–

za Enedis SA G. Thouvenin, avocat,

–

za francosko vlado A.-L. Desjonquères in W. Zemamta, agenta,

–

za Evropsko komisijo G. Gattinara in K. Talabér-Ritz, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2 in člena 3(1) Direktive Sveta z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako (85/374/ES) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 1, str. 257), kakor je bila spremenjena z Direktivo 1999/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. maja 1999 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 4, str. 147).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med, na eni strani, družbo Cafpi SA in njeno zavarovalnico, družbo Aviva assurances SA, ter, na drugi strani, družbo Enedis SA, ki je operater distribucijskega omrežja električne energije, v zvezi s povrnitvijo škode zaradi prenapetosti električne energije.

3

V četrti in peti uvodni izjavi Direktive 85/374 je navedeno:

„[K]er varstvo potrošnika zahteva odgovornost vseh proizvajalcev, ki so udeleženi v proizvodnem procesu, kolikor je imel njihov dokončani proizvod, sestavni del ali surovina, ki so jo dobavili, napako; ker bi se iz istega razloga morala odgovornost razširiti tudi na uvoznike proizvodov v Skupnost in na osebe, ki se predstavljajo kot proizvajalci s pritrjevanjem njenega imena, blagovne znamke ali drugega razlikovalnega znaka, ali ki dobavijo proizvod, katerega proizvajalca ni mogoče identificirati;

ker varstvo potrošnika zahteva, da ima oškodovanec v primerih, ko za isto škodo odgovarja več oseb, možnost zahtevati polno odškodnino od katerekoli od njih“.

4

Člen 1 te direktive določa:

„Proizvajalec je odgovoren za škodo, ki jo povzroči napaka na njegovem proizvodu.“

5

Člen 2 navedene direktive določa:

„V tej direktivi ,proizvod‘ pomeni vse premičnine, četudi so del druge premičnine ali nepremičnine. ,Proizvod‘ vključuje električno energijo.“

6

Člen 3 iste direktive določa:

„1.   ‚Proizvajalec‘ pomeni proizvajalca dokončanih proizvodov, katere koli surovine ali sestavnega dela ali vsako osebo, ki se s svojim imenom, blagovno znamko ali drugim razlikovalnim znakom na proizvodu predstavlja kot njegov proizvajalec.

2.   Brez poseganja v odgovornost proizvajalca se za proizvajalca v smislu te direktive šteje tudi vsaka oseba, ki v okviru svoje poslovne dejavnosti uvaža v Skupnost proizvod za prodajo, najem, leasing ali kakršno koli obliko distribucije.

3.   Če proizvajalca proizvoda ni mogoče identificirati, se vsak dobavitelj proizvoda šteje za proizvajalca, razen če v razumnem času obvesti oškodovanca o identiteti proizvajalca ali osebe, ki mu je proizvod dobavila. Enako velja za uvožen proizvod, kadar na njem ni navedene identitete uvoznika v smislu odstavka 2, četudi je ime proizvajalca navedeno.“

7

Člen 5 Direktive 85/374 določa:

„Kjer je na podlagi določb te direktive za isto škodo odgovornih več oseb, so odgovorne solidarno, brez poseganja v določbe nacionalnega prava v zvezi z regresno pravico.“

8

Člen 9 te direktive določa:

„‚Škoda‘ v členu 1 pomeni:

[…]

[…]“.

9

Člen 11 navedene direktive določa:

„Države članice v svoji zakonodaji določijo, da pravice, ki jih ima oškodovanec po tej direktivi, prenehajo po izteku 10 let od dne, ko je dal proizvajalec dejanski proizvod, ki je povzročil škodo, v promet, razen če je oškodovanec v tem času sprožil sodni postopek zoper proizvajalca.“

10

Direktiva 85/374 je bila v francoski pravni red prenesena z loi no 98-389, du 19 mai 1998, relative à la responsabilité du fait des produits défectueux (zakon št. 98-389 z dne 19. maja 1998 o odgovornosti za proizvode z napako, JORF z dne 21. maja 1998, str. 7744), s katerim so bili v civilni zakonik vneseni členi od 1386-1 do 1386-18, ki so postali členi od 1245 do 1245-17 tega zakonika.

11

Člen 1386-1 civilnega zakonika, ki je postal člen 1245 tega zakonika, določa:

„Proizvajalec je odgovoren za škodo, povzročeno zaradi napake na njegovem proizvodu, ne glede na to, ali je z oškodovancem v pogodbenem razmerju.“

12

Člen 1386-2 navedenega zakonika, ki je postal člen 1245-1 istega zakonika, določa:

„Določbe tega naslova se uporabljajo za povrnitev škode, ki je posledica poškodovanja oseb.

Uporabljajo se tudi za povrnitev škode, ki je višja od zneska, določenega z dekretom, ki je posledica poškodovanja stvari, ki ni sam proizvod z napako.“

13

Člen 1386-3 civilnega zakonika, ki je postal člen 1245-2 tega zakonika, določa:

„Proizvod je vsaka premičnina, tudi če je del nepremičnine, vključno s poljedelskimi, živinorejskimi proizvodi in proizvodi, pridobljeni z lovom in ribolovom. Električna energija se šteje za proizvod.“

14

Člen 1386-6, prvi odstavek, navedenega zakonika, ki je postal člen 1245-5, prvi odstavek, istega zakonika, določa:

„Proizvajalec dokončanega proizvoda, proizvajalec surovine in proizvajalec sestavnega dela so proizvajalci, če delujejo poklicno.“

15

Člen 1386-7 civilnega zakonika, ki je postal člen 1245-6, prvi odstavek, tega zakonika, določa:

„Če proizvajalca ni mogoče identificirati, je prodajalec, najemodajalec, razen dajalec lizinga ali najemodajalec, ki ga je mogoče enačiti z dajalcem lizinga, ali kateri koli drug poklicni dobavitelj odgovoren za pomanjkanje varnosti proizvoda pod enakimi pogoji kot proizvajalec, razen če v treh mesecih od datuma, ko mu je bila vročena zahteva oškodovanca, navede svojega dobavitelja ali proizvajalca.“

16

V podružnici družbe Cafpi so se 28. julija 2010 pokvarile električne naprave. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da naj bi do teh okvar prišlo zaradi prenapetosti, ki jo je povzročila prekinitev nevtralnega tokokroga v omrežju distribucije električne energije, ki ga upravlja družba Enedis.

17

Družbi Cafpi je delno izplačala odškodnino njena zavarovalnica, družba Aviva assurances. Družbi Cafpi in Aviva assurances sta družbo Enedis tožili na povrnitev nastale škode na podlagi splošne določbe o pogodbeni odgovornosti, in sicer prejšnjega člena 1147 civilnega zakonika. Družba Enedis je trdila, da se uporabljajo le pravila civilnega zakonika o odgovornosti za proizvode z napako in da je odškodninska tožba, ki sta jo vložili družbi Cafpi in Aviva assurances, zastarala.

18

Sodišče, ki je odločalo o tej tožbi, je s sodbo z dne 6. julija 2018 zavrnilo uporabo teh pravil in zavrnilo predloge tožečih strank kot neutemeljene.

19

Cour d'appel de Versailles (višje sodišče v Versaillesu, Francija) je s sodbo z dne 6. februarja 2020 sodbo razveljavilo. Navedeno sodišče je menilo, prvič, da električna energija, ki jo je proizvedla družba Électricité de France SA, ni dokončan proizvod, ker ima visoko napetost in torej ni primerna za porabo, in drugič, da je družba Enedis pretvorila električno energijo, da bi jo lahko distribuirala končnemu odjemalcu, tako da je bila proizvajalec dokončanega proizvoda, namenjenega za distribucijo odjemalcu, in da je imela zato v smislu zakonodaje o odgovornosti za proizvode z napako status proizvajalca. Zato je navedeno sodišče razsodilo, da se ta zakonodaja uporablja in da tožba družb Cafpi in Aviva assurances ni dopustna zaradi zastaranja.

20

Družbi Cafpi in Aviva assurances sta zoper to sodbo vložili kasacijsko pritožbo pri Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija), ki je predložitveno sodišče.

21

Predložitveno sodišče se sprašuje, ali je treba operaterja distribucijskega omrežja električne energije, ki za distribucijo električne energije končnemu odjemalcu spremeni raven intenzivnosti in napetosti električne energije, šteti za „proizvajalca“ električne energije v smislu Direktive 85/374.

22

Najprej, navedeno sodišče navaja, da je po mnenju generalnega pravobranilca navedenega sodišča dejstvo, da se gospodarski subjekt, kot je družba Enedis, opredeli za proizvajalca električne energije, „v nasprotju s stvarnostjo pogodbenih in ekonomskih odnosov med različnimi udeleženci v sektorju“, ker po eni strani operater distribucijskega omrežja ne more proizvajati električne energije iz surovine, ki je ni kupil, in ker po drugi strani ta operater električne energije ne prodaja, saj jo odjemalec kupuje od dobavitelja.

23

Dalje, navedeno sodišče navaja, da je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) v podobnem primeru s sodbo z dne 25. februarja 2014 razsodilo, da je treba operaterja distribucijskega omrežja električne energije opredeliti kot proizvajalca, če ta znatno spremeni električno energijo tako, da pretvori nivo napetosti električne energije za namene uporabe pri končnem odjemalcu.

24

Nazadnje, predložitveno sodišče dvomi o taki presoji, ker naj ne bi bila združljiva z direktivami o notranjem trgu z električno energijo, in sicer z Direktivo 96/92/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. decembra 1996 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 2, str. 3), Direktivo 2003/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 96/92/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 2, str. 211) in Direktivo 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES (UL 2009, L 211, str. 55), s katerimi je določena neodvisnost operaterjev prenosnega in distribucijskega omrežja električne energije od dejavnosti proizvodnje ali dobave električne energije, ki sta odprti za konkurenco.

25

Cour de cassation (kasacijsko sodišče) je v teh okoliščinah prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba [člen 2 in člen 3(1) Direktive 85/374] razlagati tako, da je operaterja distribucijskega omrežja električne energije mogoče šteti za ‚proizvajalca‘, če za distribucijo električne energije dobavitelja končnemu odjemalcu spremeni nivo njene napetosti?“

26

Evropska komisija, ne da bi se formalno sklicevala na ugovor nedopustnosti, navaja možnost, da je postavljeno vprašanje nedopustno, ker naj ne bi bilo upoštevno za rešitev spora o glavni stvari, saj je škoda, katere povrnitev zahteva družba Cafpi, škoda, povzročena na električnih napravah, ki se uporabljajo pri opravljanju poklicne dejavnosti te družbe, medtem ko naj bi Direktiva 85/374 v skladu s svojim členom 9 urejala le odgovornost gospodarskega subjekta za njegove proizvode z napako v razmerju do potrošnika.

27

V zvezi s tem je treba navesti, da iz člena 9(b) Direktive 85/334 sicer izhaja, da se ta direktiva uporablja za poškodbo ali uničenje druge stvari, če je navedena stvar take vrste, ki je običajno namenjena za zasebno rabo ali potrošnjo, in jo je oškodovanec uporabljal pretežno za lastno zasebno rabo ali potrošnjo.

28

Vendar v skladu s sodno prakso Sodišča harmonizacija, izvedena z Direktivo 85/374, ne zajema povračila za škodo na stvari, ki je namenjena poslovni rabi in se za to uporablja, zato ta direktiva državi članici ne preprečuje, da v zvezi s tem določi sistem odgovornosti, ki ustreza temu, ki ga vzpostavlja navedena direktiva (sodba z dne 4. junija 2009, Moteurs Leroy Somer, C‑285/08, EU:C:2009:351, točka 31).

29

V obravnavani zadevi pa je, kot je predložitveno sodišče navedlo v odgovor na zahtevo Sodišča za podrobnejše podatke, iz člena 1386-2 civilnega zakonika, ki je postal člen 1245-1 tega zakonika, razvidno, da nacionalni zakonodajalec pri prenosu Direktive 85/374 v francoski pravni red področja uporabe sistema odgovornosti za proizvode z napako ni omejil na povračilo škode na stvari, ki je namenjena za zasebno rabo ali potrošnjo in se za to uporablja.

30

Iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da je Sodišče pristojno za odločanje o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanaša na določbe prava Unije, v položajih, v katerih se določbe navedenega prava – tudi če dejansko stanje v postopku v glavni stvari neposredno ne spadajo na področje uporabe tega prava – uporabljajo na podlagi nacionalnega prava, ker se to sklicuje na njihovo vsebino (sodba z dne 7. novembra 2018, K in B, C‑380/17, EU:C:2018:877, točka 34 in navedena sodna praksa).

31

V takih položajih obstaja namreč nedvomen interes Evropske unije, da se določbe, prevzete iz prava Unije, za izognitev prihodnjim razhajanjem pri razlagi, razlagajo enako (sodba z dne 7. novembra 2018, K in B, C‑380/17, EU:C:2018:877, točka 35 in navedena sodna praksa).

32

Tako je razlaga Sodišča glede določb prava Unije v položajih, za katere se ne uporablja to pravo, upravičena, kadar se te določbe neposredno in brezpogojno uporabljajo za take položaje na podlagi nacionalnega prava, da bi se zagotovilo enako obravnavanje teh položajev in položajev, za katere se navedene določbe uporabljajo (sodba z dne 7. novembra 2018, K in B, C‑380/17, EU:C:2018:877, točka 36 in navedena sodna praksa).

33

Ker se je francoski zakonodajalec, kot je bilo navedeno v točki 29 te sodbe, ob prenosu Direktive 85/374 v francoski pravni red odločil, da se sistem odgovornosti za proizvode z napako, uveden s to direktivo, uporabi tudi za škodo na stvareh, ki niso namenjena za zasebno rabo ali potrošnjo in se za to uporabljajo, je treba glede na sodno prakso, navedeno v točkah od 30 do 32 te sodbe, ugotoviti, da obstaja nedvomen interes Unije, da Sodišče odloči o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, tako da je treba ta predlog šteti za dopusten.

34

Najprej, v delu, v katerem se predložitveno sodišče v vprašanju sklicuje na člen 2 Direktive 85/374, je treba navesti, da ta člen vsebuje opredelitev izraza „proizvod“ in v tem okviru izrecno določa, da je treba električno energijo šteti za proizvod v smislu te direktive.

35

Krog odgovornih oseb, zoper katere ima oškodovanec pravico vložiti tožbo na podlagi sistema odgovornosti iz Direktive 85/374, določata njena člena 1 in 3. Glede na to, da je cilj te direktive doseči popolno harmonizacijo vprašanj, ki jih ureja, je treba določitev kroga odgovornih oseb iz navedenih členov šteti za izčrpno, pri čemer ta določitev ne more biti odvisna od določitve dodatnih meril, ki ne izhajajo iz besedila teh členov (sodbi z dne 10. januarja 2006, Skov in Bilka, C‑402/03, EU:C:2006:6, točki 32 in 33, in z dne 7. julija 2022, Keskinäinen Vakuutusyhtiö Fennia, C‑264/21, EU:C:2022:536, točka 29).

36

V teh okoliščinah je treba postavljeno vprašanje razumeti tako, da se nanaša na vprašanje, ali je treba člen 3(1) Direktive 85/374 razlagati tako, da je treba operaterja distribucijskega omrežja za električno energijo šteti za „proizvajalca“ v smislu te določbe, če za distribucijo električne energije končnemu odjemalcu spremeni nivo njene napetosti.

37

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje ureditve, katere del je (sodba z dne 17. decembra 2020, CLCV in drugi (Odklopna naprava na dizelskem motorju), C‑693/18, EU:C:2020:1040, točka 94 in navedena sodna praksa).

38

Na prvem mestu, v skladu z besedilom člena 3(1) Direktive 85/374 „‚[p]roizvajalec‘ pomeni proizvajalca dokončanih proizvodov, katere koli surovine ali sestavnega dela ali vsako osebo, ki se s svojim imenom, blagovno znamko ali drugim razlikovalnim znakom na proizvodu predstavlja kot njegov proizvajalec“.

39

Na drugem mestu, glede okvira, v katerega se umešča ta določba, je treba navesti, da iz člena 5 Direktive 85/374 v povezavi s četrto uvodno izjavo te direktive izhaja, da je več oseb mogoče opredeliti kot „proizvajalca“ istega proizvoda v smislu člena 3(1) te direktive in da so zato te osebe odgovorne solidarno za škodo, ki jo povzroči ta proizvod.

40

Glede vlog različnih gospodarskih subjektov, ki sodelujejo v proizvodni in tržni verigi proizvoda, je Sodišče pojasnilo, da je prevladala odločitev, da se odgovornost za škodo, nastalo zaradi proizvodov z napako, naloži načeloma proizvajalcu, ker se v večini primerov dobavitelj omeji na prodajo proizvoda, kakršnega je sam kupil, in ker ima samo proizvajalec možnost vplivati na kakovost proizvoda (glej v tem smislu sodbo z dne 10. januarja 2006, Skov in Bilka, C‑402/03, EU:C:2006:6, točki 28 in 29).

41

V zvezi s tem je treba glede razmejitve med postopkom izdelave in postopkom trženja proizvoda prav tako opozoriti, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba šteti, da je proizvod v smislu člena 11 Direktive 85/374 dan v promet takrat, ko je prišel iz postopka izdelave proizvajalca in je vstopil v postopek trženja v obliki, v kateri se ponudi javnosti za uporabo ali potrošnjo (glej v tem smislu sodbo z dne 9. februarja 2006, O’Byrne, C‑127/04, EU:C:2006:93, točka 27).

42

Na tretjem mestu, glede cilja, ki ga uresničuje Direktiva 85/374, je treba navesti, da je v njeni četrti uvodni izjavi navedeno, da varstvo potrošnikov zahteva odgovornost vseh proizvajalcev, ki so udeleženi v proizvodnem procesu, če je imel njihov dokončani proizvod, sestavni del ali surovina, ki so jo dobavili, napako.

43

Pojem „proizvajalec“ v smislu člena 3(1) Direktive 85/374, ki je avtonomen pojem prava Unije, tako ustreza cilju varstva potrošnika, s katerim se zahteva, prvič, da je več oseb mogoče šteti za proizvajalce in, drugič, da lahko potrošnik vloži zahtevek proti kateri koli od njih, tako da iskanje zgolj ene „najbolj primerne“ odgovorne osebe, proti kateri bi moral potrošnik uveljavljati svoje pravice, ni upoštevno (glej v tem smislu sodbo z dne 7. julija 2022, Keskinäinen Vakuutusyhtiö Fennia, C‑264/21, EU:C:2022:536, točka 35).

44

V obravnavani zadevi se postavljeno vprašanje nanaša na primer operaterja distribucijskega omrežja električne energije, ki za distribucijo električne energije končnemu odjemalcu spremeni nivo njene napetosti, pri čemer je treba pojasniti, da odjemalec brez kakršnega koli posredovanja tega operaterja ne bi mogel uporabljati visokonapetostne električne energije, ki jo proizvaja družba Électricité de France.

45

Zato operater, ki deluje tako, ni omejen na dobavo proizvoda, v obravnavani zadevi električne energije, ampak sodeluje v postopku proizvodnje tega proizvoda s spremembo ene od njegovih značilnosti, in sicer napetosti, v obliko, v kateri se ponudi javnosti za uporabo ali potrošnjo.

46

V nasprotju s tem, kar trdi francoska vlada, je nivo napetosti električne energije značilnost tega proizvoda, in to neodvisno od vprašanja, ali prenapetost električne energije pomeni pomanjkanje varnosti, ki jo širša javnost lahko upravičeno pričakuje. V zvezi s tem je treba navesti, da se značilnost proizvoda lahko spremeni, ne da bi imel ta proizvod pred zadevno spremembo ali po njej napako.

47

Iz tega sledi, da je treba operaterja distribucijskega omrežja električne energije, ki spremeni nivo napetosti električne energije, šteti za „proizvajalca“ v smislu člena 3(1) Direktive 85/374.

48

V nasprotju s tem, kar je navedlo predložitveno sodišče, ta razlaga pojma „proizvajalec“ ni v nasprotju z določbami direktiv, navedenih v točki 24 te sodbe, zlasti z določbami, s katerimi se nalaga ločitev nalog proizvodnje in nalog distribucije električne energije.

49

Kot namreč izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 35 te sodbe, je treba krog odgovornih oseb, zoper katere ima oškodovanec pravico vložiti tožbo na podlagi sistema odgovornosti iz Direktive 85/374, določiti le glede na člena 1 in 3 te direktive, ne da bi bilo mogoče določiti dodatna merila, ki niso določena v teh členih. V zvezi z direktivami iz točke 24 te sodbe je treba navesti, da te uresničujejo različne cilje.

50

Glede na zgoraj navedene preudarke je treba na vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 3(1) Direktive 85/374 razlagati tako, da je treba operaterja distribucijskega omrežja za električno energijo šteti za „proizvajalca“ v smislu te določbe, če za distribucijo električne energije končnemu odjemalcu spremeni nivo njene napetosti.

51

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:

Člen 3(1) Direktive Sveta z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako (85/374/ES), kakor je bila spremenjena z Direktivo 1999/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. maja 1999,

je treba razlagati tako, da

je treba operaterja distribucijskega omrežja za električno energijo šteti za „proizvajalca“ v smislu te določbe, če za distribucijo električne energije končnemu odjemalcu spremeni nivo njene napetosti.