–

za DZ, EO, YV, YE in MP O. Urban, advokát,

–

za Generali Česká pojišťovna a.s., nekdanjo Generali Poisťovňa a.s., S. Dubjel, advokát,

–

za slovaško vlado E. V. Drugda, agentka,

–

za Evropsko komisijo B. Sasinowska, A. Tokár in G. Wilms, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1, člena 2(1) in člena 17(1) Konvencije o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz, ki je bila sklenjena 28. maja 1999 v Montrealu in jo je Evropska skupnost podpisala 9. decembra 1999, v njenem imenu pa je bila odobrena s Sklepom Sveta 2001/539/ES z dne 5. aprila 2001 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 5, str. 491; v nadaljevanju: Montrealska konvencija) in je za Evropsko unijo začela veljati 28. junija 2004, ter člena 3(g) Uredbe (ES) št. 785/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o zahtevah v zvezi z zavarovanjem za letalske prevoznike in operaterje (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 160).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med DZ, EO, YV, YE in MP, pravnimi nasledniki NK, ki je umrl v helikopterski nesreči, in Ministerstvo vnútra Slovenskej republiky (ministrstvo za notranje zadeve Slovaške republike), lastnikom in operaterjem tega helikopterja, glede odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki so jo tožeče stranke iz postopka v glavni stvari utrpele zaradi smrti NK.

3

Člen 3 Konvencije o mednarodnem civilnem letalstvu, ki je bila podpisana 7. decembra 1944 v Chicagu (Recueil des traités des Nations unies, zvezek 15, št. 102; v nadaljevanju: Čikaška konvencija) in so jo ratificirale vse države članice Evropske unije, naslovljen „Civilni zrakoplovi in državni zrakoplovi“, določa:

„(a) Ta konvencija se uporablja samo za civilne zrakoplove in se ne uporablja za državne zrakoplove.

(b) Zrakoplovi, ki se uporabljajo v vojaških, carinskih ali policijskih službah, se štejejo za državne zrakoplove.

[…]“

4

Člen 1 Montrealske konvencije, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Ta konvencija se uporablja za ves mednarodni prevoz oseb, prtljage ali tovora, ki ga letala opravljajo za plačilo. Prav tako se uporablja za brezplačni letalski prevoz, ki ga opravi letalski prevoznik.

2.   V tej konvenciji izraz mednarodni prevoz pomeni vsak prevoz, pri katerem sta po dogovoru med pogodbenicama kraj odhoda in namembni kraj ne glede na to, ali se prekine prevoz ali pretovarjanje ali ne, na ozemljih dveh držav pogodbenic ali na ozemlju ene države pogodbenice, če je dogovorjeni kraj za vmesni postanek na ozemlju druge države, tudi če ta država ni država pogodbenica. Prevoz med dvema točkama na ozemlju ene države pogodbenice brez dogovorjenega kraja vmesnega postanka na ozemlju druge države ni mednarodni prevoz v smislu te konvencije.“

5

Člen 2 te konvencije, naslovljen „Prevoz, ki ga opravi država, in prevoz poštnih pošiljk“, v odstavku 1 določa, da se navedena konvencija „uporablja za prevoz, ki ga opravi država ali [druge pravne osebe javnega prava], če so izpolnjeni pogoji iz člena 1“.

6

Člen 17 iste konvencije, naslovljen „Smrt in poškodba potnikov – škoda na prtljagi“, v odstavku 1 določa:

„Prevoznik je odgovoren za škodo ob smrti ali telesni poškodbi potnika le pod pogojem, da je do nesreče, ki je povzročila smrt ali poškodbo, prišlo na letalu ali med vkrcanjem ali izkrcanjem.“

7

Člen 1, drugi stavek, Uredbe Sveta (ES) št. 2027/97 z dne 9. oktobra 1997 o odgovornosti letalskih prevoznikov v zvezi z letalskim prevozom potnikov in njihove prtljage (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 3, str. 489), kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 889/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. maja 2002 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 6, str. 246) (v nadaljevanju: Uredba št. 2027/97), uporabo upoštevnih določb Montrealske konvencije razširja na „letalski prevoz znotraj posamezne države članice“.

8

V skladu s členom 1(1) Uredbe št. 785/2004 je „[c]ilj te uredbe […] uvesti minimalne zahteve glede zavarovanja za letalske prevoznike in operaterje v zvezi s potniki, prtljago, tovorom in tretjimi osebami“.

9

Člen 2 te uredbe, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.   Ta uredba se uporablja za vse letalske prevoznike in vse operaterje, ki letijo v ali iz države članice ali uporabljajo zračni prostor znotraj ali nad ozemljem države članice, za katero velja Pogodba.

2.   Ta uredba se ne uporablja za:

[…]“

10

Člen 3 navedene uredbe določa:

„Za namene te uredbe:

[…]

[…]

[…]“

11

Člen 4 iste uredbe, naslovljen „Načela zavarovanja“, določa:

„1.   Letalski prevozniki in operaterji iz člena 2 morajo v skladu s to uredbo zavarovati svojo odgovornost, specifično za letalstvo, do potnikov, prtljage, tovora in tretjih oseb. […]

[…]

3.   Ta uredba ne posega v predpise o odgovornosti, ki izhajajo iz:

12

NK je 10. maja 2017 umrl ob padcu helikopterja, katerega lastnik in operater je bilo ministrstvo za notranje zadeve Slovaške republike, ki se je zgodil na vojaškem območju letališča v Prešovu (Slovaška) v okviru specializiranega usposabljanja pripadnikov gasilsko reševalne službe, ki je zajemalo urjenje na tem helikopterju, namenjeno evakuaciji in reševanju oseb na težko dostopnem terenu z uporabo vitla na krovu. V času tega padca je navedeni helikopter lebdel.

13

Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari pred predložitvenem sodišču zahtevajo odškodnino za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi smrti NK, v višini 550.000 EUR za DZ, 350.000 EUR za EO, 350.000 EUR za YV, 150.000 EUR za YE in 150.000 EUR za MP. V utemeljitev njihovega zahtevka se sklicujejo na uredbe Unije, upoštevne na področju civilnega letalstva, ki naj bi imele prednost pred določbami slovaškega prava, med drugim tistimi iz civilnega zakonika. Trdijo, da se uporabljata tako Montrealska konvencija kot Uredba št. 785/2004, saj, na eni strani, naj bi imel NK status „potnika“ in, na drugi strani, naj bi dvigovanje z vitlom pomenilo poseben način vkrcanja.

14

Ministrstvo za notranje zadeve Slovaške republike ob udeležbi KOOPERATIVA Poisťovňa a.s., Vienna Insurance Group, in Generali Česká pojišťovna a.s., nekdanje Generali Poisťovňa, a.s., dveh zavarovalnic, trdi, da se Montrealska konvencija in Uredba št. 785/2004 v postopku v glavni stvari ne uporabljata, saj NK ni bil „potnik“ v smislu teh dveh instrumentov, ampak član „kabinske posadke“, in da naj bi bil v času nesreče pripet na opremo helikopterja, ne da bi se torej vkrcal na krov ali z njega izkrcal.

15

Zavarovalnica KOOPERATIVA Poisťovňa a.s., Vienna Insurance Group, izpodbija tudi uporabo Montrealske konvencije v postopku v glavni stvari, pri čemer trdi, da uporabe helikopterja v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ni mogoče enačiti s „prevozom“ v smislu člena 1 te konvencije. Ta konvencija naj bi se v skladu z njenim členom 2(1) uporabljala za prevoz, ki ga država opravi samo s ciljem prevoza potnikov od odhodnega do namembnega kraja, kar naj se ne bi smelo zamenjati z uporabo državnih zrakoplovov – kot v obravnavanem primeru – za opravljanje nalog pripadnikov državne službe.

16

Na obravnavi pred Sodiščem je bilo natančneje navedeno, da je država v skladu s slovaško ureditvijo v zvezi s socialno varnostjo pripadnikov gasilsko reševalne službe tožečim strankam iz postopka v glavni stvari skupno plačala odškodnino v višini približno 70.000 EUR in da jim je bila izjemoma izplačana vsota 30.000 EUR, ki izhaja iz rezerv ministrstva za notranje zadeve Slovaške republike.

17

V teh okoliščinah je Okresný súd Prešov (okrajno sodišče v Prešovu, Slovaška) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

18

Po mnenju slovaške vlade predlog za sprejetje predhodne odločbe ni dopusten, saj ne izpolnjuje zahtev, določenih v členu 94(b) in (c) Poslovnika Sodišča. Predložitveno sodišče naj ne bi zadostno opredelilo dejanskega in pravnega okvira, v katerega se umeščajo vprašanja za predhodno odločanje, in naj ne bi navedlo razlogov, ki so mu vzbudili dvom glede razlage prava Unije. Poleg tega naj bi bila uporaba tako Uredbe št. 785/2004 kot Montrealske konvencije v postopku v glavni stvari vprašljiva.

19

V skladu s členom 94, od (a) do (c), Poslovnika mora nacionalno sodišče v predložitveni odločbi navesti dejanski in pravni okvir spora o glavni stvari ter podati potrebna pojasnila o razlogih za izbiro določb prava Unije, katerih razlago zahteva, in o povezavi, ki jo je ugotovilo med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja v sporu, o katerem odloča. Na te kumulativne zahteve, ki se nanašajo na vsebino predloga za sprejetje predhodne odločbe, je poleg tega tudi opozorjeno v točkah 13, 15 in 16 Priporočil Sodišča Evropske unije nacionalnim sodiščem v zvezi z začetkom postopkov predhodnega odločanja (UL 2019, C 380, str. 1) (glej v tem smislu sodbo z dne 8. junija 2023, Lyoness Europe, C‑455/21, EU:C:2023:455, točki 26 in 27).

20

Predlog za sprejetje predhodne odločbe v obravnavanem primeru na eni strani vsebuje dovolj natančen povzetek upoštevnih dejanskih elementov, na drugi strani pa predložitveno sodišče v tem predlogu izrecno navaja, da se je med strankami iz postopka v glavni stvari vnela polemika glede razlage pojmov prava Unije iz teh vprašanj za predhodno odločanje, zato je Sodišču postavilo vprašanja o razlagi teh pojmov. Poleg tega povezava, ki jo je to sodišče ugotovilo med temi vprašanji in predmetom spora o glavni stvari, zadostno izhaja iz tega predloga in iz besedila navedenih vprašanj.

21

Navedeno sodišče sicer ni navedlo besedila določb slovaškega prava, na podlagi katerega naj bi bilo ministrstvo za notranje zadeve Slovaške republike odgovorno za nepremoženjsko škodo, ki jo zatrjujejo tožeče stranke iz postopka v glavni stvari. Vendar cilj postopka predhodnega odločanja ni razlaga določb nacionalnih zakonov in drugih predpisov, zato to, da v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni nekaterih navedb v zvezi z nacionalnim pravom, ki se uporablja za spor o glavni stvari, v duhu sodelovanja, na katerem morajo temeljiti razmerja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem v tem postopku, ne bi smelo nujno povzročiti nedopustnosti tega predloga (glej v tem smislu sodbi z dne 30. aprila 1986, Asjes in drugi, od 209/84 do 213/84, EU:C:1986:188, točka 12, in z dne 6. oktobra 2021, LU (Izterjava glob za prometne prekrške), C‑136/20, EU:C:2021:804, točka 32 in navedena sodna praksa).

22

Poleg tega se, kadar ni očitno, da razlaga akta prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, ugovor v zvezi z neuporabo tega akta v postopku v glavni stvari ne nanaša na dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe, ampak na vsebino postavljenih vprašanj za predhodno odločanje (sodba z dne 16. februarja 2023, Rzecznik Praw Dziecka in drugi (Odlog izvršitve odločbe o vrnitvi), C‑638/22 PPU, EU:C:2023:103, točka 53 in navedena sodna praksa).

23

V teh okoliščinah je treba predlog za sprejetje predhodne odločbe razglasiti za dopusten.

24

Predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj in na prvem mestu, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 17(1) Montrealske konvencije v povezavi s členom 1 in členom 2(1) te konvencije razlagati tako, da je lahko podlaga za pravico do odškodnine v korist pravnih naslednikov osebe, ki je med sodelovanjem pri specializiranem usposabljanju pripadnikov gasilsko reševalne službe, opravljenem na vojaškem območju letališča države pogodbenice, umrla zaradi padca helikopterja, ki ga uporablja policijska služba, medtem ko je bila pripeta na vlečno vrv, povezano s tem helikopterjem.

25

V skladu s členom 1(1) Montrealske konvencije se ta uporablja za ves mednarodni prevoz oseb, prtljage ali tovora, ki ga opravljajo letala, tudi ko je ta prevoz brezplačen in ga izvede podjetje za zračni prevoz. V odstavku 2 tega člena je pojem „mednarodni prevoz“ opredeljen kot „vsak prevoz, pri katerem sta po dogovoru med pogodbenicama kraj odhoda in namembni kraj ne glede na to, ali se prekine prevoz ali pretovarjanje ali ne, na ozemljih dveh držav pogodbenic ali na ozemlju ene države pogodbenice, če je dogovorjeni kraj za vmesni postanek na ozemlju druge države, tudi če ta država ni država pogodbenica“ in je natančneje določeno, da „[p]revoz med dvema točkama na ozemlju ene države pogodbenice brez dogovorjenega kraja vmesnega postanka na ozemlju druge države ni mednarodni prevoz v smislu te konvencije“. Člen 2(1) navedene konvencije določa, da se ta uporablja za prevoz, ki ga opravi država ali pravna oseba javnega prava, če so izpolnjeni pogoji iz navedenega člena 1.

26

Tako iz člena 1(1) in (2) ter člena 2(1) Montrealske konvencije izhaja, da pojma „mednarodni prevoz“ in „prevoz, ki ga opravi država“, od katerih je odvisna uporaba te konvencije, predpostavljata premikanje oseb, prtljage ali blaga, ki ga v skladu z dogovorom med pogodbenicama opravi zrakoplov s „kraja odhoda“ v „namembni kraj“, ki ni „kraj odhoda“.

27

Vendar iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da namen operacije, ki jo je opravil helikopter iz postopka v glavni stvari, ni bilo premikanje oseb, prtljage ali blaga v namembni kraj, ki ni kraj odhoda, ampak izvedba specializiranega usposabljanja pripadnikov gasilske reševalne službe v obliki vaje dvigovanja z vitlom, opravljene na vojaškem območju istega letališča.

28

Glede tega se postopek v glavni stvari razlikuje od postopka, v katerem je bila izdana sodba z dne 26. februarja 2015, Wucher Helicopter in Euro‑Aviation Versicherung (C‑6/14, EU:C:2015:122, točki 40 in 41), saj je bil v zadnjenavedeni zadevi namen zadevnega leta prevoz zaposlenih neke družbe na krovu helikopterja s kraja vzleta tega helikopterja v kraje, kjer so morali opraviti svoje vsakdanje delo, potem pa bi jih ponovno pripeljal na ta kraj vzleta.

29

V teh okoliščinah – in s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče – operacija, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ne spada na področje uporabe Montrealske konvencije kot „mednarodni prevoz“ ali „prevoz, ki ga opravi država“ v smislu člena 1(1) in (2) oziroma člena 2(1) te konvencije,

30

Taka operacija tudi ne spada na področje uporabe Uredbe št. 2027/97. Čeprav namreč člen 1, drugi stavek, te uredbe uporabo upoštevnih določb Montrealske konvencije razširja na „letalski prevoz znotraj posamezne države članice“, uporaba teh določb kljub temu zahteva obstoj takega prevoza. Vendar tudi „letalski prevoz znotraj posamezne države članice“, kot je razvidno iz točke 27 te sodbe in s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, v obravnavanem primeru ni podan.

31

Tako neodvisno od vprašanja, ali je treba osebo, ki je sodelovala pri specializiranem usposabljanju, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari in ki je bila v času padca zadevnega helikopterja pripeta na vlečno vrv, povezano s tem helikopterjem, šteti za „potnika“ v smislu člena 17(1) Montrealske konvencije, ta določba ne more biti podlaga za pravico do odškodnine v korist pravnim naslednikom te osebe, saj takega usposabljanja, med katerim je prišlo do nesreče, ki je povzročila smrt navedene osebe, ni mogoče opredeliti za „mednarodni prevoz“ v smislu člena 1(1) in (2) te konvencije, „prevoz, ki ga opravi država“ v smislu člena 2(1) navedene konvencije ali „letalski prevoz znotraj posamezne države članice“ v smislu člena 1, drugi stavek, Uredbe št. 2027/97 (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2015, Prüller‑Frey, C‑240/14, EU:C:2015:567, točka 35).

32

Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo in tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 17(1) Montrealske konvencije v povezavi s členom 1 in členom 2(1) te konvencije razlagati tako, da ne more biti podlaga za pravico do odškodnine v korist pravnih naslednikov osebe, ki je med sodelovanjem pri specializiranem usposabljanju pripadnikov gasilsko reševalne službe, opravljenem na vojaškem območju letališča, umrla zaradi padca helikopterja, ki ga uporablja policijska služba, medtem ko je bila pripeta na vlečno vrv, povezano s tem helikopterjem, saj takega položaja ni mogoče opredeliti kot „mednarodni prevoz“ ali „prevoz, ki ga opravi država“ v smislu člena 1 oziroma člena 2(1) navedene konvencije.

33

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(g) Uredbe št. 785/2004 razlagati tako, da je oseba, ki je med sodelovanjem pri specializiranem usposabljanju pripadnikov gasilsko reševalne službe, opravljenem na vojaškem območju letališča države članice, umrla zaradi padca helikopterja, ki ga uporablja policijska služba, medtem ko je bila pripeta na vlečno vrv, povezano s tem helikopterjem, zajeta s pojmom „potnik“ v smislu te določbe.

34

Uvodoma je treba opozoriti, da lahko Sodišče v okviru postopka sodelovanja, določenega v členu 267 PDEU, presodi, da je treba predložitvenemu sodišču podati vse elemente razlage prava Unije, ki bi mu lahko koristili pri odločanju o zadevi, ki mu je bila predložena, ne glede na to, ali se je navedeno sodišče v svojih vprašanj nanje sklicevalo ali ne. Sodišče mora iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, in zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe izluščiti elemente tega prava, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora (glej v tem smislu sodbi z dne 12. decembra 1990, SARPP, C‑241/89, EU:C:1990:459, točka 8, in z dne 15. julija 2021, DocMorris, C‑190/20, EU:C:2021:609, točka 23 in navedena sodna praksa).

35

V obravnavanem primeru je treba za koristen odgovor predložitvenemu sodišču preučiti, ali pravica do odškodnine, kakršna je ta, ki jo uveljavljajo tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, lahko temelji na Uredbi št. 785/2004, katere cilj je v skladu s členom 1(1) te uredbe „uvesti minimalne zahteve glede zavarovanja za letalske prevoznike in operaterje v zvezi s potniki, prtljago, tovorom in tretjimi osebami“.

36

Pojem „letalski prevoznik“ je v členu 3(a) Uredbe št. 785/2004 opredeljen kot „podjetje za zračni prevoz z veljavno operativno licenco“. Člen 3(c) te uredbe pa pojem „letalski operater“ opredeljuje „kot pravno ali fizično osebo, ki ni letalski prevoznik in stalno dejansko odloča o uporabi ali operacijah zrakoplova“ in natančneje določa, da „je letalski operater pravna ali fizična oseba, na ime katere je zrakoplov registriran, razen če ta oseba ne dokaže, da je operater neka druga oseba“.

37

V skladu s členom 2(1) Uredbe št. 785/2004 se ta uredba „uporablja za vse letalske prevoznike in vse operaterje, ki letijo v ali iz države članice ali uporabljajo zračni prostor znotraj ali nad ozemljem države članice, za katero velja Pogodba“. Na podlagi člena 4(1) in (3) te uredbe morajo ti letalski prevozniki in ti operaterji „zavarovati svojo odgovornost, specifično za letalstvo, do potnikov, prtljage, tovora in tretjih oseb“. Za tako odgovornost veljajo mednarodne konvencije, katerih podpisnice so države članice in/ali Unija, zakonodaja Unije in nacionalne zakonodaje držav članic.

38

Vendar člen 2(2)(a) Uredbe št. 785/2004 s področja uporabe te uredbe izključuje „državne zrakoplove“ iz člena 3(b) Čikaške konvencije. Člen 3(a) te konvencije določa, da se ta „uporablja samo za civilne zrakoplove in se ne uporablja za državne zrakoplove“. Ta člen 3(b) natančneje določa, da se „[z]rakoplovi, ki se uporabljajo v vojaških, carinskih ali policijskih službah, […] štejejo za državne zrakoplove“.

39

V obravnavanem primeru je iz prvega vprašanja razvidno, da je helikopter, katerega padec je povzročil smrt NK, „državni helikopter, ki ga uporablja policijska služba“, in da je bil ta helikopter na podlagi dveh aktov slovaškega prava dodeljen specializiranemu usposabljanju pripadnikov gasilsko reševalne službe.

40

Iz tega sledi, da za operaterja takega zrakoplova ne veljajo zahteve, ki jih Uredba št. 785/2004 nalaga na področju zavarovanja glede potnikov, prtljage, tovora in tretjih oseb v skladu s členom 4(1) te uredbe. V teh okoliščinah razlaga pojmov „potnik“ in „člani letalske ali kabinske posadke“ v smislu člena 3(g) navedene uredbe ni potrebna.

41

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba povezane določbe člena 1(1), člena 2(2)(a) in člena 4(1) Uredbe št. 785/2004 razlagati tako, da ne morejo biti podlaga za pravico do odškodnine v korist pravnih naslednikov osebe, ki je med sodelovanjem pri specializiranem usposabljanju pripadnikov gasilsko reševalne službe, opravljenem na vojaškem območju letališča države članice, umrla zaradi padca helikopterja, ki ga uporablja policijska služba, medtem ko je bila pripeta na vlečno vrv, povezano s tem helikopterjem, ki je „državni zrakoplov“.

42

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo: