–

za BE I. Kulcsár, ügyvéd,

–

za Nemzeti Adatvédelmi és Információszabadság Hatóság, G. Barabás, jogtanácsos, G. J. Dudás in Á. Hargita, ügyvédek,

–

za madžarsko vlado Zs. Biró‑Tóth in M. Z. Fehér, agenta,

–

za češko vlado O. Serdula, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z E. De Bonisom in M. F. Severi, avvocati dello Stato,

–

za poljsko vlado B. Majczyna in J. Sawicka, agenta,

–

za Evropsko komisijo H. Kranenborg, Zs. Teleki in P. J. O. Van Nuffel, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 77(1), člena 78(1) in člena 79(1) Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL 2016, L 119, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med BE in Nemzeti Adatvédelmi és Információszabadság Hatóság (nacionalni organ za varstvo podatkov in svobodo obveščanja, Madžarska, v nadaljevanju: nadzorni organ) zaradi zavrnitve zahteve osebe BE, da se ji posredujejo izvlečki fonograma skupščine delničarjev družbe, na kateri je oseba BE sodelovala.

3

V uvodnih izjavah 10, 11, 141 in 143 Uredbe 2016/679 je navedeno:

[…]

[…]

4

Členi od 60 do 63 te uredbe določajo mehanizme sodelovanja, medsebojne pomoči in spremljanja skladnosti med nadzornimi organi držav članic.

5

Člen 77(1) navedene uredbe določa:

„Brez poseganja v katero koli drugo upravno ali pravno sredstvo ima vsak posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico, da vloži pritožbo pri nadzornem organu, zlasti v državi članici, v kateri ima običajno prebivališče, v kateri je njegov kraj dela ali v kateri je domnevno prišlo do kršitve, če meni, da obdelava osebnih podatkov v zvezi z njim krši to uredbo.“

6

Člen 78(1) iste uredbe določa:

„Brez poseganja v katero koli drugo upravno ali izvensodno sredstvo ima vsaka fizična ali pravna oseba pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper pravno zavezujočo odločitev nadzornega organa v zvezi z njo.“

7

Člen 79(1) Uredbe 2016/679 določa:

„Brez poseganja v katero koli razpoložljivo upravno ali izvensodno sredstvo, vključno s pravico do vložitve pritožbe pri nadzornem organu na podlagi člena 77, ima vsak posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico do učinkovitega pravnega sredstva, kadar meni, da so bile njegove pravice iz te uredbe kršene zaradi obdelave njegovih osebnih podatkov, ki ni bila v skladu s to uredbo.“

8

Člen 81 te uredbe, naslovljen „Začasna ustavitev postopka“, določa:

„1.   Kadar ima pristojno sodišče države članice informacije, da na sodišču druge države članice teče postopek v zvezi z enako vsebino, kar zadeva obdelavo s strani istega upravljavca ali obdelovalca, stopi v stik z zadevnim sodiščem v drugi državi članici, da potrdi obstoj takega postopka.

2.   Kadar na sodišču druge države članice teče postopek v zvezi z enako vsebino, kar zadeva obdelavo s strani istega upravljavca ali obdelovalca, lahko katero koli pristojno sodišče, razen sodišča, pred katerim se je postopek najprej začel, začasno ustavi postopek.

3.   Kadar ti postopki tečejo na sodiščih prve stopnje, se lahko katero koli sodišče, razen sodišča, pred katerim se je postopek najprej začel, na zahtevo ene od strank prav tako izreče za nepristojno, če je sodišče, pred katerim se je postopek najprej začel, pristojno za odločanje v zadevnih postopkih in če nacionalno pravo dovoljuje združitev postopkov.“

9

Člen 22 az információs önrendelkezési jogról és az információszabadságról szóló 2011. évi CXII. törvény (zakon št. CXII iz leta 2011 o informacijskem samoodločanju in svobodi obveščanja) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določa:

„Pri izvrševanju svojih pravic lahko posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, v skladu z določbami poglavja VI:

10

Člen 23 zakona št. CXII iz leta 2011 v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določa:

„1.   Posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, lahko sproži sodni postopek zoper upravljavca ali obdelovalca – v zvezi s postopki obdelave, ki spadajo na področje dejavnosti zadnjenavedenega – če meni, da je upravljavec ali, odvisno od primera, njegov pooblaščeni zastopnik ali obdelovalec, ki ravna po njegovih navodilih, s tem, da je obdeloval njegove osebne podatke, kršil določbe o obdelavi osebnih podatkov, določene z ali na podlagi zakonodaje ali z zavezujočim pravnim aktom Evropske unije.

[…]

4.   Stranke sodnega postopka so lahko tudi tisti, ki sicer nimajo sposobnosti biti stranka v postopku. [Nadzorni organ] lahko intervenira v postopku v podporo predlogom posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.

5.   Če sodišče ugodi tožbi, ugotovi obstoj kršitve in upravljavcu ali, odvisno od primera, obdelovalcu naloži:

in po potrebi hkrati odloči o odškodninskih zahtevkih za premoženjsko in nepremoženjsko škodo.“

11

Oseba BE je 26. aprila 2019 sodelovala na skupščini delniške družbe, katere delničar je, ter je ob tej priložnosti članom upravnega odbora te družbe in drugim udeležencem te skupščine postavila vprašanja. Nato je oseba BE od navedene družbe kot upravljavke osebnih podatkov zahtevala, naj ji posreduje fonogram navedene skupščine.

12

Zadevna družba je osebi BE dala na voljo le izvlečke iz tega fonograma, v katerih so bili povzeti njeni govori, ne pa govore drugih udeležencev zadevne skupščine.

13

Oseba BE je zato nadzornemu organu predlagala, naj, prvič, ugotovi, da je ta družba s tem, da ji ni dala fonograma, ki vključuje odgovore na njena vprašanja, ravnala nezakonito in v nasprotju z Uredbo 2016/679 ter naj, drugič, navedeni družbi naloži, naj ji posreduje zadevni fonogram. Nadzorni organ je to zahtevo z odločbo z dne 29. novembra 2019 zavrnil.

14

Oseba BE je zoper to odločbo nadzornega organa na podlagi člena 78(1) te uredbe vložila tožbo pri predložitvenem sodišču, v kateri je primarno predlagala spremembo, podredno pa razglasitev ničnosti navedene odločbe.

15

Vzporedno s predložitvijo zadeve nadzornemu organu je oseba BE, tokrat na podlagi člena 79(1) te uredbe, pri civilnem sodišču, in sicer Fővárosi Ítélőtábla (višje sodišče v Budimpešti, Madžarska), vložila drugo tožbo zoper odločbo upravljavca podatkov.

16

Medtem ko postopek s prvo od teh tožb še vedno teče pred predložitvenim sodiščem, je Fővárosi Ítélőtábla (višje sodišče v Budimpešti, Madžarska) s sodbo, ki je postala pravnomočna, drugi tožbi ugodilo, ker je upravljavec kršil pravico osebe BE do dostopa do svojih osebnih podatkov.

17

Predložitveno sodišče navaja, da mora preučiti ista dejstva in isti očitek o kršitvi Uredbe 2016/679, kot so tisti, o katerih je Fővárosi Ítélőtábla (višje sodišče v Budimpešti.Madžarska) že pravnomočno odločilo. Sprašuje, kakšno naj šteje, da je medsebojno razmerje med presojo civilnega sodišča glede zakonitosti odločbe, ki jo je sprejel upravljavec osebnih podatkov, in upravnim postopkom, ki je privedel do sprejetja odločbe nadzornega organa, ki je navedena v točki 13 te sodbe in je predmet tožbe, ki jo obravnava, in zlasti, ali ima eno pravno sredstvo prednost pred drugim.

18

Vzporedno uveljavljanje pravnih sredstev, določenih v členih od 77 do 79 Uredbe 2016/679, bi namreč lahko pripeljalo do sprejetja nasprotujočih si odločb v zvezi z istim dejanskim stanjem.

19

Tak položaj bi lahko ogrozil pravno varnost tako v zvezi s posamezniki kot nadzornimi organi.

20

Predložitveno sodišče navaja, da bi bile glede na neodvisnost nadzornih organov in prevlado njihovih pristojnosti, opredeljenih v Uredbi 2016/679, v sistemu varstva osebnih podatkov naloge in pooblastila teh organov ogrožene, če bi bili ti na podlagi člena 79(1) te uredbe pri svojih presojah vezani na presoje civilnega sodišča, ki je prej odločalo o istem dejanskem stanju.

21

Ker določbe navedene uredbe ne določajo nobenega prednostnega pravila glede pravnih sredstev iz členov od 77 do 79 te uredbe, predložitveno sodišče meni, da mora Sodišče pojasniti razmerje med temi pravnimi sredstvi.

22

V teh okoliščinah je Fővárosi Törvényszék (županijsko sodišče v Budimpešti, Madžarska) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

23

Evropska komisija dvomi o dopustnosti vprašanj za predhodno odločanje. Poudarja, da sta, kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, tako nadzorni organ kot civilno sodišče na datum te odločbe izdala svoji odločbi, tako da so ta vprašanja hipotetična. Predložitveno sodišče naj bi dejansko spraševalo o medsebojnem razmerju med odločbama dveh nacionalnih sodišč, in sicer upravnega in civilnega sodišča. Vendar naj to vprašanje ne bi bilo oblikovano v predložitveni odločbi.

24

V zvezi s tem je treba opozoriti, da za vprašanja o razlagi prava Unije, ki jih postavi nacionalno sodišče v pravnem in dejanskem okviru, za katerega opredelitev je samo odgovorno in katerega pravilnost Sodišče ne preverja, velja domneva upoštevnosti. Predlog nacionalnega sodišča lahko Sodišče zavrne samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 10. februarja 2022, Bezirkshauptmannschaft Hartberg‑Fürstenfeld (Zastaralni rok), C‑219/20, EU:C:2022:89, točka 20 in navedena sodna praksa).

25

Poleg tega mora predlog za sprejetje predhodne odločbe v skladu s členom 94(c) Poslovnika Sodišča vsebovati razloge, ki so predložitvenemu sodišču vzbudili dvom glede razlage nekaterih določb prava Unije, in pojasnitev zveze, ki po mnenju predložitvenega sodišča obstaja med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja za spor o glavni stvari.

26

V obravnavani zadevi sicer ni sporno, da je nadzorni organ, ki mu je bila zadeva predložena na podlagi člena 77(1) Uredbe 2016/679, svojo odločbo izdal pred predložitvijo zadeve civilnemu sodišču, ki je odločalo o tožbi, ki jo je oseba BE vložila na podlagi člena 79(1) te uredbe. Iz dejanskega stanja, ki ga je predstavilo predložitveno sodišče, je razvidno, da je bila v zvezi s to tožbo izdana pravnomočna sodba. Poleg tega je res, da je predložitveno sodišče v vprašanjih za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Sodišču, navedlo le ti določbi.

27

Vendar to, da je predložitveno sodišče vprašanje oblikovalo tako, da se sklicuje le na nekatere določbe prava Unije, ni ovira za to, da mu Sodišče predloži vse elemente razlage, ki so lahko koristni pri sojenju v zadevi, o kateri odloča, ne glede na to, ali jih predložitveno sodišče v vprašanjih navaja. V zvezi s tem mora Sodišče iz vseh elementov, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, ter zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe izluščiti elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti, upoštevajoč predmet spora (sodba z dne 10. februarja 2022, Bezirkshauptmannschaft Hartberg‑Fürstenfeld (Zastaralni rok), C‑219/20, EU:C:2022:89, točka 34 in navedena sodna praksa).

28

Po eni strani pa predložitveno sodišče navaja, da na podlagi nacionalnega procesnega prava ni vezano na pravnomočno sodbo, ki jo je izdalo civilno sodišče, ki je odločilo o tožbi, ki jo je oseba BE vložila na podlagi člena 79(1) Uredbe 2016/679. Po drugi strani, ker oseba BE ni umaknila tožbe pred predložitvenim sodiščem, vložene na podlagi člena 78(1) te uredbe za spremembo ali razglasitev ničnosti odločbe nadzornega organa, navedene v točki 13 te sodbe, bi moralo to zadnjenavedeno sodišče odločiti o zakonitosti te odločbe, ki je bila izdana, preden je bila razglašena sodba civilnega sodišča.

29

Tako želi predložitveno sodišče, ki odloča o tožbi na podlagi člena 78(1) Uredbe 2016/679 zoper to odločbo nadzornega organa, izdano na podlagi člena 77(1) te uredbe, s svojimi vprašanji izvedeti, ali je na podlagi določb navedene uredbe pravnomočna sodba, ki jo je sprejelo sodišče, ki mu je bila zadeva predložena na podlagi člena 79(1) navedene uredbe, zavezujoča glede ugotovitve obstoja ali neobstoja kršitve pravic, zagotovljenih z isto uredbo.

30

V teh okoliščinah je treba šteti – da bi se predložitvenemu sodišču dal koristen odgovor – da to sodišče z vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 77(1), člen 78(1) in člen 79(1) Uredbe 2016/679 v povezavi s členom 47 Listine o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) razlagati tako, da je mogoče pravna sredstva, na eni strani določena v členu 77(1) in členu 78(1) ter na drugi v členu 79(1), uveljavljati hkrati in neodvisno, ali pa ima eno od njih prednost.

31

Tako preoblikovana vprašanja za predhodno odločanje so zato dopustna.

32

Najprej je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za razlago določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi kontekst in cilje, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je (sodba z dne 2. decembra 2021, Vodafone Kabel Deutschland,C‑484/20, EU:C:2021:975, točka 19 in navedena sodna praksa).

33

V zvezi z besedilom določb Uredbe 2016/679, navedenih v točki 30 te sodbe, je treba najprej opozoriti, da člen 77(1) te uredbe določa, da ima vsak posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, „brez poseganja v katero koli drugo upravno ali pravno sredstvo“ pravico vložiti pritožbo pri nadzornem organu. Dalje, v skladu s členom 78(1) navedene uredbe ima vsaka fizična ali pravna oseba pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper pravno zavezujočo odločitev nadzornega organa v zvezi z njo „brez poseganja v katero koli drugo upravno ali izvensodno sredstvo“. Nazadnje, člen 79(1) iste uredbe vsakemu posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva „brez poseganja v katero koli razpoložljivo upravno ali izvensodno sredstvo, vključno s pravico do vložitve pritožbe pri nadzornem organu na podlagi člena 77“.

34

Tako te določbe Uredbe 2016/679 ponujajo različna pravna sredstva osebam, ki se sklicujejo na kršitev te uredbe, pri čemer mora biti mogoče vsako od teh pravnih sredstev uveljavljati „brez poseganja“ v druga.

35

Najprej, iz besedila teh določb izhaja, da Uredba 2016/679 ne določa prednostne ali izključne pristojnosti niti nobenega pravila o prednosti presoje, ki jo opravi organ ali sodišča, na katere se nanaša, glede obstoja kršitve pravic, podeljenih s to uredbo. Tožba iz člena 78(1) te uredbe, katere predmet je preizkus zakonitosti odločbe nadzornega organa, sprejete na podlagi člena 77 navedene uredbe, in tožba iz člena 79(1) iste uredbe se torej lahko uveljavljata hkrati in neodvisno.

36

Dalje, taka ugotovitev je potrjena s kontekstom, v katerega so umeščene zadevne določbe Uredbe 2016/679.

37

Medtem ko je namreč zakonodajalec Unije izrecno uredil razmerje med pravnimi sredstvi, določenimi z Uredbo 2016/679, v primeru hkratne predložitve zadeve nadzornim organom ali sodiščem več držav članic v zvezi z obdelavo osebnih podatkov, ki jo izvaja isti upravljavec, je treba ugotoviti, da to ne velja za pravna sredstva, določena v členih od 77 do 79 te uredbe.

38

Po eni strani členi od 60 do 63 Uredbe 2016/679 določajo mehanizme sodelovanja, medsebojne pomoči in usklajevanja, na podlagi katerih si nadzorni organi medsebojno pomagajo, se obveščajo in izvajajo skupne ukrepe za zagotovitev dosledne in učinkovite uporabe določb te uredbe v celotni Uniji.

39

Po drugi strani člen 81(2) in (3) navedene uredbe določa pravila, ki se nanašajo na primere predložitve zadeve več sodiščem različnih držav članic.

40

Nasprotno pa Uredba 2016/679 takih pravil ne določa, če se v isti državi članici v zvezi z isto obdelavo osebnih podatkov vložijo pritožba pri nadzornem organu in tožbi.

41

Poleg tega iz člena 78(1) Uredbe 2016/679 v povezavi z uvodno izjavo 143 te uredbe izhaja, da bi morala imeti sodišča, ki odločajo o tožbi zoper odločbo nadzornega organa, neomejeno pristojnost, in zlasti pristojnost za preučitev vseh vprašanj, ki se nanašajo na dejstva in zakonodajo v zvezi z zadevnim sporom.

42

Nazadnje, glede ciljev, ki jim sledi navedena uredba, je zlasti iz njene uvodne izjave 10 razvidno, da je njen namen zagotoviti visoko raven varstva posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v Uniji. V uvodni izjavi 11 te uredbe je poleg tega navedeno, da učinkovito varstvo teh podatkov zahteva okrepitev pravic posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo. Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 55 sklepnih predlogov, je odločitev zakonodajalca Unije, da posameznikom, na katere se nanašajo osebni podatki, omogoči, da hkrati in neodvisno uveljavljajo pravna sredstva, ki so po eni strani določena v členu 77(1) in členu 78(1) Uredbe 2016/679 in po drugi strani v členu 79(1) te uredbe, v skladu s ciljem navedene uredbe.

43

Uredba 2016/679 namreč zlasti pristojnim organom držav članic nalaga zagotovitev visoke ravni varstva pravic, zagotovljenih v členu 16 PDEU in členu 8 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 15. junija 2021, Facebook Ireland in drugi, C‑645/19, EU:C:2021:483, točka 45).

44

Dajanje na voljo več pravnih sredstev prav tako krepi cilj, naveden v uvodni izjavi 141 Uredbe 2016/679, da se vsakemu posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, ki meni, da so pravice, ki jih ima na podlagi te uredbe, kršene, zagotovi pravica do učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 47 Listine.

45

Ob neobstoju predpisov Unije na tem področju mora vsaka država članica na podlagi načela procesne avtonomije držav članic določiti pravila upravnega in sodnega postopka, ki zagotavljajo visoko raven varstva pravic, ki jih posameznikom daje pravo Unije.

46

Zato mora predložitveno sodišče na podlagi nacionalnih postopkovnih določb ugotoviti, kako je treba v primeru, kot je ta v zadevi v glavni stvari, uveljavljati pravna sredstva, določena z Uredbo 2016/679.

47

Vendar pa pravila za uveljavljanje teh hkratnih in neodvisnih pravnih sredstev ne smejo ogroziti polnega učinka in učinkovitega varstva pravic, zagotovljenih s to uredbo.

48

Ta pravila namreč ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki se nanašajo na podobna pravna sredstva, določena za varstvo pravic, pridobljenih na podlagi notranjega pravnega reda (načelo enakovrednosti), niti ne smejo praktično onemogočati ali čezmerno oteževati uresničevanja pravic, ki jih daje pravni red Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbo z dne 14. julija 2022, EPIC Financial Consulting, C‑274/21 in C‑275/21, EU:C:2022:565, točka 73 in navedena sodna praksa).

49

Sodišča držav članic pa morajo na podlagi načela lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU zagotoviti sodno varstvo pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, pri čemer člen 19(1) PEU državam članicam poleg tega nalaga, da vzpostavijo pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije (sodba z dne 27. septembra 2017, Puškár, C‑73/16, EU:C:2017:725, točka 57).

50

Zlasti morajo države članice, kadar določijo postopkovna pravila v zvezi s sodnimi pravnimi sredstvi, namenjenimi zagotovitvi varstva pravic, ki jih daje Uredba 2016/679, zagotoviti spoštovanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva in dostopa do nepristranskega sodišča iz člena 47 Listine, ki pomeni potrditev načela učinkovitega sodnega varstva (glej po analogiji sodbo z dne 27. septembra 2017, Puškár, C‑73/16, EU:C:2017:725, točka 59).

51

Države članice morajo tako zagotoviti, da konkretna pravila za uveljavljanje pravnih sredstev iz člena 77(1), člena 78(1) in člena 79(1) Uredbe 2016/679 ne posegajo nesorazmerno v pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem iz člena 47 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 27. septembra 2017, Puškár, C‑73/16, EU:C:2017:725, točka 76).

52

V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da je sistem pravnih sredstev, določen v madžarskem pravu, zasnovan tako, da sta tožbi iz člena 78(1) in člena 79(1) Uredbe 2016/679 neodvisni. Predložitveno sodišče namreč pojasnjuje, da na podlagi tega prava ni vezano na odločbo, ki jo je izdalo sodišče, ki odloča o tožbi, vloženi na podlagi tega člena 79(1), čeprav je dejansko stanje, o katerem odločata ti sodišči, enako.

53

Zato ni mogoče izključiti, da bi si bili odločbi teh dveh sodišč nasprotujoči, in sicer tako, da bi bila v eni ugotovljena kršitev določb Uredbe 2016/679, v drugi pa taka kršitev ne bi bila ugotovljena.

54

V tem primeru bi po eni strani obstoj dveh nasprotujočih si odločb omajal cilj zagotovitve dosledne in enotne uporabe pravil o varstvu temeljnih pravic in svoboščin posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v celotni Uniji, naveden v uvodni izjavi 10 te uredbe.

55

Varstvo, podeljeno na podlagi odločbe, izdane na podlagi tožbe, vložene na podlagi člena 79(1) navedene uredbe, v kateri je ugotovljena kršitev določb te uredbe, namreč ne bi bilo v skladu z drugo sodno odločbo, ki izhaja iz tožbe, vložene na podlagi člena 78(1) iste uredbe, katere rezultat je nasproten.

56

Po drugi strani bi iz tega izhajala oslabitev varstva posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki se nanašajo nanje, ker bi taka neskladnost ustvarila položaj pravne negotovosti.

57

Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba člen 77(1), člen 78(1) in člen 79(1) Uredbe 2016/679 v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da dopuščajo hkratno in neodvisno uveljavljanje pravnih sredstev, ki so po eni strani določena v členu 77(1) in v členu 78(1) ter po drugi v členu 79(1). Države članice morajo v skladu z načelom procesne avtonomije določiti pravila glede medsebojnega razmerja med temi pravnimi sredstvi, da se zagotovijo učinkovitost varstva pravic, zagotovljenih s to uredbo, dosledna in enotna uporaba njenih določb ter pravica do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem iz člena 47 Listine.

58

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 77(1), člen 78(1) in člen 79(1) Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah

je treba razlagati tako, da

dopuščajo hkratno in neodvisno uveljavljanje pravnih sredstev, ki so po eni strani določena v členu 77(1) in v členu 78(1) ter po drugi v členu 79(1). Države članice morajo v skladu z načelom procesne avtonomije določiti pravila glede medsebojnega razmerja med temi pravnimi sredstvi, da se zagotovijo učinkovitost varstva pravic, zagotovljenih s to uredbo, dosledna in enotna uporaba njenih določb ter pravica do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem iz člena 47 Listine o temeljnih pravicah.