–

za J. K. P. Knut, adwokat, M. R. Oyarzabal Arigita, abogada, in B. Van Vooren, advocaat,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, E. Borawska‑Kędzierska in A. Siwek‑Ślusarek, agenti,

–

za belgijsko vlado C. Pochet, L. Van den Broeck in M. Van Regemorter, agentke,

–

za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in P. Huurnink, agentki,

–

za portugalsko vlado C. Alves, P. Barros da Costa in A. Pimenta, agentke,

–

za Evropsko komisijo D. Martin in A. Szmytkowska, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(1)(a) in (c) ter člena 17 Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 79).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med J. K. (v nadaljevanju: tožeča stranka) in družbo TP S.A. glede zahteve za povrnitev škode, ki je posledica zavrnitve te družbe, da bi podaljšala podjemno pogodbo, ki jo je sklenila s tožečo stranko, iz razloga, ki po mnenju zadenjenavedene temelji na njeni spolni usmerjenosti.

3

V uvodnih izjavah 9, 11 in 12 Direktive 2000/78 je navedeno:

[…]

4

Člen 1 te direktive, naslovljen „Namen“, določa:

„Namen te direktive je opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja.“

5

Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Koncept diskriminacije“, v odstavku 5 določa:

„Ta direktiva ne vpliva na ukrepe, izhajajoče iz nacionalne zakonodaje, ki so v demokratični družbi nujni zaradi javne varnosti, vzdrževanja javnega reda in preprečevanja kaznivih dejanj, za zaščito zdravja ter varstvo pravic in svoboščin drugih.“

6

Člen 3 iste direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„V mejah pristojnosti, ki so prenesene na Skupnost, se ta direktiva uporablja za vse osebe, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi, kar zadeva:

[…]

7

Člen 17 Direktive 2000/78, naslovljen „Sankcije“, določa:

„Države članice določijo predpise o sankcijah, ki se uporabljajo, če so kršene določbe domačega prava, sprejete na podlagi te direktive, in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da zagotovijo njihovo izvajanje. Sankcije, med katerimi je lahko tudi plačilo odškodnine žrtvi, morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvrnilne. Države članice najpozneje do 2. decembra 2003 uradno obvestijo Komisijo o teh predpisih in jo nemudoma obvestijo tudi o morebitnih poznejših spremembah, ki imajo učinek nanje.“

8

Člen 4 ustawa o wdrożeniu niektórych przepisów Unii Europejskiej w zakresie równego traktowania (zakon o prenosu nekaterih določb prava Evropske unije s področja enakega obravnavanja) z dne 3. decembra 2010 (Dz. U. št. 254, pozicija 1700) v prečiščeni različici (Dz. U. 2016, pozicija 1219) (v nadaljevanju: zakon o enakem obravnavanju), določa:

„Zakon se uporablja za:

[…]

[…]“

9

Člen 5 tega zakona določa:

„Zakon se ne uporablja za:

[…]

[…]“

10

Člen 8(1), točka 2, navedenega zakona določa:

„Prepovedano je neenako obravnavanje fizičnih oseb na podlagi spola, rase, etničnega porekla, narodnosti, vere, veroizpovedi, prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti, kar zadeva:

[…]

2. pogoje za začetek opravljanja in izvajanje gospodarske ali poklicne dejavnosti, zlasti v okviru delovnega razmerja ali dela na podlagi civilnopravne pogodbe.“

11

Člen 13 istega zakona določa:

„1.   Vsakdo, v razmerju do katerega je bilo kršeno načelo enakega obravnavanja, ima pravico do odškodnine.

2.   V zadevah v zvezi s kršitvijo načela enakega obravnavanja se uporabljajo določbe [ustawa – Kodeks cywilny (zakon o civilnem zakoniku) z dne 23. aprila 1964].“

12

Tožeča stranka je med letoma 2010 in 2017 v okviru svoje neodvisne gospodarske dejavnosti sklenila vrsto zaporednih kratkoročnih podjemnih pogodb s podjetjem TP, družbo, ki na Poljskem upravlja javni televizijski program na nacionalni ravni in katere edini delničar je državna blagajna.

13

Tožeča stranka je na podlagi teh pogodb tedensko opravljala delo v uredništvu za avdiovizualno produkcijo in promocijo programa 1 družbe TP, v okviru katerega je pripravljala montirane vsebine, napovednike ali publicistične vsebine za oddaje samopromocije družbe TP. W. S., direktor uredništva za avdiovizualno produkcijo in promocijo tega programa 1 in neposredni nadrejeni tožeče stranke, je izmene med njo in drugo novinarko, ki je opravljala enake dejavnosti kot tožeča stranka, dodeljeval tako, da je vsaka od njiju v mesecu opravila dve tedenski obdobji opravljanja storitev.

14

Od avgusta 2017 je bila v okviru notranje strukture družbe TP načrtovana reorganizacija, v okviru katere naj bi bile naloge tožeče stranke prenesene na novoustanovljeno enoto, in sicer agencijo za ustvarjanje, avdiovizualno produkcijo in oglaševanje.

15

Na delovnem sestanku, ki je potekal proti koncu oktobra 2017, je bilo navedeno, da je bila tožeča stranka med sodelavci, ki so bili uspešno ocenjeni za to reorganizacijo.

16

Tožeča stranka in družba TP sta 20. novembra 2017 sklenili novo podjemno pogodbo za obdobje enega meseca.

17

Tožeča stranka je 29. novembra 2017 prejela načrt dela za december 2017, ki je predvideval dve tedenski obdobji opravljanja storitev, z začetkom 7. in 21. decembra 2017.

18

Tožeča stranka in njen partner sta 4. decembra 2017 na svojem kanalu na spletni strani YouTube objavila božični glasbeni videospot, namenjen spodbujanju strpnosti do istospolnih parov. Ta videospot, naslovljen „Pokochaj nas w święta“ („Ljubi nas v času praznikov“), je prikazoval praznovanje božičnih praznikov parov oseb istega spola.

19

Tožeča stranka je 6. decembra 2017 od W. S. prejela elektronsko sporočilo, v katerem je bila obveščena o odpovedi njenega tedenskega obdobja opravljanja storitev, ki naj bi se začelo 7. decembra 2017.

20

W. S. je 20. decembra 2017 tožečo stranko obvestil, da ni več predvideno, da bi ta izvajala tedensko obdobje opravljanje storitev, ki bi se moralo začeti 21. decembra 2017.

21

Tako tožeča stranka decembra 2017 ni dopolnila nobenega obdobja opravljanja storitev in zato med njo in družbo TP ni bila sklenjena nobena nova podjemna pogodba.

22

Tožeča stranka je pri predložitvenem sodišču, Sąd Rejonowy dla m. st. Warszawy w Warszawie (okrajno sodišče glavnega mesta Varšava v Varšavi, Poljska), vložila tožbo, s katero je predlagala, naj se družbi TP naloži, naj ji plača 47.924,92 poljskih zlotov (PLN) (približno 10.130 EUR), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova nepremoženjske škode, ki izhaja iz kršitve načela enakega obravnavanja zaradi neposredne diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti, kar se tiče pogojev za začetek opravljanja in izvajanje gospodarske dejavnosti, ki se opravlja v okviru civilnopravne pogodbe.

23

Tožeča stranka v utemeljitev navedene tožbe navaja, da je bila žrtev take diskriminacije, saj je bil verjetni razlog za odpoved obdobij opravljanja storitev iz točke 17 te sodbe in za prenehanje njenega sodelovanja z družbo TP objava videospota, omenjenega v točki 18 te sodbe.

24

Družba TP predlaga zavrnitev tožbe, pri čemer zlasti trdi, da zakon ne zagotavlja podaljšanja podjemne pogodbe, ki jo je sklenila s tožečo stranko.

25

Predložitveno sodišče dvomi o združljivosti člena 5, točka 3, zakona o enakem obravnavanju s pravom Unije, ker ta določba s področja uporabe tega zakona in s tem iz varstva pred diskriminacijo, ki ga daje Direktiva 2000/78, izključuje svobodno izbiro pogodbenika, razen če ta izbira ne temelji na spolu, rasi, etničnem poreklu ali narodnosti.

26

To sodišče sprašuje, ali položaj iz postopka v glavni stvari spada na področje uporabe člena 3(1)(a) in (c) Direktive 2000/78, ki zagotavlja varstvo pred diskriminacijo, med drugim na podlagi spolne usmerjenosti v zvezi s pogoji, pod katerimi je dostopna zaposlitev, samozaposlitev ali delo, vključno z izbirnimi merili in pogoji za sprejem v službo, ter pogoji zaposlitve in delovnimi pogoji.

27

Na prvem mestu, navedeno sodišče zlasti sprašuje, ali je mogoče neodvisno dejavnost tožeče stranke opredeliti kot „samozaposlitev“ v smislu tega člena 3(1)(a).

28

Na drugem mestu, sprašuje, ali je treba to določbo razlagati tako, da je njen namen zagotoviti varstvo pred diskriminacijo na podlagi merila spolne usmerjenosti tudi v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, saj je zavrnitev sklenitve pogodbe z neodvisnim delavcem zgolj zaradi njegove spolne usmerjenosti izraz omejitve pogojev, pod katerimi je dostopna samozaposlitev.

29

V teh okoliščinah je Sąd Rejonowy dla m. st. Warszawy w Warszawie (okrajno sodišče glavnega mesta Varšava v Varšavi) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 3(1)(a) in (c) [Direktive 2000/78] razlagati tako, da je v skladu z njim svobodo izbire pogodbene stranke, če ne temelji na spolu, rasi, etničnem poreklu ali narodnosti, mogoče izključiti iz področja uporabe navedene direktive, posledično pa tudi uporabo sankcij, ki so bile v nacionalnem pravu določene na podlagi člena 17 te direktive, v položaju, v katerem naj bi bil izraz diskriminacije zavrnitev sklenitve civilnopravne pogodbe, na podlagi katere bi morala fizična oseba, ki kot samozaposlena izvaja gospodarsko dejavnost, opravljati delo, pri čemer bi bil razlog za to zavrnitev spolna usmerjenost potencialnega sopogodbenika?“

30

Najprej je treba poudariti, da želi predložitveno sodišče s sklicevanjem na člen 17 Direktive 2000/78, ki ga vsebuje zastavljeno vprašanje, zgolj poudariti, da če se za spor o glavni stvari uporabijo določbe člena 3(1)(a) in (c) te direktive, se bo navedeni člen 17 in posledično tudi sankcije, ki jih določa nacionalno pravo za izvajanje zadnjenavedene določbe, ravno tako uporabljal. Zato to vprašanje ne zahteva posebne razlage navedenega člena 17.

31

Predložitveno sodišče namreč s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1)(a) in (c) Direktive 2000/78 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, katere učinek je, da je iz varstva pred diskriminacijo, ki ga je treba zagotoviti na podlagi te direktive, na podlagi proste izbire pogodbenika izključena zavrnitev, ki temelji na spolni usmerjenosti osebe, sklenitve ali podaljšanja pogodbe s to osebo, katere predmet je izvedba nekaterih storitev te osebe v okviru opravljanja neodvisne dejavnosti.

32

Tako se postavlja vprašanje, ali položaj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, spada na področje uporabe Direktive 2000/78.

33

Člen 3(1)(a) Direktive 2000/78 določa, da se „ta direktiva […] v mejah pristojnosti, ki so prenesene na Evropsko unijo, uporablja za vse osebe, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi, kar se tiče pogojev, pod katerimi je dostopna zaposlitev, samozaposlitev ali delo, vključno z izbirnimi merili in pogoji za sprejem v službo, ne glede na to, za katero vejo dejavnosti ali hierarhično mesto gre, vključno z napredovanjem.“

34

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da Direktiva 2000/78 za opredelitev pojma „pogoji, pod katerimi je dostopna zaposlitev, samozaposlitev ali delo“ iz te določbe ne napotuje na pravo držav članic. Iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in iz načela enakosti pa izhaja, da je treba izraze določbe prava Unije, ki se za opredelitev pomena in obsega ne sklicuje izrecno na pravo držav članic, običajno v celotni Uniji razlagati avtonomno in enotno (sodba z dne 2. junija 2022, HK/Danmark in HK/Privat (C‑587/20, EU:C:2022:419, točka 25 in navedena sodna praksa).

35

Poleg tega, ker ista direktive ne opredeljuje izrazov „pogoji, pod katerimi je dostopna zaposlitev, samozaposlitev ali delo“, jih je treba razlagati v skladu z njihovim običajnim pomenom v vsakdanjem jeziku, pri čemer je treba upoštevati kontekst, v katerem se uporabljajo, in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del so (sodba z dne 2. junija 2022, HK/Danmark in HK/Privat (C‑587/20, EU:C:2022:419, točka 26 in navedena sodna praksa).

36

Na prvem mestu je treba ugotoviti, da iz skupne uporabe izrazov „zaposlitev“, „samozaposlitev“ in „delo“ izhaja, da pogoji za dostop do vsake poklicne dejavnosti, ne glede na njeno naravo in značilnosti, spadajo na področje uporabe člena 3(1)(a) Direktive 2000/78 in zato na področje uporabe te direktive. Te izraze je namreč treba razumeti v širšem smislu, kot izhaja iz primerjave različnih jezikovnih različic te določbe in uporabe splošnih izrazov v njih, kot so, na eni strani, glede pojma „samozaposlitev“, „actividad por cuenta propia“, „selvstændig erhvervsvirksomhed“, „selbständiger Erwerbstätigkeit“, „self-employment“, „arbeid […] als zelfstandige“ in „pracy na własny rachunek“ in, na drugi strani, glede pojma „delo“„ejercicio profesional“, „erhvervsmæssig beskæftigelse“, „unselbständiger Erwerbstätigkeit“, „occupation“, „beroep“ in „zatrudnienia“ v španskem, danskem, nemškem, angleškem, nizozemskem oziroma poljskem jeziku (glej v tem smislu sodbo z dne 2. junija 2022, HK/Danmark in HK/Privat, C‑587/20, EU:C:2022:419, točka 27).

37

Dalje, poleg dejstva, da se ta določba izrecno nanaša na samozaposlitev, tako iz izrazov „zaposlitev“ in „delo“ v običajnem pomenu izhaja, da zakonodajalec Unije ni nameraval omejiti področja uporabe Direktive 2000/78 na delavna mesta, ki jih zaseda „delavec“ v smislu člena 45 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 2. junija 2022, HK/Danska in HK/Privat, C‑587/20, EU:C:2022:419, točka 28 in navedena sodna praksa).

38

Besedilo člena 3(1)(a) Direktive 2000/78 potrjuje, da področje uporabe te direktive ni omejeno le na pogoje za dostop do delovnih mest, ki jih zasedajo „delavci“ v smislu člena 45 PDEU, saj se v skladu s tem besedilom ta direktiva uporablja za „vse osebe, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi, […] ne glede na to, za katero vejo dejavnosti ali hierarhično mesto gre“ (glej v tem smislu sodbo z dne 2. junija 2022, HK/Danska in HK/Privat, C‑587/20, EU:C:2022:419, točka 29).

39

Jezikovna razlaga člena 3(1)(a) Direktive 2000/78 je potrjena s cilji te direktive, iz katerih izhaja, da se pojem „pogoji, pod katerimi je dostopna zaposlitev, samozaposlitev ali delo“, ki opredeljuje področje uporabe te direktive, ne sme razlagati ozko (glej v tem smislu sodbo z dne 2. junija 2022, HK/Danska in HK/Privat, C‑587/20, EU:C:2022:419, točka 30 in navedena sodna praksa).

40

V zvezi s tem je treba spomniti, da je bila Direktiva 2000/78 sprejeta na podlagi člena 13 ES, ki je po spremembi postal člen 19(1) PDEU, ki Uniji podeljuje pristojnost za sprejemanje ukrepov, potrebnih za boj proti vsakršni diskriminaciji, ki med drugim temelji na spolni usmerjenosti (sodba z dne 23. aprila 2020, Associazione Avvocatura per i diritti LGBTI, C‑507/18, EU:C:2020:289, točka 35).

41

V skladu s členom 1 Direktive 2000/78 in kot je razvidno iz naslova, uvodnih izjav, vsebine in cilja te direktive, je namen te direktive namreč opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji, med drugim zaradi spolne usmerjenosti, pri „zaposlovanju in delu“, da bi se v državah članicah uresničevalo načelo enakega obravnavanja, tako da se vsakomur zagotavlja učinkovito varstvo pred diskriminacijo, ki med drugim temelji na tem razlogu (sodba z dne 23. aprila 2020, Associazione Avvocatura per i diritti LGBTI, C‑507/18, EU:C:2020:289, točka 36 in navedena sodna praksa).

42

Natančneje, v uvodni izjavi 9 te direktive je poudarjeno, da sta zaposlovanje in delo bistvena elementa za to, da se zajamčijo enake možnosti za vse, in veliko prispevata k polni udeleženosti državljanov v ekonomskem, kulturnem in socialnem življenju ter k uresničevanju njihovih osebnih zmogljivosti. V enakem smislu je tudi v uvodni izjavi 11 iste direktive navedeno, da lahko diskriminiranje, med drugim zaradi spolne usmerjenosti, ogrozi uresničevanje ciljev iz Pogodbe DEU, še zlasti cilje visoke ravni zaposlenosti in socialnega varstva, višanja življenjske ravni in kakovosti življenja, ekonomske in socialne kohezije in solidarnosti ter prostega gibanja oseb (sodba z dne 23. aprila 2020, Associazione Avvocatura per i diritti LGBTI, C‑507/18, EU:C:2020:289, točka 37).

43

Zato Direktiva 2000/78 ni akt sekundarne zakonodaje Unije, kot so tisti, ki zlasti temeljijo na členu 153(2) PDEU in ki se nanašajo na varstvo samo delavcev kot šibkejše stranke delovnega razmerja, temveč je njen namen iz socialnih in javnih interesov odpraviti vse ovire, ki temeljijo na diskriminatornih razlogih za dostop do sredstev za preživljanje in do možnosti z delom prispevati k družbi, ne glede na pravno obliko, na podlagi katere se delo opravlja (sodba z dne 2. junija 2022, HK/Danmark in HK/Privat, C‑587/20, EU:C:2022:419, točka 34 in navedena sodna praksa).

44

Čeprav je namen Direktive 2000/78 tako zajeti širok spekter poklicnih dejavnosti, vključno s tistimi, ki jih izvajajo neodvisni delavci, da bi si zagotovili preživljanje, pa je treba razlikovati med dejavnostmi, ki spadajo na področje uporabe te direktive in dejavnostmi, ki zajemajo zgolj dobavo blaga ali storitev enemu ali več prejemnikom in ki ne spadajo na to področje uporabe.

45

Torej je za to, da poklicne dejavnosti spadajo na področje uporabe Direktive 2000/78, pomembno, da so te dejavnosti resnične in se opravljajo v okviru pravnega razmerja, za katero je značilna določena stabilnost.

46

Čeprav je v obravnavanem primeru predložitveno sodišče tisto, ki presodi, ali dejavnost, ki jo opravlja tožeča stranka, izpolnjuje to merilo, je treba poudariti, prvič, da iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, izhaja, da je tožeča stranka na podlagi zaporednih kratkoročnih podjemnih pogodb, ki so bile sklenjene v okviru njene neodvisne gospodarske dejavnosti, osebno pripravila montirane vsebine, napovednike ali publicistične vsebine za uredništvo za avdiovizualno produkcijo in promocijo programa 1 družbe TP. Drugič, iz tega spisa je tudi razvidno, da je bila tožeča stranka pri opravljanju te dejavnosti odvisna od razdelitve tedenskih obdobij opravljanja storitev, ki jo je izvedel W. S. in da je bila še nedavno uspešno ocenjena v okviru prestrukturiranja notranjih struktur družbe TP.

47

Ker pa, kot je razvidno iz predložitvene odločbe, dejavnost, ki jo opravlja tožeča stranka, pomeni resnično in dejansko poklicno dejavnost, ki se osebno redno opravlja za istega prejemnika in ji omogoča, da v celoti ali delno dostopa do sredstev za preživljanje, vprašanje, ali pogoji za dostop do take dejavnosti spadajo na področje uporabe člena 3(1)(a) Direktive 2000/78, ni odvisno od opredelitve te dejavnosti kot dejavnosti „zaposlene osebe“ ali „samozaposlene osebe“, saj je treba področje uporabe te določbe in torej področje uporabe te direktive razumeti v širokem smislu, kot je bilo poudarjeno v točki 36 te sodbe.

48

Na drugem mestu, v zvezi z vprašanjem, ali sklenitev podjemne pogodbe, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, spada k pojmu „pogoji, pod katerimi je dostopna“ samozaposlitev v smislu člena 3(1) (a) Direktive 2000/78, je poljska vlada v pisnih stališčih in na obravnavi trdila, da je tožeča stranka svojo pravico do dostopa do samozaposlitve že v celoti izvrševala pred sklenitvijo podjemne pogodbe iz postopka v glavni stvari in bi jo lahko dalje izvrševala brez ovir, vključno v korist drugih prejemnikov kot je TP, saj ta družba ni mogla omejiti te pravice, ki naj bi se nanašala na samo odločitev za opravljanje take dejavnosti.

49

V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da besedna zveza „pogoji, pod katerimi je dostopna“ samozaposlitev, v vsakdanjem jeziku zajema okoliščine ali dejstva, katerih obstoj mora biti nujno izkazan, da bi oseba lahko opravljala določeno samozaposlitev (glej po analogiji sodbo z dne 23. aprila 2020, Associazione Avvocatura per i diritti LGBTI, C‑507/18, EU:C:2020:289, točka 33).

50

Poudariti pa je treba, da je sklenitev podjemne pogodbe okoliščina, katere obstoj je lahko nujen, da lahko oseba, kot je tožeča stranka, dejansko opravlja svojo poklicno dejavnost. Zato lahko pojem „pogoji, pod katerimi je dostopna“ samozaposlitev v smislu člena 3(1)(a) Direktive 2000/78, vključuje sklenitev pogodbe, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari.

51

Iz navedenega izhaja, da zavrnitev sklenitve podjemne pogodbe s pogodbenikom, ki opravlja neodvisno gospodarsko dejavnost iz razlogov, povezanih s spolno usmerjenostjo tega pogodbenika, spada na področje uporabe te določbe in torej na področje uporabe te direktive.

52

V skladu s členom 3(1)(c) Direktive 2000/78 se ta uporablja, „kar zadeva zaposlitev in delovne pogoje, vključno z odpustitvijo in plačilom.“

53

Na prvem mestu je treba sicer ugotoviti, da se navedeni člen 3(1)(c) v nasprotju s členom 3(1)(a) te direktive ne sklicuje izrecno na „samozaposlitev“, temveč se nanaša le na „zaposlitev“ in „delovne“ pogoje.

54

Vendar namen Direktive 2000/78 – kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, navedene v točki 43 te sodbe – ni le varstvo delavcev kot šibkejše stranke delovnega razmerja, temveč iz socialnih in javnih interesov odpraviti vse ovire, ki temeljijo na diskriminatornih razlogih za dostop do sredstev za preživljanje in do možnosti z delom prispevati k družbi, ne glede na pravno obliko, na podlagi katere se delo opravlja.

55

Iz tega sledi, da varstvo, ki ga daje Direktiva 2000/78, ne more biti odvisno od formalne opredelitve delovnega razmerja v nacionalnem pravu ali od izbire ob zaposlitvi zadevne osebe med eno ali drugo vrsto pogodbe (glej po analogiji sodbo z dne 11. novembra 2010, Danosa, C‑232/09, EU:C:2010:674, točka 69), saj je treba, kot je navedeno v točki 36 te sodbe, izraze te direktive razumeti v širšem smislu.

56

Ker se v skladu s členom 3(1)(a) Direktive 2000/78 ta direktiva uporablja za vse osebe, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi, kar zadeva „pogoje, pod katerimi je dostopna […] samozaposlitev“, cilja, ki ga uresničuje ta direktiva, ne bi bilo mogoče doseči, če varstvo, ki ga ta direktiva zagotavlja pred kakršno koli diskriminacijo na podlagi katerega od razlogov iz člena 1 navedene direktive, kot je med drugim na podlagi spolne usmerjenosti, ne bi zagotavljalo spoštovanja načela enakega obravnavanja po dostopu do te samozaposlitve in torej zlasti glede pogojev opravljanja in končanja navedenih dejavnosti. Zato to varstvo zajema celotno zadevno poklicno razmerje.

57

Taka razlaga ustreza cilju Direktive 2000/78, ki je določiti splošni okvir boja proti diskriminaciji pri zaposlovanju in delu, med drugim na podlagi spolne usmerjenosti, tako da se pojmi, ki v členu 3 te direktive določajo njeno področje uporabe, ne smejo razlagati ozko (glej po analogiji sodbo z dne 2. junija 2022, HK/Danmark in HK/Privat (C‑587/20, EU:C:2022:419, točka 51).

58

Tako iz teleološke razlage člena 3(1)(c) Direktive 2000/78 izhaja, da se pojem „zaposlitev in delovni pogoji“ iz tega člena v širšem smislu nanaša na pogoje, ki se uporabljajo za vsako obliko dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe, ne glede na pravno obliko, v kateri se ta dejavnost opravlja.

59

Na drugem mestu se postavlja vprašanje, ali je odločitev družbe TP, da iz razlogov, domnevno povezanih s spolno usmerjenostjo tožeče stranke, ne bo spoštovalo in ne bo podaljšalo podjemne pogodbe, ki jo je sklenilo s to osebo, tako da bo zaključila njuno poklicno razmerje, zajeta s pojmom „zaposlitev in delovni pogoji“ v smislu člena 3(1)(c) Direktive 2000/78.

60

Poljska vlada v zvezi s tem trdi, da samozaposlena oseba v odnosih s svojim pogodbenikom ni vezana na delovno razmerje, v okviru katerega lahko ena stranka drugo „odpusti“.

61

Pojem „odpust“ se sicer res praviloma nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med delavcem in njegovim delodajalcem.

62

Vendar pojem „odpust“ v členu 3(1)(c) Direktive 2000/78 – kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točki 102 sklepnih predlogov – ni naveden kot primer pojma „zaposlitev in delovni pogoji“ in se tako med drugim nanaša na enostransko odpoved katere koli dejavnosti, navedene v tem členu 3(1)(a).

63

Zlasti je namreč treba poudariti, da je lahko, tako kot delavec, ki lahko zaradi, med drugim, „odpustitve“ izgubi svojo zaposlitev neprostovoljno, tudi oseba, ki je opravljala samostojno dejavnost, prisiljena prenehati opravljati to dejavnost zaradi svojega sopogodbenika in je zato v ranljivem položaju, ki je primerljiv s položajem odpuščenega delavca (glej v tem smislu sodbo z dne 20. decembra 2017, Gusa, C‑442/16, EU:C:2017:1004, točka 43).

64

V obravnavanem primeru je družba TP enostransko razveljavila tedenska obdobja opravljanja storitev tožeče stranke, ki naj bi se začela 7. in 21. decembra 2017, in med družbo TP in tožečo stranko ni bila sklenjena nobena nova podjemna pogodba, potem ko je tožeča stranka na spletu objavila videospot iz točke 18 te sodbe.

65

Zato se zdi, da dejstvo, da tožeča stranka decembra 2017 ni mogla opraviti nobenega od tedenskih obdobij opravljanja storitev, določenih v podjemni pogodbi, ki jo je sklenila z družbo TP, glede na sodno prakso Sodišča, navedeno v točki 63 te sodbe, pomeni neprostovoljno prenehanje dejavnosti samozaposlene osebe, ki se lahko enači z odpustitvijo delavca, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

66

V teh okoliščinah – s pridržkom presoje iz točke 46 te sodbe – odločitev družbe TP, da ne podaljša te podjemne pogodbe, po mnenju tožeče stranke iz razloga njene spolne usmerjenosti, in s tem zaključi poklicno razmerje med njima, spada na področje uporabe člena 3(1)(c) Direktive 2000/78.

67

Predložitveno sodišče mora ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin spora, ki mu je predložen, zlasti zakona o enakem obravnavanju, katerega razlaga je v njegovi izključni pristojnosti, ugotoviti, ali izključitev iz področja uporabe tega zakona proste izbire pogodbenika, če ta izbira ne temelji na spolu, rasi, etničnem poreklu ali narodnosti, kot je določena v členu 5, točka 3, navedenega zakona, pomeni neposredno ali posredno diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti tožeče stranke.

68

Če bi to sodišče ugotovilo obstoj take diskriminacije, je treba še pojasniti, da te diskriminacije, kot trdita tožeča stranka in belgijska vlada, ni mogoče upravičiti z enim od razlogov iz člena 2(5) Direktive 2000/78.

69

V skladu s to določbo ta direktiva ne vpliva na ukrepe, izhajajoče iz nacionalne zakonodaje, ki so v demokratični družbi nujni zaradi javne varnosti, vzdrževanja javnega reda in preprečevanja kaznivih dejanj, za zaščito zdravja ter varstvo pravic in svoboščin drugih.

70

Zakonodajalec Evropske unije je s sprejetjem te določbe na področju zaposlovanja in dela želel preprečiti kolizijo med načelom enakega obravnavanja na eni strani in potrebo po zagotovitvi javnega reda, varnosti in zdravja, preprečevanja kaznivih dejanj ter varstva osebnih pravic in svoboščin, ki so bistvenega pomena za delovanje demokratične družbe, na drugi strani ter odločiti glede tega. Tako je odločil, da v nekaterih primerih, naštetih v členu 2(5) navedene direktive, načela, ki jih določa ta direktiva, ne veljajo za ukrepe, ki vsebujejo različno obravnavanje, ki temelji na katerem od razlogov iz člena 1 te direktive, vendar pod pogojem, da so ti ukrepi nujni za uresničitev zgoraj navedenih ciljev (sodba z dne 7. novembra 2019, Cafaro, C‑396/18, EU:C:2019:929, točka 41 in navedena sodna praksa).

71

Ker ta člen 2(5) uvaja izjemo od načela prepovedi diskriminacije, ga je treba razlagati ozko (sodba z dne 7. novembra 2019, Cafaro, C‑396/18, EU:C:2019:929, točka 42 in navedena sodna praksa).

72

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, prvič, da je nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari, in sicer člen 5, točka 3, zakona o enakem obravnavanju, ukrep, ki ga določa nacionalna zakonodaja, v smislu navedenega člena 2(5).

73

Drugič, razvidno je, da navedeni člen 5, točka 3, zakona o enakem obravnavanju sicer a priori res zasleduje cilj zaščite pravic in svoboščin drugih v smislu tega člena 2(5), natančneje zaščite pogodbene svobode, z zagotavljanjem svobode izbire pogodbenika, pod pogojem, da ta izbira ne temelji na spolu, rasi, etničnem poreklu ali narodnosti.

74

Varstvo, ki ga zagotavlja člen 16 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, naslovljen „Svoboda gospodarske pobude“, namreč zajema pravico do opravljanja gospodarske ali poslovne dejavnosti, pogodbeno svobodo in svobodno konkurenco ter se med drugim nanaša na svobodno izbiro gospodarskega partnerja (sodba z dne 21. decembra 2021, Bank Melli Iran, C‑124/20, EU:C:2021:1035, točka 79 in navedena sodna praksa).

75

Vendar svoboda gospodarske pobude ni absolutna pravica, ampak jo je treba upoštevati glede na njeno vlogo v družbi (sodba z dne 22. januarja 2013, Sky Österreich, C‑283/11, EU:C:2013:28, točka 45 in navedena sodna praksa).

76

V obravnavanem primeru zadostuje ugotovitev, kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točki 111 sklepnih predlogov, da že samo dejstvo, da člen 5, točka 3, zakona o enakem obravnavanju določa nekatere izjeme od svobode izbire pogodbenika, dokazuje, da je poljski zakonodajalec sam menil, da izvedba diskriminacije ne more biti nujna za zagotovitev pogodbene svobode v demokratični družbi. Na podlagi ničesar pa ni mogoče sklepati, da bi bilo drugače glede na to, ali zadevna diskriminacija temelji na spolni usmerjenosti ali na enem od drugih razlogov, ki so izrecno navedeni v tem členu 5, točka 3.

77

Poleg tega bi priznanje, da pogodbena svoboda omogoča zavrnitev sklepanja pogodb z osebo zaradi njene spolne usmerjenosti, členu 3(1)(a) Direktive 2000/78 odvzelo polni učinek, ker ta določba prepoveduje prav vsakršno diskriminacijo na podlagi takega razloga v zvezi z dostopom do samozaposlitve.

78

Glede na prej navedeno je treba ugotoviti, da člen 5, točka 3, zakona o enakem obravnavanju v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, ne more upravičiti izključitve varstva pred diskriminacijo iz Direktive 2000/78, če ta izključitev v skladu s členom 2(5) te direktive ni potrebna za varstvo pravic in svoboščin drugih v demokratični družbi.

79

Glede na vse zgoraj navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1)(a) in (c) Direktive 2000/78 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, katere učinek je, da je iz varstva pred diskriminacijo, ki ga je treba zagotoviti na podlagi te direktive, na podlagi proste izbire pogodbenika izključena zavrnitev, ki temelji na spolni usmerjenosti osebe, sklenitve ali podaljšanja pogodbe s to osebo, katere predmet je izvedba nekaterih storitev te osebe v okviru opravljanja neodvisne dejavnosti.

80

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Člen 3(1)(a) in (c) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu

je treba razlagati tako, da

nasprotuje nacionalni ureditvi, katere učinek je, da je iz varstva pred diskriminacijo, ki ga je treba zagotoviti na podlagi te direktive, na podlagi proste izbire pogodbenika izključena zavrnitev, ki temelji na spolni usmerjenosti osebe, sklenitve ali podaljšanja pogodbe s to osebo, katere predmet je izvedba nekaterih storitev te osebe v okviru opravljanja neodvisne dejavnosti.