–

za KBC Verzekeringen NV B. Maes, advocaat,

–

za P&V Verzekeringen CVBA J. Verbist, advocaat,

–

za belgijsko vlado S. Baeyens, P. Cottin in C. Pochet, agenti,

–

za nemško vlado J. Möller, P. Busche in M. Hellmann, agenti,

–

za finsko vlado M. Pere, agentka,

–

za Evropsko komisijo A. Nijenhuis in H. Tserepa-Lacombe, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1, točka 1, Direktive 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (UL 2009, L 263, str. 11).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med zavarovalnico KBC Verzekeringen NV (v nadaljevanju: KBC) in zavarovalnico P&V Verzekeringen CVBA (v nadaljevanju: P&V) glede morebitne pravice zavarovalnice, ki sklepa zavarovanja za nezgode pri delu in ki je na podlagi subrogacije vstopila v pravice kolesarja, ki je vozil na kolesu s pomožnim motorjem, do odškodnine od zavarovalnice, ki je sklenila zavarovanje za civilno odgovornost voznika avtomobila, udeleženega v nesreči, v kateri je ta kolesar umrl.

3

V uvodni izjavi 2 Direktive 2009/103 je navedeno:

„Zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (avtomobilsko zavarovanje) je posebnega pomena za evropske državljane […].“

4

Člen 1 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„Za namene te direktive:

[…]“

5

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Obvezno zavarovanje vozil“, v prvem odstavku določa:

„Vsaka država članica […] sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki so običajno na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem.“

6

Člen 13 iste direktive, naslovljen „Izključitvene določbe“, v odstavku 1 določa:

„Vsaka država članica sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev[,] da se vsi zakonski predpisi ali pogodbene določbe, ki jih vsebuje zavarovalna polica, izdana v skladu s členom 3[,] štejejo za neveljavne glede odškodninskih zahtevkov tretjih oseb, ki so bili oškodovanci nesreče in, ki [oškodovanci nesreče, kadar ti predpisi ali določbe] izključujejo iz zavarovanja uporabo ali vožnjo:

[…]

[…]“

7

24. novembra 2021 je bila sprejeta Direktiva (EU) 2021/2118 Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2009/103 (UL 2021, L 430, str. 1). Direktiva 2021/2118 med drugim spreminja člen 1, točka 1, Direktive 2009/103. V skladu s členom 2 Direktive 2021/2118 se bo ta sprememba uporabljala od 23. decembra 2023.

8

Člen 1 wet betreffende de verplichte aansprakelijkheidsverzekering inzake motorrijtuigen (zakon o obveznem zavarovanju odgovornosti za motorna vozila) z dne 21. novembra 1989 (Belgisch Staatsblad z dne 8. decembra 1989, str. 20122) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon z dne 21. novembra 1989), med drugim vsebuje to opredelitev:

„Za namene tega zakona:

motorna vozila: pomenijo vozila, ki so namenjena za potovanje po kopnem in jih poganja mehanska moč, vendar ne vozijo po tirih; vse, kar je priključeno na vozilo, se šteje za del vozila.

Priklopniki, ki so izdelani posebej za priključitev na motorno vozilo, da bi se z njimi prevažale osebe ali stvari, in ki jih določi kralj, se štejejo za motorna vozila. Kralj lahko z odlokom, ki ga obravnava svet ministrov, določi, katera prevozna sredstva spadajo v okvir opredelitve motornega vozila.“

9

Člen 29a tega zakona v odstavkih od 1 do 3 določa:

„1.   V primeru prometne nesreče, v kateri je bilo udeleženo eno ali več motornih vozil […], razen materialne škode in škode, ki ju je utrpel voznik vsakega udeleženega motornega vozila, vso škodo, ki je nastala oškodovancem in njihovim pravnim naslednikom ter je posledica telesnih poškodb ali smrti […], solidarno povrne zavarovalnica, ki v skladu s tem zakonom krije odgovornost lastnika, voznika ali imetnika motornega vozila. Ta določba se uporablja, tudi če je voznik škodo povzročil namerno.

[…]

2.   Voznik motornega vozila in njegovi pravni nasledniki se ne morejo sklicevati na ta člen, razen če je voznik pravni naslednik oškodovanca, ki ni bil voznik, in pod pogojem, da škode ni povzročil namerno.

3.   Motorno vozilo je vsako vozilo iz člena 1 tega zakona, razen motornih invalidskih vozičkov, ki jih upravlja invalidna oseba.“

10

Osebo BV (v nadaljevanju: oškodovanec), ki se je po javni cesti vozila s kolesom s pomožnim motorjem, je 14. oktobra 2017 povozilo vozilo, zavarovano pri zavarovalnici KBC na podlagi zakona z dne 21. novembra 1989. Oškodovanec je bil hudo poškodovan in je 11. aprila 2018 umrl. Ker je ta nesreča za tega oškodovanca pomenila „nezgodo na poti na delovno mesto ali nazaj“, je družba P&V, zavarovalnica njegovega delodajalca za nezgode pri delu, izplačala odškodnino ter na podlagi subrogacije vstopila v njegove pravice in pravice njegovih pravnih naslednikov.

11

Zavarovalnica P&V je zoper zavarovalnico KBC vložila tožbo pri politierechtbank West-Vlaanderen, afdeling Brugge (sodišče za prekrške za Zahodno Flandrijo, oddelek Brugge, Belgija), da bi dobila nadomestilo za svoje stroške na podlagi člena 29a zakona z dne 21. novembra 1989. Zavarovalnica KBC je vložila nasprotno tožbo, s katero je od zavarovalnice P&V zahtevala povračilo neupravičeno izplačanega denarnega zneska. Zavarovalnica P&V je v obrambo, sklicujoč se na ta člen 29a, trdila, da za oškodovanca ni mogoče šteti, da je bil voznik motornega vozila.

12

To sodišče je s sodbo z dne 24. oktobra 2019 ugotovilo, da voznik zadevnega vozila ni odgovoren za zadevno nesrečo, da pa mora zavarovalnica KBC na podlagi navedenega člena 29a vseeno plačati odškodnino oškodovancu in zavarovačnici P&V, ki je na podlagi subrogacije vstopila v pravice tega oškodovanca, ker ta ni bil voznik motornega vozila in je torej upravičen do odškodnine na podlagi tega člena.

13

Zavarovalnica KBC je zoper to sodbo vložila pritožbo pri rechtbank van eerste aanleg West-Vlaanderen, afdeling Brugge (sodišče prve stopnje v Zahodni Flandriji, oddelek Brugge, Belgija). Zavarovalnica P&V je vložila nasprotno pritožbo.

14

To sodišče je v sodbi z dne 20. maja 2021 ugotovilo, da je glavna pritožba neutemeljena, nasprotna pritožba pa utemeljena. V zvezi z uporabo člena 29a zakona z dne 21. novembra 1989 je med drugim navedlo, da pojem „motorno vozilo“ iz tega člena ustreza pojmu „vozilo“ iz člena 1, točka 1, Direktive 2009/103. Navedlo je, da pojem „mehanska moč“ ni opredeljen niti v tem zakonu niti v tej direktivi, vendar je ugotovilo, da je ta pojem vseeno izrecen in da je treba izraz „ki jih poganja mehanska moč“ razumeti tako, da pomeni, da je motorno vozilo vozilo, ki ga je mogoče premikati brez mišičnega napora. Iz tega je sklepalo, da kolo ni motorno vozilo v smislu navedenega zakona, če ima pomožni motor, vendar mehanska moč sama po sebi ne more začeti premikati kolesa ali ga obdržati v gibanju.

15

Navedeno sodišče je glede na informacije, ki jih je predložil proizvajalec zadevnega kolesa s pomožnim motorjem, ugotovilo, da motor tega kolesa zagotavlja le podporo pri poganjanju pedal, vključno s funkcijo „boost“ tega motorja, in da je to funkcijo mogoče aktivirati šele po uporabi mišične sile, bodisi s poganjanjem pedal, hojo ob kolesu ali potiskanjem kolesa. Iz tega je sklepalo, da oškodovanec ni bil voznik motornega vozila v smislu člena 1 zakona z dne 21. novembra 1989 in da lahko zahteva odškodnino na podlagi člena 29a tega zakona kot „ranljivi udeleženec v cestnem prometu“, prav tako pa tudi zavarovalnica za nezgode pri delu, ki je vstopila v pravice tega oškodovanca.

16

Zavarovalnica KBC je zoper sodbo, navedeno v točki 14 te sodbe, vložila kasacijsko pritožbo pri Hof van Cassatie (kasacijsko sodišče, Belgija), ki je predložitveno sodišče. Zavarovalnica KBC pred tem sodiščem med drugim navaja, da opredelitev pojma „motorno vozilo“ iz člena 1 navedenega zakona ustreza opredelitvi pojma „vozilo“ iz člena 1, točka 1, Direktive 2009/103. Iz tega sklepa, da je treba belgijsko pravo razlagati v skladu s to direktivo.

17

Kar zadeva vsebino, zavarovalnica KBC trdi, da ker se v členu 1 zakona z dne 21. novembra 1989 ne razlikuje med vozili, namenjenimi za potovanje po kopnem, ki jih poganja izključno mehanska moč, in tistimi, ki jih lahko poganja tudi mehanska moč, so s področja uporabe tega zakona izključena le vozila, ki jih poganja izključno mišična moč. Iz tega sklepa, da je rechtbank van eerste aanleg West-Vlaanderen, afdeling Brugge (sodišče prve stopnje Zahodne Flandrije, oddelek Brugge), napačno razlagalo pojem „motorno vozilo“ ter je kršilo člena 1 in 29a navedenega zakona in zlasti člen 1, točka 1, Direktive 2009/103.

18

Predložitveno sodišče trdi, da rešitev spora, o katerem odloča, zahteva razlago pojma „vozilo“ v smislu člena 1, točka 1, Direktive 2009/103.

19

V teh okoliščinah je Hof van Cassatie (kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je člen 1, točka 1, Direktive [2009/103], kot se je uporabljala pred spremembo z Direktivo [2021/2118], v kateri je ‚vozilo‘ opredeljeno kot ‚motorno vozilo, ki je namenjeno za potovanje po kopnem in ga poganja mehanska moč, vendar ne vozi po tirih, in priklopnik, s prikolico ali brez‘, treba razumeti tako, da električno kolo (‚speed pedelec‘ (kolo z močnim pomožnim elektromotorjem, ki lahko doseže hitrost do 45 km/h)), katerega motor zagotavlja le pomoč pogonu na pedala, tako da se kolo ne more premikati samostojno, brez mišične moči, ampak zgolj z uporabo moči motorja in mišične moči, ter električno kolo, ki je opremljeno s funkcijo ‚boost‘, prek katere kolo s pritiskom na gumb ‚boost‘ pospeši brez poganjanja do hitrosti 20 km/h, pri katerem pa je vendarle potrebna mišična moč, da je to funkcijo mogoče uporabiti, nista vozili v smislu te direktive?“

20

Nemška vlada izpodbija dopustnost tega predloga za sprejetje predhodne odločbe, ker iz njega ni razvidno, zakaj je zahtevana razlaga prava Unije upoštevna za rešitev spora o glavni stvari. Ta spor naj bi spadal izključno v okvir nacionalnega prava na področju odgovornosti za škodo, ki naj ne bi bilo harmonizirano s pravom Unije, iz spisa pa naj ne bi bilo razvidno, da se določbe prava Unije uporabljajo v nacionalnem pravu.

21

Opozoriti je treba, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v okviru sodelovanja med njim in nacionalnimi sodišči, uvedenega s členom 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Zato Sodišče, kadar se vprašanja, ki jih zastavi nacionalno sodišče, nanašajo na veljavnost pravila prava Unije, načeloma mora odločiti (sodbi z dne 16. junija 2015, Gauweiler in drugi, C‑62/14, EU:C:2015:400, točka 24 in navedena sodna praksa, in z dne 28. oktobra 2020, Pegaso in Sistemi di Sicurezza, C‑521/18, EU:C:2020:867, točka 26 in navedena sodna praksa).

22

Iz tega sledi, da za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko odločanje o predlogu nacionalnega sodišča zavrne samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Evropske unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodbi z dne 16. junija 2015, Gauweiler in drugi, C‑62/14, EU:C:2015:400, točka 24 in navedena sodna praksa, in z dne 28. oktobra 2020, Pegaso in Sistemi di Sicurezza, C‑521/18, EU:C:2020:867, točka 26 in navedena sodna praksa).

23

Poleg tega je Sodišče že večkrat razsodilo, da je obveznost zavarovanja civilne odgovornosti za kritje škode, povzročene tretjim osebam z motornim vozilom, ločena od obsega odškodnine za to škodo iz naslova civilne odgovornosti zavarovanca. Medtem ko je namreč prva opredeljena in zagotovljena z ureditvijo Unije, drugega v bistvenem ureja nacionalno pravo (sodbi z dne 23. oktobra 2012, Marques Almeida, C‑300/10, EU:C:2012:656, točka 28, in z dne 30. marca 2023, AR in drugi (Neposredni zahtevek proti zavarovatelju), C‑618/21, EU:C:2023:278, točka 42 in navedena sodna praksa).

24

Tako namen ureditve Unije ni harmonizacija ureditev držav članic na področju civilne odgovornosti in te države v sedanjem stanju prava Unije lahko prosto določajo ureditev civilne odgovornosti, ki se uporablja za nesreče, ki so nastale pri uporabi motornih vozil (glej v tem smislu sodbi z dne 23. oktobra 2012, Marques Almeida, C‑300/10, EU:C:2012:656, točka 29, in z dne 30. marca 2023, AR in drugi (Neposredni zahtevek proti zavarovatelju), C‑618/21, EU:C:2023:278, točka 43 in navedena sodna praksa).

25

Zato lahko države članice v sedanjem stanju prava Unije v okviru svojih sistemov civilne odgovornosti načeloma prosto opredelijo zlasti škodo, ki jo povzročijo motorna vozila in jo je treba povrniti, obseg odškodnine za to škodo in osebe, ki so do navedene odškodnine upravičene (glej v tem smislu sodbi z dne 24. oktobra 2013, Drozdovs, C‑277/12, EU:C:2013:685, točka 32, in z dne 30. marca 2023, AR in drugi (Neposredni zahtevek proti zavarovatelju), C‑618/21, EU:C:2023:278, točka 22 in navedena sodna praksa).

26

Kadar pa se je treba v skladu s pravom države članice za razlago določbe, ki spada na neharmonizirano področje, sklicevati na pojem prava Unije, obstaja nedvomen interes Unije za to, da se zaradi izogibanja razlikam pri razlagi v prihodnosti pojem, ki je prevzet iz prava Unije, razlaga enotno, ne glede na okoliščine, v katerih se uporablja (glej po analogiji sodbi z dne 24. oktobra 2019, Belgische Staat, C‑469/18 in C‑470/18, EU:C:2019:895, točka 22, in z dne 27. aprila 2023, Banca A (Uporaba Direktive o združitvah v notranjem položaju), C‑827/21, EU:C:2023:355, točka 44).

27

V obravnavani zadevi se vprašanje za predhodno odločanje ne nanaša na tematiko, navedeno v točki 25 te sodbe. Natančneje, predložitveno sodišče z njim Sodišča ne sprašuje, ali ima oškodovanec, kot je ta iz postopka v glavni stvari, pravico do odškodnine na podlagi Direktive 2009/103, temveč Sodišče sprašuje le o obsegu pojma „vozilo“ iz člena 1, točka 1, te direktive.

28

Čeprav so pojasnila predložitvenega sodišča glede povezave med nacionalno zakonodajo, ki se uporablja, in to določbo Direktive 2009/103 – povezava, ki jo morajo nacionalna sodišča Sodišču pojasniti na podlagi člena 94(c) njegovega poslovnika – sicer skopa, pa to sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe vseeno navaja, da je za rešitev spora, o katerem odloča, potrebna razlaga tega pojma. Iz tega predloga je tudi razvidno, da po mnenju navedenega sodišča opredelitev pojma „motorna vozila“ iz člena 1 zakona z dne 21. novembra 1989 ustreza opredelitvi „vozilo“ iz navedene določbe Direktive 2009/103.

29

Poleg tega ima Sodišče na eni strani na voljo vse dejanske in pravne elemente, potrebne za to, da lahko koristno odgovori na zastavljeno vprašanje, na drugi strani pa ni nobenega dvoma o resničnosti spora o glavni stvari in o tem, da to vprašanje ni hipotetično.

30

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je zadevni predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

31

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1, točka 1, Direktive 2009/103 razlagati tako, da kolo, katerega električni motor zagotavlja le pomoč pri poganjanju pedal in ki ima funkcijo, ki mu omogoča pospešitev do hitrosti 20 km/h brez poganjanja pedal, vendar je to funkcijo mogoče aktivirati šele po uporabi mišične sile, pomeni „vozilo“ v smislu te določbe.

32

Pri razlagi določbe prava Unije je treba upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je.

33

V zvezi z besedilom člena 1, točka 1, Direktive 2009/103 je treba opozoriti, da ta določba določa, da v tej direktivi pojem „vozilo“ pomeni „motorno vozilo, ki je namenjeno za potovanje po kopnem in ga poganja mehanska moč, vendar ne vozi po tirih, in priklopnik, s prikolico ali brez“. Zato se ta pojem v skladu z običajnim pomenom teh izrazov v vsakdanjem jeziku v delu, v katerem se nanaša na „motorno vozilo“, nujno nanaša na napravo, zasnovano za premikanje po kopnem z uporabo sile, ki jo proizvede stroj, in ne z uporabo človeške ali živalske sile, z izjemo vozil, ki vozijo po tirih.

34

Čeprav tako iz besedila člena 1, točka 1, Direktive 2009/103 izhaja, da pojem „vozilo“ v smislu te določbe zajema le vozila, namenjena za potovanje po kopnem, ki jih poganja mehanska moč, razen tistih, ki vozijo po tirih, to besedilo samo po sebi ne omogoča odgovora na zastavljeno vprašanje, saj ne vsebuje navedbe, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, ali mora imeti taka mehanska moč izključno vlogo pri premikanju zadevnega vozila.

35

Različice tega člena 1, točka 1, zlasti v francoskem, italijanskem, nizozemskem in portugalskem jeziku, bi bilo namreč v delu, v katerem se v zvezi z mehansko močjo sklicujejo na to, da ta „lahko“ poganja zadevna vozila, mogoče razumeti tako, da določajo, da so „vozila“ v smislu te določbe ne samo vozila, ki jih poganja izključno mehanska moč, ampak tudi tista, ki se lahko premikajo iz drugih razlogov. Vendar je besedilo navedene določbe v drugih jezikovnih različicah, zlasti v španskem, nemškem, grškem, angleškem in litovskem jeziku, drugačno, tako da te določbe ni mogoče razlagati v tem smislu.

36

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pa je treba določbe prava Unije razlagati in uporabljati enotno, ob upoštevanju različic v vseh jezikih Unije. V primeru razhajanj med različnimi jezikovnimi različicami besedila prava Unije je treba zadevno določbo razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je (sodbi z dne 8. decembra 2005, Jyske Finans, C‑280/04, EU:C:2005:753, točka 31, in z dne 21. decembra 2021, Trapeza Peiraios, C‑243/20, EU:C:2021:1045, točka 32).

37

Tako je treba v zvezi s splošno sistematiko Direktive 2009/103 navesti, prvič, da se v skladu z uvodno izjavo 2 te direktive obveznost „zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil“, ki jo določa navedena direktiva, nanaša na „avtomobilsko zavarovanje“, kar je izraz, ki se v vsakdanjem jeziku tradicionalno nanaša na zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi naprav, kot so motorna kolesa, avtomobili in tovornjaki, ki se, razen če ne delujejo, premikajo izključno z mehansko močjo.

38

Drugič, člen 13(1)(b) Direktive 2009/103 določa, da vsaka država članica sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da se za namene uporabe člena 3 te direktive vsi zakonski predpisi ali pogodbene določbe, ki jih vsebuje zavarovalna polica, izdana v skladu s tem členom 3, štejejo za neveljavne v zvezi z odškodninskimi zahtevki tretjih oseb, ki so oškodovanci nesreče, kadar ti predpisi ali določbe izključujejo uporabo ali vožnjo vozil s strani oseb, ki nimajo dovoljenja za vožnjo zadevnega vozila. Iz besedila člena 4(1) Direktive 2006/126/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o vozniških dovoljenjih (UL 2006, L 403, str. 18) pa je razvidno, da se nacionalno vozniško dovoljenje načeloma izda le za vožnjo vozil na lastni pogon, razen tirnih vozil.

39

Glede ciljev, ki jim sledi Direktiva 2009/103, je treba opozoriti, da je njen namen zagotoviti prosto gibanje tako vozil, ki so običajno na ozemlju Evropske unije, kot tudi oseb, ki se z njimi vozijo, in zagotoviti, da bodo oškodovanci nesreč, ki jih povzročijo ta vozila, enako obravnavani ne glede na to, kje v Uniji se je nesreča zgodila, ter zagotoviti varstvo oškodovancev v nesrečah, ki jih povzročijo motorna vozila, pri čemer si je zakonodajalec Unije stalno prizadeval za izpolnitev in krepitev tega cilja varstva oškodovancev (glej v tem smislu sodbi z dne 20. junija 2019, Línea Directa Aseguradora, C‑100/18, EU:C:2019:517, točke 33, 34 in 46 ter navedena sodna praksa, in z dne 20. maja 2021, K. S. (Stroški vleke poškodovanega vozila), C‑707/19, EU:C:2021:405, točka 27).

40

Naprave, ki jih ne poganja izključno mehanska moč in ki se torej ne morejo premikati po kopnem brez uporabe mišične moči, kot je kolo s pomožnim motorjem iz postopka v glavni stvari, ki lahko poleg tega brez poganjanja pedal pospeši do hitrosti 20 km/h, pa niso take, da bi tretjim osebam lahko povzročile tako resne ali obsežne telesne poškodbe oziroma materialno škodo, kot jih lahko povzročijo motorna kolesa, avtomobili, tovornjaki ali druga vozila, ki se premikajo po kopnem in jih poganja izključno mehanska moč, saj lahko zadnjenavedena vozila dosežejo določeno hitrost, ki je občutno višja od hitrosti, ki jo lahko dosežejo take naprave, in se še vedno večinoma uporabljajo za promet. Cilj varstva oškodovancev prometnih nesreč, ki jih povzročijo motorna vozila, ki mu sledi Direktiva 2009/103, torej ne zahteva, da morajo biti take naprave zajete s pojmom „vozilo“ v smislu člena 1(1) te direktive.

41

Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1, točka 1, Direktive 2009/103 razlagati tako, da kolo, katerega električni motor zagotavlja le pomoč pri poganjanju pedal in ki ima funkcijo, ki mu omogoča pospešitev do hitrosti 20 km/h brez poganjanja pedal, vendar je to funkcijo mogoče aktivirati šele po uporabi mišične sile, ne pomeni „vozila“ v smislu te določbe.

42

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Člen 1, točka 1, Direktive 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti

je treba razlagati tako, da

kolo, katerega električni motor zagotavlja le pomoč pri poganjanju pedal in ki ima funkcijo, ki mu omogoča pospešitev do hitrosti 20 km/h brez poganjanja pedal, vendar je to funkcijo mogoče aktivirati šele po uporabi mišične sile, ne pomeni „vozila“ v smislu te določbe.