2013 (UL 2013, L 336, str. 1), v členu 13(2) določa:

„Komisija pisno naslovi svoje pripombe strankam, ki priglašajo.

Kadar Komisija obvešča o pripombah, določi rok, v katerem ji lahko stranke, ki priglašajo, pisno sporočijo svoje pripombe.

Druge udeležene stranke Komisija pisno obvesti o omenjenih pripombah.

Komisija določi tudi rok, v katerem ji lahko te druge udeležene stranke pisno sporočijo svoje mnenje.

Komisija ni obvezna upoštevati pripomb, prejetih po izteku določenega roka.“

Smernice o horizontalnih združitvah

Točke 14, 16, od 19 do 21, 28, od 32 do 35, 37 in 38 obvestila Komisije, naslovljenega „Smernice o presoji horizontalnih združitev na podlagi uredbe Sveta o nadzoru koncentracij podjetij“ (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 10, v nadaljevanju: Smernice o horizontalnih združitvah), določajo:

„III. Tržni deleži in stopnje koncentracije

14.	Tržni deleži in stopnje koncentracije zagotavljajo koristne prve podatke o strukturi trga ter pomembnosti obeh udeležencev združitve in njihovih konkurentov z vidika konkurence.

[…]

16.

Tudi celotna stopnja koncentracije na trgu lahko zagotovi koristne podatke o stanju na področju konkurence. Za merjenje stopnje koncentracije Komisija pogosto uporablja indeks Herfindahl-Hirschmann (HHI). HHI se izračuna tako, da se seštejejo kvadrati posameznih tržnih deležev vseh podjetij na trgu. HHI daje sorazmerno večjo težo tržnim deležem večjih podjetij. Čeprav je najbolje vključiti vsa podjetja, pomanjkanje podatkov o zelo majhnih podjetjih ne more biti pomembno, ker taka podjetja nimajo bistvenega vpliva na HHI. Medtem ko lahko da absolutna vrednost HHI začetni podatek o konkurenčnem pritisku na trgu po združitvi, je sprememba HHI (znana kot ‚delta‘) koristen približek spremembe v koncentraciji, ki je neposredna posledica združitve.

[…]

Vrednosti HHI

19.	Malo verjetno je, da bi bila Komisija zaskrbljena v primeru horizontalnih združitev na trgu, ki ima po združitvi HHI pod 1000. Pri takih trgih poglobljena analiza običajno ni potrebna.

20.

Prav tako je malo verjetno, da bi bila Komisija zaskrbljena pri horizontalni združitvi, kjer je indeks HHI po združitvi med 1000 in 2000 in delta pod 250, ali združitvi, kjer je indeks HHI po združitvi nad 2000 in delta pod 150, razen v posebnih okoliščinah, kot je na primer navzočnost enega ali več od naslednjih dejavnikov:

(a)	združitev vključuje potencialno podjetje, ki bi lahko vstopilo na trg, ali podjetje, ki je nanj pred kratkim vstopilo z majhnim tržnim deležem;

(b)	eden udeleženec ali več udeležencev združitve so pomembni inovatorji, kar se ne odraža v tržnih deležih;

(c)	med udeleženci na trgu so znatni navzkrižni deleži;

(d)	eden od udeležencev združitve je ‚odpadniško podjetje‘ z veliko verjetnostjo, da bo motilo usklajeno delovanje;

(e)	prisotne so navedbe o preteklem in tekočem usklajenem delovanju ali praksah, ki to olajšujejo;

(f)	eden od udeležencev združitve je imel pred združitvijo tržni delež v višini 50 % ali več.

21.	Vsaka od navedenih vrednosti HHI se lahko v kombinaciji z ustreznimi deltami uporabi kot začetni kazalec odsotnosti problemov konkurence. Vendar pa ne podajo domneve o obstoju ali odsotnosti problemov konkurence.

[…]

IV. Možni protikonkurenčni učinki horizontalnih združitev

Podjetja, ki se združujejo, so bližnji konkurenti

28.

Proizvodi na upoštevnem trgu se lahko razlikujejo tako, da so nekateri proizvodi bližji substituti kakor drugi. Višja ko je stopnja zamenljivosti med proizvodi podjetij, ki se združujejo, večja je verjetnost, da bodo podjetja, ki se združujejo, bistveno povišala cene. Na primer združitev dveh proizvajalcev, ki ponujata proizvode, ki so za številne kupce prva in druga izbira, lahko povzroči bistveno povišanje cene. Tako je lahko dejstvo, da je tekmovalnost med strankami pomemben vir konkurence na trgu, osrednji dejavnik pri analizi. Visoke marže pred združitvijo lahko prav tako spodbudijo bistveno povišanje cen. Za podjetja, ki se združujejo, je večja verjetnost, da bo spodbuda za dvig cen omejena, kadar konkurenčna podjetja proizvajajo bližnje substitute proizvodov podjetij, ki se združujejo, kakor takrat, ko ponujajo manj podobne substitute. Zato je manj verjetno, da bo združitev bistveno ovirala učinkovito konkurenco, zlasti z ustvarjanjem ali krepitvijo prevladujočega položaja, kadar obstaja visoka stopnja zamenljivosti med proizvodi podjetij, ki se združujejo, in tistimi, ki jih ponujajo konkurenčni proizvajalci.

[…]

Če narastejo cene, je malo verjetno, da bi konkurenti povečali ponudbo

32.

Kadar so tržni pogoji taki, da je malo verjetno, da bodo konkurenti strank, ki se združujejo, bistveno povečali svojo ponudbo, če se cene povečajo, lahko to spodbudi podjetja, ki se združujejo, da zmanjšajo proizvodnjo pod skupno raven proizvodnje pred združitvijo in s tem dvignejo tržne cene. Združitev povečuje spodbudo za zmanjšanje proizvodnje s tem, ko daje združenemu podjetju večjo prodajno osnovo, ki omogoča višje marže, ki izhajajo iz povečanja cen, povzročenega z zmanjšanjem proizvodnje.

33.	Nasprotno pa je, če so tržni pogoji taki, da imajo konkurenti zadostne zmogljivosti in menijo, da je razširitev proizvodnje donosna, malo verjetno, da bi Komisija ugotovila, da bo združitev ustvarila ali okrepila prevladujoč položaj ali drugače bistveno ovirala učinkovito konkurenco.

34.	Taka razširitev proizvodnje je še zlasti malo verjetna, kadar se konkurenti soočajo z obveznimi omejitvami zmogljivosti in je povečanje zmogljivosti drago ali če je obstoječa presežna zmogljivost znatno dražja za delovanje kakor zmogljivost, ki se trenutno uporablja.

35.	Čeprav je večja verjetnost, da so omejitve zmogljivosti pomembne, kadar je blago sorazmerno enotno, so lahko pomembne tudi, kadar podjetja ponujajo raznolike proizvode.

[…]

Združitev odpravlja pomembni konkurenčni pritisk

37.

Nekatera podjetja imajo večji vpliv na razvoj konkurence, kakor bi nakazovali njihovi tržni deleži ali podobna merila. Združitev, ki vključuje takšno podjetje, lahko na protikonkurenčen način bistveno spremeni razvoj konkurence, zlasti kadar je trg že koncentriran. Primer je podjetje, ki je lahko pred nedavnim vstopilo na trg in od katerega se pričakuje, da bo v prihodnje izvajalo velik konkurenčni pritisk na druga podjetja na trgu.

38.

Na trgih, kjer je inovativnost pomembna konkurenčna sila, lahko združitev poveča zmožnost in spodbudo podjetja, da vnese na trg nove inovacije in s tem konkurenčni pritisk na tekmece, da uvajajo inovacije na navedeni trg. Druga možnost je, da združitev dveh pomembnih inovatorjev, na primer dveh družb s proizvodi v pripravi, ki so povezani s specifičnim trgom proizvodov, bistveno ovira učinkovito konkurenco. Podobno je lahko podjetje z razmeroma majhnim tržnim deležem kljub temu pomembna konkurenčna sila, če ima v pripravi obetavne proizvode.“

Dejansko stanje in sporni sklep

13	Dejansko stanje je navedeno v točkah od 1 do 23 izpodbijane sodbe in ga je mogoče povzeti tako.

thyssenkrupp je nemška družba, ki se ukvarja s proizvodnjo ploščatih izdelkov iz ogljikovega jekla, storitvami na področju materialov, tehnologijo dvigal, industrijskimi rešitvami in tehnologijo sestavnih delov. Ta družba je eden glavnih evropskih proizvajalcev ploščatega ogljikovega jekla, njena dejavnost pa zajema celotno vrednostno verigo ploščatega ogljikovega jekla od proizvodnje primarnega jekla do prevlečenih končnih izdelkov. Tako proizvaja in dobavlja paleto ploščatih izdelkov iz ogljikovega jekla, vključno z vroče valjanim jeklom, hladno valjanim jeklom, jeklom s kovinsko prevleko in laminiranim jeklom za embalažo, galvaniziranim jeklom in jeklom, prevlečenim z organskimi premazi, ter zrnato usmerjeno elektropločevino in zrnato neusmerjeno elektropločevino. Dejavnosti družbe thyssenkrupp so osredotočene na Nemčijo in vse njene integrirane tovarne so v Duisburgu (Nemčija), vendar ima obrate za končno obdelavo tudi v Evropskem gospodarskem prostoru (EGS), zlasti v Franciji, Nemčiji in Španiji.

Tata Steel Ltd (v nadaljevanju: TSE) je indijska družba, ki se ukvarja s pridobivanjem premoga in železove rude, proizvodnjo jeklarskih izdelkov in prodajo teh izdelkov po vsem svetu. Družba TSE proizvaja tudi železove zlitine in z njimi povezane minerale ter nekatere druge izdelke, kot so kmetijska oprema in ležaji. Natančneje, družba TSE proizvaja in prodaja paleto izdelkov iz ogljikovega jekla, vključno z vroče valjanim jeklom, hladno valjanim jeklom, jeklom s kovinsko prevleko in laminiranim jeklom za embalažo, galvaniziranim jeklom in jeklom, prevlečenim z organskimi premazi, ter zrnato usmerjeno elektropločevino in zrnato neusmerjeno elektropločevino. Družba TSE proizvaja tudi druge izdelke nižje v proizvodni verigi, kot so cevi iz ogljikovega jekla in jekleni deli za gradbeništvo. Tovarne družbe TSE so predvsem v Združenem kraljestvu in na Nizozemskem, vendar ima nekaj obratov za končno obdelavo tudi drugje v Evropi, zlasti v Belgiji, Franciji, Nemčiji in na Švedskem.

Družbi thyssenkrupp in TSE (v nadaljevanju skupaj: stranki nameravane koncentracije) sta 25. septembra 2018 Komisiji v skladu s členom 4(1) Uredbe št. 139/2004 priglasili nameravano koncentracijo (v nadaljevanju: nameravana koncentracija), s katero bi pridobili skupni nadzor nad novo ustanovljenim skupnim podjetjem v smislu člena 3(1)(b) in (4) te uredbe.

V skladu z nameravano koncentracijo bi skupno podjetje svojo dejavnost opravljalo na področju proizvodnje ploščatega ogljikovega jekla in izdelkov iz elektropločevine. Vsaka od strank nameravane koncentracije bi skupnemu podjetju odstopila svoje dejavnosti in sredstva za proizvodnjo ploščatega ogljikovega jekla in elektropločevine v Evropi. Na skupno podjetje bi bile prenesene tudi storitve jeklarne družbe thyssenkrupp. Dalje, stranki nameravane koncentracije bi imeli vsaka 50 % delnic skupnega podjetja. Nobeni od teh strank ne bi bile podeljene upoštevne pravice veta, ki jih ne bi imela druga stranka, torej bi skupaj nadzirali skupno podjetje. Skupno podjetje bi trajno opravljalo vse naloge samostojnega gospodarskega subjekta in bilo neodvisno prisotno tako višje kot nižje na trgu. Skupno podjetje bi bilo torej polno delujoče skupno podjetje.

18	Komisija je s sklepom z dne 20. oktobra 2018 ugotovila, da predlagana koncentracija vzbuja resne dvome o združljivosti z notranjim trgom, zato se je odločila, da začne postopek temeljitega preizkusa v skladu s členom 6(1)(c) Uredbe št. 139/2004.

19	Komisija je 13. februarja 2019 sprejela obvestilo o nasprotovanju, v katerem je ugotovila, da bi nameravana koncentracija bistveno ovirala učinkovito konkurenco na znatnem delu notranjega trga v smislu člena 2 Uredbe št. 139/2004.

20	Stranki nameravane koncentracije sta 27. februarja 2019 Komisiji predložili odgovor na obvestilo o nasprotovanju. Potrdili sta, da ne zahtevata zaslišanja.

21	Komisija jima je 20. marca 2019 poslala dopis, v katerem je predstavila dejstva in dokaze, ki potrjujejo očitke, podane v obvestilu o nasprotovanju. Stranki nameravane koncentracije sta 25. marca 2019 predložili pripombe glede tega dopisa.

22	Stranki nameravane koncentracije sta 1. aprila 2019 predložili zaveze, da bi odpravili težave glede konkurence, ugotovljene v obvestilu o nasprotovanju.

23	Ti stranki sta 23. aprila 2019 predložili revidirane zaveze.

Komisija se je v upravnem postopku poleg tega, da je strankama nameravane koncentracije poslala zahteve po informacijah, obrnila tudi na nekatere udeležence na trgu, zlasti na kupce in konkurente strank nameravane koncentracije, in jih v skladu s členom 11 Uredbe št. 139/2004 zaprosila za informacije. Podobno je bilo med strankama nameravane koncentracije in Komisijo opravljenih več izmenjav in sestankov. Poleg tega je Komisija tema strankama zagotovila nekatere dokumente in jima večkrat omogočila vpogled v spis.

25	Komisija je 11. junija 2019 na podlagi člena 8(3) Uredbe št. 139/2004 sprejela sporni sklep, s katerim je nameravano koncentracijo razglasila za nezdružljivo z notranjim trgom in EGP.

26	Komisija je v tem sklepu navedla ugotovitve, ki se nanašajo zlasti na zadevne trge, učinke nameravane koncentracije na področju konkurence in zaveze strank nameravane koncentracije.

Glede upoštevnih proizvodnih trgov je Komisija v točki 256 obrazložitve spornega sklepa ugotovila, da vroče galvanizirano jeklo (v nadaljevanju: HDG) in elektrogalvanizirano jeklo (v nadaljevanju: EG) verjetno pomenita ločena proizvodna trga, da pa ugotovitev v zvezi s tem posebnim vprašanjem ni potrebna.

28	Komisija je v točki 257 obrazložitve tega sklepa v bistvu ugotovila, da proizvodnja in dobava HDG za avtomobilsko industrijo (v nadaljevanju: Auto HDG) pomenita proizvodni trg, ki je ločen od trga proizvodnje in dobave HDG za druge namene.

29	Komisija je v točki 301 obrazložitve navedenega sklepa ugotovila, da sta proizvodnja in dobava pokositrene pločevine (v nadaljevanju: TP) in elektrolitsko kromiranega jekla (v nadaljevanju: ECCS) za embalažo ločena proizvodna trga.

30	V točki 302 obrazložitve istega sklepa je Komisija poleg tega ugotovila, da proizvodnja in dobava laminiranega jekla za embalažo prav tako predstavljata ločen proizvodni trg.

31	Glede upoštevnih geografskih trgov je Komisija v točki 456 obrazložitve spornega sklepa v bistvu menila, da zadevni geografski trg za proizvodnjo in dobavo Auto HDG obsega kvečjemu EGP in da poleg tega obstajajo dokazi o geografski diferenciaciji znotraj EGP.

32	Komisija je v točki 457 obrazložitve spornega sklepa ugotovila, da upoštevni geografski trgi za proizvodnjo in dobavo TP, ECCS in laminiranega jekla za embalažo obsegajo kvečjemu EGP.

Kar zadeva učinke nameravane koncentracije na konkurenco, je Komisija v točkah 1250 in 1669 obrazložitve spornega sklepa menila, da bo transakcija bistveno ovirala učinkovito konkurenco na področju proizvodnje in dobave Auto HDG v EGP zaradi neusklajenih horizontalnih učinkov, ki bodo posledica odprave pomembnega konkurenčnega pritiska.

Komisija je v točkah 1416, 1417, 1419 in 1670 obrazložitve spornega sklepa menila tudi, da bo nameravana koncentracija privedla do bistvenega oviranja učinkovite konkurence na področju proizvodnje in dobave TP in laminiranega jekla za embalažo v EGP, saj bo ustvarila prevladujoč položaj na zadevnih trgih. V zvezi s tem je Komisija pojasnila, da bo nameravana koncentracija vsekakor imela tudi neusklajene horizontalne učinke na področju proizvodnje in dobave TP in laminiranega jekla za embalažo v EGP zaradi odprave pomembnega konkurenčnega pritiska.

Komisija je v točkah 1418, 1419 in 1671 obrazložitve spornega sklepa ugotovila, da bo nameravana koncentracija bistveno ovirala učinkovito konkurenco na področju proizvodnje in dobave ECCS za embalažo v EGP zaradi neusklajenih horizontalnih učinkov, ki bodo posledica odprave pomembnega konkurenčnega pritiska.

Glede zavez, ki sta jih predlagali stranki nameravane koncentracije, je Komisija v točkah 1668 in 1672 obrazložitve spornega sklepa ugotovila, da te zaveze ne odpravljajo v celoti bistvenih ovir za učinkovito konkurenco, ki jih bo nameravana koncentracija imela v zvezi z, na eni strani, jeklom, prevlečenim s kovinami (TP in ECCS), in laminiranim jeklom za embalažo v EGP ter, na drugi strani, Auto HDG v EGP, ter da niso ne celovite ne učinkovite z vseh vidikov. Poleg tega je Komisija menila, da ni mogoče z zahtevano stopnjo gotovosti ugotoviti, da bo dejavnost skupnega podjetja uspešna v okviru nameravane strukture korektivnih ukrepov.

37	Komisija je zato nameravano koncentracijo razglasila za nezdružljivo z notranjim trgom.

Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba

38	Družba thyssenkrupp je 22. avgusta 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa.

39	Družba thyssenkrupp je v utemeljitev te tožbe navedla osem tožbenih razlogov.

Prvi tožbeni razlog se je nanašal na postopkovne napake, napačno uporabo prava in očitne napake pri presoji v zvezi z opredelitvijo trgov za Auto HDG in jeklo za embalažo. Drugi tožbeni razlog se je nanašal na postopkovne napake, napačno uporabo prava in očitne napake pri presoji v zvezi z opredelitvijo geografskih trgov za Auto HDG in jeklo za embalažo. Tretji tožbeni razlog se je nanašal na postopkovne napake, napačno uporabo prava in očitne napake pri presoji v zvezi z ugotovitvijo obstoja bistvenega oviranja učinkovite konkurence na domnevnem trgu za Auto HDG. Četrti tožbeni razlog se je nanašal na postopkovne napake, napačno uporabo prava in očitne napake pri presoji v zvezi z ugotovitvijo o obstoju bistvenega oviranja učinkovite konkurence na domnevnih trgih za TP, ECCS in laminirano jeklo za embalažo. Peti tožbeni razlog se je nanašal na postopkovne napake in očitne napake pri presoji korektivnih ukrepov, ki sta jih predlagali stranki nameravane koncentracije. Šesti tožbeni razlog se je nanašal na neobstoj obrazložitve spornega sklepa v delu, ki se nanaša na zrnato usmerjeno elektropločevino. Sedmi tožbeni razlog se je nanašal na postopkovno napako, ker od udeležencev na trgu niso bili zahtevani odgovori na zahteve po informacijah. Osmi tožbeni razlog se je nanašal na napake pri presoji v zvezi z analizo koncentracije, na podlagi katere je bil sprejet sklep z dne 7. maja 2018, zadeva COMP/M.8.444 ArcelorMittal/Ilva (v nadaljevanju: zadeva AM/Ilva), po domnevnem neuspehu te koncentracije.

41	Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo vse te tožbene razloge in s tem tožbo družbe thyssenkrupp v celoti zavrnilo.

Predlogi strank

Družba thyssenkrupp Sodišču predlaga, naj:

–	izpodbijano sodbo razveljavi;

–	sporni sklep razglasi za ničen;

–	podredno, zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, da to odloči v skladu s sodbo Sodišča, in

–	Komisiji naloži plačilo stroškov, ki jih je imela pritožnica v postopku pred Splošnim sodiščem in Sodiščem.

Komisija Sodišču predlaga, naj:

–	pritožbo zavrne in

–	družbi thyssenkrupp naloži plačilo vseh stroškov postopka.

Pritožba

44	Družba thyssenkrupp se za utemeljitev pritožbe sklicuje na pet pritožbenih razlogov.

Prvi pritožbeni razlog se nanaša na večkratno napačno uporabo prava med drugim v zvezi z opredelitvijo ločenega proizvodnega trga za Auto HDG, opredelitvijo upoštevnega geografskega trga, oceno spodbude za družbo ArcelorMittal (v nadaljevanju: AM) za izvajanje konkurenčnega pritiska zoper zvišanje cen po koncentraciji, morebitnim obstojem bistvenega oviranja učinkovite konkurence in dokaznim standardom, ki se uporablja za Komisijo. Drugi pritožbeni razlog se v bistvu nanaša na to, da naj bi Splošno sodišče najprej večkrat napačno uporabilo pravo v zvezi z opredelitvijo trgov za Auto HDG in laminirano jeklo. Nato naj bi nekatere trditve družbe thyssenkrupp napačno zavrnilo kot brezpredmetne. Nazadnje naj ne bi odločilo o nekaterih očitkih iz tožbe, ker naj ne bi pravilno razumelo očitkov, ki jih je navedla družba thyssenkrupp. Tretji pritožbeni razlog se nanaša, prvič, na napačno razlago člena 2 Uredbe št. 139/2004 in uvodne izjave 25 te uredbe ter na to, da naj bi Splošno sodišče napačno ugotovilo, da se Komisija lahko v podporo svojima teorijama o škodovanju konkurenci opre na iste dejavnike. Drugič, Splošno sodišče naj bi v bistvu napačno razlagalo pojem „pomembno gonilo konkurence“. Tretjič, Splošno sodišče naj bi napačno razlagalo pojem „bližnji konkurenti“. Četrtič, Splošno sodišče naj bi storilo več napak v zvezi z domnevnim ravnanjem družbe AM po izvedbi nameravane koncentracije in vprašanjem, ali se to podjetje lahko šteje za izvedljivo alternativo za kupce TP ali ECCS. Petič, Splošno sodišče naj bi storilo več napak v zvezi z vplivom uvoza izdelkov iz Auto HDG in jekla za embalažo na konkurenco. Šestič, Splošno sodišče naj bi izkrivilo nekatere dokaze in napačno uporabilo pravo s tem, da je opravilo sodni nadzor v zvezi z izračunom HHI, kar zadeva trge HDG, TP in ECCS. Četrti pritožbeni razlog se nanaša na eni strani na to, da naj Splošno sodišče s tem, da je izkrivilo nekatere dokaze, ne bi odločilo o trditvah družbe thyssenkrupp, in na drugi strani na to, da naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da Komisija ni kršila pravice družbe thyssenkrupp do obrambe. Peti pritožbeni razlog se v bistvu nanaša na to, da naj Splošno sodišče ne bi odločilo o sedmem tožbenem razlogu, ker tega razloga ni pravilno razumelo.

Prvi pritožbeni razlog

Prvi del prvega pritožbenega razloga

– Trditve strank

Družba thyssenkrupp trdi, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi večkrat napačno uporabilo pravo, pri čemer naj bi te napake spadale v pet različnih pravnih kategorij. Prvič, Splošno sodišče naj ne bi opravilo pravilnega in celovitega sodnega nadzora nad spornim sklepom. Drugič, to sodišče naj bi zgolj ponovilo in opisalo presojo Komisije iz tega sklepa. Tretjič, Splošno sodišče naj bi se strinjalo s presojo Komisije in naj ne bi opravilo svoje presoje. Četrtič, Splošno sodišče naj bi navajalo dokaze, ne da bi jih preučilo. Petič, Splošno sodišče naj se ne bi izreklo o upoštevnih točkah ali razlogih.

47	Družba thyssenkrupp je tako predložila preglednico, v kateri je shematično navedla več kot 70 točk izpodbijane sodbe, kategorije zadevnih napak in predmet vsake zatrjevane napake.

48	V tem okviru družba thyssenkrupp s tem, da v bistvu navaja pet konkretnih primerov napačne uporabe prava s strani Splošnega sodišča, navaja pet posebnih očitkov.

Prvič, družba thyssenkrupp trdi, da Splošno sodišče v točkah od 58 do 63 izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na opredelitev nekaterih upoštevnih trgov, ni opravilo presoje nekaterih točk obrazložitve spornega sklepa, temveč je te točke zgolj večkrat povzelo. Splošno sodišče naj tako ne bi preučilo, ali je razlogovanje Komisije pravilno, in naj tudi ne bi obrazložilo tega neobstoja presoje.

Drugič, s tem, da je v točkah od 80 do 85 izpodbijane sodbe zavrnilo trditve družbe thyssenkrupp, s katerimi je ta želela dokazati, da bi Komisija morala uporabiti preizkus „Small but Significant and Non-transitory Increase in Price (SSNIP)“, ki temelji na majhnem, a pomembnem in neprehodnem zvišanju cen (v nadaljevanju: preizkus SSNIP), da bi ocenila zamenljivost ponudbe na trgih HDG, naj Splošno sodišče ne bi preučilo presoje Komisije v zvezi s tem, temveč naj bi jo preprosto ponovilo.

Tretjič, Splošno sodišče naj bi se v točkah od 186 do 189 izpodbijane sodbe zadovoljilo s tem, da je povzelo razlogovanje Komisije iz spornega sklepa, ne da bi opravilo lastno presojo, zaradi česar naj bi napačno ugotovilo, da obstaja vrsta dokazov, ki kažejo, da so ugotovitve Komisije pravilne in da je ta institucija implicitno upoštevala ugovore družbe thyssenkrupp.

Četrtič, družba thyssenkrupp meni, da je Splošno sodišče v točkah 279 in 283 navedene sodbe napačno ugotovilo, da Komisiji ni treba niti oceniti ekonomskih dokazov, ki so ji bili predloženi, niti dokazati svoje teorije o škodovanju konkurenci. Družba thyssenkrupp trdi, da je Splošno sodišče vsekakor napačno uporabilo pravo, ko je v točki 279 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se konkretni in razpoložljivi ekonomski dokazi o prihodnjih učinkih nameravane koncentracije lahko zanemarijo. Splošno sodišče naj ob upoštevanju načela prostega predlaganja dokazov v pravu Unije ne bi moglo šteti, da neobstoj ekonomskih študij, ki ugotavljajo verjeten razvoj stanja na zadevnem trgu in kažejo na obstoj spodbude za udeležence na trgu in za združeni subjekt, da ravnajo na določen način, sam po sebi ni odločilen.

Enako naj bi veljalo tudi v primeru, v katerem je treba upoštevati poslovni interes podjetja, da se preveri, ali se ta interes odločilno nagiba k nekemu ravnanju. „Poslovni interes podjetja“ naj bi bil namreč bistveno ekonomsko vprašanje, ki zahteva analizo ekonomskih dokazov, Splošno sodišče pa naj tega povsem ekonomskega vprašanja ne bi moglo ločiti od preučitve razpoložljivih ekonomskih dokazov. Poleg tega naj bi nezadostnost ekonomskih dokazov v presoji Komisije in Splošnega sodišča pomenila izkrivljanje dokazov s strani Komisije in Splošnega sodišča.

54	Petič, po mnenju pritožnice Splošno sodišče ni opravilo celovitega nadzora nad spornim sklepom, ker se je, kot je razvidno iz točk od 279 do 290 izpodbijane sodbe, omejilo na preučitev točno določenih vprašanj.

55	Podredno, družba thyssenkrupp trdi, da je Splošno sodišče v vseh točkah izpodbijane sodbe, navedenih v preglednici, ki jo je predložila, kršilo obveznost obrazložitve.

56	Komisija izpodbija tako dopustnost kot utemeljenost trditev družbe thyssenkrupp.

– Presoja Sodišča

V zvezi z dopustnostjo trditev družbe thyssenkrupp, ki so shematično predstavljene v preglednici, v kateri so navedene točke izpodbijane sodbe, kategorije zadevnih napak in predmet vsake zatrjevane napake, je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso iz člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in člena 168(1)(d) Poslovnika Sodišča izhaja, da je treba v pritožbi natančno navesti grajane dele sodbe, katere razveljavitev se predlaga, in pravne trditve, ki ta predlog posebej utemeljujejo, sicer pritožba oziroma zadevni pritožbeni razlog nista dopustna (sodba z dne 28. septembra 2023, QI in drugi/Komisija in ECB, C‑262/22 P, EU:C:2023:714, točka 71).

Zlasti ne izpolnjuje teh zahtev – in ga je treba razglasiti za nedopustnega – pritožbeni razlog, katerega utemeljitev ni dovolj jasna in natančna, da bi Sodišče lahko opravilo nadzor zakonitosti, zlasti ker bistveni elementi, na katere se ta pritožbeni razlog opira, iz besedila te pritožbe, ki je v zvezi s tem formulirano nejasno in dvoumno, ne izhajajo dovolj dosledno in razumljivo. Sodišče je tudi presodilo, da je treba kot očitno nedopustno zavreči pritožbo, ki ni dosledna, ki je omejena na splošne trditve in ki ne vsebuje natančnih navedb v zvezi s točkami izpodbijane odločbe, v katerih naj bi bilo napačno uporabljeno pravo (sodba z dne 28. septembra 2023, QI in drugi/Komisija in ECB, C‑262/22 P, EU:C:2023:714, točka 72).

59	Ugotoviti pa je treba, da v obravnavani zadevi družba thyssenkrupp, čeprav natančno navaja točke izpodbijane sodbe, ki jih namerava grajati s prvim pritožbenim razlogom, ne navaja natančno in konkretno napak pri uporabi prava, ki naj bi jih Splošno sodišče storilo v teh točkah.

60	Zgolj abstraktna in shematična navedba več kot 70 točk izpodbijane sodbe, kategorij zadevnih napak in predmeta vsake zatrjevane napake ne izpolnjuje zahtev iz točk 57 in 58 te sodbe. Zato je treba vse očitke, ki niso konkretno podprti s pravnimi trditvami, zavreči kot nedopustne.

61	Samo pet očitkov, za katere je družba thyssenkrupp natančno navedla grajane dele izpodbijane sodbe in predstavila pravne trditve, ki specifično podpirajo njene trditve, je torej mogoče šteti za dopustne.

Glede utemeljenosti prvega očitka, ki ga navaja družba thyssenkrupp in s katerim trdi, da Splošno sodišče v točkah od 58 do 63 izpodbijane sodbe ni opravilo lastne presoje trditev družbe thyssenkrupp, temveč je zgolj večkrat povzelo nekatere točke obrazložitve spornega sklepa, ne da bi obrazložilo ta neobstoj presoje, je treba ugotoviti, da ta očitek temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe.

Splošno sodišče je v točkah od 58 do 70 navedene sodbe preučilo trditve, s katerimi je družba thyssenkrupp izpodbijala ugotovitve Komisije, v skladu s katerimi, na eni strani, „EG in HDG verjetno pomenita ločena trga“ in bi bil, na drugi strani, „rezultat presoje z vidika konkurence […] enak ne glede na to, ali se šteje, da obstaja ločen trg za HDG oziroma skupni trg za galvanizirano jeklo (HDG + EG)“. Kot je razvidno iz točke 52 navedene sodbe, ki je družba thyssenkrupp ne izpodbija, je ta družba pred Splošnim sodiščem trdila, da sta ti ugotovitvi napačni iz treh razlogov. Prvič, konkurenti naj bi imeli znatne proste zmogljivosti za EG, zaradi vključitve katerih bi se zmanjšali deleži zmogljivosti strank koncentracije. Drugič, taka vključitev naj bi pokazala, da proste zmogljivosti niso majhne in po koncentraciji ne bi bile večinoma v rokah družbe AM in strank nameravane koncentracije. Tretjič, nič naj ne bi utemeljevalo, da se EG ne vključi na zadevni trg Auto HDG.

64	Čeprav se je Splošno sodišče pri presoji teh trditev sklicevalo na nekatere točke obrazložitve spornega sklepa, to ne spremeni dejstva, da je to storilo v okviru lastne preučitve tega sklepa in ugotovitev Komisije v tem sklepu.

Prvič, Splošno sodišče je v točkah 58 in 59 izpodbijane sodbe menilo, da ugotovitev Komisije v točki 132 obrazložitve spornega sklepa, v skladu s katero ni treba ugotoviti, ali HDG in EG pomenita medsebojno ločena proizvodna trga ali pa obstaja skupni trg z galvaniziranim jeklom, temelji na dveh okoliščinah, predstavljenih v točkah od 133 do 136 obrazložitve navedenega sklepa. Na eni strani je Komisija navedla, da družba TSE ni prisotna na trgu EG. Na drugi strani je ta institucija menila, da bi se z vključitvijo EG na isti trg kot HDG skupni delež, ki ga imata na tem trgu stranki nameravane koncentracije, povečal. Kljub temu bi bil ob upoštevanju majhne količine EG v primerjavi s HDG in majhnega deleža galvaniziranega jekla, ki ga predstavlja, po mnenju Komisije rezultat konkurenčne presoje verjetno enak. Splošno sodišče je ugotovilo, da družba thyssenkrupp teh razlogov ni izpodbijala. V teh okoliščinah je Splošno sodišče v točki 59 izpodbijane sodbe razsodilo, da Komisiji tako ni mogoče očitati, da ni utemeljila ugotovitve iz točke 132 obrazložitve spornega sklepa.

Drugič, iz točk od 60 do 62 izpodbijane sodbe je razvidno, da je Splošno sodišče preučilo presojo Komisije glede zamenljivosti med HDG in EG. Splošno sodišče je namreč v točki 60 navedene sodbe ugotovilo, da „zamenljivost med HDG in EG na strani ponudbe ni mogoča, ker sta – kot je razvidno iz točke 138 obrazložitve [spornega] sklepa, v kateri je naveden interni dokument družbe TSE, ki ga [družba thyssenkrupp] ni izpodbijala – postopka proizvodnje HDG in EG različna in ker ni sporno, da opreme, ki se uporablja za proizvodnjo enega, ni mogoče uporabiti za proizvodnjo drugega. Zato, kot je navedeno v točki 144 obrazložitve navedenega sklepa, na strani ponudbe prehod s HDG na EG ni dovolj hiter in poceni“.

Kar zadeva zamenljivost povpraševanja med HDG in EG, se je Splošno sodišče oprlo na točki 137 in 144 obrazložitve spornega sklepa ter v točki 61 izpodbijane sodbe ugotovilo, da tudi ob domnevi, da bi zamenljivost med HDG in EG, ki je možna samo v eni smeri, in sicer z EG na HDG, lahko upravičila razširitev opredelitve upoštevnega trga, ostaja dejstvo, da vse razpoložljive proste zmogljivosti za EG ne bi bilo mogoče uporabiti za zadovoljitev povpraševanja kupcev po HDG.

68	Na podlagi teh razlogov, ki jih družba thyssenkrupp ni posebej izpodbijala, je Splošno sodišče v točki 62 izpodbijane sodbe menilo, da morebitno upoštevanje prostih zmogljivosti za EG ne bi vplivalo na ugotovitev Komisije v točki 132 obrazložitve spornega sklepa.

69	Tretjič, Splošno sodišče je v točki 63 izpodbijane sodbe ugotovilo, da družba thyssenkrupp ni podprla svoje trditve, da imajo konkurenti strank nameravane koncentracije, ki niso družba AM, velike proste zmogljivosti za EG.

70	V teh okoliščinah Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da ni opravilo lastne presoje razlogovanja Komisije in da se je zadovoljilo z navedbo nekaterih točk obrazložitve spornega sklepa.

71	Prvega od petih posebnih očitkov, navedenih v okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga, je torej treba zavrniti kot neutemeljenega.

Družba thyssenkrupp z drugim očitkom v bistvu trdi, da Splošno sodišče s tem, da je v točkah od 80 do 85 izpodbijane sodbe zavrnilo njene trditve, s katerimi je želela dokazati, da bi Komisija morala uporabiti preizkus SSNIP za oceno zamenljivosti ponudbe na trgih HDG, ni opravilo lastne presoje trditev družbe thyssenkrupp, temveč je zgolj ponovilo presojo Komisije.

73	Vendar je treba ugotoviti, da ta očitek prav tako temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe in zlasti točk od 74 do 85 te sodbe.

Iz točk od 74 do 76 navedene sodbe je razvidno, da je Splošno sodišče, potem ko je opozorilo na vsebino točke 15 Obvestila Komisije o opredelitvi upoštevnega trga za namene konkurenčnega prava Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 155, v nadaljevanju: Obvestilo o opredelitvi trga), ugotovilo, da Komisije pri ugotavljanju morebitne zamenljivosti zadevnih izdelkov ne zavezuje noben preizkus in da ohranja pravico, da med dokazi, ki omogočajo presojo, v kolikšnem obsegu je mogoča zamenjava, izbere tiste, ki se ji v posameznem primeru zdijo najprimernejši. Splošno sodišče je torej ugotovilo, da tej instituciji ni treba uporabiti preizkusa SSNIP.

75	Splošno sodišče je v točki 78 navedene sodbe navedlo, da opredelitev „upoštevnega trga“ ne zahteva, da Komisija upošteva togo hierarhijo različnih virov informacij ali različnih vrst dokazov, temveč da mora, nasprotno, opraviti celovito presojo in lahko upošteva različne dokaze.

V tem okviru je treba ugotoviti, da je v nasprotju s tem, kar trdi družba thyssenkrupp, Splošno sodišče v točkah od 79 do 84 izpodbijane sodbe opravilo lastno preučitev trditev te družbe, da bi preverilo, ali in kako je Komisija preučila stopnjo zamenljivosti ponudbe v zvezi z Auto HDG, vključno kar zadeva zmogljivost za proizvodnjo HDG, ki se zdaj uporablja za kupce zunaj avtomobilske industrije.

Po tej preučitvi je Splošno sodišče v točki 85 navedene sodbe ugotovilo, da Komisija ni storila nobene napake s tem, da je ugotovitve o opredelitvi ločenega trga za Auto HDG oprla na svojo presojo zbranih dokazov, ne da bi uporabila preizkus SSNIP, tako da je treba drugi očitek, ki ga je družba thyssenkrupp navedla v okviru prvega dela prvega tožbenega razloga pred Splošnim sodiščem, zavrniti.

78	V teh okoliščinah Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da ni opravilo lastne presoje trditev družbe thyssenkrupp in je zgolj ponovilo presojo Komisije. Drugega od petih posebnih očitkov, navedenih v okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga, je torej treba zavrniti kot neutemeljenega.

Družba thyssenkrupp s tretjim očitkom trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 186 do 189 izpodbijane sodbe zgolj povzelo razlogovanje Komisije iz spornega sklepa, ne da bi opravilo lastno presojo trditev, ki so mu bile predložene, zaradi česar je napačno ugotovilo, da obstaja vrsta dokazov, navedenih v tem sklepu, ki dokazujejo, da so ugotovitve Komisije pravilne in da je ta implicitno upoštevala ugovore družbe thyssenkrupp.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Splošno sodišče v teh točkah od 186 do 189 preučilo trditve družbe thyssenkrupp, v skladu s katerimi Komisija v okviru razlage nekaterih internih dokumentov družb thyssenkrupp in TSE ni upoštevala pojasnil, ki sta jih ti družbi zagotovili v upravnem postopku in ki naj bi dokazovala, da s temi dokumenti ni mogoče dokazati omejitve geografskega obsega trgov za Auto HDG in jeklo za embalažo na EGP.

81	V nasprotju s tem, kar trdi družba thyssenkrupp, pa je Splošno sodišče navedlo razloge, iz katerih je menilo, da trditev te družbe iz prejšnje točke te sodbe ni mogoče sprejeti.

Splošno sodišče je namreč v okviru podrobne preučitve tega sklepa najprej v točki 186 izpodbijane sodbe ugotovilo, da elementi, ki jih je upoštevala Komisija, ne obsegajo le internih dokumentov strank nameravane koncentracije, temveč tudi izjave konkurentov, zbrane med preiskavo, ki jo je opravila ta institucija.

83	Dalje, Splošno sodišče je v točki 187 izpodbijane sodbe presodilo, da družba thyssenkrupp ni dokazala, da je Komisija interne dokumente strank nameravane koncentracije razlagala očitno v nasprotju z njihovim besedilom.

Poleg tega je Splošno sodišče v točki 188 navedene sodbe opravilo lastno preučitev trditev družbe thyssenkrupp o presoji, ki jo je Komisija opravila v zvezi z navedenimi dokumenti, in ugotovilo, da pojasnila te družbe niso dovolj prepričljiva, da se presoje Komisije v točkah od 351 do 361 obrazložitve spornega sklepa ne bi zdele verjetne.

Nazadnje, Splošno sodišče je v točki 189 izpodbijane sodbe menilo, da Komisiji ni mogoče očitati, da ni upoštevala trditev strank nameravane koncentracije, ker je ta institucija implicitno, vendar nujno odgovorila na te trditve, ko je ugotovila, da pojasnila družb thyssenkrupp in TSE ne morejo spremeniti presoje, ki jo je sprejela v obvestilu o nasprotovanju.

86	Splošnemu sodišču zato ni mogoče očitati, da ni opravilo lastne presoje trditev družbe thyssenkrupp in da je zgolj ponovilo ugotovitve Komisije.

87	Tretjega od petih posebnih očitkov, navedenih v okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga, je torej treba zavrniti kot neutemeljenega.

Družba thyssenkrupp s četrtim očitkom trdi, da je Splošno sodišče v točkah 279 in 283 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da Komisiji ni treba niti oceniti ekonomskih dokazov, ki so ji bili predloženi, niti dokazati teorije škodovanja konkurenci, na katero se je ta institucija oprla za prepoved nameravane koncentracije. Vsekakor naj bi Splošno sodišče v točki 279 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da se konkretni in razpoložljivi ekonomski dokazi o prihodnjih učinkih nameravane koncentracije lahko zanemarijo. Družba thyssenkrupp poleg tega meni, da nezadostnost ekonomskih dokazov v presoji Komisije in Splošnega sodišča pomeni izkrivljanje dokazov s strani Komisije in Splošnega sodišča.

89	V zvezi s tem je treba ugotoviti, da ta očitek temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe in je vsekakor neutemeljen.

90	Kot je razvidno iz točke 277 navedene sodbe, je Splošno sodišče namreč odločilo, da se mora Komisija opreti na zanesljive in skladne dokaze ter da morajo ti dokazi vsebovati vse ustrezne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji kompleksnega položaja.

Splošno sodišče je v točki 278 navedene sodbe navedlo tudi, da nadzor koncentracij s strani Komisije zahteva prospektivno analizo, s katero se preuči, kako bi lahko taka koncentracija spremenila dejavnike, ki določajo stanje konkurence na danem trgu, in posledično pomenila bistveno oviranje učinkovite konkurence. Poudarilo je, da je treba zaradi te prospektivne analize predvideti različne nize razlogov in učinkov, da bi ugotovili, kateri izmed njih je najverjetnejši.

Poleg tega je Splošno sodišče v točki 279 izpodbijane sodbe menilo, da mora „Komisija […] predložiti trdne dokaze o verjetnosti teh nizov. V nekaterih primerih so lahko ti dokazi ekonomske študije, ki ugotavljajo verjeten razvoj stanja na zadevnem trgu in kažejo na obstoj spodbude za udeležence na trgu in za združeni subjekt, da ravnajo na določen način. Vendar ob upoštevanju načela prostega predlaganja dokazov v pravu Unije neobstoj takih dokazov sam po sebi ni odločilen. Natančneje, kadar je očitno, da se poslovni interes podjetja odločilno nagiba k nekemu ravnanju, Komisija z ugotovitvijo, da je verjetno, da bodo udeleženci na trgu ali združeni subjekt ravnali na predvideni način, ne stori očitne napake pri presoji. V takem primeru lahko samo ekonomska in komercialna realnost obravnavane zadeve pomeni tak trden dokaz.“

93	Z vidika teh razlogov je Splošno sodišče preučilo očitek, ki ga je družba thyssenkrupp navedla v zvezi z očitno napako pri presoji, kar zadeva spodbudo za družbo AM, da bi ovirala zvišanje cen po nameravani koncentraciji.

Tako je Splošno sodišče v točki 283 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se „za ugotovitev verjetnega razvoja stanja na zadevnem trgu in za presojo obstoja spodbude za udeležence na trgu ali za združeni subjekt, da ravnajo na določen način, Komisiji ni treba opreti na opravljene ekonomske študije“. Menilo je, da „se lahko opre na ugotovitve v zvezi z dejanskim ravnanjem teh akterjev oziroma tega subjekta, kadar je očitno, da se poslovni interes podjetja odločilno nagiba k nekemu ravnanju, kar je v obravnavani zadevi dokazala“. Menilo je, da iz tega sledi, „da se Komisija lahko med drugim v zvezi s tem opre na preprosto ekonomsko in komercialno realnost obravnavane zadeve“.

95	Vendar je treba ugotoviti, da iz zgoraj navedenih točk izpodbijane sodbe nikakor ni razvidno, da je Splošno sodišče ugotovilo, da Komisiji ni treba niti oceniti ekonomskih dokazov, ki so ji jih predložile zadevne stranke, niti dokazati teorije škodovanja konkurenci.

96	Splošno sodišče je namreč v točkah 279 in 280 navedene sodbe poudarilo, da mora Komisija predložiti trdne dokaze, da koncentracija lahko bistveno ovira učinkovito konkurenco na notranjem trgu ali njegovem znatnem delu.

Res je, da je Splošno sodišče v bistvu ugotovilo, da se za ugotavljanje verjetnega razvoja stanja na zadevnem trgu in presojo obstoja spodbude za udeležence na trgu ali za združeni subjekt, da ravnajo na določen način, Komisiji ni treba nujno opreti na temeljite ekonomske študije, zlasti v primeru, v katerem je iz drugih dokazov javno razvidno, da se poslovni interes podjetja odločilno nagiba k nekemu ravnanju.

Vendar je treba v zvezi s tem navesti, da niti iz Uredbe št. 139/2004 niti iz sodne prakse ni razvidno, da so edina dopustna dokazna sredstva za ugotavljanje verjetnega razvoja stanja na zadevnem trgu in presojo obstoja spodbude za udeležence na trgu ali za združeni subjekt, da ravnajo na določen način, ekonomske študije.

Opozoriti je namreč treba, da je prevladujoče načelo prava Unije načelo proste presoje dokazov (sodba z dne 10. septembra 2020, Hamas/Svet, C‑386/19 P, EU:C:2020:691, točka 73 in navedena sodna praksa), tako da se Komisija načeloma lahko opre na kakršna koli dokazna sredstva, kar pa ne izključuje zahteve, ki izhaja iz sodne prakse, v skladu s katero morajo biti dokazi dovolj pomembni, dosledni, zanesljivi, skladni in vsebinsko pravilni (glej v tem smislu sodbo z dne 13. julija 2023, Komisija/CK Telecoms UK Investments, C‑376/20 P, EU:C:2023:561, točki 75 in 125).

100

V obravnavani zadevi se je Splošno sodišče v točki 277 izpodbijane sodbe sklicevalo na razloge iz točke 35 navedene sodbe, v kateri je opozorilo, da mora sodišče Unije ne le preveriti dejansko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in notranjo skladnost, ampak tudi nadzirati, ali ti dokazi vsebujejo vse ustrezne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji kompleksnega položaja, in ali lahko utemeljijo iz njih izvedene sklepe. Splošno sodišče je zlasti z vidika te točke 35 opravilo presoje v točkah 282 in 283 izpodbijane sodbe, v katerih je preučilo dokaze, ki jih je Komisija v spornem sklepu poleg ekonomskih dokazov, ki sta jih predložili družbi thyssenkrupp in TSE, upoštevala za zavrnitev ekonomske analize, ki sta jo ti družbi predstavili v upravnem postopku.

101	V teh okoliščinah ni mogoče ugotoviti, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, kar se mu očita v zvezi s točkama 279 in 283 izpodbijane sodbe.

102

Nazadnje, v zvezi s trditvami, ki se nanašajo na domnevno izkrivljanje v presoji Splošnega sodišča, je treba opozoriti, da iz člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ter člena 168(1)(d) in člena 169(2) Poslovnika Sodišča izhaja, da je treba v pritožbi natančno navesti grajane dele sodbe, katere razveljavitev se predlaga, in pravne trditve, s katerimi se ta predlog posebej utemeljuje. Če torej pritožnik zatrjuje, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, mora natančno opredeliti dokaze, ki naj bi jih Splošno sodišče izkrivilo, in dokazati napake pri analizi, ki naj bi po njegovem mnenju Splošno sodišče pripeljale do tega izkrivljanja (sodba z dne 26. julija 2017, Staatliche Porzellan-Manufaktur Meissen/EUIPO, C‑471/16 P, EU:C:2017:602, točka 34).

103	Vendar družba thyssenkrupp s svojimi trditvami ni natančno opredelila dokazov, ki naj bi jih Splošno sodišče izkrivilo.

104	Zato je treba te trditve zavreči kot nedopustne.

105	V teh okoliščinah je treba četrtega od petih posebnih očitkov, navedenih v okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga, zavrniti kot delno neutemeljenega in zavreči kot delno nedopustnega.

106

Nazadnje, v zvezi s petim in zadnjim očitkom družbe thyssenkrupp, s katerim ta družba trdi, da Splošno sodišče ni opravilo celovitega nadzora nad spornim sklepom, ker se je v točkah od 279 do 290 izpodbijane sodbe omejilo na preučitev posebnih vprašanj, je treba opozoriti, da iz pravil, ki urejajo postopek pred sodišči Unije, zlasti iz člena 21 Statuta Sodišča Evropske unije ter člena 76 in člena 84(1) Poslovnika Splošnega sodišča, izhaja, da spor načeloma določijo in opredelijo stranke in da sodišče Unije ne sme odločati ultra petita (sodba z dne 13. julija 2023, Komisija/CK Telecoms UK Investments, C‑376/20 P, EU:C:2023:561, točka 324).

107

Čeprav je nekatere tožbene razloge, kot je neobrazložitev ali nezadostna obrazložitev zadevne odločbe, ki sta bistveni postopkovni zahtevi, mogoče ali celo treba preizkusiti po uradni dolžnosti, pa lahko tožbeni razlog v zvezi z materialno zakonitostjo navedenega sklepa, ki se nanaša na kršitev Pogodb ali predpisa za njihovo izvajanje v smislu člena 263 PDEU, sodišče Unije preizkusi le, če ga je tožeča stranka navedla (sodba z dne 13. julija 2023, Komisija/CK Telecoms UK Investments, C‑376/20 P, EU:C:2023:561, točka 325).

108	Tako je sodni nadzor, ki ga lahko opravi Splošno sodišče, načeloma strogo povezan s posebnimi razlogi, navedenimi v tožbi.

109	Petega od petih posebnih očitkov, navedenih v okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga, je torej treba zavrniti kot neutemeljenega.

110	Poleg tega je treba glede na zgoraj navedeno zavrniti tudi podredno navedeno trditev družbe thyssenkrupp, da je Splošno sodišče v zvezi s temi petimi posebnimi očitki kršilo obveznost obrazložitve.

111	Zato je treba prvi del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot delno neutemeljen in zavreči kot delno nedopusten.

Drugi del prvega pritožbenega razloga

– Trditve strank

112

Družba thyssenkrupp s prvim očitkom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker ni ugotovilo, da bi morala Komisija, da bi dokazala bistveno oviranje učinkovite konkurence, opraviti preizkus v dveh fazah v smislu točke 51 sodbe z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala (C‑413/06 P, EU:C:2008:392), ter točke 113 in naslednjih sodbe Splošnega sodišča z dne 28. maja 2020, CK Telecoms UK Investments/Komisija (T‑399/16, EU:T:2020:217).

113	Pri tem preizkusu naj bi se, na prvem mestu, opravila ocena prihodnjega ravnanja, ki ga bodo po koncentraciji izvajali združeni subjekt in drugi subjekti, na podlagi presoje ekonomskih posledic zadevne koncentracije, do katerih bo najverjetneje prišlo.

114	Na drugem mestu, navedeni preizkus v dveh fazah naj bi pomenil, da je treba s prospektivno analizo referenčnega trga presoditi, ali bo to prihodnje ravnanje verjetno pripeljalo do položaja, v katerem bo učinkovita konkurenca na zadevnem trgu bistveno ovirana.

115

Družba thyssenkrupp z drugim očitkom trdi, da je Splošno sodišče zlasti v točkah od 270 do 290, 304, 432 in 433, od 448 do 453, od 540 do 544, 551, 570, 613, 633, 737 in 754 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ko je ugotovilo, da Komisiji ni treba z „resno verjetnostjo“ dokazati morebitnega obstoja bistvenega oviranja učinkovite konkurence v obravnavani zadevi.

116

Iz točke 118 sodbe z dne 28. maja 2020, CK Telecoms UK Investments/Komisija (T‑399/16, EU:T:2020:217), pa naj bi izhajalo, da mora Komisija z „resno verjetnostjo“ dokazati, da po izvedbi koncentracije obstaja bistveno oviranje učinkovite konkurence, in da je zato dokazni standard, ki se uporablja za to institucijo, strožji od tistega, v skladu s katerim je bistveno oviranje učinkovite konkurence „bolj verjetno kot ne“.

117	Po mnenju družbe thyssenkrupp uporaba manj zahtevnega dokaznega standarda, kakršen je ta, ki ga je Splošno sodišče uporabilo v tej zadevi, napačno povzroči, da se obrne dokazno breme, saj bi priglasiteljica morala z „resno verjetnostjo“ dokazati, da ni bistvenega oviranja učinkovite konkurence.

118

Družba thyssenkrupp poleg tega meni, da je Splošno sodišče s tem, da od Komisije ni zahtevalo, da z „resno verjetnostjo“ dokaže, da bo nameravana koncentracija privedla do bistvenega oviranja učinkovite konkurence na notranjem trgu, sprejelo, da se Komisija lahko opre na splošno domnevo obstoja takega oviranja.

119	Komisija izpodbija tako dopustnost kot utemeljenost trditev družbe thyssenkrupp.

120

Družba thyssenkrupp v repliki pojasnjuje, da je v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, drugi del prvega pritožbenega razloga dopusten, ker so bile pomanjkljivosti analize koncentracije, ki jo je opravila Komisija, glede potrebe po izvedbi preizkusa v dveh fazah navedene že na prvi stopnji, kot je razvidno iz točk 14 in naslednjih, 26 in naslednjih, 58 in naslednjih, 63, 69, 72 in naslednjih, 128, 135, 139 ter 153 tožbe.

– Presoja Sodišča

121

Na prvem mestu, kar zadeva dopustnost prvega očitka drugega dela prvega pritožbenega razloga družbe thyssenkrupp, čeprav ta družba trdi, da je pred Splošnim sodiščem večkrat poudarila, da ugotovitve Komisije v zvezi z Auto HDG in jeklom za embalažo vsebujejo očitne napake pri presoji in napačno uporabo prava, navedena družba ni dokazala, da je na prvi stopnji navedla posebne tožbene razloge v zvezi z domnevno obveznostjo Komisije in Splošnega sodišča, da opravita preizkus v dveh fazah v smislu točke 51 sodbe z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala (C‑413/06 P, EU:C:2008:392), ter točke 113 in naslednjih sodbe Splošnega sodišča z dne 28. maja 2020, CK Telecoms UK Investments/Komisija (T‑399/16, EU:T:2020:217).

122	Nobena od točk tožbe, na katere se družba thyssenkrupp sklicuje za dokaz, da je pred Splošnim sodiščem navedla očitke iz prejšnje točke, ne vsebuje takih tožbenih razlogov ali takih posebnih trditev.

123

V zvezi s tem pa zadostuje opozoriti, da v skladu s členom 170(1) Poslovnika Sodišča pritožba ne more spreminjati predmeta spora pred Splošnim sodiščem. Pristojnost Sodišča je namreč v okviru pritožbe omejena na presojo pravnih ugotovitev o razlogih, o katerih se je razpravljalo na prvi stopnji. Stranka torej razloga, ki ga ni uveljavljala pred Splošnim sodiščem, ne more prvič uveljavljati pred Sodiščem, saj bi se ji s tem sicer dovolilo, da Sodišču, katerega pristojnosti so v okviru pritožbe omejene, predloži spor, ki je obsežnejši od tistega, o katerem je odločalo Splošno sodišče (sodba z dne 25. marca 2021, Slovak Telekom/Komisija, C‑165/19 P, EU:C:2021:239, točki 98 in 99 ter navedena sodna praksa).

124	Ker pritožnica prvega očitka drugega dela prvega pritožbenega razloga ni navedla pred Splošnim sodiščem, ga je treba zavreči kot očitno nedopustnega.

125

V zvezi z dopustnostjo drugega očitka drugega dela tega pritožbenega razloga, ki se nanaša na dokazni standard, ki ga mora Komisija upoštevati pri dokazovanju bistvenega oviranja učinkovite konkurence v skladu s členom 2(3) Uredbe št. 139/2004, je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso zatrjevana kršitev pravil, ki se uporabljajo na področju dokazov, pravno vprašanje, ki je v fazi pritožbe dopustno (glej med drugim sodbo z dne 28. novembra 2019, ABB/Komisija, C‑593/18 P, EU:C:2019:1027, točka 28 in navedena sodna praksa). Kot pa je bilo opozorjeno v točki 115 te sodbe, družba thyssenkrupp Splošnemu sodišču očita ugotovitev, da Komisiji ni treba z „resno verjetnostjo“ dokazati morebitnega obstoja bistvenega oviranja učinkovite konkurence. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je drugi očitek drugega dela prvega pritožbenega razloga dopusten.

126

Kar zadeva utemeljenost tega očitka, zadostuje ugotovitev, da trditev družbe thyssenkrupp temelji na premisi, da iz točke 118 sodbe z dne 28. maja 2020, CK Telecoms UK Investments/Komisija (T‑399/16, EU:T:2020:217), izhaja, da mora Komisija z „resno verjetnostjo“ dokazati, da po izvedbi koncentracije obstaja bistveno oviranje učinkovite konkurence, in da je zato dokazni standard, ki se uporablja za to institucijo, strožji od tistega, v skladu s katerim je bistveno oviranje učinkovite konkurence „bolj verjetno kot ne“.

127

Kot pa je Sodišče razsodilo v točkah 87 in 88 sodbe z dne 13. julija 2023, Komisija/CK Telecoms UK Investments (C‑376/20 P, EU:C:2023:561), je ta premisa napačna. Zlasti ob upoštevanju simetrične strukture člena 2(2) in (3) Uredbe št. 139/2004 in prospektivnosti ekonomskih analiz Komisije na področju nadzora koncentracij je treba namreč ugotoviti, da za razglasitev nezdružljivosti oziroma združljivosti koncentracije z notranjim trgom zadostuje, da Komisija z dovolj pomembnimi in skladnimi dokazi dokaže, da je bolj verjetno kot ne, da bi zadevna koncentracija bistveno ovirala učinkovito konkurenco oziroma da ne bi bistveno ovirala učinkovite konkurence na notranjem trgu ali na njegovem znatnem delu.

128	V teh okoliščinah drugi očitek drugega dela prvega pritožbenega razloga ni utemeljen.

129	Iz tega sledi, da je treba drugi del prvega pritožbenega razloga zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

Drugi pritožbeni razlog

Prvi del drugega pritožbenega razloga

– Trditve strank

130

Družba thyssenkrupp trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 55 do 71, od 74 do 85, od 88 do 93, od 98 do 107 in od 112 do 114 izpodbijane sodbe storilo več napak v zvezi z opredelitvijo upoštevnega trga v obravnavani zadevi. Splošno sodišče naj bi tudi izkrivilo dokaze in/ali kršilo obveznost obrazložitve.

131	Na prvem mestu, Splošno sodišče naj bi v točkah od 55 do 57 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da Komisija spornega sklepa ni oprla na obstoj ločenega trga za Auto HDG.

132

Na drugem mestu, družba thyssenkrupp v bistvu trdi, da je Komisija storila očitno napako, ko se je v oddelkih od 9.1 do 9.4 spornega sklepa zadovoljila s konkurenčno analizo nameravane koncentracije, pri čemer se je oprla le na trg Auto HDG, ne pa tudi na širši trg, ki vključuje EG in HDG. Po mnenju te družbe bi Splošno sodišče moralo odkriti in ugotoviti to očitno napako Komisije.

133

Na tretjem in zadnjem mestu, družba thyssenkrupp trdi, da je Splošno sodišče za opredelitev upoštevnega trga zlasti v točki 103 izpodbijane sodbe napačno določilo „zahtevo po popolni zamenljivosti“ med Auto HDG in HDG za neavtomobilsko uporabo. Splošno sodišče naj bi tudi napačno uporabilo pravo s tem, da od Komisije ni zahtevalo, naj opredeli tehnična merila, na podlagi katerih bi nekatere proizvodne verige na zadevnem proizvodnem trgu lahko bile vključene za ugotovitev zamenljivosti ponudbe. Poleg tega naj bi Splošno sodišče obrnilo dokazno breme s tem, da je od priglasiteljic zahtevalo, naj dokažeta, da ni nobenega dejavnika, ki bi lahko omejeval možnosti zamenjave med proizvodnjo Auto HDG in proizvodnjo HDG za neavtomobilsko uporabo.

134	Komisija izpodbija tako dopustnost kot utemeljenost trditev družbe thyssenkrupp.

– Presoja Sodišča

135

Na prvem mestu, v zvezi z dopustnostjo prvega dela drugega pritožbenega razloga, v katerem pritožnica trdi, da je Splošno sodišče storilo več napak v zvezi z opredelitvijo upoštevnega trga v obravnavani zadevi, je treba opozoriti, da je treba, kot je razvidno iz sodne prakse, navedene v točkah 57 in 58 te sodbe, v pritožbi natančno navesti grajane dele sodbe, katere razveljavitev se predlaga, in pravne trditve, s katerimi se ta predlog posebej utemeljuje, sicer sta pritožba ali zadevni pritožbeni razlog nedopustna. Teh zahtev ne izpolnjuje – in ga je treba razglasiti za nedopustnega – pritožbeni razlog, katerega utemeljitev ni dovolj jasna in natančna, da bi Sodišče lahko opravilo nadzor, zlasti ker bistveni elementi, na katere se ta pritožbeni razlog opira, niso dovolj dosledno in razumljivo razvidni iz pritožbe. Sodišče je tudi presodilo, da je treba kot očitno nedopustno zavreči pritožbo, ki ni dosledna, ki je omejena na splošne trditve in ki ne vsebuje natančnih navedb v zvezi s točkami izpodbijane odločbe, v katerih naj bi bilo napačno uporabljeno pravo.

136	Ker pa v obravnavani zadevi očitki družbe thyssenkrupp v zvezi s točkami izpodbijane sodbe, ki niso točke od 55 do 57 in 103 te sodbe, niso podprti s posebnimi pravnimi trditvami, jih je treba zavreči kot nedopustne. Enako velja za trditev, da je Splošno sodišče kršilo obveznost obrazložitve.

137

Ker družba thyssenkrupp izpodbija točke od 55 do 57 izpodbijane sodbe tudi zato, ker se je v nasprotju z ugotovitvijo v točki 132 obrazložitve spornega sklepa Komisija v drugih oddelkih tega sklepa v bistvu oprla na obstoj ločenega trga za Auto HDG, je treba ugotoviti, da družba thyssenkrupp izpodbija utemeljenost te ugotovitve in zato Sodišču predlaga, naj opravi novo presojo dejstev, kar v fazi pritožbe ni dopustno.

138

Na drugem mestu, v zvezi z dopustnostjo trditev, da je Splošno sodišče izkrivilo nekatere dokaze, je treba opozoriti, kot je razvidno iz točke 102 te sodbe, da mora pritožnik, kadar zatrjuje, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, natančno opredeliti dokaze, ki naj bi jih Splošno sodišče izkrivilo, in dokazati napake pri analizi, ki naj bi po njegovem mnenju Splošno sodišče pripeljale do tega izkrivljanja.

139	Vendar družba thyssenkrupp s svojimi trditvami ni natančno opredelila dokazov, ki naj bi jih Splošno sodišče izkrivilo.

140	Zato je treba tudi to trditev zavreči kot nedopustno.

141

Na tretjem mestu, kar zadeva dopustnost trditev družbe thyssenkrupp, da bi Splošno sodišče v bistvu moralo odkriti in ugotoviti, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ko se je v oddelkih od 9.1 do 9.4 spornega sklepa zadovoljila s konkurenčno analizo nameravane koncentracije, pri čemer se je oprla le na trg Auto HDG, ne pa tudi na širši trg, ki vključuje EG in HDG, je treba navesti, da je ta družba pred Splošnim sodiščem trdila le, da je ugotovitev Komisije, v skladu s katero bi bil rezultat presoje z vidika konkurence enak za en ali drug trg, napačna. V nasprotju s tem, kar je navedena družba trdila v repliki, je ta ugotovitev potrjena s točkami 14 in naslednjimi tožbe, na katere se je v zvezi s tem sklicevala.

142

Kot pa je bilo navedeno v točki 123 te sodbe, v skladu s členom 170(1) Poslovnika Sodišča pritožba ne more spreminjati predmeta spora pred Splošnim sodiščem. Pristojnost Sodišča je namreč v okviru pritožbe omejena na presojo pravnih ugotovitev o razlogih, o katerih se je razpravljalo na prvi stopnji. Stranka torej razloga, ki ga ni uveljavljala pred Splošnim sodiščem, ne more prvič uveljavljati pred Sodiščem, saj bi se ji s tem sicer dovolilo, da Sodišču, katerega pristojnosti so v okviru pritožbe omejene, predloži spor, ki je obsežnejši od tistega, o katerem je odločalo Splošno sodišče.

143	Zato je treba to trditev družbe thyssenkrupp zavreči kot nedopustno.

144

Na četrtem in zadnjem mestu, kar zadeva dopustnost trditve družbe thyssenkrupp, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da od Komisije ni zahtevalo, naj opredeli tehnična merila, na podlagi katerih bi nekatere proizvodne verige na zadevnem proizvodnem trgu lahko bile vključene za namene ugotovitve zamenljivosti ponudbe, je dovolj navesti, da ker družba thyssenkrupp take trditve ni navedla na prvi stopnji, je treba tudi to trditev opredeliti kot „nov pritožbeni razlog“ in jo posledično zavreči kot nedopustno.

145

Prvič, kar zadeva utemeljenost trditve družbe thyssenkrupp, s katero ta družba Splošnemu sodišču očita, da je napačno ugotovilo, da Komisija spornega sklepa ni oprla na obstoj ločenega trga za Auto HDG, je treba ugotoviti, da ta trditev vsekakor temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe. Splošno sodišče v točkah od 55 do 57 izpodbijane sodbe ni prišlo do take ugotovitve. V navedenih točkah od 55 do 57 je namreč ugotovilo, da po mnenju Komisije v obravnavani zadevi ni treba ugotoviti, ali sta HDG in EG ločena proizvodna trga, ker bi bil rezultat konkurenčne presoje enak ne glede na to, ali gre za ločen trg HDG oziroma za skupni trg galvaniziranega jekla (HDG + EG).

146	Zato je treba ta očitek družbe thyssenkrupp prav tako zavrniti kot neutemeljen.

147

Drugič, glede očitka družbe thyssenkrupp, da je Splošno sodišče za opredelitev upoštevnega trga zlasti v točki 103 izpodbijane sodbe napačno določilo „zahtevo po popolni zamenljivosti“ med Auto HDG in HDG za neavtomobilsko uporabo, je treba ugotoviti, da ta očitek prav tako temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe.

148

Splošno sodišče je namreč v točkah od 101 do 103 izpodbijane sodbe zgolj odgovorilo na eno od trditev družbe thyssenkrupp. Iz točke 95 izpodbijane sodbe, ki vsebuje točen povzetek te trditve, je razvidno, da je družba thyssenkrupp pred Splošnim sodiščem trdila, da sta ti vrsti jekla popolnoma zamenljivi na strani ponudbe in da je, razen v primeru naprednega visokotrdnostnega jekla, ki zahteva posebno opremo, velika večina proizvodnih linij za HDG v EGP sposobna proizvajati druge HDG za kupce v avtomobilskem sektorju oziroma se lahko z manjšimi naložbami prilagodi za ta namen.

149

Poleg tega je zlasti iz točk 101 in 102 izpodbijane sodbe razvidno, da je Splošno sodišče preučilo vprašanje, ali ob upoštevanju točke 20 Obvestila o opredelitvi trga dobavitelji lahko zlahka tako zelo preusmerijo svojo ponudbo izdelkov, da bi to utemeljilo razširitev trga na vse HDG. Vendar iz te točke navedenega obvestila ni razvidna nobena zahteva po popolni zamenljivosti.

150

Splošno sodišče je v točki 103 izpodbijane sodbe ugotovilo, da naložbe, potrebne za nadgradnjo proizvodnih linij za njihovo prilagoditev proizvodnji Auto HDG, še zdaleč niso majhne. Tako je Splošno sodišče ugotovilo, da Komisiji ni mogoče očitati, da je štela, da Auto HDG in HDG za neavtomobilsko uporabo na strani ponudbe nista popolnoma zamenljiva.

151	V teh okoliščinah je treba očitek, da je Splošno sodišče naložilo „zahtevo po popolni zamenljivosti“ med Auto HDG in HDG za neavtomobilsko uporabo, zavrniti kot neutemeljen.

152

Tretjič, glede trditve družbe thyssenkrupp, da je Splošno sodišče obrnilo dokazno breme s tem, da je od priglasiteljic zahtevalo, naj dokažeta, da ne obstaja noben dejavnik, ki bi lahko omejeval možnosti zamenjave med proizvodnjo Auto HDG in HDG za neavtomobilsko uporabo, je treba ugotoviti, da ta trditev temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe.

153

V točkah od 79 do 83 navedene sodbe je Splošno sodišče namreč ugotovilo, da je Komisija dejansko opravila presojo stopnje zamenljivosti ponudbe in dokazala, da ta zamenljivost ni zadostna za utemeljitev vključitve HDG za neavtomobilsko uporabo na zadevni proizvodni trg. Tako Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je obrnilo dokazno breme s tem, da je zahtevalo ne od Komisije, temveč od priglasiteljic, naj dokažeta neobstoj dejavnikov, ki bi lahko omejevali možnosti zamenjave med proizvodnjo Auto HDG in proizvodnjo HDG za neavtomobilsko uporabo.

154	Prvi del drugega pritožbenega razloga je torej treba zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

Drugi del drugega pritožbenega razloga

– Trditve strank

155	Družba thyssenkrupp Splošnemu sodišču očita, da je kršilo člen 2(3) Uredbe št. 139/2004 s tem, da je v točkah od 118 do 122 in od 127 do 136 izpodbijane sodbe ugotovilo, da predstavlja laminirano jeklo za embalažo ločen proizvodni trg.

156

Natančneje, družba thyssenkrupp meni, na prvem mestu, da je Splošno sodišče pri presoji zamenljivosti ponudbe napačno uporabilo pravo, da je ni zadostno obrazložilo in da je izkrivilo dokaze. Ta družba trdi, da je Splošno sodišče v točki 118 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da je Komisija v točki 293 obrazložitve spornega sklepa ugotovila, da udeleženci v sektorju jekla za embalažo ne proizvajajo laminiranega jekla na obstoječi opremi, ki se uporablja za proizvodnjo jekla, prevlečenega z organskimi premazi.

157

Komisija naj bi namreč v tej točki 293 obrazložitve navedla le, da je za proizvodnjo laminiranega jekla potrebna posebna proizvodna oprema, zaradi česar se razlikuje od proizvodnje TP in ECCS. Po mnenju družbe thyssenkrupp pa bi moralo Splošno sodišče preučiti, ali je mogoče obstoječo opremo, ki se uporablja za proizvodnjo jekla, prevlečenega z organskimi premazi, uporabiti za proizvodnjo laminiranega jekla, kar bi omogočilo zamenljivost ponudbe.

158	Na drugem mestu, družba thyssenkrupp trdi, da je Splošno sodišče v točki 119 izpodbijane sodbe s tem, da je ugotovilo, da mora ta družba dokazati širšo zamenljivosti ponudbe, obrnilo dokazno breme.

159

Na tretjem in zadnjem mestu, družba thyssenkrupp trdi, prvič, da je Splošno sodišče med drugim v točkah od 132 do 134 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker ni ugotovilo, da bi morala Komisija v skladu z zahtevami iz Obvestila o opredelitvi trga uporabiti preizkus SSNIP za opredelitev palete zamenljivih izdelkov.

160

Drugič, po mnenju družbe thyssenkrupp je Splošno sodišče v točki 132 izpodbijane sodbe izkrivilo dokaze, ko je ugotovilo, da je iz odgovorov kupcev na vprašanja o zamenljivosti laminiranega jekla in lakiranega jekla v okviru raziskave trga, ki jo je začela Komisija, jasno razvidno, da je večina kupcev, ki so izrazili stališče, prepričljivo navedla omejitve zamenljivosti.

161	Komisija izpodbija trditve družbe thyssenkrupp.

– Presoja Sodišča

162

Na prvem mestu, kar zadeva trditvi družbe thyssenkrupp, ki se v bistvu nanašata na to, da Splošno sodišče po eni strani v točki 118 izpodbijane sodbe ni natančno povzelo točke 293 obrazložitve spornega sklepa, in po drugi strani na to, da Splošno sodišče za ugotovitev zamenljivosti ponudbe ni preučilo, ali je mogoče obstoječo opremo, ki se uporablja za proizvodnjo jekla, prevlečenega z organskimi premazi, uporabiti za proizvodnjo laminiranega jekla, je treba ugotoviti, da ti trditvi temeljita na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe in spornega sklepa.

163

Prvič, ugotoviti je treba, da je Splošno sodišče natančno povzelo točko 293 obrazložitve spornega sklepa, ker je iz te točke obrazložitve razvidno, da je Komisija menila, da to, da imata stranki nameravane koncentracije posebne proizvodne linije za laminirano jeklo in da se proizvodne linije za jeklo, prevlečeno z organskimi premazi, ki jih imajo konkurenti strank koncentracije, ne uporabljajo pri proizvodnji in dobavi laminiranega jekla, omaja trditev teh strank, da obstoj proizvodnih linij za jeklo, prevlečeno z organskimi premazi, omogoča zamenljivost ponudbe.

164	Drugič, iz točk od 118 do 121 izpodbijane sodbe je razvidno, da je Splošno sodišče za ugotovitev zamenljivosti ponudbe upoštevalo obstoječo opremo, ki se uporablja za proizvodnjo jekla, prevlečenega z organskimi premazi, v zvezi z možnostjo proizvodnje laminiranega jekla.

165

Najprej, Splošno sodišče je namreč v točki 119 navedene sodbe ugotovilo, da je tehnična izvedljivost nujen, vendar ne zadosten pogoj za zamenljivost ponudbe. Dalje, Splošno sodišče je v točki 120 navedene sodbe navedlo, da morajo biti, kot je razvidno iz točke 23 Obvestila o opredelitvi trga, za upoštevnost zamenljivosti ponudbe za namene opredelitve proizvodnega trga dobavitelji sposobni preusmeriti svojo proizvodnjo med drugim brez velikih zamud in brez uporabe velikih dodatnih naložb, kar je nezdružljivo z nujnostjo dodatne proizvodne faze za predelavo TP ali ECCS v laminirano jeklo, za kar je treba tema vrstama jekla dodati dodatno prevleko, in sicer plastično folijo za kovinski substrat. Nazadnje, Splošno sodišče je v točki 121 navedene sodbe ugotovilo, da ugotovitev Komisije v točki 293 obrazložitve spornega sklepa, v skladu s katero imata družbi thyssenkrupp in TSE posebne linije za laminacijo za izvedbo te dodatne faze v proizvodnji laminiranega jekla, kaže, da sta morali imeti velike dodatne stroške, kar izključuje morebitno zamenljivost ponudbe v smislu točke 23 Obvestila o opredelitvi trga.

166	V teh okoliščinah Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da ni preučilo, ali je mogoče obstoječo opremo, ki se uporablja za proizvodnjo jekla, prevlečenega z organskimi premazi, uporabiti za proizvodnjo laminiranega jekla, kar bi omogočilo zamenljivost ponudbe.

167	Na drugem mestu, glede trditve družbe thyssenkrupp, da je Splošno sodišče v točki 119 izpodbijane sodbe obrnilo dokazno breme, ker je ugotovilo, da mora ta družba dokazati širšo zamenljivosti ponudbe, je treba ugotoviti, da ta trditev prav tako temelji na napačnem razumevanju navedene sodbe.

168	Iz navedene točke 119 namreč nikakor ni razvidno, da je Splošno sodišče družbi thyssenkrupp naložilo, naj dokaže širšo zamenljivost ponudbe, hkrati pa Komisiji odvzelo dokazno breme, ki ga ima na področju koncentracij.

169

Nasprotno pa je iz točk od 118 do 121 izpodbijane sodbe razvidno, da je Splošno sodišče ugotovilo, da je Komisija podprla svojo presojo zamenljivosti ponudbe in da družba thyssenkrupp ni uspela dokazati, da ta presoja Komisije vsebuje postopkovne napake, napačno uporabo prava in očitne napake pri presoji.

170

Torej ni mogoče ugotoviti, da je Splošno sodišče Komisijo oprostilo njene obveznosti dokazati, da bo izvedba nameravane koncentracije bistveno ovirala učinkovito konkurenco oziroma da ne bo bistveno ovirala učinkovite konkurence na notranjem trgu ali na njegovem znatnem delu. To sodišče od družbe thyssenkrupp tudi ni zahtevalo, naj dokaže širšo zamenljivost ponudbe.

171

Na tretjem in zadnjem mestu, kar zadeva na eni strani očitek družbe thyssenkrupp, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da ni ugotovilo, da Komisija ni uporabila preizkusa SSNIP za opredelitev nabora zamenljivih izdelkov, je treba navesti, da je preizkus SSNIP, kot je potrjeno v točki 15 Obvestila o opredelitvi trga, le „eden od načinov“ presoje zamenljivosti med zadevnimi izdelki. Iz točke 25 navedenega obvestila je razvidno tudi, da „[o]bstaja vrsta dejavnikov, ki omogočajo presojo, v kakšen obsegu, bi se lahko izvedla zamenljivost“, ter da „Komisija upošteva odprt pristop k empiričnim dokazom, s ciljem učinkovite uporabe vseh razpoložljivih podatkov, ki so lahko pomembni v posameznih zadevah[, in] ne upošteva toge hierarhije različnih virov podatkov ali vrst dokazil“.

172

Iz tega sledi, da se Komisija ni samoomejila v smislu, da bo za opredelitev morebitne zamenljivosti zadevnih izdelkov vedno uporabila preizkus SSNIP. Zato ima diskrecijsko pravico, da lahko iz nabora dejavnikov, navedenega v točki 25 Obvestila o opredelitvi trga, izbere tiste, ki se ji v posamezni zadevi zdijo najprimernejši.

173

Kar zadeva na drugi strani očitek družbe thyssenkrupp v zvezi z izkrivljanjem dokazov o zamenljivosti laminiranega in lakiranega jekla, je treba navesti, da ta družba trdi zgolj, da je Splošno sodišče v točki 132 izpodbijane sodbe izkrivilo dokaze s tem, da je ugotovilo, da je iz odgovorov kupcev na vprašanja o zamenljivosti laminiranega jekla in lakiranega jekla jasno razvidno, da je večina kupcev, ki so izrazili stališče, prepričljivo navedla omejitve te zamenljivosti. Družba thyssenkrupp dodaja, da ugotovitev, da gre pri tem stališču za stališče „večine“ kupcev, pomeni izkrivljanje dokazov. Po mnenju te družbe za tako ugotovitev ni treba opraviti nove vsebinske presoje, temveč je treba zgolj prešteti odgovore.

174

Vendar družba thyssenkrupp, namesto da bi natančno opredelila dokaze, ki jih je Splošno sodišče izkrivilo, zgolj napotuje na svojo tožbo in Prilogo A.4d, navedeno v točki 132 izpodbijane sodbe, ki ima 592 strani in vsebuje vse odgovore kupcev na vprašanja, ki jih je Komisija postavila v okviru svoje raziskave trga.

175	Ker torej družba thyssenkrupp ne navaja natančno dokazov, ki naj bi bili v obravnavanem primeru izkrivljeni, je treba trditve te družbe zavreči kot nedopustne.

176	Drugi del drugega pritožbenega razloga je torej treba zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

Tretji del drugega pritožbenega razloga

– Trditve strank

177	Družba thyssenkrupp Splošnemu sodišču očita, da je v točki 56 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da je treba njene trditve, s katerimi je želela dokazati, da HDG in EG spadata na isti trg, v celoti zavrniti kot brezpredmetne.

178	Komisija izpodbija trditve družbe thyssenkrupp.

– Presoja Sodišča

179

V zvezi s tem je treba navesti, da je Splošno sodišče v točki 56 izpodbijane sodbe v bistvu ugotovilo, da ker Komisija ni dokončno ugotovila, da HDG in EG spadata na ločena trga, je treba trditve družbe thyssenkrupp, s katerimi želi dokazati, da HDG in EG spadata na isti trg, v celoti zavrniti kot brezpredmetne.

180	Splošno sodišče je v točki 57 navedene sodbe ugotovilo, da je treba te trditve vsekakor zavrniti tudi kot neutemeljene, in sicer iz razlogov, navedenih v točkah od 58 do 70 navedene sodbe.

181	Ker pa, kot je v bistvu razvidno iz točk od 62 do 70 te sodbe, družba thyssenkrupp ni dokazala, da je Splošno sodišče v točkah od 58 do 70 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, je treba tretji del drugega pritožbenega razloga zavrniti kot brezpredmeten.

Četrti del drugega pritožbenega razloga

– Trditve strank

182

Družba thyssenkrupp trdi, da Splošno sodišče ni odločilo o prvem očitku prvega tožbenega razloga in da je kršilo svojo obveznost obrazložitve s tem, da ni upoštevalo očitka, ki ga je ta družba navedla v zvezi z nujnostjo upoštevanja prejšnje prakse odločanja Komisije in zlasti sklepa, izdanega v zadevi AM/Ilva.

183

Družba thyssenkrupp naj bi namreč na prvi stopnji trdila, da ni nobene dejanske podlage za domnevo, da obstaja ločen trg za Auto HDG, pri čemer se je oprla na nekatera dejstva v zadevi AM/Ilva, ki naj bi se morala upoštevati tudi v tej zadevi, ker se nanašajo na iste izdelke in iste upoštevne trge. Natančneje, navedena dejstva naj bi vključevala ugotovitve o zamenljivosti ponudbe med vrhunskimi in osnovnimi izdelki, cenovnem pritisku, ki ga izvajajo osnovni izdelki, in okoliščini, da se je družba AM pripravljala na pridobitev dveh velikih tovarn HDG od družbe Ilva, sposobnih proizvajati velike količine visokokakovostnega HDG in Auto HDG.

184	Komisija izpodbija trditve družbe thyssenkrupp.

– Presoja Sodišča

185

V zvezi s tem je iz tožbe jasno razvidno, da je družba thyssenkrupp trdila, da se Auto HDG v zadevi AM/Ilva ni štel za ločen trg in da ni razloga, da bi se v tej zadevi ugotovilo, da tak trg obstaja. Po mnenju te družbe je neobstoj takega ločenega trga podprt s splošnima razlogoma, ki ju je Komisija navedla v točkah 295 ter 602 in naslednjih sklepa, izdanega v zadevi AM/Ilva.

186	Vendar je Splošno sodišče v točkah od 65 do 69 izpodbijane sodbe pravilno razumelo očitek družbe thyssenkrupp in zavrnilo njene trditve.

187	Natančneje, Splošno sodišče je v točki 65 navedene sodbe menilo, da sklicevanje na prejšnje odločitve Komisije v zvezi s ploščatimi izdelki iz ogljikovega jekla in posebej na sklep, izdan v zadevi AM/Ilva, ni upoštevno.

188

V točki 66 navedene sodbe je to sodišče menilo, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Splošnega sodišča, kadar Komisija o združljivosti koncentracije z notranjim trgom odloči na podlagi priglasitve koncentracije in spisa v zvezi z njo, tožeča stranka teh ugotovitev ne more izpodbijati, ker se razlikujejo od predhodnih ugotovitev iz neke druge zadeve, do katerih je prišlo na podlagi druge priglasitve in drugega spisa, čeprav sta zadevna trga v obeh zadevah podobna ali celo enaka. Tako je po mnenju Splošnega sodišča, kolikor se družba thyssenkrupp v obravnavani zadevi sklicuje na analize, ki jih je Komisija opravila v prejšnji odločbi, ta del njenih trditev brezpredmeten.

189

Splošno sodišče je poleg tega v točki 68 izpodbijane sodbe menilo, da vsekakor niti Komisije niti a fortiori Splošnega sodišča v obravnavani zadevi ne zavezujejo ugotovitve dejanskega stanja in ekonomske presoje, opravljene v prejšnjih odločbah Komisije v zvezi s ploščatimi izdelki iz ogljikovega jekla in posebej v sklepu, izdanem v zadevi AM/Ilva, na katere se sklicuje družba thyssenkrupp. Tudi ob predpostavki, da se analiza v zadnjenavedenem sklepu razlikuje od analize, ki je bila v tej zadevi opravljena v spornem sklepu, ne da bi bila ta razlika objektivno utemeljena, bi moralo Splošno sodišče sklep, ki je sporen v tem postopku, razglasiti za ničen le, če bi napake vseboval ta sklep, in ne sklep v zadevi AM/Ilva.

190

Splošno sodišče je tako v točki 69 izpodbijane sodbe ugotovilo, da družba thyssenkrupp Komisiji ne more očitati, da v spornem sklepu ni sledila svoji prejšnji praksi odločanja, pri čemer trdi, da ta institucija dejanskega stanja v obravnavani zadevi ni presojala enako kot dejanskega stanja v prejšnjih zadevah in zlasti v zadevi AM/Ilva, na katero se sklicuje.

191	Četrti del drugega pritožbenega razloga je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

192	Iz tega sledi, da je treba drugi pritožbeni razlog zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

Tretji pritožbeni razlog

Prvi del tretjega pritožbenega razloga

– Trditve strank

193

Družba thyssenkrupp s prvim očitkom Splošnemu sodišču očita, da je zlasti v točkah 561 in 562 izpodbijane sodbe napačno razlagalo in uporabilo člen 2 Uredbe št. 139/2004 in uvodno izjavo 25 te uredbe, ko je menilo, da je Komisija v točki 1419 obrazložitve spornega sklepa lahko ugotovila, da lahko obstajata bistveno oviranje učinkovite konkurence zaradi ustvarjanja prevladujočega položaja v zvezi s TP in laminiranim jeklom za embalažo ter bistveno oviranje učinkovite konkurence zaradi neusklajenih horizontalnih učinkov na trgih TP, ECCS in laminiranega jekla za embalažo. Po mnenju družbe thyssenkrupp uvodna izjava 25 Uredbe št. 139/2004 ne omogoča vzporedne uporabe teh dveh različnih konceptov. Iz te uvodne izjave naj nikakor ne bi bilo razvidno, da je namen zakonodajne spremembe, ki izhaja iz te uredbe, olajšati neozko razlago merila bistvenega oviranja učinkovite konkurence. Po mnenju družbe thyssenkrupp se torej koncept neusklajenih učinkov na oligopolnih trgih lahko uporabi le, če ni ugotovljen noben prevladujoč položaj.

194

V obravnavani zadevi naj bi Komisija in Splošno sodišče pustila odprto vprašanje, ali bo nameravani združeni subjekt postal prevladujoč ali ne, in naj bi zato napačno znižala prag za ukrepanje. Kot pa naj bi Splošno sodišče razsodilo v sodbi z dne 28. maja 2020, CK Telecoms UK Investments/Komisija (T‑399/16, EU:T:2020:217), nič ne kaže na to, da je bil namen člena 2(3) Uredbe št. 139/2004 uvesti nižji prag za ukrepanje.

195

Družba thyssenkrupp z drugim očitkom v bistvu trdi, da se je Splošno sodišče v točkah 564 in 565 izpodbijane sodbe, ne da bi opravilo lastno analizo, zadovoljilo s sklicevanjem na točke od 1413 do 1419 obrazložitve spornega sklepa, da je ugotovilo, da je Komisija „jasno razlikovala elemente, na katerih temelji ugotovitev o ustvarjanju prevladujočega položaja, od tistih, na podlagi katerih je ugotovila obstoj neusklajenih horizontalnih učinkov“. Po mnenju družbe thyssenkrupp pa mora biti ocena ekonomskih učinkov drugačna glede na to, ali koncentracija vključuje prevladujoč položaj ali neusklajene učinke na oligopolnem trgu. Družba thyssenkrupp meni, da tudi ob domnevi, da je Splošno sodišče v točki 565 izpodbijane sodbe lahko ugotovilo, da se za potrditev obeh teorij škodovanja konkurenci, ki ju je navedla Komisija, lahko upoštevajo isti dejavniki, ostaja dejstvo, da Splošno sodišče ni moglo meniti, da je Komisija dovolj jasno razlikovala med tema teorijama in upoštevnimi trgi.

196

Poleg tega naj bi Splošno sodišče v točki 563 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da se družba thyssenkrupp ni sklicevala na noben poseben element analize Komisije, ko je tej očitala, da ni razlikovala med obema teorijama škodovanja konkurenci. Po mnenju te družbe namreč sámo bistvo očitka, ki ga navaja in v skladu s katerim Komisija ni razlikovala med tema teorijama, ne omogoča, da se opiše, kje natančno v analizi Komisije se je zgodila očitana opustitev.

197	Družba thyssenkrupp s tretjim in zadnjim očitkom Splošnemu sodišču očita, da se je v točkah 567 in 568 izpodbijane sodbe zadovoljilo s tem, da je povzelo sporni sklep, ne da bi presodilo njegovo vsebino.

198	Komisija izpodbija utemeljenost trditev družbe thyssenkrupp in dopustnost drugega očitka.

– Presoja Sodišča

199

V zvezi s prvim očitkom družbe thyssenkrupp je treba opozoriti, da je treba v skladu s členom 2(3) Uredbe št. 139/2004 koncentracije, ki bistveno ovirajo učinkovito konkurenco na notranjem trgu ali na njegovem znatnem delu, zlasti zaradi ustvarjanja ali krepitve prevladujočega položaja, razglasiti za nezdružljive z notranjim trgom.

200

Kot je v bistvu razvidno iz uvodne izjave 25 te uredbe, se člen 2(3) navedene uredbe nanaša na nezdružljivost koncentracije podjetij, ki delujejo na oligopolnem trgu, z notranjim trgom, kadar ta koncentracija bistveno ovira učinkovito konkurenco, tudi če združeni subjekt nima prevladujočega položaja na zadevnem trgu.

201

Natančneje, iz zadnjega stavka uvodne izjave 25 Uredbe št. 139/2004 izhaja, da je treba pojem „bistveno oviranje učinkovite konkurence“ v smislu člena 2(2) in (3) te uredbe razlagati tako, da poleg koncepta prevladujočega položaja obsega le protikonkurenčne učinke koncentracije, izhajajoče iz neusklajenega ravnanja podjetij, ki na zadevnem trgu nimajo prevladujočega položaja. Kot je namreč navedeno v tretjem stavku te uvodne izjave, lahko v nekaterih okoliščinah koncentracije, ki vključujejo odstranitev pomembnega konkurenčnega pritiska, ki je pred tem obstajal med strankami koncentracije, in zmanjšanje konkurenčnega pritiska na preostale konkurente, tudi kadar ne obstaja verjetnost usklajevanja med člani oligopola, bistveno ovirajo učinkovito konkurenco.

202	V tem okviru je treba poudariti, da se najbolj očitni neusklajeni horizontalni učinki pojavijo, kadar združeni subjekt pridobi ali okrepi individualen prevladujoči položaj.

203

Kot je Splošno sodišče potrdilo v točki 562 izpodbijane sodbe, pri čemer se je oprlo na točko 51 sodbe z dne 13. februarja 1979, Hoffmann-La Roche/Komisija (85/76, EU:C:1979:36), lahko na trgu prevladuje posamezno podjetje in je hkrati oligopolen. Vendar je tudi na takem oligopolnem trgu individualen prevladujoči položaj takega podjetja lahko okrepljen zaradi neusklajenih horizontalnih učinkov koncentracije, kot so navedeni v točki 201 te sodbe.

204

V teh okoliščinah Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava, ko je v točkah 561 in 562 izpodbijane sodbe člen 2(3) Uredbe št. 139/2004 in uvodno izjavo 25 te uredbe razlagalo tako, da sta koncept ustvarjanja ali krepitve prevladujočega položaja na eni strani in koncept obstoja neusklajenih horizontalnih učinkov zaradi odprave velikega konkurenčnega pritiska na oligopolnem trgu na drugi strani združljiva in se medsebojno ne izključujeta.

205	Prvi očitek je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

206

Glede ugovora nedopustnosti, ki ga Komisija uveljavlja v zvezi drugim očitkom in v skladu s katerim družba thyssenkrupp tega očitka ni podprla s posebnimi pravnimi trditvami, je dovolj navesti, da je ta družba v pritožbi navedla dovolj posebne pravne trditve. S temi trditvami družba thyssenkrupp v nasprotju s tem, kar je trdila Komisija, Sodišču ne predlaga, naj opravi novo presojo dejanskega stanja v obravnavani zadevi. Ta ugovor nedopustnosti je zato treba zavrniti.

207

Glede utemeljenosti drugega očitka je treba, na prvem mestu, ugotoviti, da je v nasprotju s tem, kar trdi družba thyssenkrupp, Splošno sodišče opravilo lastno analizo trditev te družbe v zvezi z vprašanjem, ali se je Komisija v obravnavani zadevi oprla na iste dejavnike, da je prišla do dveh različnih ugotovitev.

208

Iz točk 564 in 565 izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je Splošno sodišče menilo, da je Komisija v točkah od 1413 do 1419 obrazložitve spornega sklepa ločeno analizirala na eni strani ustvarjanje prevladujočega položaja in na drugi strani obstoj neusklajenih horizontalnih učinkov, tudi če ti analizi delno temeljita na istih dejstvih. Natančneje, Splošno sodišče je v točki 564 navedene sodbe pojasnilo, da je „Komisija […] primarno ugotovila ustvarjanje prevladujočega položaja na podlagi tržnih deležev in več drugih dejavnikov, navedenih v oddelkih od 9.5.3 do 9.5.9 tega sklepa, podredno pa tudi obstoj neusklajenih horizontalnih učinkov zaradi odprave velikega konkurenčnega pritiska, pri čemer se je oprla na preudarke, predstavljene v oddelkih od 9.5.3 do 9.5.12 navedenega sklepa“.

209

Kar zadeva okoliščino, da sta ti analizi delno temeljili na istih dejstvih, je Splošno sodišče v točki 565 navedene sodbe menilo, da „analize Komisije glede prevladujočega položaja in analize glede neusklajenih horizontalnih učinkov ni mogoče opraviti drugače kot z nujnim osredotočanjem na ista dejstva, kot so tržni deleži in deleži zmogljivosti, uvoz, odziv konkurentov in kupna moč, kot je bilo preučeno v pododdelkih oddelka 9.5 [spornega] sklepa, ker je za obe analizi treba upoštevati iste dejavnike“.

210	Iz teh ugotovitev Splošnega sodišča je torej razvidno, da je Splošno sodišče preučilo analizo Komisije v zvezi z učinki zadevne koncentracije.

211

Na drugem mestu, ker se – kot je razvidno iz točk od 202 do 204 te sodbe – koncept ustvarjanja ali krepitve prevladujočega položaja na eni strani in koncept obstoja neusklajenih horizontalnih učinkov zaradi odprave velikega konkurenčnega pritiska na oligopolnem trgu na drugi strani medsebojno ne izključujeta ter ker se najbolj očitni neusklajeni horizontalni učinki pojavijo, kadar združeni subjekt pridobi ali okrepi individualen prevladujoči položaj, Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 565 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se Komisija lahko v določeni meri opre na iste dejavnike in indice, da dokaže, da bo lahko zaradi nameravane koncentracije nastal prevladujoč položaj oziroma da bo ta koncentracija lahko imela neusklajene horizontalne učinke.

212

Na tretjem in zadnjem mestu, glede trditve družbe thyssenkrupp, da je Splošno sodišče v točki 563 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da se družba thyssenkrupp ne sklicuje na noben poseben element analize Komisije, da bi podprla svoj očitek, v skladu s katerim ta institucija ni razlikovala med obema teorijama škodovanja konkurenci, ki ju je navedla, je dovolj navesti, da ker družba thyssenkrupp ni dokazala, da je Splošno sodišče v točkah 564 in 565 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da je Komisija razlikovala med dejavniki, na katerih temeljita ti teoriji, je treba to trditev zavrniti kot brezpredmetno.

213	V teh okoliščinah je treba drugi očitek družbe thyssenkrupp zavrniti kot neutemeljen.

214

Glede tretjega in zadnjega očitka je treba ugotoviti, da ker se je trditev družbe thyssenkrupp, navedena v točki 567 izpodbijane sodbe in preučena v točkah 567 in 568 navedene sodbe, nanašala le na vprašanje, ali mora Komisija presojo dejavnikov, ki lahko dokazujejo ustvarjanje ali krepitev prevladujočega položaja, opraviti drugače kot presojo drugih neusklajenih učinkov, Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da ni opravilo lastne analize ekonomske presoje Komisije, ko je hotelo odgovoriti prav na to trditev.

215

V točki 568 navedene sodbe je Splošno sodišče namreč poudarilo, na eni strani, da „je v zvezi s trgom TP Komisija opravila presojo spodbud za družbo AM, da nasprotuje zvišanju cen s strani nameravanega združenega subjekta, pri čemer je med drugim upoštevala ekonomske dejavnike, kot so oligopolna struktura trga, nepripravljenost kupcev, da bi povečali svojo odvisnost od družbe AM, dejstvo, da bi nasprotovanje zvišanju cen povzročilo znižanje cen vseh količin, in neobstoj prostih zmogljivosti družbe AM (točki 1288 in 1289 obrazložitve)“. Na drugi strani, „kar zadeva trg ECCS, je Komisija ocenila spodbude za družbo AM, da izravna tako zvišanje, pri čemer se je oprla zlasti na oligopolno strukturo trga in analizo internih dokumentov tožeče stranke, ki po mnenju te stranke kažejo verjetno ravnanje družbe AM na tem trgu (točke od 1294 do 1297 obrazložitve)“. Ker poleg tega družba thyssenkrupp ni dokazala, da je Splošno sodišče v točkah 567 in 568 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, so njeni očitki v zvezi s točko 566 navedene sodbe brezpredmetni.

216	V teh okoliščinah je treba tretji in zadnji očitek družbe thyssenkrupp zavrniti kot neutemeljen. Zato je treba zavrniti prvi del tretjega pritožbenega razloga.

Drugi del tretjega pritožbenega razloga

– Trditve strank

217	Družba thyssenkrupp s prvim očitkom trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo vsebine prvega očitka petega dela tretjega tožbenega razloga in ni pravilno opredelilo upoštevnih meril za oceno, ali je družbo TSE mogoče opredeliti kot „pomembno gonilo konkurence“.

218

Družba thyssenkrupp namreč s tem očitkom trdi, da je pred Splošnim sodiščem trdila, da Komisija v spornem sklepu ni niti navedla pravnega merila, ki se uporablja za opredelitev družbe TSE kot „pomembnega gonila konkurence“, niti analizirala, ali zadevni položaj spada v enega od dveh primerov, opisanih v točkah 37 in 38 Smernic o horizontalnih združitvah. Po mnenju družbe thyssenkrupp je Komisija v točki 965 obrazložitve spornega sklepa zgolj trdila, da je bila družba TSE pred nameravano koncentracijo pomembno gonilo konkurence, celo bolj, kot bi lahko kazal njen sedanji tržni delež, zlasti ker je dejavno načrtovala razširitev svoje prisotnosti na upoštevnem trgu.

219

V tem okviru naj bi Splošno sodišče v točki 463 izpodbijane sodbe napačno podalo zelo široko razlago pojma „pomembno gonilo konkurence“ in torej napačno uporabilo pravo, ko je posledično ugotovilo, da ta pojem omogoča upoštevanje položajev, v katerih tržni deleži podjetja zagotavljajo le koristen prvi podatek o konkurenčnem pomenu udeležencev na trgu.

220

Poleg tega naj bi Splošno sodišče moralo upoštevati spoznanja, ki izhajajo iz točke 174 sodbe z dne 28. maja 2020, CK Telecoms UK Investments/Komisija (T‑399/16, EU:T:2020:217), v skladu s katerimi se mora „pomembno gonilo konkurence“ od svojih konkurentov razlikovati po posledicah za konkurenco, sicer bi bilo mogoče vsako podjetje na oligopolnem trgu, ki izvaja konkurenčni pritisk, opredeliti kot „pomembno gonilo konkurence“.

221	Družba thyssenkrupp z drugim očitkom navaja šest glavnih trditev.

222

Prvič, Splošno sodišče naj bi pri presoji, opravljeni v okviru preučitve drugega očitka petega dela tretjega tožbenega razloga, napačno uporabilo pravo, ker ni opravilo učinkovitega sodnega nadzora. Natančneje, družba thyssenkrupp trdi, da se je Splošno sodišče v točkah 476, 478, 484 in 486 izpodbijane sodbe zadovoljilo s tem, da je ponovilo in opisalo presojo Komisije iz spornega sklepa, ter ni navedlo razlogov, iz katerih bi bilo mogoče razumeti, ali je menilo, da trditve in dokazi, ki jih je predložila Komisija, zadostujejo za potrditev ugotovitev Komisije, v skladu s katerimi družba TSE v bistvu izvaja več kot povprečne naložbe in se osredotoča na povečanje svojega tržnega deleža v sektorju Auto HDG.

223

Drugič, družba thyssenkrupp meni, da je Splošno sodišče v točki 477 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da je treba pri dokazih, predloženih za dokazovanje, da drugi dobavitelji Auto HDG prav tako v istem trenutku izvajajo podobne naložbe kot družba TSE v tem sektorju, dati prednost izjavam, ki so jih ti dobavitelji podali v okviru raziskave trga, ki jo je opravila Komisija, pred dokazi, ki sta jih predložili družbi thyssenkrupp in TSE.

224

Tretjič, Splošno sodišče naj bi se v točkah 478 in 485 izpodbijane sodbe napačno sklicevalo na točko 1079 obrazložitve spornega sklepa za preučitev presoje Komisije v zvezi z vprašanjem, ali je družbo TSE mogoče opredeliti kot „pomembno gonilo konkurence“. Vendar naj ta točka obrazložitve ne bi imela nobene zveze s to presojo.

225

Četrtič, družba thyssenkrupp meni, da je obrazložitev v točki 482 izpodbijane sodbe protislovna. Na eni strani, Splošno sodišče naj bi v tej točki 482 ugotovilo, da Komisija ni storila napake pri presoji, ko je ugotovila, da ekonomski podatki, ki sta jih zagotovili družbi thyssenkrupp in TSE ter se nanašajo na spremembe tržnega deleža družbe TSE v letih od 2012 do 2017, niso odločilni za opredelitev te družbe kot „pomembnega gonila konkurence“, zlasti ker se, kot je razvidno iz točke 901 obrazložitve spornega sklepa, po izvedenih naložbah nekatera sredstva družbe TSE verjetno ne bi začela uporabljati za posodobljeno proizvodnjo prej kot v letih od 2019 do 2021.

226	Na drugi strani, Splošno sodišče naj bi v navedeni točki 482 ugotovilo, da Komisija, kot je razvidno iz točke 901 obrazložitve spornega sklepa, ni domnevala, da se bo tržni delež družbe TSE v letih 2019–2021 povečal.

227

V tem okviru družba thyssenkrupp pojasnjuje, da čeprav je Komisija ugotovila, da se tržni delež družbe TSE v preteklosti ni bistveno povečal, ker se nekatera njena sredstva še niso začela uporabljati za posodobljeno proizvodnjo, bi morala predpostavljati, da se bo tržni delež družbe TSE povečal, ko se bo začela posodobljena proizvodnja. V nasprotnem primeru naj ne bi bilo nobenega argumenta, ki bi Komisiji omogočal, da družbo TSE opredeli kot „pomembno gonilo konkurence“.

228

Poleg tega po mnenju družbe thyssenkrupp Splošno sodišče ni upoštevalo trditev te družbe, da ni mogoče domnevati, da se bo po zagonu posodobljene proizvodnje konkurenčnost družbe TSE povečala, ne da bi se upoštevali učinki sočasnih in vzporednih enakovrednih in znanih naložb, ki so jih izvedli konkurenti družbe TSE.

229

Petič, družba thyssenkrupp trdi, da Splošno sodišče v točki 487 izpodbijane sodbe ni neodvisno preučilo njene trditve, da je bil v bistvu namen naložb družbe TSE le dohiteti naložbe njenih konkurentov. V tem okviru naj bi Splošno sodišče poleg tega izkrivilo točko 897 obrazložitve spornega sklepa s tem, da je ugotovilo, da sta družbi thyssenkrupp in TSE priznali, da nimata dokazov v podporo svoji trditvi. Družbi thyssenkrupp in TSE naj bi namreč zgolj priznali, da okoliščina, na katero sta se oprli v zvezi s tem, ni bila izrecno navedena v dokazih, ki sta jih predložili ti podjetji. Poleg tega naj Splošno sodišče ne bi preučilo dokazov, s katerimi je razpolagalo.

230

Šestič, družba thyssenkrupp trdi, da je Splošno sodišče v točki 490 izpodbijane sodbe zavrnilo njene trditve, da Komisija ni upoštevala dokazov, ki sta jih družbi thyssenkrupp in TSE predložili za dokaz, da se nekateri kupci in konkurenti niso strinjali s tem, da je družba TSE opredeljena kot „pomembno gonilo konkurence“, ne da bi opravilo lastno analizo in navedlo točke obrazložitve spornega sklepa, ki se nanašajo na preučitev teh dokazov s strani Komisije.

231	Komisija izpodbija trditve družbe thyssenkrupp.

– Presoja Sodišča

232

Glede prvega očitka družbe thyssenkrupp, s katerim v bistvu trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo vsebine prvega očitka petega dela tretjega tožbenega razloga in ni pravilno opredelilo upoštevnih meril za oceno, ali je družbo TSE mogoče opredeliti kot „pomembno gonilo konkurence“, je treba na prvem mestu navesti, da je Splošno sodišče v točkah od 454 do 464 izpodbijane sodbe preučilo prvi očitek petega dela tretjega tožbenega razloga.

233

Splošno sodišče je v točkah od 454 do 458 navedene sodbe navedlo trditve družbe thyssenkrupp. Iz teh točk je v bistvu razvidno, da je ta družba s prvim očitkom petega dela tretjega tožbenega razloga trdila, da Komisija v točki 883 in naslednjih obrazložitve spornega sklepa ni pravilno uporabila meril, na podlagi katerih je mogoče opredeliti, kaj predstavlja „pomembno gonilo konkurence“, in ki so določena v točkah 37 in 38 Smernic o horizontalnih združitvah.

234	Kot pa je razvidno iz točk od 100 do 102 tožbe, se je družba thyssenkrupp dejansko sklicevala na primera, opisana v točkah 37 in 38 Smernic o horizontalnih združitvah, kot upoštevni merili in menila, da Komisija v spornem sklepu ni preučila uporabe meril glede pojma „pomembno gonilo konkurence“.

235	Iz tega torej sledi, da Splošno sodišče ni napačno razumelo vsebine prvega očitka petega dela tretjega tožbenega razloga.

236

Na drugem mestu, glede očitka družbe thyssenkrupp, da Splošno sodišče v bistvu na eni strani ni pravilno opredelilo upoštevnih meril za ugotovitev, ali je družbo TSE mogoče opredeliti kot „pomembno gonilo konkurence“, in je na drugi strani v točki 463 izpodbijane sodbe napačno podalo zelo široko razlago pojma „pomembno gonilo konkurence“, je treba navesti, da je Splošno sodišče v točkah 460 in 461 izpodbijane sodbe opozorilo na vsebino točk 37 in 38 Smernic o horizontalnih združitvah, ki uvajata ta pojem.

237

Splošno sodišče je v točki 462 navedene sodbe ugotovilo, da sta primera, predstavljena v točkah 37 in 38 Smernic o horizontalnih združitvah, in sicer, prvič, da bo podjetje, ki je pred nedavnim vstopilo na trg, v prihodnje izvajalo velik konkurenčni pritisk na druga podjetja na tem trgu ter, drugič, da je lahko podjetje z razmeroma majhnim tržnim deležem kljub temu pomembno gonilo konkurence, če ima v pripravi obetavne proizvode, le primera položajev, v katerih se lahko pojavi pomembno gonilo konkurence.

238

Poleg tega je Splošno sodišče v točki 463 izpodbijane sodbe ugotovilo, da pojem „pomembno gonilo konkurence“, kot je razvidno iz točke 37 Smernic o horizontalnih združitvah, omogoča upoštevanje položajev, v katerih bi se zaradi tržnih deležev podjetja lahko podcenjeval njegov pomen z vidika konkurence. Po presoji Splošnega sodišča je ta pojem združljiv s točko 14 teh smernic, v skladu s katero tržni deleži, čeprav upoštevni, zagotavljajo le koristen prvi podatek o konkurenčnem pomenu udeležencev na trgu. Splošno sodišče je tako ugotovilo, da mora Komisija opraviti temeljito analizo pogojev konkurence, pri čemer mora upoštevati tudi druge dejavnike, ki niso tržni deleži, kot so učinki koncentracije na konkurenco med strankama in možni odzivi kupcev in konkurentov.

239

V tem okviru je Splošno sodišče v točkah od 464 do 466 izpodbijane sodbe v bistvu ugotovilo, da je Komisija opravila tako podrobno analizo konkurence med strankama nameravane koncentracije in konkurenčnega pritiska, ki ga je družba TSE izvajala na trgu Auto HDG. Splošno sodišče je torej menilo, da je ta institucija analizirala vlogo, posebne zmogljivosti in položaj družbe TSE v primerjavi z drugimi udeleženci ter ugotovila, da družba TSE odstopa od večine teh drugih udeležencev.

240

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu s povezano razlago točk 26, 37 in 38 Smernic o horizontalnih združitvah odprava „pomembnega gonila konkurence“ načeloma eden od dejavnikov, ki lahko vplivajo na verjetnost, da bo koncentracija povzročila pomembne neusklajene učinke, in tako omogočajo med drugim presojo, ali bi ta koncentracija povzročila odstranitev pomembnega konkurenčnega pritiska, ki je pred tem obstajal med strankami koncentracije (sodba z dne 13. julija 2023, Komisija/CK Telecoms UK Investments, C‑376/20 P, EU:C:2023:561, točka 160).

241

Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da pojma „pomembno gonilo konkurence“ ni mogoče uporabiti izključno za podjetja, ki izvajajo posebej agresivno konkurenco glede cen in ki svoje konkurente na trgu silijo, da se ravnajo po njihovih cenah, ali za podjetja, katerih cenovna politika bi lahko bistveno spremenila konkurenčno dinamiko na zadevnem trgu (sodba z dne 13. julija 2023, Komisija/CK Telecoms UK Investments, C‑376/20 P, EU:C:2023:561, točka 166).

242

Tako je Sodišče že ugotovilo, da za to, da se neko podjetje opredeli kot „pomembno gonilo konkurence“, zadostuje, kot je navedeno v točki 37 Smernic o horizontalnih združitvah, da ima to podjetje večji vpliv na razvoj konkurence, kakor bi nakazovali njegovi tržni deleži ali katera koli podobna merila (sodba z dne 13. julija 2023, Komisija/CK Telecoms UK Investments, C‑376/20 P, EU:C:2023:561, točka 167).

243

V teh okoliščinah je Splošno sodišče, ne da bi napačno uporabilo pravo, opredelilo upoštevna merila za ugotovitev, ali je družbo TSE mogoče opredeliti kot „pomembno gonilo konkurence“, podalo razlago pojma „pomembno gonilo konkurence“ s tem, da je ugotovilo, da vključuje tudi položaje, v katerih bi se zaradi tržnih deležev lahko podcenjeval pomen podjetja, ter ugotovilo, da mora Komisija opraviti temeljito analizo pogojev konkurence, pri čemer mora upoštevati tudi druge dejavnike, kot so učinki koncentracije na konkurenco med zadevnima strankama in možni odzivi kupcev in konkurentov.

244	Prvi očitek je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

245	Drugi očitek vsebuje šest glavnih trditev.

246

Glede prve trditve v okviru drugega očitka, navedene v točki 222 te sodbe, je treba opozoriti, da se obseg nadzora zakonitosti iz člena 263 PDEU razteza na vse elemente sklepov Komisije, nad katerimi Splošno sodišče zagotavlja poglobljen nadzor, tako glede prava kot glede dejstev, glede na razloge, ki jih navede tožeča stranka, in ob upoštevanju vseh upoštevnih elementov, ki jih ta predloži (glej v tem smislu sodbo z dne 26. septembra 2018, Infineon Technologies/Komisija, C‑99/17 P, EU:C:2018:773, točka 48).

247	Obseg nadzora Splošnega sodišča je torej omejen s tožbenimi razlogi, ki jih navede tožeča stranka, razen razlogov javnega reda.

248

Vendar je na eni strani iz točke 468 izpodbijane sodbe, ki je družba thyssenkrupp ne izpodbija, razvidno, da je ta družba na prvi stopnji trdila le, da ne razume natančno, na katere dokaze se je Komisija oprla za ugotovitev, da je družba TSE izvedla več kot povprečne naložbe in se osredotočila na povečanje svojega tržnega deleža v sektorju Auto HDG. Poleg tega je družba thyssenkrupp Komisiji očitala, da je v točki 896 obrazložitve spornega sklepa zavrnila dokaze, ki sta jih družbi thyssenkrupp in TSE predložili za dokaz, da tudi drugi dobavitelji Auto HDG izvajajo podobne naložbe kot družba TSE v tem sektorju, z obrazložitvijo, da so ti dokazi v nasprotju z odgovori samih dobaviteljev in kupcev v tem sektorju.

249

Splošno sodišče je pri preučitvi teh očitkov v točkah od 475 do 479 izpodbijane sodbe v bistvu ugotovilo, da v nasprotju s tem, kar trdi družba thyssenkrupp, sporni sklep vsebuje skupek indicev, ki dokazujejo, da je družba TSE izvedla več kot povprečne naložbe v Auto HDG in se osredotočila na povečanje svojega tržnega deleža v sektorju Auto HDG. Natančneje, Splošno sodišče je v točki 476 navedene sodbe ugotovilo, da Komisiji ni mogoče očitati, da ni navedla dokazov, na katere se je oprla, ker se je, kot je razvidno zlasti iz točk od 884 do 892, 948 in 954 obrazložitve spornega sklepa, oprla na interne dokumente družb thyssenkrupp in TSE ter na odgovore konkurentov in kupcev v okviru raziskave trga, ki jo je opravila.

250

Poleg tega je Splošno sodišče v točkah 477 in 478 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je v zvezi z očitkom družbe thyssenkrupp, v skladu s katerim Komisija v točki 896 obrazložitve spornega sklepa ni mogla zavrniti dokazov, s katerimi sta družbi thyssenkrupp in TSE želeli dokazati, da tudi drugi dobavitelji Auto HDG izvajajo podobne naložbe kot družba TSE, Komisija v tej točki 896 obrazložitve navedla, da se je pri zavrnitvi teh dokazov oprla na svojo raziskavo trga.

251

Na drugi strani je Splošno sodišče v točkah od 484 do 486 izpodbijane sodbe preučilo očitke družbe thyssenkrupp, v skladu s katerimi Komisija naložb družbe TSE ni primerjala z naložbami njenih konkurentov ter ni upoštevala stroškov raziskav in razvoja ali internih strateških načrtov teh konkurentov.

252

Vendar je iz točk od 484 do 486 izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je Splošno sodišče preučilo te očitke in navedlo, da je v obravnavani zadevi Komisija v točkah od 883 do 966 obrazložitve spornega sklepa opravila podrobno analizo vloge, položaja in posebnih zmogljivosti družbe TSE v primerjavi z drugimi udeleženci na zadevnem trgu ter ugotovila, da družba TSE odstopa od večine teh drugih udeležencev. Splošno sodišče je v točkah 485 in 486 izpodbijane sodbe pojasnilo, da je Komisija za namene analize upoštevala med drugim naložbe in širitvene načrte štirih konkurentov družbe TSE.

253	V teh okoliščinah očitek družbe thyssenkrupp v zvezi s točkami 476, 478, 484 in 486 izpodbijane sodbe ni utemeljen.

254

Glede druge trditve v okviru drugega očitka, navedene v točki 223 te sodbe, je dovolj navesti, da družba thyssenkrupp ni dokazala, iz katerega razloga Splošno sodišče ne bi smelo dati prednosti izjavam drugih dobaviteljev, kot je družba TSE, čeprav so, kot je navedla Komisija, v boljšem položaju kot družba thyssenkrupp, da komentirajo lastne naložbene načrte.

255	Zato je treba to trditev družbe thyssenkrupp zavrniti kot neutemeljeno.

256

Glede tretje trditve v okviru drugega očitka, navedene v točki 224 te sodbe, je treba navesti, na eni strani, da Splošno sodišče v točki 478 izpodbijane sodbe odgovarja na trditev, s katero družba thyssenkrupp Komisiji očita, da ni navedla dokazov, na katere se je oprla pri opredelitvi družbe TSE kot „pomembnega gonila konkurence“.

257

Vendar družba thyssenkrupp ne izpodbija presoje Splošnega sodišča v točki 479 izpodbijane sodbe, v skladu s katero tožeča stranka ni dokazala, da se Komisija ni mogla opreti na skupek dejansko točnih, zanesljivih in skladnih indicev, ki bi lahko podprli ugotovitve, ki so bile v zvezi s tem izpeljane v točkah od 883 do 966 obrazložitve spornega sklepa.

258	Na drugi strani Splošno sodišče v točki 485 izpodbijane sodbe odgovarja na trditev družbe thyssenkrupp, v skladu s katero Komisija naložb družbe TSE ni primerjala z naložbami njenih konkurentov za namene opredelitve te družbe kot „pomembnega gonila konkurence“.

259

Vendar je tudi ob domnevi, da se Splošno sodišče ne bi smelo sklicevati na točko 1079 obrazložitve spornega sklepa, ker ta točka ni del oddelka tega sklepa, ki se posebej nanaša na vprašanje, ali je družba TSE pomembno gonilo konkurence, treba navesti, da se je Splošno sodišče vsekakor oprlo na druge točke obrazložitve navedenega sklepa, ki dokazujejo, da je Komisija dejansko opravila tako primerjavo.

260	Iz točke 484 izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je Komisija v točkah od 883 do 966 obrazložitve spornega sklepa analizirala vlogo, posebne zmogljivosti in položaj družbe TSE v primerjavi z drugimi udeleženci na trgu ter ugotovila, da družba TSE odstopa od večine teh drugih udeležencev.

261

Iz točke 896 obrazložitve tega sklepa, ki jo je Splošno sodišče preučilo v točki 477 navedene sodbe, pa izhaja, da je Komisija analizirala trditev strank nameravane koncentracije, v skladu s katero so konkurenti družbe TSE sami izvajali naložbe, primerljive naložbam družbe TSE, in ugotovila, da to trditev izpodbijajo informacije, ki jih je prejela od teh konkurentov in potrošnikov zadevnih izdelkov.

262	V teh okoliščinah je treba trditve družbe thyssenkrupp zavrniti kot brezpredmetne.

263

Glede četrte trditve v okviru drugega očitka, navedene v točkah od 225 do 228 te sodbe, je dovolj navesti, da se ta trditev nanaša na dodaten razlog iz izpodbijane sodbe. Ker pa očitki, usmerjeni zoper dodatne razloge iz odločbe Splošnega sodišča, ne morejo povzročiti razveljavitve te odločbe in so torej brezpredmetni (sodba z dne 13. julija 2023, Komisija/CK Telecoms UK Investments, C‑376/20 P, EU:C:2023:561, točka 96 in navedena sodna praksa), je treba navedeno trditev zavrniti kot brezpredmetno.

264

Glede pete trditve v okviru drugega očitka, navedene v točki 229 te sodbe, je treba ugotoviti, da tudi ob domnevi, da Splošno sodišče v točki 487 izpodbijane sodbe ni pravilno povzelo točke 897 obrazložitve spornega sklepa, taka napaka ni pomembna z vidika trditve družbe thyssenkrupp, v skladu s katero Splošno sodišče ni neodvisno preučilo njene trditve, da je bil namen naložb družbe TSE le dohiteti naložbe njenih konkurentov. Splošno sodišče je namreč v točki 488 navedene sodbe, ki je družba thyssenkrupp ne izpodbija, navedlo, da je Komisija to trditev zavrnila v točkah od 920 do 932 obrazložitve spornega sklepa in da družba thyssenkrupp ni predložila nobenega dovolj prepričljivega nasprotnega dokaza, zaradi katerega presoje Komisije v navedenih točkah obrazložitve ne bi bile verjetne.

265	V teh okoliščinah je treba peto trditev v okviru drugega očitka, navedeno v točki 229 te sodbe, zavrniti.

266	Glede šeste trditve v okviru drugega očitka, navedene v točki 230 te sodbe, je treba ugotoviti, da ta trditev družbe thyssenkrupp temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe.

267	Kot je razvidno iz točk 473 in 490 izpodbijane sodbe, ki vsebujeta povzetek očitkov družbe thyssenkrupp, je ta družba pred Splošnim sodiščem trdila le, da Komisija ni upoštevala navedenih dokazov. To okoliščino potrjuje točka 107 tožbe.

268

V tem okviru je Splošno sodišče v točki 490 izpodbijane sodbe obravnavalo prav ta očitek in ob sklicevanju na točke od 883 do 966 obrazložitve spornega sklepa ugotovilo, da je v nasprotju s tem, kar trdi družba thyssenkrupp, Komisija v okviru preučitve vseh dokazov, s katerimi je razpolagala, upoštevala te dokaze, vendar je menila, da niso dovolj prepričljivi, da bi spremenila svojo presojo glede tega.

269	Tako Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da ni sámo presodilo dokazov, ki sta jih predložili stranki nameravane koncentracije, ali da ni pojasnilo, v katerih točkah obrazložitve spornega sklepa je Komisija preučila te dokaze.

270	V teh okoliščinah je treba drugi očitek drugega dela tretjega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

271	Zato je treba drugi del tretjega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

Tretji del tretjega pritožbenega razloga

– Trditve strank

272

Družba thyssenkrupp trdi, da Splošno sodišče v nasprotju s spoznanji, ki izhajajo iz točke 227 in naslednjih sodbe z dne 28. maja 2020, CK Telecoms UK Investments/Komisija (T‑399/16, EU:T:2020:217), od Komisije ni zahtevalo, naj dokaže posebno stopnjo bližine med družbama thyssenkrupp in TSE tako glede trga za Auto HDG kot trga jekla za embalažo. Družba thyssenkrupp meni, da je to sodišče tako napačno razlagalo in uporabilo pojem „bližnji konkurenti“ iz točke 28 Smernic o horizontalnih združitvah.

273

Prvič, Splošno sodišče naj bi se v točki 532 izpodbijane sodbe, s katero se zaključuje oddelek o Auto HDG, sklicevalo na ugotovitev Komisije, da sta družbi thyssenkrupp in TSE „bližnja“ konkurenta, in ne „posebej“ bližnja konkurenta. Vendar naj bi pristop, ki ga je Splošno sodišče uporabilo v točkah 513, 520 in 521 izpodbijane sodbe, dokazoval, da Splošno sodišče od Komisije ni zahtevalo, naj dokaže, da sta ti družbi posebej bližnja konkurenta.

274

Drugič, Splošno sodišče naj bi v celotnem oddelku izpodbijane sodbe v zvezi z jeklom za embalažo, zlasti v točkah od 740 do 745 in od 750 do 752 navedene sodbe, stranki nameravane koncentracije opredelilo kot „bližnja“ konkurenta. Natančneje, iz presoj Splošnega sodišča v točkah 735, 739, 747 in 751 navedene sodbe naj bi bilo jasno razvidno, da Splošno sodišče ne priznava, da bližina konkurence v smislu točke 28 in naslednjih točk Smernic o horizontalnih združitvah zahteva posebno stopnjo bližine. Iz teh točk izpodbijane sodbe naj bi torej izhajalo, da Splošno sodišče ni uporabilo ustreznega merila posebne stopnje bližine konkurence.

275	Komisija izpodbija tako dopustnost kot utemeljenost trditev družbe thyssenkrupp.

276

Družba thyssenkrupp v repliki ugovarja, da je ta del dopusten, prvič, ker čeprav v tožbi ni uporabila izraza „posebej bližnja konkurenta“, je zlasti iz točke 161 navedene tožbe razvidno, da se je sklicevala na točko 28 Smernic o horizontalnih združitvah in na to, da Komisija ni uporabila pravilnega merila, s katerim bi ugotovila, ali stranki nameravane koncentracije ponujata izdelke, ki so za številne kupce prva ali druga izbira, kar naj bi kazalo na posebno stopnjo bližine konkurence. Drugič, družba thyssenkrupp naj bi to problematiko izpostavila na obravnavi pred Splošnim sodiščem.

– Presoja Sodišča

277

V zvezi s tem je treba opozoriti, kot je bilo navedeno v točki 123 te sodbe, da v skladu s členom 170(1) Poslovnika Sodišča pritožba ne more spreminjati predmeta spora pred Splošnim sodiščem. Pristojnost Sodišča je namreč v okviru pritožbe omejena na presojo pravnih ugotovitev o razlogih, o katerih se je razpravljalo na prvi stopnji. Stranka torej razloga, ki ga ni uveljavljala pred Splošnim sodiščem, ne more prvič uveljavljati pred Sodiščem, saj bi se ji s tem sicer dovolilo, da Sodišču, katerega pristojnosti so v okviru pritožbe omejene, predloži spor, ki je obsežnejši od tistega, o katerem je odločalo Splošno sodišče.

278

V obravnavani zadevi pa je iz tožbe, zlasti iz njene točke 161, razvidno, da čeprav se je družba thyssenkrupp sklicevala na točko 28 Smernic o horizontalnih združitvah, ostaja dejstvo, da ta družba Komisiji ni očitala, da je storila napako v delu, v katerem je ta institucija pri ugotavljanju bližine med družbama thyssenkrupp in TSE uporabila manj zahtevno merilo od tistega, v skladu s katerim je bilo treba ti podjetji opredeliti kot „posebej bližnja konkurenta“. Družba thyssenkrupp je v resnici trdila le, da je presoja obstoja bližine konkurence pravzaprav ekonomska presoja stopnje zamenljivosti izdelkov strank nameravane koncentracije in da so vprašanja, ki jih je Komisija postavila kupcem, da bi ugotovila bližino konkurence med strankama nameravane koncentracije, napačna.

279

Kar zadeva trditev družbe thyssenkrupp, da je na obravnavi pred Splošnim sodiščem ob sklicevanju na sodbo z dne 28. maja 2020, CK Telecoms UK Investments/Komisija (T‑399/16, EU:T:2020:217), izrecno trdila, da bi Komisija morala dokazati, da sta družbi thyssenkrupp in TSE „posebej bližnja konkurenta“ tako na trgu Auto HDG kot na trgu jekla za embalažo, je dovolj ugotoviti, da družba thyssenkrupp ni predložila nobenega dokaza v podporo tej trditvi.

280	Iz tega sledi, da je treba tretji del tretjega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

281	Zato je treba tretji del tretjega pritožbenega razloga zavrniti.

Četrti del tretjega pritožbenega razloga

– Trditve strank

282	Prvič, družba thyssenkrupp Splošnemu sodišču v bistvu očita, da v točkah od 279 do 287 izpodbijane sodbe ni preučilo trditev te družbe, navedenih v točkah od 63 do 68 tožbe. Po mnenju navedene družbe je Splošno sodišče zgolj povzelo dokaze, na katere se je Komisija oprla v spornem sklepu.

283

Drugič, družba thyssenkrupp Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je med drugim v točki 285 izpodbijane sodbe potrdilo presoje Komisije, v skladu s katerimi so zvišanja cen po nameravani koncentraciji podprta zgolj z grožnjo združenega subjekta s povračilnimi ukrepi, če se družba AM ne bi prilagodila zvišanjem cen. Kot meni družba thyssenkrupp, je ta pristop, ne da bi bili ugotovljeni usklajeni učinki, Komisiji omogočil, da je ugotovila bistveno oviranje učinkovite konkurence pri vseh koncentracijah. Družba thyssenkrupp pojasnjuje, da bi bili vsi združeni subjekti namreč spodbujeni k zvišanju cen, če bi tekmecem, ki se ne bi prilagodili, lahko verodostojno grozili s povračilnimi ukrepi.

284

Tretjič, družba thyssenkrupp Splošnemu sodišču očita, da je v točkah 611, 612, 615, 617 in 619 izpodbijane sodbe – ne da ni sámo analiziralo, ali je družba AM izvedljiva alternativa za kupce TP ali ECCS – zgolj povzelo sporni sklep s tem, da je ugotovilo, da je ekonomska analiza Komisije „skladna“, „zelo verjetna“ in „trdna“.

285

Poleg tega družba thyssenkrupp meni, da je presoja Splošnega sodišča v točki 615 izpodbijane sodbe v zvezi z morebitnim ravnanjem družbe AM po tem, ko bi združeni subjekt zvišal cene, napačna, ker Splošno sodišče ni upoštevalo dejstva, da bi bilo povpraševanje pri konkurentu večje le, če ne bi sledil (hipotetičnemu) zvišanju cen združenega subjekta.

286	Poleg tega družba thyssenkrupp Splošnemu sodišču očita, da v točki 613 izpodbijane sodbe ni ocenilo, katere proste zmogljivosti bi se lahko štele za „zadostne“.

287	Komisija izpodbija trditve družbe thyssenkrupp.

– Presoja Sodišča

288	Na prvem mestu, v zvezi z očitkom družbe thyssenkrupp, da Splošno sodišče v točkah od 279 do 287 izpodbijane sodbe ni preučilo trditev te družbe, navedenih v točkah od 63 do 68 tožbe, je treba ugotoviti, da ta očitek izhaja iz napačnega razumevanja izpodbijane sodbe.

289

Trditve družbe thyssenkrupp v točkah od 63 do 68 tožbe, povzete v točkah 270 in 271 izpodbijane sodbe, so bile zavrnjene v točkah od 282 do 290 navedene sodbe. Natančneje, kot je razvidno iz točk 282, 283, 285 in od 287 do 289 navedene sodbe, je Splošno sodišče ugotovilo, da se je Komisija oprla na več dokazov, resnično in dejansko ravnanje družbe AM na trgu Auto HDG in ekonomske podatke, ki sta jih družbi thyssenkrupp in TSE zagotovili, da bi pokazali, da družba AM ni bila spodbujena k temu, da bi se na zvišanja cen nameravanega združenega subjekta odzvala s povečanjem svoje proizvodnje. Poleg tega, kot je razvidno iz točke 288 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče potrdilo ugotovitve Komisije, pri čemer se je oprlo na lastno preučitev navedenih dokazov.

290

Na drugem mestu, v zvezi s trditvami družbe thyssenkrupp, da je Splošno sodišče v bistvu med drugim v točki 285 izpodbijane sodbe napačno potrdilo ugotovitve Komisije, v skladu s katerimi so zvišanja cen po nameravani koncentraciji podprta zgolj z grožnjo združenega subjekta s povračilnimi ukrepi, če se družba AM ne bi prilagodila zvišanjem cen, je treba ugotoviti, da tudi te trditve temeljijo na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe.

291

Na eni strani, kot je razvidno iz točke 266 navedene sodbe, je Splošno sodišče preučilo trditve družbe thyssenkrupp, da je Komisija implicitno ugotovila obstoj usklajenih horizontalnih učinkov, saj bi po mnenju te institucije družba AM svoje cene uskladila z nameravanim združenim subjektom, ta subjekt pa bi upošteval to uskladitev pri sprejemanju svojih odločitev o cenah po nameravani koncentraciji. Splošno sodišče je v točkah 268 in 269 navedene sodbe zavrnilo te trditve družbe thyssenkrupp in v bistvu ugotovilo, da Komisija ni niti implicitno navedla kakršnega koli obstoja usklajenih horizontalnih učinkov med družbo AM in združenim subjektom.

292

Na drugi strani, Splošno sodišče je v točkah od 282 do 290 navedene sodbe zavrnilo trditve družbe thyssenkrupp, v skladu s katerimi sporni sklep v bistvu vsebuje očitno napako pri presoji, kar zadeva dokaze, uporabljene za ugotovitev, da družba AM ni bila spodbujena k temu, da bi ovirala zvišanje cen po nameravani koncentraciji, kljub ogromnim zmogljivostim, ki jih ima na voljo.

293	Splošno sodišče v okviru svoje presoje nikakor ni ugotovilo, da bodo zvišanja cen po nameravani koncentraciji podprta zgolj z grožnjo združenega subjekta s povračilnimi ukrepi, če se družba AM ne bi prilagodila zvišanjem cen.

294

Na tretjem in zadnjem mestu, kar zadeva trditve družbe thyssenkrupp iz točk od 284 do 286 te sodbe, je treba navesti, da se točke 611, 612, 615, 617 in 619 izpodbijane sodbe nanašajo na preučitev, ki jo je Splošno sodišče opravilo v zvezi s tretjim delom četrtega tožbenega razloga, ki se je nanašal na napačno uporabo prava in očitne napake pri presoji v zvezi z možnostmi kupcev, da zamenjajo dobavitelja v EGP.

295

Iz točk od 611 do 620 izpodbijane sodbe je dovolj jasno razvidno, da Splošno sodišče v nasprotju s tem, kar trdi družba thyssenkrupp, ni le zavrnilo očitka te družbe, v skladu s katerim Komisija ni pravno zadostno dokazala, da družba AM po nameravani koncentraciji ne bo izvedljiva alternativa za kupce TP ali ECCS, temveč je opravilo tudi lastno presojo ugotovitev Komisije.

296

Potem ko je Splošno sodišče zlasti v točkah 612 in 616 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija v zvezi s trgom EP in trgom ECCS potrdila svojo prospektivno analizo spodbud za družbo AM, da nasprotuje morebitnemu zvišanju cen nameravanega združenega subjekta, je najprej v točki 614 navedene sodbe preverilo, ali je ta analiza skladna s točkami od 32 do 35 Smernic o horizontalnih združitvah, ki so pod naslovom „Če narastejo cene, je malo verjetno, da bi konkurenti povečali ponudbo“. Po končani preučitvi je menilo, da povečanje proizvodnje ni verjetno, zlasti kadar imajo konkurenti omejitve zmogljivosti, kot v obravnavani zadevi velja za družbo AM za TP.

297

Dalje, kot je razvidno iz točke 615 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče preučilo prospektivno analizo Komisije in ugotovilo, da je zelo verjetno, da se bodo kupci, ki se bodo ob morebitnem zvišanju cen s strani nameravanega združenega subjekta poskušali preusmeriti h konkurentu, kot je družba AM, ki je edini drugi pomemben udeleženec na zadevnem trgu, prav tako soočili z zvišanji cen.

298

Kot je namreč presodilo Splošno sodišče, kadar se pri takem konkurentu povpraševanje po njegovih izdelkih poveča, je sam enostransko spodbujen k zvišanju cen, ne pa k ohranjanju njihove nespremenjene ravni ali njihovemu znižanju, da bi pridobil nove kupce, saj bi bilo to v nasprotju z optimizacijo njegovega dobička. Zato je Splošno sodišče potrdilo prospektivno analizo Komisije kot koherentno in zelo verjetno, Splošnemu sodišču pa v nasprotju s tem, kar trdi družba thyssenkrupp, ni mogoče očitati, da je v točki 615 izpodbijane sodbe napačno določilo morebitno ravnanje družbe AM v primeru zvišanja cen s strani nameravanega združenega subjekta, zlasti ob upoštevanju omejitev zmogljivosti te družbe, navedenih v točki 613 navedene sodbe.

299

Poleg tega je Splošno sodišče v točki 617 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se razlogovanje v točki 612 in naslednjih navedene sodbe v zvezi s trgom TP v bistvu uporablja tudi za trg ECCS. Tako je potrdilo, da je prospektivna analiza Komisije, v skladu s katero družba AM ne bi bila spodbujena k temu, da se zoperstavi morebitnemu zvišanju cen ECCS po nameravani koncentraciji, temveč bi mu, nasprotno, sledila in imela koristi od njega, prav tako koherentna in zelo verjetna, tudi ob upoštevanju dejstva, da bo oligopolna struktura trga ECCS po tej koncentraciji verjetno še bolj okrepljena.

300

Nazadnje, Splošno sodišče je v točki 619 izpodbijane sodbe ugotovilo, da prospektivna analiza Komisije v točkah 1288 in 1289 ter točki 1294 in naslednjih obrazložitve spornega sklepa dejansko temelji na trdni ekonomski analizi odziva družbe AM na morebitno zvišanje cen združenega subjekta na trgih EP in ECCS.

301	V teh okoliščinah Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da ni opravilo lastne analize presoje Komisije glede vprašanja, ali bi družba AM lahko predstavljala izvedljivo alternativo za kupce TP ali ECCS. Ta očitek družbe thyssenkrupp torej izhaja iz napačnega razumevanja izpodbijane sodbe.

302

Splošnemu sodišču tudi ni mogoče očitati, da v točki 613 in naslednjih izpodbijane sodbe ni ocenilo prostih zmogljivosti, ki bi se lahko štele za „zadostne“. V zvezi s tem je dovolj navesti, da po eni strani niti iz točke 136 tožbe niti iz točke 601 izpodbijane sodbe, v kateri so povzete trditve družbe thyssenkrupp na prvi stopnji, ni razvidno, da je ta družba pred Splošnim sodiščem navedla tako trditev, zaradi česar je njen očitek očitno nedopusten. Po drugi strani je Splošno sodišče upoštevalo proste zmogljivosti družbe AM, saj se je, kot je razvidno iz točk 612, 613, 618 in 619 navedene sodbe, sklicevalo na točko 1289 obrazložitve spornega sklepa, ki vsebuje oceno prostih zmogljivosti konkurentov nameravanega združenega subjekta, zlasti tistih družbe AM.

303	Zato je treba četrti del tretjega pritožbenega razloga zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

Peti del tretjega pritožbenega razloga

– Trditve strank

304

Družba thyssenkrupp s prvim očitkom Splošnemu sodišču očita, prvič, da ni navedlo, da na podlagi sedanje strategije družbe TSE ni mogoče ugotoviti, da kupci s sedežem v EGP niso strateški cilj azijskih dobaviteljev Posco, Hyundai Steel in Baosteel, ne da bi bila ta podjetja neposredno vprašana, kdo je njihov strateški cilj. Drugič, družba thyssenkrupp meni, da v točki 545 izpodbijane sodbe obstaja protislovje, ker je v tej točki Splošno sodišče ugotovilo, da po eni strani družbe Posco, Hyundai Steel in Baosteel uspejo zadovoljiti znaten delež potreb nekaterih kupcev in da po drugi strani „kupci sami izražajo očitno naklonjenost nabavljanju znotraj EGP“. Tretjič, družba thyssenkrupp meni, da je Splošno sodišče v točki 545 izpodbijane sodbe od te družbe napačno zahtevalo dokaz, da se lahko vsi kupci v veliki meri oskrbijo pri uvoznikih. Četrtič, družba thyssenkrupp trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo upoštevnih dokazov, ko je v točki 545 izpodbijane sodbe ugotovilo, da razlogov za utemeljitev dejstva, da družba Fiat Chrysler Automobiles NV (v nadaljevanju: FCA) nabavlja izdelke iz uvoza, ni mogoče prenesti na druge kupce.

305

Družba thyssenkrupp z drugim očitkom trdi, prvič, da Splošno sodišče v točki 645 izpodbijane sodbe ni opravilo lastne analize trditev družbe thyssenkrupp o tem, da je Komisija nekaterim izjavam kupcev glede omejitev, ki jih je domnevno mogoče pripisati volatilnosti povpraševanja, pripisala nesorazmerno težo, temveč je zgolj opisalo pristop Komisije in se sklicevalo na odgovore na vprašalnik 13, ne da bi navedlo druga pojasnila.

306

Drugič, po mnenju družbe thyssenkrupp je Splošno sodišče v točki 646 izpodbijane sodbe obrnilo dokazno breme z ugotovitvijo, da ima očitek družbe thyssenkrupp, v skladu s katerim Komisija ni upoštevala, da stranki sami prodajata velike količine kupcem s sedežem zunaj EGP, lahko le zelo omejen pomen za analizo zadevnih trgov in odziva kupcev s sedežem v EGP, ker družba thyssenkrupp ni dokazala nasprotnega.

307

Tretjič, družba thyssenkrupp po eni strani trdi, da je Splošno sodišče v točki 647 izpodbijane sodbe izkrivilo dokaze, ki jih je imelo na voljo, in da je njegova obrazložitev protislovna. Meni namreč, da medtem ko je Splošno sodišče ugotovilo, da interni dokumenti družbe thyssenkrupp, prikazani na slikah 200 in 201 v spornem sklepu, „potrjujejo“ ugotovitve Komisije o pomenu rokov, je napačna razlaga Komisije v zvezi s temi internimi dokumenti nujno vplivala na presojo te institucije.

308

Po drugi strani je družba thyssenkrupp v zvezi s kakovostjo uvoza Komisiji v bistvu očitala, da je v točkah od 1312 do 1316 obrazložitve spornega sklepa izbrala citate iz svoje raziskave trga ter ni upoštevala nasprotujočih informacij, ki sta jih zagotovili stranki oziroma jih je vsebovala njena raziskava. V zvezi s tem družba thyssenkrupp meni, da je iz točke 649 izpodbijane sodbe razvidno, da se je Splošno sodišče zgolj sklicevalo na odgovore na vprašanje 63 v vprašalniku 4, ne da bi opravilo lastno analizo.

309	Komisija izpodbija utemeljenost trditev družbe thyssenkrupp in dopustnost nekaterih njenih trditev.

– Presoja Sodišča

310	Kar zadeva prvi očitek družbe thyssenkrupp v zvezi z vplivom uvoza izdelkov Auto HDG na konkurenco, je treba navesti, da je Splošno sodišče sedmi del tretjega tožbenega razloga preučilo v točkah od 534 do 551 izpodbijane sodbe.

311	Najprej, Splošno sodišče je v točkah od 541 do 544 navedene sodbe preučilo očitek družbe thyssenkrupp, da Komisija ni zadostno preučila vprašanja, v kolikšni meri bo uvoz pomenil pritisk na stranki po nameravani koncentraciji.

312

V zvezi s tem je Splošno sodišče v bistvu ugotovilo, da je, kot je razvidno iz točke 974 obrazložitve spornega sklepa, raziskava trga, ki jo je opravila Komisija, pokazala, da so možni prihodnji uvozni tokovi Auto HDG v EGP majhni in da uvoz pomeni omejen pritisk zaradi strukturnih in regulativnih dejavnikov, kot so daljši izvedbeni roki, neodzivnost uvoznikov, tveganje poškodb med prevozom, pomanjkanje tehničnih zmogljivosti dobaviteljev s sedežem zunaj EGP, pomanjkljiva poslovna prisotnost v EGP in ukrepi trgovinske zaščite, ki so bili nedavno sprejeti za uvoz izdelkov Auto HDG.

313

Dalje, Splošno sodišče je v točkah 545 in 546 izpodbijane sodbe v bistvu menilo, da redek primer družbe FCA kot kupca, ki nabavlja izdelke iz uvoza, ki ga navaja družba thyssenkrupp, ne more sam ovreči dejstva, da velika večina kupcev v avtomobilskem sektorju ne nabavlja ali pa nabavlja zanemarljive količine pri dobaviteljih s sedežem zunaj EGP, kar se verjetno v prihodnje ne bo spremenilo, kot je razvidno iz točk 974 in 981 obrazložitve spornega sklepa, ki ju družba thyssenkrupp ni izpodbijala. Natančneje, Splošno sodišče je ugotovilo, da to, da konkreten kupec v avtomobilskem sektorju nabavlja izdelke iz uvoza, ne pomeni, da to velja za vse kupce.

314

Poleg tega je Splošno sodišče v točkah od 547 do 549 izpodbijane sodbe preučilo očitek družbe thyssenkrupp, da je Komisija – ne da bi družbe Posco, Hyundai Steel in Baosteel vprašala, ali so kupci s sedežem v EGP njihov strateški cilj – v točki 1001 obrazložitve spornega sklepa iz sedanje strategije družbe TSE izpeljala ugotovitev, da ti kupci s sedežem v EGP za te družbe niso tak cilj.

315

V zvezi s tem je Splošno sodišče, prvič, ugotovilo, da se navedene družbe v svojih strategijah ne osredotočajo na kupce v EGP, saj je prevoz izdelkov na svetovni ravni težaven in drag. Drugič, Splošno sodišče je ugotovilo, da se je Komisija oprla na preglednico št. 8 v spornem sklepu, pripravljeno na podlagi podatkov, ki sta jih zagotovili stranki nameravane koncentracije, ko je trdila, da omejene količine uvoza v EGP kažejo, da ta uvoz pomeni omejen pritisk na dobavitelje s sedežem v EGP. Tretjič, Splošno sodišče je menilo, da je raziskava trga, ki jo je opravila Komisija, pokazala, da kupci sami izražajo očitno preferenco nabavljanju znotraj EGP. Splošno sodišče je tako ugotovilo, da bi tudi ob domnevi, da Komisija iz sedanje strategije družbe TSE ne bi sklepala, da kupci te družbe niso strateški cilj družb Posco, Hyundai Steel in Baosteel, ta institucija nujno prišla do iste ugotovitve, in sicer da navedeni kupci niso strateški cilj teh družb.

316	Nazadnje, Splošno sodišče je v točki 550 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ima družba Posco majhen pomen kot konkurent družb thyssenkrupp in TSE na trgu Auto HDG v EGP. Družba thyssenkrupp te ugotovitve pred Sodiščem ne izpodbija.

317

Splošno sodišče je tako v točki 551 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ob upoštevanju vseh razlogov, navedenih v točkah od 540 do 550 navedene sodbe, družba thyssenkrupp Komisiji ne more tehtno očitati, da je v točkah od 967 do 1033 obrazložitve spornega sklepa storila očitne napake pri presoji v zvezi z ugotovitvijo, da uvoz pomeni omejen konkurenčni pritisk na dobavitelje iz EGP v sektorju Auto HDG znotraj EGP.

318	V tem okviru je treba, na prvem mestu, preučiti tretjo trditev, podano v okviru prvega očitka družbe thyssenkrupp, v skladu s katerim naj bi Splošno sodišče v točki 545 izpodbijane sodbe od te družbe napačno zahtevalo dokaz, da bi lahko vsem kupcem v veliki meri dobavljali uvozniki.

319	V zvezi s tem je treba ugotoviti, da ta trditev izhaja iz napačnega razumevanja te točke 545.

320

Res je, da je Splošno sodišče v navedeni točki 545 ugotovilo, da „to, da konkreten kupec v avtomobilskem sektorju nabavlja izdelke iz uvoza, ne pomeni, da to velja za vse kupce“. Vendar ta ugotovitev ne pomeni, da je Splošno sodišče od družbe thyssenkrupp zahtevalo dokaz, da se lahko vsi kupci v veliki meri oskrbijo pri uvoznikih. Splošno sodišče je namreč pojasnilo, da „[e]n sam primer ali celo nekaj redkih primerov samih nikakor ne more ovreči dejstva, da velika večina kupcev v avtomobilskem sektorju ne nabavlja ali pa nabavlja zanemarljive količine pri dobaviteljih s sedežem zunaj EGP“. Zato je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče zgolj pojasnilo, da iz osamljenih primerov ni mogoče izpeljati splošne ugotovitve.

321

Na drugem mestu, preučiti je treba četrto trditev, ki jo je družba thyssenkrupp navedla v okviru prvega očitka in v skladu s katero naj Splošno sodišče v točki 545 izpodbijane sodbe ne bi upoštevalo upoštevnih dokazov, ko je ugotovilo, da razlogov za utemeljitev dejstva, da družba FCA nabavlja izdelke iz uvoza, ni mogoče prenesti na druge kupce.

322

Ker v zvezi s tem družba thyssenkrupp ne izpodbija vsebine presoje Splošnega sodišča v točki 545 izpodbijane sodbe, v skladu s katero „en sam primer ali celo nekaj redkih primerov samih nikakor ne more ovreči dejstva, da velika večina kupcev v avtomobilskem sektorju ne nabavlja ali pa nabavlja zanemarljive količine pri dobaviteljih s sedežem zunaj EGP“, je treba vse trditve družbe thyssenkrupp o družbi FCA zavrniti kot brezpredmetne.

323

Na tretjem mestu, preučiti je treba drugo trditev, ki jo je družba thyssenkrupp navedla v okviru prvega očitka in v skladu s katero naj bi v točki 545 izpodbijane sodbe obstajalo protislovje, ker naj bi Splošno sodišče ugotovilo, da po eni strani družbe Posco, Hyundai Steel in Baosteel uspejo zadovoljiti znaten delež potreb nekaterih kupcev in da po drugi strani „kupci sami izražajo očitno preferenco nabavljanju znotraj EGP“.

324

Vendar ta trditev prav tako temelji na napačnem razumevanju točke 545 izpodbijane sodbe. Splošno sodišče v tej točki 545 nikakor ni ugotovilo, da družbe Posco, Hyundai Steel in Baosteel uspejo zadovoljiti znaten delež potreb nekaterih ali vseh kupcev s sedežem v EGP. Prav nasprotno, kot je bilo opozorjeno v točki 313 te sodbe, je Splošno sodišče v bistvu ugotovilo, da redek primer družbe FCA, ki ga je navedla družba thyssenkrupp, ne more sam ovreči dejstva, da velika večina kupcev v avtomobilskem sektorju s sedežem v EGP ne nabavlja ali pa nabavlja zanemarljive količine pri dobaviteljih s sedežem zunaj EGP. Natančneje, Splošno sodišče je ugotovilo, da to, da konkreten kupec v avtomobilskem sektorju nabavlja izdelke iz uvoza, ne pomeni, da to velja za vse kupce. Ta ugotovitev je skladna z ugotovitvijo, da ti kupci niso strateški cilj dobaviteljev s sedežem zunaj EGP.

325

Na četrtem in zadnjem mestu, obravnavati je treba prvo trditev, ki jo je družba thyssenkrupp navedla v okviru prvega očitka, v katerem ta družba meni, da Splošno sodišče, ne da bi družbe Posco, Hyundai Steel in Baosteel vprašalo po njihovem strateškem cilju, na podlagi informacij, ki jih je imelo na voljo, ni moglo ugotoviti, da kupci iz EGP niso strateški cilj teh azijskih dobaviteljev.

326

To trditev je treba zavrniti kot brezpredmetno. Vprašanje, ali so kupci s sedežem v EGP strateški cilj družb Posco, Hyundai Steel in Baosteel, namreč ni upoštevno, ker je po eni strani, kot je razvidno iz točk od 541 do 544 izpodbijane sodbe, raziskava trga, ki jo je opravila Komisija, pokazala, da so možni prihodnji uvozni tokovi Auto HDG v EGP majhni in da uvoz pomeni omejen pritisk zaradi strukturnih in regulativnih dejavnikov, kot so daljši izvedbeni roki, neodzivnost uvoznikov, tveganje poškodb med prevozom, pomanjkanje tehničnih zmogljivosti dobaviteljev s sedežem zunaj EGP, pomanjkljiva poslovna prisotnost v EGP in ukrepi trgovinske zaščite, ki so bili nedavno sprejeti za uvoz izdelkov Auto HDG.

327

Po drugi strani, kot je razvidno iz točk 545 in 546 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče ugotovilo, da velika večina kupcev v avtomobilskem sektorju ne nabavlja ali pa nabavlja zanemarljive količine pri dobaviteljih s sedežem zunaj EGP, kar se verjetno v prihodnje ne bo spremenilo, kot je razvidno iz točk 974 in 981 obrazložitve spornega sklepa, ki ju družba thyssenkrupp ni izpodbijala.

328

Tako tudi ob domnevi, da je Komisija iz sedanje strategije družbe TSE napačno izpeljala ugotovitev, da ti kupci za te dobavitelje niso tak cilj, taka morebitna napaka ne more vplivati na presojo Splošnega sodišča v točki 551 izpodbijane sodbe, v skladu s katero ob upoštevanju vseh preudarkov, navedenih v točkah od 540 do 550 navedene sodbe, družba thyssenkrupp Komisiji ne more tehtno očitati, da je v točkah od 967 do 1033 obrazložitve spornega sklepa storila očitne napake pri presoji v zvezi z ugotovitvijo, da uvoz pomeni omejen konkurenčni pritisk na dobavitelje iz EGP v sektorju Auto HDG znotraj EGP.

329	Zato je treba prvi očitek zavrniti kot neutemeljen.

330

Glede prve od treh trditev, navedene v okviru drugega očitka v točki 305 te sodbe, je treba ugotoviti, da ta trditev temelji na napačnem razumevanju točke 645 izpodbijane sodbe. Splošno sodišče je v tej točki 645 pojasnilo, da „je iz raziskave trga, ki jo je opravila Komisija, in zlasti iz odgovorov na vprašalnik 13 (Priloga A.4h) razvidno, da Komisija nekaterim izjavam kupcev ni, kot trdi [družba thyssenkrupp], pripisala nesorazmerne teže. Ugotovitve Komisije v točkah od 1307 do 1309 obrazložitve [spornega] sklepa namreč razumno odražajo te odgovore.“ Dodalo je, „da čeprav Komisija v [spornem] sklepu ni navedla izjav kupcev, ki so potrdili uporabo konsignacijskih zalog v EGP ali dejstvo, da dopuščajo daljše roke, to ne pomeni nujno, da jih Komisija ni upoštevala. V obravnavani zadevi je Komisija preprosto menila, kot izhaja zlasti iz točke 1311 obrazložitve navedenega sklepa, da te izjave niso dovolj reprezentativne ali upoštevne med vsemi odgovori kupcev, ki jih je dobila v okviru svoje raziskave trga.“ Nazadnje je poudarilo, „da je glede na odgovore na navedeni vprašalnik 13 dejansko tako“.

331

Iz te točke je dovolj jasno razvidno, da ko se je Splošno sodišče sklicevalo na raziskavo trga, ki jo je opravila Komisija, in zlasti na odgovore na vprašalnik 13, ter je iz tega sklepalo, da Komisija izjavam kupcev ni pripisala nesorazmerne teže, je opravilo lastno preučitev dokazov. Resničnost te preučitve je poleg tega podprta, prvič, z drugim stavkom točke 645 izpodbijane sodbe, v katerem je Splošno sodišče menilo, da ugotovitve Komisije „razumno odražajo te odgovore“, in drugič, z zadnjim stavkom navedene točke, iz katerega je nedvoumno razvidno, da je Splošno sodišče podalo lastno razlago teh odgovorov.

332	V teh okoliščinah je treba prvo trditev družbe thyssenkrupp v okviru drugega očitka zavrniti kot neutemeljeno.

333

Glede druge trditve v okviru drugega očitka, navedene v točki 306 te sodbe, je dovolj navesti, da ta trditev izhaja iz napačnega razumevanja točke 646 izpodbijane sodbe, ker je Splošno sodišče, kot je razvidno iz navedene točke, v resnici ugotovilo, da je ta očitek praktično neupošteven za analizo Komisije o konkurenčnem pritisku uvoza na združeni subjekt. Navedeno trditev je torej treba zavrniti kot neutemeljeno.

334

Glede tretje trditve v okviru drugega očitka, navedene v točki 307 te sodbe, je v zvezi z domnevnim izkrivljanjem dokazov dovolj ugotoviti, da družba thyssenkrupp v obravnavani zadevi zgolj splošno kritizira presoje Splošnega sodišča, ne da bi dokazala, da njegovo razlogovanje temelji na izkrivljanju konkretnih dokazov, iz katerih bi bilo očitno, da je to sodišče očitno preseglo meje razumne presoje. Zato in v tem okviru je treba trditve družbe thyssenkrupp zavreči kot nedopustne, ker ne izpolnjujejo zahtev, navedenih v točki 102 te sodbe.

335

V delu, v katerem družba thyssenkrupp poleg tega trdi, da je razlogovanje v točki 647 izpodbijane sodbe protislovno, je treba navesti, da njena trditev izhaja iz napačnega razumevanja te točke. Splošno sodišče je namreč v navedeni točki 647 menilo, da so ugotovitve Komisije o pomenu dobavnih rokov kot upoštevnega dejavnika za presojo, ali se z uvozom izvaja konkurenčni pritisk na nameravani združeni subjekt v sektorju jekla s kovinsko prevleko za embalažo v EGP, ustrezno in zadostno podprte v točkah od 1307 do 1309 in 1311 obrazložitve spornega sklepa.

336	To sodišče je tako ugotovilo, da vprašanje, ali je Komisija napačno razlagala interne dokumente, prikazane na slikah 200 in 201 v spornem sklepu, ki zgolj „potrjujejo“ ugotovitve Komisije, ne more odločilno vplivati na analizo Komisije, ki je zadostno podprta z drugimi dokazi.

337	V teh okoliščinah je treba trditve družbe thyssenkrupp, ki se nanašajo na protislovno obrazložitev v točki 647 izpodbijane sodbe, zavrniti kot neutemeljene.

338	Nazadnje, glede trditve, da se je Splošno sodišče v točki 649 izpodbijane sodbe zgolj sklicevalo na odgovore na vprašanje v vprašalniku, ki ga je uporabila Komisija, ne da bi opravilo lastno analizo, je treba ugotoviti, da ta trditev prav tako izhaja iz napačnega razumevanja te točke 649.

339

Iz navedene točke 649 je namreč razvidno, da je Splošno sodišče odločilo, da je treba trditev družbe thyssenkrupp, v skladu s katero je manj kot polovica vprašanih kupcev izjavila, da med dobavitelji s sedežem v EGP in uvozniki s sedežem zunaj EGP obstajajo razlike v zvezi z njihovo sposobnostjo zadovoljiti povpraševanje kupcev, zavrniti. Za utemeljitev te presoje je Splošno sodišče ugotovilo, da je družba thyssenkrupp delno in pristransko razlagala odgovore kupcev na zadevno vprašanje. Kot izhaja iz tretjega stavka točke 649 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče nujno opravilo lastno analizo odgovorov na to vprašanje v tem vprašalniku, ko je ugotovilo, da je v nasprotju s tem, kar trdi družba thyssenkrupp, iz teh odgovorov razvidno, da je večina kupcev, ki so odgovorili na to vprašanje, navedla obstoj takih razlik.

340	Zato je treba drugi očitek petega dela zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

341	Glede na vse navedeno je treba peti del tretjega pritožbenega razloga zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

Šesti del tretjega pritožbenega razloga

– Trditve strank

342	Družba thyssenkrupp trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 377 do 384 in od 594 do 597 izpodbijane sodbe izkrivilo dokaze, s katerimi je razpolagalo, in napačno uporabilo pravo pri sodnem nadzoru izračuna indeksa HHI, ki ga je opravila Komisija v zvezi s trgi za HDG, TP in ECCS.

343

V obravnavani zadevi so bili po mnenju družbe thyssenkrupp indeksi HHI, ki jih je Komisija izračunala za upoštevne trge, umetno zvišani, Splošno sodišče pa bi moralo ugotoviti, da se te očitno napačne številke ne morejo uporabiti za dokaz obstoja morebitnega bistvenega oviranja učinkovite konkurence na teh trgih. Splošno sodišče naj bi namreč napačno ugotovilo, da ti indeksi HHI niso vplivali na presojo Komisije in da bi ta institucija z uporabo pravilnih indeksov HHI prišla do enakega rezultata, in sicer bi ugotovila bistveno oviranje učinkovite konkurence.

344	Komisija izpodbija trditve družbe thyssenkrupp.

– Presoja Sodišča

345	Na prvem mestu, glede trga HDG je treba navesti, da je Splošno sodišče v točkah od 370 do 384 izpodbijane sodbe preučilo očitke družbe thyssenkrupp o izračunu indeksa HHI pred izvedbo nameravane koncentracije in po njej.

346

V okviru te preučitve je Splošno sodišče v bistvu v točkah 379 in 381 navedene sodbe ugotovilo, da tudi če se sprejme izračun, ki ga predlaga družba thyssenkrupp, in sicer da je indeks HHI za trg HDG pred nameravano koncentracijo 1821 in po njej 2013, z vrednostjo delta 192, vrednosti in rast indeksa HHI za trg HDG presegajo pragove, določene v točkah od 19 do 21 Smernic o horizontalnih združitvah, nad katerimi lahko pride do horizontalnih težav glede konkurence na zadevnem trgu, kot velja tudi v primeru izračuna Komisije.

347	Poleg tega je iz točke 381 navedene sodbe razvidno, da je Splošno sodišče poudarilo, da je vrednost delta enaka tako pri izračunu Komisije kot pri izračunu družbe thyssenkrupp, kar pomeni, da v zvezi s tem ni razlike med obema izračunoma indeksa HHI.

348	Na drugem mestu, glede trgov TP in ECCS je iz točk od 594 do 596 izpodbijane sodbe razvidno, da čeprav je družba thyssenkrupp Komisiji v bistvu očitala, da je storila enako računsko pomoto kot pri trgu Auto HDG, je Splošno sodišče ta očitek zavrnilo kot brezpredmeten, in to iz istih razlogov.

349	V teh okoliščinah je Splošno sodišče lahko, ne da bi napačno uporabilo pravo, ugotovilo, da je treba trditve družbe thyssenkrupp v zvezi z napakami pri izračunu indeksa HHI zavrniti kot brezpredmetne.

350

Iz točk 16 in 21 Smernic o horizontalnih združitvah je namreč razvidno, da je lahko absolutna vrednost indeksa HHI začetni podatek o konkurenčnem pritisku na trgu po nameravani koncentraciji. Poleg tega je Komisija uporabila vrednost delta kot koristen pokazatelj spremembe v koncentraciji, ki je neposredna posledica združitve. Vsekakor na podlagi teh vrednosti ni mogoča domneva o obstoju ali neobstoju takih težav.

351	Ker pa vrednosti indeksa HHI in delta presegajo pragove, določene v točki 20 Smernic o horizontalnih združitvah, bi se ta okoliščina lahko uporabila kot pokazatelj potencialnih protikonkurenčnih učinkov zadevne koncentracije.

352

Ker družba thyssenkrupp ne izpodbija dejstva, da so ne glede na uporabljeno metodo izračuna (vključno z metodo izračuna, ki jo predlaga družba thyssenkrupp) indeksi HHI in vrednosti delta nad pragovi, določenimi v točki 20 Smernic o horizontalnih združitvah, je treba šesti del tretjega pritožbenega razloga zavrniti kot brezpredmeten.

353	Kar zadeva trditev družbe thyssenkrupp o izkrivljanju nekaterih dokazov v spisu, s katerim je razpolagalo Splošno sodišče, jo je treba zavreči kot nedopustno, ker ta družba teh dokazov ni natančno navedla.

354	Zato je treba šesti del tretjega pritožbenega razloga zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

355	Glede na vse navedeno je treba tretji pritožbeni razlog zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

Četrti pritožbeni razlog

Trditve strank

356

Družba thyssenkrupp s prvim očitkom Splošnemu sodišču očita, da je v točkah od 300 do 303 izpodbijane sodbe izkrivilo nekatere dokaze in posledično ni odločilo o njenih trditvah, ki so del tretjega očitka drugega dela tretjega tožbenega razloga, v zvezi s tem, da je Komisija svojo novo ekonomsko analizo, kot je razvita v točki 1095 obrazložitve spornega sklepa, strankama nameravane koncentracije sporočila šele v končnem sklepu.

357

Družba thyssenkrupp v bistvu trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze v svojem spisu na način, ki je povsem očitno v nasprotju s pravilno razlago navedene točke obrazložitve. Ta družba ugotavlja, da se je Splošno sodišče v točkah 301 in 302 izpodbijane sodbe sklicevalo le na dopis o dejstvih in napačno trdilo, da Komisija ni v ničemer spremenila ekonomske analize, ki jo je predstavila v navedeni točki obrazložitve.

358

Družba thyssenkrupp z drugim očitkom trdi, da ker točka 1095 obrazložitve spornega sklepa vsebuje novo ekonomsko analizo Komisije, ki ji je bila prvič sporočena s spornim sklepom, je Splošno sodišče v točkah od 300 do 303 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da Komisija ni kršila pravice družbe thyssenkrupp do obrambe. Natančneje, ta družba naj ne bi imela priložnosti, da v upravnem postopku predstavi svoje ugovore v zvezi s to analizo, kar po mnenju družbe thyssenkrupp pomeni kršitev njene pravice do obrambe, ki izhaja iz člena 18(3) Uredbe št. 139/2004 in člena 13(2) Uredbe št. 802/2004, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo št. 1269/2013.

359	Komisija izpodbija trditve družbe thyssenkrupp.

Presoja Sodišča

360

V zvezi s prvim očitkom družbe thyssenkrupp, ki se nanaša na izkrivljanje nekaterih dokazov iz spisa, s katerim je razpolagalo Splošno sodišče, je treba opozoriti, kot je navedeno v točki 102 te sodbe, da je treba v pritožbi natančno navesti grajane dele sodbe, katere razveljavitev se predlaga, in pravne trditve, s katerimi se ta predlog posebej utemeljuje. Če pritožnik zatrjuje, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, mora torej natančno opredeliti dokaze, ki naj bi jih to izkrivilo, in dokazati napake pri analizi, ki naj bi po njegovem mnenju Splošno sodišče pripeljale do tega izkrivljanja.

361	V obravnavani zadevi pa družba thyssenkrupp v bistvu zgolj očita Splošnemu sodišču, da je izkrivilo dokaze iz svojega spisa in posledično v točkah od 300 do 302 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da točka 1095 obrazložitve spornega sklepa ne vsebuje nobene nove ekonomske analize Komisije.

362

Vendar ta družba ne navaja napak pri analizi, ki so Splošno sodišče pri presoji dokumenta, na katerega se nanaša pritožba, privedle do izkrivljanja, na katero se sklicuje. Ta družba zgolj na splošno kritizira ugotovitve Splošnega sodišča, ne da bi dokazala, da njegovo razlogovanje temelji na konkretnem izkrivljanju dokazov in da je očitno, da je to sodišče očitno preseglo meje razumne presoje.

363	Zato je treba prvi očitek četrtega pritožbenega razloga zavreči kot nedopusten.

364

Glede drugega očitka družbe thyssenkrupp, da je bila njena pravica do obrambe kršena, ker v upravnem postopku ni imela priložnosti predstaviti svojih ugovorov v zvezi z domnevno novo ekonomsko analizo v točki 1095 obrazložitve spornega sklepa, je iz točke 302 izpodbijane sodbe razvidno, da je Splošno sodišče menilo, da ta točka obrazložitve ne vsebuje nobene nove ekonomske presoje Komisije.

365	Posledično je treba, ker družba thyssenkrupp, kot je razvidno iz točk 361 in 362 te sodbe, ni uspela dokazati, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze s tem, da je prišlo do te ugotovitve, drugi očitek četrtega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

366	Zato je treba četrti pritožbeni razlog zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

Peti pritožbeni razlog

Trditve strank

367	Družba thyssenkrupp s petim pritožbenim razlogom trdi, na prvem mestu, da Splošno sodišče ni odločilo o sedmem razlogu iz tožbe, ker ga ni pravilno razumelo.

368

Družba thyssenkrupp naj s tem sedmim tožbenim razlogom ne bi zgolj trdila, da je Komisija kršila postopek, ker ni uporabila svojih izvedbenih pooblastil, da bi prejela večje število odgovorov na enostavne zahtevke po informacijah, poslane v skladu s členom 11 Uredbe št. 139/2004. Z navedenim tožbenim razlogom naj bi družba thyssenkrupp namreč v bistvu trdila tudi, da Komisija ne bi smela pripisati dokazne vrednosti naključnim in nepopolnim odgovorom, ki jih je prejela med upravnim postopkom, med drugim zato, ker je dejansko odgovorila manj kot polovica naslovnikov, za katere je Komisija menila, da jim je treba poslati enostavne zahtevke po informacijah.

369

Ker naj bi Komisija menila, da mora dobiti potrebne informacije v smislu člena 11 Uredbe št. 139/2004, naj ne bi mogla poslati enostavnih zahtevkov po informacijah, ker bi bil tak pristop v postopku nezakonit. Ker je bilo prejetih premajhno število odgovorov, naj se zanje torej ne bi smelo šteti, da lahko predstavljajo stališče vseh udeležencev na trgu ali vsaj vseh udeležencev na trgu, ki so prejeli zahtevo po informacijah. Odgovori, ki jih je prejela Komisija, naj zato v obravnavani zadevi ne bi mogli utemeljiti odločitve, da se nameravana koncentracija prepove.

370

Na drugem mestu, družba thyssenkrupp trdi, da je Splošno sodišče v točki 956 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da obstaja določena stopnja odgovorov na zahteve po informacijah, ki omogoča zanesljivo oceno reprezentativnosti zadevnega trga. Natančneje, družba thyssenkrupp meni, da ni pomembno, ali je odstotni delež odgovorov, prejetih od konkurentov, višji ali nižji od „praga 50 %“ skupnega števila zahtev po informacijah, ki jih je poslala Komisija, ker tak prag ne obstaja in ker je bilo število prejetih odgovorov v obravnavani zadevi očitno premajhno.

371	Poleg tega družba thyssenkrupp meni, da je Splošno sodišče v točki 956 izpodbijane sodbe storilo napako z ugotovitvijo, da zanesljivosti trditve Komisije, da je bil presežen prag 50 % odgovorov, ni mogoče izpodbijati.

372	Komisija meni, da so trditve družbe thyssenkrupp nedopustne in vsekakor neutemeljene.

Presoja Sodišča

373

Glede dopustnosti petega pritožbenega razloga družbe thyssenkrupp je treba ugotoviti, da se v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, s tem pritožbenim razlogom, s katerim se Splošnemu sodišču očita, prvič, da ni preučilo sedmega razloga iz tožbe in, drugič, da je določilo prag, ki omogoča zanesljivo oceno reprezentativnosti zadevnega trga, postavljajo pravna vprašanja in da ga ni mogoče zavreči kot nedopustnega.

374	Na prvem mestu, glede utemeljenosti trditve družbe thyssenkrupp, da Splošno sodišče ni odločilo o sedmem razlogu iz tožbe, ker ga ni pravilno razumelo, je treba ugotoviti, da ta trditev temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe.

375	Uvodoma je treba navesti, da je iz tožbe razvidno, da je sedmi tožbeni razlog naslovljen „Kršitev postopka, ker se niso zahtevali odgovori na zahteve po informacijah“. Zato se je nanašal na morebitno kršitev postopka, ki jo je storila Komisija.

376

Iz vsebine navedenega tožbenega razloga in zlasti iz točk od 197 do 199 tožbe izhaja tudi, da je družba thyssenkrupp zgolj grajala dejstvo, da je Komisija v obravnavani zadevi udeležencem na zadevnem trgu poslala enostavne zahtevke po informacijah in torej od naslovnikov teh zahtevkov ni zahtevala odgovorov, čeprav ima na podlagi členov 11, 14 in 15 Uredbe št. 139/2004 pooblastilo zahtevati odgovore na svoje zahteve po informacijah. Zato je družba thyssenkrupp, kot je razvidno iz točke 198 te sodbe, menila, da je preverjanje trga, ki ga je Komisija opravila na podlagi prejetih odgovorov na navedene zahtevke, neveljavno zaradi kršitve postopka, zlasti ker je šlo za položaj, v katerem „polovica ali več vprašanih oseb ni odgovorila na [zahteve Komisije po informacijah] in jo je odnesla brez vsakršnega prisilnega ukrepa“.

377	V tem okviru je treba ugotoviti, da točka 947 izpodbijane sodbe točno odraža trditve družbe thyssenkrupp, navedene v točkah od 197 do 199 tožbe.

378	Splošno sodišče je v točkah od 950 do 955 izpodbijane sodbe zavrnilo trditve družbe thyssenkrupp, da Komisija svojih preučitev trga s postopkovnega vidika ni opravila ustrezno.

379

Najprej, potem ko je v točki 950 izpodbijane sodbe opozorilo na člen 11(1) Uredbe št. 139/2004, je Splošno sodišče pravilno razlikovalo med zahtevami Komisije po informacijah glede na to, ali so bile poslane kot enostavni zahtevki ali kot odločbe. V tem okviru je Splošno sodišče v točkah 951 in 952 navedene sodbe pojasnilo, da če naslovniki zahtevanih informacij ne pošljejo v predpisanem roku, lahko Komisija le v primeru, ko so zahteve po informacijah poslane z odločbo, naloži globo na podlagi člena 14(1)(c) Uredbe št. 139/2004 ali periodično denarno kazen na podlagi člena 15(1)(a) navedene uredbe.

380

Dalje, Splošno sodišče je v točkah od 953 do 955 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija v obravnavani zadevi navedla, da je poslala navadne zahtevke po informacijah in sistematično pošiljala opomine naslovnikom, ki niso odgovorili v predpisanem roku, česar družba thyssenkrupp ni izpodbijala. Glede očitka te družbe, da bi Komisija morala sprejeti odločbe na podlagi člena 11(3) Uredbe št. 139/2004 in nato po potrebi začeti postopke za naložitev glob ali periodičnih denarnih kazni za vsak primer, ko udeleženec na trgu ne bi odgovoril, je Splošno sodišče ugotovilo, da so take zahteve po informacijah nezdružljive z zahtevo po hitrosti, ki je značilna za splošno sistematiko Uredbe št. 139/2004 in s katero je Komisiji naložena obveznost, da upošteva stroge roke za sprejetje končne odločbe. Zato ob upoštevanju širokega polja proste presoje, ki jo ima Komisija v okviru uporabe členov 11, 14 in 15 Uredbe št. 139/2004, tej instituciji ni mogoče očitati, da ni – poleg opominov, poslanih naslovnikom, ki niso odgovorili v predpisanem roku – od vseh ali vsaj od zadostnega števila teh naslovnikov zahtevala odgovorov na svoje zahteve po informacijah na podlagi teh členov.

381

Nazadnje, kar zadeva trditev družbe thyssenkrupp v točki 198 tožbe, da „če do polovice ali več vprašanih oseb ne odgovori in jo odnese brez vsakršnega prisilnega ukrepa, je z vidika postopka rezultat posvetovanja z udeleženci na trgu že neveljaven“, je Splošno sodišče v točki 956 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija v obravnavani zadevi trdila, da je povprečna stopnja odgovorov na upoštevne vprašalnike, poslane udeležencem na upoštevnih trgih, višja od 50 % in da te stopnje ni mogoče šteti za ne dovolj reprezentativno. Poleg tega je Splošno sodišče ugotovilo, da družba thyssenkrupp ni uspela dokazati nasprotnega.

382	V teh okoliščinah Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da ni pravilno razumelo sedmega razloga iz tožbe niti da o njem ni odločilo.

383

Na drugem mestu, glede trditve družbe thyssenkrupp, da je Splošno sodišče v točki 956 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da obstaja določena stopnja odgovorov na zahteve po informacijah, ki omogoča zanesljivo oceno reprezentativnosti zadevnega trga, je treba navesti, da tudi ta trditev temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe.

384	Res je, da se je Splošno sodišče sklicevalo na „prag 50 %“, ko je ugotovilo, da v obravnavani zadevi povprečna stopnja odgovorov na vprašalnike presega ta odstotek.

385

Vendar se je Splošno sodišče na navedeni prag sklicevalo, da bi odgovorilo na konkretno trditev družbe thyssenkrupp, v skladu s katero Komisija ne bi smela upoštevati odgovorov na zahteve po informacijah, ki jih je prejela med upravnim postopkom, ker 50 % in celo več vprašanih podjetij ni odgovorilo na te zahteve.

386	Med drugim iz točke 197 tožbe in točke 65 odgovora družbe thyssenkrupp na tožbo je namreč razvidno, da je bila tožeča stranka, to je ta družba, tista, ki se je pred Splošnim sodiščem sklicevala na ta odstotek.

387

Ta okoliščina je potrjena v točki 947 izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče povzelo glavne trditve družbe thyssenkrupp. Iz te točke je razvidno, da je ta družba menila, da „ker Komisija ni izvajala nobenega pritiska […], da bi dobila manjkajoče odgovore od vprašanih udeležencev, in ker je bila povprečna stopnja odgovorov nižja od 50 %, kot je razvidno iz spisa, v spornem sklepu ni bilo mogoče iz prejetih odgovorov izpeljati nobene ugotovitve glede vprašanja, ali ima večina kupcev oziroma konkurentov določeno stališče ali ne“.

388	V tem okviru je treba ugotoviti, da se je Splošno sodišče v točki 956 izpodbijane sodbe na ta odstotni delež sklicevalo le, da bi odgovorilo na trditve družbe thyssenkrupp.

389

Splošnemu sodišču torej ni mogoče očitati, da je izpeljalo pravilo, v skladu s katerim je, da bi lahko Komisija odgovore na enostavne zahtevke po informacijah, naslovljene na udeležence na zadevnem trgu, upoštevala v okviru svoje analize koncentracije, potrebno, da je odgovorilo najmanj 50 % naslovnikov teh zahtev.

390

Nazadnje, glede trditve družbe thyssenkrupp, da je Splošno sodišče v točki 956 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da zanesljivosti trditve Komisije, v skladu s katero je bil prag 50 % odgovorov v obravnavani zadevi presežen, ni mogoče izpodbijati, je dovolj navesti, da čeprav družba thyssenkrupp izpodbija to domnevno ugotovitev, pa ne zanika, da je bila povprečna stopnja odgovorov na upoštevne vprašalnike, poslane udeležencem na trgih, na katerih je Komisija ugotovila bistveno oviranje učinkovite konkurence, in sicer na trgih Auto HDG in jekla za embalažo (TP, ECCS in laminirano jeklo), dejansko višja od praga 50 %, kot je Splošno sodišče navedlo v točki 956 izpodbijane sodbe. V teh okoliščinah so trditve družbe thyssenkrupp, ki se nanašajo na to domnevno ugotovitev, brezpredmetne.

391	V teh okoliščinah je treba peti pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

392	Ker nobeden od pritožbenih razlogov, ki jih je družba thyssenkrupp navedla v utemeljitev svoje pritožbe, ni bil sprejet, je treba to pritožbo v celoti zavrniti.

Stroški

393	Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče. V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

394	Ker je v obravnavani zadevi Komisija predlagala, naj se pritožnici naloži plačilo stroškov, in ker ta s pritožbenimi razlogi ni uspela, ji je treba naložiti plačilo stroškov v zvezi s to pritožbo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

1.	Pritožba se zavrne.

2.	Družbi thyssenkrupp AG se naloži plačilo stroškov.

Podpisi

( *1 ) Jezik postopka: angleščina.