–

za Towarzystwo Ubezpieczeń Ż S.A. A. Ciechowicz‑Jaworska in B. Ślażyński, radcy prawni,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za češko vlado S. Šindelková, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z G. Santinijem, avvocato dello stato,

–

za Evropsko komisijo S. L. Kalėda in N. Ruiz García, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 5 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 2, str. 288, in popravek, UL 2019, L 214, str. 25) ter člena 2(d) in člena 3(1) in (2) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL 2005, L 149, str. 22).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med K. D. in družbo Towarzystwo Ubezpieczeń Ż S.A. (V nadaljevanju: TUŻ) glede vračila zavarovalnih premij, vplačanih na podlagi pogodbe o skupinskem življenjskem zavarovanju, vezane na enote investicijskega sklada (v nadaljevanju: skupinska pogodba unit‑linked), h kateri je pristopila K. D.

3

Člen 5 Direktive 93/13 določa:

„Pri pogodbah, v katerih so vsi ali nekateri pogodbeni pogoji, ki so ponujeni potrošniku, pisni, morajo biti ti pogoji vedno sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku. […]“

4

Člen 36 Direktive 2002/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. novembra 2002 o življenjskem zavarovanju (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 6, str. 3), ki je bila s 1. januarjem 20016 razveljavljena in nadomeščena z Direktivo 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) (UL 2009, L 335, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2013/58/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 (UL 2013, L 341, str. 1), je v odstavku 1 določal:

„Pred sklenitvijo pogodbe o zavarovanju je treba zavarovalcu sporočiti najmanj informacije, naštete v Prilogi III(A).“

5

V uvodnih izjavah 7 in 9 Direktive 2005/29 je navedeno:

[…]

6

Člen 2 te direktive določa:

„V tej direktivi:

[…]

[…]“

7

Člen 3 navedene direktive v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Ta direktiva se uporablja za nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov, kakor je določeno v členu 5, pred, med in po poslovni transakciji v zvezi z nekim izdelkom.

2.   Ta direktiva ne posega v pogodbeno pravo in zlasti ne posega v predpise o veljavnosti, sklenitvi ali učinkih pogodb.“

8

Člen 5 iste direktive določa:

„1.   Nepoštene poslovne prakse so prepovedane.

[…]

4.   Zlasti so nepoštene tiste poslovne prakse, ki so:

[…]“

9

Člen 7 Direktive 2005/29 določa:

„1.   Poslovna praksa se šteje za zavajajočo, če v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin ter omejitev sredstva komunikacije izpusti bistvene informacije, ki jih glede na kontekst povprečni potrošnik potrebuje za sprejetje odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev, in s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel.

2.   Za zavajajočo opustitev se šteje tudi, če trgovec ob upoštevanju okoliščin, opisanih v odstavku 1, prikriva ali na nejasen, nerazumljiv, dvoumen način ali ob nepravem času navede bistvene informacije iz navedenega odstavka ali ne opredeli komercialnega namena poslovne prakse, če ta ni razviden iz konteksta in če v enem ali drugem primeru to povzroči ali bi utegnilo povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel.

[…]

5.   Zahteve po informacijah, določene s pravom Skupnosti glede tržnih komunikacij, vključno z oglaševanjem ali trženjem, katerih neizčrpni seznam je podan v Prilogi II, se štejejo za bistvene.“

10

Člen 11 te direktive v odstavku 1, prvi pododstavek, določa:

„Države članice zagotovijo, da so v interesu potrošnikov z namenom uveljavitve skladnosti z določbami te direktive na voljo ustrezna in učinkovita sredstva za boj proti nepoštenim poslovnim praksam.“

11

Člen 13 navedene direktive določa:

„Države članice določijo kazni za kršitve nacionalnih predpisov, sprejetih za uporabo te direktive, in sprejmejo vse ukrepe, potrebne za zagotovitev, da se izvršujejo. Te kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.“

12

V skladu s Prilogo II k navedeni direktivi so med informacijami, ki se štejejo za bistvene v smislu člena 7 te direktive, informacije iz člena 36(1) Direktive 2002/83.

13

Direktiva 2005/29 je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2019/2161 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. novembra 2019 (UL 2019, L 328, str. 7). Z zadnjenavedeno direktivo, katere rok za prenos se je v skladu z njenim členom 7(1) iztekel 28. novembra 2021, je bil v Direktivo 2005/29 vstavljen člen 11a, ki določa:

„1.   Potrošniki, oškodovani zaradi nepoštenih poslovnih praks, imajo dostop do sorazmernih in učinkovitih pravnih sredstev, vključno z nadomestilom za škodo, ki so jo utrpeli, in, kadar je ustrezno, znižanjem kupnine ali razdorom pogodbe. Države članice lahko določijo pogoje za uporabo in učinek teh pravnih sredstev. Države članice lahko po potrebi upoštevajo težo in naravo nepoštene poslovne prakse, škodo, ki so jo utrpeli potrošniki, in druge ustrezne okoliščine.

2.   Ta pravna sredstva ne posegajo v uporabo drugih pravnih sredstev, ki so potrošniku na voljo na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava.“

14

Direktiva 2005/29 je bila v poljsko pravo prenesena z ustawa o przeciwdziałaniu nieuczciwym praktykom rynkowym (zakon o preprečevanju nepoštenih poslovnih praks) z dne 23. avgusta 2007 (Dz. U. št. 171, pozicija 1206). Člen 12(1) tega zakona v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določa:

„V primeru nepoštene poslovne prakse lahko potrošnik, čigar interes je bil ogrožen ali kršen, zahteva:

[…]

15

K. D. je z izjavo, ki je začela učinkovati 10. januarja 2012, kot zavarovanka za obdobje petnajstih let pristopila k skupinski pogodbi unit‑linked, sklenjeni med družbo TUŻ, zavarovalnico, in banko Y kot zavarovalcem.

16

Predmet te pogodbe je bilo zbiranje in investiranje zavarovalnih premij, ki so jih mesečno plačali zavarovanci, prek investicijskega sklada, katerega kapital se je oblikoval iz teh premij. Znesek, ki ustreza navedenim premijam, je bil po preračunu v enote investicijskega sklada vložen v certifikate, ki jih je izdalo investicijsko podjetje (v nadaljevanju: sredstva skupinske pogodbe unit‑linked) in katerih vrednost je bila izračunana na podlagi indeksa.

17

V zameno se je družba TUŻ zavezala, da bo izplačala dajatve v primeru smrti ali preživetja zavarovanca po izteku zavarovalne dobe. Znesek teh dajatev ni smel biti nižji od nominalne vrednosti premij, ki jih je plačal zavarovanec, povečanih za vsako pozitivno spremembo vrednosti enot investicijskega sklada. Nasprotno pa se je družba TUŻ v primeru odpovedi zavarovalne pogodbe pred iztekom njene veljavnosti zavezala, da bo zavarovancu povrnila znesek, enak aktualizirani vrednosti njegovih enot v investicijskem skladu, zmanjšani za izstopno provizijo.

18

Za zadevno skupinsko pogodbo unit‑linked se uporabljajo splošni zavarovalni pogoji, tabela provizij in zgornjih mej premij ter pravilnik investicijskega sklada, ki predstavljajo splošne pogodbene pogoje, ki jih je pripravila družba TUŻ. V teh dokumentih niso bila določena pravila za pretvorbo mesečnih premij v enote investicijskega sklada in za vrednotenje teh enot, za vrednotenje neto sredstev tega sklada in za vrednotenje certifikatov, v katere so bila vložena ta sredstva, niti metoda izračuna vrednosti indeksa, na katerem temelji plačilo teh certifikatov. Vendar je bilo v pravilniku investicijskega sklada navedeno, da je naložba izpostavljena kreditnemu tveganju izdajatelja navedenih potrdil in v primeru predčasnega odstopa od navedene pogodbe tveganju izgube dela plačanih premij.

19

Trženje skupinske pogodbe unit‑linked pri potrošnikih je izvajala in vodila banka Y, ki je za posredovanje prejela provizijo od družbe TUŻ. Čeprav banka Y ni sodelovala pri oblikovanju zavarovalnega produkta, ki ga je v celoti oblikovala družba TUŻ, je usposabljala svoje uslužbence, zadolžene za ponujanje tega produkta, in za to pripravila učno gradivo, ki ga je družba TUŻ odobrila.

20

V obravnavani zadevi je K. D. k zadevni skupinski pogodbi unit‑linked pristopila prek uslužbenca banke Y, ki ji je po navedbah K. D. zadevni zavarovalni produkt predstavil kot naložbeni produkt z jamstvom za vplačani kapital po izteku veljavnosti te pogodbe. Ponudba za pristop je temeljila na splošnih zavarovalnih pogojih in pravilniku investicijskega sklada, ki ju je pripravila družba TUŻ in ki ju je uslužbenec banke Y. izročil K. D.

21

Potem ko se je K. D. seznanila s tem, da je bila vrednost njenih enot premoženja v investicijskem skladu precej nižja od zneska zavarovalnih premij, ki jih je plačala, je z dopisom z dne 4. aprila 2017 odstopila od zavarovalne pogodbe in od družbe TUŻ zahtevala, naj ji vrne vse vplačane premije. Družba TUŻ je z dopisom z dne 25. aprila 2017 to zahtevo zavrnila.

22

K. D. je s tožbo, vloženo 10. januarja 2018 pri Sąd Rejonowy dla Warszawy‑Woli w Warszawie (okrožno sodišče v Varšavi – Wola, Poljska), ki je predložitveno sodišče, predlagala, naj se družbi TUŻ naloži, da ji plača znesek, ki v bistvu ustreza razliki med odkupno vrednostjo zavarovalne pogodbe na dan njenega prenehanja, ki je po odbitku stroškov likvidacije znašala približno tretjino zavarovalnih premij, ki jih je K. D. plačala, in vsemi vplačanimi premijami.

23

K. D. v utemeljitev te tožbe navaja več tožbenih razlogov, ki se med drugim nanašajo na neveljavnost njene izjave o pristopu k skupinski pogodbi unit‑linked in uporabo nepoštene poslovne prakse družbe TUŻ, in sicer prodajo produktov, ki niso prilagojeni potrebam potrošnika, in predložitev zavajajočih informacij ob njenem pristopu k tej pogodbi. K. D. v utemeljitev teh tožbenih razlogov v bistvu trdi, da splošni pogodbeni pogoji navedene pogodbe vsebujejo nejasne, nenatančne in torej zavajajoče določbe, ki potrošniku ne omogočajo, da bi ugotovil naravo in sestavo predlaganega zavarovalnega produkta ter z njim povezana tveganja.

24

Družba TUŻ trdi, da se domnevno nepoštene prakse, ki jih zatrjuje K. D., nanašajo na postopek prodaje zavarovalnega produkta, ki naj bi ga banka Y v okviru svoje gospodarske dejavnosti izvajala za svoj račun in v svojem imenu. Poleg tega družba TUŻ trdi, da je izpolnila svojo obveznost zagotovitve informacij, saj so bile vse informacije v zvezi z navedenim zavarovalnim produktom navedene v dokumentih, ki jih je K. D. prejela ob pristopu k skupinski pogodbi unit‑linked.

25

V teh okoliščinah se predložitveno sodišče sprašuje o razlagi več določb Direktive 2005/29 in Direktive 93/13, da bi rešilo spor, o katerem odloča. Prvič, poudarja, da se v skladu z jezikovno razlago člena 3(1) Direktive 2005/29 v povezavi z njeno uvodno izjavo 7 pojem „nepoštena poslovna praksa“ v smislu te direktive nanaša le na okoliščine, povezane s sklenitvijo pogodbe in predstavitvijo izdelka potrošniku, ne pa na predhodno fazo, povezano s samim oblikovanjem izdelka in določitvijo vsebine tipske zavarovalne pogodbe.

26

Vendar je treba po mnenju predložitvenega sodišča upoštevati posebnosti tristranskega pravnega razmerja, kot je to iz postopka v glavni stvari. V takem razmerju naj bi ponudba zavarovalnega produkta, ki ga je zasnovala zavarovalnica in ga je distribuiral zavarovalec, temeljila na tipski zavarovalni pogodbi, ki jo je določila ta zavarovalnica in ki naj bi določala obseg obveznosti te zavarovalnice in potrošnika.

27

Če taka tipska pogodba ni razumljiva, ker povprečnemu potrošniku ne omogoča, da bi ugotovil bistvene značilnosti ponujenega zavarovalnega produkta, naj bi bilo mogoče pojem „nepoštena poslovna praksa“ razlagati tudi tako, da se nanaša na ravnanje trgovca, ki je, čeprav ni sodeloval pri prodaji tega produkta, sestavil zavajajočo tipsko pogodbo, ki je podlaga prodajne ponudbe, ki jo je pripravil in potrošnikom ponudil drug trgovec.

28

Drugič, če je tako, se postavlja tudi vprašanje, ali je trgovec, odgovoren za to nepošteno poslovno prakso, tisti, ki je pripravil zavajajočo tipsko zavarovalno pogodbo, ali tisti, ki je potrošniku predstavil izdelek, ki temelji na tej tipski pogodbi, in je neposredno odgovoren za dajanje izdelka na trg, ali pa je treba šteti, da sta za tako prakso odgovorna oba trgovca.

29

V zvezi s tem predložitveno sodišče opozarja, da glede na to, da je zavarovalec pooblaščen za ponujanje pristopa k skupinski pogodbi unit‑linked in za to prejme provizijo zavarovalnice, in da pojem „trgovec“ v smislu člena 2(b) Direktive 2005/29 pomeni tudi vsakogar, ki deluje v imenu in za račun trgovca, bi bila lahko oba subjekta odgovorna.

30

Tretjič, predložitveno sodišče dvomi o združljivosti člena 12(1), točka 4, zakona o preprečevanju nepoštenih poslovnih praks z Direktivo 2005/29. Ta določba, kot jo razlagajo poljska sodišča, naj bi namreč omogočala, da se zahteva razveljavitev pogodbe, sklenjene zaradi nepoštene poslovne prakse.

31

Iz člena 3(2) Direktive 2005/29 pa naj bi izhajalo, da ugotovitev nepoštenosti poslovne prakse ne vpliva neposredno na veljavnost pogodbe. Poleg tega naj bi iz člena 13 te direktive izhajalo, da morajo biti kazni, ki jih države članice določijo za kršitve določb nacionalnega prava, s katerimi je bila ta prenesena, učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Te kazni bi bilo zato treba določiti ob upoštevanju pravila o razmejitvi iz člena 3(2) navedene direktive.

32

Po mnenju predložitvenega sodišča Direktiva 2005/29 ne more biti podlaga za ugotovitev neveljavnosti pogodbe. Iz tega naj bi sledilo, da določba nacionalnega prava, s katero je bila prenesena ta direktiva in ki določa razveljavitev pogodbe, sklenjene zaradi nepoštene poslovne prakse, pomeni nesorazmerno kazen. Zakonodajalec Unije naj bi šele z Direktivo 2019/2161 določil možnost, da se izjemoma zahteva razveljavitev tako sklenjene pogodbe, tako da je v Direktivo 2005/29 vstavil nov člen 11a po začetku veljavnosti člena 12(1), točka 4, zakona o preprečevanju nepoštenih poslovnih praks.

33

Četrtič, če Direktiva 2005/29 nasprotuje temu, da se nepoštena poslovna praksa sankcionira z razveljavitvijo navedene pogodbe tako kot v poljskem pravu, se predložitveno sodišče sprašuje, ali je člen 5 Direktive 93/13 ustrezna pravna podlaga za uveljavljanje take razveljavitve.

34

V zvezi s tem predložitveno sodišče meni, da uporaba nerazumljive in nejasne tipske zavarovalne pogodbe, ki potrošniku ne omogoča, da bi razumel bistvene značilnosti ponujenega izdelka niti razdelitve in obsega naložbenega tveganja, ki ga nosi, krši obveznost sestave pogodbenih pogojev v jasnem in razumljivem jeziku, določeno v členu 5 Direktive 93/13. Taka ugotovitev bi lahko pod nekaterimi pogoji nacionalnim sodiščem omogočala, da nekatere pogoje take tipske pogodbe razveljavijo zaradi njihove nepoštenosti v smislu člena 3(1) te direktive.

35

V teh okoliščinah je Sąd Rejonowy dla Warszawy‑Woli w Warszawie (okrožno sodišče v Varšavi – Wola) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

36

S sklepom predsednika Sodišča z dne 28. decembra 2021 je bil postopek v tej zadevi na podlagi člena 55(1)(b) Poslovnika Sodišča prekinjen do razglasitve sodbe v združenih zadevah C‑143/20 in C‑213/20, A in drugi (Zavarovalne pogodbe „unit‑linked“).

37

S sklepom predsednika Sodišča z dne 25. februarja 2022, je bila sodba z dne 24. februarja 2022, A in drugi (Zavarovalne pogodbe unit‑linked) (C‑143/20 in C‑213/20, EU:C:2022:118), vročena predložitvenemu sodišču, da bi to pojasnilo, ali vztraja pri predlogu za sprejetje predhodne odločbe.

38

Predložitveno sodišče je z elektronskim sporočilom z dne 6. maja 2022 Sodišče obvestilo, da vztraja pri svojem predlogu. Zato je bilo odločeno, da se postopek v tej zadevi nadaljuje.

39

Družba TUŻ dvomi o dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe, pri čemer trdi, da za rešitev spora o glavni stvari odgovor na postavljena vprašanja ni potreben. Po eni strani naj bi namreč družba TUŻ priznala in 25. novembra 2020 na račun K. D. nakazala znesek terjatve, ki ga je ta zahtevala, tako da naj bi spor o glavni stvari postal brezpredmeten. Po drugi strani naj bi sodna praksa Sodišča in nacionalnih sodišč že dala odgovor na ta vprašanja.

40

Na eni strani, v zvezi z okoliščino, da naj bi sodna praksa Sodišča že dala odgovor na vprašanja predložitvenega sodišča, zadošča opozoriti, da lahko nacionalna sodišča kljub sodni praksi Sodišča, s katero je zadevno pravno vprašanje rešeno, zadevo povsem svobodno predložijo Sodišču, če menijo, da je to primerno, ne da bi okoliščina, da so bile določbe, za katerih razlago se prosi, že razložene, Sodišče ovirala pri tem, da znova odloči, in ne da bi povzročila nedopustnost postavljenih vprašanj (sodba z dne 6. novembra 2018, Bauer in Willmeroth, C‑569/16 in C‑570/16, EU:C:2018:871, točki 21 in 22).

41

Na drugi strani, glede obstoja spora o glavni stvari sicer drži, kot izhaja iz člena 267 PDEU, da je „treba“ predhodno odločbo, za katero je zaprošeno, sprejeti, da bi se predložitvenemu sodišču omogočila „izreči sodba“ v zadevi, o kateri odloča. Tako postopek predhodnega odločanja predpostavlja zlasti, da pred nacionalnimi sodišči dejansko poteka spor, v okviru katerega se od teh sodišč zahteva, da izdajo odločbo, v kateri bo mogoče upoštevati sodbo, izdano v postopku predhodnega odločanja (glej v tem smislu sodbo z dne 24. februarja 2022, TGSS (Brezposelnost delavcev v gospodinjstvu), C‑389/20, EU:C:2022:120, točka 25 in navedena sodna praksa).

42

Vendar je v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, ki ga določa člen 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve iz postopka v glavni stvari presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma dolžno odločati (sodba z dne 24. februarja 2022, TGSS (Brezposelnost delavcev v gospodinjstvu), C‑389/20, EU:C:2022:120, točka 23 in navedena sodna praksa).

43

Iz tega sledi, da za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju nacionalnega sodišča za predhodno odločanje le, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 24. februarja 2022, TGSS (Brezposelnost delavcev v gospodinjstvu), C‑389/20, EU:C:2022:120, točka 24 in navedena sodna praksa).

44

Predložitveno sodišče je v obravnavanem primeru na vprašanje Sodišča v zvezi s tem odgovorilo, da postopek v glavni stvari še vedno poteka, da predlog tožeče stranke ni bil umaknjen in da meni, da ni razloga za zaključitev te zadeve, saj naj bi bil namen tega, da je družba TUŻ priznala terjatev, povzročiti zaključitev postopka pred njim in Sodišču preprečiti, da bi se izreklo.

45

Sodišče pa je že razsodilo, da je navedba predložitvenega sodišča, da postopek v glavni stvari še vedno poteka, za Sodišče zavezujoča in je stranke v postopku v glavni stvari načeloma ne morejo izpodbijati (glej v tem smislu sodbi z dne 27. februarja 2014, Pohotovosť, C‑470/12, EU:C:2014:101, točka 30, in z dne18. novembra 2020, DelayFix, C‑519/19, EU:C:2020:933, točka 33).

46

Poleg tega, ker niti iz spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, niti iz odgovora predložitvenega sodišča glede ohranitve njegovega predloga za sprejetje predhodne odločbe ne izhaja, da je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari umaknila tožbo ali da so bile njene zahteve v celoti izpolnjene, tako da bi spor postal brezpredmeten, ni očitno, da je problem, opisan v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, postal hipotetičen, tako da je odgovor na postavljena vprašanja še vedno potreben za rešitev navedenega spora (glej v tem smislu sodbo z dne 8. decembra 2022, Caisse régionale de Crédit mutuel de Loire‑Atlantique et du Centre Ouest, C‑600/21, EU:C:2022:970, točka 25).

47

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

48

Sodišče mora v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem iz člena 267 PDEU nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. Zato mora Sodišče po potrebi preoblikovati predložena vprašanja. Poleg tega lahko Sodišče upošteva določbe prava Unije, na katere se nacionalno sodišče v svojih vprašanjih ni sklicevalo (sodba z dne 15. julija 2021, Ministrstvo za obrambo, C‑742/19, EU:C:2021:597, točka 31).

49

Prav tako je treba opozoriti, da je Sodišče že večkrat razsodilo, da utemeljitev predhodnega odločanja ni oblikovanje posvetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih, temveč dejanska potreba po učinkoviti rešitvi spora (sodba z dne 15. junija 2021, Facebook Ireland in drugi, C‑645/19, EU:C:2021:483, točka 116 in navedena sodna praksa).

50

V obravnavanem primeru je iz predstavljenega dejanskega stanja v točki 23 te sodbe razvidno, da se spor o glavni stvari nanaša zlasti na obstoj domnevne nepoštene poslovne prakse, pri kateri zavarovalnica sestavi nejasno in nenatančno tipsko skupinsko pogodbo unit‑linked, tako da potrošnik, ki je pristopil k tej skupinski pogodbi na predlog drugega podjetja, zavarovalca iz navedene skupinske pogodbe, ne more razumeti narave in sestave predlaganega zavarovalnega produkta in z njim povezanih tveganj.

51

V teh okoliščinah predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1) Direktive 2005/29 razlagati tako, da gre za „nepošteno poslovno prakso“ v smislu te določbe, če zavarovalnica sestavi tipsko skupinsko pogodbo unit‑linked, ki potrošniku, ki je pristopil k tej skupinski pogodbi na predlog drugega podjetja, zavarovalca, ne omogoča, da bi razumel naravo in sestavo ponujenega zavarovalnega produkta in z njim povezanih tveganj. V primeru pritrdilnega odgovora predložitveno sodišče poleg tega sprašuje, ali je treba šteti, da je za to nepošteno poslovno prakso odgovorna zavarovalnica, zavarovalec ali oba trgovca skupaj.

52

V skladu s členom 3(1) Direktive 205/29 se ta direktiva uporablja za nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov, kakor je določeno v členu 5 te direktive, pred, med in po poslovni transakciji v zvezi z nekim izdelkom. V skladu s členom 5(4) navedene direktive so nepoštene poslovne prakse tiste prakse, ki so zavajajoče, kakor je določeno v njenih členih 6 in 7, ali agresivne, kakor je določeno v njenih členih 8 in 9.

53

Na prvem mestu, glede opredelitve tipske skupinske pogodbe unit‑linked – ki jo sestavi zavarovalnica – kot „poslovne prakse“ v smislu Direktive 2005/29 je treba, prvič, opozoriti, da je pojem „poslovne prakse“ v členu 2(d) te direktive opredeljen posebej široko, saj morajo biti tako opredeljene prakse na eni strani poslovne, torej jih morajo izvajati trgovci, na drugi strani pa morajo biti v neposredni povezavi s promocijo, prodajo ali dobavo izdelkov potrošnikom. V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, na eni strani, da izraz „v neposredni povezavi s prodajo izdelka“ zajema zlasti vsak ukrep, sprejet v zvezi s sklenitvijo pogodbe, saj se pojem „izdelek“ v smislu člena 2(c) navedene direktive nanaša na vsako blago ali storitev. Na drugi strani iz člena 2(b) iste direktive izhaja, da pojem „trgovec“ pomeni „vsako fizično ali pravno osebo“, ki opravlja odplačno dejavnost, če jo opravlja poklicno, tudi če to dejavnost izvaja drugo podjetje, ki deluje v imenu in/ali za račun te osebe (glej v tem smislu sodbo z dne 24. februarja 2022, A in drugi (Zavarovalne pogodbe unit‑linked), C‑143/20 in C‑213/20, EU:C:2022:118, točka 129 in navedena sodna praksa)

54

Drugič, glede uporabe takega pojma za ravnanja zavarovalnice v zvezi s pristopom potrošnikov k skupinski pogodbi unit‑linked je Sodišče že odločilo, najprej, da se z izjavo, s katero potrošnik pristopi k taki skupinski pogodbi, sklenjeni med zavarovalnico in zavarovalcem, ustvari individualna zavarovalna pogodba med to zavarovalnico in tem potrošnikom. Zavarovalec s tem, da navedenemu potrošniku ponudi, naj pristopi k navedeni skupinski pogodbi, za plačilo opravlja dejavnost zavarovalnega posredovanja v smislu Direktive 2002/92/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. decembra 2002 o zavarovalnem posredovanju (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 4, str. 330) (glej v tem smislu sodbo z dne 24. februarja 2022, A in drugi (Zavarovalne pogodbe unit‑linked), C‑143/20 in C‑213/20, EU:C:2022:118, točke 81, 87 in 88)

55

Dalje, to pomeni, da potrošnik, ki želi pristopiti k taki skupinski pogodbi unit‑linked, prejme informacije, za katere člen 36(1) Direktive 2002/83 zahteva, da se zavarovalcu posredujejo pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe (v nadaljevanju: informacije o pogodbi) (glej v tem smislu sodbo z dne 24. februarja 2022, A in drugi (Zavarovalne pogodbe unit‑linked), C‑143/20 in C‑213/20, EU:C:2022:118, točka 82).

56

V zvezi s tem je Sodišče štelo, da zavarovalni produkt v primeru skupinske pogodbe unit‑linked vsebuje naložbeni element, ki je neločljivo povezan s tem izdelkom, zato morajo te informacije o pogodbi med drugim vključevati navedbe o bistvenih značilnostih sredstev skupinske pogodbe unit‑linked. Te navedbe morajo vključevati jasen, natančen in razumljiv opis njihove ekonomske in pravne narave, vključno s splošnimi načeli, ki urejajo njihov donos, ter jasne, natančne in razumljive informacije o strukturnih tveganjih, povezanih z navedenimi sredstvi, in sicer tveganjih, ki so neločljivo povezana z njihovo naravo, in lahko neposredno vplivajo na pravice in obveznosti, ki izhajajo iz zavarovalnega razmerja, kot so tveganja, povezana z zmanjšanjem vrednosti enot investicijskega sklada, na katerega je vezana navedena pogodba, ali na kreditno tveganje izdajatelja finančnih instrumentov, ki sestavljajo ista sredstva. Nasprotno pa ni nujno, da navedene navedbe vsebujejo podroben in izčrpen opis narave in obsega vseh naložbenih tveganj, povezanih s sredstvi skupinske pogodbe unit‑linked, kot so tista, ki izhajajo iz posebnosti različnih finančnih instrumentov, ki jih sestavljajo, na katerih so utemeljene tehnične metode izračuna vrednosti indeksa, na katerem temelji plačilo teh finančnih instrumentov, in iste informacije, kot jih mora izdajatelj teh finančnih instrumentov kot ponudnik investicijskih storitev posredovati svojim strankam (glej v tem smislu sodbo z dne 24. februarja 2022, A in drugi (Zavarovalne pogodbe unit‑linked), C‑143/20 in C‑213/20, EU:C:2022:118, točke 97 in od 102 do 105).

57

Nazadnje, zavarovalnica mora te informacije sporočiti zavarovalcu in jih oblikovati jasno, natančno in razumljivo za potrošnike, da jih pozneje med postopkom pristopa k skupinski pogodbi unit‑linked posreduje potrošniku. Ta zavarovalec kot zavarovalni posrednik pa mora te informacije o pogodbi posredovati vsakemu potrošniku, preden ta pristopi k tej pogodbi, skupaj z vsemi drugimi podrobnostmi, ki bi se izkazale za potrebne glede na zahteve in potrebe tega potrošnika. Te podrobnosti je treba prilagoditi glede na kompleksnost navedene pogodbe in jih je treba oblikovati jasno in natančno ter razumljivo za navedenega potrošnika (glej v tem smislu sodbo z dne 24. februarja 2022, A in drugi (Zavarovalne pogodbe unit‑linked), C‑143/20 in C‑213/20, EU:C:2022:118, točke od 89 do 91).

58

Sodišče je poleg tega pojasnilo, da se lahko potrošniku, ki namerava pristopiti k skupinski pogodbi unit‑linked, informacije o pogodbi posredujejo z uporabo tipske pogodbe, ki jo sestavi zavarovalnica, če to pogodbo zavarovalec potrošniku izroči pred njegovim pristopom, in sicer pravočasno, da ta potrošnik ob poznavanju vseh pomembnih dejstev ozaveščeno izbere izdelek, ki najbolje ustreza njegovim potrebam (glej v tem smislu sodbo z dne 24. februarja 2022, A in drugi (Zavarovalne pogodbe unit‑linked), C‑143/20 in C‑213/20, EU:C:2022:118, točka 118).

59

Sodišče je na podlagi ugotovitev, povzetih v točkah od 53 do 58 te sodbe, v sodbi z dne 24. februarja 2022, A in drugi (Zavarovalne pogodbe unit‑linked) (C‑143/20 in C‑213/20, EU:C:2022:118, točka 130), razsodilo, da sporočanje informacij o pogodbi pred pristopom potrošnika k skupinski pogodbi na eni strani velja za zavarovalnico in zavarovalca, ki deluje kot zavarovalniški posrednik, in spada v okvir dejavnosti, ki jih ta podjetja opravljajo poklicno, na drugi strani pa je to sporočanje v neposredni povezavi s tem, da ta potrošnik sklene zavarovalno pogodbo v smislu Direktive 2002/83, tako da to sporočanje pomeni „poslovno prakso“ v smislu Direktive 2005/29.

60

Ker navedeno sporočanje – kot v obravnavanem primeru – prevzame obliko tipske pogodbe, ki je podlaga za ponudbo za pristop k skupinski pogodbi unit‑linked, ki jo ponuja zavarovatelj, je tudi sestava te tipske pogodbe s strani zavarovalnice zajeta s pojmom „poslovna praksa“ v smislu Direktive 2005/29.

61

Na drugem mestu, glede nepoštenosti poslovne prakse, pri kateri zavarovalnica sestavi nejasno in nenatančno tipsko skupinsko pogodbo unit‑linked, kar potrošniku, ki k tej pogodbi pristopi na predlog zavarovalca iz te skupinske pogodbe, ne omogoča, da bi razumel naravo in sestavo ponujenega zavarovalnega produkta ter z njim povezanih tveganj, je treba opozoriti, da iz člena 7(1) Direktive 2005/29 izhaja, da se poslovna praksa šteje za zavajajočo in torej pomeni nepošteno poslovno prakso v smislu člena 5(4) te uredbe, če sta v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin ter omejitev sredstva komunikacije izpolnjena dva pogoja. Prvič, ta praksa mora izpustiti bistvene informacije, ki jih glede na okoliščine povprečni potrošnik potrebuje za sprejetje poslovne odločitve o poslu ob poznavanju vseh pomembnih dejstev. Drugič, navedena poslovna praksa mora povzročiti ali utegne povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel (sodba z dne 24. februarja 2022, A in drugi (Zavarovalne pogodbe unit‑linked), C‑143/20 in C‑213/20, EU:C:2022:118, točka 131).

62

Poleg tega se poslovna praksa v skladu s členom 7(2) navedene direktive, če je izpolnjen drugi pogoj iz prejšnje točke, prav tako šteje za zavajajočo opustitev, če trgovec prikriva tako bistveno informacijo ali jo navede nejasno, nerazumljivo, dvoumno ali ob nepravem času (sodba z dne 24. februarja 2022, A in drugi (Zavarovalne pogodbe unit‑linked), C‑143/20 in C‑213/20, EU:C:2022:118, točka 132).

63

V zvezi s tem je Sodišče na eni strani ugotovilo, da so informacije o pogodbi iz točke 56 te sodbe bistvene informacije v smislu člena 7 Direktive 2005/29 (glej v tem smislu sodbo z dne 24. februarja 2022, A in drugi (Zavarovalne pogodbe unit‑linked), C‑143/20 in C‑213/20, EU:C:2022:118, točka 133).

64

Po drugi strani je Sodišče glede na ključni pomen sporočanja informacij o pogodbi iz navedene točke 56, da bi se potrošniku, ki želi pristopiti k skupinski pogodbi unit-linked, omogočilo, da ob poznavanju vseh pomembnih dejstev ozaveščeno izbere zavarovalni produkt, ki najbolje ustreza njegovim potrebam, štelo, da opustitev sporočanja teh informacij, njihovo prikrivanje ali dejstvo, da se predložijo nejasno, nerazumljivo, dvoumno ali ob nepravem času, lahko navedenega potrošnika vodijo k temu, da sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel (glej v tem smislu sodbo z dne 24. februarja 2022, A in drugi (Zavarovalne pogodbe unit‑linked), C‑143/20 in C‑213/20, EU:C:2022:118, točka 134).

65

Sodišče je iz tega izpeljalo, da opustitev posredovanja navedenih informacij o pogodbi potrošniku, ki želi pristopiti skupinski pogodbi unit‑linked, lahko pomeni nepošteno poslovno prakso v smislu člena 5(4) Direktive 2005/29 in, natančneje, zavajajočo opustitev v smislu člena 7 te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 24. februarja 2022, A in drugi (Zavarovalne pogodbe unit‑linked), C‑143/20 in C‑213/20, EU:C:2022:118, točka 135).

66

Če so, na eni strani, informacije o pogodbi potrošniku, ki želi pristopiti k tej pogodbi, sporočene z uporabo tipske pogodbe, ki jo sestavi zavarovalnica, in, na drugi strani, če so v tej tipski pogodbi informacije o pogodbi, navedene v točki 56 te sodbe, izpuščene, prikrite ali so sporočene nejasno, nerazumljivo ali dvoumno, tako da ta pogodba potrošniku ne omogoča, da bi razumel naravo in sestavo ponujenega zavarovalnega produkta ter z njim povezanih tveganj, in tako ob poznavanju vseh pomembnih dejstev ozaveščeno izbral zavarovalni produkt, ki najbolj ustreza njegovim potrebam, je to poslovno prakso mogoče opredeliti kot zavajajočo opustitev v smislu člena 7 te direktive in zato na podlagi člena 5(4) te direktive pomeni nepošteno poslovno prakso.

67

Iz zgoraj navedenega torej izhaja, da to, da zavarovalnica sestavi tipsko skupinsko pogodbo unit‑linked, ki potrošniku ne omogoča, da bi razumel naravo in sestavo ponujenega zavarovalnega produkta ter z njim povezanih tveganj, lahko pomeni „nepošteno poslovno prakso“ v smislu člena 3(1) Direktive 2005/29, s pridržkom preverjanj, ki jih morajo nacionalna sodišča opraviti v zvezi s vprašanjem, ali so izpolnjeni pogoji, navedeni v prejšnji točki te sodbe.

68

Na tretjem in zadnjem mestu, glede pripisa odgovornosti za tako nepošteno poslovno prakso zavarovalnici, zavarovalcu ali obema tema trgovcema, je Sodišče že razsodilo, da je glede na opredelitev pojma „trgovec“ iz člena 2(b) Direktive 2005/29, na katero je bilo opozorjeno v točki 53 te sodbe, to direktivo mogoče uporabiti v položaju, v katerem poslovne prakse gospodarskega subjekta izvaja drugo podjetje, ki ravna v imenu in/ali za račun tega gospodarskega subjekta, tako da bi bilo v nekaterih primerih določbe navedene direktive mogoče uveljavljati tako proti navedenemu gospodarskemu subjektu kot proti temu podjetju, če oba zadnjenavedena ustrezata opredelitvi pojma „trgovec“.

69

V obravnavanem primeru zlasti iz ugotovitev, navedenih v točkah 54, 57 in 59 te sodbe, po eni strani izhaja, da v okviru postopka pristopa potrošnikov k skupinski pogodbi unit‑linked tako zavarovalnica kot zavarovalec ustrezata opredelitvi trgovca v smislu Direktive 2005/29. Po drugi strani sta oba trgovca posamično odgovorna za pravilno izpolnitev obveznosti sporočitve informacij pred sklenitvijo pogodbe, ki jo določa člen 36(1) Direktive 2002/83, do potrošnika, ki pristopi k tej skupinski pogodbi unit‑linked, za tisti del te obveznosti, ki ga mora izpolniti posamezni trgovec.

70

Če je nepoštena poslovna praksa to, da je zavarovalnica zavajajoče sestavila tipsko skupinsko pogodbo unit‑linked, ki je bila potrošniku posredovana pravočasno pred njegovim pristopom k tej skupinski pogodbi, je treba to podjetje načeloma šteti za odgovorno za tako prakso.

71

To ne vpliva na morebitno odgovornost zavarovatelja iz naslova drugih nepoštenih poslovnih praks, neposredno povezanih s postopkom pristopa potrošnika k skupinski pogodbi unit‑linked, kot so tiste, ki bi lahko izhajale iz dejstva, da zavarovatelj ni predložil dodatnih posebnih informacij v smislu točke 57 te sodbe, zlasti v zvezi s finančnimi vidiki naložb v zavarovalni produkt in z njim povezanimi tveganji, ki jih mora to podjetje kot zavarovalni posrednik v smislu Direktive 2002/92 posredovati potrošniku, ali iz dejstva, da zavarovatelj ni spoštoval roka za posredovanje tipske skupinske pogodbe unit‑linked potrošniku v smislu točke 58 te sodbe.

72

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1) Direktive 2005/29 razlagati tako, da to, da zavarovalnica sestavi tipsko skupinsko pogodbo unit‑linked, ki potrošniku, ki je pristopil k tej skupinski pogodbi na predlog drugega podjetja, zavarovalca, ne omogoča, da bi razumel naravo in sestavo ponujenega zavarovalnega produkta in z njim povezanih tveganj, lahko pomeni „nepošteno poslovno prakso“ v smislu te določbe in da je treba to zavarovalnico šteti za odgovorno za to nepošteno poslovno prakso.

73

Iz predložitvene odločbe, kakor je povzeta v točkah od 30 do 32 te sodbe, je razvidno, da želi predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je glede na člen 3(2) Direktive 2005/29, iz katerega naj bi izhajalo, da ugotovitev nepoštenosti poslovne prakse neposredno ne vpliva na veljavnost pogodbe, razlago poljskega prava, ki potrošniku priznava pravico zahtevati razveljavitev pogodbe, sklenjene zaradi nepoštene poslovne prakse, mogoče šteti za sorazmeren ukrep kaznovanja v smislu člena 13 te direktive.

74

V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 48 te sodbe, je treba šteti, da to sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(2) Direktive 2005/29 v povezavi s členom 13 te direktive razlagati tako, da nasprotuje razlagi nacionalnega prava, ki potrošniku, ki je sklenil pogodbo zaradi nepoštene poslovne prakse trgovca, priznava pravico zahtevati razveljavitev te pogodbe.

75

Za odgovor na navedeno vprašanje je treba najprej ugotoviti, ali člen 3(2) te direktive nasprotuje temu, da države članice potrošnikom priznajo tako pravico kot kazen za obstoj nepoštene poslovne prakse, nato pa, če je odgovor nikalen, ugotoviti, ali je razveljavitev pogodbe mogoče šteti za učinkovit, sorazmeren in odvračilen ukrep kaznovanja v smislu člena 13 navedene direktive.

76

Na prvem mestu, v zvezi z razlago člena 3(2) navedene direktive je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njeno sobesedilo in cilje, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je (sodba z dne 26. aprila 2022, Landespolizeidirektion Steiermark (Najdaljše trajanje nadzora na notranjih mejah), C‑368/20 in C‑369/20, EU:C:2022:298, točka 56).

77

Prvič, iz besedila te določbe je razvidno, da je veljavnost pogodb, ker splošni vidiki pogodbenega prava niso harmonizirani na ravni Unije, urejena z nacionalnim pravom (glej v tem smislu sodbo z dne 3. februarja 2021, Stichting Waternet, C‑922/19, EU:C:2021:91, točki 42 in 45).

78

Drugič, glede sobesedila, v katero je umeščena navedena določba, je po eni strani v uvodni izjavi 9 Direktive 2005/29 jasno navedeno, da ta direktiva ne posega niti v nacionalna pravila o pogodbenem pravu niti v individualne tožbe posameznikov, oškodovanih zaradi nepoštene poslovne prakse.

79

Po drugi strani je Sodišče razsodilo, da ta direktiva v členu 5(1) določa zgolj, da so nepoštene poslovne prakse „prepovedane“ in da torej državam članicam pušča polje proste presoje glede izbire nacionalnih ukrepov za boj proti tem praksam v skladu s členoma 11 in 13 te direktive, če so ti ukrepi ustrezni in učinkoviti ter če so tako določene kazni učinkovite, sorazmerne in odvračilne (sodba z dne 19. septembra 2018, Bankia, C‑109/17, EU:C:2018:735, točka 31 in navedena sodna praksa).

80

Sodišče je pojasnilo, da člen 11 od držav članic zahteva zgolj to, da zagotovijo, da so na voljo ustrezna in učinkovita sredstva za boj proti navedenim praksam, pri čemer pa so ta sredstva lahko sodni postopek proti takim praksam, katerega namen je prenehanje teh praks (glej v tem smislu sodbo z dne 19. septembra 2018, Bankia, C‑109/17, EU:C:2018:735, točka 42).

81

Tretjič, cilj Direktive 2005/29 je zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov in za to v interesu potrošnikov zagotoviti učinkovit boj proti nepoštenim poslovnim praksam (glej v tem smislu sodbo z dne 16. aprila 2015, UPC Magyarország, C‑388/13, EU:C:2015:225, točki 32 in 51).

82

Iz jezikovne, sistematične in teleološke razlage člena 3(2) Direktive 2005/29 torej izhaja, da ta določba ne nasprotuje temu, da države članice potrošniku, ki je sklenil pogodbo zaradi nepoštene poslovne prakse, podelijo pravico, da zahteva razveljavitev te pogodbe, če je tak ukrep kaznovanja učinkovit, sorazmeren in odvračilen v smislu člena 13 te direktive.

83

Te razlage ne omaje okoliščina, da je bil z Direktivo 2019/2161 v Direktivo 2005/29 vstavljen nov člen 11a, ki v odstavku 1 določa, da imajo „potrošniki, oškodovani zaradi nepoštenih poslovnih praks, […] dostop do sorazmernih in učinkovitih pravnih sredstev, vključno z nadomestilom za škodo, ki so jo utrpeli, in, kadar je ustrezno, […] razdorom pogodbe“, pri čemer je v odstavku 2 pojasnjeno, da to „ne poseg[a] v uporabo drugih pravnih sredstev, ki so potrošniku na voljo na podlagi […] nacionalnega prava.

84

Poleg tega, da se je rok za prenos Direktive 2019/2161 iztekel 28. novembra 2021, tako da ta člen 11a ni upošteven za razlago člena 3(2) in člena 13 Direktive 2005/29 v tej zadevi, njegova vključitev v Direktivo 2005/29 namreč vsekakor le potrjuje, da so države članice lahko določile in še vedno lahko določijo druga pravna sredstva v korist potrošnikov, oškodovanih zaradi nepoštenih poslovnih praks, med katerimi so tudi tista, ki določajo pravico potrošnika, da zahteva razveljavitev pogodbe, sklenjene zaradi take prakse.

85

Na drugem mestu, v zvezi z učinkovitostjo, sorazmernostjo in odvračilnostjo – v smislu člena 13 te direktive – ukrepa kaznovanja, s katerim se pogodba razveljavi, je Sodišče na eni strani poudarilo, da so le nacionalna sodišča pristojna, da ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve, o kateri odločajo, presodijo, ali je sistem sankcij za trgovce, ki uporabljajo nepoštene poslovne prakse, ki ga države članice določijo v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 79 te sodbe, v skladu z zahtevami te direktive in, natančneje, načelom sorazmernosti (glej v tem smislu sodbo z dne 16. aprila 2015, UPC Magyarország, C‑388/13, EU:C:2015:225, točki 58 in 59, in po analogiji sodbo z dne 5. marca 2020, OPR‑Finance, C‑679/18, EU:C:2020:167, točka 27).

86

Na drugi strani je Sodišče, da bi zagotovilo pojasnila, ki nacionalna sodišča usmerjajo pri taki presoji, menilo, da pravna posledica ničnosti pogodbe načeloma izpolnjuje zahteve po učinkovitosti, sorazmernosti in odvračilnosti, ki jih določa določba, ki je podobna členu 13 Direktive 2005/29 (glej v tem smislu sodbo z dne 5. marca 2020, OPR‑Finance, C‑679/18, EU:C:2020:167, točke 25, 26, 29 in 30 ter navedena sodna praksa).

87

V tem okviru je treba tudi opozoriti, da je Sodišče glede poslovnih praks, povezanih s pristopom potrošnikov k skupinskim pogodbam unit‑linked, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, razsodilo, da Direktiva 2002/83 sicer ne zahteva, da se šteje, da nepravilna izpolnitev obveznosti sporočitve informacij pred sklenitvijo pogodbe, ki jo določa člen 36(1) te direktive, povzroči ničnost ali neveljavnost skupinske pogodbe unit‑linked ali izjave o pristopu k tej pogodbi, vendar so nacionalna sodišča kljub temu dolžna presoditi, ali ob upoštevanju bistvenega pomena, ki ga imajo informacije o pogodbi iz točke 56 te sodbe pri oblikovanju volje potrošnika, da k tej pogodbi pristopi, nepravilna izpolnitev te obveznosti sporočanja informacij lahko vpliva na to, da privoli, da se bo vezal z navedeno pogodbo (glej v tem smislu sodbo z dne 24. februarja 2022, A in drugi (Zavarovalne pogodbe unit‑linked), C‑143/20 in C‑213/20, EU:C:2022:118, točki 125 in 125).

88

V teh okoliščinah je videti, da je pravica potrošnika, da zahteva razveljavitev pogodbe, ki je bila sklenjena zaradi nepoštene poslovne prakse, pri kateri je bila tipska skupinska pogodba unit‑linked sestavljena tako, da temu potrošniku ne omogoča, da bi razumel naravo in sestavo zavarovalnega produkta in z njim povezanih tveganj, učinkovita, sorazmerna in odvračilna kazen v smislu člena 13 Direktive 2005/29, kar pa mora vsekakor preveriti predložitveno sodišče ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin primera.

89

Ob upoštevanju vseh navedenih preudarkov je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(2) Direktive 2005/29 v povezavi s členom 13 te direktive razlagati tako, da ne nasprotuje razlagi nacionalnega prava, ki potrošniku, ki je pogodbo sklenil zaradi nepoštene poslovne prakse trgovca, daje pravico, da zahteva razveljavitev te pogodbe.

90

Četrto vprašanje je bilo postavljeno le za primer pritrdilnega odgovora na tretje vprašanje. Glede na odgovor na tretje vprašanje nanj torej ni treba odgovoriti.

91

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo: