SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

JEANA RICHARDA DE LA TOURA,

predstavljeni 20. aprila 2023 ( 1 )

Zadeva C‑621/21

WS

proti

Intervyuirasht organ na Darzhavna agentsia za bezhantsite pri Ministerskia savet

ob udeležbi

Predstavitelstvo na Varhovnia komisar na Organizatsiyata na obedinenite natsii za bezhantsite v Bulgaria

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Administrativen sad Sofia‑grad (upravno sodišče mesta Sofija, Bolgarija))

„Predhodno odločanje – Območje svobode, varnosti in pravice – Direktiva 2011/95/EU – Pravila o priznanju mednarodne zaščite in vsebini take zaščite – Državljanka tretje države, izpostavljena nevarnosti, da v primeru vrnitve v izvorno državo postane žrtev zločina iz časti, prisilne poroke ali nasilja v družini, povzročenega od nedržavnih subjektov – Pogoji za priznanje statusa begunca – Člen 9(3) – Določitev vzročne zveze med razlogom za preganjanje in neobstojem zaščite v izvorni državi – Člen 10(1)(d) – Določitev pripadnosti ‚določeni družbeni skupini‘ zaradi spola prosilca – Pogoji za priznanje subsidiarne zaščite – Pojem ‚resna škoda‘ – Konvencija o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija)“

I. Uvod

1.

Vprašanje dejanj nasilja nad ženskami v družinskem okolju je v naših družbah postalo zelo pomembno, potem ko so organi dolgo podcenjevali resnost in posledice takih dejanj. Umori žensk v družinskem krogu, ki se zdaj v vsakdanjem jeziku imenujejo „femicid“, so bili javno obsojeni. Javni organi so se zavedeli nujnosti, da bolje zaščitijo ženske, ki so žrtve nasilja v svoji družini, in izkažejo večjo strogost do storilcev tega nasilja. Ali je treba to zaščito, ki mora biti zagotovljena znotraj države, zagotoviti tudi ženskam, ki so zbežale iz svoje države in se vanjo ne morejo ali ne želijo vrniti iz strahu, da bodo deležne nasilja v družini? Natančneje, ali se ženskam, ki se spopadajo s takim položajem, lahko prizna status begunca v smislu člena 2(e) Direktive 2011/95/EU? ( 2 ) Če jim takega statusa ni mogoče priznati, v kolikšni meri lahko nasilje zaradi spola, storjeno nad državljanko tretje države v njenem ozkem družinskem krogu, utemeljuje priznanje subsidiarne zaščite v smislu člena 2(g) te direktive?

2.

V zadevi, predloženi Sodišču, ima Administrativen sad Sofia‑grad (upravno sodišče mesta Sofija, Bolgarija) pomisleke glede možnosti in po potrebi vrste mednarodne zaščite, ki jo je treba priznati turški državljanki kurdskega porekla ob upoštevanju, na eni strani, narave dejanj nasilja, ki bi jim bila lahko izpostavljena, če se vrne v izvorno državo. Ta dejanja bi lahko imela obliko nasilja v družini, celo zločina iz časti, ali tudi prisilne poroke. Na drugi strani je treba upoštevati tudi okoliščine, v katerih so navedena dejanja storjena, to je, da jih storijo nedržavni subjekti. ( 3 )

3.

V tem vprašanju odseva zaskrbljenost – ki je poleg tega izražena v stališčih, vloženih v tej zadevi – tistih, ki menijo, da status begunca ne more biti podeljen vsem ženskam, ki so žrtve nasilja v družini, tako zelo je to skupna težava vseh držav, in tistih, ki, nasprotno, obžalujejo, da je subsidiarna zaščita le zaščita, ki se „avtomatsko“ podeli tem ženskam, kar torej privede do nepriznavanja razlogov za preganjanje, povezanih s spolom, vključno s preganjanji zaradi spolne usmerjenosti in spolne identitete.

4.

Generalni pravobranilec M. Szpunar je v sklepnih predlogih v zadevi État belge (Pravica do prebivanja v primeru nasilja v družini) ( 4 ) poudaril absolutno nujnost, da se ne podcenjujeta pravni, politični in socialni pomen priznavanja resnosti problema nasilja v družini in nedavni razvoj predpisov Unije in držav članic na področju zaščite žrtev. ( 5 ) Skoraj hkrati je generalni pravobranilec G. Hogan v sklepnih predlogih k mnenju 1/19 (Istanbulska konvencija) ( 6 ) vseeno ugotovil, da „[p]ravo Unije v sedanjem stanju praviloma ne predvideva […] obveznosti upoštevanja nasilja nad ženskami kot ene od oblik pregona, ki lahko privede do priznanja statusa begunca“. ( 7 )

5.

Vprašanje se zdaj postavlja z drugačnega vidika, ker se umešča v okvir individualnega položaja.

6.

Na prvem mestu, Sodišče bo moralo določiti pogoje, pod katerimi bi se za državljanko tretje države, ki tvega, da bo žrtev zločina iz časti ali prisilne poroke ter izpostavljena dejanjem nasilja v družini, ko se bo vrnila v izvorno državo, lahko štelo, da se utemeljeno boji preganjanja zaradi pripadnosti „določeni družbeni skupini“, in bi se ji lahko priznal status begunca (člen 10(1)(d) Direktive 2011/95).

7.

Na drugem mestu, Sodišče bo moralo natančneje določiti pogoje, pod katerimi mora pristojni nacionalni organ, kadar nasilje izvaja nedržavni subjekt, ugotoviti vzročno zvezo med razlogom za preganjanje, in sicer pripadnostjo določeni družbeni skupini, in neobstojem zaščite v izvorni državi (člen 9(3) te direktive).

8.

Na tretjem in zadnjem mestu, Sodišče bo moralo preučiti, v kolikšni meri bi se lahko taki osebi priznal status subsidiarne zaščite. V tem okviru bo moralo določiti pogoje, pod katerimi bi bila zgoraj opisana dejanja nasilja lahko opredeljena kot „resna škoda“ v smislu člena 15 navedene direktive, ker bodisi resno ogrožajo življenje te osebe bodisi pomenijo nečloveško ali ponižujoče ravnanje.

II. Pravni okvir

A.   Mednarodno pravo

1. Ženevska konvencija

9.

Člen 1(A)(2), prvi pododstavek, Konvencije o statusu beguncev, podpisane 28. julija 1951 v Ženevi, ( 8 ) določa, da se izraz „begunec“ uporablja za vsako osebo, ki se:

10.

„zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more, ali zaradi takšnega strahu noče uživati varstva te države“.

2. CEDAW

11.

Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (v nadaljevanju: CEDAW), ( 9 ) h kateri Unija ni pristopila kot pogodbenica, v členu 1 določa:

„[I]zraz ‚diskriminacija žensk‘ označuje vsakršno razlikovanje, izključevanje ali omejevanje na podlagi spola, katerega posledica ali namen je ogroziti ali onemogočiti ženskam priznavanje, uresničevanje ali uveljavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne glede na njihov zakonski stan, na podlagi enakosti moških in žensk, na političnem, ekonomskem, socialnem, kulturnem in državljanskem ali kateremkoli drugem področju.“

12.

Člen 5(a) te konvencije določa:

„Države pogodbenice bodo ukrenile vse primerno:

(a)

za spremembo družbenih in kulturnih vzorcev vedenja moških in žensk, da bi odpravili predsodke ter običaje in vsako drugo prakso, ki temelji na pojmovanju manjvrednosti ali večvrednosti enega ali drugega spola ali na tradicionalni vlogi moških oziroma žensk[.]“

13.

Navedena konvencija je bila dopolnjena s splošnim priporočilom št. 19 Odbora za odpravo diskriminacije do žensk, ( 10 ) naslovljenim „Nasilje nad ženskami“, ki v odstavku 6 določa:

„Prvi člen [CEDAW] opredeljuje diskriminacijo žensk. Ta opredelitev vključuje nasilje zaradi spola, to je nasilje, ki je usmerjeno proti ženski, ker je ženska, ali nesorazmerno prizadene ženske. Zajema dejanja, s katerimi se povzročijo bolečine ali trpljenje telesne, duševne ali spolne narave, grožnje s takimi dejanji, prisilo ali druge odvzeme prostosti […]“

14.

To priporočilo je bilo leta 2017 posodobljeno s splošnim priporočilom št. 35 o nasilju nad ženskami zaradi spola, ( 11 ) ki v odstavkih 10 in 16 določa:

„10. Odbor [za odpravo diskriminacije žensk] meni, da je nasilje nad ženskami zaradi spola eden od temeljnih družbenih, političnih in ekonomskih načinov, s katerimi se ohranjajo podrejenost žensk v primerjavi z moškimi in njihove stereotipne vloge […]

[…]

16. Nasilje nad ženskami zaradi spola se lahko enači z mučenjem ali krutim, nečloveškim ali ponižujočim ravnanjem v nekaterih okoliščinah, zlasti kadar gre za posilstva, nasilje v družini ali druge škodljive prakse […]“

15.

Poleg tega je bila CEDAW dopolnjena z Deklaracijo o odpravi nasilja nad ženskami, ( 12 ) katere člen 2 določa:

„Za nasilje nad ženskami se šteje, da vključuje, a ni omejeno na sledeče:

(a)

fizično, spolno in psihološko nasilje v družini, vključno s pretepanjem, spolno zlorabo deklic, z nasiljem v povezavi z dotami, s posilstvom v zakonski zvezi, z obrezovanjem spolovil žensk in drugimi tradicionalnimi praksami, ki so škodljive ženskam, z nasiljem, ki ga ne zagreši zakonski partner, in nasiljem, povezanim z izkoriščanjem;

(b)

fizično, spolno in psihološko nasilje v splošni skupnosti, vključno s posilstvom, spolno zlorabo, spolnim nadlegovanjem in ustrahovanjem na delovnem mestu, v izobraževalnih institucijah in drugje, s trgovanjem z ženskami in prisilno prostitucijo;

(c)

fizično, spolno in psihološko nasilje, ki ga zagreši ali odobrava država, ne glede na to, kje do njega prihaja.“

3. Istanbulska konvencija

16.

V deseti, enajsti in dvanajsti uvodni izjave preambule Istanbulske konvencije je navedeno:

„ob priznavanju, da je nasilje nad ženskami odraz zgodovinsko neenakih razmerij moči med ženskami in moškimi, kar je privedlo do nadvlade in izvajanja diskriminacije moških nad ženskami ter preprečevanja polnega napredka žensk;

ob priznavanju, da je nasilje nad ženskami nasilje zaradi spola in da je nasilje nad ženskami eden od ključnih družbenih mehanizmov, zaradi katerega so ženske prisiljene v podrejeni položaj v primerjavi z moškimi;

ob zaskrbljenem priznavanju, da so ženske in dekleta pogosto izpostavljene resnim oblikam nasilja, kakor so nasilje v družini, spolno nadlegovanje, posilstvo, prisilna poroka, zločini v imenu t. i. ‚časti‘ in pohabljanje spolovil, kar pomeni resno kršitev človekovih pravic žensk in deklet ter je glavna ovira pri doseganju enakosti med ženskami in moškimi[.]“

17.

V skladu s členom 1 v poglavju II, naslovljenem „Namen, opredelitev pojmov, enakost in nediskriminacija, splošne obveznosti“, je namen Istanbulske konvencije med drugim zaščititi ženske pred vsemi oblikami nasilja, vključno z nasiljem v družini, in preprečevati, preganjati in odpravljati nasilje nad ženskami in nasilje v družini, prispevati k odpravi vseh oblik diskriminacije žensk ter oblikovati celostni okvir, politike in ukrepe za zaščito in pomoč.

18.

V skladu s členom 2(1) se Istanbulska konvencija „uporablja za vse oblike nasilja nad ženskami, vključno z nasiljem v družini, ki nesorazmerno prizadeva ženske“.

19.

Člen 3 te konvencije določa:

„V tej konvenciji:

(a)

‚nasilje nad ženskami‘ pomeni kršitev človekovih pravic in obliko diskriminacije žensk ter vsa nasilna dejanja zaradi spola, ki povzročijo ali bi lahko povzročila fizične, spolne, psihične ali ekonomske posledice ali trpljenje žensk, vključno z grožnjami s takimi dejanji, prisilo ali samovoljni odvzem prostosti, ne glede na to, ali do njih pride v javnem ali zasebnem življenju;

(b)

‚nasilje v družini‘ pomeni vsako dejanje fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja, ki se zgodi v družini ali gospodinjski enoti ali med nekdanjima ali trenutnima zakoncema ali partnerjema, ne glede na to, ali storilec še prebiva ali je prebival z žrtvijo;

(c)

spol‘ pomeni družbeno oblikovane vloge, vedenje, dejavnosti in lastnosti, ki v posamezni družbi veljajo kot primerni za ženske in moške;

(d)

‚nasilje nad ženskami zaradi spola‘ pomeni nasilje, ki je usmerjeno proti ženski, ker je ženska, ali nesorazmerno prizadene ženske;

[…]

(f)

‚ženske‘ vključuje dekleta, mlajša od 18 let.“

20.

Člen 60 navedene konvencije, naslovljen „Prošnje za azil zaradi spola“, določa:

„1.   Pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za zagotovitev, da se nasilje nad ženskami zaradi spola lahko prizna kot oblika pregona v pomenu drugega odstavka točke A 1. člena [Ženevske Konvencije] in kot oblika resne škode, ki omogoča dopolnilno/pomožno zaščito.

2.   Pogodbenice zagotovijo, da se vsaka okoliščina navedene konvencije razlaga z vidika spola in da kadar bi do pregona prišlo zaradi ene ali več teh okoliščin, prosilcu prizna status begunca v skladu z ustreznimi veljavnimi instrumenti.

3.   Pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe, da se za prosilce za azil oblikujejo sprejemni postopki, podporne storitve, smernice in azilni postopki, vključno z določitvijo statusa begunca in prošnjo za mednarodno zaščito, ki upoštevajo vidik spola.“

B.   Pravo Unije

21.

V skladu s členom 78(1) PDEU in členom 18 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) skupni evropski azilni sistem, v katerega se umešča Direktiva 2011/95, temelji na popolni in skupni uporabi Ženevske konvencije.

22.

V uvodnih izjavah 17 in 30 te direktive je navedeno:

„(17)

Pri obravnavanju oseb, ki sodijo na področje uporabe te direktive, države članice zavezujejo obveznosti iz mednarodnih instrumentov, katerih pogodbenice so, še zlasti tistih, ki prepovedujejo diskriminacijo.

[…]

(30)

Prav tako je treba uvesti skupni pojem ‚pripadnosti določeni družbeni skupini‘ kot razlog za preganjanje. Za namene opredelitve določene družbene skupine je treba ustrezno upoštevati vprašanja, povezana s spolom prosilca – zlasti spolno identiteto in spolno usmerjenost, ki sta lahko povezana z določenimi pravnimi tradicijami in običaji, ki se na primer kažejo v pohabljanju spolnih organov, prisilni sterilizaciji ali prisilnih splavih – kolikor se nanašajo na utemeljen strah prosilca pred preganjanjem.“

23.

Člen 2(d) in (f) navedene direktive določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

(d)

‚begunec‘ pomeni državljana tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rasne, verske, nacionalne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi tega strahu noče izkoristiti zaščite te države, […] in za kater[ega] se ne uporablja člen 12;

[…]

(f)

,oseba, upravičena do subsidiarne zaščite‘ pomeni državljana tretje države […], ki ne izpolnjuje pogojev za begunca, a je bilo v zvezi z njim/njo izkazano, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se zadevna oseba, če bi se vrnila v izvorno državo, […] soočila z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot je opredeljena v členu 15, in za katero se člen 17(1) in (2) ne uporablja in ki ne more ali zaradi takega tveganja noče izkoristiti zaščite te države[.]“

24.

V okviru poglavja II Direktive 2011/95 v zvezi z „[o]bravnavanjem prošenj za mednarodno zaščito“ člen 6, naslovljen „Subjekti preganjanja ali resne škode“, določa:

„Subjekti preganjanja ali resne škode vključujejo:

(a)

državo;

(b)

stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja države;

(c)

nedržavne subjekte, če je mogoče dokazati, da subjekti iz točk (a) in (b), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot sta opredeljena v členu 7.“

25.

Člen 7 te direktive, naslovljen „Subjekti zaščite“, določa:

„1.   Zaščito pred preganjanjem ali resno škodo lahko nudi le:

(a)

država ali

(b)

stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja države,

če so pripravljene in sposobne zagotavljati zaščito v skladu z odstavkom 2.

2.   Zaščita pred preganjanjem ali resno škodo mora biti dejanska in nezačasna. Takšna zaščita se načeloma nudi, kadar subjekti iz točk (a) in (b) odstavka 1 sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, in ko ima prosilec dostop do takšne zaščite.

[…]“

26.

Poglavje III navedene direktive, naslovljeno „Pogoji, ki jih morajo izpolnjevati begunci“, vsebuje člen 9, ki določa:

„1.   Da se šteje za dejanje preganjanja v smislu člena 1(A) Ženevske konvencije, mora dejanje:

(a)

biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče, da predstavlja hudo kršitev temeljnih človekovih pravic, zlasti pravic, od katerih odstopanja niso mogoča po členu 15(2) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,[ ( 13 )] ali

(b)

predstavljati akumulacijo različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki je dovolj huda, da vpliva na posameznika na podoben način, kot je omenjeno v točki (a).

2.   Dejanja preganjanja, opredeljena v odstavku 1, imajo lahko med drugim naslednje oblike:

(a)

dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja;

[…]

(f)

dejanja, ki so povezana s spolom […].

3.   Skladno s točko (d) člena 2 mora obstajati povezava med razlogi iz člena 10 in dejanji preganjanja, kot so določena v odstavku 1 tega člena, ali odsotnostjo zaščite pred temi dejanji.“

27.

Člen 10 Direktive 2011/95, naslovljen „Razlogi za preganjanje“, določa:

„1.   Države članice pri ocenjevanju razlogov za preganjanje upoštevajo naslednje elemente:

[…]

(d)

skupina šteje za določeno družbeno skupino zlasti v naslednjih primerih:

kadar je članom te skupine skupna prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebe ne bi smelo prisiliti, naj se mu odreče, in

kadar ima skupina v zadevni državi razločno identiteto, saj jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno.

V odvisnosti od okoliščin v izvorni državi lahko določena družbena skupina zajema skupino, ki temelji na skupni lastnosti spolne usmerjenosti. Spolne usmerjenosti se ne sme razumeti kot nečesa, kar vključuje dejanja, ki po nacionalni zakonodaji držav članic veljajo za kazniva. Vidike, povezane s spolom, vključno s spolno identiteto, je treba ustrezno upoštevati pri določanju pripadnosti določeni družbeni skupini ali opredelitvi značilnosti takšne skupine;

[…]

2.   Pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične značilnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja.“

28.

Poglavje V te direktive v zvezi s „[p]ogoji za priznanje subsidiarne zaščite“ vsebuje člen 15, naslovljen „Resna škoda“, ki določa:

„Resna škoda zajema:

(a)

smrtno kazen ali usmrtitev ali

(b)

mučenje ali nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ali

[…]“

C.   Bolgarsko pravo

29.

V Bolgariji je obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito urejeno z Zakon za ubezhishteto i bezhantsite (zakon o azilu in beguncih) ( 14 ) v različici, objavljeni v DV št. 103 z dne 27. decembra 2016 (v nadaljevanju: ZUB). Direktivi 2011/95 in 2013/32/EU ( 15 ) sta bili v bolgarsko pravo preneseni z zakonoma o spremembi in dopolnitvi ZUB, ki sta bila objavljena v DV št. 80 z dne 16. oktobra 2015 in DV št. 101 z dne 22. decembra 2015.

30.

Člen 6(1) ZUB določa:

„Pristojnosti iz tega zakona izvajajo odgovorne osebe Darzhavna agentsia za bezhantsite (državna agencija za begunce, v nadaljevanju: DAB). Te osebe ugotovijo vsa dejstva in okoliščine, upoštevne za postopek priznanja mednarodne zaščite, in pomagajo tujcem, ki so vložili tako prošnjo za zaščito.“

31.

ZUB določa dve obliki mednarodne zaščite.

32.

Člen 8 ZUB se nanaša na vsebinske pogoje, ki jih mora izpolniti prosilec, da je lahko upravičen do statusa begunca. V ta člen so bile s podobnim besedilom vključene določbe členov 6 in 9 Direktive 2011/95.

33.

Člen 9 ZUB pa se nanaša na vsebinske pogoje, ki jih mora izpolniti prosilec, da je lahko upravičen do „humanitarnega statusa“, ki ustreza subsidiarni zaščiti, pri čemer ti pogoji ustrezajo „resni škodi“, kot je opredeljena v členu 15 Direktive 2011/95.

III. Dejansko stanje v sporu o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

34.

WS, tožeča stranka v postopku v glavni stvari, je turška državljanka kurdskega porekla, (sunitska) muslimanka in razvezana. Junija 2018 je zapustila Turčijo, da je odšla v Bolgarijo in nato v Nemčijo, kjer je vložila prvo prošnjo za mednarodno zaščito. Bolgarija je z odločbo DAB z dne 28. februarja 2019 privolila v njen sprejem zaradi obravnave njene prošnje za mednarodno zaščito.

35.

Na treh razgovorih, opravljenih oktobra 2019, je WS izjavila, da je imela v Turčiji težave z nekdanjim možem, BS, s katerim se je bila prisiljena poročiti leta 2010 in s katerim ima tri hčerke. Po številnih primerih nasilja in groženj tako od moža kot od biološke in moževe družine naj bi bila redno nameščena v „centrih za preprečevanje in spremljanje nasilja“ in naj bi septembra 2016 pobegnila od doma. V zvezi s tem naj bi WS med drugim vložila prijavo pri državnem tožilstvu v Torbalıju (Turčija), v kateri je prijavila to nasilje. WS naj bi se leta 2017 cerkveno poročila z drugim moškim, s katerim naj bi maja 2018 dobila sina. Zakonska zveza WS in BS naj bi bila razvezana z odločbo sodišča za civilne zadeve št. 1 v Diyarbakıru (Turčija) 20. septembra 2018, ko je WS že zapustila Turčijo. WS naj bi poleg tega poudarila, da od biološke družine ni dobila nobene podpore in da ji je oče prepovedal stike, ker je zapustila skupno bivališče. WS je trdila tudi, da se boji za življenje, če se bo morala vrniti v Turčijo.

36.

DAB je z odločbo z dne 21. maja 2020 zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je WS vložila na podlagi člena 8 ZUB (status begunca) in člena 9 tega zakona (humanitarni status/subsidiarna zaščita).

37.

DAB je menila, da pogoji, zahtevani za priznanje statusa begunca, niso izpolnjeni, ker nasilja, ki naj bi ga nad njo izvajali mož in člani njene družine, ter groženj s smrtjo, ki jih je bila deležna, ni mogoče povezati z nobenim razlogom za preganjanje iz člena 8(1) ZUB, to je raso, veroizpovedjo, nacionalno pripadnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini. WS naj tudi ne bi izjavila, da je preganjana zaradi svojega spola.

38.

Poleg tega je DAB menila, da tudi pogoji, zahtevani za priznanje humanitarnega statusa (subsidiarne zaščite), niso izpolnjeni, ker v zvezi z WS niso ukrepali niti uradni organi niti določene skupine. Nazadnje, DAB je poudarila, da WS, ki policijskih organov ni obvestila o napadih nanjo, tudi ni vložila prijave in da je Turčijo zapustila zakonito.

39.

WS je zoper to odločbo vložila tožbo, ki je bila zavrnjena z odločbo z dne 15. oktobra 2020. Ta odločba naj bi postala pravnomočna z odločbo Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče, Bolgarija) z dne 9. marca 2021.

40.

WS je 13. aprila 2021 vložila naknadno prošnjo za mednarodno zaščito, za kar je predložila devet pisnih dokazov v zvezi s svojimi osebnimi okoliščinami in izvorno državo. Na eni strani trdi, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca, določene v členu 8 ZUB, ker je žrtev dejanj preganjanja, storjenih zaradi njene pripadnosti določeni družbeni skupini, to je skupini žensk, ki so bile žrtve nasilja v družini, in žensk, ki bi lahko bile žrtve zločina iz časti nedržavnih subjektov, pred katerimi je turška država ne more zaščititi. Navaja tudi, da nasprotuje zavrnitvi vstopa in vrnitvi v Turčijo, ker se boji, da jo bo nekdanji mož ubil ali da bo žrtev zločina iz časti in ponovno prisiljena v sklenitev zakonske zveze. Poudarja, da je njen položaj zdaj težji, ker je imela otroka z moškim, s katerim ni sklenila civilne zakonske zveze. WS kot nove okoliščine navaja tudi odstop Turčije od Istanbulske konvencije, v zvezi s čimer je med drugim predložila poročili, ki sta ju marca 2021 pripravila enega U.S. Department of State (ministrstvo za zunanje zadeve Združenih držav Amerike) o praksah na področju človekovih pravic v Turčiji in drugega turška platforma „We will stop femicide“.

41.

Na drugi strani WS trdi, da izpolnjuje pogoje za priznanje humanitarnega statusa (subsidiarne zaščite) iz člena 9 ZUB, ker bi bila z zavrnitvijo vstopa in vrnitvijo v Turčijo izpostavljena kršitvi svojih temeljnih pravic, priznanih v členih 2 in 3 EKČP.

42.

DAB je z odločbo z dne 5. maja 2021 zavrnila začetek novega postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ker WS ni predložila novih dokazov o osebnih okoliščinah ali izvorni državi, pri tem pa je ta agencija omenila, da so ji turški organi večkrat pomagali in da so izrazili pripravljenost, da ji pomagajo z vsemi zakonitimi sredstvi.

43.

V teh okoliščinah je Administrativen sad Sofia‑grad (upravno sodišče mesta Sofija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.

Ali se v skladu z uvodno izjavo 17 Direktive [2011/95] definicije in opredelitve pojmov iz [CEDAW] in [Istanbulske konvencije] uporabljajo za opredelitev nasilja nad ženskami zaradi spola kot razloga za priznanje mednarodne zaščite na podlagi Ženevske konvencije […] in Direktive [2011/95] oziroma ali ima nasilje nad ženskami zaradi spola kot razlog za priznanje mednarodne zaščite na podlagi Direktive 2011/95 avtonomni pomen, ki je drugačen od tistega iz navedenih mednarodnih instrumentov?

2.

Ali je, če se zatrjuje izvajanje nasilja nad ženskami zaradi spola, za ugotovitev pripadnosti določeni družbeni skupini kot razlog za preganjanje iz člena 10(1)(d) Direktive 2011/95 upošteven izključno biološki ali družbeni spol žrtve preganjanja (nasilje nad žensko zgolj zato, ker je ženska), ali so lahko konkretne oblike/akti/dejanja preganjanja, kot so navedeni na neizčrpnem seznamu v uvodni izjavi 30, odločilni za ‚opaznost skupine v družbi‘, to je njena razlikovalna lastnost, v odvisnosti od okoliščin v izvorni državi oziroma ali se lahko ti akti nanašajo le na dejanja preganjanja iz člena 9(2)(a) ali (f) Direktive 2011/95?

3.

Ali je biološki ali družbeni spol, če oseba, ki prosi za zaščito, zatrjuje nasilje zaradi spola v obliki nasilja v družini, zadosten razlog za ugotovitev pripadnosti določeni družbeni skupini na podlagi člena 10(1)(d) Direktive 2011/95 ali je treba na podlagi dobesedne, na besedilu temelječe razlage člena 10(1)(d) Direktive [2011/95], v skladu s katero morata biti pogoja izpolnjena kumulativno, vidiki, povezani s spolom, pa alternativno, ugotoviti dodatno razlikovalno lastnost?

4.

Ali je treba člen 9(3) Direktive 2011/95, če oseba, ki je vložila prošnjo, zatrjuje nasilje zaradi spola v obliki nasilja v družini, ki ga izvaja nedržavni subjekt preganjanja v smislu člena 6(c) Direktive 2011/95, razlagati tako, da za obstoj vzročne povezave zadostuje, da se ugotovi povezava med razlogi za preganjanje iz člena 10 [te direktive] in dejanji preganjanja v smislu [člena 9(1)] [navedene direktive], ali je treba obvezno ugotoviti odsotnost zaščite pred zatrjevanim preganjanjem oziroma ali obstaja povezava v primerih, v katerih nedržavni subjekti preganjanja posameznih aktov preganjanja/nasilja ne dojemajo kot akte zaradi spola?

5.

Ali lahko dejanska grožnja umora iz časti, če bi se zadevna oseba vrnila v izvorno državo, kadar so izpolnjeni ostali pogoji za to, utemelji priznanje subsidiarne zaščite na podlagi člena 15(a) Direktive 2011/95 v povezavi s členom 2 EKČP (nikomur ne sme biti življenje namerno odvzeto) oziroma ali je treba to grožnjo opredeliti kot „resno škodo“ na podlagi člena 15(b) [Direktive 2011/95] v povezavi s členom 3 EKČP, kot se to razlaga v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice na podlagi celovite presoje nevarnosti nadaljnjih aktov nasilja zaradi spola, oziroma ali za priznanje te zaščite zadostuje, da oseba, ki je vložila prošnjo, subjektivno noče izkoristiti zaščite izvorne države?“

44.

Pisna stališča so predložili WS, nemška in francoska vlada ter Evropska komisija in Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR).

IV. Analiza

45.

Predložitveno sodišče želi s predlogom za sprejetje predhodne odločbe v bistvu izvedeti, v kolikšni meri je državljanka tretje države, ki trdi, da tvega, da bo žrtev zločina iz časti ali prisilne poroke ter izpostavljena nasilju v družini na svojem domu, ko se bo vrnila v izvorno državo, lahko upravičena do mednarodne zaščite v smislu člena 2(a) Direktive 2011/95.

46.

V skladu s postopkom obravnavanja, določenim v členu 10(2) Direktive 2013/32, se prva štiri vprašanja za predhodno odločanje nanašajo na pogoje, pod katerimi bi taka oseba lahko bila upravičena do statusa begunca v smislu člena 2(d) Direktive 2011/95. ( 16 ) Čeprav predložitveno sodišče ne dvomi o tem, da so dejanja, za katera se WS boji, da jim bo izpostavljena, opredeljena kot „dejanja preganjanja“, ( 17 ) se nasprotno sprašuje o številnih negotovostih glede tega, kako upoštevati spol te osebe, da se ugotovijo, na eni strani, razlogi za preganjanje (člen 10 Direktive 2011/95) ter, na drugi strani, vzročna zveza med temi razlogi in neobstojem zaščite v izvorni državi (člen 9(3) te direktive).

47.

Peto vprašanje za predhodno odločanje se nanaša na pogoje, pod katerimi bi se WS lahko priznala subsidiarna zaščita v smislu člena 2(f) Direktive 2011/95, če je ne bi bilo mogoče šteti za begunko. Predložitveno sodišče sprašuje Sodišče predvsem o opredelitvi dejanj, katerih žrtev bi zadevna oseba lahko bila, če bi bila vrnjena v izvorno državo, kot „resne škode“ v smislu člena 15 te direktive.

A.   Pogoji za priznanje statusa begunca v smislu člena 2(d) Direktive 2011/95

1. Prvo vprašanje za predhodno odločanje o pomenu in obsegu pojma „nasilje nad ženskami zaradi spola“

48.

S prvim vprašanjem za predhodno odločanje predložitveno sodišče, ki se opira na uvodno izjavo 17 Direktive 2011/95, Sodišče sprašuje, ali ima pojem „nasilje nad ženskami zaradi spola“, če bi moral biti razlog za priznanje statusa begunca, avtonomen pomen v pravu Unije ali pa je treba ta pojem opredeliti z vidika Ženevske konvencije, CEDAW in Istanbulske konvencije.

49.

To vprašanje izhaja iz dejstva, da je po zgledu člena 1(A) Ženevske konvencije v členu 2(d) Direktive 2011/95 samo omenjena „pripadnost določeni družbeni skupini“, ne da bi bil v opredelitvi pojma „begunec“ omenjen „spol“ prosilca za mednarodno zaščito in ne da bi bilo določeno, da je nasilje nad ženskami zaradi spola lahko samo po sebi razlog za mednarodno zaščito. Nasprotno pa Istanbulska konvencija in CEDAW, ki sta bili sprejeti pod okriljem Sveta Evrope in Združenih narodov, vsebujeta izrecne določbe o tem.

50.

Namen Istanbulske konvencije je v skladu z njenim členom 1 zaščititi ženske pred vsemi oblikami nasilja, vključno z nasiljem v družini, s tem, da se krepijo preprečevanje nasilja in pomoč žrtvam, pa tudi kazenski pregon in sankcije za storilce nasilnih dejanj, za kar se sprejemajo celovite in usklajene politike.

51.

Pojem „spol“ je v členu 3(c) Istanbulske konvencije opredeljen kot „družbeno oblikovane vloge, vedenje, dejavnosti in lastnosti, ki v posamezni družbi veljajo kot primerni za ženske in moške“. Pojem „nasilje nad ženskami“ pa je v členu 3(a) te konvencije opredeljen kot „kršitev človekovih pravic in obliko diskriminacije žensk ter vsa nasilna dejanja zaradi spola, ki povzročijo ali bi lahko povzročila fizične, spolne, psihične ali ekonomske posledice ali trpljenje žensk, vključno z grožnjami s takimi dejanji, prisilo ali samovoljni odvzem prostosti, ne glede na to, ali do njih pride v javnem ali zasebnem življenju“. Nazadnje je pojem „nasilje nad ženskami zaradi spola“ v členu 3(d) navedene konvencije opredeljen kot „nasilje, ki je usmerjeno proti ženski, ker je ženska, ali nesorazmerno prizadene ženske“. ( 18 )

52.

S členom 60(1) Istanbulske konvencije se od pogodbenic tako zahteva, da sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da se nasilje nad ženskami zaradi spola lahko prizna kot oblika pregona v pomenu člena 1(A)(2) Ženevske konvencije in kot oblika resne škode, ki omogoča dopolnilno/pomožno zaščito. V obrazložitvenem poročilu o Istanbulski konvenciji je pojasnjeno, da je ta člen oblikovan tako, da je v skladu z Ženevsko konvencijo in členom 3 EKČP, kakor ga razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice. ( 19 )

53.

Namen CEDAW in zlasti splošnih priporočil št. 19 in 35 Odbora za odpravo diskriminacije do žensk pa je okrepiti učinkovitost boja proti diskriminaciji žensk v vseh njenih oblikah s tem, da se od pogodbenic zahteva, da ženskam zagotovijo polno uresničevanje in polno uživanje pravic, ki so jim priznane na vseh področjih. Ti splošni priporočili dopolnjujeta CEDAW s tem, da vključujeta pristop, povezan s spolom, opredeljujeta nasilje zaradi spola in pogodbenicam nalagata, da sprejmejo splošne ukrepe, ki se zgledujejo po tistih, ki so bili sprejeti v okviru Istanbulske konvencije.

54.

Potem ko sem spomnil na to, je treba zdaj preučiti, v kolikšni meri se morajo pogoji iz teh dveh konvencij upoštevati pri uporabi Direktive 2011/95.

55.

Na prvem mestu, opozoriti moram, da mora biti na podlagi člena 78(1) PDEU skupni evropski azilni sistem, v katerega se umešča Direktiva 2011/95, v skladu z Ženevsko konvencijo in Protokolom o statusu beguncev iz leta 1967 ter „drugimi ustreznimi Pogodbami“. ( 20 )

56.

Tako je glavni cilj Direktive 2011/95, kot je naveden v njenem členu 1 in sodni praksi Sodišča, določiti normativni sistem, ki vsebuje pojme in merila za ugotavljanje, katere osebe potrebujejo mednarodno zaščito, ki so skupni državam članicam in torej lastni Uniji, hkrati pa zagotavlja polno spoštovanje člena 1 Ženevske konvencije. ( 21 ) V sodbi z dne 19. novembra 2020, Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (Vojaški rok in azil), ( 22 ) je Sodišče tako zavrnilo razširitev področja uporabe te direktive prek področja uporabe, ki ga zajema ta konvencija, da bi se spoštoval jasni namen zakonodajalca Unije, da znotraj Unije uskladi izvajanje statusa begunca v smislu navedene konvencije. ( 23 )

57.

Kot pa sem navedel, člen 1(A) Ženevske konvencije v opredelitvi pojma „begunec“ ne omenja „spola“ in tudi ne določa, da je „nasilje nad ženskami zaradi spola“ lahko samo po sebi razlog, na podlagi katerega se lahko prizna mednarodna zaščita. UNHCR je v smernicah o preganjanju zaradi spola menil, da v opredelitev pojma „begunec“ iz člena 1 te konvencije ni treba uvesti dodatnega razloga, ker pogodbenice priznavajo, da spol lahko vpliva na ali narekuje vrsto preganjanja ali nastalo škodo ter razloge za ravnanje, ki ga prestaja oseba. ( 24 ) V okviru Direktive 2011/95 se spol prosilca torej upošteva pri presoji narave dejanj preganjanja, ki jim je ali bi jim bil lahko izpostavljen v izvorni državi (člen 9(2)(f) te direktive), ( 25 ) in pri preučitvi razlogov za preganjanje, zlasti v okviru priznavanja pripadnosti prosilca določeni družbeni skupini (člen 10(1)(d), drugi pododstavek in fine, navedene direktive).

58.

Drži, da pojem „spol“ v Direktivi 2011/95 ni opredeljen. Vendar se je mogoče sklicevati na dokumente, ki jih je izdal UNHCR in ki so v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča posebej upoštevni glede na vlogo, ki jo UNHCR podeljuje Ženevska konvencija. ( 26 ) Tako UNHCR v smernicah o preganjanju zaradi spola navaja, da se „[d]ružbeni spol […] nanaša na razmerja med ženskami in moškimi, ki temeljijo na identitetah, statusih, vlogah in odgovornostih, ki so družbeno ali kulturno opredeljeni ali oblikovani ter ki so dodeljeni moškim in ženskam, medtem ko je ‚spol‘ določen biološko. Družbeni spol tako ni niti statičen niti prirojen, temveč sčasoma pridobi družbeno in kulturno oblikovan pomen.“ ( 27 )

59.

Poleg tega, čeprav člen 9(2)(f) Direktive 2011/95 ne določa natančno obsega „dejanj, ki so povezana s spolom“, se je za to lahko zanimivo sklicevati na drug instrument sekundarne zakonodaje, in sicer Direktivo 2012/29/EU. ( 28 ) V uvodni izjavi 17 te direktive je namreč pojem „nasilje na podlagi spola“ opredeljen kot „[n]asilje nad osebo zaradi njenega spola, spolne identitete ali spolnega izražanja oziroma nasilje, ki nesorazmerno prizadeva osebe določenega spola […]. Zaradi njega lahko žrtev utrpi fizično, spolno, čustveno ali psihološko škodo ali ekonomsko izgubo. Nasilje na podlagi spola se razume kot oblika diskriminacije in kršitev temeljnih svoboščin žrtve in vključuje nasilje v odnosih z bližnjimi, spolno nasilje (vključno s posilstvom, spolnim napadom in spolnim nadlegovanjem), trgovino z ljudmi, suženjstvo in druge oblike škodljivega ravnanja, kot so prisilne poroke, pohabljanje ženskih spolnih organov in t. i. kazniva dejanja, storjena iz časti. Ženske, ki so žrtve nasilja na podlagi spola, in njihovi otroci pogosto potrebujejo posebno podporo in zaščito zaradi velike nevarnosti sekundarne in ponovne viktimizacije, ustrahovanja in maščevanja, povezanega s takim nasiljem.“

60.

Na drugem mestu, v zvezi z izrazi, uporabljenimi v Istanbulski konvenciji in CEDAW, ni sporno, da Unija ni ratificirala CEDAW in da čeprav je 13. junija 2017 podpisala Istanbulsko konvencijo, vseeno še ni pristopila k njej. ( 29 ) Poleg tega te konvencije niso ratificirale vse države članice. ( 30 ) Do takega pristopa ali ratifikacije je Istanbulska konvencija predvsem večdisciplinska konvencija, ki celovito in na podlagi integriranega pristopa, ki vključuje vse akterje družbe, zagotavlja preprečevanje nasilja nad ženskami, ( 31 ) zaščito in podporo žrtvam ter pregon storilcev nasilnih dejanj.

61.

Iz tega je treba sklepati, da v sedanjem stanju niti Istanbulska konvencija niti CEDAW ne spadata med „ustrezne pogodbe“, z vidika katerih je treba razlagati Direktivo 2011/95, v smislu člena 78(1) PDEU.

62.

Na tretjem in zadnjem mestu, za uvodno izjavo 17 Direktive 2011/95, na katero se opira predložitveno sodišče, se mi zdi, da ni upoštevna za razlago pomena in obsega pojma „nasilje nad ženskami zaradi spola“ v pravu Unije.

63.

V tej uvodni izjavi je navedeno, da „[p]ri obravnavanju oseb, ki sodijo na področje uporabe te direktive, države članice zavezujejo obveznosti iz mednarodnih instrumentov, katerih pogodbenice so, še zlasti tistih, ki prepovedujejo diskriminacijo“. Vendar se zakonodajalec Unije z omembo „obravnavanja oseb, ki sodijo na področje uporabe [navedene] direktive,“ ni skliceval na načine obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito, to je na merila, zahtevana za priznanje take zaščite, temveč bolj na pravice in ugodnosti, ki jih imajo prosilci ali upravičenci do mednarodne zaščite na ozemlju države članice, v kateri so zaprosili za mednarodno zaščito in jo po potrebi dobili. Uvodna izjava 17 Direktive 2011/95 je namreč izražena v poglavju VII te direktive, ki se nanaša na „[v]sebino mednarodne zaščite“. Za ponazoritev naj navedem, da je ta zakonodajalec določil zahtevo, da države članice zagotovijo enako obravnavanje upravičencev do mednarodne zaščite in svojih državljanov pri dostopu do postopkov za priznavanje kvalifikacij (člen 28(1)) ali celo pri dostopu do zdravstvenega varstva (člen 30). V tem okviru morajo države članice spoštovati obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih instrumentov, katerih pogodbenice so, kot sta CEDAW in Istanbulska konvencija.

64.

Iz vseh teh elementov izhaja, da je treba člen 2(d) Direktive 2011/95 razlagati tako, da je treba pogoje za priznanje statusa begunca osebi, ki se boji, da bo žrtev nasilja zaradi spola, če se vrne v izvorno državo, preučiti z vidika določb, ki jih za to vsebuje ta direktiva in ki jih je treba razlagati ob upoštevanju splošne sistematike in namena te direktive ter ob spoštovanju Ženevske konvencije, v skladu s členom 78(1) PDEU, in ne na podlagi opredelitev v CEDAW in Istanbulski konvenciji, ki nista „ustrezni pogodbi“ v smislu tega člena.

65.

Vendar je treba v skladu z uvodno izjavo 16 Direktive 2011/95 pri tej razlagi upoštevati tudi pravice, priznane z Listino. ( 32 )

2. Drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje v zvezi s presojo pripadnosti državljanke tretje države „določeni družbeni skupini“ (člen 10(1)(d) Direktive 2011/95)

66.

Z drugim in tretjim vprašanjem za predhodno odločanje predložitveno sodišče v bistvu Sodišče prosi, naj natančno opredeli okoliščine, v katerih se za državljanko tretje države, ki trdi, da tvega, da bo žrtev zločina iz časti ali prisilne poroke ter izpostavljena nasilju v družini, če bo vrnjena v izvorno državo, lahko šteje, da pripada „določeni družbeni skupini“ v smislu člena 10(1)(d) Direktive 2011/95.

67.

Na prvem mestu, predložitveno sodišče sprašuje Sodišče, ali lahko biološki spol prosilke sam po sebi določa njeno pripadnost določeni družbeni skupini v smislu člena 10(1)(d) te direktive.

68.

Člen 10(1)(d) navedene direktive določa, da morata biti za ugotovitev pripadnosti prosilca „določeni družbeni skupini“ izpolnjena dva pogoja. Ta pogoja sta kumulativna. ( 33 )

69.

Na eni strani morajo biti članom te skupine skupna prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki ni spremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da oseba ne bi smela biti prisiljena, naj se mu odreče. V zvezi s tem člen 10(1)(d), drugi pododstavek, Direktive 2011/95 določa, da je treba glede na okoliščine v izvorni državi vidike, povezane s spolom, vključno s spolno identiteto, ustrezno upoštevati pri določanju pripadnosti določeni družbeni skupini ali opredelitvi značilnosti takšne skupine. ( 34 )

70.

Na drugi strani mora ta skupina v zadevni državi imeti razločno identiteto, saj jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno.

71.

Poleg tega iz člena 10(2) Direktive 2011/95 izhaja, da pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima družbene značilnosti, ki se preganjajo, če takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja. ( 35 )

72.

Glede prvega od navedenih pogojev ni sporno, da se spol prosilke lahko povezuje s prirojeno lastnostjo – in sicer njenim biološkim spolom – „ki je nespremenljiv[a]“ v smislu člena 10(1)(d) Direktive 2011/95. Glede tega moram opozoriti, da se je prvotni predlog Komisije v zvezi z Direktivo 2004/83 izrecno nanašal na „bistvene značilnosti“ skupine, „kot so spolna usmerjenost, starost ali spol“, ( 36 ) pri čemer je Sodišče poleg tega v sodbi z dne 7. novembra 2013, X in drugi, ( 37 ) odločilo, da „ni sporno, da je spolna usmeritev osebe tako temeljnega pomena za njeno identiteto, da se oseba ne sme prisiliti, naj se ji odreče“. ( 38 )

73.

Glede drugega pogoja je treba navesti, da ta predpostavlja, da ima v izvorni državi družbena skupina, katere članom je skupen isti spol, razločno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno celoto. Po mnenju UNHCR mora skupina biti opazna. ( 39 ) To dojemanje se spreminja ne samo glede na posamezne države, etnične ali verske skupnosti ali celo glede na politične razmere, temveč tudi glede na ravnanje zadevne osebe. ( 40 ) Vendar je družbeni spol sociološki koncept, ki se uporablja tako, da se poleg biološkega spola upoštevajo vrednote in predstavitve, ki so z njim povezane. Tako je spol pojem, ki mora omogočiti, da se poudari dejstvo, da so razmerja med ženskami in moškimi v posamezni družbi ter neenakosti, ki lahko iz tega izhajajo zaradi moških in ženskih vlog, dodeljenih na podlagi bioloških razlik, družbe pridobile in oblikovale ter da se torej lahko s časom in glede na družbo in skupnost razvijajo različno. ( 41 ) V tem okviru menim, da so ženske zgolj zaradi položaja žensk primer družbene celote, ki jo opredeljujejo prirojene in nespremenljive lastnosti, ki jih družba lahko dojema različno glede na njihovo izvorno državo, in to zaradi družbenih, pravnih ali verskih norm te države ali običajev skupnosti, ki ji pripadajo. ( 42 ) Ne zdi se mi, da dejstvo, da to družbeno skupino sestavljajo ženske v dani družbi (in ne „ženske“ na splošno), ( 43 ) samo po sebi preprečuje, da se tej skupini prizna razločna identiteta samo zaradi njene velikosti. Pojma „razločna identiteta“ skupine, če jo družba, ki obkroža to skupino, dojema drugače, namreč ni mogoče razlagati tako, da gre za kvantitativno presojo. ( 44 )

74.

Glede na te elemente menim, da pristojni nacionalni organ po obravnavi dejstev in okoliščin, ki jo mora opraviti v skladu s členom 4(3), od (a) do (c), Direktive 2011/95, lahko ugotovi, da prosilka zaradi svojega spola pripada „določeni družbeni skupini“ v smislu člena 10(1)(d) te direktive.

75.

Na drugem mestu, predložitveno sodišče poziva Sodišče, naj pojasni, ali se dejanja preganjanja, kot so navedena v uvodni izjavi 30 Direktive 2011/95 in ki jim je lahko prosilka izpostavljena v izvorni državi, lahko upoštevajo pri določanju razločne identitete skupine v tej državi ali pa so ta dejanja samo tista, ki so našteta v členu 9(2)(a) in (f) te direktive.

76.

V uvodni izjavi 30 navedene direktive je navedeno, da bi bilo treba „[p]ri opredelitvi določene družbene skupine […] ustrezno upoštevati vprašanja, povezana s spolom prosilca, vključno z vprašanji spolne identitete in spolne usmerjenosti, ki so lahko povezana z določenimi pravnimi tradicijami in običaji, ki vodijo na primer k pohabljanju spolovil, prisilni sterilizaciji ali prisilnemu splavu, če so ta vprašanja povezana s prosilčevim utemeljenim strahom pred preganjanjem“.

77.

Ta uvodna izjava 30 vsebuje pojasnila za boljšo opredelitev razloga za preganjanje, ki ga predstavlja pripadnost „določeni družbeni skupini“. Našteta so nekatera dejanja preganjanja, ki se lahko ugotovijo pri opredelitvi take skupine. Narava dejanj preganjanja, ki se nanašajo na določene žrtve, je namreč tista, ki omogoča opredelitev „razločne identitete“ družbene skupine. Dejanja, omenjena v navedeni uvodni izjavi 30, niso le dejanja preganjanja, ki tako dopolnjujejo neizčrpen seznam v členu 9(2) Direktive 2011/95, ampak omogočajo tudi identifikacijo „določene družbene skupine“. Tako iz uvodne izjave 30 te direktive jasno izhaja, da je narava dejanj, za katera se ženska boji, da jim bo v izvorni državi izpostavljena zaradi svojega spola, lahko upošteven element za določitev njene pripadnosti določeni družbeni skupini in zlasti „razločne identitete“ te skupine v izvorni državi. Če je dejanje preganjanja neke skupine, kot se že omenil, ( 45 ) lahko upošteven element za ugotovitev opaznosti te skupine v dani družbi, ( 46 ) to vseeno ne pomeni, da bi se za vse osebe, ki se bojijo, da bodo v izvorni državi izpostavljene dejanjem preganjanja, lahko štelo, da pripadajo določeni družbeni skupini. Iz tega razloga je zakonodajalec Unije v tej uvodni izjavi po mojem mnenju določil več omejitev. Najprej, sklicuje se na dejanja, ki so posebej reprezentativna za nasilje zaradi spola, ker so usmerjena proti neki osebi zaradi njenega spola ali spolne identitete ali ker nesorazmerno prizadevajo osebe določenega spola. Dalje, nanaša se na dejanja, ki pomenijo hudo kršitev temeljnih pravic te osebe. Nazadnje, sklicuje se na dejanja, ki so splošna in ponavljajoča se ter katerih veljava je priznana bodisi z zakonom bodisi z običaji. Iz tega izhaja, da bi se v skladu z navedeno uvodno izjavo za deklico ali najstnico lahko štelo, da pripada opazni ali opredeljivi skupini v družbi, ker bi bila v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljena tradiciji ali običaju, kot je pohabljanje ženskih spolnih organov. ( 47 )

78.

Poleg tega je zakonodajalec Unije z uporabo izraza „na primer“ izkazal voljo, da upoštevanja dejanj nasilja zaradi spola ne omeji na pohabljanje spolovil, prisilno sterilizacijo ali celo prisilni splav. Zato po mojem mnenju nič ne nasprotuje temu, da pristojni nacionalni organ za deklico, najstnico ali celo žensko šteje, da pripada določeni družbeni skupini, ker bi bila v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljena tveganju prisilne poroke, to dejanje pa spremljajo psihične in fizične zlorabe, pri katerih so „grobo kršene temeljne človekove pravice, zlasti pravice žensk“, če povzamem besede, ki jih je uporabil generalni pravobranilec P. Mengozzi. ( 48 ) Sploh ker prisilne poroke med drugim vodijo do posilstev in drugih oblik spolnega nasilja.

79.

Glede dejanj nasilja v družini bom ugotovil enako, ker se nasilje v družini lahko kaže z izredno hudimi dejanji ali ponavljajočim se nasiljem, ki lahko privede do hude kršitve temeljnih pravic osebe. ( 49 ) Zato ne vidim nobenega razloga, ki bi nasprotoval temu, da pristojni nacionalni organ po obravnavi dejstev in okoliščin vsakega posameznega primera ugotovi, da ženska, ki bi bila prisiljena vrniti se v izvorno državo, pripada skupini, ki ima v tej državi razločno identiteto, ker bi bila v njej zaradi vrnitve izpostavljena hudemu nasilju v družini (udarcem, posilstvu in drugim spolnim zlorabam itd.), ki je v nekaterih skupnostih tradicionalno. V okviru te individualne presoje mora prosilka seveda predložiti vse podrobne informacije, zlasti družinske, geografske in sociološke, v zvezi s tveganji, ki jim je osebno izpostavljena. Pristojni nacionalni organ mora upoštevati ne le njeno osebnost, starost, raven izobrazbe, poreklo, zgodovino in družbeni status, temveč tudi splošne informacije o izvorni državi in zlasti veljavne družbene ali običajne norme, ki prevladujejo v tej državi, regiji, skupini ali etnični skupini, ter stanje veljavne zakonodaje in njeno izvajanje.

80.

Nazadnje menim, da besedilo uvodne izjave 30 Direktive 2011/95 omogoča tudi, da se upoštevajo posebna tveganja, ki so jim izpostavljene ženske, ki ne ravnajo v skladu z družbenimi normami v svoji izvorni državi ali ki bi tem normam poskušale nasprotovati. Čeprav ne obstaja izčrpen seznam različnih družbenih skupin, ki bi jih pristojni nacionalni organi lahko opredelili na tej podlagi, je s preučitvijo nacionalne sodne prakse in informativnih poročil o izvornih državah, ki jih je objavila Agencija Evropske unije za azil (EUAA), ( 50 ) mogoče opredeliti nekatere od teh skupin. Tako se v državah in družbah, v katerih je pohabljanje ženskih spolovil družbeni standard, deklice in najstnice, ki se izognejo taki praksi, štejejo za opredeljive in pripadajoče skupini, ki ima razločno identiteto, ( 51 ) ker se izpostavljajo poniževanju, izključevanju in povračilnim ukrepom, če se vrnejo v izvorno državo. ( 52 ) Enako so se tudi ženske, ki so zavrnile prisilne poroke, v populaciji, v kateri je taka praksa tako običajna, da pomeni družbeni standard, ( 53 ) štele za del skupine, ki ima razločno identiteto v smislu Direktive 2011/95, ( 54 ) ker se izpostavljajo neodobravanju svoje skupnosti in nasilnim dejanjem, ki lahko ogrozijo njihovo telesno integriteto. ( 55 )

81.

UNHCR podobno meni, da se za afganistanske ženske, ki se vrnejo iz izgnanstva v Evropi, kjer so lahko prevzele zahodne norme in vrednote, ki so v nasprotju z vlogami, ki jim jih podeljujejo družba, tradicija in celo pravni sistem v izvorni državi, lahko šteje, da pripadajo določeni družbeni skupini. ( 56 ) V informativnem poročilu EUAA o Afganistanu (2023) je tako jasno navedeno, da se za afganistansko žensko ali mladenko, ki je živela v skladu z zahodnim življenjskim slogom, zaradi njenega vedenja, čustvenih razmerij, videza, dejavnosti, stališč, poklica in/ali prebivanja v tujini lahko šteje, da krši ustaljene družbene in verske norme, in da je lahko izpostavljena nasilju v družini, telesnim kaznim in drugim oblikam kaznovanja od osamitve ali stigmatizacije do zločina iz časti za tiste, ki so obtožene, da so osramotile svojo družino, skupnost ali pleme. ( 57 )

82.

Sodišče trenutno to zelo natančno vprašanje obravnava v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe, vloženega v zadevi Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Osebe, ki se identificirajo z vrednotami Unije) (C‑646/21), v zvezi s položajem mladih Iračank, potem ko je bil v bistvu enak predlog v zadevi Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (C‑456/21) v zvezi z mladima Afganistankama umaknjen. ( 58 )

83.

Glede na te preudarke menim, da je treba člen 10(1)(d) Direktive 2011/95 razlagati tako, da se za državljanko tretje države lahko šteje, da zaradi svojega spola pripada „določeni družbeni skupini“, če je na podlagi obravnave dejstev in okoliščin ugotovljeno, da ima poleg pripadnosti spolu, to je identitete in statusa ženske, razločno identiteto v izvorni državi, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema drugače zaradi družbenih, pravnih ali verskih norm ali celo zaradi obredov ali običajev države ali skupnosti, ki ji pripada. V okviru te presoje je narava dejanj, za katera se ta državljanka boji, da jim bo izpostavljena, če bo vrnjena v izvorno državo, upošteven element, ki ga mora pristojni nacionalni organ upoštevati.

3. Četrto vprašanje za predhodno odločanje v zvezi z ugotavljanjem vzročne zveze med razlogom za preganjanje in neobstojem zaščite pred dejanjem preganjanja (člen 9(3) Direktive 2011/95)

84.

S četrtim vprašanjem za predhodno odločanje predložitveno sodišče v bistvu Sodišče sprašuje, ali je treba člen 9(3) Direktive 2011/95 razlagati tako, da mora v primeru nasilja v družini, ki ga izvaja nedržavni subjekt, pristojni nacionalni organ ugotoviti vzročno zvezo med razlogom za preganjanje in neobstojem državne zaščite oziroma strank ali organizacij, ki nadzorujejo državo.

85.

Uvodoma je treba opozoriti, da mora za to, da se nasilje v družini, ki ga po definiciji izvajajo nedržavni subjekti, šteje za dejanja preganjanja v smislu člena 9(1) Direktive 2011/95, pristojni nacionalni organ v skladu s členom 6(c) te direktive upoštevati dejstvo, da država oziroma stranka ali organizacija, ki nadzoruje državo, žrtvi ni sposobna ali noče nuditi zaščite.

86.

Ta dokaz je bistven, saj je nesposobnost ali, nasprotno, sposobnost države za zagotovitev zaščite pred dejanji preganjanja odločilen element pri presoji, ki vodi do priznanja ali, kadar je to primerno, do prenehanja statusa begunca. ( 59 ) Kot sem poudaril v sklepnih predlogih v zadevi Bundesrepublik Deutschland (Ohranjanje enotnosti družine), ( 60 ) je mednarodna zaščita namreč nadomestna zaščita, ki se prosilcu prizna, če ga izvorna država ni zmožna ali ga ne želi zaščititi pred nevarnostjo preganjanja ali resne škode, katere žrtev je, ( 61 ) tako da se njegov strah šteje za utemeljen.

87.

Ta presoja obstoja ali neobstoja zaščite pred preganjanjem ali resno škodo mora biti opravljena v skladu z zahtevami iz člena 7 Direktive 2011/95. ( 62 )

88.

Prvič, v členu 7(1) te direktive so opredeljeni subjekti te zaščite. Zaščito mora nuditi bodisi država bodisi stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja države. Pristojni nacionalni organ se mora torej za presojo obstoja ali neobstoja navedene zaščite prepričati, da so te ne le sposobne, ampak tudi hočejo zaščititi prosilca pred preganjanjem ali resno škodo, ki jima je izpostavljen. Ta vidik je posebej pomemben, kadar je prosilec za mednarodno zaščito ženska, ki se boji, da bo žrtev nasilja v družinskem krogu, če se vrne v izvorno državo.

89.

Drugič, v skladu s členom 7(2) Direktive 2011/95 mora biti zaščita pred preganjanjem ali resno škodo dejanska in nezačasna. To pomeni, da subjekti te zaščite sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode ( 63 ) in da ima prosilec dostop do navedene zaščite. Ta določba se nanaša na sposobnost države, katere državljan je prosilec, da preprečuje ali kaznuje dejanja preganjanja v smislu te direktive.

90.

Člen 9(3) Direktive 2011/95 poleg tega od pristojnega nacionalnega organa zahteva, da ugotovi povezavo med razlogi za preganjanje, naštetimi v členu 10 te direktive, in dejanji preganjanja v smislu člena 9(1) navedene direktive ali neobstojem zaščite pred takimi dejanji.

91.

V primeru, kot se obravnava v zadevi v glavni stvari, mora pristojni nacionalni organ torej oceniti, ali je mogoče ugotoviti vzročno zvezo med, na eni strani, razlogi, na katerih temeljijo dejanja nasilja v družini, storjena v gospodinjstvu ali družinskem krogu, in sicer pripadnostjo določeni družbeni skupini, ter, na drugi strani, neobstojem zaščite od organov izvorne države v smislu člena 7 Direktive 2011/95 pred temi dejanji.

92.

Ta ocena je bistvena za ugotovitev, ali državljanka tretje države ne more in utemeljeno noče izkoristiti zaščite v tej državi v smislu člena 2(d) Direktive 2011/95, ker navedena država ni sposobna ali noče preprečevati, preganjati in kaznovati navedenih dejanj.

93.

Navedeno oceno je lahko še posebno težko opraviti.

94.

V zvezi z razlogi nedržavnih subjektov, ki vodijo do nasilja, izjave prosilca vsebujejo elemente, ki so nujno subjektivni in niso vedno podprti z neposrednimi ali listinskimi dokazi. V zvezi s tem je iz predložitvene odločbe razvidno, da je DAB menila, da je „prosilka […] polnoletna in ni navedla, da je preganjana zaradi svojega spola“, ko je predstavila dejstva v podporo svoji prošnji za mednarodno zaščito. Vendar take prošnje ni mogoče zavrniti z obrazložitvijo, da zadevni državljan tretje države ni navedel, da so dejanja nasilja, ki jim je izpostavljen v izvorni državi, povezana z enim od razlogov, naštetih v členu 2(d) Direktive 2011/95. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da so izjave prosilca za mednarodno zaščito lahko le izhodišče za postopek presoje dejstev in okoliščin, ki ga opravijo pristojni organi. Čeprav ta direktiva v členu 4(1) določa, da lahko države članice naložijo prosilcu dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, je v isti določbi določeno tudi, da je dolžnost države članice, da v sodelovanju s tem prosilcem obravnava ustrezne elemente prošnje. ( 64 ) Med upoštevnimi elementi, predloženimi v presojo pristojnim nacionalnim organom, pa so v členu 4(2) navedene direktive navedeni „razlogi za prošnjo za mednarodno zaščito“, ki nujno vključujejo razlog za dejanja preganjanja, ki naj bi jim bil prosilec izpostavljen. ( 65 )

95.

V zvezi z zaščito pred preganjanjem ali resno škodo, ki jo nudi izvorna država, mora pristojni nacionalni organ ugotoviti, v kolikšni meri ta zaščita izpolnjuje zahteve iz člena 7 Direktive 2011/95 in zlasti ali je ta zaščita dejanska.

96.

Tako mora ta organ v skladu s členom 4(3)(a) Direktive 2011/95 prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati v vsakem posameznem primeru posebej ob upoštevanju vseh ustreznih dejstev, ki se nanašajo na izvorno državo, vključno z zakoni in predpisi te države ter načinom njihove uporabe. Poleg tega je treba v skladu s členom 4(5)(c) te direktive skladnost in verjetnost izjav prosilca presojati glede na dostopne splošne in specifične informacije, povezane z njegovim primerom. ( 66 )

97.

V tem okviru EUAA v informativnem poročilu o razmerah v Turčiji iz novembra 2016 ( 67 ) navaja, da naj bi kljub zakonodajnim reformam, ki so bile v tej državi uvedene za zagotovitev enakosti spolov in preprečevanje različnih oblik nasilja nad ženskami, med drugim nasilja v družini, ( 68 ) prizadevanje državnih organov za boj proti temu nasilju ostajalo neustrezno in neučinkovito, kar se tiče dostopa žrtev do informacij, pravne pomoči, vložitve prijav, sodišča, saj policija redko uporablja ukrepe prepovedi približevanja ali odredbe o zaščiti. Podporne službe, kot so varne hiše ali centri za pomoč žrtvam, namenjeni sprejemu žensk, katerih število naj ne bi bilo zadostno, naj ne bi bile ustrezne. V zvezi z „zločini iz časti“ in nasiljem v družini je v tem poročilu navedeno, da naj bi bila stopnja obsodb posebej nizka, saj se večina umorov zagreši v konservativnih družinah na jugovzhodu Turčije. Opozoriti želim, da v navedenem poročilu ni upoštevan odstop Turčije od Istanbulske konvencije, ki se je zgodil leta 2021. ( 69 )

98.

Enako poudarjam, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi M. G. proti Turčiji ( 70 ) navedlo isto ugotovitev, kot jo je podalo leta 2009 v sodbi Opuz proti Turčiji ( 71 ) in leta 2014 v sodbi Durmaz proti Turčiji ( 72 ), in sicer o splošni in diskriminatorni pasivnosti pravosodja, ki je že bila ugotovljena v postopkih proti Turčiji na področju nasilja v družini in nedostopnosti zaščitnih ukrepov, nudenih neporočenim ali razvezanim ženskam.

99.

Glede na te elemente menim, da je treba člen 9(3) Direktive 2011/95 razlagati tako, da mora v primeru dejanj preganjanja, ki jih izvaja nedržavni subjekt, pristojni nacionalni organ po obravnavi prošnje za mednarodno zaščito v vsakem posameznem primeru posebej – ob upoštevanju vseh ustreznih dejstev, ki se nanašajo na izvorno državo, vključno z zakoni in predpisi te države ter načinom njihove uporabe – ugotoviti, ali obstaja vzročna zveza med, na eni strani, razlogi, na katerih temeljijo ta dejanja nasilja, in sicer pripadnostjo državljanke tretje države določeni družbeni skupini, in, na drugi strani, neobstojem zaščite od organov izvorne države v smislu člena 7 te direktive.

B.   Pogoji za priznanje statusa subsidiarne zaščite v smislu člena 2(f) Direktive 2011/95

100.

S petim vprašanjem za predhodno odločanje želi predložitveno sodišče dobiti pojasnila o pogojih za priznanje statusa subsidiarne zaščite, kot so opredeljeni v členu 2(f) Direktive 2011/95, državljanki tretje države, ki jih ni mogoče priznati statusa begunca, vendar tvega, da bo žrtev zločina iz časti ter nasilja v družini, prisilne poroke in stigmatizacije, če bo vrnjena v izvorno državo.

101.

To sodišče svoje vprašanje opira na dva vidika, ki ju bom preučil zaporedoma.

102.

Pri prvem vidiku gre za to, v kolikšni meri je mogoče dejanja nasilja, ki bi jih ta državljanka lahko utrpela, opredeliti kot „resno škodo“ v smislu člena 15 Direktive 2011/95, ker naj bi bodisi resno ogrožala življenje te osebe bodisi naj bi pomenila nečloveško ali ponižujoče ravnanje.

103.

Drugi vidik se nanaša na zahtevo, da mora biti državljanka tretje države izpostavljena dejanskemu tveganju, da bo utrpela resno škodo iz člena 15 Direktive 2011/95, ker ne more ali zato noče izkoristiti zaščite svoje izvorne države.

1. Opredelitev dejanj nasilja, ki bi jih državljanka tretje države lahko utrpela, kot „resne škode“ v smislu člena 15 Direktive 2011/95

104.

Predložitveno sodišče v bistvu Sodišče sprašuje, ali je treba člen 2(f) Direktive 2011/95 razlagati tako, da je v primeru, v katerem državljanka tretje države trdi, da tvega, da bo žrtev zločina iz časti in nasilja zaradi spola, če bo vrnjena v izvorno državo, dovolj ugotoviti obstoj utemeljenega tveganja „smrtne kazni ali usmrtitve“ v smislu člena 15(a) te direktive, ali pa je treba v okviru celovite presoje ugotoviti obstoj tveganja „nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kazni“ v smislu člena 15(b) navedene direktive.

105.

V členu 15 Direktive 2011/95 so opredeljene tri vrste „resne škode“, na podlagi katere se osebi, ki jo utrpi, prizna subsidiarna zaščita. V njem je med drugim navedena resna škoda, ki je v členu 15(a) te direktive (ki v bistvu ustreza členu 2 EKČP in členu 1 Protokola št. 6 k tej konvenciji ( 73 )) opredeljena kot „smrtna kazen ali usmrtitev“, v členu 15(b) navedene direktive (ki v bistvu ustreza členu 3 EKČP ( 74 )) pa kot „mučenje ali nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kazen“. Kot je priznalo Sodišče, ta „resna škoda“ zajema položaje, v katerih je prosilec za mednarodno zaščito „posebej izpostavljen tveganju nastanka posebne škode“ ali „določenemu nasilju“. ( 75 )

106.

Poudariti moram, da so vrste „resne škode“, ki jih tvega prosilec za mednarodno zaščito, v členu 15(a) in (b) Direktive 2011/95 naštete kot alternative: „(a) smrtno kazen ali usmrtitev ali (b) mučenje ali nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kazen“. ( 76 ) Ta seznam dokazuje, da je zakonodajalec Unije želel čim širše zajeti položaje, v katerih mora biti državljan tretje države upravičen do mednarodne zaščite, tudi če se mu zavrne status begunca.

107.

Glede pojma „zločin iz časti“ je iz dokumentov, ki jih je pripravil Svet Evrope, razvidno, da se nanaša na vsako dejanje, s katerim član družine ali skupnosti ubije, pohabi, zažge ali rani žensko, da bi družini povrnil čast, ker je ta ženska s svojo življenjsko odločitvijo, željo po opolnomočenju, zavrnitvijo poroke ali celo s svojo spolno usmerjenostjo kršila kulturne, verske ali tradicionalne norme. ( 77 ) To dejanje, če bi član družine ali skupnosti ubil neko osebo, se lahko razume v smislu člena 15(a) Direktive 2011/95, ker bi pomenilo „usmrtitev“.

108.

Pomembno se mi zdi, da se pojem „usmrtitev“ ne uporablja samo za dejanje, ki ga izvedejo državni organi. Če se s tem „zločinom iz časti“ neki osebi odvzame življenje, ga namreč ni mogoče opredeliti zgolj kot „mučenje ali nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kazen“ v smislu člena 15(b) Direktive 2011/95, samo zato ker naj bi ga izvršil nedržavni subjekt. Poleg tega člen 6 te direktive določa, da so subjekti resne škode lahko nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da država oziroma stranke ali organizacije, ki jo nadzorujejo, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred resno škodo. Dalje, v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice člen 2 EKČP zajema položaje, v katerih država ni izpolnila obveznosti, da zaščiti življenje osebe, čeprav je bila obveščena o obstoju resne in neposredne grožnje za njeno življenje zaradi kaznivih dejanj tretje osebe. Tako je to sodišče v sodbi Opuz proti Turčiji ( 78 ) odločilo, da je država imela obveznost, da preventivno sprejme praktične ukrepe za zaščito žrtve nasilja v družini, ki je bila vnaprej opredeljiva kot morebitna tarča morilskega dejanja zaradi obrambe časti. Po mnenju navedenega sodišča člen 2 EKČP zato državi nalaga, da zagotovi pravico do življenja z uvedbo konkretne kazenske zakonodaje, ki odvrača od storitve kaznivih dejanj proti posamezniku in se opira na izvedbeni mehanizem, ki je oblikovan za preprečevanje, preganjanje in kaznovanje kršitev. ( 79 )

109.

V teh okoliščinah od trenutka, ko pristojni nacionalni organ na podlagi celovite presoje posebnih okoliščin obravnavanega primera ugotovi, da zadevna oseba tvega, da bo usmrčena v imenu časti svoje družine ali skupnosti, ter da je to tveganje dejansko in utemeljeno zaradi neobstoja zaščite od organov njene izvorne države, mora biti tako dejanje opredeljeno kot „usmrtitev“ v smislu člena 15(a) Direktive 2011/95 in lahko samo po sebi pripelje do priznanja statusa subsidiarne zaščite, če so izpolnjeni še drugi za to določeni pogoji.

110.

Priznanje tega statusa ne zahteva, da se ugotovi, da bi bila zadevna oseba poleg tega izpostavljena tveganju, da bo žrtev mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kazni v smislu člena 15(b) te direktive.

111.

Vseeno opozarjam, da mora pristojni nacionalni organ celovito opredeliti resno škodo, ki jo zadevna oseba tvega, če bo vrnjena v izvorno državo. ( 80 ) Na eni strani to izhaja iz zahtev, določenih v členu 4 Direktive 2011/95, na podlagi katerega mora pristojni nacionalni organ ustrezno in učinkovito obravnavati prošnjo za mednarodno zaščito, da se zagotovi izčrpna ocena potreb zadevne osebe po zaščiti. V zvezi s tem opozarjam, da je ta organ že ocenil naravo in obseg dejanj, ki jim je zadevna oseba izpostavljena v izvorni državi, v okviru preučitve pogojev za priznanje statusa begunca. Na drugi strani mora to omogočiti izognitev občutljivim položajem, v katerih bi zadevna oseba na podlagi člena 16(1) Direktive 2011/95 ne bila več upravičena do subsidiarne zaščite zaradi spremenjenih okoliščin v izvorni državi in bi ji bil torej status prezgodaj odvzet zaradi nezadostne opredelitve tveganj. ( 81 )

112.

Iz teh elementov izhaja, da je treba člen 2(f) in člen 15 Direktive 2011/95 razlagati tako, da v položaju, v katerem pristojni nacionalni organ na podlagi celovite presoje posebnih okoliščin obravnavanega primera ugotovi, da ta državljanka v primeru vrnitve v izvorno državo ne tvega le, da bo usmrčena v imenu časti njene družine ali skupnosti, ampak tudi, da bo žrtev mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kazni kot posledice nasilja v družini ali katerega koli drugega dejanja nasilja zaradi spola, mora ta organ ta dejanja opredeliti kot „resno škodo“.

2. Ugotavljanje dejanskega tveganja resne škode v smislu člena 2(f) Direktive 2011/95

113.

Predložitveno sodišče v bistvu Sodišče sprašuje, ali je treba člen 2(f) Direktive 2011/95 razlagati tako, da je – kadar državljanka tretje države trdi, da tvega, da bo žrtev zločina iz časti in nasilja zaradi spola, če bo vrnjena v izvorno državo – dovolj ugotoviti, da ta oseba noče izkoristiti zaščite te države, ali pa se zahteva, da se ugotovijo razlogi, zaradi katerih noče izkoristiti te zaščite.

114.

Glede tega se predložitveno sodišče sklicuje na ugotovitve Evropskega sodišča za človekove pravice v sodbi N. proti Švedski ( 82 ) v zvezi s kršitvijo člena 3 EKČP v položaju, v katerem je afganistanska državljanka, ki je razvezana od zakonca in ne ravna v skladu z vlogami, ki ji jih pripisujejo družba, tradicija in celo pravni sistem, izpostavljena tveganju slabega ravnanja v primeru vrnitve v izvorno državo, saj pogoji sprejema in življenja v varnih hišah za ženske te ženske silijo k vrnitvi v njihovo bivališče, kjer so žrtve zlorab ali zločinov iz časti.

115.

V okviru skupnega evropskega azilnega sistema subsidiarna zaščita dopolnjuje pravila o statusu begunca, določena v Ženevski konvenciji.

116.

V skladu s členom 2(f) Direktive 2011/95 je „oseba, upravičena do subsidiarne zaščite“ oseba, ki ne izpolnjuje pogojev za begunca, a je bilo v zvezi z njo izkazano, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se, če bi se vrnila v izvorno državo, soočila z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot je opredeljena v členu 15 te direktive, pri čemer ta oseba ne more ali zaradi takega tveganja noče izkoristiti zaščite te države.

117.

Tako po zgledu opredelitve pojma „begunec“ v členu 2(d) Direktive 2011/95, ki zahteva ugotovitev, da je strah prosilca za mednarodno zaščito pred preganjanjem v primeru vrnitve v izvorno državo utemeljen, opredelitev pojma „oseba, upravičena do subsidiarne zaščite“ iz člena 2(f) te direktive enako nalaga, da se ugotovi utemeljenost tveganja, ki mu je ta prosilec izpostavljen, da bo utrpel resno škodo, ko se bo vrnil v to državo. Opozoriti moram, da je ta dokaz potreben za ugotovitev, ali ta oseba ne more ali utemeljeno noče izkoristiti zaščite svoje izvorne države, in ali od pristojnega nacionalnega organa zahteva, da na podlagi člena 7 navedene direktive oceni sposobnost in željo te države, da prepreči, preganja in kaznuje ta dejanja.

118.

V zvezi s tem moram pojasniti, da se zahteve iz tega člena glede narave in obsega zahtevane zaščite nanašajo tako na preganjanje, kateremu izpostavljenost tvega prosilec, kot na resno škodo, ki jo ta tvega, če bo vrnjen v izvorno državo. Ko pa pristojni nacionalni organ preučuje, ali prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite, je že ugotovil sposobnost ali nesposobnost in željo ali neobstoj želje izvorne države, da zagotovi zaščito, zahtevano v členu 7 Direktive 2011/95, in to v okviru preučitve pogojev za priznanje statusa begunca.

119.

Iz teh preudarkov izhaja, da je treba člen 2(f) Direktive 2011/95 razlagati tako, da mora pristojni nacionalni organ – kadar državljanka tretje države trdi, da tvega, da bo žrtev zločina iz časti in nasilja zaradi spola, če bo vrnjena v izvorno državo – ugotoviti, ali država oziroma stranke ali organizacije, ki jo nadzorujejo, nudijo zaščito pred to resno škodo, ki izpolnjuje zahteve iz člena 7 te direktive, da bi ugotovil, ali je to tveganje utemeljeno.

V. Predlog

120.

Glede na vse zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Administrativen sad Sofia‑grad (upravno sodišče mesta Sofija, Bolgarija), odgovori:

V položaju, v katerem državljanka tretje države vloži prošnjo za mednarodno zaščito, ker se boji, da bo žrtev zločina iz časti ali prisilne poroke in izpostavljena nasilju v družini v svojem bivališču, če bo vrnjena v izvorno državo:

1.

je treba člen 2(d) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite

razlagati tako, da

je treba pogoje za priznanje statusa begunca osebi, ki se boji, da bo žrtev nasilja zaradi spola, če se vrne v izvorno državo, preučiti z vidika določb, ki jih za to vsebuje ta direktiva in ki jih je treba razlagati ob upoštevanju splošne sistematike in namena te direktive ter ob spoštovanju Konvencije Združenih narodov o statusu beguncev, v skladu s členom 78(1) PDEU, in ne na podlagi opredelitev v Konvenciji Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija), ki nista „ustrezni pogodbi“ v smislu tega člena.

Pri tej razlagi je treba upoštevati tudi pravice, priznane z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah.

2.

Člen 10(1)(d) Direktive 2011/95

je treba razlagati tako, da

se za državljanko tretje države lahko šteje, da pripada „določeni družbeni skupini“ zaradi svojega spola, če je na podlagi obravnave dejstev in okoliščin ugotovljeno, da ima poleg pripadnosti spolu, to je identitete in statusa ženske, razločno identiteto v izvorni državi, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema drugače zaradi družbenih, pravnih ali verskih norm ali celo zaradi obredov ali običajev države ali skupnosti, ki ji pripada. V okviru te presoje je narava dejanj, za katere se ta državljanka boji, da jim bo izpostavljena, če bo vrnjena v izvorno državo, upošteven element, ki ga mora pristojni nacionalni organ upoštevati.

3.

Člen 9(3) Direktive 2011/95

je treba razlagati tako, da

mora v primeru dejanj preganjanja, ki jih izvaja nedržavni subjekt, pristojni nacionalni organ po obravnavi prošnje za mednarodno zaščito v vsakem posameznem primeru posebej – ob upoštevanju vseh ustreznih dejstev, ki se nanašajo na izvorno državo, vključno z zakoni in predpisi te države ter načinom njihove uporabe – ugotoviti, ali obstaja vzročna zveza med, na eni strani, razlogi, na katerih temeljijo ta dejanja nasilja, in sicer pripadnostjo državljanke tretje države določeni družbeni skupini, in, na drugi strani, neobstojem zaščite od organov izvorne države v smislu člena 7 te direktive.

4.

Pri presoji pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite je treba člen 2(f) in člen 15 Direktive 2011/95

razlagati tako, da

v položaju, v katerem pristojni nacionalni organ na podlagi celovite presoje posebnih okoliščin obravnavanega primera ugotovi, da ta državljanka v primeru vrnitve v izvorno državo ne tvega le, da bo usmrčena v imenu časti njene družine ali skupnosti, ampak tudi, da bo žrtev mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kazni kot posledice nasilja v družini ali katerega koli drugega dejanja nasilja zaradi spola, mora ta organ ta dejanja opredeliti kot „resno škodo“.

Pristojni nacionalni organ mora za ugotovitev, ali je to tveganje utemeljeno, ugotoviti, ali državni organi oziroma stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo, nudijo zaščito pred to resno škodo, ki izpolnjuje zahteve iz člena 7 te direktive.


( 1 ) Jezik izvirnika: francoščina.

( 2 ) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL 2011, L 337, str. 9).

( 3 ) Glede na dejansko stanje v zadevi v glavni stvari bom v teh sklepnih predlogih obravnaval nasilje v družini, storjeno nad ženskami. Vseeno je treba spomniti, kot je Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo v načelni sodbi z dne 9. junija 2009, Opuz proti Turčiji (CE:ECHR:2009:0609JUD003340102, točka 132), da nasilje v družini „ne zadeva izključno žensk. Tudi moški so lahko žrtve nasilja v družini, pa tudi otroci, ki so pogosto njegove neposredne ali posredne žrtve.“

( 4 ) C‑930/19, EU:C:2021:225.

( 5 ) Točka 94 in naslednje teh sklepnih predlogov.

( 6 ) EU:C:2021:198. Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (v nadaljevanju: Istanbulska konvencija), ki jo je Odbor ministrov Sveta Evrope sprejel 7. aprila 2011, je začela veljati 1. avgusta 2014 (Série des traités du Conseil de l’Europe, št. 210). Podpisale in ratificirale so jo vse države članice Evropske unije, razen Republike Bolgarije, Češke republike, Republike Latvije, Republike Litve, Madžarske in Slovaške republike, ki je niso ratificirale. Republika Turčija je to konvencijo ratificirala 14. marca 2012, z aktom z dne 22. marca 2021 pa je napovedala svoj odstop od te konvencije, pri čemer je ta začel veljati 1. julija 2021.

( 7 ) Točka 161 teh sklepnih predlogov.

( 8 ) Konvencija, ki je začela veljati 22. aprila 1954 (Recueil des traités des Nations unies, zvezek 189, str. 150, št. 2545 (1954)), kakor je bila dopolnjena s Protokolom o statusu beguncev, sklenjenim 31. januarja 1967 v New Yorku, ki je začel veljati 4. oktobra 1967 (v nadaljevanju: Protokol iz leta 1967).

( 9 ) Konvencija, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela 18. decembra 1979 in ki je začela veljati 3. septembra 1981 (Recueil des traités des Nations unies, zv. 1249, str. 13, št. 20378 (1981)).

( 10 ) Priporočilo, sprejeto na enajsti seji (1992).

( 11 ) Priporočilo, sprejeto 26. julija 2017.

( 12 ) Deklaracija, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov 20. decembra 1993 sprejela v resoluciji 48/104.

( 13 ) Podpisana 4. novembra 1950 v Rimu, v nadaljevanju: EKČP.

( 14 ) DV št. 54 z dne 31. maja 2002.

( 15 ) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (UL 2013, L 180, str. 60).

( 16 ) Na podlagi člena 10(2) Direktive 2013/32 mora pristojni nacionalni organ ugotoviti, ali prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca, preden preuči, ali izpolnjuje pogoje za upravičenost do subsidiarne zaščite. Glej v zvezi s tem sodbo z dne 25. julija 2018, Alheto (C‑585/16, EU:C:2018:584, točka 89).

( 17 ) Glede na posebne okoliščine vsakega obravnavanega primera menim, da ta dejanja nasilja bodisi zaradi svoje narave bodisi zaradi ponavljanja pomenijo „hudo kršitev temeljnih človekovih pravic“ v smislu člena 9(1)(a) Direktive 2011/95 oziroma so „dovolj huda“ v smislu sodbe z dne 19. novembra 2020, Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (Vojaški rok in azil) (C‑238/19, EU:C:2020:945, točka 22 in navedena sodna praksa). V zvezi s tem UNHCR v Guidelines on international protection: Gender‑Related Persecution within the context of Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or its 1967 Protocol relating to the Status of Refugees (Smernice o mednarodni zaščiti št. 1: Preganjanje zaradi spola v okviru člena 1A(2) Konvencije iz leta 1951 in/ali njenega protokola iz leta 1967 o statusu beguncev (v nadaljevanju: smernice o preganjanju zaradi spola)) z dne 8. julija 2008 poudarja, da ni dvoma, da so „posilstvo in druge oblike nasilja, povezanega s spolom, kot so nasilje v zvezi z doto, obrezovanje ženskih spolnih organov, nasilje v družini in trgovina z ljudmi […], dejanja, ki povzročijo hudo psihološko in fizično trpljenje in ki se uporabljajo kot oblike preganjanja ne glede na to, ali jih izvajajo države ali posamezniki“ (točka 9). V istem smislu glej tudi točko 310 Obrazložitvenega poročila o Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Série des traités du Conseil de l’Europe, št. 210; v nadaljevanju: obrazložitveno poročilo o Istanbulski konvenciji).

( 18 ) V točki 44 obrazložitvenega poročila o Istanbulski konvenciji je pojasnjeno, da se pojem „nasilje nad ženskami zaradi spola“ razlikuje od drugih oblik nasilja, ker je „spol žrtve glavni razlog za nasilna dejanja, opisana v točki (a) (nasilje nad ženskami). Povedano drugače, nasilje zaradi spola se nanaša na vsako škodo, ki jo utrpi ženska ter ki je hkrati vzrok in posledica neenakih razmerij moči, ki temeljijo na zaznanih razlikah med moškimi in ženskami ter vodijo k podrejanju žensk v javni in zasebni sferi.“

( 19 ) Točka 300 tega obrazložitvenega poročila.

( 20 ) Glej tudi člen 18 Listine ter uvodne izjave 3, 4, 12, 23 in 24 Direktive 2011/95 (sodbi z dne 14. maja 2019, M in drugi (Odvzem statusa begunca) (C‑391/16, C‑77/17 in C‑78/17, EU:C:2019:403, točka 80 in navedena sodna praksa), in z dne 19. novembra 2020, Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (Vojaški rok in azil) (C‑238/19, EU:C:2020:945, točka 20)).

( 21 ) Glej uvodni izjavi 23 in 24 Direktive 2011/95. Glej tudi sodbi z dne 14. maja 2019, M in drugi (Odvzem statusa begunca) (C‑391/16, C‑77/17 in C‑78/17, EU:C:2019:403, točki 81 in 83 ter navedena sodna praksa), in z dne 19. novembra 2020, Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (Vojaški rok in azil) (C‑238/19, EU:C:2020:945, točka 19).

( 22 ) C‑238/19, EU:C:2020:945.

( 23 ) Točka 49 te sodbe. Glej tudi sodbo z dne 24. aprila 2018, MP (Subsidiarna zaščita za žrtev preteklega mučenja) (C‑353/16, EU:C:2018:276, točke od 54 do 56), v kateri je Sodišče razlikovalo med mehanizmi, uvedenimi z Direktivo Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali apatridi, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 7, str. 96), in mehanizmi, določenimi s Konvencijo proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela 10. decembra 1984 v New Yorku (Recueil des traités des Nations unies, zv. 1465, str. 85, št. 24841 (1987)).

( 24 ) Točka 6 teh smernic. UNHCR v točki 5 navedenih smernic poudarja, da se je „[z]godovinsko gledano […] opredelitev begunca razlagala v okviru moških izkušenj, kar pomeni, da številne prošnje žensk ali istospolnih oseb niso bili priznane. Vendar sta v zadnjih desetih letih analiza in razumevanje preudarkov o biološkem in družbenem spolu v kontekstu beguncev bistveno napredovala v sodni praksi, praksi držav na splošno in univerzitetnih besedilih. Ta napredek se je oprl na razvoj prava in mednarodnih standardov na področju človekovih pravic […], in vzporedno s tem razvojem tudi na razvoj povezanih vej mednarodnega prava, zlasti na sodno prakso Mednarodnih kazenskih sodišč za nekdanjo Jugoslavijo in Ruando ter Statut Mednarodnega kazenskega sodišča (Rimski statut).“

( 25 ) Kot dokazuje besedilo uvodne izjave 30 Direktive 2011/95, so bili vidiki, povezani s pojmom „(družbeni) spol“, vključeni ob prenovitvi Direktive 2004/83, ko je bil nadomeščen prej uporabljeni pojem „(biološki) spol“.

( 26 ) Glej v zvezi s tem sodbo z dne 23. maja 2019, Bilali (C‑720/17, EU:C:2019:448, točka 57 in navedena sodna praksa), in uvodno izjavo 22 Direktive 2011/95.

( 27 ) Točka 3 teh smernic.

( 28 ) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ (UL 2012, L 315, str. 57).

( 29 ) Glej v zvezi s tem mnenje 1/19 (Istanbulska konvencija) z dne 6. oktobra 2021 (EU:C:2021:832). Naslednji korak, in sicer uradni pristop Unije k Istanbulski konvenciji, zahteva, da Svet Evropske unije po odobritvi Evropskega parlamenta sprejme sklep. Dokončanje pristopa Unije k tej konvenciji je prednostna naloga strategije Unije za enakost spolov za obdobje 2020–2025: glej sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij, naslovljeno „Unija enakosti: strategija za enakost spolov za obdobje 2020–2025“ (COM(2020) 152 final, str. 4).

( 30 ) Trenutno so Istanbulsko konvencijo podpisale vse države članice, 21 od njih pa jo je tudi ratificiralo (glej opombo 6 v teh sklepnih predlogih), čeprav je Republika Poljska 25. julija 2020 izrazila namen, da odstopi od te konvencije, kar sta Unija in Svet Evrope obsodila (glej Bulletin Quotidien Europe št. 12536, Agence Europe, 28. julij 2020, str. 7 in 8).

( 31 ) Na primer, s členom 12(1) Istanbulske konvencije se od pogodbenic zahteva, da sprejmejo „potrebne ukrepe za spodbujanje sprememb v družbenih in kulturnih vzorcih vedenja žensk in moških z namenom izkoreniniti predsodke, običaje, tradicije in vse druge prakse, ki temeljijo na ideji o manjvrednosti žensk ali na stereotipnih vlogah žensk in moških“.

( 32 ) Glej sodbo z dne 19. novembra 2020, Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (Vojaški rok in azil) (C‑238/19, EU:C:2020:945, točka 20 in navedena sodna praksa).

( 33 ) Glej v zvezi s tem sodbo z dne 4. oktobra 2018, Ahmedbekova (C‑652/16, EU:C:2018:801, točka 89 in navedena sodna praksa).

( 34 ) Glej tudi uvodno izjavo 30 Direktive 2011/95.

( 35 ) Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba člen 10(1) Direktive 2011/95 razlagati skupaj z odstavkom 2 tega člena. Sodišče je v sodbi z dne 4. oktobra 2018, Ahmedbekova (C‑652/16, EU:C:2018:801, točka 86), odločilo, da je treba „ne glede na vprašanje, ali sodelovanje državljana Azerbajdžana pri vložitvi tožbe zoper to državo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, da bi to ugotovilo kršitev temeljnih svoboščin s strani režima, ki je na oblasti, pomeni ‚politično prepričanje‘ tega državljana, […] v okviru presoje razlogov za preganjanje, ki so navedeni v prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je vložil navedeni državljan, preučiti, ali obstajajo utemeljeni razlogi, zaradi katerih bi bilo mogoče domnevati, da bo navedeno sodelovanje navedeni režim razumel kot dejanje političnega nestrinjanja, zoper katero lahko predvidi izvajanje povračilnih ukrepov.“

( 36 ) Glej člen 12(d) predloga direktive Sveta o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (COM(2001) 510 final).

( 37 ) Od C‑199/12 do C‑201/12, EU:C:2013:720.

( 38 ) Točka 46 te sodbe. Sodišče je v isti točki dodalo, da „[t]o razlago potrjuje člen 10(1)(d), drug[i pododstavek], Direktive [2004/83], iz katerega je razvidno, da lahko glede na okoliščine v izvorni državi neka družbena skupina zajema skupino, katere članom je skupna lastnost spolna usmerjenost“.

( 39 ) Glej Guidelines on International Protection No. 2: „Membership of a Particular Social group“ within the context of Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or its 1967 Protocol relating to the Status of Refugees (Smernice o mednarodni zaščiti št. 2: „Pripadnost določeni družbeni skupini“ v okviru člena 1A(2) Konvencije iz leta 1951 in/ali njenega protokola iz leta 1967 o statusu beguncev (v nadaljevanju: smernice o pripadnosti določeni družbeni skupini)) z dne 8. julija 2008 (točki 2 in 14). To vseeno ne pomeni, kot poudarja Komisija v svojem stališču, da bi se za vse osebe, ki se bojijo, da bodo izpostavljene dejanjem preganjanja v izvorni državi, lahko štelo, da pripadajo določeni družbeni skupini v smislu člena 10(1)(d) Direktive 2011/95, saj bi se s tako razlago odvzel polni učinek drugim razlogom iz člena 10(1) te direktive. To je tudi mnenje UNHCR, ki v smernicah o pripadnosti določeni družbeni skupini meni, da mora biti mogoče družbeno skupino opredeliti neodvisno od preganjanja, da pa je dejanje preganjanja neke skupine vseeno lahko upošteven element za ugotovitev opaznosti te skupine v dani družbi (točki 2 in 14).

( 40 ) UNHCR v smernicah o pripadnosti določeni družbeni skupini poudarja, da bi bilo treba pripadnost določeni družbeni skupini razumeti kot razvijajočo se, odprto za raznoliko in spremenljivo naravo skupin v različnih družbah ter za spreminjajoče se mednarodne standarde človekovih pravic (točka 3).

( 41 ) V obrazložitvenem poročilu o Istanbulski konvenciji je pojasnjeno, da „izraz ‚družbeni spol‘, ki temelji na dveh bioloških spolih, moškem in ženskem, pojasnjuje, da obstajajo tudi družbeno oblikovane vloge, vedenje, dejavnosti in lastnosti, ki v posamezni družbi veljajo kot primerni za ženske in moške“ (točka 43).

( 42 ) Zanimiva je ugotovitev, da je bilo v členu 12(d) predloga Komisije, navedenega v opombi 36 teh sklepnih predlogov, izrecno poudarjeno, da pojem „družbena skupina“ zajema „tudi skupine oseb, ki se štejejo za ‚podrejene‘ pred zakonom“. Glej tudi smernice o preganjanju zaradi spola (točka 30).

( 43 ) Glej smernice o preganjanju zaradi spola (točka 31).

( 44 ) Kot poudarja UNHCR v smernicah o preganjanju zaradi spola, sprejemanje razlage Ženevske konvencije, pri kateri se upošteva spol, ne pomeni, da imajo vse ženske avtomatično pravico do statusa begunca (točka 4).

( 45 ) Glej opombo 39 teh sklepnih predlogov.

( 46 ) Glej smernice o pripadnosti določeni družbeni skupini (točki 2 in 4).

( 47 ) Glej na primer v francoski sodni praksi Denis‑Linton, M., in Malvasio, F., Trente ans de jurisprudence de la Cour nationale du droit d’asile et du Conseil d’État sur l’asile, Principales décisions de 1982 au 31 décembre 2011, marec 2012. Glej tudi sodbo Conseil d’État (državni svet, Francija) z dne 21. decembra 2012, Mme A… B… (št. 332491), in sodbo Cour nationale du droit d’asile (CNDA) (nacionalno sodišče za pravico do azila, Francija) z dne 25. marca 2021, Mmes S. (št. 20006893 in 20006894 C), v katerih je CNDA status begunke priznalo senegalski deklici iz etnične skupine soninke, rojeni v Franciji, ker stopnja pohabljanja ženskih spolnih organov v tej etnični skupini ostaja zelo visoka.

( 48 ) Sklepni predlogi v zadevi Noorzia (C‑338/13, EU:C:2014:288, točka 3). V teh sklepnih predlogih generalni pravobranilec P. Mengozzi dodaja, da se pri prisilnih porokah vsaj eden od zakoncev poroči brez svobodne in polne privolitve, „ker [so osebe, zlasti ženske] žrtev fizične ali psihične prisile, kot so grožnje ali druge čustvene ali v najhujših primerih fizične zlorabe“(točka 2). Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevi Belgische Staat (Poročena mladoletna begunka) (C‑230/21, EU:C:2022:477, točka 2).

( 49 ) Glej v zvezi s pojmom „nasilje v družini“ člen 3(b) Istanbulske konvencije. Kot je pojasnjeno v obrazložitvenem poročilu o tej konvenciji, nasilje v družini običajno sovpada z dvema vrstama nasilja: nasiljem med intimnima partnerjema ne glede na to, ali razmerje še traja ali se je končalo, in medgeneracijskim nasiljem, zlasti med starši in otroki.

( 50 ) Nekdanji Evropski azilni podporni urad (EASO). Da bi se pristojnim nacionalnim organom omogočilo, da vsakodnevno izpolnjujejo zahteve iz člena 4(3)(a) Direktive 2011/95, in da se doseže harmonizacija postopkov obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito v državah članicah, je bila EUAA podeljena naloga, da pripravi informativna poročila, ki vsebujejo tematski pregled razmer v izvorni državi ali regiji prosilca za mednarodno zaščito. Ta poročila se pripravijo na podlagi zbiranja „ustreznih, zanesljivih, objektivnih, točnih in posodobljenih“ informacij o izvornih državah z uporabo vseh ustreznih virov informacij, predvsem pri mednarodnih organizacijah, zlasti UNHCR, in drugih ustreznih organizacijah, tudi pri članih institucij, organov, uradov in agencij Unije ter Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) (glej člen 9(1) in (2)(a) Uredbe (EU) 2021/2303 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 2021 o Agenciji Evropske unije za azil in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 439/2010 (UL 2021, L 468, str. 1)).

( 51 ) Glej na primer v francoski sodni praksi sodbo Commission des recours des réfugiés (komisija za tožbe beguncev, CRR, postala CNDA 1. januarja 2009, Francija) z dne 16. junija 2005, Mlle S. (št. 492440), v zvezi z malijsko državljanko, ki je v otroštvu utrpela pohabljanje spolovil in ki je zavrnila novo, tokrat popolno pohabljenje, ki ga je zahteval njen bodoči mož, zaradi česar naj bi doživljala pritiske in grožnje družine in lokalnih običajnopravnih organov. CRR je menila, da je strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti te državljanke družbeni skupini žensk, ki se želijo izogniti pohabljanju ženskih spolovil, utemeljen, ker od organov ni bila deležna nobene zaščite.

( 52 ) EUAA, Report on Female Genital Mutilation/Cutting in Ethiopia, 12. maj 2022, zlasti točka 4.2: „Consequences for refusing to undergo FGM“, str. 32. Glej tudi EUAA, informativni list, naslovljen „Protecting women and girls in the asylum procedure“, december 2021, zlasti str. 2, ter Middelburg, A., in Balta, A., „Female Genital Mutilation/Cutting as a Ground for Asylum in Europe“, International Journal of Refugee Law, zv. 28, št. 3, Oxford University Press, Oxford, 2016, str. 416–452.

( 53 ) Glej na primer sodbo CNDA z dne 29. marca 2021, Mme T. (št. 20024823 C+), v kateri je priznan status begunke državljanki Slonokoščene obale, ker se je izognila prisilni poroki, ob kateri ji je grozilo tudi pohabljanje spolnih organov.

( 54 ) Glej v zvezi s tem v francoski sodni praksi sodbo CRR z dne 15. oktobra 2004, Mlle NN. (št. 444000).

( 55 ) V tem okviru UNHCR v Guidelines on international protection no. 9: Claims to Refugee Status based on Sexual Orientation and/or Gender Identity within the context of Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or its 1967 Protocol relating to the Status of Refugees (Smernice o mednarodni zaščiti št. 9: Prošnje za status begunca na podlagi spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete v okviru člena 1(A)(2) Konvencije iz leta 1951 in/ali njenega protokola iz leta 1967 o statusu beguncev) z dne 23. oktobra 2012 meni, da „[k]adar se neodobravanje družine ali skupnosti kaže v grožnjah s hudim fizičnim nasiljem, celo umorom s strani družinskih članov ali skupnosti, storjenim v imenu ‚časti‘, se bo to jasno štelo za preganjanje“ (točka 23).

( 56 ) Glej dokument UNHCR, naslovljen „Submission by the Office of the United Nations High Commissioner for Refugees in case numbers 201701423/1/V2, 201704575/1/V2 and 201700575/1/V2 before the Council of State“ (točka 16).

( 57 ) Country Guidance: Afghanistan, januar 2023. V točki 3.12 tega poročila je posebej omenjen moralni zločin „zina“, ki zajema vsa ravnanja, ki so v nasprotju s šeriatskim pravom, kot so nedovoljeni spolni odnosi, spolni odnosi pred poroko, prešuštvo, ki se kaznujejo s smrtno kaznijo ali nasilnimi dejanji, storjenimi v imenu časti, kot je zločin iz časti, in ki se uporabljajo predvsem za ženske (str. 74).

( 58 ) Glej sklep predsednika Sodišča z dne 26. oktobra 2021, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (C-456/21, neobjavljen, EU:C:2021:901). V zadevi C‑646/21 se med drugim postavlja vprašanje, ali se življenjske vrednote in pravila, ki jih je mlada ženska pridobila med dolgotrajnim prebivanjem na ozemlju države članice v pomembnem obdobju svojega življenja, ko se oblikuje njena identiteta, ter vedenjski vzorci, ki jih je prevzela med tem prebivanjem, lahko štejejo za elemente, ki spadajo pod „skupno poreklo, ki je nespremenljivo“ v smislu člena 10(1)(d) Direktive 2011/95, ali pa bolj za „značilnost […], ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebe ne bi smelo prisiliti, naj se mu odreče,“ v smislu tega člena.

( 59 ) Sodba z dne 20. januarja 2021, Secretary of State for the Home Department (C‑255/19, EU:C:2021:36, točka 36 in navedena sodna praksa). Kot je priznalo Sodišče, sta strah pred preganjanjem in zaščita pred dejanji preganjanja neločljivo povezana pogoja (točka 56 te sodbe).

( 60 ) C‑91/20, EU:C:2021:384, točka 82.

( 61 ) Opozoriti moram, da po zgledu člena 1 Ženevske konvencije Direktiva 2011/95 vključuje načelo subsidiarnosti mednarodne zaščite tako v okviru priznanja statusa begunca kot v okviru prenehanja tega statusa (člen 11 Direktive 2011/95) ali nemožnosti imeti tak status (člen 12(1) Direktive 2011/95). Glej v zvezi s tem točko 90 Priročnika o postopkih in merilih za določanje upravičenosti do statusa begunca z vidika Konvencije o statusu beguncev iz leta 1951 in Protokola o statusu beguncev iz leta 1967, UNHCR, Ženeva, 1992. V teoriji glej zlasti Hathaway, J. C., in Foster, M., The law of refugee status, 2. izdaja, Cambridge University Press, Cambridge, 2014, str. 55: „V skladu z ustaljeno predpostavko begunskega prava ima nacionalna zaščita, kadar je ta na voljo, prednost pred nadomestno mednarodno zaščito“, in str. 462: „cilj begunskega prava je, da se dodeli nadomestna zaščita med odločanjem o ponovni pridobitvi ali dodelitvi upoštevne nacionalne zaščite“, ter str. 494 in 495. Glej tudi Goodwin-Gill, G. S., in McAdam, J., The refugee in international law, 3. izdaja, Oxford University Press, Oxford, 2007, str. 421: „Neobstoj ali zavrnitev zaščite je glavna značilnost begunca in je torej treba na podlagi mednarodnega prava zaščito, ki je država izvora ne nudi ali ne bo zagotovila, nadomestiti z mednarodno zaščito.“ (Prosti prevod.) Glej moje sklepne predloge v zadevi Bundesrepublik Deutschland (Ohranjanje enotnosti družine) (C‑91/20, EU:C:2021:384, točka 82 in opomba 52).

( 62 ) Glej tudi uvodno izjavo 26 Direktive 2011/95.

( 63 ) Člen 7(2) se nanaša na ukrepe, sprejete za preprečevanje dejanj preganjanja, in na obstoj učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje takih dejanj (glej v zvezi s členom 7(2) Direktive 2004/83, ki je enak členu 7(2), drugi stavek, Direktive 2011/95, sodbo z dne 20. januarja 2021, Secretary of State for the Home Department (C‑255/19, EU:C:2021:36, točka 44)).

( 64 ) Glej sodbo z dne 19. novembra 2020, Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (Vojaški rok in azil) (C‑238/19, EU:C:2020:945, točka 52 in navedena sodna praksa).

( 65 ) Glej sodbo z dne 19. novembra 2020, Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (Vojaški rok in azil) (C‑238/19, EU:C:2020:945, točka 53).

( 66 ) Člen 4(5)(c) Direktive 2011/95 določa, da „[k]adar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec, in kadar vidiki izjav prosilca niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar [je] ugotovljeno […], da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s prosilčevim primerom“.

( 67 ) Informativno poročilo o izvorni državi, Turčija, študija o državi, na voljo na tem internetnem naslovu: https://coi.euaa.europa.eu/administration/easo/PLib/EASOCOI_Turkey_Nov2016.pdf (točka 5.4.4).

( 68 ) Čeprav je nasilje nad ženskami neposredno ali posredno omenjeno v različnih zakonodajnih aktih, kot so ustava, civilni zakonik ali kazenski zakonik, pa tudi delovnopravni in občinski predpisi, je glavni instrument zakon št. 6284 z dne 8. marca 2012 o varstvu družine in preprečevanju nasilja nad ženskami.

( 69 ) Glej opombo 6 teh sklepnih predlogov.

( 70 ) Sodba ESČP z dne 22. marca 2016 (CE:ECHR:2016:0322JUD000064610, točke 96, 97 in 116).

( 71 ) Sodba ESČP z dne 9. junija 2009 (CE:ECHR:2009:0609JUD003340102, točka 198).

( 72 ) Sodba ESČP z dne 13. novembra 2014 (CE:ECHR:2014:1113JUD000362107, točka 65).

( 73 ) Glej v okviru pripravljalnih dokumentov za Direktivo 2004/83 obvestilo predsedstva Sveta Evropske unije Strateškemu odboru za priseljevanje, meje in azil z dne 25. septembra 2002, 12148/02, na voljo na tem internetnem naslovu: https://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST‑12148-2002-INIT/en/pdf (str. 5). Čeprav je bila Direktiva 2004/83 razveljavljena in nadomeščena z Direktivo 2011/95, se s to spremembo pravil nista spremenila niti pravna ureditev priznanja subsidiarne zaščite niti oštevilčenje zadevnih določb. Tako je besedilo člena 15 Direktive 2011/95 enako besedilu člena 15 Direktive 2004/83, tako da je sodna praksa v zvezi s to drugo določbo upoštevna za razlago prvonavedene.

( 74 ) Glej sodbo z dne 17. februarja 2009, Elgafaji (C‑465/07, EU:C:2009:94, točka 28).

( 75 ) Glej sodbo z dne 10. junija 2021, Bundesrepublik Deutschland (Pojem resna in individualna grožnja) (C‑901/19, EU:C:2021:472, točki 25 in 26 ter navedena sodna praksa).

( 76 ) Moj poudarek.

( 77 ) Glej Svet Evrope, Istanbul Convention – Crimes committed in the name of so‑called „honour“ (2019), in resolucijo 2395 (2021), naslovljeno „Strengthening the fight against so‑called ‚honour‘ crimes“, ki jo je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela 28. septembra 2021.

( 78 ) ESČP, 9. junij 2009, CE:ECHR:2009:0609JUD003340102.

( 79 ) Glej točki 128 in 129 te sodbe. Glej v zvezi z nasiljem v družini tudi sodbi ESČP z dne 15. januarja 2009, Branko Tomašić in drugi proti Hrvaški (CE:ECHR:2009:0115JUD004659806, točki 52 in 53), in z dne 8. julija 2021, Tkhelidze proti Gruziji (CE:ECHR:2021:0708JUD003305617, točka 57).

( 80 ) Naj spomnim, da je nasilje zaradi spola pojav, ki ima več oblik. Zločini iz časti imajo lahko med drugim obliko protipravnega odvzema prostosti, ugrabitve, mučenja, pohabljenja ali celo prisilne poroke, ki jih lahko spremlja pohabljanje ženskih spolovil, nasilje v družini pa je pojav, ki se lahko kaže ne le s telesnimi poškodbami in spolnimi napadi, ampak tudi s psihološkim nasiljem, ki lahko poseže v telesno ali duševno integriteto, povzroči duševno trpljenje ali materialno izgubo (glej Deklaracijo o osnovnih načelih pravičnosti za žrtve kaznivih dejanj ali zlorabe moči, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela 29. novembra 1985 v resoluciji 40/34).

( 81 ) Čeprav se s členom 16(2) Direktive 2011/95 zahteva, da države članice „upoštevajo, ali je sprememba okoliščin dovolj pomembna in nezačasna, da osebi, upravičeni do subsidiarne zaščite, ne grozi več utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo“.

( 82 ) ESČP, 20. julij 2010 (CE:ECHR:2010:0720JUD002350509, točka 60).