SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 5. septembra 2024 ( *1 )

„Predhodno odločanje – Direktiva 2014/59/EU – Reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij – Splošna načela – Člen 34(1)(a) in (b) – Reševanje s sredstvi upnikov – Odpis kapitalskih instrumentov – Konverzija podrejenih obveznic v delnice in prisilni prenos brez protidajatve – Učinki – Člen 38(13) – Člen 53(1) in (3) – Člen 60(2), prvi pododstavek, točki (b) in (c) – Členi od 73 do 75 – Varstvo pravic delničarjev in upnikov – Pridobitev kapitalskih instrumentov – Pomanjkljive in napačne informacije, navedene v prospektu – Tožba zaradi ugotovitve odgovornosti – Tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe o pridobitvi kapitalskih instrumentov – Tožbe, vložene proti univerzalnemu nasledniku kreditne institucije v postopku reševanja“

V združenih zadevah C‑775/22, C‑779/22 in C‑794/22,

katerih predmet so predlogi za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki jih je vložilo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) z odločbami z dne 15. decembra 2022, ki so na Sodišče prispele 20., 22. oziroma 23. decembra 2022, v postopkih

M. S. G.,

N. G. S.,

A. G. S. (C‑775/22),

M. C. S. (C‑779/22),

FSC (C‑794/22)

proti

Banco Santander SA,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi A. Arabadjiev, predsednik senata, T. von Danwitz (poročevalec), P. G. Xuereb, A. Kumin, sodniki, in I. Ziemele, sodnica,

generalna pravobranilka: T. Ćapeta,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–	za A. G. S., N. G. S. in M. S. G. J. Madrazo Leal, abogado, in V. Montes Guerra, procuradora,

–	za FSC J. Concheiro Fernández, abogado,

–	za Banco Santander SA R. R. García-Zarco, J. M. Rodríguez Cárcamo in A. M. Rodríguez Conde, abogados,

–	za špansko vlado L. Aguilera Ruiz, agent,

–	za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s P. Gentilijem, avvocato dello Stato,

–	za Evropsko komisijo P. Němečková, A. Nijenhuis in D. Triantafyllou, agenti,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

Predlogi za sprejetje predhodne odločbe se nanašajo na razlago člena 34(1)(a), člena 53(1) in (3) ter člena 60(2), prvi pododstavek, (b) in (c), Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2014, L 173, str. 190).

Ti predlogi so bili vloženi v okviru sporov med vlagatelji M. S. G., N. G. S., A. G. S., M. C. S. in FSC ter družbo Banco Santander SA kot naslednico družbe Banco Popular Español SA (v nadaljevanju: Banco Popular) v zvezi s tožbami za ugotovitev ničnosti oziroma zaradi ugotovitve odgovornosti, ki so jih ti vlagatelji vložili zaradi pomanjkljivih in napačnih informacij, ki naj bi jim bile zagotovljene v prospektu ob pridobitvi kapitalskih instrumentov, ki so bili pozneje konvertirani v delnice družbe Banco Popular.

Pravni okvir

Pravo Unije

Direktiva 2003/71/ES

Direktiva 2003/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o prospektu, ki se objavi ob javni ponudbi ali sprejemu vrednostnih papirjev v trgovanje in o spremembi Direktive 2001/34/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 6, str. 356) je bila z učinkom od 21. julija 2019 razveljavljena z Uredbo (EU) 2017/1129 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o prospektu, ki se objavi ob ponudbi vrednostnih papirjev javnosti ali njihovi uvrstitvi v trgovanje na reguliranem trgu, in razveljavitvi Direktive 2003/71/ES (UL 2017, L 168, str. 12). Vendar so v času sporov o glavni stvari še vedno vejale določbe Direktive 2003/71.

Člen 6 navedene direktive, naslovljen „Odgovornost, ki izhaja iz prospekta“, je določal:

„1. Države članice zagotovijo, da so za informacije, navedene v prospektu, odgovorni vsaj izdajatelj ali njegovi upravni ali nadzorni organi, ponudnik, oseba, ki prosi za sprejem v trgovanje na organiziranem trgu oziroma garant. Odgovorne osebe so jasno navedene v prospektu z imeni in funkcijami, ali v primeru pravnih oseb z imeni in registriranimi sedeži ter njihovimi izjavami, da so po njihovem najboljšem vedenju in prepričanju informacije v prospektu skladne z dejstvi in da v prospektu ni nobene opustitve, ki bi lahko vplivala na njego[v] pomen.

2. Države članice zagotovijo, da se njihovi zakoni in drugi predpisi o civilnopravni odgovornosti uporabljajo za osebe, odgovorne za informacije, navedene v prospektu.

[…]“

Direktiva 2014/59

V uvodnih izjavah 45, 49 in 120 Direktive 2014/59 je navedeno:

„(45)

Za preprečitev moralnega tveganja bi bilo treba vsaki propadajoči instituciji, ne glede na njeno velikost in medsebojno povezanost, omogočiti izstop s trga, kar pa ne sme povzročiti sistemske motnje. Propadajoča institucija bi se morala načeloma likvidirati po običajnih insolvenčnih postopkih. Vendar lahko likvidacija po običajnem insolvenčnem postopku ogrozi finančno stabilnost, povzroči motnje pri zagotavljanju kritičnih funkcij in vpliva na zaščito vlagateljev. V takem primeru se zdi verjetno, da bi bilo v javnem interesu bolj to, da se institucijo reši ter se uporabi instrumente za reševanje, kot pa uporaba običajnih insolvenčnih postopkov. […]

[…]

(49)

Omejitve pravic delničarjev in upnikov bi morale biti v skladu s členom 52 Listine [Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina)]. Instrumente za reševanje bi bilo zato treba uporabiti le za tiste institucije, ki propadajo ali bodo verjetno propadle, in le kadar je potrebno uresničevati cilj finančne stabilnosti v javnem interesu. Instrumente za reševanje bi bilo treba uporabiti zlasti, kadar prenehanje institucije ni mogoče po običajnih insolvenčnih postopkih, ne da bi pri tem destabilizirali finančni sistem, ukrepi pa so potrebni, da se zagotovi hiter prenos in nadaljevanje sistemsko pomembnih funkcij ter kadar ni realne možnosti za kakršno koli alternativno zasebno reševanje, vključno s povečanjem kapitala s strani obstoječih delničarjev ali tretjih strani, s katero bi se lahko v celoti obnovilo uspešno poslovanje institucije. […]

[…]

(120)

Direktive Unije na področju prava družb vsebujejo obvezna pravila za zaščito delničarjev in upnikov institucij, ki spadajo na področje uporabe teh direktiv. Kadar morajo organi za reševanje ukrepati hitro, lahko ta pravila ovirajo njihovo učinkovito ukrepanje ter uporabo instrumentov za reševanje in izvajanje pooblastil, zato bi bilo treba v to direktivo vključiti ustrezna odstopanja. Za zagotovitev čim večje pravne varnosti zainteresiranih strani bi morala biti odstopanja jasno in ozko opredeljena, pri čemer bi se lahko uporabljala le, če so v javnem interesu in so izpolnjeni pogoji za reševanje. […]“

Člen 1(1) te direktive določa:

„1. Ta direktiva določa pravila in postopke za sanacijo in reševanje naslednjih subjektov:

[…]

(b)	finančnih institucij s sedežem v [Evropski] [u]niji, kadar je finančna institucija podrejena družba kreditne institucije, investicijskega podjetja ali podjetja iz točke (c) ali (d) […]

(c)	finančnih holdingov, mešanih finančnih holdingov in mešanih poslovnih holdingov s sedežem v Uniji;

(d)	nadrejenih finančnih holdingov v državi članici, nadrejenih finančnih holdingov Unije, nadrejenih mešanih finančnih holdingov v državi članici in nadrejenih mešanih finančnih holdingov v Uniji;

[…].“

Člen 2(1) navedene direktive določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve:

[…]

57.	‚instrument za reševanje s sredstvi upnikov‘ pomeni mehanizem, s katerim organ za reševanje v skladu s členom 43 izvaja pooblastila za odpis in konverzijo v zvezi z obveznostmi institucije v postopku reševanja;

58.

‚instrument prodaje poslovanja‘ pomeni mehanizem, s katerim organ za reševanje v skladu s členom 38 izvede prenos delnic ali drugih lastniških instrumentov, ki jih je izdala institucija v postopku reševanja, ali sredstev, pravic ali obveznosti institucije v postopku reševanja na kupca, ki ni premostitvena institucija;

[…]

63.	‚pooblastila za prenos‘ pomeni pooblastila iz točk (c) ali (d) člena 63(1) za prenos delnic, drugih lastniških instrumentov, dolžniških instrumentov, sredstev, pravic ali obveznosti ali katere koli kombinacije teh elementov iz institucije v postopku reševanja na prejemnika;

[…]

82.

‚pravica do odpovedi‘ pomeni pravico do odpovedi pogodbe, pravico do takojšnje zapadlosti, predčasnega prenehanja pogodbe s pobotom, poravnave ali pobota obveznosti ali katero koli podobno določbo, na podlagi katere se odloži, spremeni ali ukine obveznost pogodbene stranke, ali določbo, ki preprečuje nastanek obveznosti v okviru pogodbe, ki bi sicer nastala;

[…].“

Člen 34 iste direktive, naslovljen „Splošna načela, ki urejajo reševanje“, v odstavku 1 določa:

„Države članice zagotovijo, da organi za reševanje pri uporabi instrumentov za reševanje in izvajanju pooblastil za reševanje uporabijo vse primerne ukrepe za zagotavljanje, da se ukrep za reševanje sprejme v skladu z naslednjimi načeli:

(a)	delničarji institucije v postopku reševanja prvi prevzamejo izgube;

(b)	po delničarjih institucije v postopku reševanja prevzamejo izgube upniki, in sicer glede na prednost njihovih terjatev v skladu z običajnimi insolvenčnimi postopki, razen če je v tej direktivi izrecno določeno drugače;

[…]

(f)	razen če ta direktiva določa drugače, se upniki istega razreda obravnavajo enakovredno;

(g)	noben upnik v skladu z zaščitnimi ukrepi iz členov 73 do 75 ne utrpi večjih izgub, kot bi jih, če bi prišlo do prenehanja institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) v skladu z običajnimi insolvenčnimi postopki;

[…].“

Člen 37 te direktive, naslovljen „Splošna načela instrumentov za reševanje“, določa:

„[…]

3. Instrumenti za reševanje iz odstavka 1 so naslednji:

(a)	instrument prodaje poslovanja;

(b)	instrument premostitvene institucije;

(c)	instrument izločitve sredstev;

(d)	instrument za reševanje s sredstvi upnikov.

4. Organi za reševanje lahko v skladu z odstavkom 5 instrumente za reševanje uporabijo posamično ali v kakršni koli kombinaciji.

[…]“

Člen 38 navedene direktive, naslovljen „Instrument prodaje poslovanja“, določa:

„1. Države članice zagotovijo, da imajo organi za reševanje pooblastilo, da na kupca, ki ni premostitvena institucija, prenesejo:

(a)	delnice ali druge lastniške instrumente, ki jih je izdala institucija v postopku reševanja;

(b)	vsa ali katera koli sredstva, pravice ali obveznosti institucije v postopku reševanja.

Ob upoštevanju odstavkov 8 in 9 tega člena ter člena 85 se prenos iz prvega pododstavka opravi, ne da bi bilo treba pridobiti soglasje delničarjev institucije v postopku reševanja ali katere koli tretje osebe z izjemo kupca ter ne da bi bilo treba izpolnjevati postopkovnih zahtev v skladu s pravom o gospodarskih družbah ali vrednostnih papirjih, razen tistih iz člena 39.

2. Prenos v skladu z odstavkom 1 se opravi pod tržnimi pogoji, ob upoštevanju okoliščin in v skladu z okvirom Unije za državne pomoči.

3. Organi za reševanje v skladu z odstavkom 2 tega člena sprejmejo vse razumne ukrepe, da bi zagotovili tržne pogoje za prenos, ki so skladni z vrednotenjem, opravljenim v skladu s členom 36, ob upoštevanju okoliščin primera.

[…]

6. Po uporabi instrumenta prodaje poslovanja lahko organi za reševanje s soglasjem kupca izvajajo pooblastila za prenos v zvezi s sredstvi, pravicami ali obveznostmi, prenesenimi na kupca, da bi se sredstva, pravice ali obveznosti prenesle nazaj na institucijo v postopku reševanja oziroma da bi se delnice ali drugi lastniški instrumenti prenesli nazaj na prvotne lastnike, pri čemer so institucija v postopku reševanja ali prvotni lastniki dolžni ponovno prevzeti vsa tovrstna sredstva, pravice ali obveznosti oziroma delnice ali druge lastniške instrumente.

[…]

9. Če pristojni organ zadevne institucije ocenjevanja iz odstavka 8 ne zaključi do datuma prenosa delnic ali drugih lastniških instrumentov v okviru uporabe instrumenta prodaje poslovanja s strani organa za reševanje, države članice zagotovijo, da se uporabljajo naslednje določbe:

(a)	takšen prenos delnic ali drugih lastniških instrumentov na kupca ima takojšen pravni učinek;

[…]

13. Brez poseganja v poglavje VII naslova IV delničarji ali upniki institucije v postopku reševanja in druge tretje osebe, katerih sredstva, pravice ali obveznosti niso prenesene, nimajo nobenih pravic nad prenesenimi sredstvi, pravicami ali obveznostmi ali v zvezi njimi.“

Člen 48 iste direktive, naslovljen „Zaporedje odpisa in konverzije“, določa:

„1. Države članice zagotovijo, da organi za reševanje pri uporabi instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov svoja pooblastila za odpis in konverzijo, ob upoštevanju vseh izključitev iz člena 44(2) in (3), izvajajo tako, da izpolnjujejo naslednje zahteve:

(a)	postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala se zmanjšajo v skladu s točko (a) člena 60(1);

(b)	če, in samo če, znaša celotno zmanjšanje v skladu s točko (a) manj kot vsota zneskov iz točk (b) in (c) člena 47(3), organi zmanjšajo glavnico instrumentov dodatnega temeljnega kapitala v potrebni meri in kolikor je možno;

(c)	če, in samo če, znaša celotno zmanjšanje v skladu s točkama (a) in (b) manj kot vsota zneskov iz točk (b) in (c) člena 47(3), organi zmanjšajo glavnico instrumentov dodatnega kapitala v potrebni meri in kolikor je možno;

[…].“

Člen 53 Direktive 2014/59, naslovljen „Učinek reševanja z zasebnimi sredstvi“, določa:

„1. Če organ za reševanje izvaja pooblastilo, navedeno v členu 59(2) in točkah (e) do (i) člena 63(1), države članice zagotovijo, da začnejo zmanjšanje glavnice ali preostalega zapadlega zneska, konverzija ali razveljavitev učinkovati in so takoj zavezujoči za institucijo v postopku reševanja ter prizadete upnike in delničarje.

[…]

3. Če organ za reševanje glavnico obveznosti ali preostali neporavnan znesek v zvezi z obveznostjo s pooblastilom, navedenim v točki (e) člena 63(1), zmanjša na nič, se ta obveznost in katere koli obveznosti ali terjatve v zvezi z njo, ki niso obračunane [zapadle] v času izvajanja pooblastila, obravnavajo kot izpolnjene za vse namene in niso dokazljive [se nanje ni mogoče sklicevati] v nobenem nadaljnjem postopku v zvezi z [zoper] institucijo v postopku reševanja ali katero koli institucijo naslednico v katerem koli nadaljnjem prenehanju.

4. Če organ za reševanje glavnico obveznosti ali preostali neporavnan znesek v zvezi z obveznostjo s pooblastilom, navedenim v točki (e) člena 63(1), delno, ampak ne v celoti, zmanjša:

(a)	je obveznost izpolnjena v višini zneska zmanjšanja;

(b)

ustrezen instrument ali sporazum, ki je ustvaril prvotno obveznost, se še naprej uporablja v zvezi s preostankom glavnice ali preostalim neporavnanim zneskom v zvezi z obveznostjo, ob upoštevanju kakršne koli spremembe zneska zapadlih obresti, da se odrazi zmanjšanje glavnice, in kakršne koli nadaljnje spremembe pogojev, ki jo organ za reševanje lahko sprejme z uporabo pooblastila, navedenega v točki (j) člena 63(1).“

Člen 60 te direktive, naslovljen „Določbe, ki urejajo odpis ali konverzijo kapitalskih instrumentov“, določa:

„1. Pri izpolnjevanju zahteve iz člena 59 organi za reševanje pooblastilo za odpis ali konverzijo izvajajo glede na prednost terjatev pri običajnih insolvenčnih postopkih na način, ki daje naslednje rezultate:

(a)	postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala se najprej sorazmerno z izgubami in do njihove zmogljivosti zmanjšajo, organ za reševanje pa v zvezi z imetniki instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala sprejme en ali oba ukrepa iz člena 47(1);

(b)	glavnica instrumentov dodatnega temeljnega kapitala se v obsegu, ki je potreben za doseganje ciljev reševanja iz člena 31, ali do zmogljivosti ustreznih kapitalskih instrumentov odpiše ali konvertira v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala ali oboje, kar je nižje;

(c)	glavnica instrumentov dodatnega kapitala se v obsegu, ki je potreben za doseganje ciljev reševanja iz člena 31, ali do zmogljivosti ustreznih kapitalskih instrumentov odpiše ali konvertira v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala ali oboje, kar je nižje.

2. Če se odpiše glavnica zadevnega kapitalskega instrumenta:

[…]

(b)

v okviru zneska instrumenta, ki je bil odpisan, ali v zvezi z njim ne ostane nobena obveznost do imetnika zadevnega kapitalskega instrumenta, razen že zapadlih obveznosti in obveznosti za odškodnine, ki lahko nastanejo zaradi pritožbe, s katero se izpodbija zakonitost izvajanja pooblastila za odpis;

(c)	razen nadomestil v skladu z odstavkom 3, se nobeno nadomestilo ne izplača nobenemu lastniku zadevnih kapitalskih instrumentov.

3. Da bi izvedli konverzijo zadevnih kapitalskih instrumentov v skladu s točko (b) odstavka 1 tega člena, lahko organi za reševanje od institucij in subjektov iz točk (b), (c) in (d) člena 1 zahtevajo, da imetnikom zadevnih kapitalskih instrumentov izdajo instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala. […]

[…]“

Člen 63(1) navedene direktive, naslovljen „Splošna pooblastila“, določa:

„Države članice zagotovijo, da imajo organi za reševanje vsa pooblastila, ki so potrebna za uporabo instrumentov za reševanje v zvezi z institucijami in subjekti iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1), ki izpolnjujejo veljavne pogoje za reševanje. Organi za reševanje imajo zlasti naslednja pooblastila za reševanje, ki jih lahko izvajajo posamično ali v kombinaciji:

[…]

(c)	pooblastilo za prenos delnic in drugih lastniških instrumentov, ki jih je izdala institucija v postopku reševanja;

(d)	pooblastilo za prenos pravic, sredstev ali obveznosti institucije v postopku reševanja na drug subjekt s soglasjem tega subjekta;

(e)	pooblastilo za zmanjšanje, vključno z zmanjšanjem na nič, glavnice ali preostalega zapadlega zneska v zvezi z kvalificiranimi obveznostmi institucije v postopku reševanja;

(f)

pooblastilo za konverzijo kvalificiranih obveznosti institucije v postopku reševanja v navadne delnice ali druge lastniške instrumente zadevne institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1), ustrezne nadrejene institucije ali premostitvene institucije, na katero se prenesejo sredstva, pravice ali obveznosti institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1);

[…].“

V skladu s členom 64(4)(b) iste direktive dodatna pooblastila organov za reševanje iz te določbe ne vplivajo na „ob upoštevanju členov 69, 70 in 71 katero koli pravico pogodbene stranke, da uveljavlja pravice v skladu s pogodbo, vključno s pravico do odpovedi, kadar je do tega upravičena v skladu s pogoji pogodbe na podlagi dejanja ali opustitve s strani institucije v postopku reševanja pred prenosom ali s strani prejemnika po prenosu“.

Člen 68 Direktive 2014/59, naslovljen „Izključitev nekaterih pogodbenih pogojev pri zgodnjem ukrepanju in reševanju“, v odstavkih 3 in 4 določa:

„3. Če se bistvene obveznosti iz pogodbe, vključno z obveznostmi plačila in izročitve ter zagotavljanjem zavarovanja s premoženjem, še naprej izpolnjujejo, ukrep za preprečevanje krize ali ukrep kriznega upravljanja, vključno z dejanji, ki so neposredno povezana z izvajanjem takih ukrepov, sam po sebi ne omogoča, da bi kdor koli:

(a)

izvajal pravice do odpovedi, mirovanja, spremembe, pobota ali poravnave, tudi za obveznosti v zvezi s pogodbo, ki jo je sklenil(-a):

(i)	podrejena družba in za katere jamči ali jih drugače podpira subjekt v skupini;

(ii)	kateri koli subjekt v skupini, ki vključuje klavzule o navzkrižni kršitvi obveznosti;

[…]

4. Ta člen ne vpliva na pravico posameznika, da izvede ukrep iz odstavka 3, če je ta pravica posledica dejanja, ki ni ukrep za preprečevanje krize ali ukrep kriznega upravljanja ali kakršno koli dejanje, ki je neposredno povezano z izvajanjem takšnega ukrepa.

[…]“

Člen 73 te direktive, naslovljen „Obravnava delničarjev in upnikov v primeru delnih prenosov in uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov“, v točki (b) določa, da „[d]ržave članice […] zlasti za namene člena 75 zagotovijo […] [, da] kadar organi za reševanje uporabljajo instrument za reševanje s sredstvi upnikov, delničarji in upniki, katerih terjatve so bile odpisane ali konvertirane v lastniški delež, nimajo večjih izgub kot tisti, ki bi jih imeli, če bi institucija v postopku reševanja prenehala po običajnem insolvenčnem postopku […].“

Člen 74 navedene direktive, naslovljen „Vrednotenje razlik pri obravnavi“, v odstavku 1 določa:

„Države članice za namene ocenjevanja, ali bi bili delničarji in upniki deležni boljše obravnave, če bi bil za institucijo v postopku reševanja uveden običajen insolvenčni postopek, med drugim – vendar ne samo – za namene člena 73, zagotovijo, da po izvedenem ukrepu ali ukrepih za reševanje neodvisna oseba opravi vrednotenje. […]“

Člen 75 iste direktive, naslovljen „Zaščitni ukrep za delničarje in upnike“, določa:

„Če se pri vrednotenju, opravljenem v skladu s členom 74, ugotovi, da ima kateri koli delničar ali upnik iz člena 73 […] večje izgube, kot bi jih imel pri prenehanju po običajnih insolvenčnih postopkih, države članice zagotovijo, da je upravičen do plačila razlike iz shem za financiranje reševanja.“

20	Člen 101(1)(e) Direktive 2014/59 določa, da lahko organ za reševanje sheme financiranja uporablja le v obsegu, ki je potreben za zagotovitev učinkovite uporabe instrumentov za reševanje, in sicer zlasti za namene plačila nadomestila delničarjem ali upnikom v skladu s členom 75 te direktive.

Sklep Enotnega odbora za reševanje

21	Enotni odbor za reševanje je s Sklepom SRB/EES/2017/08 z dne 7. junija 2017 sprejel shemo za reševanje družbe Banco Popular, ki jo je odobrila Evropska komisija s Sklepom (EU) 2017/1246 (UL 2017, L 178, str. 15).

Špansko pravo

Sklep Enotnega odbora za reševanje SRB/EES/2017/08 je bil izveden s sklepom Fondo de Reestructuración Ordenada Bancaria (sklad za urejeno prestrukturiranje bank, Španija) (v nadaljevanju: FROB) z dne 7. junija 2017 (BOE št. 155 z dne 30. junija 2017, str. 55470), ki je sprejel naslednje ukrepe:

„Prvič. Zmanjšati trenutni osnovni kapital [družbe Banco Popular] z odpisom vseh delnic, ki so trenutno v obtoku […]

Drugič. Obenem povečati kapital ob izključitvi prednostne pravice do vpisa z namenom konverzije vseh instrumentov dodatnega temeljnega kapitala […]

Tretjič. Zmanjšanje osnovnega kapitala na nič eurov (0 EUR) z odpisom delnic, ki izhaja iz konverzije instrumentov dodatnega temeljnega kapitala v skladu s prejšnjim odstavkom […]

Četrtič. Obenem povečati kapital ob izključitvi prednostne pravice do vpisa z namenom konverzije vseh instrumentov dodatnega kapitala v nove delnice družbe Banco Popular […]

[…]

Šestič. Vse delnice [družbe Banco Popular], izdane kot posledica konverzije instrumentov dodatnega kapitala, navedenih v pravni podlagi na tretjem mestu tega sklepa, prenesejo na [družbo Banco Santander].“

V pravni podlagi na tretjem mestu tega sklepa je navedeno:

„Glede obsega ukrepa odpisa, sprejetega s tem sklepom, […] gre za trajen odpis brez nadomestila za imetnike [odpisanih delnic]. V razmerju do imetnika odpisanih delnic ne obstaja nobena obveznost, razen že zapadlih obveznosti ali odgovornosti, ki lahko izhaja iz tožbe zoper zakonitost izvrševanja pooblastila za odpis.“

Spori o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

24	Tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari so v letih 2010 oziroma 2011 pridobile različne kapitalske instrumente, ki jih je izdala družba Banco Popular oziroma njena hčerinska družba, in sicer BPE Preference International Ltd.

25	V letih 2012 oziroma 2014 so bili kapitalski instrumenti, obravnavani v zadevah C‑779/22 in C‑794/22, konvertirani v delnice družbe Banco Popular.

26	Enotni odbor za reševanje je 7. junija 2017 sprejel shemo za reševanje družbe Banco Popular, ki jo je Komisija odobrila istega dne.

Ta shema za reševanje je bila izvedena s sklepom FROB, ki je prav tako bil sprejet 7. junija 2017. Med drugim je FROB s tem sklepom osnovni kapital družbe Banco Popular zmanjšal na nič z odpisom vseh delnic v obtoku. Tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari v zadevah C‑779/22 in C‑794/22 so na podlagi tega sklepa prenehale biti imetnice delnic družbe Banco Popular, v katere so bili v letih 2012 oziroma 2014 konvertirani njihovi kapitalski instrumenti.

Poleg tega se je FROB odločil konvertirati instrumente dodatnega kapitala in na družbo Banco Santander prenesti nove delnice, izdane po tej konverziji, brez soglasja nekdanjih imetnikov teh instrumentov. Posledično so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari v zadevi C‑775/22 prenehale biti imetnice podrejenih obveznic, kupljenih v letih 2010 in 2011, ki so bile konvertirane v delnice in prenesene na družbo Banco Santander, ne da bi prejele protidajatev.

Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so na eni strani vložile tožbo za ugotovitev ničnosti pridobitve kapitalskih instrumentov v postopku v glavni stvari z obrazložitvijo, da jih niti družba Banco Popular niti družba BPE Preference International nista ustrezno obvestili o naravi, značilnostih in tveganjih teh instrumentov. Na drugi strani so vložile tožbo za povrnitev škode, ki je nastala, ker te banke niso izpolnile svojih zakonskih obveznosti posredovanja informacij v okviru vpisa teh kapitalskih instrumentov.

Ti tožbi sta bili v fazi kasacijske pritožbe vloženi pri Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija), ki je predložitveno sodišče v obravnavanih zadevah, pri čemer je treba pojasniti, da so pritožbe omejene bodisi na tožbo za ugotovitev ničnosti v zadevah C‑775/22 in 779/22 bodisi na odškodninsko tožbo v zadevi C‑794/22.

Sodišče je po vložitvi teh pritožb izdalo sodbo z dne 5. maja 2022, Banco Santander (Reševanje Banco Popular) (C‑410/20, EU:C:2022:351) (v nadaljevanju: sodba Banco Santander (Reševanje Banco Popular)). Sodišče je v tej sodbi razsodilo, da člen 34(1)(a), člen 53(1) in (3) ter člen 60(2), prvi pododstavek, točki (b) in (c), Direktive 2014/59 nasprotujejo temu, da se po odpisu vseh delnic, ki je odrejen v okviru reševanja bančne institucije, lahko vložijo tožbe zaradi ugotovitve odgovornosti zaradi informacij iz prospekta in tožbe za ugotovitev ničnosti pogodbe o vpisu delnic proti tej instituciji ali njenemu zakonitemu nasledniku.

Predložitveno sodišče navaja, da je v Španiji veliko sporov, ki se nanašajo na različne kapitalske instrumente družbe Banco Popular, in sicer med drugim na delnice, prednostne delnice in podrejene obveznice. V večini primerov naj bi pridobitelji teh finančnih produktov na podlagi člena 6 Direktive 2003/71 ali splošnih pravil, ki urejajo pogodbe, vložili tožbe za ugotovitev ničnosti pogodb o pridobitvi teh produktov in za vračilo cene, plačane za to pridobitev, in/ali tožbe zaradi ugotovitve odgovornosti, katerih namen je zahtevati odškodnino za izgubo, nastalo zaradi navedene pridobitve. Vse te tožbe naj bi temeljile na napaki volje, ki izhaja iz pomanjkljivih in napačnih informacij, zagotovljenih pri trženju navedenih finančnih produktov.

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da medtem ko so nacionalna sodišča v navedenih sporih različno razlagala določbe Direktive 2014/59, se stranke v sporih, ki potekajo pred njim, ne strinjajo glede tega, ali se sodna praksa, ki izhaja iz sodbe Banco Santander (Reševanje Banco Popular), uporablja za položaj, obravnavan v postopkih v glavni stvari.

Natančneje, v zvezi z zadevama C‑779/22 in C‑794/22 se predložitveno sodišče sprašuje, ali pravica do vračila zaradi ničnosti pridobitve kapitalskih instrumentov v postopku v glavni stvari, ki so bili konvertirani v delnice pred reševanjem družbe Banco Popular, in obveznost povrnitve škode pomenita „zapadlo“ oziroma „nezapadlo“ obveznost v smislu člena 53(3) in člena 60(2)(b) Direktive 2014/59.

V zvezi s tem navaja, da v španskem pravu izraz „zapadel“ pomeni trenutek, ko nastane pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, medtem ko izraz „datum zapadlosti“ pomeni konec roka, določenega za izpolnitev obveznosti, po katerem obveznost postane izvršljiva. Zamenljive obveznice v postopku v glavni stvari pa naj bi zapadle prav na dan njihove konverzije v delnice, torej pred začetkom postopka reševanja družbe Banco Popular. Poleg tega naj sodna odločba, s katero je priznana odgovornost za morebitno škodo, ne bi imela konstitutivne narave, temveč naj bi bil z njo ugotovljen obstoj te odgovornosti in določena višina odškodnine. Tudi če bi obveznost povrnitve škode pomenila „pogojno terjatev“ vse do njene dokončne sodne razglasitve, bi se kljub temu že pred to razglasitvijo štela za zapadlo terjatev.

V zvezi z zadevo C‑775/22 predložitveno sodišče navaja, da so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari pred njim na prvem mestu trdile, da se sodna praksa, ki izhaja iz sodbe Banco Santander (Reševanje Banco Popular), ne uporablja za konverzijo podrejenih obveznic v delnice in njihov poznejši prenos, ker se člen 53(3) in člen 60(2) Direktive 2014/59 uporabljata le v okviru ukrepa odpisa, ne pa tudi v okviru ukrepa konverzije s poznejšim prenosom. Poleg tega naj bi bilo treba omejitve pravice do učinkovitega sodnega varstva in lastninske pravice imetnikov kapitalskih instrumentov družbe v postopku reševanja razlagati ozko.

Na drugem mestu so se sklicevale na ureditev pravice do odstopa od pogodbe, ki izhaja iz člena 64(4)(b), člena 68(3) in (4) ter člena 71 te direktive. V primeru konverzije naj nobeno pravilo ne bi izključevalo ali omejevalo vložitve tožbe za ugotovitev ničnosti pogodbe o pridobitvi podrejenih obveznic, saj naj ta tožba ne bi izhajala iz ukrepov za reševanje, ampak naj bi se nanašala na prvotno transakcijo, s katero so bile te obveznice vpisane.

38	Na tretjem mestu so trdile, da se z odvzemom pravice do vložitve tožbe za ugotovitev ničnosti in odškodninske tožbe krši načelo prepovedi manj ugodnega obravnavanja kot v okviru običajnega insolvenčnega postopka, določenega v členu 34(1)(g) in členu 73(b) Direktive 2014/59.

V teh okoliščinah je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) v zadevi C‑775/22 prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba določbe člena 34(1)(a) in (b) v povezavi s členom 53(1) in (3), členom 60(2), prvi pododstavek, točki (b) in (c), ter členom 64(4)(b) Direktive 2014/59/EU razlagati tako, da nasprotujejo temu, da lahko po konverziji podrejenih obveznic (instrumentov dodatnega kapitala), ki jih je izdala kreditna institucija v postopku reševanja in ki ob sprejetju postopka reševanja še niso zapadle, v delnice in poznejšem prenosu teh delnic brez dejanskega plačila osebe, ki so te podrejene obveznice pridobile pred začetkom takega postopka reševanja, proti tej instituciji ali njenemu nasledniku vložijo tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe o vpisu teh podrejenih obveznic in zahtevajo vračilo zneska, plačanega za vpis podrejenih obveznic, skupaj z obrestmi, dospelimi od datuma sklenitve zadevne pogodbe?“

V istih okoliščinah je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) v zadevi C‑779/22 prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.

Ali je treba določbe člena 34(1)(a) in (b) v povezavi s členom 53(1) in (3) ter členom 60(2), prvi pododstavek, točki (b) in (c), Direktive [2014/59] razlagati tako, da bi se lahko morebitna terjatev ali pravica, ki bi nastala na podlagi sodbe proti subjektu, ki je nasledil družbo Banco Popular, zaradi ugotovitve ničnosti pridobitve kapitalskega instrumenta (prednostnih delnic), ki je bil konvertiran v delnice pred sprejetjem ukrepov za reševanje družbe Banco Popular (7. junija 2017), štela za obveznost, za katero velja določba o odpisu iz člena 53(3) Direktive 2014/59, ker bi se obravnavala kot „nazapadla“ obveznost ali terjatev, tako da bi prenehala in se ne bi mogla uveljavljati zoper družbo Banco Santander kot naslednico družbe Banco Popular, če bi bila tožba, iz katere bi izhajala ta obveznost, vložena po zaključku postopka reševanja banke?

Ali pa je, nasprotno, navedene določbe treba razlagati tako, da navedena terjatev ali pravica pomeni „zapadlo“ obveznost (člen 53(3) Direktive 2014/59) ali „že zapadlo obveznost“ v trenutku reševanja banke (člen 60(2)(b)) in da je kot taka izključena iz učinkov prenehanja ali izbrisa teh obveznosti ali terjatev, tudi če bi bile delnice odpisane in izbrisane, ter bi se zato lahko uveljavljala zoper družbo Banco Santander kot naslednico družbe Banco Popular, tudi če bi bila tožba, iz katere bi izhajala taka odškodninska obveznost, vložena po zaključku postopka reševanja banke?“

Prav tako je v istih okoliščinah Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) v zadevi C‑794/22 prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.

Ali je treba določbe člena 34(1)(a) in (b) v povezavi z določbami člena 53(1) in (3) ter člena 60(2), prvi pododstavek, točki (b) in (c), Direktive 2014/59/EU razlagati tako, da bi se lahko morebitna terjatev ali pravica, ki bi izhajala iz obsodilne sodbe, s katero se subjektu, ki je nasledil družbo Banco Popular, naloži plačilo odškodnine na podlagi tožbe za ugotovitev odgovornosti zaradi trženja finančnega produkta (podrejene zadolžnice, nujno zamenljive za delnice iste banke), ki ne spada med instrumente dodatnega kapitala, vključene v ukrepih za reševanje družbe Banco Popular, ki so bili konvertirani v delnice banke pred sprejetjem ukrepov za reševanje banke (7. junija 2017), štela za obveznost, za katero velja določba o odpisu ali izbrisu iz člena 53(3) Direktive 2014/59, kot „nezapadla“ obveznost ali terjatev, tako da bi prenehala in se ne bi mogla uveljavljati zoper družbo Banco Santander kot naslednico družbe Banco Popular, če bi bila tožba, iz katere bi izhajala ta odškodninska obveznost, vložena po zaključku postopka reševanja banke?

2.	[Drugo vprašanje ima enako besedilo kot drugo vprašanje v zadevi C‑779/22.]“

42	S sklepom predsednika Sodišča z dne 7. marca 2023 so bile zadeve C‑775/22, C‑779/22 in C‑794/22 združene za pisni in ustni del postopka ter izdajo sodbe.

Vprašanja za predhodno odločanje

Vprašanja v zadevah C‑779/22 in C‑794/22

Predložitveno sodišče z vprašanji v zadevah C‑779/22 in C‑794/22, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba določbe člena 34(1)(a) in (b) v povezavi z določbami člena 53(1) in (3) ter člena 60(2), prvi pododstavek, (b) in (c), Direktive 2014/59 razlagati tako, da nasprotujejo temu, da po tem, ko so bile odpisane vse delnice iz osnovnega kapitala kreditne institucije v postopku reševanja, osebe, ki so pridobile kapitalske instrumente, ki so bili konvertirani v delnice te kreditne institucije pred sprejetjem ukrepov za reševanje, sprejetih zoper njo, zoper navedeno institucijo ali subjekt, ki jo je nasledil, vložijo tožbo zaradi ugotovitve odgovornosti zaradi pomanjkljivih in napačnih informacij, navedenih v prospektu, kot je določena v členu 6 Direktive 2003/71, ali tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe o vpisu teh kapitalskih instrumentov na podlagi nacionalnega prava, ki bi ob upoštevanju njenega retroaktivnega učinka pripeljala do vračila protivrednosti navedenih prvotno pridobljenih kapitalskih instrumentov, ki so bili nato konvertirani v delnice, skupaj z obrestmi od datuma sklenitve te pogodbe.

Najprej je treba opozoriti, da je Sodišče v točki 51 sodbe Banco Santander (Reševanje Banco Popular) že razsodilo, da določbe iz prejšnje točke te sodbe nasprotujejo temu, da po tem, ko so bile odpisane vse delnice iz osnovnega kapitala kreditne institucije ali investicijskega podjetja v postopku reševanja, osebe, ki so delnice pridobile pred začetkom tega postopka, vložijo take tožbe.

Predložitveno sodišče pa se sprašuje, ali je sodno prakso, ki izhaja iz te sodbe, mogoče prenesti na tožbo za ugotovitev ničnosti oziroma na tožbo zaradi ugotovitve odgovornosti, ki so ju vložile osebe, ki prvotno niso pridobile delnic institucije ali podjetja, ki je v postopku reševanja, ampak druge kapitalske instrumente, ki so bili pred začetkom takega postopka reševanja konvertirani v take delnice. Zlasti se sprašuje, ali je mogoče šteti, da so pravice do vračila oziroma odškodnine, ki izhajajo iz ugotovitve ničnosti oziroma uveljavljanja odgovornosti, zapadle v smislu člena 53(3) in člena 60(2), prvi pododstavek, točka (b), Direktive 2014/59 pred datumom sprejetja odločitve o reševanju, tudi če so tožbe, iz katerih izvirajo te pravice, vložene po izvedbi ukrepa za reševanje.

Člen 53(3) te direktive določa, da se, če organ za reševanje glavnico obveznosti ali preostali neporavnan znesek v zvezi z obveznostjo zmanjša na nič, ta obveznost in katere koli obveznosti ali terjatve v zvezi z njo, ki v času izvajanja pooblastila niso zapadle, obravnavajo kot izpolnjene za vse namene in se nanje ni mogoče sklicevati v nobenem nadaljnjem postopku zoper kreditno institucijo ali investicijsko podjetje v postopku reševanja ali katero koli institucijo naslednico v katerem koli nadaljnjem prenehanju.

Člen 60 navedene direktive, ki se nanaša na odpis ali konverzijo kapitalskih instrumentov, v odstavku 2, prvi pododstavek, točka (b), natančneje določa, da v okviru zneska instrumenta, ki je bil odpisan, ali v zvezi z njim ne ostane nobena obveznost do imetnika kapitalskih instrumentov, odpisanih na podlagi odločitve o reševanju, razen že zapadlih obveznosti in obveznosti za odškodnine, ki lahko nastanejo zaradi pritožbe, s katero se izpodbija zakonitost izvajanja pooblastila za odpis.

Ker je predložitveno sodišče navedlo, da na podlagi ustrezne nacionalne zakonodaje pravice do vračila oziroma odškodnine, ki izhajajo iz ugotovitve ničnosti oziroma uveljavljanja odgovornosti, v okoliščinah zadev iz postopkov v glavni stvari pomenijo obveznosti, ki so zapadle pred datumom sprejetja odločitve o reševanju, je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso tako iz zahtev po enotni uporabi prava Unije kot iz načela enakosti izhaja, da je treba izraze iz določbe prava Unije, ki za določitev svojega pomena in obsega ne napotuje izrecno na pravo držav članic, običajno v vsej Uniji razlagati avtonomno in enotno, pri čemer je treba poleg besedila te določbe upoštevati tudi njen kontekst in cilje, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je ta določba (sodbi z dne 29. aprila 2021, X (Evropski nalog za prijetje – Ne bis in idem), C‑665/20 PPU, EU:C:2021:339, točka 69, in z dne 30. aprila 2024, M. N. (EncroChat), C‑670/22, EU:C:2024:372, točka 109 in navedena sodna praksa).

V zvezi s pojmoma „zapadle obveznosti“ oziroma „zapadle terjatve“, ki sta uporabljena v določbah iz točk 46 in 47 te sodbe, pa je Sodišče že razsodilo, da ni mogoče šteti, da pravice, ki izhajajo iz tožbe zaradi ugotovitve odgovornosti zaradi informacij, navedenih v prospektu za prodajo vrednostnih papirjev, določene v členu 6 Direktive 2003/71, in tožbe za ugotovitev ničnosti pogodbe o vpisu delnic, spadajo v kategorijo „zapadlih“ obveznic ali terjatev v smislu členov 53(3) in 60(2)(b) Direktive 2014/59, kadar so te tožbe vložene zoper kreditno institucijo ali investicijsko podjetje, ki je izdalo prospekt, ali subjekt, ki ga je nasledil, po sprejetju odločitve o reševanju na podlagi zadnjenavedenih določb (glej v tem smislu sodbo Banco Santander (Reševanje Banco Popular), točke 41, 42 in 44).

Takšno razumevanje teh pojmov je potrebno tudi, kadar pravice izhajajo iz tožbe zaradi ugotovitve odgovornosti ali tožbe za ugotovitev ničnosti v zvezi s pridobitvijo kapitalskih instrumentov, ki so bili pozneje konvertirani v delnice, ob upoštevanju konteksta, v katerega se umeščata navedena pojma, in ciljev, ki se uresničujejo z Direktivo 2014/59.

51	Prvič, opozoriti je treba, na eni strani, da člen 34(1)(a) in (b) Direktive 2014/59 določa načelo, po katerem morajo delničarji – in šele nato upniki – kreditne institucije ali investicijskega podjetja v postopku reševanja prvi prevzeti izgube, nastale zaradi navedenega postopka.

Na drugi strani, kadar postopek reševanja vključuje „reševanje s sredstvi upnikov“ v smislu člena 2(1), točka 57, Direktive 2014/59, člen 48(1) te direktive določa, da organi za reševanje pri izvajanju pooblastil za odpis in konverzijo na prvem mestu zmanjšajo različne razrede kapitalskih instrumentov. Člen 53(1) te direktive določa, da so ukrepi zmanjšanja kapitala, konverzije ali razveljavitve, ki so dovoljeni z navedenim reševanjem s sredstvi upnikov, za prizadete delničarje in upnike takoj zavezujoči. Tako je očitno, da v okviru reševanja s sredstvi upnikov odpis in konverzija kapitalskih instrumentov neposredno prispevata k uresničevanju ciljev postopka reševanja.

Razlaga, v skladu s katero bi lahko osebe, ki so kapitalske instrumente pridobile pred reševanjem, po reševanju vložile tožbe zaradi ugotovitve odgovornosti ali ugotovitve ničnosti za namene odškodnine ali povračila v višini sredstev, nakazanih za to pridobitev, pa bi pomenila prav tveganje, da bo znesek kapitalskih instrumentov, ki so predmet reševanja s sredstvi upnikov, retroaktivno zmanjšan, kar bi lahko ogrozilo uresničitev ciljev ukrepa za reševanje.

S tega vidika člen 60(2), prvi pododstavek, točka (c), in (3) Direktive 2014/59 določa, da se imetnikom zadevnih kapitalskih instrumentov ne izplača nobeno nadomestilo, razen v primerih konverzije teh instrumentov iz tega odstavka 3, in da ima v teh primerih nadomestilo obliko izdaje kapitalskih instrumentov v korist teh imetnikov. Te določbe namreč s tem, da nadomestilo omejujejo na tako izdajo kapitalskih instrumentov, preprečujejo, da bi se s tem nadomestilom retroaktivno zmanjšal znesek kapitala, uporabljenega za reševanje.

Drugič, v zvezi s cilji, ki se uresničujejo z Direktivo 2014/59, je v njeni uvodni izjavi 49 navedeno, da bi bilo treba instrumente za reševanje uporabiti le za kreditne institucije in investicijska podjetja, ki propadajo ali bodo verjetno propadla, v izjemno nujnih primerih in le, kadar je potrebno uresničevati cilj finančne stabilnosti v javnem interesu. Tak postopek bi se tako moral uporabiti, kadar prenehanje kreditne institucije ali investicijskega podjetja ni mogoče po običajnih insolvenčnih postopkih, ne da bi se pri tem destabiliziral finančni sistem. Poleg tega, kot je navedeno v uvodni izjavi 45 navedene direktive, je namen postopka reševanja zmanjšanje moralnega tveganja v finančnem sektorju s tem, da delničarji prvi prevzamejo izgube zaradi prenehanja kreditne institucije ali investicijskega podjetja, tako, da se prepreči poseganje tega prenehanja v državna sredstva in zaščito vlagateljev (sodba Banco Santander (Reševanje Banco Popular), točka 35).

Direktiva 2014/59 torej določa, da se v izjemnih gospodarskih okoliščinah uporabi postopek, s katerim se zaradi zaščite finančne stabilnosti držav članic poseže zlasti v pravice delničarjev in upnikov kreditne institucije ali investicijskega podjetja, in sicer z vzpostavitvijo insolvenčne ureditve, ki odstopa od splošne ureditve insolvenčnih postopkov in jo je dopustno uporabiti le v izjemnih okoliščinah, ta uporaba pa mora biti utemeljena s prevladujočim javnim interesom. Izjemnost te ureditve pomeni, da je mogoče opustiti uporabo drugih določb prava Unije, kadar bi te lahko odvzele polni učinek ali ovirale izvajanje postopka reševanja (sodba Banco Santander (Reševanje Banco Popular), točka 37).

V zvezi s tem je v uvodni izjavi 120 Direktive 2014/59 pojasnjeno, da morajo biti odstopanja iz te direktive od obveznih pravil za zaščito delničarjev in upnikov institucij s področja uporabe direktiv Unije na področju prava družb, ki lahko ovirajo učinkovito ukrepanje pristojnih organov ter njihovo uporabo instrumentov za reševanje in izvajanje pooblastil, ne le primerna, ampak tudi jasno in ozko opredeljena, da se zadevnim osebam zagotovi kar največja pravna varnost (sodba Banco Santander (Reševanje Banco Popular), točka 38).

Direktiva 2003/71, katere cilj je bilo varstvo vlagateljev ob odločanju za pridobitev vrednostnih papirjev kreditne institucije ali investicijskega podjetja, spada med „direktive Unije na področju prava družb“ iz uvodne izjave 120 Direktive 2014/59. Zadnjenavedena direktiva zato dopušča odstopanja od določb Direktive 2003/71, če se lahko z njihovo uporabo odvzame polni učinek postopku reševanja ali ovira njegova izvedba (glej v tem smislu sodbo Banco Santander (Reševanje Banco Popular), točki 39 in 40).

Kar zadeva tako tožbo zaradi ugotovitve odgovornosti kot za ugotovitev ničnosti, je Sodišče navedlo, da se z njima zahteva, da kreditna institucija ali investicijsko podjetje v postopku reševanja ali njun naslednik delničarjem nadomesti izgube, ki so nastale kot posledica tega, da je organ za reševanje odpisal ali konvertiral obveznosti te institucije ali tega podjetja, ali pa se zahteva, da povrne vsa vložena sredstva ob vpisu delnic, ki so bile po tem postopku reševanja odpisane. Zaradi takih tožb bi bilo vprašljivo celotno vrednotenje, na katerem temelji odločitev o reševanju, ker je sestava kapitala del objektivnih podatkov tega vrednotenja in bi bili s tem ogroženi sam postopek reševanja in cilji Direktive 2014/59 (sodba Banco Santander (Reševanje Banco Popular), točka 43).

V teh okoliščinah je Sodišče v točki 44 sodbe Banco Santander (Reševanje Banco Popular) razsodilo, da izvajanje člena 34(1)(a), člena 53(1) in (3) ter člena 60(2), prvi pododstavek, točki (b) in (c), Direktive 2014/59 izključuje možnost, da bi se po sprejetju odločitve o reševanju, ki temelji na teh določbah, proti kreditni instituciji ali investicijskemu podjetju kot izdajatelju prospekta ali njunemu nasledniku vložila tožba zaradi ugotovitve odgovornosti, določena v členu 6 Direktive 2003/71, ali tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe o vpisu delnic, določena v nacionalnem pravu.

Čeprav so v obravnavani zadevi tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari v zadevah C‑779/22 in C‑794/22 prvotno pridobile kapitalske instrumente, ki niso delnice družbe Banco Popular, je iz navedb v predlogih za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da so bili ti instrumenti konvertirani v delnice družbe Banco Popular že pred reševanjem te banke in da so bile v okviru tega delnice, ki so izhajale iz te konverzije, predmet ukrepa odpisa in konverzije za namene reševanja navedene banke s sredstvi upnikov. Ob upoštevanju zgornjih preudarkov določbe Direktive 2014/59, navedene v prejšnji točki te sodbe, zato preprečujejo, da bi pridobitelji takih kapitalskih instrumentov po sprejetju odločitve o reševanju vložili tako tožbo zaradi ugotovitve odgovornosti ali tako tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe o pridobitvi navedenih instrumentov.

Glede na vse zgornje preudarke je treba na vprašanja, postavljena v zadevah C‑779/22 in C‑794/22, odgovoriti, da je treba določbe člena 34(1)(a) in (b) v povezavi z določbami člena 53(1) in (3) ter člena 60(2), prvi pododstavek, točki (b) in (c), Direktive 2014/59 razlagati tako, da nasprotujejo temu, da po tem, ko so bile odpisane vse delnice iz osnovnega kapitala kreditne institucije v postopku reševanja, osebe, ki so pridobile kapitalske instrumente, ki so bili konvertirani v delnice te kreditne institucije pred sprejetjem ukrepov za reševanje, sprejetih zoper njo, zoper navedeno institucijo ali subjekt, ki jo je nasledil, vložijo tožbo zaradi ugotovitve odgovornosti zaradi pomanjkljivih in napačnih informacij, navedenih v prospektu, kot je določena v členu 6 Direktive 2003/71, ali tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe o vpisu teh kapitalskih instrumentov na podlagi nacionalnega prava, ki bi ob upoštevanju njenega retroaktivnega učinka pripeljala do vračila protivrednosti navedenih prvotno pridobljenih kapitalskih instrumentov, ki so bili nato konvertirani v delnice, skupaj z obrestmi od datuma sklenitve te pogodbe.

Edino vprašanje, postavljeno v zadevi C‑775/22

Najprej je treba opozoriti, da mora Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenega s členom 267 PDEU, nacionalnemu sodišču dati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. Posledično, tudi če je predložitveno sodišče svoje vprašanje formalno omejilo na razlago določene določbe prava Unije, to Sodišča ne ovira, da predložitvenemu sodišču poda vse vidike razlage prava Unije, ki bi mu lahko koristili pri presoji predložene zadeve, in sicer ne glede na to, ali se navedeno sodišče v svojih vprašanjih sklicuje na to pravo ali ne. V zvezi s tem mora Sodišče iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, in zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe izluščiti elemente navedenega prava, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora o glavni stvari (glej v tem smislu sodbi z dne 18. septembra 2019, VIPA, C‑222/18, EU:C:2019:751, točka 50 in navedena sodna praksa, in z dne 30. junija 2022, Valstybės sienos apsaugos tarnyba in drugi, C‑72/22 PPU, EU:C:2022:505, točka 51).

Čeprav se vprašanje, postavljeno v zadevi C‑775/22, nanaša zlasti na razlago člena 53(3) in člena 60(2), prvi pododstavek, točki (b) in (c), Direktive 2014/59, je treba navesti, da ti določbi urejata le učinke ukrepa odpisa na pravice delničarjev in upnikov kreditne institucije v postopku reševanja. Vendar so bile podrejene obveznice, obravnavane v tej zadevi, konvertirane v delnice družbe Banco Popular le v okviru reševanja te banke, delnice, ki izhajajo iz te konverzije, pa so bile takoj prenesene na družbo Banco Santander in niso bile odpisane. Učinke takega prenosa delnic pa urejajo zlasti določbe člena 38 te direktive.

V teh okoliščinah je treba razumeti, da želi predložitveno sodišče z edinim vprašanjem v zadevi C‑775/22 v bistvu izvedeti, ali je treba določbe Direktive 2014/59, zlasti člen 34(1)(a) in (b) ter člen 38 te direktive, razlagati tako, da nasprotujejo temu, da po tem, ko so bile odpisane vse delnice iz osnovnega kapitala kreditne institucije v postopku reševanja, osebe, ki so pridobile kapitalske instrumente, ki so bili v okviru tega postopka konvertirani v delnice te kreditne institucije, nato pa preneseni na drugo kreditno institucijo, zoper zadnjenavedeno institucijo vložijo tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe o vpisu navedenih kapitalskih instrumentov na podlagi nacionalnega prava, ki bi ob upoštevanju njenega retroaktivnega učinka pripeljala do vračila protivrednosti navedenih kapitalskih instrumentov, skupaj z obrestmi od datuma sklenitve te pogodbe.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da lahko organi za reševanje na podlagi člena 37(3)(a) in (d) ter (4) Direktive 2014/59 instrument za reševanje s sredstvi upnikov kombinirajo z instrumentom prodaje poslovanja. Iz člena 2, točki 57 in 58, te direktive je razvidno, da medtem ko prvi od teh instrumentov vključuje pooblastila za odpis in konverzijo, drugi instrument zajema prenos, med drugim, delnic ali drugih lastniških instrumentov, ki jih je izdala institucija v postopku reševanja, na pridobitelja, ki ni premostitvena institucija.

Iz določb člena 38(1), (4) in (6) navedene direktive pa izhaja, da ker se v okviru tega drugega instrumenta lastništvo delnic ali drugih lastniških instrumentov prenese na pridobitelja, prvotni lastniki izgubijo ne samo lastništvo, ampak tudi status „delničarja“ ali „upnika“ kreditne institucije v postopku reševanja. Poleg tega člen 38(9)(a) iste direktive natančneje določa, da ima tak prenos delnic ali drugih lastniških instrumentov na pridobitelja takojšen pravni učinek.

Tako je očitno, da nekdanji delničarji kreditne institucije v postopku reševanja, delnice katere so bile prenesene v okviru reševanja, niso več delničarji niti te kreditne institucije niti njenega naslednika. Kot potrjuje člen 38(13) Direktive 2014/59, izgubijo vse neposredne ali posredne pravice nad prenesenimi sredstvi, pravicami ali obveznostmi.

Zadnjenavedena določba – tako kot člen 53(3) in člen 60(2), prvi pododstavek, točka (b), Direktive 2014/59 – upnikom in delničarjem preprečuje, da bi z retroaktivnim učinkom onemogočili postopek reševanja in cilje, ki se s tem reševanjem uresničujejo, in sicer tako, da bi po reševanju vložili tožbe za ugotovitev ničnosti pogodbe o vpisu delnic ali kapitalskih instrumentov, konvertiranih v delnice.

Poleg tega bi taka tožba upnikom in delničarjem omogočila, da se retroaktivno izognejo izgubam, ki jih morajo v skladu z načelom, določenim v členu 34(1)(a) in (b) te direktive, prvi prevzeti. V zvezi s tem na podlagi tega, da so bili kapitalski instrumenti iz postopka v glavni stvari v okviru postopka reševanja konvertirani in preneseni, teh instrumentov ni mogoče razlikovati od delnic, ki so bile vpisane v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Banco Santander (Reševanje Banco Popular), in ki so bile odpisane zaradi uresničitve ciljev tega postopka reševanja.

71	Razlage, v skladu s katero določbe Direktive 2014/59 nasprotujejo vložitvi take tožbe za ugotovitev ničnosti, ne omajajo trditve tožečih strank iz postopka v glavni stvari, povzete v točkah od 36 do 38 te sodbe.

Kar zadeva, na prvem mestu, pravico do odpovedi pogodbene obveznosti iz drugih razlogov, kot je odločitev o reševanju, ki je določena zlasti v členu 64(4)(b) in členu 68(4) Direktive 2014/59, iz pravne opredelitve iz člena 2(1), točka 82, te direktive izhaja, da je s „pravico do odpovedi“ pogodbo mogoče prekiniti ali jo spremeniti z učinkom ex nunc.

Tožba za ugotovitev ničnosti pa lahko ima učinek ex tunc, ki vključuje tveganje, da se retroaktivno ogrozijo pogodbena razmerja med bančno institucijo v postopku reševanja in temi delničarji, in zato lahko retroaktivno spremeni sestavo osnovnega kapitala družbe, na katerem temelji ukrep za reševanje. Vsekakor se tako za izvrševanje pravice do odpovedi kot za tožbo za ugotovitev ničnosti zahteva obstoj pogodbe, ki jo je mogoče razveljaviti ali odpovedati. Vendar, kot je bilo navedeno v točkah 67 in 68 te sodbe, prenos delnic in drugih lastniških instrumentov učinkuje tako, da prekine pogodbena razmerja, ki so pred tem prenosom obstajala med bančno institucijo v postopku reševanja ter delničarji in upniki te institucije.

Kar zadeva, na drugem mestu, cilj iz člena 34(1)(g) Direktive 2014/59, je treba navesti, da čeprav v skladu s to določbo noben upnik ne utrpi večjih izgub, kot bi jih, če bi institucija v postopku reševanja prenehala po običajnem insolvenčnem postopku, iz samega besedila te določbe izhaja, da je treba ta cilj zagotoviti „v skladu z zaščitnimi ukrepi iz členov 73 do 75 [navedene direktive]“.

Na podlagi člena 73(b) Direktive 2014/59 imajo delničarji in upniki v postopku reševanja pravico do povračila ali nadomestila za svoje terjatve, ki ni nižje od tistega, kar bi po oceni prejeli, če bi celotna institucija ali podjetje prenehalo po običajnem insolvenčnem postopku. V zvezi s tem člen 75 te direktive natančneje določa, da so delničarji upravičeni do plačila razlike med izgubami, ki so nastale v okviru reševanja, in tistimi, ki bi nastale v okviru običajnega prenehanja (glej v tem smislu sodbo Banco Santander (Reševanje Banco Popular), točki 48 in 50).

V skladu s členom 74(1) navedene direktive je uporaba zaščitnih ukrepov iz prejšnje točke te sodbe pogojena z vrednotenjem, ki ga opravi neodvisna oseba, ki v najkrajšem možnem času po izvedbi ukrepa za reševanje izvede naknadno primerjavo med dejansko obravnavo delničarjev in upnikov ter obravnavo, ki bi je bili deležni v okviru običajnega insolvenčnega postopka.

Okoliščina, da Direktiva 2014/59 določa tako posebno ureditev varstva interesov delničarjev in upnikov banke v postopku reševanja, pa izključuje možnost, da bi ti delničarji ali ti upniki po izvedbi postopka reševanja lahko vložili tožbe za ugotovitev ničnosti, da bi neodvisno od rezultata vrednotenja, določenega v tem členu 74, dosegli vračilo zneskov, plačanih za pridobitev zadevnih kapitalskih instrumentov.

V obravnavani zadevi to velja še toliko bolj ob upoštevanju dejstva, da se vračilo iz postopka v glavni stvari zahteva od naslednika kreditne institucije v postopku reševanja, medtem ko plačilo iz člena 75 v povezavi s členom 101(1)(e) te direktive ni naloženo temu nasledniku, pač pa se krije iz sheme za financiranje reševanja.

79	Poleg tega so se tožeče stranke iz postopka v glavni stvari v bistvu sklicevale na omejitev njihove pravice do učinkovitega sodnega varstva v zvezi z njihovo pravico do vložitve tožbe za ugotovitev ničnosti pogodbe o vpisu delnic oziroma kapitalskih instrumentov, konvertiranih v delnice.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso pravica do sodnega varstva, zagotovljena s členom 47 Listine, ni absolutna pravica in njeno izvajanje je lahko predmet omejitev, utemeljenih s cilji splošnega interesa, ki jim sledi Unija. Zato je mogoče to temeljno pravico, kot je razvidno iz člena 52(1) Listine, omejiti, če te omejitve dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki se poskušajo doseči, in če glede na zastavljeni cilj ne pomenijo nesorazmernega in nedopustnega posega, ki krši samo bistvo tako zagotovljene pravice (sodbi z dne 19. decembra 2019, Deutsche Umwelthilfe, C‑752/18, EU:C:2019:1114, točka 44, in Banco Santander (Reševanje Banco Popular), točka 47).

Poleg tega je Sodišče že razsodilo, da čeprav obstaja jasen javni interes za zagotovitev močnega in doslednega varstva vlagateljev po vsej Uniji, pa ni mogoče šteti, da ta interes v vseh okoliščinah prevlada nad javnim interesom zagotovitve stabilnosti finančnega sistema (glej v tem smislu sodbe z dne 19. julija 2016, Kotnik in drugi, C‑526/14, EU:C:2016:570, točka 91; z dne 8. novembra 2016, Dowling in drugi, C‑41/15, EU:C:2016:836, točka 54, in Banco Santander (Reševanje Banco Popular), točka 36).

Kot je bilo opozorjeno v točki 55 te sodbe, pa je namen Direktive 2014/59 – s tem, da delničarjem nalaga, da prvi prevzamejo izgube, ki jih utrpi kreditna institucija ali investicijsko podjetje – zagotoviti stabilnost finančnega sistema Unije. Poleg tega je iz člena 32(1) in (5) te direktive v povezavi z njeno uvodno izjavo 49 razvidno, da bi se moral tak postopek uporabljati le v teh izjemnih in izjemno nujnih ekonomskih okoliščinah, kadar prenehanje kreditne institucije ali investicijskega podjetja ni mogoče po običajnem insolvenčnem postopku, ne da bi se pri tem destabiliziral finančni sistem Unije.

Čeprav določbe Direktive 2014/59 tožečim strankam iz postopka v glavni stvari v zadevi C‑775/22 preprečujejo, da bi po sprejetju odločitve o reševanju vložile tožbo za ugotovitev ničnosti, da bi dosegle vračilo zneskov, plačanih ob pridobitvi kapitalskih instrumentov iz postopka v glavni stvari, pa lahko zahtevajo vračilo ali nadomestilo iz naslova zaščitnega mehanizma, določenega v členih od 73 do 75 te direktive, in v ta namen vložijo pravno sredstvo. Sodišče pa je že razsodilo, da je vrednotenje, ki je v ta namen določeno v členu 74 navedene direktive, mogoče izpodbijati neodvisno od odločitve o reševanju (sodba Banco Santander (Reševanje Banco Popular), točka 49).

Poleg tega je ukrep za reševanje, kot izhaja iz sklepa Komisije o odobritvi sheme za reševanje, lahko predmet ničnostne tožbe na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 18. junija 2024, Komisija/EOR, C‑551/22 P, EU:C:2024:520, točka 96). Taka tožba prispeva k učinkovitemu sodnemu varstvu delničarjev in upnikov tudi zato, ker bi morebitna razveljavitev ukrepa za reševanje omogočila vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti pogodbe o vpisu delnic ali kapitalskih instrumentov, konvertiranih v delnice.

Glede na zgoraj navedene preudarke je treba na edino vprašanje, postavljeno v zadevi C‑775/22, odgovoriti, da je treba določbe Direktive 2014/59, zlasti člen 34(1)(a) in (b) ter člen 38 te direktive, razlagati tako, da nasprotujejo temu, da po tem, ko so bile odpisane vse delnice iz osnovnega kapitala kreditne institucije v postopku reševanja, osebe, ki so pridobile kapitalske instrumente, ki so bili v okviru tega postopka konvertirani v delnice te kreditne institucije, nato pa preneseni na drugo kreditno institucijo, zoper zadnjenavedeno institucijo vložijo tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe o vpisu teh kapitalskih instrumentov na podlagi nacionalnega prava, ki bi ob upoštevanju njenega retroaktivnega učinka pripeljala do vračila protivrednosti navedenih kapitalskih instrumentov, povečane za obresti od datuma sklenitve te pogodbe.

Stroški

86	Ker je ta postopek za stranke iz postopkov v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Določbe člena 34(1)(a) in (b) v povezavi z določbami člena 53(1) in (3) ter člena 60(2), prvi pododstavek, točki (b) in (c), Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta

je treba razlagati tako, da

nasprotujejo temu, da po tem, ko so bile odpisane vse delnice iz osnovnega kapitala kreditne institucije v postopku reševanja, osebe, ki so pridobile kapitalske instrumente, ki so bili konvertirani v delnice te kreditne institucije pred sprejetjem ukrepov za reševanje, sprejetih zoper njo, zoper navedeno institucijo ali subjekt, ki jo je nasledil, vložijo tožbo zaradi ugotovitve odgovornosti zaradi pomanjkljivih in napačnih informacij, navedenih v prospektu, kot je določena v členu 6 Direktive 2003/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o prospektu, ki se objavi ob javni ponudbi ali sprejemu vrednostnih papirjev v trgovanje in o spremembi Direktive 2001/34/ES, ali tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe o vpisu teh kapitalskih instrumentov na podlagi nacionalnega prava, ki bi ob upoštevanju njenega retroaktivnega učinka pripeljala do vračila protivrednosti navedenih prvotno pridobljenih kapitalskih instrumentov, ki so bili nato konvertirani v delnice, skupaj z obrestmi od datuma sklenitve te pogodbe.

Določbe Direktive 2014/59, zlasti člen 34(1)(a) in (b) ter člen 38 te direktive,

je treba razlagati tako, da

nasprotujejo temu, da po tem, ko so bile odpisane vse delnice iz osnovnega kapitala kreditne institucije v postopku reševanja, osebe, ki so pridobile kapitalske instrumente, ki so bili v okviru tega postopka konvertirani v delnice te kreditne institucije, nato pa preneseni na drugo kreditno institucijo, zoper zadnjenavedeno institucijo vložijo tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe o vpisu teh kapitalskih instrumentov na podlagi nacionalnega prava, ki bi ob upoštevanju njenega retroaktivnega učinka pripeljala do vračila protivrednosti navedenih kapitalskih instrumentov, skupaj z obrestmi od datuma sklenitve te pogodbe.

Podpisi

( *1 ) Jezik postopka: španščina.