–

za Fractal Insolvenţă SPRL kot stečajno upraviteljico družbe Groenland Poultry SRL A. Rusu, avocat,

–

za Agenţia de Plăţi şi Intervenţie pentru Agricultură – Centrul Judeţean Dâmboviţa C. A. Gârleanu, agentka,

–

za romunsko vlado R. Antonie, E. Gane in O.-C. Ichim, agentke,

–

za grško vlado E. E. Krompa, E. Leftheriotou in M. Tassopoulou, agentke,

–

za Evropsko komisijo T. Isacu de Groot in A. Sauka, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 44(2)(a) in člena 47(1) Uredbe Komisije (ES) št. 1974/2006 z dne 15. decembra 2006 o podrobnih pravilih glede uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (UL 2006, L 368, str. 15), kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 679/2011 z dne 14. julija 2011 (UL 2011, L 185, str. 57) (v nadaljevanju: Uredba št. 1974/2006).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Fractal Insolvenţă SPRL kot stečajno upraviteljico družbe Groenland Poultry SRL in Agenţia de Plăţi şi Intervenţie pentru Agricultură – Centrul Judeţean Dâmboviţa (agencija za plačila in intervencije v kmetijstvu – pokrajinski center v Dâmboviți, Romunija) (v nadaljevanju: APIA) v zvezi s sklepi navedene agencije, s katerimi je bilo družbi Groenland Poultry naloženo, naj zaradi prenehanja opravljanja kmetijskih dejavnosti vrne vse pomoči, dodeljene v petletnem obdobju obveznosti te družbe za dobro počutje živali.

3

Uredba Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (UL 2005, L 277, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 74/2009 z dne 19. januarja 2009 (UL 2009, L 30, str. 100) (v nadaljevanju: Uredba št. 1698/2005), je bila razveljavljena z Uredbo (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 (UL 2013, L 347, str. 487). Vendar se je v skladu s členom 88 Uredbe št. 1305/2013 Uredba št. 1698/2005 še naprej uporabljala za operacije, ki so se izvajale v skladu s programi, ki jih je Evropska komisija na podlagi te uredbe odobrila pred 1. januarjem 2014.

4

Člen 36(a)(v) Uredbe št. 1698/2005 je določal, da se podpora iz oddelka za izboljšanje okolja in podeželja nanaša na ukrepe, ki so namenjeni trajnostni rabi kmetijskih zemljišč in vključujejo plačila za dobro počutje živali.

5

Člen 40 navedene uredbe je določal:

„1.   Plačila za dobro počutje živali iz člena 36(a)(v) se dodelijo kmetom, ki prostovoljno prevzamejo te obveznosti.

2.   Plačila za dobro počutje živali se nanašajo samo na tiste obveznosti, ki presegajo ustrezne obvezne standarde ter drug[e] ustrezn[e] obvezn[e] zahtev[e], ki so določene v nacionalni zakonodaji in se opredelijo v programu.

Te obveznosti se praviloma prevzamejo za obdobje od petih do sedmih let. […]

3.   Plačila se dodelijo letno za kritje dodatnih stroškov in izpada dohodka, ki so posledica sprejetih obveznosti. Po potrebi lahko krijejo tudi poslovne stroške.

Podpora ne sme presegati najvišjega zneska iz Prilog[e] I.“

6

Člen 74(1) Uredbe št. 1698/2005 je določal:

„Z namenom zagotavljanja učinkovite zaščite finančnih interesov Skupnosti, države članice sprejmejo vse [zakone in druge predpise].“

7

Uredba št. 1974/2006 je bila razveljavljena z Delegirano uredbo Komisije (EU) št. 807/2014 z dne 11. marca 2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in o uvedbi prehodnih določb (UL 2014, L 227, str. 1). Vendar se v skladu s členom 19 Delegirane uredbe št. 807/2014 Uredba št. 1974/2006 še naprej uporablja za dejavnosti, ki se izvajajo v skladu s programi, ki jih je Evropska komisija odobrila na podlagi Uredbe št. 1698/2005 pred 1. januarjem 2014.

8

Člen 1(1) Uredbe št. 1974/2006 je določal:

„Ta uredba določa podrobna pravila za uporabo Uredbe (ES) št. 1698/2005 v zvezi z načeli in splošnimi pravili za podporo za razvoj podeželja, posebnimi in skupnimi določbami za ukrepe za razvoj podeželja ter upravičenostjo in upravnimi določbami, z izjemo določb o nadzoru.“

9

Člen 44 Uredbe št. 1974/2006 je določal:

„1.   Če se v obdobju, za katerega je bila prevzeta obveznost kot pogoj za odobritev pomoči, na drugo osebo prenese celotno kmetijsko gospodarstvo upravičenca ali le njegov del, ta druga oseba lahko prevzame obveznost za preostanek obdobja. Če oseba obveznosti ne prevzame, upravičenec povrne izplačano pomoč.

2.   Države članice se lahko odločijo, da ne bodo zahtevale povračila iz odstavka 1 v naslednjih primerih:

3.   Države članice lahko sprejmejo posebne ukrepe za zagotovitev, da v primeru manjših sprememb razmer na kmetijskem gospodarstvu uporaba odstavka 1 ne povzroči neustreznih rezultatov glede prevzete obveznosti.

Zmanjšanje površine gospodarstva do 10 % površine iz obveznosti se šteje za majhno spremembo za namene prvega pododstavka.“

10

Člen 47 te uredbe je določal:

„1.   Države članice lahko priznavajo, še zlasti, naslednje kategorije višje sile ali izrednih okoliščin, v katerih ne bodo zahtevale delnega ali celotnega povračila pomoči, ki jo je upravičenec prejel:

2.   O primerih višje sile ali izrednih okoliščin mora upravičenec ali njegova pooblaščena oseba pisno obvestiti pristojni organ in predložiti ustrezne dokaze v 10 delovnih dneh od dneva, ko je upravičenec oziroma njegova pooblaščena oseba to zmožna storiti.“

11

Uredba Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja (UL 2011, L 25, str. 8) je bila z učinkom od 1. januarja 2015 razveljavljena z Delegirano uredbo Komisije (EU) št. 640/2014 z dne 11. marca 2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta glede integriranega administrativnega in kontrolnega sistema, pogojev za zavrnitev ali ukinitev plačil in za upravne kazni, ki se uporabljajo za neposredna plačila, podporo za razvoj podeželja in navzkrižno skladnost (UL 2014, L 181, str. 48). Vendar se v skladu s členom 43 Delegirane uredbe št. 640/2014 Uredba št. 65/2011 še naprej uporablja za zahtevke za plačilo in vloge za dodelitev podpore, ki se nanašajo na leto 2014 in prejšnja leta.

12

Člen 18 Uredbe št. 65/2011 je določal:

„1.   Zahtevana pomoč se zniža ali zavrne, če niso izpolnjene naslednje obveznosti in upoštevana naslednja merila:

V primeru večletnih obveznosti se znižanja pomoči, izključitve in povračila uporabljajo tudi za zneske, ki so bili za zadevno obveznost plačani že v preteklih letih.

2.   Država članica izterja podporo in/ali jo zavrne ali določi znesek znižanja pomoči zlasti na podlagi resnosti, obsega in stalnosti ugotovljenega neizpolnjevanja.

[…]“.

13

Člen 8 Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 809/2014 z dne 17. julija 2014 o pravilih za uporabo Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom, ukrepi za razvoj podeželja in navzkrižno skladnostjo (UL 2014, L 227, str. 69) določa:

„1.   V tem členu:

2.   Če je kmetijsko gospodarstvo v celoti preneseno z enega upravičenca na drugega po vložitvi vloge za pomoč, vloge za podporo ali zahtevka za plačilo in preden so izpolnjeni vsi pogoji za odobritev pomoči ali podpore, se prenosniku ne odobri pomoč ali podpora v zvezi s prenesenim kmetijskim gospodarstvom.

3.   Pomoč, za katero zaprosi prenosnik, ali plačilo, ki ga zahteva, se prevzemniku odobri, kadar:

4.   Ko prevzemnik obvesti pristojni organ in zahteva plačilo pomoči in/ali podpore v skladu z odstavkom 3(a):

[…]“.

14

V skladu s členom 76 Izvedbene uredbe št. 809/2014 se ta uporablja za vloge za pomoč, vloge za podporo ali zahtevke za plačilo, ki se nanašajo na leta zahtevkov ali premijska obdobja od 1. januarja 2015 dalje.

15

Člen 17 ordonanță de urgență a Guvernului nr. 66/2011 privind prevenirea, constatarea și sancționarea neregulilor apărute în obținerea și utilizarea fondurilor europene și/sau a fondurilor publice naționale aferente acestora (nujna uredba vlade št. 66/2011 o preprečevanju, ugotavljanju in sankcioniranju nepravilnosti pri prejemu in uporabi evropskih sredstev in/ali s tem povezanih nacionalnih javnih sredstev) z dne 29. junija 2011 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 461, z dne 30. junija 2011) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določa:

„Kakršen koli ukrep za ugotovitev nepravilnosti in izračun proračunskih terjatev, ki izhajajo iz take nepravilnosti, se opravi v skladu z načelom sorazmernosti, pri čemer se upoštevajo narava in teža ugotovljene nepravilnosti ter njen obseg in finančne posledice.“

16

Člen 30(1) ordonanța de urgență a Guvernului nr. 3/2015 pentru aprobarea schemelor de plăți care se aplică în agricultură în perioada 2015–2020 și pentru modificarea art. 2 din Legea nr. 36/1991 privind societățile agricole și alte forme de asociere în agricultură (nujna uredba vlade št. 3/2015 o odobritvi shem plačil, ki se uporabljajo v kmetijstvu za obdobje med letoma 2015 in 2020, in o spremembi člena 2 zakona št. 36/1991 o kmetijskih družbah in drugih oblikah združevanja na področju kmetijstva) z dne 18. marca 2015 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 191, z dne 23. marca 2015) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določa:

„Pri financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike so lahko ‚višja sila‘ ali ‚izredne okoliščine‘ priznane predvsem v naslednjih primerih:

[…]

(f) razlastitev celotnega ali velikega dela kmetijskega gospodarstva, če te razlastitve ni bilo mogoče pričakovati na dan predložitve vloge.“

17

Člen 31 te uredbe določa:

„1.   O primerih višje sile in izrednih okoliščin se APIA pisno obvesti v 15 delovnih dneh od dneva, ko je upravičenec oziroma njegova pooblaščena oseba to zmožna storiti, pri čemer se predložijo dokazi o nastopu okoliščin iz člena 30(1).

2.   Če upravičenec oziroma njegova pooblaščena oseba prekorači rok iz odstavka 1, se obvestilo ne upošteva.“

18

Družba Avicola Crevedia SA, ki upravlja klavnico za perutnino, je z vlogo za pomoč, vloženo pri agenciji APIA 18. januarja 2013, na podlagi člena 40 Uredbe št. 1698/2005 prostovoljno prevzela obveznost za dobro počutje živali za obdobje petih let.

19

V petletnem obdobju te obveznosti je bilo kmetijsko gospodarstvo iz postopka v glavni stvari v celoti preneseno najprej na družbo Abator Avicola Crevedia SRL, ki je navedeno obveznost prevzela 15. novembra 2013, nato pa na družbo Groenland Poultry, ki je prav tako prevzela isto obveznost in jo 2. aprila 2015 registrirala pri agenciji APIA.

20

Za to je družba Groenland Poultry 30. marca 2015 sklenila dve pogodbi. Na eni strani je sklenila pogodbo o prenosu kmetijskega gospodarstva in prevzemu obveznosti z družbo Abator Avicola Crevedia, ki se je odpovedala plačilu pomoči, za katero je 13. novembra prejšnjega leta vložila vlogo pri agenciji APIA, medtem ko se je družba Groenland Poultry zavezala, da bo spoštovala obveznosti, ki jih je podpisala družba Abator Avicola Crevedia v vlogi za pomoč, in da bo predložila dokazila o izpolnjevanju pogojev za upravičenost za pridobitev pomoči.

21

Na drugi strani je družba Groenland Poultry z družbo Agroli Group SRL, v zvezi s katero je bil 6. marca 2014 uveden postopek v primeru insolventnosti, sklenila petletno pogodbo o najemu prostorov in proizvodne opreme navedenega kmetijskega gospodarstva, ki so bili v lasti te družbe, pri čemer je bil določen odložilni pogoj v korist najemodajalca, v skladu s katerim je moral navedeno pogodbo odobriti odbor upnikov navedene družbe v okviru tega postopka.

22

Agencija APIA je s sklepom o plačilu z dne 4. decembra 2015 družbi Groenland Poultry na podlagi vloge z dne 13. novembra 2014 izplačala znesek 1.506.915,86 romunskih levov (RON) (približno 337.000 EUR). Agencija APIA je družbi Groenland Poultry na podlagi njenih zahtevkov za plačilo, vloženih in spremenjenih 13. novembra 2015 in 15. junija 2016, 5. oktobra 2016 plačala še znesek 850.673,62 RON (približno 190.000 EUR) ter 29. marca 2017 s sklepom o vnaprejšnjem plačilu znesek 375.941,35 RON (približno 82.000 EUR).

23

Ker družba Groenland Poultry za peto leto, v katerem so veljale obveznosti, ni vložila zahtevka za plačilo, je agencija APIA nanjo naslovila obvestilo o nevložitvi zahtevka. Stečajna upraviteljica družbe Groenland Poultry je agencijo APIA 18. aprila 2017 obvestila, da je ta družba v stečajnem postopku.

24

Agencija APIA je 21. aprila 2017 izdala štiri zapisnike na podlagi člena 8 Izvedbene uredbe (EU) št. 809/2014, s katerimi je ugotovila nepravilnosti in določila proračunske terjatve ter odredila, naj se od družbe Groenland Poultry izterjajo zneski v višini 6.940.168,72 RON (približno 1.527.000 EUR), 4.562.717,78 RON (približno 1.004.000 EUR), 1.506.915,86 RON oziroma 850.673,62 RON iz naslova od prvega do četrtega leta obveznosti, ker navedena družba, ki je bila v stečajnem postopku, ni več opravljala dejavnosti in zato ni mogla dokazati nadaljnjega izpolnjevanja te petletne obveznosti.

25

Potem ko je agencija APIA zavrnila upravne pritožbe, ki jih je družba Groenland Poultry vložila zoper navedene zapisnike, je ta družba pri Tribunalul București (okrožno sodišče v Bukarešti, Romunija) vložila tožbo za odpravo sklepov agencije APIA o zavrnitvi, pri čemer je zatrjevala, da je bila v položaju, v katerem leta 2017 ni mogla še naprej izpolnjevati obveznosti zaradi „razlastitve“ v smislu člena 47(1)(c) Uredbe št. 1974/2006 ali okoliščine, ki jo je mogoče z njo izenačiti, to je obvestila najemodajalca z dne 26. julija 2016 o neizpolnitvi odložilnega pogoja iz pogodbe o najemu skupaj z zahtevo, naj zapusti prostore, kot posledice uvedbe stečajnega postopka zoper družbo Agroli Group z dne 9. maja 2016. Družba Groenland Poultry je poleg tega trdila, da se uporablja člen 44(2)(a) te uredbe, in se sklicevala na kršitev načela sorazmernosti.

26

To sodišče je s sodbo z dne 26. oktobra 2018 tožbo zavrnilo. Najprej je štelo, da je družba Groenland Poultry v skladu s členom 44 Uredbe št. 1974/2006 in členom 8 Izvedbene uredbe št. 809/2014 pridobila pravice in prevzela obveznosti prenosnika, s tem pa implicitno tudi posledice neizpolnjevanja pogojev za upravičenost za pridobitev zadevne pomoči. Dalje, navedeno sodišče je štelo, da se člen 47(1)(c) Uredbe št. 1974/2006 v obravnavanem primeru ne uporablja, ker okoliščine, na katere se je družba Groenland Poultry sklicevala za oprostitev obveznosti, ne pomenijo razlastitve, ki v nacionalnem pravu ustreza državnemu odvzemu premoženja zaradi javne koristi, niti niso bile nepredvidljive na datum prevzema obveznosti. Poleg obvestilo o teh okoliščinah ni bilo predloženo v roku, določenem v členu 47(2) te uredbe. Nazadnje, načelo sorazmernosti naj bi bilo spoštovano. Isto sodišče je ob sklicevanju na člen 44(2)(a) Uredbe št. 1974/2006 poudarilo, da pogoj v zvezi z nezmožnostjo prevzema obveznosti ni dokazan in da je agencija APIA ravnala v mejah proste presoje iz tega člena.

27

Predložitveno sodišče, Curtea de Apel Bucureşti (pritožbeno sodišče v Bukarešti, Romunija), pri katerem je družba Groenland Poultry vložila pritožbo zoper to sodbo in ki odloča na zadnji stopnji, navaja, da je iz jezikovne razlage člena 47(1) te uredbe razvidno, da seznam primerov „višje sile ali izrednih okoliščin“ iz te določbe ni izčrpen in da pojmov „višja sila“ in „izjemne okoliščine“, ker ni napoteno na nacionalno pravo, ni mogoče opredeliti s sklicevanjem na to pravo. To sodišče pa se sprašuje, ali v obravnavanem primeru dejstvo, da je bil proti najemodajalcu ob sklenitvi pogodbe o najemu uveden postopek v primeru insolventnosti, nasprotuje uporabi navedene določbe, pri čemer ugotavlja, da agencija APIA ni menila, da to dejstvo pomeni oviro za prenos kmetijskega gospodarstva in plačilo pomoči družbi Groenland Poultry.

28

Navedeno sodišče se poleg tega sprašuje, kako je treba razlagati člen 44(1) in (2)(a) navedene uredbe z vidika načela sorazmernosti v okoliščinah, da je agencija APIA družbi Groenland Poultry naložila obveznost povračila celotnega zneska v višini 14.236.417,32 RON (približno 2.900.000 EUR), čeprav je ta dejansko prejela le znesek 2.658.185,04 RON (približno 540.000 EUR) in je bila razlika med tema zneskoma plačana predhodnima upravičencema za prvi dve leti petletne obveznosti. Poleg tega naj bi bila ta obveznost izpolnjena v prvih štirih letih, do prenehanja dejavnosti družbe Groenland Poultry v zadnjem letu navedene obveznosti pa naj bi prišlo iz razlogov, neodvisnih od njene volje.

29

Nazadnje, predložitveno sodišče navaja, da se zdi, da morajo za izpolnitev pogoja, da „naslednik ne more prevzeti obveznosti“ iz te določbe upravičenci predložiti dokaze, ne pa zgolj abstraktni dokaz, da ni nobenega zainteresiranega naslednika. V zvezi s tem to sodišče pojasnjuje, da je družba Groenland Poultry predložila dokaze, da je bila družba Vitall SRL pripravljena prevzeti isto obveznost, vendar kljub dogovoru odbora upnikov družbe Agroli Group za najem prostorov iz postopka v glavni stvari ni dobila veterinarsko-sanitarnih dovoljenj, potrebnih za nadaljevanje kmetijske dejavnosti.

30

V teh okoliščinah je Curtea de Apel București (višje sodišče v Bukarešti) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

31

Agencija APIA in romunska vlada prerekata dopustnost prvega vprašanja, ker naj se člen 47(1) Uredbe št. 1974/2006, na katerega se nanaša to vprašanje, ne bi uporabljal za spor o glavni stvari. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe naj bi namreč izhajalo, da družba Groenland Poultry agencije APIA o obstoju okoliščin, ki pomenijo primere višje sile ali izrednih okoliščin, ni obvestila v roku, določenem v členu 47(2) te uredbe.

32

V skladu z ustaljeno sodno prakso je v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, ki ga določa člen 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Zato je Sodišče, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma dolžno odločiti. Iz tega sledi, da za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju nacionalnega sodišča za predhodno odločanje samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 21. marca 2023, Mercedes-Benz Group (Odgovornost proizvajalcev vozil, opremljenih z odklopnimi napravami), C‑100/21, EU:C:2023:229, točki 52 in 53 ter navedena sodna praksa).

33

V obravnavanem primeru je predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe navedlo, da je razlaga člena 47(1) Uredbe št. 1974/2006 potrebna za odločitev o pritožbi, ki je bila pri njem vložena zoper sodbo Tribunalul Bucureşti (okrožno sodišče v Bukarešti), navedeno v točki 26 te sodbe. Iz tega predloga pa je razvidno, da čeprav po mnenju tega sodišča družba Groenland Poultry agencije APIA o okoliščinah, ki pomenijo primere višje sile ali izrednih okoliščine, ni obvestila v roku iz člena 47(2) te uredbe, kar ta družba izpodbija, navedeno sodišče prav tako meni, da se člen 47(1) navedene uredbe ne uporablja za spor o glavni stvari, ker okoliščine, na katere se sklicuje navedena družba, ne pomenijo razlastitve v smislu te določbe.

34

Ni torej očitno, da razlaga navedene določbe nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari ali da je problem iz postopka v glavni stvari hipotetičen.

35

Iz tega izhaja, da je prvo vprašanje dopustno.

36

Najprej, iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da družba Groenland Poultry večletne obveznosti za dobro počutje živali ni mogla nadaljevati do izteka, ker je družba Agroli Group po stečaju odpovedala pogodbo o najemu iz postopka v glavni stvari. Iz tega predloga je razvidno tudi, da je bil ob sklenitvi te pogodbe o najemu v zvezi z družbo Agroli Group že začet postopek v primeru insolventnosti, zaradi česar je za navedeno pogodbo veljal odložilni pogoj iz točke 21 te sodbe, ki je tej družbi omogočil njeno odpoved.

37

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 47(1) Uredbe št. 1974/2006 razlagati tako, da izguba pravice do uporabe premoženja v najemu zaradi odpovedi pogodbe o najemu tega premoženja po stečaju najemodajalca, ki je bil ob sklenitvi te pogodbe v postopku v primeru insolventnosti, pomeni „višjo silo ali izredne okoliščine“ v smislu te določbe.

38

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da navedena določba ne vsebuje izčrpnega seznama dogodkov, ki bi lahko pomenili primer višje sile ali izrednih okoliščin, kot je razvidno iz izraza „zlasti“ iz te določbe.

39

Poleg tega je v skladu s sodno prakso Sodišča višja sila vsak dogodek, ki je posledica neobičajnih in nepredvidljivih okoliščin zunaj nadzora gospodarskega subjekta, ki se jim ta ni mogel izogniti kljub vsej izkazani skrbnosti (sodba z dne 16. februarja 2023, Zamestnik izpalnitelen direktor na Darzhaven fond Zemedelie, C‑343/21, EU:C:2023:111, točka 58 in navedena sodna praksa).

40

Ker pa je nemožnost upravičenca, da bi še naprej izpolnjeval večletno obveznost za dobro počutje živali, posledica odpovedi pogodbe o najemu po stečaju sopogodbenika tega upravičenca, ki je bil v postopku v primeru insolventnosti, ko sta ti stranki sklenili to pogodbo, te nemožnosti ni mogoče pripisati neobičajnim in nepredvidljivim okoliščinam zunaj nadzora v smislu te sodne prakse.

41

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 47(1) Uredbe št. 1974/2006 razlagati tako, da izguba pravice do uporabe najetega premoženja zaradi odpovedi pogodbe o najemu tega premoženja po stečaju najemodajalca, v zvezi s katerim je bil ob sklenitvi te pogodbe uveden postopek v primeru insolventnosti, ni „višja sila ali izredne okoliščine“ v smislu te določbe.

42

Agencija APIA in romunska vlada izpodbijata dopustnost drugega vprašanja, ker se nanaša na razlago odstavka 2 člena 44 Uredbe št. 1974/2006, ki naj se ne bi uporabljal za spor o glavni stvari. Trdita, da se je romunski zakonodajalec odločil, da v nacionalno pravo ne bo vključil primerov iz te določbe, v katerih se lahko države članice odločijo, da ne bodo zahtevale povračila iz odstavka 1 tega člena.

43

V zvezi s tem je iz tega vprašanja in iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da se predložitveno sodišče z navedenim vprašanjem sprašuje o razlagi odstavkov 1 in 2 člena 44 te uredbe v povezavi z načelom sorazmernosti, ki je eno od splošnih načel prava Unije, in zlasti o razmerju med načelom iz tega odstavka 1 in izjemami iz tega odstavka 2.

44

Predložitveno sodišče je poleg tega pojasnilo, da je izid pritožbe, o kateri odloča, v veliki meri odvisen od razlage člena 44(2) navedene uredbe.

45

Zato ni očitno, da razlaga prava Unije, za katero je zaprosilo predložitveno sodišče, nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom tega spora ali da je problem iz postopka v glavni stvari hipotetičen.

46

Posledično je drugo vprašanje v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 32 te sodbe, dopustno.

47

Najprej je treba opozoriti, da mora Sodišče v skladu s svojo ustaljeno sodno prakso v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem iz člena 267 PDEU nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena. Poleg tega lahko Sodišče upošteva določbe prava Unije, na katere se nacionalno sodišče v svojem vprašanju ni sklicevalo (sodba z dne 15. julija 2021, Ministrstvo za obrambo, C‑742/19, EU:C:2021:597, točka 31 in navedena sodna praksa).

48

V zvezi s tem je treba ob upoštevanju elementov, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, kot so predstavljeni v točki 43 te sodbe, šteti, da to sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 44(1) in (2)(a) Uredbe št. 1974/2006 v povezavi z načelom sorazmernosti razlagati tako, da mora, če se kmetijsko gospodarstvo upravičenca v obdobju, za katero je bila prevzeta obveznost kot pogoj za odobritev pomoči, prenese na drugo osebo, ki prostovoljno prevzame to obveznost, vendar pozneje dokončno preneha kmetijsko dejavnost, zadnjenavedeni upravičenec do pomoči povrniti pomoč, prejeto iz naslova celotne navedene obveznosti, vključno z zneski, ki so jih prejeli predhodni upravičenci do te pomoči, čeprav je že izpolnil precejšen del svoje obveznosti in te ni mogoče prevzeti.

49

Romunska vlada, agencija APIA in grška vlada so se v pisnih stališčih sklicevale tudi na člen 18 Uredbe št. 65/2011, ki je tako kot Uredba št. 1974/2006 določal podrobna pravila za uporabo Uredbe št. 1698/2005, vendar se drugače od te uredbe ne nanaša na uporabo posebnih in skupnih določb za ukrepe za podporo razvoja podeželja, temveč na izvajanje kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi s temi ukrepi. Vendar člen 44 Uredbe št. 1974/2006, katerega uporaba za spor o glavni stvari ni sporna, ureja posebne položaje, na katere se ta člen 18 ne nanaša, in sicer položaje, v katerih se kmetijsko gospodarstvo upravičenca prenese v obdobju, za katerega je bila prevzeta obveznost kot pogoj za odobritev pomoči. Zato se zdi, da navedeni člen 18 ni upošteven za ta spor.

50

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi cilje ureditve, katere del je, in sobesedilo (sodba z dne 14. oktobra 2021, José Cánovas Pardo, C‑186/18, EU:C:2021:849, točka 23 in navedena sodna praksa).

51

V zvezi s tem člen 44(1) Uredbe št. 1974/2006 določa, da če se v obdobju, za katero je bila prevzeta obveznost kot pogoj za odobritev pomoči, kmetijsko gospodarstvo upravičenca prenese na drugo osebo, „ta druga oseba lahko prevzame obveznost za preostanek obdobja“ in da „[č]e oseba obveznosti ne prevzame, upravičenec povrne izplačano pomoč“.

52

Iz besedila te določbe je razvidno, da jasno in natančno določa načelo, v skladu s katerim mora upravičenec izplačano pomoč v primeru prenosa kmetijskega gospodarstva na drugo osebo v času trajanja obveznosti povrniti, razen če navedena oseba prevzame to obveznost.

53

Iz tega izhaja tudi, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 42 sklepnih predlogov, da oseba, ki prevzame kmetijsko gospodarstvo in ki se odloči prevzeti tudi obveznost upravičenca do pomoči, v preostanku obdobja vstopi v vse obveznosti in zaveze zadnjenavedenega. Zato v skladu z logiko navedene določbe ta oseba postane upravičenec in mora v primeru poznejšega prenosa tega gospodarstva na drugo osebo povrniti izplačano pomoč, razen če zadnjenavedena oseba sama prevzame to obveznost za preostalo obdobje, s čimer jo razbremeni svojih obveznosti in zavez.

54

Člen 44(2) Uredbe št. 44/2006 poleg tega določa, da se „[d]ržave članice […] lahko odločijo, da ne bodo zahtevale povračila iz odstavka 1 v naslednjih primerih“, navedenih v točkah od (a) do (c) tega odstavka 2. Tako v skladu s tem členom 44(2) tega povračila ni mogoče zahtevati, „kadar upravičenec, ki je že izpolnil precejšen del zadevnih obveznosti, dokončno preneha s kmetijsko dejavnostjo in naslednik ne more prevzeti obveznosti“, kot izhaja iz točke (a), v primeru delnega prenosa kmetijskega gospodarstva med podaljšanjem obveznosti, kot je navedeno v točki (b), in v primeru prenosa kmetijskega gospodarstva na organizacijo za upravljanje okolja, kot je navedeno v točki (c).

55

Člen 44(3) Uredbe št. 1974/2006 poleg tega državam članicam omogoča, da sprejmejo posebne ukrepe za zagotovitev, da v primeru manjših sprememb razmer na kmetijskem gospodarstvu uporaba člena 44(1) te uredbe ne povzroči neustreznih rezultatov glede prevzete obveznosti.

56

Iz tega izhaja, da člen 44(2) in (3) Uredbe št. 1974/2006 določa neobvezne izjeme od načela, da mora upravičenec povrniti pomoč, če do prenosa kmetijskega gospodarstva pride, ne da bi prevzemnik prevzel večletno obveznost, ki jih je treba kot take razlagati ozko.

57

Iz dobesedne in kontekstualne razlage člena 44(1) te uredbe je razvidno tudi, da mora, če se kmetijsko gospodarstvo upravičenca v obdobju, za katero je bila prevzeta obveznost kot pogoj za odobritev pomoči, prenese na drugo osebo, ki prostovoljno prevzame to obveznost, vendar pozneje dokončno preneha s kmetijsko dejavnostjo, zadnjenavedeni upravičenec do pomoči povrniti pomoč, prejeto iz naslova celotne navedene obveznosti, vključno z zneski, ki so jih prejeli predhodni upravičenci do te pomoč, razen če se je zadevna država članica odločila, da tega povračila ne bo zahtevala v skladu z izjemami iz člena 44(2) in (3) navedene uredbe.

58

V nasprotnem primeru bo moral zadnjenavedeni upravičenec do pomoči povrniti celotno prejeto pomoč, vključno s pomočjo, ki so jo prejeli prejšnji upravičenci, čeprav je že izpolnil precejšen del svoje obveznosti in te ni mogoče prevzeti.

59

Ker se je družba Groenland Poultry v okviru spora o glavni stvari sklicevala na uporabo člena 44(2)(a) Uredbe št. 1974/2006, medtem ko sta romunska vlada in agencija APIA v svojih stališčih pred Sodiščem navedli, da se je romunski zakonodajalec odločil, da izjeme iz te določbe ne bo prevzel v nacionalno pravo, je treba pojasniti, da izvajanje tega člena 44(2)(a) v nacionalnem pravu ni obvezno. Iz tega sledi, da se morajo države članice v zvezi s to neobvezno določbo posebej odločiti, da bodo to izjemo izvajale v nacionalnem pravu. Čeprav lahko v ta namen izberejo normativno tehniko, ki se jim zdi najprimernejša, morajo imeti nacionalni ukrepi, s katerimi se taka določba izvaja, nesporno zavezujočo moč in zahtevano specifičnost, natančnost in jasnost, ki so potrebne za zagotavljanje določnosti pravnih položajev (glej po analogiji sodbo z dne 4. junija 2009, SALIX Grundstücks-Vermietungsgesellschaft, C‑102/08, EU:C:2009:345, točke 52, od 55 do 57 in navedena sodna praksa).

60

Zato se upravičenec do pomoči, kakršen je družba Groenland Poultry, ob neobstoju nacionalnih predpisov, ki bi izpolnjevali te pogoje, ne more sklicevati na to določbo pred nacionalnimi sodišči.

61

Razlaga člena 44 Uredbe št. 1974/2006 iz točk 57 in 58 te sodbe je v skladu s cilji ureditve, katere del je ta člen 44.

62

Kot je namreč generalni pravobranilec navedel v točki 46 sklepnih predlogov, je za cilj, za katerega je bila pomoč izplačana, in sicer spodbujanje dobrega počutja živali v skladu s členom 36(a)(v) in členom 40 Uredbe št. 1698/2005, bistveno, da se večletna obveznost ohrani do izteka.

63

Sodišče je poleg tega že poudarilo pomen izvajanja večletnih obveznosti do njihovega izteka, pri čemer je navedlo, da je treba pogoje za dodelitev pomoči izpolnjevati skozi celotno obdobje obveznosti. Zlasti je štelo, da če eden od teh pogojev, kot je vložitev letnega zahtevka za plačilo, ne bi bil izpolnjen, pa čeprav samo enkrat, pomoč ne bi smela biti dodeljena, ne da bi načelo sorazmernosti nasprotovalo temu, da se upravičencu naloži povračilo v celoti (glej v tem smislu sodbe z dne 24. maja 2012, Hehenberger, C‑188/11, EU:C:2012:312, točke od 35 do 37; z dne 7. februarja 2013, Pusts, C‑454/11, EU:C:2013:64, točke od 35 do 37, in z dne 26. maja 2016, Ezernieki, C‑273/15, EU:C:2016:364, točke od 41 do 46).

64

Enako tudi cilj učinkovite zaščite finančnih interesov Evropske unije, ki ga morajo zagotoviti države članice, kot je razvidno iz člena 74(1) Uredbe št. 1698/2005, govori v prid razlagi člena 44 Uredbe št. 1974/2006, kakor izhaja iz točk 57 in 58 te sodbe. Dejansko bi se načelo povračila iz člena 44(1) zadnjenavedene uredbe zlahka obšlo, če bi prvi upravičenec do pomoči svojo obveznost prenesel na drugega upravičenca in bi ta nemudoma prenehal izpolnjevati večletno obveznost, preden bi se ta iztekla, ne da bi to imelo finančne posledice za katerega koli od njiju.

65

Nazadnje, v zvezi z načelom sorazmernosti je treba opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da to načelo zahteva, da so akti institucij Unije primerni za uresničitev legitimnih ciljev zadevne ureditve in ne presegajo okvirov, ki so potrebni za doseganje teh ciljev, pri čemer se pri več primernih ukrepih izbere najmanj omejujoči, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti nesorazmerne s cilji, ki se uresničujejo (sodba z dne 16. februarja 2022, Poljska/Parlament in Svet, C‑157/21, EU:C:2022:98, točka 353 in navedena sodna praksa). V obravnavanem primeru je treba poudariti, da kadar se kmetijsko gospodarstvo upravičenca do pomoči prenese na drugo osebo, ki ne prevzame večletne obveznosti za preostalo obdobje, se lahko države članice na podlagi člena 44(2) in (3) Uredbe št. 1974/2006 odločijo, da ne bodo zahtevale povračila iz člena 44(1) te uredbe, ampak je obveznost povračila, ki izhaja iz zadnjenavedene določbe, primerna in potrebna za uresničitev cilja spodbujanja dobrega počutja živali, za katerega je bila pomoč dodeljena. Namen te obveznosti povračila je namreč zagotoviti, da bo upravičenec storil vse, kar je v njegovi moči, za izpolnitev večletne obveznosti do njenega izteka, kar prispeva tudi k učinkoviti zaščiti finančnih interesov Unije.

66

Navedena obveznost povračila tudi ne presega tega, kar je nujno za dosego zastavljenih ciljev, kot so navedeni v prejšnji točki te sodbe. V zvezi s tem je treba najprej poudariti, kot je to storil generalni pravobranilec v točki 51 sklepnih predlogov, da sta besedilo in logika člena 44(1) navedene uredbe dovolj jasna in brezpogojna, da lahko prevzemnik kmetijskega gospodarstva razume, da bo morda moral, če se poleg tega odloči prevzeti večletno obveznost prenosnika, povrniti celotno izplačano pomoč, vključno s pomočjo, ki je bila izplačana prejšnjim upravičencem.

67

Dalje, člen 8(4) Izvedbene uredbe št. 809/2014, na katerega se prav tako nanašata sklepa agencije APIA, ki se izpodbijata v obravnavanem primeru, izrecno določa, da se, ko prevzemnik obvesti pristojni organ in zahteva plačilo pomoči in/ali podpore, vse pravice in obveznosti prenosnika, ki izhajajo iz pravnega razmerja med prenosnikom in pristojnim organom, nastalim z vlogo za pomoč, vlogo za podporo ali zahtevkom za plačilo, prenesejo na prevzemnika.

68

Prevzemnik kmetijskega gospodarstva, ki lahko tako izbere, ali bo hkrati z njim prevzel tudi večletno obveznost in obveznosti prenosnika, lahko prosto tehta prednosti in slabosti take obveznosti, med katerimi je tudi možnost, da bo moral povrniti celotno pomoč, vključno z zneski, ki so jih prejeli prejšnji upravičenci. Poleg tega ima možnost, da se s prenosnikom predhodno pogodbeno dogovori o morebitnih obveznostih, ki bi jih lahko imel vsak od njiju, če bi pristojni nacionalni organ od njega kot zadnjega upravičenca zahteval povračilo celotne pomoči, če te obveznosti zaradi dokončnega prenehanja s kmetijsko dejavnostjo ne bi mogel izpolniti do njenega izteka.

69

Dodati je treba, da ima zadnji upravičenec korist od naložb, ki so bile že izvedene zaradi pomoči, dodeljene za dobro počutje živali, ki je načrtovana za prvotno določeno večletno obdobje.

70

Iz tega izhaja, da je obveznost povračila celotne pomoči, ki je v skladu s členom 44(1) Uredbe št. 1974/2006 po prenosu kmetijskega gospodarstva naložena zadnjemu upravičencu do pomoči, ki mora dokončno prenehati s kmetijsko dejavnostjo, sorazmerna tako s ciljem spodbujanja dobrega počutja živali kot s ciljem zagotavljanja učinkovite zaščite finančnih interesov Unije.

71

Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 44(1) in (2)(a) Uredbe št. 1974/2006 v povezavi z načelom sorazmernosti razlagati tako, da mora, če se kmetijsko gospodarstvo upravičenca v obdobju, za katero je bila prevzeta obveznost kot pogoj za odobritev pomoči, prenese na drugo osebo, ki prostovoljno prevzame to obveznost, vendar pozneje dokončno preneha s kmetijsko dejavnostjo, zadnjenavedeni upravičenec do pomoči povrniti pomoč, prejeto iz naslova celotne navedene obveznosti, vključno z zneski, ki so jih prejeli predhodni upravičenci do te pomoč, razen če se je zadevna država članica odločila, da tega povračila ne bo zahtevala v skladu z izjemo iz tega člena 44(2)(a) in če so izpolnjeni pogoji za to izjemo.

72

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje o okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče šteti, da je pogoj, da „naslednik ne more prevzeti obveznosti“, kot je določen v členu 44(2)(a) Uredbe št. 1974/2006, izpolnjen.

73

Kot pa je razvidno iz točke 60 te sodbe, se upravičenec do pomoči, kakršen je družba Groenland Poultry, ob neobstoju nacionalnih predpisov, ki bi izpolnjevali pogoje iz točke 59 te sodbe, ne more sklicevati na to določbo pred nacionalnimi sodišči.

74

Zato in ob upoštevanju odgovora na drugo vprašanje na tretje vprašanje ni treba odgovoriti.

75

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo: