–

za Bursa Română de Mărfuri SA D. Cristea, odvetnik,

–

za Federaţia Europeană a Comercianţilor de Energie G. Pop, odvetnik,

–

za romunsko vlado M. Chicu, E. Gane, A. Rotăreanu in A. Wellman, agentke,

–

za grško vlado K. Boskovits, agent,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z P. G. Marrone, avvocato dello Stato,

–

za ciprsko vlado E. Symeonidou, agentka,

–

za Evropsko komisijo O. Beynet, L. Nicolae in I. Rogalski, agentke,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Uredbe (EU) 2019/943 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o notranjem trgu električne energije (UL 2019, L 158, str. 54), zlasti na razlago člena 1(b) in (c) ter člena 3 te uredbe, v povezavi z Direktivo (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije in spremembi Direktive 2012/27/EU (UL 2019, L 158, str. 125), zlasti s členom 2, točka 9, te direktive, ter na razlago členov 101 in 102 PDEU v povezavi s členom 4(3) PEU in členom 106(1) PDEU.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Bursa Română de Mărfuri SA (v nadaljevanju: BRM), družbo romunskega prava, in Autoritatea Naţională de Reglementare în domeniul Energiei (ANRE) (nacionalni regulativni organ za energijo, Romunija) v zvezi s predlogom za razglasitev ničnosti odločbe organa ANRE, s katero je bila družbi BRM zavrnjena izdaja dovoljenja za organizacijo in upravljanje centraliziranih trgov električne energije.

3

Člen 37 Direktive 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES (UL 2009, L 211, str. 55) je bil naslovljen „Naloge in pooblastila regulativnih organov“. V odstavku 1(j) je določal:

„Regulativni organ ima naslednje naloge:

[…]

4

Direktiva 2009/72 je bila 1. januarja 2021 razveljavljena in nadomeščena z Direktivo 2019/944.

5

Uredba Komisije (EU) 2015/1222 z dne 24. julija 2015 o določitvi smernic za dodeljevanje zmogljivosti in upravljanje prezasedenosti (UL 2015, L 197, str. 24) je bila sprejeta v skladu z Uredbo (ES) št. 714/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o pogojih za dostop do omrežja za čezmejne izmenjave električne energije in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1228/2003 (UL 2009, L 211, str. 15).

6

Člen 2, drugi odstavek, točka 23, Uredbe 2015/1222 vsebuje to opredelitev:

„[…]

7

Člen 5 te uredbe, naslovljen „Določitev IOTEE v primeru državnega pravnega monopola za storitve trgovanja“, določa:

„1.   Če v državi članici ali trgovalnem območju države članice v času začetka veljavnosti te uredbe že obstaja državni pravni monopol za storitve trgovanja za dan vnaprej in znotraj dneva, ki izključuje določitev več kot enega IOTEE, mora zadevna država članica obvestiti [Evropsko k]omisijo v dveh mesecih po začetku veljavnosti te uredbe in lahko zavrne določitev več kot enega IOTEE na trgovalno območje.

[…]

2.   Za namene te uredbe se šteje, da državni pravni monopol obstaja, če nacionalno pravo izrecno določa, da lahko storitve trgovanja za dan vnaprej in znotraj dneva v državi članici ali na trgovalnem območju države članice opravlja največ en subjekt.

3.   Komisija […] dve leti po začetku veljavnosti te uredbe Evropskemu parlamentu in Svetu [Evropske unije] predloži poročilo […]. Komisija lahko na podlagi navedenega poročila in če meni, da ni utemeljitve za nadaljevanje državnih pravnih monopolov ali za to, da država članica še naprej zavrača čezmejno trgovanje s strani IOTEE, ki je določen v drugi državi članici, prouči ustrezne zakonodajne ali druge ustrezne ukrepe za dodatno povečanje konkurence in trgovanja med državami članicami in znotraj njih. […]“

8

Ta uredba je v skladu s svojim členom 84 začela veljati „dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije“, in sicer 14. avgusta 2015.

9

Člen 1 Uredbe 2019/943, naslovljen „Predmet urejanja in področje uporabe“, določa:

„Namen te uredbe je:

10

V členu 2 te uredbe je določeno:

„Uporabljajo se naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]

[…]

[…]“

11

Člen 3 navedene uredbe, naslovljen „Načela, ki se nanašajo na delovanje trgov električne energije“, določa:

„Države članice, regulativni organi, operaterji prenosnih sistemov, operaterji distribucijskih sistemov, operaterji trgov in pooblaščeni operaterji zagotovijo, da trgi električne energije delujejo na podlagi naslednjih načel:

[…]

[…]

[…]“

12

Člen 10 te uredbe, naslovljen „Tehnične trgovalne omejitve“, določa:

„1.   Za ceno električne energije na veleprodajnem trgu ne sme biti najvišje zgornje in najnižje spodnje meje. […]

[…]

4.   Regulativni organi ali […] imenovani pristojni organi […] določijo politike in ukrepe, ki se uporabljajo na njihovem ozemlju, ki bi lahko prispevali k posredno omejenemu oblikovanju cen na veleprodajnem trgu, vključno z omejitvijo ponudb v povezavi z aktiviranjem izravnalne energije, mehanizmov za zmogljivost, ukrepov operaterjev prenosnih sistemov in ukrepov za preverjanje tržnih izidov, ali k preprečevanju zlorab vodilnega položaja ali neučinkovito določenih trgovalnih območij.

5.   Ko regulativni organ ali imenovani pristojni organ identificira politiko ali ukrep, ki bi lahko omejil veleprodajno oblikovanje cen, sprejme vse ustrezne ukrepe za preprečitev ali, če to ni mogoče, ublažitev učinka te politike ali ukrepa na ponudbeno dogajanje. […]“

13

Člen 2, točka 9, Direktive 2019/944 vsebuje naslednjo opredelitev:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

14

Člen 59 te direktive, naslovljen „Naloge in pooblastila regulativnih organov“, v odstavku 1(o) med drugim določa, da je naloga regulativnega organa „spremljati raven in učinkovitost odprtosti trga in konkurence pri veleprodaji in maloprodaji, vključno z borzami električne energije, […] ter morebitno izkrivljanje ali omejevanje konkurence, pri čemer organom, pristojnim za konkurenco, zagotavljajo potrebne informacije in jim posredujejo zadevne primere“.

15

Direktiva 2019/944 je v skladu s svojim členom 72 razveljavila in nadomestila Direktivo 2009/72 z učinkom od 1. januarja 2021, pri čemer se večina določb te nove direktive v skladu z njenim členom 73 uporablja od navedenega datuma. Vendar je ta nova direktiva v skladu z zadnjenavedeno določbo začela veljati 4. julija 2019.

16

Legea nr. 123 energiei electrice și a gazelor naturale (zakon št. 123 o električni energiji in zemeljskem plinu) z dne 10. julija 2012 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 485, z dne 16. julija 2012) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon št. 123/2012), v členu 3, točki 38 in 49, določa:

[…]

17

Člen 10(2)(f) tega zakona določa:

„Pristojni organ izda dovoljenja za:

[…]

18

Družba BRM ima na podlagi romunskega prava splošno pristojnost za upravljanje trgov v javnem interesu. Pri organu ANRE je 20. avgusta 2020 vložila vlogo za izdajo dovoljenja za organizacijo in upravljanje centraliziranih trgov električne energije, pri čemer se je sklicevala na Uredbo 2019/943. Organ ANRE je 21. septembra 2020 družbo BRM obvestil o zavrnitvi njene vloge. Ta družba je nato pri Curtea de Apel Bucureşti (višje sodišče v Bukarešti, Romunija), to je predložitvenem sodišču, vložila pritožbo, s katero je predlagala, naj se organu ANRE naloži, naj ji izda zaprošeno dovoljenje, pri čemer se je sklicevala na to, da je ta uredba začela veljati 1. januarja 2020.

19

Družba BRM je v utemeljitev te pritožbe navedla, da iz navedene uredbe, zlasti iz člena 1(b) in (c), člena 3 ter člena 10(4) in (5) te uredbe, v povezavi z Direktivo 2019/944 izhaja, da morajo nacionalni regulativni organi zagotoviti učinkovito konkurenco med operaterji trgov z električno energijo, v vsakem primeru pa preprečiti obstoj protikonkurenčnega monopola. Pravice do trgovanja na trgu z električnimi proizvodi in storitvami naj ji zato ne bi bilo mogoče zavrniti. Zlasti trdi, da se načela svobodne konkurence, ki so določena z Uredbo 2019/943, ki po njenem mnenju vključujejo odpravo monopolnega ravnanja, nanašajo tudi na operaterja trga električne energije, kot je opredeljen v členu 2, točka 7, te uredbe.

20

Organ ANRE odgovarja s sklicevanjem na člen 10(2)(f) zakona št. 123/2012 in na dejstvo, da je bilo družbi OPCOM SA na datum začetka veljavnosti tega zakona dovoljenje za upravljanje centraliziranih trgov z električno energijo že podeljeno, in sicer 20. decembra 2001, za obdobje 25 let, tako da ima ta operater monopol na tem področju. Pojasnjuje tudi, da je bila družba OPCOM na podlagi člena 5 Uredbe 2015/1222 določena kot IOTEE za trg električne energije za dan vnaprej in znotraj dneva za trgovalno območje Romunije ter da je bila ta določitev pozneje podaljšana do 20. decembra 2026. Ta člen 5 naj bi s tem, da državam članicam omogoča, da določijo le en IOTEE, omogočal obstoj monopola.

21

Po mnenju organa ANRE pa določbe Uredbe 2019/943 v zvezi s tem niso upoštevne, saj ta uredba ne vsebuje nobene določbe, ki bi državam članicam nalagala, da določijo več operaterjev, katerih naloga je organizirati in upravljati centralizirane trge z električno energijo zaradi trgovanja na debelo z električno energijo. Ker je poleg tega trg električne energije v Romuniji majhen, naj bi ustanovitev dveh ločenih naročil vodila le do razdelitve ponudb istih ponudnikov, kar naj bi povzročilo kršitev pravil o konkurenci.

22

Predložitveno sodišče navaja, da Sodišče še ni razlagalo Uredbe 2019/943, ter meni, da njena pravilna razlaga in uporaba nista očitni. Če pa bi Sodišče presodilo, da se njene določbe uporabljajo za operaterja trga električne energije, da te določbe, obravnavane ločeno ali v povezavi z Direktivo 2019/944, od začetka svoje veljavnosti državi članici prepovedujejo, da bi še naprej izdajala samo eno dovoljenje za upravljanje celotnega trga električne energije te države, in da okoliščina, da država članica podeli eno samo tako dovoljenje, pomeni omejevanje konkurence v smislu členov 101 in 102 PDEU v povezavi s členom 4(3) PEU in členom 106(1) PDEU, bi vsaka izmed teh razlag imela velik pomen za presojo, ki jo mora izvesti. Predložitveno sodišče torej navaja, da je zato ugodilo predlogu družbe BRM, naj se Sodišču predloži predlog za sprejetje predhodne odločbe.

23

V teh okoliščinah je Curtea de Apel București (višje sodišče v Bukarešti) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

24

Na prvem mestu, najprej je treba ugotoviti, da je Direktiva 2019/944 iz prvega in drugega vprašanja v skladu s svojim členom 72 razveljavila Direktivo 2009/72 šele z učinkom od 1. januarja 2021, in sicer po tem, ko je družba BRM vložila vlogo za izdajo dovoljenja za organizacijo in upravljanje centraliziranih trgov električne energije, in tudi po tem, ko je organ ANRE sprejel odločbo, ki je predmet spora o glavni stvari, tako da se Direktiva 2019/944 za ta spor ne uporablja ratione temporis, drugače kot Direktiva 2009/72. Ker pa Uredba 2019/943 vzpostavlja nekatere opredelitve s sklicevanjem na opredelitve iz Direktive 2019/944, je zato treba šteti, da so slednje sestavni del te uredbe in jih je torej, če je to potrebno, mogoče upoštevati za analizo prvih dveh vprašanj.

25

Na drugem mestu, treba je navesti, da se spor o glavni stvari nanaša na zavrnitev izdaje – družbi BRM – dovoljenja za organizacijo in upravljanje trgov električne energije s strani organa ANRE, „regulativnega organa“ v smislu člena 2, točka 2, Uredbe 2019/943, ki ga je določila Romunija, pri čemer je ta zavrnitev temeljila na členu 10(2)(f) zakona št. 123/2012.

26

Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, ta določba določa, da se na ravni te države članice dodeli samo eno dovoljenje za operaterja trga električne energije v smislu tega zakona, saj ta operater v skladu z opredelitvijo iz člena 3, točka 38, navedenega zakona zagotavlja organizacijo in upravljanje centraliziranih trgov električne energije, razen izravnalnega trga, zaradi trgovanja na debelo z električno energijo na kratek, srednji in dolg rok. V skladu s točko 49 tega člena se pojem „centralizirani trg električne energije“ nanaša na organiziran okvir, znotraj katerega poteka trgovanje z električno energijo med različnimi gospodarskimi subjekti, pri tem pa v vlogi posrednika deluje operater trga električne energije.

27

Poleg tega v postopku v glavni stvari ni sporno, da je bilo – ko je družba BRM vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za operaterja trga električne energije v smislu istega zakona, katere zavrnitev je predmet spora o glavni stvari – edino dovoljenje, ki ga je določala takrat veljavna nacionalna zakonodaja, že podeljeno družbi OPCOM, ki je torej imela v Romuniji monopol nad storitvami posredovanja ponudb za prodajo in nakup električne energije na kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih veleprodajnih trgih. Romunska vlada je v zvezi s tem na obravnavi pred Sodiščem pojasnila, da ti trgi ustrezajo trgom znotraj dneva, trgom za dan vnaprej in terminskim trgom, kot so določeni v upoštevnem pravu Unije. Vendar družba OPCOM ni stranka v sporu o glavni stvari, prav tako pa se ta spor ne nanaša na njeno ravnanje na trgu, saj ta spor temelji na tem, da je romunski regulativni organ uporabil nacionalno zakonodajo, iz katere izhaja obstoj tega monopola.

28

Ob upoštevanju teh okoliščin je treba ugotoviti, da je drugo vprašanje, s katerim želi predložitveno sodišče izvedeti, na eni strani, ali mora operater trga električne energije spoštovati načela iz člena 1(b) in (c) Uredbe 2019/943 in, na drugi strani, ali je v zvezi s tem pomembno, da je pojem „trgi električne energije“ v smislu te uredbe oziroma v smislu člena 2, točka 40, te uredbe opredeljen z napotitvijo na opredelitev tega pojma v členu 2, točka 9, Direktive 2019/944, za ta spor uporabno le, če se razlaga tako, da se ugotovi, ali ta načela oziroma ta opredelitev nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki določa, da lahko na trgu električne energije zakonito deluje le en operater tega trga v smislu člena 2, točka 7, te uredbe.

29

V teh okoliščinah je treba razumeti, da predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba Uredbo 2019/943, zlasti člen 1(b) in (c), člen 2, točka 40, in člen 3 te uredbe, v povezavi z Direktivo 2009/72 razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, na podlagi katere je ohranjen državni pravni monopol za storitve posredovanja ponudb za prodajo in nakup električne energije, ki se nanaša tako na veleprodajne trge za dan vnaprej in znotraj dneva, kot tudi na veleprodajni terminski trg.

30

V zvezi s tem je treba poudariti, da je namen Uredbe 2019/943 v skladu z njenim členom 1(a) ustvariti temelje za učinkovito doseganje ciljev energetske unije ter zlasti okvira podnebne in energetske politike za leto 2030, in sicer – v skladu s členom 1(b) – tako, da se določijo osnovna načela za dobro delujoče, povezane trge energije, kar bo vsem ponudnikom virov in odjemalcem električne energije omogočilo nediskriminatoren dostop na trg, okrepilo vlogo porabnikov, zagotavljalo konkurenčnost na svetovnem trgu ter prilagajanje odjema, shranjevanje energije in energetsko učinkovitost, olajšalo agregiranje porazdeljenega povpraševanja in ponudbe ter omogočilo povezovanje trgov in sektorjev ter plačilo za električno energijo iz obnovljivih virov na tržni osnovi.

31

V tem okviru je namen člena 1(c) navedene uredbe določiti poštena pravila za čezmejno izmenjavo električne energije in tako pospešiti konkurenco na notranjem trgu električne energije ob upoštevanju posebnosti nacionalnih in regionalnih trgov, vključno z vzpostavitvijo mehanizma nadomestil za čezmejni pretok električne energije in določitvijo harmoniziranih načel za plačilo čezmejnega prenosa in za dodeljevanje razpoložljivih zmogljivosti medsebojnih povezav med nacionalnimi prenosnimi sistemi.

32

V navedenem členu 1(d) je dodano, da je namen te uredbe spodbuditi nastanek dobro delujočega in preglednega veleprodajnega trga, ki bo prispeval k visoki stopnji zanesljivosti oskrbe z električno energijo, in določiti mehanizme za harmonizacijo pravil za čezmejno izmenjavo električne energije.

33

V členu 3 Uredbe 2019/943 so našteta načela, v skladu s katerimi države članice, regulatorni organi, operaterji prenosnih sistemov, operaterji distribucijskih sistemov, operaterji trgov in pooblaščeni operaterji zagotovijo, da trgi električne energije delujejo. Med njimi je v navedenem členu 3, točka (a), vsebovano načelo, v skladu s katerim se cene oblikujejo na podlagi ponudbe in povpraševanja; v točki (b) je vsebovano načelo, v skladu s katerim tržna pravila spodbujajo svobodno oblikovanje cen in se izogibajo ukrepom, ki preprečujejo oblikovanje cen na podlagi ponudbe in povpraševanja; v točki (h) je vsebovano načelo, da se postopoma odstranijo ovire za čezmejne pretoke električne energije med trgovalnimi območji ali državami članicami ter čezmejne transakcije na trgih električne energije in povezanih trgih storitev; v skladu z načelom iz točke (o) se lahko s produkti za dolgoročno varovanje pred tveganji pregledno trguje na borzah ter se izpogaja o pogodbah za dolgoročno dobavo električne energije zunaj organiziranega trga, pod pogojem, da se spoštuje konkurenčno pravo Unije, v točki (p) pa je vsebovano načelo, da tržna pravila olajšajo trgovanje s produkti v Uniji.

34

Kot je navedel tudi generalni pravobranilec v točki 22 sklepnih predlogov, te določbe med drugim državam članicam in nacionalnim regulativnim organom sicer nalagajo nekatere obveznosti, da se spodbudi konkurenca na trgih električne energije v smislu člena 2, točka 40, Uredbe 2019/943, vendar je treba ugotoviti, da nobena od teh določb niti nobena druga določba te uredbe ne vsebuje pravila v zvezi s trgovanjem na teh trgih, ki bi ga bilo mogoče razlagati – tudi ob upoštevanju ciljev te uredbe – tako, da kot takšno nasprotuje temu, da se v državi članici ohrani državni pravni monopol za storitve posredovanja ponudb za prodajo in nakup električne energije na debelo, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari.

35

Natančneje, dejstvo, da je v tem členu 2, točka 40, Uredbe 2019/943 – s sklicevanjem na člen 2, točka 9, Direktive 2019/944 – pojem „trgi električne energije“ opredeljen kot „trg[i], vključno z bilateralnimi trgi in borzami električne energije, za trgovanje z energijo, zmogljivostjo, storitvami izravnave in pomožnimi storitvami v vseh časovnih okvirih, vključno s terminskimi trgi, trgi za dan vnaprej in trgi znotraj dneva“, in se tako v množini med drugim sklicuje na „borze električne energije“, ne dokazuje, da bi iz takšne opredelitve izhajala prepoved za države članice, da ohranijo državni pravni monopol, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, če v Uredbi 2019/943 ni nobene določbe v tem smislu.

36

Take prepovedi tudi ni mogoče izpeljati iz člena 10(4) in (5) te uredbe, na katerega se družba BRM sklicuje pred predložitvenim sodiščem. Te določbe – ki spadajo v okvir načela, določenega v odstavku 1 tega člena, v skladu s katerim za ceno električne energije na veleprodajnem trgu ne sme biti najvišje zgornje in najnižje spodnje meje – namreč v bistvu določajo, da regulativni organi določijo politike in ukrepe, ki se izvajajo na njihovem ozemlju, ki bi lahko prispevali k posredno omejenemu oblikovanju cen na veleprodajnem trgu ali k preprečevanju zlorab vodilnega položaja ali neučinkovito določenih trgovalnih območij, in da – kadar je identificirana politika ali ukrep, ki bi lahko omejil veleprodajno oblikovanje cen – pristojni organ sprejme vse ustrezne ukrepe za preprečitev oziroma, če to ni mogoče, ublažitev učinka te politike ali tega ukrepa na ponudbeno dogajanje.

37

Poleg tega je treba poudariti, na eni strani, da zgolj prevladujoč položaj sam po sebi ne pomeni zlorabe v smislu člena 102 PDEU, na drugi strani pa je treba opozoriti, da zgolj dejstvo, da se ustvari tak prevladujoči položaj s podelitvijo posebnih ali izključnih pravic v smislu člena 106(1) PDEU, kot tako ni v nasprotju s členom 102 PDEU (sodba z dne 26. oktobra 2017, Balgarska energiyna borsa, C‑347/16, EU:C:2017:816, točka 54 in navedena sodna praksa).

38

Enaka ugotovitev, kot je navedena v točki 34 te sodbe v zvezi z določbami Uredbe 2019/943, je potrebna v zvezi z Direktivo 2009/72, s katero ni bila izvedena popolna harmonizacija notranjega trga z električno energijo, temveč določa le nekaj splošnih načel, ki jih morajo države članice spoštovati za oblikovanje konkurenčnega, zanesljivega in z okoljskega vidika trajnega trga z električno energijo (glej v tem smislu sodbo z dne 17. septembra 2020, Hidroelectrica, C‑648/18, EU:C:2020:723, točka 27).

39

Natančneje, člen 37(1)(j) te direktive, ki v bistvu ustreza členu 59(1)(o) Direktive 2019/944, na katerega se je družba BRM sklicevala pred Sodiščem, se glede tega, kar je upoštevno za obravnavano zadevo, omejuje na to, da nacionalnim regulativnim organom podeli pooblastila, da „spremlja[jo] raven in učinkovitost odprtosti trga in konkurence pri veleprodaji in maloprodaji, vključno z borzami električne energije“ ter „morebitno izkrivljanje ali omejevanje konkurence“. Ugotoviti je torej treba, da iz nedvoumnega besedila te določbe izhaja, da slednja tem organom nikakor ne nalaga, naj sprejmejo ukrepe za odpravo obstoja državnega pravnega monopola za storitve posredovanja ponudb za prodajo in nakup električne energije, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari.

40

Po tem pojasnilu lahko Sodišče, da bi predložitvenemu sodišču, ki mu je predložilo vprašanje za predhodno odločanje, dalo koristen odgovor, presodi, da je treba upoštevati določbe prava Unije, na katere se nacionalno sodišče v vprašanju ni sklicevalo (sodba z dne 17. oktobra 2019, Comida paralela 12, C‑579/18, EU:C:2019:875, točka 22 in navedena sodna praksa).

41

Zato je treba, na prvem mestu, glede na to, da se v postopku v glavni stvari obravnava obstoj monopola nad storitvami posredovanja ponudb za prodajo in nakup električne energije na veleprodajnih trgih za dan vnaprej in znotraj dneva, poudariti, da člen 5(1), prvi pododstavek, Uredbe 2015/1222 določa, da če v državi članici ali na trgovalnem območju države članice v času začetka veljavnosti te uredbe že obstaja državni pravni monopol za storitve trgovanja z električno energijo za dan vnaprej in znotraj dneva, ki izključuje določitev več kot enega IOTEE, mora zadevna država članica obvestiti Komisijo v dveh mesecih po začetku veljavnosti te uredbe in lahko določitev več kot enega IOTEE na trgovalno območje zavrne.

42

V odstavku 2 tega člena 5 je določeno, da se za namene te uredbe šteje, da državni pravni monopol obstaja, če nacionalno pravo izrecno določa, da lahko storitve trgovanja za dan vnaprej in znotraj dneva v državi članici ali na trgovalnem območju države članice opravlja največ en subjekt. V odstavku 3 tega člena 5 je med drugim dodano, da če Komisija na podlagi poročila, ki ga je treba sestaviti dve leti po začetku veljavnosti te uredbe, presodi, da ni utemeljitve za nadaljevanje državnih pravnih monopolov ali za to, da država članica še naprej zavrača čezmejno trgovanje s strani IOTEE, ki je določen v drugi državi članici, preuči ustrezne zakonodajne ali druge ustrezne ukrepe za dodatno povečanje konkurence in trgovanja med državami članicami in znotraj njih.

43

Iz teh določb izhaja, da čeprav je ob začetku veljavnosti Uredbe 2015/1222, in sicer na podlagi člena 84 te uredbe, v državi članici 14. avgusta 2015 obstajal državni pravni monopol za storitve trgovanja z električno energijo za dan vnaprej in znotraj dneva, lahko ta država članica na podlagi člena 5(1) Uredbe 2015/1222 ta monopol ohrani pod pogoji, ki jih določa ta člen, in zato lahko določitev več kot enega IOTEE na trgovalno območje zavrne.

44

V obravnavani zadevi pa ni sporno, da je v Romuniji na ta datum obstajal tak monopol za storitve trgovanja z električno energijo za dan vnaprej in znotraj dneva – v korist družbe OPCOM – kot imenovani operater trga z električno energijo v smislu člena 2, drugi odstavek, točka 23, te uredbe, pri čemer je opredelitev tega pojma iz te določbe v bistvu povzeta v členu 2, točka 8, Uredbe 2019/943, da je bila Komisija o tem obveščena v skladu s tem, kar določa člen 5(1) Uredbe 2015/1222, in da slednja v tej fazi ni sprejela nobenega ustreznega zakonodajnega ali drugega ustreznega ukrepa v smislu člena 5(3) zadnjenavedene uredbe, ki bi zahteval njegovo prenehanje.

45

Zato je treba ugotoviti, da iz Uredbe 2019/943, zlasti iz člena 1(b) in (c), člena 2, točka 40, in člena 3 te uredbe, v povezavi z Direktivo 2009/72 in iz člena 5 Uredbe 2015/1222 izhaja, da te določbe ne nasprotujejo temu, da država članica ohrani državni pravni monopol za storitve posredovanja ponudb za prodajo in nakup električne energije na veleprodajnih trgih za dan vnaprej in znotraj dneva, če je ta monopol v tej državi članici že obstajal ob začetku veljavnosti Uredbe 2015/1222.

46

Na drugem mestu, v obsegu, v katerem se obstoj monopola nad storitvami posredovanja ponudb za prodajo in nakup električne energije na veleprodajnem terminskem trgu nanaša na postopek v glavni stvari, je treba opozoriti, da je treba vsak nacionalni ukrep, ki se nanaša na področje, ki je predmet izčrpne harmonizacije na ravni Unije, presojati glede na določbe tega ukrepa harmonizacije, in ne glede na določbe primarnega prava (sodba z dne 17. septembra 2020, Hidroelectrica, C‑648/18, EU:C:2020:723, točka 25 in navedena sodna praksa). Ker pa take storitve posredovanja niso predmet izčrpne uskladitve na ravni Unije, je treba nacionalno ureditev, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, v delu, v katerem se nanaša na tak monopol na veleprodajnem terminskem trgu z električno energijo, načeloma presojati glede na upoštevne določbe primarnega prava (glej po analogiji sodbo z dne 12. novembra 2015, Visnapuu, C‑198/14, EU:C:2015:751, točka 48).

47

V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da lahko nacionalna ureditev, na podlagi katere za opravljanje neke gospodarske dejavnosti velja sistem izključnosti v korist enega samega javnega ali zasebnega gospodarskega subjekta, med drugim lahko pomeni omejitev svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev (sodba z dne 23. februarja 2016, Komisija/Madžarska, C‑179/14, EU:C:2016:108, točka 164 in navedena sodna praksa), za katero bi bilo torej treba presoditi, ali jo je mogoče upravičiti z nujnim razlogom v splošnem interesu, in če je tako, ali je primerna za dosego zastavljenega cilja in ne presega tistega, kar je nujno za uresničitev tega cilja (glej v tem smislu sodbo z dne 23. februarja 2016, Komisija/Madžarska, C‑179/14, EU:C:2016:108, točki 165 in 166 ter navedena sodna praksa).

48

Vendar je treba v zvezi z obravnavano zadevo spomniti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča določbe PDEU na področju svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev načeloma ne uporabljajo za položaj, v katerem so vsi elementi omejeni na samo eno državo članico (glej v tem smislu sodbi z dne 15. novembra 2016, Ullens de Schooten, C‑268/15, EU:C:2016:874, točka 47 in navedena sodna praksa, in z dne 18. januarja 2022, Thelen Technopark Berlin, C‑261/20, EU:C:2022:33, točka 50).

49

V točkah od 50 do 53 sodbe z dne 15. novembra 2016, Ullens de Schooten (C‑268/15, EU:C:2016:874), je Sodišče opozorilo na štiri primere, v katerih se lahko za rešitev sporov o glavni stvari vendarle izkaže, da je potrebna razlaga določb Pogodb o temeljnih svoboščinah, čeprav so vsi elementi teh sporov omejeni na samo eno državo članico, zaradi česar mora te predloge za sprejetje predhodne odločbe razglasiti za dopustne (sodba z dne 20. septembra 2018, Fremoluc, C‑343/17, EU:C:2018:754, točka 20).

50

Sodišče je v točki 54 sodbe z dne 15. novembra 2016, Ullens de Schooten (C‑268/15, EU:C:2016:874), pojasnilo, da v teh štirih primerih ne more šteti, da je vložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanaša na določbe PDEU v zvezi s temeljnimi svoboščinami, potrebna za rešitev spora, ki poteka pred predložitvenim sodiščem, če to navede zgolj dejstvo, da se zadevna nacionalna zakonodaja brez razlikovanja uporablja za državljane zadevne države članice in državljane drugih držav članic. Konkretni elementi, ki omogočajo vzpostavitev povezave med predmetom ali okoliščinami spora, katerega elementi so omejeni na zadevno državo članico, in temi določbami, morajo biti razvidni iz predložitvene odločbe (glej tudi sodbo z dne 20. septembra 2018, Fremoluc, C‑343/17, EU:C:2018:754, točka 21).

51

Sodišče je v točki 55 sodbe z dne 15. novembra 2016, Ullens de Schooten (C‑268/15, EU:C:2016:874), dodalo, da je v okviru položaja, v katerem so vsi elementi omejeni na samo eno državo članico, potrebno, da predložitveno sodišče Sodišču v skladu z zahtevami iz člena 94 Poslovnika Sodišča navede, zakaj kljub povsem notranji naravi spora, ki poteka pred njim, med tem sporom in določbami prava Unije v zvezi s temeljnimi svoboščinami obstaja povezava, zaradi katere je razlaga, ki se zahteva v okviru predhodnega odločanja, potrebna za rešitev tega spora.

52

Natančneje, iz teh zahtev izhaja, da morajo biti v predlogu za sprejetje predhodne odločbe za ugotovitev obstoja take povezave izkazani konkretni elementi, torej indici, ki niso hipotetični, temveč gotovi, na podlagi katerih je mogoče pozitivno ugotoviti obstoj te povezave, saj predložitveno sodišče ne more Sodišču zgolj predložiti elementov, ki lahko omogočajo, da se obstoj take povezave ne izključi, ali ki lahko z abstraktnega vidika pomenijo indice v tem smislu, temveč mora, nasprotno, predložiti objektivne in skladne elemente, ki Sodišču omogočajo, da preveri obstoj navedene povezave (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2018, Fremoluc, C‑343/17, EU:C:2018:754, točki 28 in 29 ter navedena sodna praksa).

53

Ti preudarki v zvezi z dopustnostjo vprašanj za predhodno odločanje veljajo a fortiori za ugotovitev, ali lahko Sodišče za to, da bi predložitvenemu sodišču dalo koristen odgovor, v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 40 te sodbe, upošteva določbe prava Unije, na katere se nacionalno sodišče v vprašanju ni sklicevalo.

54

V obravnavanem primeru pa predlog za sprejetje predhodne odločbe ne vsebuje nobene navedbe predložitvenega sodišča v smislu sodne prakse, navedene v točkah 51 in 52 te sodbe, ki dokazuje, da naj bi spor o glavni stvari med družbo romunskega prava in romunskim regulativnim organom glede zakonitosti odločbe tega organa, s katero je bila tej družbi na podlagi nacionalne ureditve zavrnjena izdaja dovoljenja za organizacijo in upravljanje centraliziranih trgov električne energije na ozemlju te države članice, izkazoval – kljub svoji povsem notranji naravi – povezavo z določbami PDEU o temeljnih svoboščinah in da naj bi torej položaj v postopku v glavni stvari ustrezal enemu od štirih primerov, navedenih v točkah od 50 do 53 sodbe z dne 15. novembra 2016, Ullens de Schooten (C‑268/15, EU:C:2016:874).

55

Natančneje, čeprav je Federaţia Europeană a Comercianţilor de Energie (Evropsko združenje trgovcev z energijo) intervenient v sporu o glavni stvari, pa predložitvena odločba ne vsebuje nobenega elementa, ki bi kazal na njegovo vpletenost v tem sporu, oziroma nobene navedbe glede obsega, v katerem bi posredovanje tega združenja v navedenem sporu, zgolj v fazi pritožbe pred predložitvenim sodiščem, temu sporu lahko zagotovilo tako povezavo.

56

Prav tako, čeprav je električna energija, kot je med drugim razvidno iz veljavnega regulativnega okvira, lahko predmet čezmejne trgovine, in gospodarski subjekti s sedežem v drugih državah članicah lahko teoretično zagotavljajo storitve posredovanja iz postopka v glavni stvari, je treba ugotoviti, da taki primeri, ki jih predložitveno sodišče sicer sploh ne omenja, v obravnavanem primeru in ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah od 50 do 52 te sodbe, očitno ne zadostujejo za to, da bi Sodišče lahko pozitivno ugotovilo, da je eno izmed temeljnih pravic iz PDEU mogoče uporabiti v sporu o glavni stvari.

57

Dalje, čeprav iz Uredbe 2019/943, zlasti iz člena 1(b) in (c), člena 2, točka 40, in člena 3 te uredbe, v povezavi z Direktivo 2009/72 izhaja, da te določbe ne nasprotujejo temu, da država članica ohrani državni pravni monopol za storitve posredovanja ponudb za prodajo in nakup električne energije, ki se nanaša na veleprodajni terminski trg, ta razlaga ne vpliva na presojo – če je to potrebno – zakonitosti ohranitve takega monopola glede na zadevne določbe primarnega prava Unije, med katerimi so, odvisno od primera, tiste v zvezi s svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev.

58

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba Uredbo 2019/943, zlasti člen 1(b) in (c), člen 2, točka 40, in člen 3 te uredbe, v povezavi z Direktivo 2009/72 razlagati tako, da

59

Ob upoštevanju odgovora na prvi dve vprašanji, iz katerega v bistvu izhaja, da člen 5 Uredbe 2015/1222 pod pogoji, ki jih določa, dopušča ohranitev državnega pravnega monopola za storitve posredovanja ponudb za prodajo in nakup električne energije, ki se nanaša na veleprodajne trge za dan vnaprej in znotraj dneva, je treba tretje vprašanje preoblikovati tako, da predložitveno sodišče z njim v bistvu sprašuje, ali je treba člena 101 in 102 PDEU v povezavi s členom 4(3) PEU in členom 106(1) PDEU razlagati tako, da ureditev države članice, ki določa, da se na ravni te države članice lahko podeli eno samo dovoljenje za izvajanje storitev posredovanja ponudb za prodajo in nakup električne energije na veleprodajnem terminskem trgu, pomeni omejevanje konkurence v smislu teh določb.

60

V zvezi s tem je treba spomniti, da nujnost razlage prava Unije, ki je koristna za nacionalno sodišče, od tega sodišča zahteva, da opredeli dejanski in pravni okvir, v katerega se umeščajo vprašanja, ki jih postavlja, ali vsaj razloži dejstva, ki so bila podlaga za ta vprašanja. V okviru postopka, vzpostavljenega s členom 267 PDEU, je Sodišče namreč pristojno odločati o razlagi akta Unije samo na podlagi dejanskega stanja, ki ga navede nacionalno sodišče (sodbi z dne 26. oktobra 2017, Balgarska energiyna borsa, C‑347/16, EU:C:2017:816, točka 56 in navedena sodna praksa, ter z dne 16. julija 2020, Adusbef in drugi, C‑686/18, EU:C:2020:567, točka 36).

61

Ta zahteva po natančnosti je posebej pomembna na področju konkurence, za katero so značilni kompleksni dejanski in pravni položaji (sodbi z dne 26. oktobra 2017, Balgarska energiyna borsa,C‑347/16, EU:C:2017:816, točka 57 in navedena sodna praksa, ter z dne 3. marca 2021, Poste Italiane in Agenzia delle entrate – Riscossione, C‑434/19 in C‑435/19, EU:C:2021:162, točka 77 in navedena sodna praksa).

62

Treba je tudi poudariti, da s podatki, sporočenimi s predložitvenimi odločbami, Sodišču ni omogočeno le, da ustrezno odgovori, ampak je vladam držav članic in drugim zainteresiranim strankam tudi dana možnost, da v skladu s členom 23 Statuta Sodišča Evropske unije predstavijo svoja stališča (sodba z dne 26. oktobra 2017, Balgarska energiyna borsa, C‑347/16, EU:C:2017:816, točka 58 in navedena sodna praksa). Sodišče mora skrbeti za zaščito te možnosti, saj se na podlagi te določbe zainteresiranim strankam vročijo le predložitvene odločbe (sodba z dne 2. septembra 2021, Irish Ferries, C‑570/19, EU:C:2021:664, točka 134 in navedena sodna praksa).

63

Te zahteve v zvezi z vsebino predloga za sprejetje predhodne odločbe so izrecno navedene v členu 94 Poslovnika Sodišča, ki naj bi ga predložitveno sodišče v okviru sodelovanja, vzpostavljenega s členom 267 PDEU, poznalo in ga mora natančno upoštevati (sodba z dne 26. oktobra 2017, Balgarska energiyna borsa, C‑347/16, EU:C:2017:816, točka 59 in navedena sodna praksa). Na te zahteve je poleg tega tudi opozorjeno v točkah 13, 15 in 16 Priporočil Sodišča Evropske unije nacionalnim sodiščem v zvezi z začetkom postopkov predhodnega odločanja (UL 2019, C 380, str. 1).

64

V obravnavanem primeru predložitvena odločba ne vsebuje nobenega pojasnila v zvezi z razlogi, iz katerih nacionalno sodišče sprašuje glede razlage členov 101 in 102 PDEU v povezavi s členom 4(3) PEU in členom 106(1) PDEU. Natančneje, to sodišče ne navaja razlogov, iz katerih naj bi se te določbe uporabljale v postopku v glavni stvari, niti tega, zakaj naj bi nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari lahko posegala v te določbe.

65

Ker Sodišče v teh okoliščinah nima potrebnih elementov, da bi dalo koristen odgovor na tretje vprašanje, je treba ugotoviti, da to vprašanje ni dopustno.

66

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Uredbo (EU) 2019/943 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o notranjem trgu električne energije, zlasti člen 1(b) in (c), člen 2, točka 40, in člen 3 te uredbe, v povezavi z Direktivo 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES

treba razlagati tako, da