–

za Asociaţia „Forumul Judecătorilor din România“ D. Călin in L. Zaharia, agenta,

–

za Consiliul Superior al Magistraturii M. B. Mateescu, agent,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za Evropsko komisijo K. Herrmann, I. Rogalski in P. J. O. Van Nuffel, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2 in člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, člena 267 PDEU, člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter Odločbe Komisije 2006/928/ES z dne 13. decembra 2006 o vzpostavitvi mehanizma za sodelovanje in preverjanje napredka Romunije pri izpolnjevanju posebej določenih meril na področjih reforme pravosodja in boja proti korupciji (UL 2006, L 354, str. 56).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Asociaţia „Forumul Judecătorilor din România“ (združenje „Forum sodnikov Romunije“) in osebo YN ter Consiliul Superior al Magistraturii (višji sodni svet, Romunija) v zvezi z zakonitostjo odločbe št. 1348 z dne 17. septembra 2019, s katero je oddelek za sodnike višjega sodnega sveta odobril pravilnik o organizaciji in poteku natečaja za napredovanje sodnikov (v nadaljevanju: odločba št. 1348).

3

Člen 2 Pogodbe med državami članicami Evropske unije ter Republiko Bolgarijo in Romunijo o pristopu Republike Bolgarije in Romunije k Evropski uniji (UL 2005, L 157, str. 11, v nadaljevanju: Pogodba o pristopu), ki je bila podpisana 25. aprila 2005 in je začela veljati 1. januarja 2007, v odstavkih 2 in 3 določa:

„2.   Pogoji sprejema in prilagoditev pogodb, na katerih temelji Unija, ki so potrebne zaradi sprejema in se bodo uporabljale od dne pristopa do začetka veljavnosti Pogodbe o Ustavi za Evropo, so določeni v aktu, priloženem k tej pogodbi. Določbe tega akta so sestavni del te pogodbe.

3.   […]

Akti, sprejeti pred začetkom veljavnosti protokola iz člena 1(3) na podlagi te pogodbe, ali akt iz odstavka 2 ostanejo v veljavi, njihovi pravni učinki pa se ohranijo, dokler ti akti niso spremenjeni ali razveljavljeni.“

4

Člen 3 te pogodbe določa:

„V zvezi s to pogodbo se uporabljajo določbe o pravicah in obveznostih držav članic ter o pooblastilih in pristojnostih institucij Unije, kakor so navedene v pogodbah, h katerima sta pristopili Republika Bolgarija in Romunija.“

5

Člen 4(2) in (3) navedene pogodbe določa:

„2.   Ta pogodba začne veljati 1. januarja 2007 pod pogojem, da so vse listine o ratifikaciji deponirane pred tem datumom.

[…]

3.   Ne glede na odstavek 2 lahko institucije Unije pred pristopom sprejmejo ukrepe iz […] 37. člena, 38. člena […] Protokola iz člena 1(3) […]. Takšni ukrepi se sprejmejo po ustreznih določbah členov […] 37, 38 […] Akta iz člena 2(2) pred začetkom veljavnosti Pogodbe o Ustavi za Evropo.

Ti ukrepi začnejo veljati le pod pogojem začetka veljavnosti in z dnem začetka veljavnosti te pogodbe.“

6

Člen 37 Akta o pogojih pristopa Republike Bolgarije in Romunije in prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija (UL 2005, L 157, str. 203) določa:

„Če […] Romunija ni izpolnil[a] zavez, ki jih je prevzela v okviru pristopnih pogajanj, vključno z obveznostmi v vseh področnih politikah, povezanih z gospodarskimi aktivnostmi s čezmejnim učinkom, in je s tem povzročila hujšo nepravilnost v delovanju notranjega trga ali grozečo nevarnost take nepravilnosti, lahko Komisija do konca obdobja, ki lahko traja največ tri leta po pristopu, na utemeljeno prošnjo države članice ali na lastno pobudo sprejme ustrezne ukrepe.

Ukrepi so sorazmerni, prednost pa imajo tisti, ki kar najmanj ovirajo delovanje notranjega trga, in, kjer je to primerno, uporaba obstoječih področnih zaščitnih mehanizmov. Ti zaščitni ukrepi se ne smejo uveljavljati kot sredstvo samovoljne diskriminacije ali prikritega omejevanja trgovine med državami članicami. Na podlagi ugotovitev spremljanja se lahko zaščitna klavzula uveljavlja tudi pred pristopom, sprejeti ukrepi pa začnejo veljati z dnem pristopa, razen če ne predvidevajo kasnejšega datuma. Ukrepi se ohranijo le toliko časa, kolikor je to nujno potrebno, in so v vsakem primeru ukinjeni, ko je ustrezna zaveza izpolnjena. Dokler ustrezne zaveze niso izpolnjene, pa se ukrepi lahko uporabljajo tudi po izteku obdobja, ki je določeno v prvem odstavku. Ob upoštevanju napredka zadevne nove države članice pri izpolnjevanju zavez lahko Komisija ukrepe ustrezno prilagodi. Pred preklicem zaščitnih ukrepov Komisija pravočasno obvesti Svet in ustrezno upošteva morebitne pripombe Sveta v tej zvezi.“

7

Člen 38 tega akta določa:

„Če v […] Romuniji obstajajo hujše pomanjkljivosti ali obstaja nevarnost takih pomanjkljivosti pri prenosu, stanju izvajanja ali uporabi okvirnih sklepov ali drugih ustreznih zavez, instrumentov sodelovanja in sklepov o vzajemnem priznavanju na področju kazenskega prava iz Naslova VI Pogodbe EU in direktiv ter uredb o vzajemnem priznavanju v civilnih zadevah iz Naslova IV Pogodbe ES, lahko Komisija do konca obdobja, ki lahko traja največ tri leta po pristopu, na utemeljeno zaprosilo države članice ali na lastno pobudo in po posvetovanju z državami članicami, sprejme ustrezne ukrepe ter podrobno opredeli pogoje in načine njihovega izvajanja.

Ne da bi to vplivalo na nadaljevanje tesnega pravosodnega sodelovanja so ti ukrepi lahko sprejeti v obliki začasne odložitve izvajanja ustreznih določb in sklepov v odnosih med […] Romunijo in katero koli drugo oz. drugimi državami članicami. Na podlagi ugotovitev spremljanja se lahko zaščitna klavzula uveljavlja tudi pred pristopom, sprejeti ukrepi pa začnejo veljati z dnem pristopa, razen če ne predvidevajo kasnejšega datuma. Ukrepi se ohranijo le toliko časa, kolikor je to nujno potrebno, in so v vsakem primeru ukinjeni, ko so pomanjkljivosti odpravljene. Dokler te pomanjkljivosti niso odpravljene, pa se ukrepi lahko uporabljajo tudi po izteku obdobja, ki je določeno v prvem odstavku. Ob upoštevanju napredka zadevne države članice pri odpravljanju opredeljenih pomanjkljivosti lahko Komisija po posvetovanju z državami članicami ukrepe ustrezno prilagodi. Pred preklicem zaščitnih ukrepov Komisija pravočasno obvesti Svet in ustrezno upošteva morebitne pripombe Sveta v tej zvezi.“

8

Člen 1 Sklepa 2006/928 določa:

„Romunija vsako leto do 31. marca, prvič pa do 31. marca 2007, Komisiji predloži poročilo o svojem napredku pri izpolnjevanju posameznih meril iz Priloge.

Komisija lahko kadar koli zagotovi tehnično pomoč na podlagi različnih dejavnosti ali zbere in izmenja podatke o merilih. Poleg tega lahko Komisija v ta namen kadar koli organizira strokovne misije v Romunijo. Romunski organi v tem okviru zagotovijo potrebno podporo.“

9

Člen 2 te odločbe določa:

„Komisija bo prvič junija 2007 Evropskemu parlamentu in Svetu sporočila svoje pripombe in ugotovitve o poročilu, ki ga je predložila Romunija.

Komisija bo nato po potrebi ponovno predložila poročilo, vsekakor pa najmanj vsakih šest mesecev.“

10

Priloga k navedeni odločbi določa:

„Merila iz člena 1, ki jih mora izpolniti Romunija:

[…]“.

11

Člen 43 Legea nr. 303/2004 privind statutul judecătorilor și procurorilor (zakon št. 303/2004 o statusu sodnikov in državnih tožilcev) z dne 28. junija 2004 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 826 z dne 13. septembra 2005), v različici, ki je veljala, preden je 18. oktobra 2018 začel veljati Legea nr. 242/2018 (zakon št. 242/2018) z dne 12. oktobra 2018 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 868 z dne 15. oktobra 2018), je v odstavkih 1 in 2 določal:

„(1)   Sodniki in državni tožilci napredujejo izključno na podlagi nacionalnih natečajev, v okviru prostih delovnih mest, ki so na voljo na okrožnih sodiščih in na višjih sodiščih ali, kjer je to ustrezno, na državnih tožilstvih.

(2)   Natečaj za napredovanje sodnikov in državnih tožilcev vsako leto, oziroma po potrebi, organizira višji sodni svet prek Institutul Nağional al Magistraturii [(nacionalni sodni inštitut)].“

12

Člen 46 tega zakona je določal:

„(1)   Natečaj za napredovanje je sestavljen iz pisnih teoretičnih in praktičnih preizkusov.

(2)   Preizkusi se nanašajo na:

(3)   Postopek natečaja, vključno z načinom izpodbijanja rezultatov, je določen v pravilniku o organizaciji in poteku natečaja za napredovanje sodnikov in tožilcev.

[…]“.

13

Z zakonom št. 242/2018 so bili med drugim spremenjeni členi od 43 do 46 zakona št. 303/2004 in vanj vstavljeni členi od 461 do 463.

14

Člen 43 zakona št. 303/2004, kakor je bil spremenjen z zakonom št. 242/2018 (v nadaljevanju: spremenjeni zakon št. 303/2004), določa:

„Natečaj za napredovanje sodnikov in državnih tožilcev vsako leto ali po potrebi organizirajo ustrezni oddelki višjega sodnega sveta prek nacionalnega sodnega inštituta.“

15

Člen 44 tega zakona v odstavku 1 določa:

„Na natečaju za izredno napredovanje v neposredno višji poklicni razred lahko sodelujejo sodniki in državni tožilci, ki so med zadnjim ocenjevanjem dosegli oznako ‚zelo dobro‘, v zadnjih treh letih niso bili kaznovani z disciplinskim ukrepom in izpolnjujejo minimalne zahteve glede delovne dobe […]“.

16

Člen 46 tega zakona v odstavkih 1 in 2 določa:

„(1)   Natečaj za izredno napredovanje sestavlja pisni preizkus.

(2)   Potek postopka natečaja, vključno z načinom izpodbijanja rezultatov in temami, na katere se nanaša pisni preizkus iz odstavka 1, glede na specializacijo sodnika ali državnega tožilca, je določen v pravilniku o organizaciji in poteku natečaja za napredovanje sodnikov in državnih tožilcev.

[…]“

17

Člen 461 spremenjenega zakona št. 303/2004 v odstavku 1 določa:

„Sodniki in državni tožilci redno napredujejo izključno na podlagi nacionalnih natečajev, v okviru prostih delovnih mest, ki so na voljo na okrožnih sodiščih in na višjih sodiščih ali, kjer je to ustrezno, na državnih tožilstvih.“

18

Člen 462 tega zakona v odstavku 1 določa:

„Na natečaju za redno napredovanje na neposredno višja sodišča in državna tožilstva lahko sodelujejo sodniki in državni tožilci, ki so med zadnjim ocenjevanjem dosegli oceno ‚zelo dobro‘, v zadnjih treh letih niso bili kaznovani z disciplinskim ukrepom, so pridobili poklicni naziv, ki ustreza sodišču ali državnemu tožilstvu, na katero želijo napredovati, in so svojo funkcijo dejansko opravljali vsaj dve leti pri hierarhično nižjem sodišču ali tožilstvu, v primeru napredovanja na funkcijo sodnika višjega sodišča, tožilstva pri tem sodišču ali tožilstva pri Înalta Curte de Casație si Justiție [(vrhovno kasacijsko sodišče)].“

19

Člen 463 tega zakona v odstavkih 1 in 2 določa:

„(1)   Natečaj za redno napredovanje zajema oceno dela in ravnanja kandidatov v zadnjih treh letih.

(2)   Postopek organizacije in poteka natečaja, vključno z izbirnimi komisijami in njihovo sestavo, točke, ki se preverjajo v okviru preizkusa iz odstavka 1, ter način določitve in izpodbijanja rezultatov se določijo s pravilnikom iz člena 46(2).

[…]“

20

Člen 106, točka (f), istega zakona, določa:

„Višji sodni svet z odločbo, objavljeno v Monitorul Oficial al României, del I, odobri:

[…]

[…]“.

21

Oddelek za sodnike višjega sodnega sveta je 17. septembra 2019 na podlagi člena 463(2) in člena 106(f) spremenjenega zakona št. 303/2004 sprejel odločbo št. 1348 o odobritvi pravilnika o organizaciji in poteku natečaja za napredovanje sodnikov (v nadaljevanju: pravilnik o natečaju za napredovanje sodnikov).

22

Pravilnik o natečaju za napredovanje sodnikov določa dva koraka napredovanja: na eni strani tako imenovano „izredno“ napredovanje, to je v neposredno višji poklicni razred, ki ga ureja poglavje II tega pravilnika; na drugi strani tako imenovano „redno“ napredovanje, ki ga ureja poglavje III navedenega pravilnika in ki uspešnim kandidatom, ki so že „izredno“ napredovali in imajo iz tega naslova zahtevani poklicni razred, omogoča, da se jim dejansko dodeli položaj na višjem sodišču.

23

Na natečaju za redno napredovanje lahko sodelujejo sodniki, ki so med zadnjim ocenjevanjem dosegli oceno „foarte bine“ („zelo dobro“), v zadnjih treh letih niso bili kaznovani z disciplinskim ukrepom in so ob koncu postopka „izrednega“ napredovanja bili uvrščeni v poklicni razred, ki je potreben za sodišče, na katero so zahtevali napredovanje, in ki so v primeru napredovanja na delovno mesto sodnika višjega sodišča dejansko vsaj dve leti opravljali svojo funkcijo na hierarhično nižjem sodišču.

24

Čeprav postopek „izrednega“ napredovanja vključuje natečaj, ki temelji na teoretičnem in praktičnem pisnem preizkusu, „redni“ postopek napredovanja temelji na oceni dela in ravnanja kandidatov v zadnjih treh letih njihove zaposlitve.

25

To oceno opravi komisija, ki jo sestavljajo predsednik zadevnega višjega sodišča in štirje člani tega sodišča, ki imajo specializacijo, ki ustreza oddelkom, v okviru katerih so prosta delovna mesta, ki so predmet natečaja, pri čemer so ti člani imenovani na predlog upravnega odbora zadevnega višjega sodišča.

26

Pri ocenjevanju dela sodnika kandidata je treba upoštevati tri merila: i) zmožnost analize in povzemanja; doslednost v izražanju; (ii) jasnost in logiko pri razlogovanju; analizo trditev iz vlog in obrambe strank; upoštevanje sodne prakse Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče) in višjih sodišč; ter (iii) upoštevanje razumnih rokov pri obravnavi zadev in pisanju odločb. Najvišja ocena pri ocenjevanju dela je 60 točk, oziroma največ 20 točk za vsako od treh meril.

27

Izpolnjevanje prvih dveh meril se ugotavlja z analizo sodnih odločb, ki jih je izdal sodnik kandidat v zadnjih treh letih dela. Ta analiza se nanaša na vzorec desetih naključno izbranih odločb z uporabo računalniškega programa in na podlagi enotnih meril, ki jih določi ocenjevalna komisija. Odločbe, izbrane v ta namen, morajo biti upoštevne za poklicno dejavnost kandidata, nanašati se morajo na različne projekte in, kolikor je mogoče, sprejete morajo biti v različnih fazah postopka.

28

Poleg tako izbranih odločb se upošteva tudi obrazloženo mnenje oddelka, ki ustreza specializaciji kandidata na sodišču, ki je višje od tistega, v katerem ima sedež. V ta namen se predsednik oddelka posvetuje s sodniki navedenega oddelka ob spoštovanju zaupnosti izraženih mnenj in zabeleži rezultat v poročilu, ki se predloži komisiji za ocenjevanje. To mnenje ima le posvetovalno vrednost.

29

V zvezi s tretjim merilom, ki se nanaša na spoštovanje rokov, presoja temelji na vrsti statističnih podatkov in drugih dokumentov, ki jih je predložilo sodišče, na območju katerega je kandidat in ki se nanašajo na te točke: i) v zvezi z delom kandidata: število obravnav, število zadev, pri katerih je sodnik sodeloval, število rešenih zadev, število izdanih odločb, število neobrazloženih odločb v rokih, povprečno število dni prekoračitve rokov, povprečno trajanje postopka v zadevah, ki jih je obravnaval kandidat, druge dejavnosti, ki jih je kandidat opravil pri opravljanju svojih nalog; ii) v zvezi z dejavnostjo sodišča oddelka, v katerega se uvršča oddelek oziroma kjer je izvrševalo sodišče: povprečno število zadev na sodnika, povprečno število navzočnosti na obravnavah, povprečni rok za reševanje zadev glede na vrsto zadeve, povprečno število sodnih odločb in povprečno število odločb, ki niso bile izdane v rokih.

30

Komisija pri oceni ravnanja sodnika kandidata upošteva dve merili: i) ustreznost vedenja kandidata do pravdnih strank, odvetnikov, strokovnjakov in tolmačev med obravnavami in drugimi poklicnimi dejavnostmi, ustreznost uporabljenega tona, vljudnost, neobstoj zaničevalnega odnosa ali arogance v obnašanju, zmožnost obvladovanja okoliščin v sodni dvorani; ter (ii) sposobnost sodelovanja z drugimi člani sestave sodišča ter vedenje in komuniciranje z drugimi sodniki in uslužbenci tako sodišča, v katerem je kandidat zaposlen, kot tudi drugih sodišč, ne glede na to, ali so hierarhično višja ali nižja. Najvišja ocena pri ocenjevanju ravnanja je 40 točk, oziroma največ 20 točk za vsako od obeh meril.

31

Ocenjevanje ravnanja kandidatov glede na zgoraj navedeni merili temelji na posnetkih obravnav, ki jim je kandidat predsedoval v sestavi sodišča, na mnenju oddelka in/ali, če je to primerno, sodišča, kjer je kandidat v obravnavanem obdobju opravljal svoje naloge, podatkov iz njegove poklicne mape in vseh drugih preverljivih informacij o kandidatu.

32

V ta namen komisija za ocenjevanje zahteva informacije, potrebne za presojo ravnanja kandidata na sodiščih, na katerih je ta v zadevnem obdobju delal, pri direktoratu za človeške vire višjega sodnega sveta in Inspecția Judiciară (pravosodna inšpekcija). Ta komisija izbere vzorec obravnav, ki jim predseduje kandidat, in zahteva ustrezne posnetke. Poleg tega se komisija za pridobitev mnenja oddelka oziroma, če ni oddelka, mnenja sodišča, na katerem je kandidat opravljal svoje naloge, posvetuje z osebjem oddelka ali sodišča, pri čemer se upošteva zaupnost izraženih mnenj, rezultati posvetovanj pa se zabeležijo v podpisanem in datiranem poročilu, ki vsebuje preverljive elemente.

33

Ocenjevalna komisija ob koncu postopka pripravi osnutek obrazloženega poročila, v katerem so navedene ocene, dodeljene za pet zadevnih meril (in sicer tri merila za oceno dela in obe merili za oceno ravnanja), ter skupna ocena, ki jo je dosegel kandidat, od najvišje skupne ocene 100 točk. Osnutek poročila se pošlje kandidatu, ki nato opravi razgovor z ocenjevalno komisijo glede vprašanj, zabeleženih v navedenem osnutku. Če kandidat nasprotuje osnutku poročila, mora to predložiti na razgovoru in v pisni obliki. Ob koncu razgovora ocenjevalna komisija preuči morebitne ugovore in druge točke razgovora ter sestavi obrazloženo končno ocenjevalno poročilo, v katerem navede ocene, pridobljene za vsako ocenjevalno merilo, in skupno oceno. Navedeno poročilo se pošlje kandidatu in višjemu sodnemu svetu.

34

Kandidat ima torej od objave rezultatov na voljo 48 ur, da zoper oceno, pridobljeno med ocenjevanjem, vloži pritožbo pri oddelku za sodnike višjega sodnega sveta. Komisija tožbo preuči ob upoštevanju podanih ugovorov in dokumentov, na katerih temelji presoja. Če meni, da je treba pritožbi ugoditi, ponovno izvede presojo kandidata na podlagi istih meril in lestvice točkovanja, kot so določena za postopek ocenjevanja. Če pa meni, da je treba pritožbo zavrniti, se ne opravi nobena nova ocena kandidata.

35

Tožeči stranki v postopku v glavni stvari sta s tožbo, vloženo 12. novembra 2019 pri Curtea de Apel Ploieşti (višje sodišče v Ploieştiju, Romunija), ki je predložitveno sodišče, predlagali razglasitev delne ničnosti odločbe št. 1348 v delu, v katerem je bil z njo spremenjen postopek rednega napredovanja sodnikov na okrožna in višja sodišča, tako da so bili prejšnji pisni preizkusi nadomeščeni z ocenjevanjem dela in ravnanja kandidatov v zadnjih treh letih njihove zaposlitve.

36

Po mnenju tožečih strank v postopku v glavni stvari se novi postopek oddaljuje od načela napredovanja na podlagi delovne uspešnosti, saj temelji na diskrecijski in subjektivni presoji. Poleg tega naj bi ta novi postopek s tem, da je bil predsednikom višjih sodišč podeljen prevladujoč vpliv, vplival na spodbujanje hierarhične podrejenosti v razmerju do članov višjih sodišč, ki morajo oceniti delo sodnikov, ki kandidirajo za napredovanje.

37

Po mnenju tožečih strank v postopku v glavni stvari lahko taka sprememba postopka napredovanja sodnikov ogrozi njihovo neodvisnost. Natančneje, novi postopek naj bi bil v nasprotju s pravom Unije in obveznostmi, ki jih ima Romunija med drugim na podlagi mehanizma za sodelovanje in preverjanje, ki je bil vzpostavljen z Odločbo 2006/928, in poročil, pripravljenih v okviru tega mehanizma.

38

V zvezi s tem želi predložitveno sodišče na eni strani izvedeti, ali so mehanizem za sodelovanje in preverjanje ter navedena poročila akti, ki so lahko predmet razlage Sodišča.

39

Na drugi strani to sodišče dvomi o združljivosti sistema napredovanja, kakršen je uveden z ureditvijo iz postopka v glavni stvari, z načelom neodvisnosti sodnikov.

40

V tem okviru je predložitveno sodišče prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

41

Višji sodni svet trdi, da predložitveno sodišče z vprašanji za predhodno odločanje Sodišču predlaga, naj se izreče glede zakonitosti nove ureditve napredovanja sodnikov iz postopka v glavni stvari, in ne glede razlage prava Unije. Sodišče naj zato ne bi bilo pristojno za odločanje o teh vprašanjih.

42

Poljska vlada pa trdi, da navedena vprašanja spadajo na področje organizacije pravosodja, ki je področje, na katerem Unija nima nobene pristojnosti.

43

V zvezi s tem je treba poudariti, da se predlog za sprejetje predhodne odločbe jasno nanaša na razlago prava Unije, bodisi na določbe primarnega prava (člen 2 in člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, člen 267 PDEU in člen 47 Listine), bodisi na določbe sekundarne zakonodaje (Odločba 2006/928).

44

Poleg tega se argumentacija poljske vlade, da Unija ni pristojna za področji organizacije pravosodja, v resnici nanaša na samo vsebino in posledično na razlago določb primarnega prava Unije, navedenih v postavljenih vprašanjih, za razlago katerih pa je Sodišče očitno pristojno na podlagi člena 267 PDEU.

45

Poleg tega je Sodišče že odločilo, da čeprav je organizacija pravosodja v državah članicah v pristojnosti teh držav, morajo države članice pri izvajanju te pristojnosti vseeno spoštovati obveznosti, ki zanje izhajajo iz prava Unije (sodba z dne 18. maja 2021, Asociația Forumul Judecătorilor din România in drugi, C‑83/19, C‑127/19, C‑195/19, C‑291/19, C‑355/19 in C‑397/19, EU:C:2021:393, točka 111 in navedena sodna praksa).

46

Glede na navedeno je Sodišče pristojno, da odgovori na postavljena vprašanja.

47

Višji sodni svet izpodbija dopustnost prvega in drugega vprašanja, ker naj bi odgovora na ti vprašanji jasno izhajala iz sodne prakse Sodišča.

48

Poleg tega višji sodni svet trdi, da tretje in četrto vprašanje nista dopustni, ker razlaga prava Unije, za katero je zaprosilo predložitveno sodišče, nima nobene zveze z dejanskim stanjem spora o glavni stvari. Tretje vprašanje naj bi namreč temeljilo na napačnem opisu postopka napredovanja sodnikov iz postopka v glavni stvari, glede četrtega vprašanja pa naj postopek rednega napredovanja sodnikov nikakor ne bi bil v nasprotju s priporočili Komisije v njenih poročilih, pripravljenih na podlagi mehanizma za sodelovanje in preverjanje.

49

V zvezi s tem na eni strani glede okoliščine, da je pravilna razlaga prava Unije v obravnavani zadevi tako očitna, da naj ne bi dopuščala nobenega razumnega dvoma, zadostuje opozoriti, da čeprav lahko Sodišče zaradi take okoliščine, če je izkazana, odloči s sklepom na podlagi člena 99 Poslovnika, pa ista okoliščina nacionalnemu sodišču ne preprečuje, da postavi vprašanje za predhodno odločanje, in ne povzroči nedopustnosti tako postavljenega vprašanja (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 138 in navedena sodna praksa).

50

Zato sta prvo in drugo vprašanje dopustni.

51

Na drugi strani, v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalna sodišča zastavijo v pravnem in dejanskem okviru, za opredelitev katerega so odgovorna sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preverja, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko predlog nacionalnega sodišča zavrže samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 139 in navedena sodna praksa).

52

V obravnavanem primeru je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da predložitveno sodišče odloča o sporu v zvezi z zakonitostjo nacionalne ureditve, ki se nanaša na sistem napredovanja sodnikov. Prav zaradi dvomov, ki jih ima navedeno sodišče glede združljivosti te ureditve z zahtevo po neodvisnosti, ki izhaja iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, in iz člena 47 Listine ter z Odločbo 2006/928, pa je Sodišče vprašalo o razlagi teh določb prava Unije. Tretje in četrto vprašanje sta torej povezani z dejanskim stanjem spora o glavni stvari. Trditve, ki jih je višji sodni svet predstavil za izpodbijanje dopustnosti teh vprašanj, se nanašajo na vsebinski odgovor, ki ga je treba dati nanju.

53

Iz tega izhaja, da sta tretje in četrto vprašanje prav tako dopustni.

54

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je Odločba 2006/928 akt institucije Unije, ki ga Sodišče lahko razlaga na podlagi člena 267 PDEU, ali ta odločba, kar zadeva njeno pravno naravo, vsebino in časovne učinke, spada na področje uporabe Pogodbe o pristopu, in nazadnje, ali so zahteve iz poročil, ki jih je Komisija pripravila v okviru mehanizma za sodelovanje in preverjanje, za Romunijo zavezujoče.

55

Kot so pravilno poudarili združenje „Forum sodnikov Romunije“, višji sodni svet in Komisija, odgovor na prvo vprašanje očitno izhaja iz sodne prakse Sodišča, zlasti iz točk 1 in 2 izreka sodbe z dne 18. maja 2021, AsociaţiaForumul Judecătorilor din România in drugi (C‑83/19, C‑127/19, C‑195/19, C‑291/19, C‑355/19 in C‑397/19, EU:C:2021:393).

56

Tako je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je Odločba 2006/928 akt institucije Unije, ki ga Sodišče lahko razlaga na podlagi člena 267 PDEU. Ta odločba glede svoje pravne narave, vsebine in časovnih učinkov spada na področje uporabe Pogodbe o pristopu. Merila, določena v Prilogi k tej odločbi, so namenjena zagotovitvi, da Romunija spoštuje vrednoto pravne države, določeno v členu 2 PEU, in so za navedeno državo članico zavezujoča v tem smislu, da mora sprejeti ustrezne ukrepe za izpolnitev teh meril, pri čemer mora na podlagi načela lojalnega sodelovanja, določenega v členu 4(3) PEU, ustrezno upoštevati poročila, ki jih je Komisija pripravila na podlagi te iste odločbe, zlasti priporočila iz navedenih poročil.

57

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, v povezavi s členom 2 PEU in členom 47 Listine razlagati tako, da mora nacionalna ureditev v zvezi z ureditvijo napredovanja sodnikov zagotavljati spoštovanje načela neodvisnosti sodnikov.

58

Kot je bilo opozorjeno v točki 45 te sodbe, čeprav je organizacija pravosodja v državah članicah v njihovi pristojnosti, morajo države članice pri izvajanju te pristojnosti vseeno spoštovati obveznosti, ki zanje izhajajo iz prava Unije. Poleg tega je bilo razsojeno, da člen 19 PEU, ki konkretizira vrednoto pravne države, potrjeno v členu 2 PEU, nacionalnim sodiščem in Sodišču nalaga, da zagotovijo polno uporabo prava Unije v vseh državah članicah in sodno varstvo, ki ga imajo pravni subjekti na podlagi tega prava (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 217).

59

Sam obstoj učinkovitega sodnega nadzora, katerega namen je zagotoviti spoštovanje prava Unije, je neločljivo povezan s pravno državo. Zato in kot določa člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, morajo države članice določiti sistem pravnih sredstev in postopkov, ki pravnim subjektom zagotavljajo spoštovanje njihove pravice do učinkovitega sodnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije. Načelo učinkovitega sodnega varstva pravic, ki za pravne subjekte izhajajo iz prava Unije, na katero se sklicuje člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, je splošno načelo prava Unije, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic, ki je bilo določeno v členih 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, in ki je zdaj potrjeno v členu 47 Listine (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugiC‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 219 in navedena sodna praksa).

60

Iz tega sledi, da mora na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU vsaka država članica zagotoviti, da organi, ki kot „sodišče“ v smislu, ki ga opredeljuje pravo Unije, odločajo o vprašanjih v zvezi z uporabo ali razlago tega prava in ki spadajo v njen sistem pravnih sredstev na področjih, ki jih ureja pravo Unije, izpolnjujejo zahteve po učinkovitem pravnem varstvu, pri čemer je pojasnjeno, da se ta določba nanaša na „področja, ki jih ureja pravo Unije“, ne glede na položaj, v katerem države članice izvajajo to pravo, v smislu člena 51(1) Listine (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 220 in navedena sodna praksa).

61

Za zagotovitev, da lahko tako sodišče poskrbi za učinkovito sodno varstvo, ki se tako zahteva na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, je ohranitev njegove neodvisnosti in nepristranskosti bistvena, kot to potrjuje člen 47, drugi odstavek, Listine, v katerem je med zahtevami, povezanimi s temeljno pravico do učinkovitega pravnega sredstva, naveden dostop do „neodvisnega“ sodišča (sodba z dne 29. marca 2022, Getin Noble Bank, C‑132/20, EU:C:2022:235, točka 93 in navedena sodna praksa).

62

Kot je Sodišče že večkrat poudarilo, je ta zahteva po neodvisnosti in nepristranskosti sodišč, ki je neločljivo povezana z nalogo sojenja, del bistvene vsebine pravice do učinkovitega sodnega varstva in temeljne pravice do poštenega sojenja, ki ima poglaviten pomen kot garant varstva vseh pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, in ohranitve skupnih vrednot držav članic, ki so navedene v členu 2 PEU, zlasti vrednote pravne države (sodba z dne 29. marca 2022, Getin Noble Bank, C‑132/20, EU:C:2022:235, točka 94 in navedena sodna praksa).

63

Za jamstvi neodvisnosti in nepristranskosti, ki se zahtevata na podlagi prava Unije, morajo obstajati pravila, ki se nanašajo zlasti na sestavo organa, na imenovanje, trajanje funkcije in razloge za vzdržanje, izločitev in razrešitev njegovih članov, ter na podlagi katerih je mogoče odstraniti vsak legitimen dvom pri pravnih subjektih o zaščiti tega organa pred zunanjimi dejavniki in o njegovi nevtralnosti glede nasprotujočih si interesov (sodba z dne 29. marca 2022, Getin Noble Bank, C‑132/20, EU:C:2022:235, točka 95 in navedena sodna praksa).

64

V zvezi s tem je pomembno, da sodniki niso izpostavljeni zunanjim posegom ali pritiskom, ki bi lahko ogrozili njihovo neodvisnost in njihovo nepristranskost. Pravila, ki se uporabljajo za status sodnikov in opravljanje njihove sodniške funkcije, morajo zlasti omogočiti, da niso izključeni zgolj vsakršni neposredni vplivi v obliki navodil, ampak tudi oblike bolj posrednega vplivanja, ki lahko usmerjajo odločitve zadevnih sodnikov, ter da se tako prepreči neobstoj vtisa, da so ti sodniki neodvisni in nepristranski, kar bi lahko omajalo zaupanje, ki ga mora v demokratični družbi in v pravni državi pri pravnih subjektih vzbujati pravosodje (sodba z dne 29. marca 2022, Getin Noble Bank, C‑132/20, EU:C:2022:235, točka 96 in navedena sodna praksa).

65

Natančneje, neodvisnost sodnikov mora biti zagotovljena in ohranjena ne le v fazi njihovega imenovanja, ampak tudi – kot je generalni pravobranilec navedel v točki 46 sklepnih predlogov – med celotno poklicno potjo, tudi v okviru postopkov napredovanja, saj so postopki napredovanja sodnikov del pravil, ki se uporabljajo za status sodnikov.

66

Zato je nujno, da vsebinski pogoji in postopkovna pravila, ki veljajo za sprejetje odločitev o napredovanju sodnikov, pri pravnih subjektih ne morejo ustvariti legitimnih dvomov v zvezi z zaščito zadevnih sodnikov pred zunanjimi dejavniki in njihovo nevtralnostjo v razmerju do nasprotujočih si interesov po napredovanju zadevnih oseb (glej po analogiji sodbo z dne 29. marca 2022, Getin Noble Bank, C‑132/20, EU:C:2022:235, točka 97 in navedena sodna praksa).

67

Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 2 PEU in členom 47 Listine razlagati tako, da mora nacionalna ureditev v zvezi z ureditvijo napredovanja sodnikov zagotavljati spoštovanje načela neodvisnosti sodnikov.

68

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 2 PEU in členom 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero ureditev napredovanja sodnikov na višje sodišče temelji na oceni dela in ravnanja zadevnih oseb, ki jo opravi komisija, ki jo sestavljajo predsednik višjega sodišča in člani tega sodišča.

69

Najprej je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso Sodišča država članica ne more spremeniti svoje zakonodaje tako, da bi povzročila poslabšanje varstva vrednote pravne države, kar je vrednota, ki je konkretizirana zlasti v členu 19 PEU. Države članice morajo tako zagotoviti, da se njihova zakonodaja na področju organiziranja pravosodja z vidika te vrednote ne poslabša, tako da ne sprejmejo pravil, ki bi posegala v neodvisnost sodnikov (sodbi z dne 20. aprila 2021,Repubblika, C‑896/19, EU:C:2021:311, točki 63 in 64, ter z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 162 in navedena sodna praksa).

70

Kot je bilo opozorjeno v točki 64 te sodbe, sodniki ne smejo biti izpostavljeni zunanjimi posegom ali pritiskom, ki bi lahko ogrozili njihovo neodvisnost in nepristranskost. Natančneje, pravila glede napredovanja sodnikov morajo omogočiti, da so izključeni ne le vsakršni neposredni vplivi v obliki navodil, ampak tudi oblike bolj posrednega vplivanja, ki lahko usmerjajo odločitve zadevnih sodnikov, in da se tako ovrže vtis, da ti sodniki niso neodvisni in nepristranski, kar bi lahko omajalo zaupanje, ki ga mora v demokratični družbi in v pravni državi pri pravnih subjektih vzbujati pravosodje.

71

Zato je treba, kadar država članica uvede novo ureditev napredovanja sodnikov, zagotoviti, da vsebinski pogoji in postopkovna pravila, ki se uporabljajo za sprejetje odločitev o napredovanju v okviru te ureditve, taki, da pri pravnih subjektih ne morejo ustvariti legitimnih dvomov v zvezi z zavarovanostjo zadevnih sodnikov pred zunanjimi dejavniki in njihovo nevtralnostjo v razmerju do nasprotujočih si interesov, po napredovanju zadevnih oseb.

72

Po izvedbi presoje, ki se zahteva v ta namen, bo v obravnavanem primeru moralo o tem odločiti predložitveno sodišče. Spomniti je namreč treba, da člen 267 PDEU Sodišču ne daje pristojnosti, da uporabi pravila Unije v določenem primeru, ampak le, da se izreče o razlagi Pogodb in aktov, ki jih sprejmejo institucije Unije. Vendar lahko v skladu z uveljavljeno sodno prakso Sodišče v okviru pravosodnega sodelovanja, uvedenega s tem členom 267 PDEU, na podlagi elementov v spisu nacionalnemu sodišču poda elemente razlage prava Unije, ki bi mu lahko koristili pri presoji učinkov neke določbe tega prava (sodba z dne 18. maja 2021, Asociația Forumul Judecătorilor din România in drugi, C‑83/19, C‑127/19, C‑195/19, C‑291/19, C‑355/19 in C‑397/19, EU:C:2021:393, točka 201 in navedena sodna praksa).

73

Pred preučitvijo vsebinskih pogojev in postopkovnih pravil za sprejetje odločb o napredovanju, kot so določena z ureditvijo iz postopka v glavni stvari, je treba opozoriti, da je po navedbah predložitvenega sodišča postopek napredovanja sodnikov iz postopka v glavni stvari sestavljen iz dveh korakov. Prvi korak, ki se imenuje „izredno napredovanje“, temelji na opravljenih pisnih preizkusih, ki so namenjeni preverjanju teoretičnega znanja kandidatov in njihovih praktičnih spretnosti. Drugi korak, ki se imenuje „redno napredovanje“ in ki kandidatom, ki so že izredno napredovali, omogoča, da so dejansko razporejeni na višje sodišče, temelji na oceni njihovega dela in ravnanja v zadnjih treh letih dela.

74

V okviru tega drugega koraka oceno opravi ocenjevalna komisija, katere člane imenuje oddelek za sodnike višjega sodnega sveta. Na ravni posameznega višjega sodišča ocenjevalno komisijo sestavljajo predsednik zadevnega sodišča in štirje člani, katerih specializacija mora ustrezati tisti, na področju katere je razpisano prosto mesto. Navedene štiri člane izbere oddelek za sodnike višjega sodnega sveta na podlagi predloga kolegija višjega sodišča, katerega član je predsednik zadevnega sodišča.

75

Čeprav lahko posredovanje organa, kot je navedena ocenjevalna komisija, v okviru postopka rednega napredovanja sodnikov načeloma prispeva k objektivnosti tega postopka, pa mora ta organ sam dati jamstva neodvisnosti, tako da je treba natančneje preučiti pogoje, pod katerimi so njegovi člani imenovani, in način, kako dejansko izpolnjuje svojo vlogo (glej po analogiji sodbo z dne 20. aprila 2021, Repubblika, C‑896/19, EU:C:2021:311, točke od 66 do 68).

76

V obravnavanem primeru je treba v zvezi s pogoji imenovanja članov ocenjevalne komisije poudariti, da je ta sestavljena izključno iz sodnikov, imenovanih na predlog kolegija pristojnega višjega sodišča, ki ga sestavljajo sodniki.

77

Poleg tega, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 62, 65 in 66 sklepnih predlogov, dejstvo, da nekateri sodniki izvajajo nadzor nad poklicno dejavnostjo svojih kolegov, samo po sebi ne kaže na obstoj morebitne težave glede neodvisnosti sodnikov. Ker morajo člani ocenjevalne komisije kot sodniki sami dati jamstva neodvisnosti, načeloma izpolnjujejo zahtevo, navedeno v točki 75 te sodbe, in glede na svoje funkcije se zdi, da so primerni za presojo poklicne usposobljenosti svojih kolegov.

78

Poleg tega predložitveno sodišče navaja, da lahko novi postopek povzroči koncentracijo pooblastil v rokah nekaterih članov te ocenjevalne komisije in, natančneje, predsednikov višjih sodišč, ki jim daje odločilen vpliv na izid postopka rednega napredovanja. Tako bi lahko bilo zlasti v primeru, če bi se izkazalo, da imajo ti člani več funkcij, ki lahko vplivajo na poklicna življenja in poklicno pot kandidatov za napredovanje, na primer tako, da so hkrati zadolženi za redno ocenjevanje njihovega dela in za odločanje o pritožbah zoper sodbe, ki jih kandidati izrekajo.

79

Čeprav ni mogoče izključiti, da bi tak položaj res lahko vplival na to, kako navedena ocenjevalna komisija konkretno izpolnjuje svojo vlogo v smislu točke 75 te sodbe, pa za tako kopičenje pooblastil, tudi če bi bilo dokazano, vseeno ni mogoče šteti, da je že samo po sebi nezdružljivo s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU (glej po analogiji sodbo z dne 11. maja 2023, Inspecţia Judiciară, C‑817/21, EU:C:2023:391, točka 54).

80

Dokazati bi bilo namreč treba še, da lahko navedena koncentracija pooblastil v praksi – sama po sebi ali v povezavi z drugimi dejavniki – osebam, ki z njo razpolagajo, daje možnost vplivanja na usmeritev odločitev zadevnih sodnikov, in da tako povzročijo neobstoj njihove neodvisnosti oziroma ustvarijo vtis njihove pristranskosti, kar bi lahko omajalo zaupanje, ki ga mora v demokratični družbi in v pravni državi pri pravnih subjektih vzbujati pravosodje.

81

Spis, ki je na voljo Sodišču, pa ne vsebuje nobenega elementa, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da bi lahko takšna morebitna koncentracija pooblastil sama po sebi v praksi podelila tako možnost vplivanja, niti nobenega drugega elementa, ki bi lahko v povezavi z navedeno koncentracijo pristojnosti povzročil take učinke, ki bi pri pravnih subjektih lahko vzbudili dvome o neodvisnosti sodnikov, ki napredujejo.

82

Zato mora predložitveno sodišče, ki edino razpolaga z vsemi upoštevnimi elementi, opraviti presojo v zvezi s tem.

83

Glede vsebinskih pogojev za sprejetje odločb o rednem napredovanju in zlasti meril za presojo, ki jih je uporabila ocenjevalna komisija, je treba poudariti, na eni strani, da pripustitev k postopku rednega napredovanja predpostavlja uspešno opravljene pisne, teoretične in praktične preizkuse v okviru postopka „izrednega“ napredovanja, katerega upoštevnosti tožeče stranke v postopku v glavni stvari očitno ne izpodbijajo. Na drugi strani, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 72 sklepnih predlogov, ureditev iz postopka v glavni stvari jasno določa merila, ki se zdijo upoštevna za presojo poklicne usposobljenosti kandidatov.

84

Ocenjevanje dela kandidatov tako temelji na merilih v zvezi z njihovo zmožnostjo analize in povzemanja, jasnostjo in logiko njihovega razlogovanja, upoštevanjem sodne prakse višjih sodišč in njihovo zmožnostjo odločanja ob spoštovanju razumnega roka. Ocenjevanje ravnanja kandidatov pa temelji na merilih, ki se v bistvu nanašajo na vedenje kandidatov pri opravljanju njihovih nalog v razmerju do svojih kolegov in posameznikov ter na njihovo sposobnost, da zagotovijo pravilen potek obravnav.

85

Poleg tega se zdi, da so ta merila predmet objektivnih presoj na podlagi preverljivih elementov. Glede ocenjevanja dela kandidatov, ocenjevalna komisija se opira predvsem na vzorec desetih sodnih odločb, ki jih je izdal kandidat, in so izbrane naključno in na podlagi enotnih meril. Ocenjevanje ravnanja kandidatov se presoja zlasti glede na poklicno mapo kandidata in glede na posnetke obravnav, zaradi česar so elementi, ki se upoštevajo pri tem ocenjevanju, preverljivi.

86

Zato se zdi, da so elementi, ki se jih upošteva za namene te presoje, dovolj raznoliki in preverljivi, s čimer se želi omejiti tveganje, da bi bil postopek rednega napredovanja diskrecijski. Zdi se, da okoliščina, da lahko ocenjevalna komisija mogoče upošteva obrazložena mnenja, ki jih izda oddelek, v katerem zadevni kandidat dela v času poteka tega postopka, in oddelek višjega sodišča, ki ustreza njegovi specializaciji, ne more omajati te analize, ker lahko taka obrazložena mnenja ocenjevalni komisiji pojasnijo poklicne usposobljenosti tega kandidata z vidika njegovega dela ali ravnanja.

87

Glede postopkovnih pravil, ki veljajo za sprejetje odločb v zvezi z rednim napredovanjem, je treba poudariti, da ocenjevalna komisija po koncu postopka pripravi obrazloženo poročilo, v katerem so navedene ocene, dodeljene za vsako od zadevnih meril, in skupna ocena, ki jo je prejel kandidat. Poleg tega lahko kandidat, če ima ugovore v zvezi s tem poročilom, te predstavi na razgovoru z ocenjevalno komisijo in v pisni obliki. Nazadnje, kandidat ima na voljo 48 ur od objave rezultatov, da pri oddelku za sodnike višjega sodnega sveta izpodbija prejeto oceno. Slednji nato oceni, ali je potrebna ponovna ocena, ter jo nato, odvisno od primera, opravi.

88

V teh okoliščinah in zlasti glede na obveznost obrazložitve, ki jo ima ocenjevalna komisija, ter možnost vložitve pritožbe zoper njene presoje se zdi, da postopkovna pravila, ki veljajo za sprejetje odločb o rednem napredovanju, ne morejo ogroziti neodvisnosti sodnikov, ki napredujejo po koncu tega postopka. Vendar mora nazadnje predložitveno sodišče, ki je edino pristojno za odločanje o dejanskem stanju in je edino neposredno seznanjeno s temi postopkovnimi pravili, preveriti, ali je dejansko tako.

89

Zato je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, v povezavi s členom 2 PEU in členom 47 Listine razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero ureditev napredovanja sodnikov na višje sodišče temelji na oceni dela in ravnanja zadevnih oseb, ki jo opravi komisija, ki jo sestavljajo predsednik tega višjega sodišča in člani tega sodišča, če so vsebinski pogoji in postopkovna pravila, ki se uporabljajo za sprejetje odločb o rednem napredovanju, taki, da pri pravnih subjektih ne morejo ustvariti legitimnih dvomov v zvezi z zavarovanostjo zadevnih sodnikov pred zunanjimi dejavniki in njihovo nevtralnostjo v razmerju do nasprotujočih si interesov, po napredovanju zadevnih oseb.

90

Predložitveno sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Odločbo 2006/928 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki spreminja ureditev napredovanja sodnikov, kadar Komisija v poročilih, pripravljenih na podlagi te odločbe, ni podala nobenega priporočila v zvezi s tako spremembo.

91

Spomniti je treba, da v skladu s členom 1 Odločbe 2006/928 Romunija vsako leto predloži Komisiji poročilo o svojem napredku pri izpolnjevanju posameznih meril iz Priloge k tej odločbi in da je namen prvega od teh meril zlasti „zagotoviti bolj transparenten in učinkovit sodni postopek“.

92

V tem smislu iz sodne prakse, navedene v točki 56 te sodbe, izhaja, da so referenčna merila, določena v Prilogi, namenjena zagotovitvi, da Romunija spoštuje vrednoto pravne države, določeno v členu 2 PEU, in so za navedeno državo članico zavezujoča v tem smislu, da mora sprejeti ustrezne ukrepe za izpolnitev teh meril, pri čemer mora na podlagi načela lojalnega sodelovanja, določenega v členu 4(3) PEU, ustrezno upoštevati poročila, ki jih je Komisija pripravila na podlagi navedene odločbe, zlasti priporočila iz navedenih poročil.

93

Vendar, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 83 sklepnih predlogov, niti Odločba 2006/928 niti priporočila, navedena v poročilih, pripravljenih na njeni podlagi, niso namenjeni temu, da se zadevni državi članici določi specifičen model organizacije njenega pravosodnega sistema. Kot namreč izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča, navedene v točki 45 te sodbe, je organizacija pravosodja v državah članicah v njihovi pristojnosti, pod pogojem, da se pri njenem izvajanju spoštuje pravo Unije.

94

V obravnavanem primeru Komisija, kot je razvidno iz stališč Komisije in kot je generalni pravobranilec navedel v točki 81 sklepnih predlogov, v poročilih, pripravljenih na podlagi Odločbe 2006/928, ni opozorila na nobene specifične težave, niti ni podala nobenih priporočil glede postopka napredovanja sodnikov iz postopka v glavni stvari.

95

V okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, mora sicer zadevna država članica na podlagi načela lojalnega sodelovanja upoštevati poročila Komisije na podlagi Odločbe 2006/928, zlasti v njej navedena priporočila, vendar v primeru neobstoja priporočila nikakor ni mogoče šteti, da to zadevno državo članico ovira pri izvajanju njene pristojnosti na področju organizacije pravosodja.

96

Glede na zgoraj navedeno je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba Odločbo 2006/928 razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki spreminja ureditev napredovanja sodnikov, kadar Komisija v poročilih, pripravljenih na podlagi te odločbe, ni podala nobenega priporočila v zvezi s tako spremembo.

97

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: